Dvorana slavnih

... da nadaljujem... Po glavi mi je rojilo marsikaj. Nisem želel da bi bi bil priča nekem tragičnem dogodku. Razmišljam o tem kako se zaključuje moj solo trip. Kaj takega nihče ne pričakuje. ... s stricem torej zabredeva v vodo, vendar on le zavihne hlačnice do kolen. Voda pa je segala ravno do kolen in ne več, vendar je bila motna na način, da si imel občutek da je zelo globoka. Tako počasi napredujeva v kanjon kakih 10 metrov. On pred mano, jaz takoj za njim. Punčki sta še vedno na skali in še kar panično vreščita in pogledujeta naokoli. Počasi se približujeva in sva že na pol poti proti punčkam, ko opaziva iz druge strani, iz notranjosti kanjona tretjo punco, kakih 18 let stara... S svojim fantom se lepo držita za roke in se vračata proti malim sestricam. Izkazalo se je da sta golobčka imela v varstvu ti dve mali punčki, vendar sta se odšla malo skrit po svoje, par ovinkov naprej v kanjon. Očitno je bilo zabavno in sta preveč pozabila na čas. Medtem pa so sestrice zagnale paniko, ker so mislile, da sta se oba utopila. Male punce so rabile še nekaj časa da so se pomirile. Albanski stričko, s katerim sva skupaj bredla punčkama naproti v pomoč, je tudi že ugotovil kaj se dogaja in me nato pogleda čez rame... Nisem prepričan kaj si je mislil. Morda ga je malo motilo, da sem ga izbezal iz svoje udobne sence, vendar bi rekel da mu je predvsem odleglo, ker je uvidel da se je zadeva razpletla na najboljši možni način. Nato nisva šla povsem do deklet, ampak greva s stričkotom, ven iz kanjona. Govorila nisva, saj se nisva nič razumela. Počasi se vsi pomirimo. Mladina pa je ostala tam in so se kopali. Mislim da so se naju kar malo izogibali, ker najstniškem paru je bilo zelo jasno kaj sta povzročila. Kasneje opazim tisto pločevinko pira, ki sem jo malo prej vrgel po tleh rečnega nabrežja preden sem odhitel na pomoč. Pločevinka je posrečeno padla in v njej je bila še večina hladnega pira, katerega sem z veseljem posrebal med posedanjem na skalah. Malo se še okopam v plitvi vodi kot običajno, kadar nanese prilika ob naključni reki ali jezeru, nato pa nadaljujem pot proti Gramsh-u, kakih 20 km asvalta. Zatem sledi odsek do Gjerbesa cca 16 km po rečni strugi, kjer je običajno poleti dovolj malo vode da se da priti po strugi do tja. Druga opcija po poti je daljša, če pa bi želel bolj spodobno pot, pa bi moral iti povsem okoli planine Tomor, kar nanese kakih 60 km, namesto 25 km poti. Približujem se Gramsh-u vendar ko pogledujem proti strugi, se mi zdi da je vode čist preveč... Postanek v Gramshu, nabava zalog... Dobivam nekaj pogledov...vendar jaz bolj gledam policijski motor. Ko zapustim Gramsh, ugotovim, da gre ta velika reka v drugo smer in dolina reke Tomor je kot sem predvideval tudi to poletje dovolj suha, da je prevozna. Spustim se do struge in lepo nadaljujem. Kmalu padem v ritem in lepo preletavam teren z mnogoterimi prečenji vode, katera je ravno prav globoka da ni nevarno. Pravzaprav je bilo zelo zabavno in osvežilno, tako da me ni motilo na polno prileteti preko vode, da te zalije vse do čelade. Sedlo je predvsem zaradi sončne pripeke. Sicer se ne bi šel močit do konca. Odsek ni prezahteven, večinoma so vidne sledi, kjer je treba it, tako da je res bolj zabava kot kak ekstrem. Haha tle so pa gradnjo zelo poenostavili, objekte so naredili kar s terenom Pot ni povsod jasno vidna in se je treba malo orientirat, da ne zaideš iz prave smeri, ker lahko hitro končaš v kakem "živem" blatu ali med velikimi skalami in sam se zlepa ne izkoplješ. Šele po posnetkih vidim, da je bila ponekje hitrost kar visoka, glede na teren. Tenerejka z ustrezno predelavo vzmetenja (30 cm hoda) požre neverjetno veliko sranja tudi pri višjih hitrostih. Pozno popoldne, po kakih 20 minutah vožnje po strugi le prispem v malo mestece Gjerbes. Čez kraje se vedno peljem počasi in če me kdo pozdravi ali pomaga naj ustavim , to večinoma tudi naredim. Poleg tega pa me je ambient vaškega trga v poznopopoldanski svetlobi impresioniral in z veseljem sem postal in popil pivo z domačini. Guido se trudi da bi preživel z gostinsko ponudbo in prenočišči... Vendar je do njega najmanj 1 ura makadama z avtom ne glede na to iz katere smeri prideš. Tu razen te vasice ni nič za videti. Ko sem vprašal kaj ima za pojesti, je rekel da lahko mama zakolje kokoš, ko sem vprašal za nočitev je rekel da rabi pol ure da očisti sobo, ter da mi jo potem lahko pokaže. Ni še pripravljen ustrezno, da bi živel od turizma, vendar niti še nima pravih pogojev. 1x letno tu poteka Rally Albania, del današnjega odseka je tudi potekal po isti trasi. Vendar Rally Albania spreminja traso vsako leto in niso vedno tu. Odločim se da poskusim potegnit naprej po TET treku proti kraju Corovode. Bilo je še kako uro do noči, kar bi moralo zadostovati, da do mraka prispem do večjega mesta. Zaželel sem si nekaj udobja kot je pravi tuš, klima v sobi in konkretna večerja v restavraciji. Vendar sem moral še stisniti eno uro po makadamih, sonce pa je počasi zahajalo iza horizonta in ponujalo lepe poglede v svetlobi sončnega zahoda. Prihod v Corovode me je impresioniral. Urejenost je nenavadno na visoki ravni. Tako urejenega mestnega jedra nisem srečal na celi poti preko balkanskih držav. Pogled iz hotelske sobe na mestni trg V hotelski restavraciji srečam dva Francoza na XL endurah. Modela rineta v kar zahtevne terene (kolikor se pač s tako težkimi motorji da), vsaj po umazanosti in obklofanosti motorjev sodeč. Prevozila pa sta veliko albanskih makadamov. Tako preostanek večera ob srebanju čaja gledamo v zemljevide in si izmenjujemo izkušnje iz svojih nedavnih dogodkov. Dan je bil kar naporen, več je bilo nižinskih predelov, zato je bila tudi vročina ves čas prisotna. Skupno sem ta dan odvozil 280 km, od tega je bilo cca 45 km asvalta.

