Dvorana slavnih

9. dan četrtek, 20. 7. 2017 KOSH-AGACH (Rusija) – OLGY (Mongolija) Noč v altajski pokrajini je bila polna živih sanj. Očitno so tu res na delu magične šamanske sile. Šamanizem opisujejo kot najstarejšo filozofijo, psihologijo, religijo in medicino obenem. Šamani perpoznavajo višje duhovne razsežnosti, prestopajo v višja stanja zavesti in doživljajo videnja. Zjutraj je bilo samo deset stopinj. Za hiško sva opazila še domači matacikl. Šla sva na kavo v (edino) gostilno. Naročila sva tudi za vsakega dve jajci, pa je gospa rekla, da ni možno. Porcije so samo po tri! Nasmejali smo se. In sva pojedla dve porciji – vsak po tri (ruska) jajca. Holesterol?! Po poti se bo odluščil. Pred gostilno stojita dva (siva) jelena. Oblečeva še vetrovke (malo izolacije) in greva. Po dolini je hladno. Cesta je lepo vijugasta. Megle se dvigajo. To je dober znak za vreme. Ponekod so nove hišice za turiste, večina hišic po vaseh pa je starih. Nekatere obnavljajo. Ograjeni vrtički so polni krompirja. Krave in konji se prosto pasejo. Na koncu doline se pokažejo zasnežene gore. Rogate živali naju sprejmejo v nov rajon. Pokrajina se spreminja. Ob cesti zagledava prvo kamelo. In to nenavadno. Ima zeleno žametno ogrinjalo. Verjetno revica služi v turistične namene. Ali pa je to skrivni znak, da sva že blizu Mongolije?! Na najini desni se kaže zasnežena gorska veriga. Nebo je drugačno, nenadoma je vse tako blizu, a hkrati tako daleč. Zadnje naselje pred rusko – mongolsko mejo. V trgovini kupim kruh, vodo, še dve konzervi in pol kile makaronov (strah pred mongolsko hrano?!). Na črpalki tankava in spijeva kavo. Kdo ve, kdaj bova prišla do naslednje?! Pred koncem naselja je še vojaški kompleks. Krave se ne zmenijo zanj. Tu je tudi gradbišče - zadnja novogradnja pred mejo - leseni hotel. Meja! Ko se že vidiva v Mongoliji, pa se zakomplicira pri izhodu iz Rusije. Gospa uradnica ugotovi, da nimava posebnega obrazca za motor. Ampak v Semipalatinsku nama ga niso dali! Njet vazmožno! pravi uradnica. Ampak gospa, midva sva mislila, da je vse posodobljeno – kompjuter! Migracijsko karto so nama natisnili, lani sva jo morala sama pisati na roko. A sta že bila v Rusiji z motorjem? Da, lani in predlanskim. Gospa preverja. Gleda vize, vidi, da je res. Potem moram opisati potovanje (Kirgizija, Kazahstan, Rusija, zdaj bi pa v Mongolijo … in potem nazaj v Rusijo …) Cariniki pridejo trikrat mimo in vprašajo, če sva uredila dokumente, da naju pregledajo. Čakava. Gospa se posvetuje s kolegi, mimo hodijo različne uniforme. Zebe. Čakava. Privlečem mapo z vsemi mogočimi fotokopijami in ponujam potrdilo o prevzemu motorja v Kirgiziji. Vzame vse, potem gre v drugo stavbo in spet čakava. Miro pravi, da so naju ti Rusi sposobni poslati nazaj v Semipalatinsk (okrog 1300 km). Pravim, naj nikar ne godrnja, saj ve, da je vse pod kamerami. Za paniko sva pa res prestara! Potem pride gospa s papirji. Hvala, hvala. Ampak, ko bova naslednjič v Rusiji, morava pa sama vprašati za dokument na matacikl!!! Hvala, hvala. Sledi še posebna kontrola potnih listov, zatem pregled prtljage. Vzamejo vse tablete, vprašajo, za kaj so in gredo preverit. Vrnejo. Dvignejo zapornico. Pozdraviva. Pomahava. Greva. Tu pa ne sledi mongolska meja, pač pa nikogaršnja zemlja – prazna cona – par kilometrov do mongolske kontrole. Tu je (še neuradno) mongolsko modro nebo!!! Sledi mongolska mejna kontrola. Najprej deratizacija! Miro mi pravi, naj naredim karkoli, samo da se zmenim, da mu ne bodo pacali motorja. Plačam 50 rubljev za deratizacijo in prosim, naj mu nikar ne špricajo motorja. Gospa pravi, da bi se dalo zmenit, če bi npr. zamenjala dolarje. Bi, ma samo 20 dolarjev. Dobro. Dobim šop mongolskih bankovcev (in imam takoj dvajset odstotkov zgube ona pa hiter dobiček). Greva brez špricanja. Prva kontrola pred zapornico. SLO? Nikoli slišal. Išče po računalniku. Ni v naboru držav. Čakava. Potem nekaj napiše na listek in naju spusti do kontrole potnih listov. Izpolnjujem obrazce, dobiva žig. In še obrazec za motor … Pregled prtljage je hiter. To pa še ni vse. Zapeljeva naprej – naslednja zapornica – zavarovanje za motor. Vljudna uslužbenka preseneti – vzame dokumente in nato s potrdilom vred vse prinese nazaj. To pa še ni vse! V zadnji stavbici se plača EKOLOŠKO TAKSO! Grem in plačam 400 rubljev za dve osebi. Končano. Zdaj sva (upam, da z vsemi papirji) v Mongoliji! MONGOLIJA!!! Pod mongolskim nebom, sredi mongolske praznine. Nekje daleč so mongolske črede. Te drobne pikice so živali. Štejem, ne preštejem. Tu so opisi odveč. Fotografije nekaj pokažejo, občutka prostora pa žal ne morejo pričarati. LEPO JE! KONEC 1. DELA

