Dvorana slavnih

Lahkih nog naokrog-Ljubljana-Dubrovnik cca 760km Pa je prišel spet tisti dan ,ko mi vrže ven varovalko in začnem razmišlajat nekonvencialno in v zgražanje drugim. 2 meseca nisem bil na motorju,ker sem se poškodoval.....terapije na svoj račun ,saj imamo zdravstvo rezervirano predvsem za faking politično in tajkunsko srenjo. Razni šamani,čarovnice in nazadnje kiropraktiki so me sestavili za silo,da grem lahko vsaj srat ,brez ,da bi rabil do sekreta lekarno analgetikov . Ideja je že tradicionalna ,vsako leto poknem decembra do Dubrovnika. Čas, ko je pred Božičem in prazniki tam doli znosno,dokaj prazno in brez raznih Abramovičev z letalonosilkami,samo jaz in moj bavarček ,ki je celo leto v pogonu. Običajo gre z mano tudi žena a je trenutno spet tisti decembrski čas,ki ga hepanci začnejo tržit že septembra ......jebemti đinglbelse in vse kar paše poleg migrene dobivam od Sam doma,kitajskih lučk in Jelenčkov ,ki mi najbolj pašejo na krožniku in ne vpreženi Sami neki dobri možje ,ki pa me ponavadi zaobidejo in prav je tako. No da se skrajšam . Greš z mano ......pa me debel pogleda...allo božič je,treba z družino na kosilo,večerjo al zajtrk ,saj ne vem .....nič ne dam na te zadeve in mi tud dol visi,pa ne za družino,da se razumemo ,temveč za to skomercializirano amerikanizirano cerkveno decembrsko vzdušje,ki se me ne dotakne. Zdej se nekateri že zgražajo pa sploh nisem še prišel do minusa.... Skratka žena gre po svoje jaz pa po svoje. Najbolj se bojim ,ko gre k mami brez mene ,saj pride domov z tovarniškimi nastavitvami. Do zdaj ste dojeli ,da mi gre december in vse z njim povezano na qrac in tu se šele začne pravljica : Pridem v garažo po 2 mesecih ,dam kontakt ,bavarc zmelje tisto svojo diagnostiko a tud obrne ne....pričakovano! Pripeljem avto,kleme in to ob 5h zjutraj ,ko folk šele vstaja ,gleda čez okno in se čudi kaj ta debil na -6 spodaj počne z motorjem. Kresne v prvo,vržem tiste ene štumfe in gate v kovček in pičim proti soncu..... V Kočevju sliknem še Rudniško jezero. Nekje od Kočevja naprej padem v ledeno dobo -6......prižgem radijo na bmfi in komad....."Zapadel je prvi sneg.Pobelil sosednji breg.Zvezde na nebu nocoj svetlikajo se....Na motorju sam sedim ,vesel sem a se bojim ,da rit mi bo zmrznla" Ko moraš pa scat,je pa to svojevrsten podvig,saj imaš vrabčka zapakiranega kot božično darilce.....sploh nisem več hotu pit.. Ker sem doma iz teh krajev zavijem še na makedam ,poznam vsako potko in pozimi je čarobno čez hosto.... Sliknem še Kolpo in na mejo (Petrina)Preverjajo me obe carine,kot skoraj vedno po moje je kriva moja temna polt, ženskam je všeč ,policajem očitno ne.... Proti Delnicam Sibirija tudi na pogled ne samo po stopinjah.. ...tu se začne počasi dvigat sonček... Cesta mastna drseča,popeskana ,ponekod se peljem v ovink tudi samo 30kmh... Za fotko se pri Omladinskem jezeru zapeljem preveč na zasnežen rob.....mal je manjkal pa bi položu... Prvi postanek naredim nekje naprej od Novih Vinodolskih in zbašem v sebe malico,ki mi jo je pripravila žena.... Končno sonček,ki pa ga kvarijo sunki vetra a je mastrubatično proti megleni Ljubljani. Jadranka fantastična,suha,sončna in do 15 stopinj,gumo mi trga ,tak ,da moram tempo zmanjšat,treba pa pazit tiste senčne lege,tam je kar nevarno ,ko priletiš iz suhe na mokro... Senj preletim.. ,se pa ustavim spet v Karlobagu na kofi. Potem še pri moji drugi mami v Paklenici Milena Kneževič(apartmani delajo celo leto) ponudi mi kosilo a pred mano še cca 500km ,poljub na lice in že šibam ... Od Primoštena ... do Omiša me spremlja sonce v zatonu,fantastični razgledi..... ...ujamem tudi sončni zahod..... Od Omiša do Neuma pa me tepe veter in me je dost po celi cesti , parkrat celo rjavo črtico potegnu,bmf je kot jadro ko butne sunek vetra... V trdi temi se končno priguncam v Dubrovnik,hotel spodoben jaz pa po cca 760km malce trd . Prav razveselim se tople sobe in Božička v Kopalnici ... Jutri bom....jutri....eh bom še vidu kaj bom ,smo na vezi.. Lp

Danes....

