Dvorana slavnih

TET Balkans 6. dan, Fushe Lure, rudnik kroma... Zbudim se že pred zoro. Uhh nič me ne bi motilo, če bi še malo spal.... Delno utrujen, delno vzhičen odprem zapah vrat, ki me je varoval pred orso-m in odpre se pogled na dolino... rudarji imajo svoje delovno mesto na lepi razgledni točki. Tukaj se v resnici nisem tako bal medveda, ker verjamem da medo nerad lomasti tam kjer mu je jasno, da živijo ljudje in imajo orožje... Poberem kar je mojega v kontejnerju, se pripravljam nekaj da bi pospravil za sabo... in pogledujem po kantah, ceveh, nekemu plehu, ki je očitno pokrov motorja na bagru, zadaj še nek rezervoar za gorivo...pa sem videl da nima smisla in ni kaj pospravit....mislim da je že bolj urejeno kot ob prihodu. Zunaj je prijetno, planinsko toda poletno sveže, pogledam proti rudniku pod sabo, kjer je še vse mirno. Rudarji še spijo. Odločim se za raziskovanje rudnika...ampak ne pregloboko. Asim je povedal prejšnji večer, da voda teče nonstop iz rudnika, kot posledica miniranja vsak drug dan. Ob detonaciji se vse tako strese da voda večinoma pride na površje iz tal, potem pa v obliki lepega potočka priteče iz rudnika. Povedal je tudi, da je voda čista in pitna, tako da jutranje umivanje opravim kar v potočku pri vhodu v rudnik. Vhod v rudnik na levi.... človek bi si predstavljal kaj več kot en skromen vhod ampak v resnici je tako. Koliko enega materiala je treba preložit, da takole znucaš lopato... nobeden izmed nas ne bo tega storil v svojem celem življenju. Skupni prostor kjer smo se prejšnjo noč družili, klopce na vsaki strani, kavč, kjer sedim jaz. Vse zelo osnovno vendar zelo čisto in urejeno. Soba za TV-jem pa je kuhinja, ki je tudi po vojaško pospravljena. Za zajtrk si zakuham instant juhico in malo prepečenca za zraven. Medtem že vstane Asim(desno) , sonce pa je še vedno iza horizonta... Malo pokletava. Vesela sva, da sva se srečala. Odnos je bil zelo vzajemen. Jaz njim hrano, oni meni zavetje. Eden drugemu pa smo zelo popestrili svoj skupni čas, tako da smo bili vsi zelo zadovoljni. Nisem imel občutka, da bi jim moral ponuditi denar, ker so me sprejeli. Bolj se mi je zdelo, da bi s tem vse pokvaril. Ko sem povsem pripravljen za odhod, prihajajo rudarji iz svojih opravil naokoli po dvorišču in se vljudno in iskreno poslovijo od mene. Še preden me sonce poboža imam motor osedlan in se že odpravim novim dogodivščinam naproti. Prav sedlo je da se spet peljem. Dan je bil zelo lep, kot nalašč za enduriranje. Počasi sledim cesti proti dolini in medtem razmišljam koliko poti mi je še ostalo. Najbrž rabim še kaka dva dni... če ne bo kakih enduraških problemov ala gumidefekti ali strojelomi ipd... Do kam moram pravzaprav priti, da si bom lahko pritrdil, da sem na cilju, da sem odvozil TET balkans v celoti. Odločim, da bi za cilj smatral obmorsko mesto Sarande. Do tam je še offroad, nato ga do trajekta v Igoumenitsi ni več. Tudi če motor v Sarandi počepne, ga naložim na neko prikolico ali tovornjak in pripeljem do trajekta. Samo da zdržim do Sarande, dokler je trek in offroad. Odločim se da je moj končni TET balkans cilj plaža v Sarandi! Medtem se že fino ogrejem in padem v ritem. Poskusim voziti kako uro brez postanka... Toda prevečkrat pridem na tako lepa mesta, da se ne bi ustavil in naredil par slik Takega počasi kotalečega tovornjaka nočeš srečat iza ovinka na tej ozki cesti, medtem ko se sam pelješ hitro... Tule je blo bp. Je pa bilo parkrat na celi poti bolj na tesno... Dobro napredujem preko Selishte za Shupenze, kjer se je odvijal vaški sejem... Peljem bolj počasi in si ogledujem zanimivosti v smislu kaj vse prodajajo... tudi stare zvite žeblje najdeš.. Ker je moja prtljaga zelo na minimumu, si mimogrede kupim nove nogavice, stare bom zvečer zavrgel. Običajno se na teh 10-14 dnevnih tripih spakiram v smislu en par nogavic za čez dan, drug par za zvečer oz. čez noč. Enako je z majicami... ko iztrošim zavržem in kupim drugo nekje na poti. Ta dva sta blizu sklenitve nekega posla zgleda TET projekt se mi zdi koristen, ker tudi prinaša denar na podeželje, v manj razvite in bolj odročne kraje. To je zagotovo dobro za te ljudi. Postanek za zaloge živeža... Od kraja Shupenze naprej, vodi TET trek bolj na vzhod in nekaj časa vodi