6. dan ponedeljek, 17. 7. 2017 UŠARAL - SEMIPALATINSK Zjutraj se odpraviva. Na drugi strani hotela je vse polno starih (polnih?) cistern. Prometa je zelo malo ali skoraj nič, cesta pa je slaba. Ustaviva se le za zajtrk. Pod pločevinasto streho za pločevinasto ograjo dobiva kavo in ocvrta jajca. Še sreča, kajti nikjer ni ničesar razen osamljenih (propadajočih?) kmetij. Še rastlinje je bolj žalostno. Na nebu so bili razigrani oblački. Sledile so ravnine in grbine. Zapisanih 400 m pa ima v teh pokrajinah žal drugačno dolžino. Ob novem traktorju, ki pripelje nasproti, se spomnim na nečake, ljubitelje traktorjev. Pusta stepa. V daljavi je pastir s svojo čredo. Do Kamenogorska je 355 km, Ajakoz pa je že blizu. Nenadoma je blizu tudi policaj, ki pa na srečo šele izstopa iz vozila. Nekoč je bila tu črpalka. Takih ni več. Vse so dobesedno nove in velike. Prihajava na področje, kjer se ne smeš ustavljati. Povsod so vojaški objekti in kasarne. Od leta 1949 do 1989 je Sovjetska zveza tu imela področje za testiranje jedrskega orožja. Zabeleženih je bilo 456 jedrskih poskusov, o vplivu na zdravje ljudi in okolje pa se niso spraševali. Zaradi obsevanja naj bi bile pogostejše različne vrste raka in nepravilnosti delovanja ščitnice. Šele leta 1991 je kazahstanski predsednik Nazarbajev to testno območje uradno zaprl. Končno en normalnejši prizor – še je življenje! Dva mlada z roko v roki … po poti proti vasi … Potem pa se ozračje nenadoma spremeni. Pojavi se nenavadna slepeča svetloba, v daljavi pa nevihtni oblaki. Sunki vetra so vse močnejši in morava se ustaviti. Na nevihtnem robu sva občepela pol ure. Miro je dobesedno moral držati motor, da ga ne bi prekucnilo. Doživetje je bilo nerealno, čudovito in grozljivo hkrati. Kasneje sva izvedela, da je bil pred nama pravi orkan. Še dobro, da nisva rinila naprej, vprašanje je, kako bi jo odnesla. Tako hitro, kot se je stemnilo, se je tudi razvedrilo, asfalt pa je spet prešel v makadam. Na nevihto so spominjale le še luže in lužice. Razveselila sva se asfalta in bencinske črpalke. Lepi nasmejani fantje! In potem spet klasika – sonce je kar naenkrat zelo nizko … Semipalatinsk! Naključno se ustaviva pred prvim hotelom, ko prideta mimo dva domačina, ki vprašata, če si lahko ogledata motor.On je Kazahstanec, ona Rusinja in prostodušno povesta, da takega še nista videla. Imata staro yamaho fazer 600 in rada se vozita, a nikoli še nista bila kje daleč. Od motoristov poznata samo dva, ki sta šla v Evropo – do Pariza! Simpatična sta in mlada. Takim moraš povedati, da je še vse pred njimi! Standard v Kazahstanu se hitro dviguje in čez par let bosta gotovo lahko potovala … Ko sva bila midva mlada (ojoj, kdaj je bilo to?!) sva živela v Jugoslaviji in … Zdaj pa čakava le tuš, hrano in posteljo (nizko sva padla!). Svetujeta nama, kam naj greva na večerjo. Motor parkirava zadaj na ograjenem dvorišču; soba za dva in zajtrk - 15 dolarjev. Večerja v bližnjem lokalu je tudi poceni in dobra. Spat! Danes sva bila na robu hurikana (tako so rekli fantje na črpalki) in sva jo srečno odnesla.

4. dan sobota, 15. 7. 2017 KARAKOL (Kirgizija) – ALMATI (Kazahstan) Zjutraj je pogled iz hotelske sobe mnogo lepši. Na dvoriščni strani ni blata, tu so rože, kokoši in piščančki. V dvoriščni idili si je Miro z dovoljenjem lastnika privoščil pranje motorja. In na cesti iz mesta je pestro. Zelo pestro. Greva proti hribom – na mejni prehod s Kazahstanom (ta je odprt samo poleti in samo podnevi). Na njivah cveti krompir, otroci ob cesti se igrajo. Pogosti so prizori s konji in z jezdeci. Asfalt je slab, narava pa je zelo lepa. Tudi slabega asfalta ni več – zmanjka ga brez opozorila. Makadam! Narava pa je še vedno zelo lepa. Pred prelazom se promet zgosti. Ovce! Jurte, čebele, pastirji, psi, rožice, zeleno, zeleno … V daljavi se sluti mejo. Zapornice so seveda najpomembnejši element. Prometa skoraj ni, oz. je zelo redek, a pomembnost zapornic je zato še večja. Med čakanjem na trenutek, ko bo pomembna oseba pogledala dokumente in naročila naslednji pomembni osebi, naj dvigne zapornico, sva imela pravo kazahstansko promocijo turističnih zanimivosti. Kako dopovedati domačinu, ki stanuje par kilometrov stran, da morava danes do Almatija in potem naprej, ker greva v Rusijo in nato v Mongolijo. Gotovo bi bilo lepo ostati par dni in si ogledati kanjone … Kazahstanski carinik je pregledal najino prtljago, vendar mislim, da je bolj gledal motor in števce. Hitro (za te dežele) sva bila na drugi strani. (Še pred dvema letoma si za Kazahstan potreboval vizo!) Za mejo pospraviva dokumente in se pretegneva. Pred nama je kazahstanska ravnina in prikazal se nama je asfalt. Žal pa je privid kratko trajal! Gradbišče – cestogradnja. Pririnila sva do prve kazahstanske vasi in z veseljem rinila naprej po ravni asfaltirani cesti. S hitrostjo seveda ne gre pretiravati. Krave tukaj sicer niso svete živali, a imajo v prometu pomemben status. Potem se je pred nama odprla čudovita pokrajina; tu spodaj so kanjoni, o katerih nama je na meji pripovedoval domačin. In srečala sva motorista! To je v teh krajih tako zelo redko, da se je treba ustaviti. Avanturist iz Nemčije se že vrača iz Mongolije. Pove, da si je vzel nekaj mesecev za užitke z motorjem. Prtljage je imel trikrat več kot midva, bil je že pošteno motoristično zamazan; in ko naju je (še sveže čista in z novima jaknama in v novih škornjih) premeril od glave do nog, ni mogel skriti (zaničljivega) nasmeška. Prebrala sem mu misli. »Ta dva nimata pojma, kam gresta in kje vse sem JAZ že bil!« Potem se je vseeno potrudil in nama povedal par informacij o cestah, bencinu in hrani. Informacije o bencinu so držale, informacije o cestah so bile neuporabne, tiste o hrani pa popolnoma zavajajoče. Očitno se je (zastonj) hranil pri domačinih, potem pa razlagal klasično znane zgodbe o ovcah, ki jih zakoljejo vpričo tebe in jih pripravijo tebi na čast … moraš jih jesti … glavo z očmi vred (ker je to specialiteta, ki ti kot gostu pripada) … in bil je zelo lačen in v Mongoliji je zelo slaba hrana … Hvala za vzpodbudo. Srečno! Srečno! Do Almatija je še 197 km. S hriba gleda ponosni orel. Pokrajina se spreminja. V obcestni gostilni sva srečala korejskega motorista s sinom. Iz Azije potujeta v Evropo. Šla bosta tudi preko Slovenije. Svetujeva jima ogled Postojnske jame in obvezen postanek na zbirališču modelov na OMV. Tam bosta lahko izvedela vse o slovenski moto sceni. Pred Almatijem naju (klasično) ujame noč. Almati je pravo Mesto. Fotografije so sicer slabe, a naj se začuti vsaj malo mestnega duha. Na poti do hotela Resident, kjer imava rezervacijo, se nenadoma pojavi gradbišče. Obvoz! Treba bo naokrog. Po tem je človek zelo vesel postelje.