Testiranje zimske opreme . Namesto na Jadran v Avstrijske alpe. Najnižja temperatura je bila 6 stopinj. Zaradi opreme ni nič zeblo. https://goo.gl/maps/dnJ1VVzaHAH2

Do Paklenice...kičasto. Jutri pa domov.

Danes pa domov po jadranki Ratalu je uživaških 1550km v treh dneh

Vceraj, 30/09/2017...Ljubljana - Starigrad/Paklenica! Nekih 620km Jadranka polna ampak odlicna j

Onlajn Underwoter

V soboto prevozil cca 240 km po vukojebinah. Dve tretini od tega po TET-u v kontra smeri. Cel dan se mi je samo smejalo. Kakšen luksuz. GPS povežeš z računalnikom, dva klika, GPS na balanco in gas. Če bi srečal Ni3ousa bi še zdaj dajal za runde glede na to, kakšno veliko delo je naredil... . Sem pa malo cvikal, da mi ne prileti kakšen norec na počez nasproti zaradi moje kontra smeri. Špure po poti so bile še sveže.... Ni3ous, še enkrat hvala.

Pašeeee...

Bilo je.... pestro...

. ... jah, jebi ga ... ... sej ni vse v "Jadranki" ... neki je tud v okusni solatki s piščančkom v Trgetu in malo paše po zame še čist novih krajih po Istri

Testiral, če gre advenčer po strugi. Gre Ni videt, ampak je bilo kar strmo.

Moje dobrote...

Nekaj včerajšnjih vtisov iz Cresa in Lošinja

....Plominka....uživaških, srečnih 430 km

Lep motor

Mi je dal za en krog ...

. ... prjatu, kar lahko storiš danes ne odlašaj na jutri ps. .... online

Ker me Jadranka danes ne mara, smo šli pa do njene sestre. Plominka je padla ko ata na mamo... V Trgetu smo mal zamezili Potem pa še mal okoli, v Tunarico , pa v Kotle... šončka gledu

Fajn je blo... . Je pa jadranka zrihtala Metzelerko do indikatorjev.