tik ob Makedonski meji. Če bi prečkal potok, bi bil v Makedoniji. Na tem delu poti proti Librazd-u tudi kmetujejo še po nekdaj našem sistemu ( socialistični časi pred razvojem kmetijstva), ko je bilo že pred zoro 5 koscev na travniku in so imeli do 9 ih dopoldan, preden pritisne vročina, z ročno koso pokošen že zajeten kos travnika. Marsikje po AL ne kmetujejo na ta način, pogosto se gredo bolj ekstenzivno pašno rejo živali, kjer nič ne kosijo ali pa zelo malo. Pot nadaljujem naprej po neskončnih makadamih. Pokrajina in ceste v Albaniji so drugačne kot po CRO, BiH ali MNE. MNE ima glavno prednost neverjetno lepe planine, medtem pa se AL pohvali z bolj odročnimi, manj razvitimi kraji, ki so med sabo povezani z enormnimi kilometri neasfaltiranih cest, s tem da si lahko še izmišljuješ kako zahtevna naj bo pot. Albanija brez težav servira 100-150 ali še veliko več km neprekinjenega odseka izven asfalta! Niceee! THE bike! Librazd je prvo mestece od kar sem prejšnji dan peljal preko mesta Rreshen. Od Rreshen-a do Librazda pa je zajetnih 210 km. Ne spomnim se da je bilo vmes kaj asvalta, če pa je bil, ga je bilo očitno tako malo, da ni omembe vredno. V Librazdu se namestim v senci v prijetnem kafiču na vogalu ob zelo živahni ulici. Čez cesto je zelo prometna burekdžinica. Lokalci že vedo kaj je dobro, tako da grem tja dvakrat na toplo sirnico, katero pojem v lokalu ob ledenem čaju in wifi-ju. Občasno ogledujem ljudi po ulici in tako počivam kako uro. Od Librazda naprej vodi TET trek preko Elbasana, kar je v celoti asvalt in po pravici povedano mi je sedel počitek tistih cca 20 kilometrov. Elbasanu se izognem po obvoznici, tam ni nič kar bi potreboval, poleg tega, pa smo tam že bili z GES ekipo pred par leti, tako da sem si mesto že imel priložnost ogledati. Pot vodi južno po obronkih nižjih planin po stranskih poteh. Vendar je pot cca 30-40 % asvaltirana, kar se mi za TET zdi preveč asfalta, tako da bo treba v bodoče malo pregledat druge opcije.... Proti jugu (slika treka iz zgornje slike) sem vedel da se bom približal nekemu kanjonu... morda odlično mesto za chill in kopanje.... Z malo truda najdem kje je kanjon in se uspem prebiti do mostička... Ampak tole ne zgleda, da se je kdo že z motorjem čez peljal...po pravici tudi peš ne bi šel preko... Se po planu udobno namestim, poiščem pir, ki sem ga zjutraj kupil prav za ta namen in na tej lokaciji, saj je bila ta destinacija nekako prelomna točka na poti v smislu-odvozil sem najzahtevnejše in odročne odseke, ki so tudi najbolj nevarni. Sedaj bo vse bolj v izi. Ravno odprem pir, lepo zašumi... ....ko zaslišim neko histerično vreščanje. Zvok je prihajal iz kanjona. Ne razumem popolnoma nič, toda ne zdi se mi vse v redu. Grem povsem do vode in vidim nekje 50-70 metrov globoko v kanjon kjer sta na skali dve mali punčki okoli cca 4 in 10 let stari. Okoli njiju je voda, skale so v previsu, zgleda nevarno...neko ime znova in znova histerično kličeta in gledata naokoli v vodo. Zagotovo rabita pomoč, toda popolnoma nič ne razumem.. Tu sem prvič, ni mi jasno kaj se dogaja, ne poznam kanjona, ne poznam globine vode, ker je voda motna od padavin, ne vem ali so tu kaki sifoni, požiralniki. Nič nisem vedel o trenutnem položaju in kake so nevarnosti in marsikoga je že potegnilo pod vodo zaradi nepoznavanja situacije, pogosto tudi tistega ki rešuje. Šit zadeva je resna, vržem pir po tleh in zajaham motor, ker sem se spomnil da sem kakih 500 metrov nazaj videl enega stričkota, ki je posedal v senci pred hišo. On je domačin, razume albansko in zagotovo pozna morebitne nevarnosti kanjona. K sreči je bil še vedno na dvorišču. Toda kako naj ta zbezlan tujec na motorju pojasni njemu kaj hudiča bi rad od njega. Skoraj sem ga odvlekel s sabo, ker se mu ni nekaj mudilo iz svoje udobne sence. Tudi njega je postalo malo strah, čeprav ni razumel točno kaj hočem od njega. Vseeno ga prepričam in skupaj šibava nazaj do vhoda v kanjon. Ni hotel sam naprej v kanjon, kaže da moram z njim. Meni se je to zdelo samoumevno, bil sem pripravljen pomagat, vendar v polni moto opremi v globoko vodo rinit ni pametno, ker bi me teža mokre opreme lahko potopila. Rabil sem le 20 sekund, da zmečem opremo in škornje iz sebe in sem bil takoj za njim....