5. dan nedelja, 16. 7. 2017 ALMATI – USHARAL Zjutraj na vožnji po obvoznici Almati pokaže drugačen (predmestni) obraz. Avtopralnice in tepihpralnice, lokali - karaoke, kramarji z različnim blagom, novi nakupovalni centri … Kupiva bencin in vodo; svaku pa za rojstni dan pošljem fotografijo kazahstanske torte. Ta je samo za Slavkota! Ob avtocesti se pasejo krave, potem pa jih nenadoma zamenja serija igralnic. Dobesedno igralnica ob igralnici! In vmes gradijo še nove. V tej mrzlici je dovoz do marsikatere kar prek blata, a to očitno nikogar ne moti. Ko greva mimo igralniškega Kapshagaja se na desni strani prikaže umetno jezero, ob njem pa raznovrstne stavbe oz. t.i. turistične kapacitete. Ustaviva se na črpalki, kjer si ogledava še pravi ruski avtodom. Lastnik ga ima samo za veselje, sicer je z družino v vikendu ob jezeru, tam imajo čoln in se zabavajo … Koliko stane tak stroj? In koliko pokuri? Da te zaboli glava! (55 litrov bencina na 100 kilometrov.) Ne bi bil za naše razmere. Sledi spet ravnina (zares ravna!). Malo navzgor, potem prelaz in policaji! Še sreča, da je vroče in počivajo. Pogojni refleks deluje. Od tu dalje se voziva (malo) počasneje … Ravnina … Novo in staro z roko v roki prek Kazahstana. Vožnja lahko naredi človeka tudi lačnega. Kosilo ni bilo slabo. Mlada natakarica Alina je bila neverjetno spretna in zgovorna. Povedala je, da je Uzbekistanka. Hrana je bila odlična. Nasičena in napojena (čaj!!!) se peljeva mimo vojaških objektov, potem pa zmanjka avtoceste in asfalt je slabši. Človek bi kar malo zadremal. Še dobro, da ob cesti najdeva domačo gostilno. Kava, prijazni domačini, vse polno muh; potem pa spet dalje v gost promet. Cesta je polna grbin in policajev. Hiti počasi! Sence se začnejo daljšati. Sonce zahaja (kako znano!). Parkirava ob osamljeni črpalki ob osamljenem hotelu in dobiva sobo. In varstvo. Dva policaja sta zvečer parkirala pod najinim oknom.

8. dan sreda, 19. 7. 2017 BARNAUL - do eko vasi in ekobio hišice blizu KOSH-AGACHA Treba je naprej. Mesto ostaja za nama. Tudi v predmestju imajo povsod plinsko napeljavo. Luže opominjajo, da je bil ponoči dež. Pada pa lahko tudi čez dan. Novoaltajski okraj – lepa cesta, lepa narava, breze … Ustaviva se na počivališču ob tržnici. Na parkirišču zagledava džip s prikolico, na njej pa razbit motor! BMW klub Šabac (Srbija) – na poti iz Mongolije?! Miro v lokalu poklepeta z modeloma. Gledala sta ga zviška, ker je njegova obleka še dišala po novem. Gotovo pa je, da so slovenske zime daljše od srbskih in je imel Mongolijo bolje naštudirano od njih. Včasih je poleg nesreče sreča v sreči. Voznik motorja je bil malo polomljen, domov so ga poslali z letalom. Motor peljeta za njim. Kasneje sva na njihovi spletni strani prebrala, za kako medijsko pokrito odpravo osvajanja Mongolije je šlo ... Mongolija ni hec! Na tržnici se dobi marsikaj – od krame do lokalnih pridelkov in izdelkov. Stojim ob stojnici z medom. Prodajalka mi ponuja, naj poskusim, pa pravim, da ne, da ne bom ničesar kupila. Pravi, da lahko vseeno poskusim. Da mi med z zelišči proti prehladu in potem še enega za živce. A je videla srbski motor?! Malo poklepetava. Zaželim ji dobro prodajno sezono, ona pa meni srečno pot in počasi, počasi, motor je nevaren! Greva naprej, do Gorno - Altajska je 38 km. Ob cesti so hiše z vrtovi, stranske ceste so blatne. Pripeljeva se v Republiko Altai. Imajo policijo, avtobusno postajo, kulturni center, spomenike; ponujajo izlete s helikopterjem … Rastlinje je bujno, kar ne čudi, saj spet zaliva. Pritisk je nizek. Še prodajalka zelenjave je zadremala. Lep asfalt, lepi ovinki, zeleno, zeleno in voda. Nič zato, če občasno pada dež. Včasih je nevarnejši bik na cesti. Lepo je. Divje lepo. Cesta se vzpenja, dolina ostaja spodaj. Ustaviva se na prelazu Čike – Taman, ki je na nadmorski višini 1460 m. Tu je spominsko obeležje graditeljem ceste. Okolica je obdana s spreminjajočo se svetlobo. Tu imajo gotovo šamani prste vmes! Spust je doživetje zase. V dolini je nasip, za njim je voda. Mrači se. Vožnja postaja nevarna, ustavila se bova v prvem naselju in poskusila kaj poiskati. Naredila sva samo 540 km. Do mesta pa je še (predolgih) 150 km. Pod čarobno osvetljeno pečino najdeva kamp in v njem tudi hiške. Kakšno razkošje! Mislila sva že, da bo treba postaviti šotor. Obesiva dežne kombinezone, Miro razstavi opremo in zakuri ogenj. Kako se razpoloženje v trenutku spremeni! Še volček uživa. Po prostoru se začne širiti prijetna toplota. Potem ni težko odskakljati do gostilne. Riž in govedina, krompir in govedina. Vodka in pivo in še ena vodka. Ne zebe me več. Miro ostane samo pri enem pivu (in tabletah). Gospa za šankom je na začetku malo sumnjičavo gledala. Ko sem pohvalila hrano in njene police, ki so kot oltarček, pa se je morala nasmejati. Povedala sem, da sva od daleč. In da nameravava še dlje. Zmajevala je z glavo.