Vtisi so, aaaaaahhhhhh....

Siesta na zofi je prepricljivo premagala sprehod po mrzli megli...

13. dan ponedeljek, 24. 7. 2017 ULIASTAJ – TOSONTSENGEL Pogled iz sobe daje vedeti, da nisva na luksuzni točki. A včasih se človek takih lokacij razveseli mnogo bolj kot česarkoli. Ko sva sinoči pridrsala do tega hotela, se nama je zazdel kot oaza sredi puščave. Motor je počakal pred hotelom na asfaltu. Sinoči sta za nama prispela le še dva motorista - norveška mladeniča. Ostala sta brez večerje (zadnjo porcijo sva pojedla midva), sta pa zato večkrat naročila pivo. Zjutraj sta povedala, da gresta le do reke, kjer bosta vsaj dva dni kampirala in se malo odpočila. Čudila sta se Mirotovemu načrtu in tempu, pa še dva na enem motorju?! Midva pa sva izrazila obžalovanje, ker nisva študenta, ki bi si lahko vzela malo več časa … Kaj je bolje –biti mlad, imeti staro hondo in čas - biti starejši, imeti BMW in premalo časa. Smeh je edini odgovor na neumno vprašanje. Na drugi strani je parkiral še domači jahač. On nima takih dilem. Pred odhodom se pozdraviva še z mongolsko družino. Deklica zna ruščino – uči se jo že od prvega razreda. Pregleda najin zemljevid, zanima jo, od kod sva. Ostalim vse razloži. Našteva države, skozi katere sva prišla. Zelo je simpatična! Potem greva mimo mongolskih junakov do banke in trgovine. Banka je lepa in sodobna, presenečenje je, da tu ljudje ne stojijo v vrstah. Pulti so nižji, z uslužbenci si na istem nivoju; pred okencem sediš in ne stojiš. V nekaterih pogledih nas Mongolci že močno prehitevajo! V trgovini imajo pestro izbiro, kupim pa le najnujnejše – vodo, čokolado in rogljičke. Ta čas, ko sem v trgovini,Miro z Mongolci vadi ruščino. Ob zemljevidu sin razlaga očetu, od kod sva in kam greva. Oče se drži za glavo in pravi uuuuuu! Zmajuje, zdi se mu neverjetno. Sin razlaga, da se mu zdi daleč, daleč, da še nikoli niso videli koga od tako daleč. Neverjetno! In z motorjem! Kakšen motor! Kakšni amortizerji! Amortizer se jim zdi še posebej zanimiv. Ni jim jasno, zakaj samo eden. Smejemo se. Poleg je parkiran super terenecmicubiši. Lastniku pohvaliva mašino. Zadovoljno se smehlja. Pravim, da to gotovo kar plava po pesku. Kima in se smeje do solz. Verjetno se mu zdim smešna. Tako simpatično je, drug drugega smo veseli. Zaželimo si srečno pot. Morava dalje, najprej čez most, potem še na črpalko. Občudujeva stari most, na črpalki pa občudujejo voznika. Prodajalka pravi, da bi šla kar z njim. »A vidiš!« se hvali Miro. Ne želim mu pokvariti veselja, mislim pa si, da bi si ženska po kakšnem dnevu vožnje verjetno premislila … Fotografiram. Res sta lepa. Zapuščava Uliastaj. Še zapornica in plačilo takse. Do Tosontsengela, kamor sva namenjena, je 181 km (neasfalta seveda!). Makadam iz mesta je prelep, da bi dolgo trajal. S slabšega gre na slabše. A vseeno je lepo. V dolini ob vodi so živali. In dva Norvežana, ki bosta počivala. Pomahamo si. Drevo! Še Miro se razneži in prizna, da že malce pogreša gozd. Od ruskega Altaja do tu ga nisva videla. Nadmorska višina je 