The best of them all župa goveja

Dans po plominki in proti Puli Vmes pa... Iz Pule v Poreč in čez Umag v Slovenijo ... sem bil že fuuuul lačn pa iskal ebo gostilno v Koperskem okolišu in se malo izgubil ... dobr ajd, razgled sm pa mel ... ampak jst sm biuuu lačnnnn no po hribih pridem do Oljke ampak pooolno, nikjer placa za motor parkirat, tko da sm si reku jbg vikibruhek bo dobr... Luštnih samosvojih 460... jutri daljeeeeee

Danes pa še malo nižje proti jugu

Učer...Kamnik,Postojna-tam vidu Sando,spoznou Damija34,Nova Gorica,Most na Soči,Bovec,Predil,Rateče,tm pretep z pšancem...in domou u Kamnik...luštnih orgazmičnih 349.4 km

Jest se pa dons mal švecam. Ampak je odlična

. ... mogoče res ni vse v jadranki ... ... je pa velik ... ... po prevoženih 600 kilometrih danes, imam glavo lepo spucano, morm pa priznat, da tudi malo "bolečo" rit ... ps. ... zdej imam pa za neki časa zadost motorja ... ... no, ... najmanj do jutri ...

Roman, vsaka čast! Me je pa malo zaskrbelo za pivo. Lepo da je sreča na tvoji strani!

Morm pokazat še eno slikco, k sm jo očitno preskoču, ko sm nalagal ...

Tud tazelena dobr zgleda

men tud ne.. mi je dons en vzel pasoš iz ovitka da ga je dal skenirat- btw ne hrvati ne bosanci mi ga niso vzeli ven iz ovitka ko so ga skenirali - pa še režal se je zraven..

Se mi zdi, da bi se tako nekako lahko slovnično izražali čez ene 500 let.... Današnji prevod pa bi se glasil: Kje pa je korenje pa govedina???

če je taprava dva dni ne morš govort..

Tooooo...bravo....pizda sam uno jadranko pa dinkota puznajo...jebo jih šobl...

Bravo in hvala prjatu...srbsko,šiptarsk,slonokoščenščino znajo...pu kamnšk pa ne....

Prid mal v Kamniški konc al pa v okolico ko še ženske na moškega govorijo pol pa sploh ne boš zastopu

Zelo sem zadovoljen, da mi je tudi danes uspelo, kar sem si zastavil in želel. --------------------------------------------------------------------------------------

Pa treba se je spočiti. Po Jeseniško: "Jutar šikta".

Halo A si brez doma Danes je čas za družino, govedino na krožniku in radiju

Ju3 gremo na Gurensko, nesemo obiskom za zamenjavo za župco To moja žena vleče. Ona to zna ...

evo...spet je pšanc padu...

Malo naokoli

Pogledat sem šel ceste 5017 od Rupe do križišča s 5016, pa 5016 (obe čista perfekcija), 5012 (zelo lepo tekoča gozdna asfaltna cesta brez prometa). 5011 sem pa že prevozil. Vse to so najbolj severne ceste v Hrvaški Istri, med Jelšanami in Buzetom oz. Lupoglavom. Nadaljevanje do slapov Mirne in mlinov na Mirni v Kotlih. Za konec pa še cerkev v Kazljah. Zelo vetrovnih (ma kaj vetrovnih, pihalo je ku prasica ...) 300 km. Useglih sm užival ku majhni otroci v blatu