7. dan torek, 18. 7 2017 SEMIPALATINSK (Kazahstan) – BARNAUL (Rusija) Zjutraj se po zajtrku odpraviva naprej. Blokovskim naseljem, trgovinam in limuzinam v mestu sledijo predmestne hišice, ki so vse redkejše. Na robu mesta je tudi nova bolnica. Nato pa se iz stepe pripeljeva med borovce. Zadiši po smoli in lesu. Ob ravni cesti se vrstijo njive sončnic, kmetije in črede krav, ki so vedno nepredvidljive. Potem pa zmanjka asfalta. Pred mejo med Kazahstanom in Rusijo je le še majhna vasica. Vso pot se nisva ustavila, pa se tudi ni bilo kje. Odpiši kavo, odpiši čaj. Tu ni lokalov. Na meji ni bilo gužve, a sva vseeno porabila tri ure. Presenetilo naju je, da sva na ruski strani opravila veliko hitreje kot na kazahstanski. Rusi popravljajo ceste. Imajo elektriko, bencin, drva … socialistični bloki spreminjajo fasade, staro se umika novemu. V mestu si kupiva malico in srečava zanimive ljudi (pa tudi živali in vozila). Moški s psičko si ogleda zemljevid. Pravi, da je to dolga in nevarna pot. Ponudiva mu, naj malica z nama, a se zahvali. Tudi psička ni lačna, kruh in sir ji ne dišita. Je pa radovedna. Moški pravi, da bodo ceste katastrofalne, a da sva midva dobra človeka in se bova zato srečno vrnila domov. Dobiva pravi (pravoslavni) blagoslov. Kar stisne me pri srcu. Med potjo in tudi še danes se večkrat spomnim nanj. Potem je lepša cesta in lepša pokrajina. Vreme pa ni najlepše in Miro oblači podlogo, a dokler ni dežja, je za vožnjo idealno! In vozila sva se, kot bi jezdila preko neskončnih polj … Pred nama se je prikazalo predmestje in potem mesto – Barnaul. In pristala sva v centru, v modernem lokalu, potem pa poiskala hotel na obrobju. V lokalu v centru sva zapravila toliko, kot je bila cena prenočišča.

3. dan petek, 14. 7. 2017 BIŠKEK – KARAKOL Dež je ponehal. Motor in motorist čakata. V recepciji pozdravim in pustim še najini potovalki, če ju hoče kdo vzeti. (Ne bova ju vozila s sabo, da bi ju vrgla v smeti pa tudi ne gre). Preden greva, priteče sobarica in se zahvaljuje. Kar nerodno mi je. Tudi receptor pride in poslavljamo se. Na poti iz mesta naju spremljajo tipični prizori – raznovrstni prodajalci sadja in zelenjave. Z okoliških hribov se dvigujejo megle. Spomeniki in reklame ostajajo za nama, pred nama pa se odpira dolina. Da vsaj ne bi deževalo! Ob cesti vabijo prodajalci koruze. Ustaviva se samo za hitro malico. Miro intenzivno počiva na motorju, sama pa lovim zanimivo rastlinje. Na drugi strani ceste je mesto večnega počitka. Potem se pripeljeva do zelenila in modrine. Svetloba se igra z oblaki, z jezersko vodo in z zelenjem. Nenadoma se pojavi še spomenik (Večna slava herojem!), potem pa spet drugačna pokrajina, v ozadju se izza oblakov dvigujejo hribi. In nato spet jezero v nenavadni svetlobi. In spet drugačne kamnine. Cesta je slaba in mokra, mimogrede lahko pristaneš v kakšni luži, v blatu ali v pesku. Možnosti se spreminjajo iz kilometra v kilometer. Spet se pokaže jezero in ob njem kot začarane, nedokončane in zelo zapuščene hišice. In potem t.i. civilizacija, s civilizacijo pa policija in njena sodobna pridobitev – radar! Neverjetno! Rešile so naju ravno hišice, zaradi katerih je bila vožnja upočasnjena (ogledovanje gradbenih objektov!). Človek postane lačen. Juha, ražnjiči (ovčetina!) in čaj. Potem je vse lepše, še nevihtno nebo se ne zdi več tako grozeče. Pred večerom prideva do Karakola. Sanacija cest! Povsod je blato. Drsi in tudi lukenj se ne manjka. Spomeniki, ovce in lokali sobivajo drug ob drugem. Hotel Manadur je v centru. Z okna najine sobe se vidijo blatne ulice in zasneženi hribi. V sobi so tople odeje, v kopalnici je vroča voda. Večeri se.

Takih nasvetov sem že vajen......bom pa probal pojasnit in upam zadnjič ,če komu še potem ne bo šlo v števec mu ni pomoči . Omejen sem s časom in imam službo kjer sem lahko odsoten največ 3 tedne pa še kakšen dan . Takšna potovanja bi lahko eventuelno spravil pod kapo in z zadostnim časom šele v penziji ,do takrat pa mislim da bojo geopolitične razmere takšne ,da bom lahko po Iranu krožil samo s prstom . Nalimam obrazložitev zakaj me vleče v dežele , kjer ravno ne gre vsak kaferejser . Sicer ne vem kakšne motorje vozite da imate ožuljene riti ,sam si motor nadgradim v tem smislu ,da mi je kar najbolj udoben in mi ne predstavlja trpljenja med vožnjo temveč užitek . Moj cilj je takšen ,ampak v manjšem obsegu ,prav zaradi zgoraj omenjenih dejstev..... P.S. Prav tako sem dobival razne podobne nasvete za letošnje potovanje , pa tudi razne nevmesne pripombe kot: nisi nič videl , sama vožnja itd .......meni je bilo super ,ker nisem ravno stereotipen človek in se ne ravnam po tem kakor se vsi , če se le da Zame je plan v izy za ženo bo naporno in če se ne bo dalo odpeljat tistih dveh tranzitov po 1600km jih pač ne bom (smo pač različni motoristi z različnimi sposobnostmi in prioritetami) nekomu je to čista kap in nedosegljivo ,drugemu noro ,tretjemu povsem normalno ,sam pa sem mnenja "Živi in pusti živeti" Leteči,vem da si car na motorju in veliko prevozil samo prosim ne mi moralizirat ,prosim te za kakšen nasvet o Iranu ,ljudeh , obnašanju,policajih in kakšno usmeritev kaj in kako na mejah in podobne informacije, kje in koliko časa in koliko kilometrov bom prevozil pa prepusti meni ! Ne bom ti rekel hvala ,ker mi nisi povedal nič , kar mi ne bi že leta trobili drugi......hvala pa že v naprej , če boš napisal kaj uporabnega ! lp