2011 metrov in cesta se še vzpenja. Prepričujem ga za kratek odmor s kavo. Uspelo mi je. Malica, kavica, nato pa kaplje dežja poskrbijo za hitrejše pospravljanje. In spet naprej. Zdaj bodo postanki samo še za vodo in za iskanje prave smeri. Ujamem svizca! Prelaz je na višini 2505 metrov. Mongolci so že zdavnaj iznašli krožišča. Podlaga pa jim povzroča težave. Pred erozijo se skušajo ubraniti z nasipi in zidovi, a je včasih vse zaman. Pri spustu se zapeljeva dobesedno po zemlji, z leve pa grozi nevihta. Voziva ob trasi. Začne deževati, oblečeva dežne kombinezone – bolj proti umazaniji kot proti dežju. Tako hitro, kot je začelo padati, tudi neha. Končno je ob nasipu tabla z napisom. Do Tosontsengela je še 84 km. Oddahneva si, čeprav sva šele malo čez polovico; da je le smer prava, če že podlaga ni! Mladi pastir usmerja svojo čredo čez nasip. Ob trasi se križa veliko poti, prahu in prometa; vse je zvoženo in zavoženo! Živina se mirno pase in se ne da motiti. Tudi domačini so se ustavili. Pozdravljamo se. Privoščiva si kratek postanek (na mehki podlagi). Domačinov podlaga ne moti. Delimo si nasmeh, čokolado in lepe želje. Potem rineva naprej proti nevihtnim oblakom. Nekateri stojijo; zaradi tehničnih težav ne morejo naprej. Še navadni stroji imajo lahko probleme z gumami … Kako bo, če se ta prašna zemlja spremeni v blato?! Divje! Nebo je lepo, prizori so čudoviti, pot pa vse slabša. Spreminja se v drsalnico. Poti se nepredvideno križajo, ožajo, razširjajo, spajajo v eno in se spet razdvajajo v posamezne pasove. Narava se igra s človekom. A z motoristi so bogovi sklenili zavezo. Poslali so mavrice. Bližava se prelazu. Namesto po novi trasi je treba po zemlji. Nebo se žari. Lepo je, le ta blatna drsalnica kvari vzdušje. Ne vem, kako Miro vzdrži. Čepim zadaj, držim se ga kot klop in molčim. To je edino, s čimer mu lahko pomagam. Še fotografiram ne več; ne gre, da bi človek izzival. Še zalet na prelaz! Uspelo nama je! Sledi olajšanje. Spodaj levo je mesto. Obljubljeno mesto Tosontsengel! V mesto oddrsava kot še nikoli. Po blatni glavni cesti, na katero se pripenjajo blatne stranske ceste, prideva do asfalta, prekritega z lužami in rdečimi blatnimi nanosi. Očitno je bila pred nama nevihta. (Posnetki so slabi; naj gre kdo tja in naj prilepi boljše. Priznam, bilo me je strah te drsalnice.) Dobiva hotel - hotel Skyline! Po prevoženem dnevu sva precej povožena in hkrati srečna. Hvaležna. Da sva se pridrsala, pa čeprav tudi z oddrsavanjem. Ta navidezna meja neba in zemeljske površine … lahko bi pristala kje v blatu … pa sva v Skylineu! V restavraciji občepiva kot na drugem planetu. Čaj si lahko postreževa sama. Večerjo naročiva kuharici kar pri kuhenskem okencu. Lepo se zmenimo – malo po slovensko, malo po rusko, malo po mongolsko. Kuharica vzame kose mesa in nasekljano zelenjavo. To da v ekonom lonec in zalije z vodo. Pristavi na plinski štedilnik in prižge. Midva čakava. Hrana bo zares sveža. Dočakava. Večerja je odlična. Vse je odlično. Utrujena sva (in cela!). Greva spat.