dns spet spomeniki cez col in crn vrh do idrije in naprej do straze, tm zavijem prot cerknem in se ustavim prvo pri bolnici franja notr nism niti hodu k bi prevec cajta zgubu, ze tko sm prsu dmou mal kasnej kot sm mislu pol pici naprej do smucisca cerkno, niti nisem nameraval, ma malck za nostalgijo... se spustim do glavne ceste, tam grem po prednosti v smeri Zali Log, tako cesto lohk sam sanjas cisti uzitek, dokaj nov asfalt, brez ene same flike...lepse ceste pri nas se nisem vozil, skoda sam k jo je hitro konec na koncu ceste zavil desno, proti zeleznikom in v zeleznikoh levo, do danasnjega cilja, drazgose pogledat spomenik drazgoske bitke zelo lep spomenik, sploh ta mozaik se mi je po vracanju se bolj vtisnil v spomin, ko sem prebral potek dogodkov na vrhu spomenika pol pa pici kuci cez skofjo loko na AC do logatca, tm do planine da grem se cez ride in v razdrtem nazaj na AC do doline, se mi ni dalo se skakat po stari cesti dol << hladno, spet sploh k se sonce skrije, ni niti vec uzika k skoz govori v glavi "je mrzu asfalt, je mrzu asfalt,..."

Onlajn

Pogledat sem šel ceste 5017 od Rupe do križišča s 5016, pa 5016 (obe čista perfekcija), 5012 (zelo lepo tekoča gozdna asfaltna cesta brez prometa). 5011 sem pa že prevozil. Vse to so najbolj severne ceste v Hrvaški Istri, med Jelšanami in Buzetom oz. Lupoglavom. Nadaljevanje do slapov Mirne in mlinov na Mirni v Kotlih. Za konec pa še cerkev v Kazljah. Zelo vetrovnih (ma kaj vetrovnih, pihalo je ku prasica ...) 300 km. Useglih sm užival ku majhni otroci v blatu

Malo naokoli

Ene par let nazaj, dejansko se zdi čist eno drugo življenje, sem enkrat v tem času leta enemu frišnemu motoristu grenila življenje glede prikazane najvišje hitrosti zadnje fure... Nima veze, če to bereš al pa ne, oprosti. Mi je počas ratalo jasno, kako pride do teh dogodkov in kako ima včasih desno zapestje eno svojo voljo... Kakorkoli, če bi se kdo šel jutri enga takega popoldanskega, počasnega pa uživaškega, s kakšno dišečo kavo vmes...