MOTOPIS MONGOLIJA 2017 Ne hodi na pot s prevelikimi pričakovanji … (prosto po S. Grumu) Spremembe so edina stalnica v življenju … (prosto po Heraklitu) 1 1. dan sreda, 12. 7. 2017 HRUŠICA – BENETKE – ISTANBUL – BIŠKEK (Kirgizija ali Kirgizistan) Zelo nemotoristični dan. Vožnja (z avtom) do beneškega letališča. Slovo od Nine, ki se sama odpelje nazaj domov (klasično neumno razmišljanje, če bo vse v redu; kot da bi bil otrok prvič v življenju sam v avtu) … Vrvež na letališču, italijanski kapučino in ekspreso, z avtobusom do letala. Končno, še Miro se sprosti. Baje si bo nekdo dal prepeljati lamborghinija! Brez skrbi, ni najin; samo še ta skrb bi se človeku manjkala! Že zaradi tistega prepeljanega dvokolesnega nenovega bemveja slabo spi! Polet proti Istanbulu je miren, vreme je lepo in pogledi iz modrine prav tako. V Istanbulu je dobrih 40 stopinj. Mineralna voda, oranžada; jaz pa pivo. Prvo pivo na dopustu! 2. dan četrtek, 13. 7. 2017 BIŠKEK (Kirgizija) Tudi polet proti Biškeku je minil brez posebnosti. Malo dremanja in malo spanja. Po vseh ogledih Air Crash Investigations bi v nasprotnem primeru o vseh podrobnostih poročal Miro (če bi seveda bil med preživelimi). Preden pristanemo, se nad Biškekom že zdani. Sestop na kirgizijska tla … Malo čakamo, da začnejo s kontrolo potnih listov, a potem gre hitro (pa še 4 ure prednosti imaš!) in s taksijem si za 10 dolarjev že pred hotelom. Hotel Salut – tu naj bi v hotelski garaži čakal motor! Čakal je, čakal, a ne v garaži … pod milim nebom! Vidim, kako Mirota boli srce. In ko imava čast spoznati samega direktorja firme, ki je poskrbela za prevoz motorja … ni nobenega navdušenja, le par vljudnostnih fraz. Potem skače okrog motorja, preverja opremo in godrnja: » Šipca, šipca, umazan, umazan … sam de je, bom pršraufau …« Potem pozabi na vse, kompletira in čisti, čisto je noter padel … Prenašam torbo z orodjem in se trudim biti tiho in neopazna. To je v takih primerih edini recept za normalizacijo stanja. Vse ostalo bi pomenilo prilivanje olja na ogenj. Iz pojenjajočega godrnjanja je bilo razbrati marsikaj o teh Poljakih (firma … Factory ADV) … in o tem, da ni tako poceni … da ni fer … kako se nasankaš … Dobila sem papirje (potrdilo o začasnem uvozu motorja). Uspela sem razpakirati obleke, obutev in čeladi, ni pa mi bilo jasno, kako je Miro pred transportom uspel vse to zapakirati v samo dve torbi. Samo za folijo in najlon, ki ga je porabil, bi bila zdaj ena premalo! Res je sposoben; če ne bi bilo tako, bi imela zdaj v tej t.i. hotelski garaži mokre škornje, rokavice, hlače, jakne in še namočeni čeladi! Tako pa je, kot po čudežu, vse ostalo suho! Popoldan se kljub dežju odpraviva peš proti centru mesta. Ljudi je malo, še glavni trg sameva. Nekam turobno razpoloženje; kako vse drugačno je bilo mesto v soncu pred dvema letoma! (Centralna Azija 2017) Za večerjo izbereva zdrave beljakovine (?!) in poleg nezdravo kokakolo. In zdravo razmigovanje nazaj proti hotelu. Še malo gradbeništva in reklam, zanimiv grafit, ki nazorno opozarja, kam sodijo smeti; in otožni pogled mestnega psička … Pred hotelom sva. V hotelski sobi osamljeni volček čuva opremo in čaka na pot.

Ker se mi ne da pritikat polnilca, sem raje šel olje premešat.

V Iranu sem bil dosedaj 4x in ravno zato mi je žal tegale tvojega potovanja ker vem da od dežele, ljudi in še česa ne bosta odnesla nič, ker za to ne bo časa. Sploh ker vidim da bosta najboljše destinacije samo preletela, pa ne govorim o turističnih ''punktih. Iran je čudovita dežela za doživeti jo.....za vožnjo samo pa je na svetu precej boljših destinacij. Moje mnenje da si zadevo narediš malce bolj znosno. Glede na letni čas ti priporočam, da izpustiš Kaspijsko obalo in Teheran......sploh ker je Teheran 20 milijonsko mesto in zanj res rabiš čas (2 dni) če bi rad karkoli videl. Usmerita se na območje Esfahan, Yazd, Kermanshah, Shiraz....morda še Kerman ki ima res lep bazar po poti pa si lahko ogledaš še kalute in vas v jamah kjer lahko v eni od jam pri lokalcih tudi prespiš. Južno od Shiraza bo v tem času verjetno že svinjsko vroče poleg tega sam Queshm ''ni baš nešto posebno'' da bi se splačalo rinit tja dol. Če že misliš obiskati ta del je primeren čas pozimi. Če potrebuješ še kakšen nasvet veš kje me najdeš......pa srečno na poti.

Hrušica je zasnežena. Čas za motopis ...

Evo, rute ma narejene (za Iran OSM mape), zdaj se lahko samo še popravljajo, dodajajo itd. Lahko mu še drugi popravljate, datoteke so doli.. Iran 2018 Basecamp.gpx Iran 2018 KML.kml

še dobro da ne sledimo na slepo policajem kot edinim uspešnim vzornikom .. pol bi bilo šele mrtvih ..

Evo moj nasvet za Iran: ne skači okol v kratkih hlačah pa če ti je še tako vroče. Jaz bi skoraj končal v zaporu v Teheranu.

nekateri uživajo na poti in jim je prioriteta samo vožnja od A do B, če si prebral še kak potopis je še nekaj podobnih forumašev, so pa drugi, ki se radi bondajo z domačini, merijo lokalni utrip itd...ampak vsakemu svoje, ker tudi fotke z domačini ali kakim črnčkom v naročju, so konec koncev dobre za se hvalit v lokalni gostilni, mar ne.

Današnji vtisi vožnje, sicer brez slikovnih dokazov, pa vsekakor... ...najbolj se mi je "utisnilo", ko se po tankanju vsedeš na motor, daš kontakt, stisneš gumb in naredi samo TK. Potem malo kletvic in ponovni poskus in spet samo TK, (kletvicve se nadaljujejo). Še dobro da imamo pregovor v tretje gre rado in res v tretje za silo obrne, zalaufa in gasa domov. Nauk. Akumulator kliče

Vsi pridemo na vrsto... kad- tad!