10. dan petek, 21. 7. 2017 OLGY – KHOVD Pogled iz hotelske sobe in Miro se takoj počuti domače – pesek, armatura, opaži … Ob sedmih začnejo z delom. Hitro se odpraviva. Mesto se vidno spreminja. Na glavni cesti je lep asfalt. Še kravam je všeč. Naselje se konča, začne se vzpon in zasneženi vrhovi se prikažejo kot na dlani. Mongolske krave in mongolske koze se ne dajo motiti. Verjetno smo motoristi tu redke živali, zaradi katerih se ne kaže vznemirjati. Prazen prostor, gore, jezero in nenadoma in nenapovedano konec asfalta. Bilo je prelepo, da bi trajalo! Gradbišča in prah postajajo stalni spremljevalci. Ob novi trasi je nešteto cest in poti, po sipkem pesku si vsak misli, da bo dobil boljšo varianto od predhodnikov. Dejstvo pa je, da so vse slabe. Podlaga, po kateri se voziva, se na kratkih razdaljah hitro menja. Ob vodi se ustaviva, skuhava kavo in pomalicava. Razkošje v naravi! Treba je dalje. Lepota je povsod, kamorkoli pogledaš. (Sem spadajo tudi mongolski motoristi!) In mongolski jezdeci. Prvi, s katerim sva govorila, je bil mlad in spreten. Brez GPS-a, brez telefona, brez kompasa, brez zemljevida, tudi mamice ni bilo v bližini! Dobro smo se razumeli – on ima konja, midva pa motor. On je Mongolec, midva (kao?!) Slovenca. Konj je super. Motor je super. Jedli bomo čokolado, pili bomo vodo. Srečno! Potem je treba razmisliti o smeri. Ali je še prava?! Nekaj časa trda podlaga, potem pesek, potem zemlja, potem malo mešano. Domačini pa imajo svoje predstave o tem, katera smer bi bila … pa malo čez traso … saj ravno v tem je problem … trase so vabljive, a zakipane tako in drugače, pa še jarek desno, jarek levo … kamioni … CESTA BO … CESTA BO … (prihodnji čas) Zdaj se lahko zanesem le na voznikov občutek za orientacijo (in na njegove zemljevide in kompas). Na separaciji vprašava za smer proti Khovdu. Bo treba nazaj, okrog, proti drugemu prelazu?! Oddahneva si – naprej, desno, prelaz, potem videti Khovd. Midva imeti veliko srečo. Na prelazu zagledati Khovd. In molilne zastavice. Svete gomile ali kopice kamenja ali ovooji so okrašeni s trakovi ali šali iz modre svile. Ovoo čaščenje je ritual šamanizma. Ljudje se ustavljajo na teh mestih, jih trikrat obhodijo v smeri urinega kazalca in dodajo kamen kot znak svojega spoštovanja. Na teh mestih molijo za srečo na poti, za družino, za otroke, za srečo v prihodnjem letu … Danes so nama bili duhovi naklonjeni. Dvakrat lahko ugibate, če sva trikrat obhodila grmado kamenja. Spustila sva se proti mestu. Ko si blizu cilja, zna biti nevarno, koncentracija popusti, podlaga pa tega ne ve. Toda prizori so bili fantastični. Nevihtni oblaki, voda, pesek, jurte, konji … Asfalt sicer ne spada v to estetsko podobo, a zelo sva se ga razveselila. Na vhodu v mesto stoji nekoč pomembna stavba (novo imajo v centru). Na ulicah se srečujeta blišč in beda. V predmestju ni blišča. V drugem poskusu sva dobila sobo s kopalnico in večerjo.