TET Balkans 6. dan, Fushe Lure, rudnik kroma... Zbudim se že pred zoro. Uhh nič me ne bi motilo, če bi še malo spal.... Delno utrujen, delno vzhičen odprem zapah vrat, ki me je varoval pred orso-m in odpre se pogled na dolino... rudarji imajo svoje delovno mesto na lepi razgledni točki. Tukaj se v resnici nisem tako bal medveda, ker verjamem da medo nerad lomasti tam kjer mu je jasno, da živijo ljudje in imajo orožje... Poberem kar je mojega v kontejnerju, se pripravljam nekaj da bi pospravil za sabo... in pogledujem po kantah, ceveh, nekemu plehu, ki je očitno pokrov motorja na bagru, zadaj še nek rezervoar za gorivo...pa sem videl da nima smisla in ni kaj pospravit....mislim da je že bolj urejeno kot ob prihodu. Zunaj je prijetno, planinsko toda poletno sveže, pogledam proti rudniku pod sabo, kjer je še vse mirno. Rudarji še spijo. Odločim se za raziskovanje rudnika...ampak ne pregloboko. Asim je povedal prejšnji večer, da voda teče nonstop iz rudnika, kot posledica miniranja vsak drug dan. Ob detonaciji se vse tako strese da voda večinoma pride na površje iz tal, potem pa v obliki lepega potočka priteče iz rudnika. Povedal je tudi, da je voda čista in pitna, tako da jutranje umivanje opravim kar v potočku pri vhodu v rudnik. Vhod v rudnik na levi.... človek bi si predstavljal kaj več kot en skromen vhod ampak v resnici je tako. Koliko enega materiala je treba preložit, da takole znucaš lopato... nobeden izmed nas ne bo tega storil v svojem celem življenju. Skupni prostor kjer smo se prejšnjo noč družili, klopce na vsaki strani, kavč, kjer sedim jaz. Vse zelo osnovno vendar zelo čisto in urejeno. Soba za TV-jem pa je kuhinja, ki je tudi po vojaško pospravljena. Za zajtrk si zakuham instant juhico in malo prepečenca za zraven. Medtem že vstane Asim(desno) , sonce pa je še vedno iza horizonta... Malo pokletava. Vesela sva, da sva se srečala. Odnos je bil zelo vzajemen. Jaz njim hrano, oni meni zavetje. Eden drugemu pa smo zelo popestrili svoj skupni čas, tako da smo bili vsi zelo zadovoljni. Nisem imel občutka, da bi jim moral ponuditi denar, ker so me sprejeli. Bolj se mi je zdelo, da bi s tem vse pokvaril. Ko sem povsem pripravljen za odhod, prihajajo rudarji iz svojih opravil naokoli po dvorišču in se vljudno in iskreno poslovijo od mene. Še preden me sonce poboža imam motor osedlan in se že odpravim novim dogodivščinam naproti. Prav sedlo je da se spet peljem. Dan je bil zelo lep, kot nalašč za enduriranje. Počasi sledim cesti proti dolini in medtem razmišljam koliko poti mi je še ostalo. Najbrž rabim še kaka dva dni... če ne bo kakih enduraških problemov ala gumidefekti ali strojelomi ipd... Do kam moram pravzaprav priti, da si bom lahko pritrdil, da sem na cilju, da sem odvozil TET balkans v celoti. Odločim, da bi za cilj smatral obmorsko mesto Sarande. Do tam je še offroad, nato ga do trajekta v Igoumenitsi ni več. Tudi če motor v Sarandi počepne, ga naložim na neko prikolico ali tovornjak in pripeljem do trajekta. Samo da zdržim do Sarande, dokler je trek in offroad. Odločim se da je moj končni TET balkans cilj plaža v Sarandi! Medtem se že fino ogrejem in padem v ritem. Poskusim voziti kako uro brez postanka... Toda prevečkrat pridem na tako lepa mesta, da se ne bi ustavil in naredil par slik Takega počasi kotalečega tovornjaka nočeš srečat iza ovinka na tej ozki cesti, medtem ko se sam pelješ hitro... Tule je blo bp. Je pa bilo parkrat na celi poti bolj na tesno... Dobro napredujem preko Selishte za Shupenze, kjer se je odvijal vaški sejem... Peljem bolj počasi in si ogledujem zanimivosti v smislu kaj vse prodajajo... tudi stare zvite žeblje najdeš.. Ker je moja prtljaga zelo na minimumu, si mimogrede kupim nove nogavice, stare bom zvečer zavrgel. Običajno se na teh 10-14 dnevnih tripih spakiram v smislu en par nogavic za čez dan, drug par za zvečer oz. čez noč. Enako je z majicami... ko iztrošim zavržem in kupim drugo nekje na poti. Ta dva sta blizu sklenitve nekega posla zgleda TET projekt se mi zdi koristen, ker tudi prinaša denar na podeželje, v manj razvite in bolj odročne kraje. To je zagotovo dobro za te ljudi. Postanek za zaloge živeža... Od kraja Shupenze naprej, vodi TET trek bolj na vzhod in nekaj časa vodi tik ob Makedonski meji. Če bi prečkal potok, bi bil v Makedoniji. Na tem delu poti proti Librazd-u tudi kmetujejo še po nekdaj našem sistemu ( socialistični časi pred razvojem kmetijstva), ko je bilo