Tole bo... in ne, ni meso. Piščančja jetra. Načeloma delam moka-jajc-moka, ampak ker mam drobtine za porabit, bo pač paniran. Pa glaž rdeče pese

Nisem bil še v Iranu, ne Teheranu. A ko malo googlaš, se res vprašaš, kaj je tam za videt za več dni. Kolikor jaz vidim, povzpneš se na razgledni stolp, šetneš po bazarju, v bližini sta mošeja in palača. In smo že končali, a ne... Torej, dajte bit konkretni, kaj so ta izjemna doživetja v tej deželi, da bodo še rodovi govorili o tem in najboljše destinacije... Razumem, da si ogledaš Persepolis (kar je sploh ostalo od njega), ostalo pa komot "prevoziš" in uživaš v cesti in naravi Spanje v jami pri lokalcih? aha, kot pri eskimih v igluju... Dovolj bo doživel, še preveč, kot vedno

MONGOLIJA 2017 - MOTOPIS UVOD Letos bo ekipa razširjena. Primorsko-gorenjska odprava v Mongolijo je že pripravljena in nestrpno pričakuje odhod. Polona in Denis na advenčerju zastopata gorenjske barve, Miro in Zdenka pa primorske na običnem GS-u. Teden dni pred odhodom nam Miro pošilja poslednji opomnik, da ne bi kaj pozabili glede Mongolije in demokratično odloča namesto nas. Za ilustracijo t. i. demokracije objavljam njegovo sporočilo nam, navadnim članom odprave. Zdravo! Pridržujem si pravico, da kot najstarejši (beri! morda tudi najpametnejši) član odprave demokratično odločim kaj in kako. Če bomo kaj pisali in objavljali o našem potepanju, je čas, da to obelodanimo (pa brez nekega medijskega pompa). Zamisel: Zdenka piše uvod, ostali pa svoje začetne težave ali pričakovanja ali … Dodamo še opis začrtane poti … Potopis pa bi napisali kasneje, ker bo za pisanje sočasno premalo časa. LP mk MIRO: Mongolija - beseda, ki jo izgovarjamo s strahospoštovanjem pa nihče ne ve, zakaj. Vsaj pri meni je tako. Pred odhodom - priprave Plani se že dolgo kujejo in zemljevid je že čisto zdrsan od prsta. Vendar ni vse tako enostavno in preprosto. Zima ni bila ravno primerna za nove plane in še sreča, da je bil plan v mislih že dlje časa. Pomoč pri planih Vse je šlo narobe. Kupil sem si novo obleko, tako, ki jo premorejo pravi offroad vozniki pa naj si bodo zaresni ali samo reklamni. (slika). Pozneje se je izkazalo, da so hlače številko prevelike (me je pač manj v hlačah, kot sem si mislil). Z nekaj težavami so mi jih zamenjali za manjše. Začel sem se ozirati za novim GS-om Rally - lepe modre barve, v kombinaciji z novo obleko čista šminka (to se za teren in brezpotja, ki so v planu, nujno potrebuje). Srce pa ni zdržalo vsega tega navdušenja naenkrat. Urgenca. Imel sem srečo. Pripeljali so me 5 minut pred katastrofo in ljudje v belih haljah so mi kljub medicinskim pomagalom, ki so kazala normalno stanje, verjeli, da je z mano nekaj hudo narobe. Znancu, ki je imel podobne težave kakšen mesec prej, žal niso verjeli ... Pa sem imel dva meseca časa za razmislek, kaj je prav in kaj narobe; in kaj bi moral in česa ne bi smel ... In kaj sem v življenju že doživel in kaj bi še moral pa če bi in če ne bi ... Plan je plan in treba je naprej. Nikoli nazaj, če pa že pa malo v loku. Pomlad je tu. Grem v trgovino naročit nov motor. Prijazni do mene kot vsako leto znova. Ja, vsa oprema, čudovito, lepa barva, doplačilo za sedež v dvoje, doplačilo za to in ono, številka (cena) taka, kot da bomo v treh na motorju. Dobava – meseca maja. Po planu. Iščem belo-modro čelado, da bo šminka popolna. Zdenki "sem privoščil" novo jakno z nekaj modrine, da ne bi preveč izstopala od moje perfektnosti in ji svetoval, da uporablja par let stare belo-modre rokavice, ki do sedaj niso šle na nobeno kombinacijo. Niti se ni pritoževala. Sredi maja povprašam, kdaj moram plačati motor, da ga pridem iskat, pa utekavanje ... Na drugi strani mobitela (včasih smo rekli žice) tišina. Potem pa: motor bo šele sredi junija. Pa še en ČE je bil vmes. PREPOZNO!!! In če je srce vzdržalo ta šok, potem bo tudi planirano pot. Nisem se preveč razburjal, ker to škoduje zdravju. Ampak kako bom pa sedaj šminkiral po mongolskih brezpotjih?! In kaj si bodo mislile kamele in konji, da sem barvno slep (še sreča, da večina živali vidi črnobelo). Doma v garaži odkrijem "starega" preizkušenega GS-a. Pa saj mu nič ne manjka! Redno je servisiran in vzorno vzdrževan. Vseeno mi ni dalo miru in se zapeljem do mojstra Romana, da še on vrže eno oko. Ko je ugotovil, da prevzema odgovornost za brezhibno delovanje motorja za naslednjih 17.000 km, je vzoren motor razglasil za razvalino. In namesto pet minut pregleda sva okrog njega hodila štiri ure. Pa poglej to pa ono pa tretje, za vsak slučaj zamenjaj to, pa vzemi še to s sabo ... Vse skupaj na mojo samozavest ni delovalo ravno najbolje. Pregled se je zavlekel v naslednji dan. Na koncu sva bila oba zadovoljna, kaj bo pa v resnici, bosta pokazala čas in pot. POLONA: Mongolija... zakaj bi zahodnega človeka vleklo v ta odljuden konec sveta? Odločitev, da se odprave v Mongolijo udeleživa, je padla zelo hitro. Moja dolgoletna skrita želja se je končno uresničila! Ko idejo izraziva na glas med prijatelji, se hitro najde nekaj podpornikov, ki z veseljem priskočijo na pomoč s svojimi izdelki. Zato na naši poti ne bomo nikoli ne spodaj ne zgoraj brez, nikoli energijsko podhranjeni niti umazani. Ponujene pomoči, ki je dandanašnji tako redka, smo izredno veseli predvsem zaradi zavedanja o moči prijateljstva. A po prvem navdušenju kmalu pride trenutek resnice. Kakšne temperature nas čakajo, kakšne ceste, kakšno multimedijsko okolje;-)... Z Denisom začneva graditi načrte. Potrebujeva ogromno osnovne opreme kot je orodje, gume, šotor, spalni vreči, novi škornji..., saj na taki poti še nisva bila. Miro in Zdenka, kot izkušenejša popotnika, svetujeta še to in ono. A kako bova vse skupaj zapakirala za mesec dni potovanja? To je bilo posebno poglavje v vseh pripravah. Do sedaj sva naredila nekaj tur, a to so bile poti po Evropi in bližnji okolici, zdaj pa se odpravljava v prostrana neznana brezpotja. Kako zapakiraš osebno prtljago v tri motoristične kovčke za mesec dni za dve osebi, pa šotor in spalni vreči, pa čevlje, higieno, fotoaparat, pa HRANO, ker moj mož vendar mora jesti najmanj 5x dnevno. A ko vse to nekako preštudiraš, prilagodiš in na koncu tudi izpelješ... pride Miro in reče:« A imaš olje, polnilce, zračnice...« Na, pa sva spet pred izzivom, kam zabasati še vse, na kar je Miro opozoril. Teden dni pred odhodom Miro (kot najstarejši in najmodrejši član odprave) obelodani, da bomo objavili naš podvig. »Pa dajta kaj še vidva napisat... vajina pričakovanja in plane, samo par besed, bomo objavili,« pravi. Denis se tej nalogi na prvo žogo in na deleč izogne in pisanje za moško revijo pade v ženske roke. Na poti v hribe začnem še dodatno analizirati notranjo željo po obisku Mongolije. Čemu me vleče tja, kaj bi rada našla, kaj začutila? Kaj pogrešam v zahodni, dekadentni družbi... Kaj me vleče na drug konec sveta, kjer so ceste še makadamske, kjer ni wi-fija in brezžičnega telefona, tudi hrana, po besedah ljudi, ki so Mongolijo izkusili, ni hvale vredna, nobenega udobja, ki se za poletni dopust spodobi, tople morske vode in božajočega sonca. Odgovor se ponuja kot na dlani. Gremo iskat široka prostranstva, kjer se počutim svobodno, neokrnjeno naravo, v katero človek ne posega egoistično, pristne človeške odnose, kjer človek človeku ni volk, temveč prijatelj, na katerega se v trenutku težav lahko obrneš. Gremo razpet krila, da nas življenje popelje do izkušenj, ki so nam namenjene. ZDENKA: Mongolija – dežela modrega neba Kamele, konji, rokoborci, lovci s sokoli, grleno