Ah, še to so zjebal...

Mal čiliramo popoldan ...

Portopiccolo. Glih tko, ku da se ne da kje bližje kafe spit ...

Topolov kou+česen+posvečeno vodo mam že prprauleno...zate..drakulouka...

Nč kej, na hitr sma na celsko skočla, tacajt se je pa že tamal zbudu

Fajn je dol

Danes praznujemo že drugi rojstni dan v tem mesecu 20. je pihnil 4 sveče, danes pa 1

Ja,ja..kr tulaž se..

Mal smo zapekl ....

Danes pa motosvet kar sodeluje z mojim računalnikom, tako da bom kar nadaljeval s potopisom Čez noč smo si vsi dodobra posušili opremo in zjutraj pred odhodom nas je pričaklo primerno oblačno vreme, zaenkrat še brez dežja Na hitro smo otovorili motorje in se pognali po asfaltu proti trasi, ki ni več del TET ampak je bil za nas že povratek nazaj proti severu. Na asfaltnem delu, je pihala tako močna burja, da nas je skoraj odpihnilo s ceste in motorjev, zelo nepriejtna vožnja in vsi smo že komaj čakali prve sledi makedama. Po prehodu čez prelaz, končno zavijemo na makedam. Ozka cestica, je vodila tekoče vodila po okoliških hribih. Bil je res užitek za vozit. Če bi vreme sodelovalo, bi imeli fenomenalne razglede, tako pa smo se mogli zadovoljiti z idealnimi pogoji terena za vožnjo, super oprijem, brez prahu v prijetnih skoraj negativnih temperaturah Na enem koncu je termometer na @igc1 LC8 kazal samo 3,4 stopinje nad ničlo. Nekaj časa smo se preganjali po hribovju in kar hitro ugotovili da smo nekje naredili navigacijsko napako, ampak nič za to, smo se znašli na lepem hribčku, malo stran od samotne kmetije in dobačih živali na prosti paši. Pri takšni vožnji se ti včasih zazdi, da si peljal skozi časovni stroj nazaj v 19. stoletje. Samotne kmetije nekej bogu za hrbtom, brez elektrike, samo oskrbovane,... Zanimivo ni kaj. Hitro smo popravili navigacijski error in nadaljevali vedno bolj v hrib po kamnitih "cestah" ki so vedno bolj spominjale na steze. Na določenih delih te trase je bilo z velikim mootorjem kot je LC8 kar zanimivo. Ko smo priplezali na najvišjo točko kamnitega prelaza je bil čas za še eno gasilsko sliko, tokrat skupaj z našimi zvestimi spremljevalkami Pogled čez belanco je bil celotno pot izredno zanimiv in pester Treneni so se celo pot zelo menjavali, od strmih kamnitih že skoraj vlak, do hitrih makedamov med polji v dolinah. Po cca. 130km terena je bilo treba poiskati najbližjo bencinsko saj je ena LC4 Enduro z originalnim tankom že dihala na hlape. Ko smo okrepčali motorje in sebe, smo se vrnili na del trase kjer smo jo zapustili. A glej ka vraga, ene 4-5km na makedam, najdemo @hajoktejn ki stoji ob motorju in nekaj gleda. Hitro ugotovimo da je z njim vse O.K. in da je problem z motorjem, poknjena povezava vage in "geštela", takoimenovane dogbone povezave. Motor je klecnil in ni bil več vozen. S Harijem, voznik moje bivše LC4, sva se po hitrem postopku spustilka v dolino, nazaj do civilizacije iskat pomoč. Po nekaj postankih, pristaneva pri enem starejšem gospodu, ki je imel orodje in material, da nam bi lahko pomagal. Načrt je bil izdelati nove povezave iz ploščatega jekla z nekaj luknjami. Na hitro povzamemo mere iz LC4 Enduro, razrežemo star pant za vrata od hleva in naredimo par lukenj. Gospod je bil zelo