že pred zoro 5 koscev na travniku in so imeli do 9 ih dopoldan, preden pritisne vročina, z ročno koso pokošen že zajeten kos travnika. Marsikje po AL ne kmetujejo na ta način, pogosto se gredo bolj ekstenzivno pašno rejo živali, kjer nič ne kosijo ali pa zelo malo. Pot nadaljujem naprej po neskončnih makadamih. Pokrajina in ceste v Albaniji so drugačne kot po CRO, BiH ali MNE. MNE ima glavno prednost neverjetno lepe planine, medtem pa se AL pohvali z bolj odročnimi, manj razvitimi kraji, ki so med sabo povezani z enormnimi kilometri neasfaltiranih cest, s tem da si lahko še izmišljuješ kako zahtevna naj bo pot. Albanija brez težav servira 100-150 ali še veliko več km neprekinjenega odseka izven asfalta! Niceee! THE bike! Librazd je prvo mestece od kar sem prejšnji dan peljal preko mesta Rreshen. Od Rreshen-a do Librazda pa je zajetnih 210 km. Ne spomnim se da je bilo vmes kaj asvalta, če pa je bil, ga je bilo očitno tako malo, da ni omembe vredno. V Librazdu se namestim v senci v prijetnem kafiču na vogalu ob zelo živahni ulici. Čez cesto je zelo prometna burekdžinica. Lokalci že vedo kaj je dobro, tako da grem tja dvakrat na toplo sirnico, katero pojem v lokalu ob ledenem čaju in wifi-ju. Občasno ogledujem ljudi po ulici in tako počivam kako uro. Od Librazda naprej vodi TET trek preko Elbasana, kar je v celoti asvalt in po pravici povedano mi je sedel počitek tistih cca 20 kilometrov. Elbasanu se izognem po obvoznici, tam ni nič kar bi potreboval, poleg tega, pa smo tam že bili z GES ekipo pred par leti, tako da sem si mesto že imel priložnost ogledati. Pot vodi južno po obronkih nižjih planin po stranskih poteh. Vendar je pot cca 30-40 % asvaltirana, kar se mi za TET zdi preveč asfalta, tako da bo treba v bodoče malo pregledat druge opcije.... Proti jugu (slika treka iz zgornje slike) sem vedel da se bom približal nekemu kanjonu... morda odlično mesto za chill in kopanje.... Z malo truda najdem kje je kanjon in se uspem prebiti do mostička... Ampak tole ne zgleda, da se je kdo že z motorjem čez peljal...po pravici tudi peš ne bi šel preko... Se po planu udobno namestim, poiščem pir, ki sem ga zjutraj kupil prav za ta namen in na tej lokaciji, saj je bila ta destinacija nekako prelomna točka na poti v smislu-odvozil sem najzahtevnejše in odročne odseke, ki so tudi najbolj nevarni. Sedaj bo vse bolj v izi. Ravno odprem pir, lepo zašumi... ....ko zaslišim neko histerično vreščanje. Zvok je prihajal iz kanjona. Ne razumem popolnoma nič, toda ne zdi se mi vse v redu. Grem povsem do vode in vidim nekje 50-70 metrov globoko v kanjon kjer sta na skali dve mali punčki okoli cca 4 in 10 let stari. Okoli njiju je voda, skale so v previsu, zgleda nevarno...neko ime znova in znova histerično kličeta in gledata naokoli v vodo. Zagotovo rabita pomoč, toda popolnoma nič ne razumem.. Tu sem prvič, ni mi jasno kaj se dogaja, ne poznam kanjona, ne poznam globine vode, ker je voda motna od padavin, ne vem ali so tu kaki sifoni, požiralniki. Nič nisem vedel o trenutnem položaju in kake so nevarnosti in marsikoga je že potegnilo pod vodo zaradi nepoznavanja situacije, pogosto tudi tistega ki rešuje. Šit zadeva je resna, vržem pir po tleh in zajaham motor, ker sem se spomnil da sem kakih 500 metrov nazaj videl enega stričkota, ki je posedal v senci pred hišo. On je domačin, razume albansko in zagotovo pozna morebitne nevarnosti kanjona. K sreči je bil še vedno na dvorišču. Toda kako naj ta zbezlan tujec na motorju pojasni njemu kaj hudiča bi rad od njega. Skoraj sem ga odvlekel s sabo, ker se mu ni nekaj mudilo iz svoje udobne sence. Tudi njega je postalo malo strah, čeprav ni razumel točno kaj hočem od njega. Vseeno ga prepričam in skupaj šibava nazaj do vhoda v kanjon. Ni hotel sam naprej v kanjon, kaže da moram z njim. Meni se je to zdelo samoumevno, bil sem pripravljen pomagat, vendar v polni moto opremi v globoko vodo rinit ni pametno, ker bi me teža mokre opreme lahko potopila. Rabil sem le 20 sekund, da zmečem opremo in škornje iz sebe in sem bil takoj za njim....

Ufffff ptjatu kes zdela kožarco najduuuuu....takoj jutr jo grem na Blagouco iskat...

Mau se nej še po hribh zapelejo ne pa sam po morju

Pol delaš pa hitre zastoje

Pleeeaseeeee, leet me sleeeeeep.. Samo še maaaalo..

da obrnem malo na voznjo v hard terenu

To je vlečeno testo, ki se je danes tako vleklo, da je blo skoraj do tal. Bo pa to štrudelj iz domačih jabolk. Super njama