petje, puščava, pašniki, brezpotja; šamanizem, budizem, islam, krščanstvo … In vodka! Otroška domišljija, mladostne želje in končno resni načrti, ko se življenje prevesi v drugo polovico stoletja … In nato šok, ko glavni motorist, predviden za mongolska brezpotja, pristane v Kliničnem centru (servis motorja)! Sreča v nesreči, lahko bi bilo še huje. Rehabilitacija … Za začetek ga sprehajamo, potem nabavimo turne smuči za okrog hiše. Asistiram. On pa sitnari … Ko ugotovim, da je edina tableta, ki bi pospešila zdravljenje tisti stari (športni) motor, ki ga gleda že celo zimo, ni dileme. Prijatelji, ki nikoli ne zatajijo, ga gredo iskat. Garaža začne čudežno sevati in zdravilne energije spravijo motorista na prve daljše sprehode. (Znano je bilo, da on ne hodi peš; on se VOZI!) Zavest, da ima v garaži nekaj strojev, ki zahtevajo voznika, ga sili na daljše proge. Pomlad trka na vrata. K pospešenemu zdravljenju veliko pripomore Denis; njuni telefonski pogovori so sumljivo žensko dolgi. Pogovarjata se o motorjih, o opremi, o cestah, o Mongoliji in o Jošimuri. Preverim, kje je ta - meni neznana dežela - in ugotovim, da je to avspuh (japonski). Kasneje ugotovim, da je tako dober in tako lep, da ga morata nujno imeti (vsak svojega!). In če kupiš dva, imaš seveda popust na količino. Ah … kako je lep, kako hrumi, kako drugačen je od drugih … Ti dve Jošimuri sta uspešno izrinili Polono in Zdenko vsaj za dva spomladansko motoristična vikenda … Ženske so spomladi bolehne, na vrtu je veliko dela, otroci potrebujejo matere! Prvi moški moto izlet do Paklenice je bil uspešen: Dinko, ribice, motoristi in motoristke (celo ena simpatična medicinka vmes in par zelo znanih modelov) … Potem je šlo vse prehitro … Iz kleti je privlekel šotor (za vsak slučaj, če ostaneš sredi stepe; sicer bomo spali po hotelih) in nostalgično sva ga postavila. Malo je smrdelo po zatohlem in naftalinu, po tednu zračenja je bilo bolje. Po opravljenem testu, če še zmore zlesti vanj, se je smejala tudi naša Mumi. Potem je testiral tudi spalne vreče … Na moje pomisleke glede zdravstvenega stanja in predvidenih mongolskih naporov odrezavo odgovarja … (A delam lahko, na dopust pa ne smem, a ti veš, da imam še 20 dni lanskega dopusta, da pred tem posegom nisem bil 14 let pri zdravniku … jaz poznam statistiko, koliko odstotkov takih umre, koliko jih živi, sem vse preštudiral … ne mislim zdaj sedet doma in čakat, kdaj me bo kap …) Z Denisom sta resnično vse uredila. Ostajajo samo še malenkosti. Vize za Mongolijo sta šla (oba!) iskat v Varšavo, ker je tam Denis kot doma. (Kje vse sta kolovratila v vmesnem času, nam ni znano.) Vize za Rusijo bodo pravočasno. Turistične ali poslovne. Pravijo, da tranzitnih ne moremo dobiti, ker (po njihovih pravilih) v Rusiji lahko naredimo 500 km na dan, v Rusiji pa si s tranzitno vizo lahko le nekaj dni, kar je po njihovem mnenju premalo glede na naše plane … (Žal ne vedo, kako sposobna sta Denis in Miro! Gotovo za več kot 500 km na dan!) Letalske karte je uredil Denis. Štartamo s cilja – od doma. S prevozom do letališča v Benetkah, nato presedanje v Istanbulu in naprej do Biškeka. Motorja in dokumenti naj bi nas že čakali v Biškeku - glavnem mestu Kirgizije. Naj bi … kajti znanci, ki so z istim transportom (ADV Factory) poslali motorje s Poljske v Kirgizijo, so tam izgubili par dni, ker so morali čakati na dokumente, ki so bili sicer obljubljeni, a jih ni bilo. Potem se je vse uredilo in zdaj se vozijo nazaj po Svilni cesti (menda celo po snegu). Včasih je dobro, da vsega ne vemo. Pustimo se presenetiti. Upajmo, da bo presenečenje pozitivno! Pripenjam še zimsko domačo nalogo o Mongoliji. (Prirejeno po wikipediji) Mongolija je azijska celinska država. To je dežela step, planin in puščav. Na severu meji na Rusijo, na jugu, vzhodu in zahodu na Kitajsko, na zahodu pa se približa Kazahstanu (38 km). Z 1.564.116 km² je po velikosti 19. država na svetu, vendar je zelo redko naseljena. Ima približno 3 milijone prebivalcev. (Po velikosti jo nekateri primerjajo z Iranom, saj je samo malo manjša od njega, ima pa samo 4% prebivalstva v primerjavi z njim.) Približno 30% prebivalstva je nomadov ali pol-nomadov. V Ulan Batorju, glavnem in tudi največjem mestu, pa živi okoli 45% prebivalstva. Mongolija je visoka, hladna in vetrovna. Ima izjemno celinsko podnebje z dolgimi, mrzlimi zimami in kratkimi poletji. Geografija Mongolije se spreminja, od puščave Gobi na jugu do hladnih in gorskih regij na severu in zahodu. Velik del Mongolije sestavljajo stepe, z gozdnatimi območji, ki obsegajo 11,2% celotne površine. Najvišja točka v Mongoliji je Hujten na skrajnem zahodu, v pogorju TtavanBogd, ki je del mongolskega Altaja z višino 4374 m. Najdaljša reka je z 992 km Selenga, od tega sta začetni dve tretjini v Mongoliji. Selenga po prehodu meje v Rusijo v veliki delti priteka v Bajkalsko jezero. Politični sistem Mongolije je parlamentarna republika. Mongoli predstavljajo približno 95% prebivalstva in so sestavljeni iz Khalkha in drugih skupin. Khalkha predstavljajo 86% prebivalstva Mongolov. Preostalih 14% so Oirati, Burjati in drugi. Turški narodi (Kazahstanci in Tuvanci) predstavljajo 4,5% prebivalcev, ostali so Rusi, Kitajci, Korejci in Američani. Uradni jezik v Mongoliji je mongolščina in ga govori 95% prebivalstva. Na zahodu države sta kazahstanščina in tuvanščina, oba turška jezika. Danes je mongolščina napisana v cirilici, čeprav so v preteklosti pisali z mongolsko pisavo. Uradna ponovna uvedba stare pisave je bila načrtovana za leto 1994, ki pa ni bila izvedena pri starejši generaciji, ki ima največ praktičnih težav. Tradicionalna abeceda se počasi ponovno uvaja v šolah. Rusko se najbolj pogosto govori kot tuj jezik, sledi angleščina, ki postopoma nadomešča ruščino kot drugi jezik. Korejščina je pridobila na popularnosti, ker deset tisoč Mongolov dela v Južni Koreji. V skladu s popisom prebivalstva 2010, je med Mongoli starimi 15 let in več, 53% budistov, medtem ko je bilo 39% nevernih. Prevladujoča vera v Mongoliji je tako tibetanski budizem (lamaizem). Islam pa je prevladujoča religija med Kazahstanci na zahodu države. Gospodarstvo v Mongoliji tradicionalno temelji na paši in kmetijstvu, obsežna rudna nahajališča bakra, premoga, molibdena, kositra, volframa in zlata pa so gonilo industrijske proizvodnje. Poleg rudarstva (21,8 % BDP) in kmetijstva (16% BDP), dominira industrija, sledita trgovina in storitve, prevoz in skladiščenje ter poslovanje z nepremičninami. Tradicionalno mongolsko bivališče je znano kot ger. V preteklosti je bil bolj znan ruski izraz jurta. Mongolski umetnik in umetnostni kritik N. Chultem pravi, da je bil ger osnova za razvoj tradicionalne mongolske arhitekture. V 16. in 17. stoletju, so bili lamaserie (samostani) zgrajeni po vsej državi. Mnogi od njih so se začeli kot ger-templji. Ko ga je bilo treba razširiti, da bi sprejel vse večje število vernikov, so mongolski arhitekti uporabljali 6 ali 12 kotne strukture, s piramidno streho, kar je bil približek okroglemu geru. Nadaljnja širitev je privedla do kvadratne oblike templjev. Strehe so bile narejene v obliki šotorov. Rešetkaste stene, drogove za streho in plasti filca so nadomestili kamen, opeka, tramovi in deske in postali so stalni. V tradicionalni mongolski arhitekturi razlikujemo tri sloge - mongolskega, tibetanskega in kitajskega, kot tudi kombinacijo teh treh. Marsikaj od tega bi radi videli ... V pričakovanju uvodnih ovinkov po kirgizijskih hribih, vožnje po kazahstanskih in ruskih prostranstvih in v nestrpnem pričakovanju mongolskega modrega neba …