prijazen in iz "foha" tako da je vedel zakaj se gre. Na koncu ni želel nobenga denarja v zameno, bil je izredno vesel da je lahko pomagal. Da pa ni bilo vse zaman, smo naredili skupinsko sliko. S Harijem se odpraviva nazaj proti ostalemu delu ekipe, ki se je že vrnil v civilizacijo. Z hajoktejnom sva se lotila njegove Pomaranče, začela sva po svetlem Problematični del, tukaj je samo eden, ta drugi je iz jeze romal nekam v grmovje Seveda pa ni šlo brez zapletov. Preden sva končala, je bilo že temno. Nažalost smo med vrtanjem malo sfalili razmik lukenj in sama os je bila bolj debela kot pa navoj. Zato je bilo treba malo improvizirat. Dovolj velika sekira s sosednjega gradbišča in moj 1/4" podalšek za gedoro ter nekaj varovalne žice in motor je bil spet na svojih 2 kolesih. Ampak brez amortizacije, hardtail kot včasih čoperji Od točke popravila do prenočišča v mestu Slunj, nas je čakalo še cca 50km. Na hitro sporgramiramo še garmin od @igc1, da je on z obema LC4 prispel za nama z hajoktejnom. Midva sva zadevo po cesti malo pospešila, ker nismo vedeli kako bo popravilo zdržalo in je bil cilj priti čim bližje prenočišču. Na srečo je najina improvizacija zdržala in prispela sva do Slunja. Po zelo poznem prihodu in napornem dnevu se je zelo prilegel hladen pir in topel tuš. Nekaj večernih debat in plan za naslednje jutro je bil narejen, najprej do enega lokalnega mojstra da zrihtamo primerne plošče in potem po asfaltu proti meji in domov, poškodovani so bili še eni drugi deli vzmetenja , ki jih na terenu nismo mogli popraviti tako da vožnja po terenu ni bila opcija v nobenm primeru. A kot bi bili zakleti, na zadnji dan povratka pa sonce brez oblačka. Končno izvedemo primerno popravilo in se odpravimo proti meji po zelo zanimivih, vijugastih, ozkih lokalnih cestah. Kje smo se vozili nimam pojma, ampak bilo je zelo zabavno. Vmes sem dobil na test še motor od Igorja, 2010 990R. Jao je bila to napaka dolgo vzmetenje, moč na ukaz, ozek sedež,... veselje za vozit. Če ga primerjam z mojo LC8 je moja nežni velikan medtem ko je 990R podivjana zver Ko pridemo čez mejo, je čas še za eno slikico in potem se jaz odpravim na pot. Od Kočevja do Koroške me je čakala še dolga pot Tale trip je bil fenomenalen. Super družba, pester nabor terenov, sprejemljivo vreme, skos se je dogajalo,... sami presežniki. Jaz sem skupaj naredil malo čez 1200km, trasa po Hrvaški pa je imela skupaj cca 755km ampak je nažalost ostal en del neprevožen Pa še moj komentar o TET Hrvaška: Vsaka čast @Ni3ous za pripravo trase. Zanimiva, pester nabor različnih terenov in podlag, v lepe vremenu bi imeli pa še dih jemajoče razglede. Trasa bi bila v suhem primerna tudi za velike GS-e z 50/50 gumami če je šofer kolikor toliko vešč motorja na slabših podlagah. V dežju pa brez kramparc nebi šel na noben teren. LC8 se je peljala izredno lepo po vseh podlagah brez problemov in drame, edino bodočim voznikom LC8 po teh terenih bi svetoval bolj grobo prednjo gumo kot je MT-21, zadaj je E-09 odlična izbira za ta trip. To je to z moje strani, morda še kdo kaj pripiše kar sem jaz izpustil ali pozabil. Vsekakor komaj čakam naslednjo takšno avanturo. Lp in varno na vaših poteh!

Nisem zasledil nikjer nič podobnega tako da odpiram dotično temo. Za začetek se bom pohvalu, kupu sm hiš(k)o Spredi mam zagrajen atrij in v atriju zidano drvarnico, kamor bi zelo lepo pasal versače. Edini catch je, da so med atrijem in ulico štiri stopnice Se je kdo s takim problemom že ubadal ali ima kakšno pametno idejo? Edina, ki jo trenutno vidim jaz je en električen vitel, deska in lepo počasi vlečt gor... ps. to ni moj vhod, je pa identičen

Sva šla s prjatlom dans do Paklenice...pa je burja odnesla jadranko....pa sva se k sreči obrnila že v Petrini....pa sva rekla, da greva vsaj k Madroniču na ribe ko sva že v teh koncih....pa je bil listek na vratih...da majo letni dopust...no..pol pa sva v Ribnici pojedla kalamare. Vsaj nekaj morskega... ...tko. ..aja...pa še zdej po česnu rigam.

Sm jo užgal čez celino, pa v biogradu nazaj na jadranko

Končno malca Lp,n

Glede na to kolk si živcn..... bos zegnano vodo razlil, cesen bos pojedu..... za kole sem pa jest ekspert tak da ti nc ne nuca......

Tablo so mu pokazali pred tem, da bo zadaj projektil.

nared klančino .. nekako daj lesene trikotnike med stopnice, katere lahko po potrebi umakneš .. to sem že videl čestitam za lepo hiško .. p.s. a roštilj maš na vrtu .. sam prašam

Serpentinar tej naredu...

Petkov zjutri

Krasno napisano, nimam kej dodat, razen par slikc Ni 34 ampak 3.4 Ni zajebancije okrog teh tabel ... Ogulin; pot po asfaltu je vodila skozi Ogulin in Brod Moravice do mejnega prehoda Petrina. Glede na to, da je blo 5 katoomov na kupu in je bila okvara na samo enem (pa še to po krivdi lastnika), je statistika o pokvarljivosti 20% zelo dobra . Zakon trip

..... polham Lp,n

Dovolj bo za letos

Ti lepo zakur roštilj nabavi hrane in pijace ter sporoči kam pridemo in bomo že našli neko rešitev. Drugače pa razširi vhod ob stipnicah ter natedi klančino, kot so že predlagali. Lp,n Ps. po moje je prvi predlog najboljši

Snec, mal pretiravaš. Kawa KLV je rebrandan vStrom, Škoda citygo je rebrandan vw up!, MV in Ducati pa sta dva zelo "skregana" koncepta. V Italiji so se 30 let lastništva križala levo deso, tudi oblikovalci so menjevali hiše, Tamburuni je risal za Ducati in MV, recimo zadnji velik prestop je bil tehnični šef Gigi Dall'igna, ki je z Aprilie prebegnil k Ducatju, Pa novemu v4 ne mormo rečt rebrandana RSV4?! Tale situacija se mi zdi najbol podobna Tigru 1200 explorer, pa R1200G/S, dizajner je isti, motorja sta drugačna. zelo drugačna.

Lani sem v Grčiji rental in spraševal, kako naj spravim motor do ceste... vmes je bilo enih 20 šteng. Mi punca meter in čevap hladno prijavi, da kar po štengah, če mi je nerodno, da ga lahko tudi ona. Punca ni niti požmrknila, ko sem se peljal navzdol in z karterjem vsekal čisto po vsaki štengi. BTW Čestitke za hišo. Tudi jaz bi problem rešil z klančino. Pri klančinah se uporablja razmerje 1:12.

A obstajajo hiše brez roštilja

Čistokrvna zmešanka

.... pohorski serpentinar.....

.... kva jokaš..... ne izzivej pa bo vse ok......

Jep.... za tvoj grob.....

žmigavce jim namontirat, pa CCP naj upoštevajo a ne....

Vse tanartabulše !!!