Smo že trije, sam da mam jest use na glavo ubrnen

Sva ze dve... briga me kdo ma kako porihtan, ampak men tu mač stvari ni všeč. Tisto kar mam, naj bo funkcionalno in končano

Sej kmećka oštarija je pa razmetana sploh če kakšni uletijo

...ni sile.... mi je všeč minimalizem.....

Use uštiman pa zrihtan, k bti pr nas vidla

od kje ti ta misel? .....

Dost mata... a morta vse neumnosti pokazat

Sam prmer stoj pa se neumnga deli

@gtgshvala vama, spet se z mojo zabavava in čudiva ob prebiranju, pa še tale izjava: "Prenašam torbo z orodjem in se trudim biti tiho in neopazna. To je v takih primerih edini recept za normalizacijo stanja. Vse ostalo bi pomenilo prilivanje olja na ogenj." je bila pospremljena z besedami in ostrim pogledom moje žene: čista resnica

Dej pol še uno slikco k se popacaš s peso

Študiram kako b se izognu da neb blo treba kej nardit

tad ili kad ...

Eh....se ne splača....veselo zbirajte žige v potnih listih in nalepke na kufrih....za hvalit se v lokalni oštariji bo OK.

Blejska koča na Lipanci. Mal se ponavljam, ampak drugam se mi pa že skorej ne da. Hebemti Garmont turni pancarji....z mojo nogo niso kompatibilni...žulji pa to.....

Tole = pa pametno! Ko sem lan' prišel v Yukon, sem moral že naslednji dan izpulit zob; (201 CanDol) je bila tarifa. Pa še en žakelj 'cukrov' proti bolečinam! Bila kar veselica... Sergej! Ko greš iz Dogubayazita (mimo Ararata) proti meji z Iranom ne spreglej tik pred mejo krater, ki ga je pred časom povzročil meteor. Zanimivo! Ni daleč od glavne ceste, levo.

Tukaj imaš veliko Isfahana

Menda ja prazno... Če bi bil jaz v njej, bi moral še plačat za odvoz komunalnih odpadkov...

500-600km AC in lepe ceste ni ne vem kaj, sploh ker gre z "avtom". Par dni je fraj, par ma krajših, nekaj pa je napornih (tranzitnih). Gre skozi, ne bo pa lahko, je kar f1 zadeva. Če ne bo šlo, bo prilagodil.

eh, brezveze res datoteke v prilogi Iran-Google Earth.kmz Iran-Garmin.gdb

Men gre pa iz riti v joške Modrc mi je vsak dan bol tesn