No ja, pa mi je končne se uspelo spet povezat na motosvet. Nekako ga moj računalnik ne prebavlja Pred nekaj tedni sem v 950/990 Adventure temi omenjal izlet po Hrvaškem delu TET trase, no to se je tudi zgodilo. Zbor in začetek naše ture je bil pri @hajoktejn. Od tukaj smo zbrani krenili v smeri Hrvaške pod vodstvom glavnega navigatorja hajoktejna. Nekaj kilometrov po lokalnih makedamih in že smo imeli en malo večji zastoj. Kolega na LC4 je šel lovit zajčka po cesti in pri tem rahlo poškodoval sebe in motor. Ker na terenu nismo imeli pri sebi dovolj velikega orodja, smo se v Kočevski reki ustavili na bencinski in na hitro poštimali LC4-ko v vozno stanje. Najbolša stvar pri stari morotjih je, da vse kar rabiš da jih popraviš sta kladivo in "šravfnciger" Malo čez mejo, v Delnicah, nas je začel prati dež. Malo od bencinske postaje naprej, kjer smo oblekli dežjake, trasa zavije na prvi teren. Od začetka je bilo kar pestro voziti po razmočeni zemlji v dežju, ob slabi vidljivosti. Ampak kaj hitro smo se navadili razmer in obnašanja motorjev po mokrem. Tukaj je bila podlaga kar zemljata/blatna/spolzka in prednja guma na moji LC8 ni bila v pomoč. Pičili smo ga vse do obronkov Velebita. Tukaj se je vreme malo izboljšalo ter podlaga se je spremenila v peščeno/kamnito, meni veliko ljubšo podlago za vozit kot blato Tukaj smo naredili tudi eno gasilsko sliko in opazovali divje konje. Po nekaj urah vožne in zadnji pavzi, ugotovim, da mi na LC8 ne delajo luči. Nobena luč ne dela... Glede na to da je bila ura že okrog 6 zvečer, se odločim da odidtemo s TET trase v najbližje mesto, 15km oddaljen Senj, kjer se bom lotil motorja. Po prihodu na bencinsko, nas ujame en lokalec: "Momci, trebate krevet?". Po kratkih pogajanjih glede cene, mu sladimo do hiške z nekaj apartmaji, kjer se fantje razpakirajo, jaz pa se lotim popravila elektrike na LC8. Ko končno ugotovim napako na elektriki, se še jaz spravim da skupaj odidemo v mesto na pivo in večerjo. Naslednje jutro v Senj-u nas pričaka stabilno vreme, dež kot včeraj... Natovorimo motorje, oblečemo dežjake, in se odpravimo na pot. Prvi del tracka za današnji dan, je bil kar skalnat in ni bilo dolgo, da smo si pprivoščili prvo pavzo. Tukaj je bila tudi prva možnost danes, za opazovanje prelepih razgledov Ker je celi dan lilo kot iz škafa, nekaj veliko zanimivih slik nimam. Bolj kot ne so to slike motorjev medtem ko vedrimo Ta dan smo zaključili v enem manjšem mestecu na P nekaj kilometrov pred Zadrom, točnega imena si nisem zapomnil. Celi premočeni in umazani smo spet previželi noč v toplem apartmaju in si posušili opremo. Za iskanje apartmajev in pogajanje za ceno ima @hajoktejn res talent, vedno dobra cena in prijeten apartma. Se nadaljuje, ko naslednjič dobim povezavo na MS

ja, vse je bilo ze 5x napisano, da dodam k temu kar je dami napisal: - bel in moder barvni snop se ponavadi dosega s filtriranjem toplega spektra, kar načeloma pomeni da imas manjšo svetilnost pri isti moci, torej klasične žarnice z "modro" svetlobo svetijo manj kot klasične žarnice z nespremenjeno barvo - večja svetilnost gre načeloma na račun višje temperature nitke, zato tudi nekoliko bolj bela svetloba, ter posledično krajsa življenjska doba - žarnice z oznako "za motorje" naj bi bile bolj odporne na tresljaje

Tako točno kot on trdi...152...se v realnosti sploh ne zmeri !!! No seveda v njegovi glavi se!

Kakšne pasme je pa un t mali pesjanar??

Kako je pa Rossi sploh videl da ga kdo prehiteva če nima ogledal. A je nazaj gledal in se obračal.