The best of them all na celem svetu Orehova potica od moje Marije

14. dan torek, 25. 7. 2017 TOSONTSENGEL – TSETSERLEG Jutranji pogled iz hotela – modro nebo, poti - pa ne makadamske, zelo zemljasto zemeljske - in luže, ki spominjajo na včerajšnji dan. Mongolec v pravih škornjih, dva na motorju, ulice … Odpraviva se predzadnja. V hotelu je samo še mongolska družina s simpatičnimi otročiči. Med njimi je najstarejši bodoči nogometaš, deklica je potencialna balerina, najmlajši pa bo motorist. Njihov oče nama je sinoči razložil, kako je s cesto do UlanBatorja. Večinoma naju čaka asfalt, samo par krajših odsekov je makadamskih. Najprej greva na črpalko, potem pa po glavni ulici iz mesta. Pravljična dolina z modro vodo in zeleno travo je posejana z jurtami in čredami. Na včerajšnji dan spominjajo le še tu pa tam blatne ulice in nanosi zemlje. Pri izhodu iz mesta se gnetejo nove črpalke. Spuščava se v novo dolino. In ponovno na makadam. Med vožnjo čez most gledava ostanke nekdanjega mostu. Voda je močnejša. Pastirji in črede so najini edini spremljevalci. Ustaviva se. Zapuščeno pastirsko naselje propada – narava ga bo počasi razgradila. Ostanki stavb pričajo o nekdanji lepoti in načinu gradnje. Pod podom so si svoj dom poiskali simpatični svizci. Živali se mirno pasejo, ne briga jih ne za najin prihod in ne za odhod. Cesta je spet lepa, vije se po robu doline, deluje kar nekam slovensko domače! Le ovce niso vzgojene. Pri nas bi gotovo stal opozorilni napis – Ovcam prehod čez cesto na neoznačenem mestu najstrože prepovedan. Pred prelazom je cesta spet slabša; voda dela po svoje. Na naslednjem prelazu se srečava z romunsko družinico na triciklu; pa tudi z domačinom, ki bi nam rad razlagal nekaj o religiji, a se mu je jezik že pošteno zapletal. Razlaga je bila v mongolščini, mi pa smo ga kljub temu bolj razumeli, kot je on samega sebe. Čokolada pomaga tudi pri takih zagatah. Pošteno razdelim koščke, a on vzame več in del vrže na ovoo, da bo za bogove. Mali motorist tako žalostno pogleda, da se mi zasmili. Vidiš, bogovi zahtevajo žrtve! Domačinu v tem trenutku izpod plašča pade steklenica vodke. Toda njemu so bogovi prizanesli – steklenica se ni razbila! Mi pa smo s tega kraja odšli hitreje, kot smo nameravali. Nikomur ni bilo do zapletanja. Spuščava se. Spet makadam in uničujoča moč vode. Prihajava v mesto. Na levi je predmestje, pred nama pa policija. Hitro dobiva hotel. Več asfalta pa pomeni tudi višje cene. In to sto odstotkov! Cena civilizacije?! Nenavaden detajl v kopalnici daje slutiti tudi njeno temno plat. V restavraciji pretiravava s čajem. Sledi krepka juha. Utrujenost preteklih dni naju je dohitela. Greva spat (brez sprehoda).

. ... dobr ... vsi tisti ovinki, armaturne plošče in sončni zahodi .. itak čist brez veze ... če nism zravn ... ... ampak ... božičkov selfi je pa nov ... ... ta zmaga dons ... ... predvsem frizura se mi dopade ... mi liči mal na Trumpov design ...

12. dan nedelja, 23. 7. 2017 ALTAJ - ULIASTAJ Jutro obljublja celodnevno svobodo makadama. Miro se odloči za severno varianto – raje malo trša kot preveč peščena varianta. Do Uliastaja je 195 km. Glavni cesti iz Altaja in križišču pa sledi realnost. Asfalta ni več! V rečni dolini se odločiva za zajtrk. Po vseh tresljajih se zapeljeva po betonski cesti preko mosta in parkirava v prahu. Ljudje hodijo k reki po vodo. Približa se nama zvedavi fant. Stoji in gleda. Rečem mu, naj se usede poleg, ker bo malica. Miro zmajuje z glavo – ta pa res razume slovensko, tebe pa sploh! Seveda razume, otroci razumejo vse jezike. Daj, odlomi si, ne tako malo, več! Veš, Miro je bolj fin, on si bo košček ovil s folijo, midva bova pa kar tako še prste polizala. Fant se smeje, jeva čokolado in klepetava. On razume slovensko, jaz pa mongolsko. Oče in sestra sta nalila vodo, zdaj mora z njima domov. Tudi midva morava naprej, v hrib, čez hrib … Mahamo si … Potem imava pesek s peskom. Slediva zvoženemu delu in prvič zgrešiva. Ko Miro ugotovi, da sva preveč desno, čakava še na mongolsko potrditev. Na srečo se (v tojoti seveda) mimo pripelje vesela družba. Če bova rinila po pesku desno, bova z njimi prišla do kopališča ob reki. Tam je zelo lepo! Če pa bi rada prišla do Uliastaja, morava nazaj do tja in tja in potem bolj direktno v hrib. Hvala, hvala. (Nikoli nazaj, če pa že, pa malo v loku.) Polkrožna vožnja do trše podlage in Miro spet preverja smer. Zdaj pa v hrib do prelaza! Ob poti je videti odvrženeizpraznjene spremljevalce popotnikov po mongolskih brezpotjih. Na nek način je treba splakniti prah in ubiti praznino! Lahko pa bi si sposodili vsaj slovenske napise SMETI ODNESI S SEBOJ V DOLINO. Pridrsava do prelaza. In potem oddrsava po naslednji planoti naprej proti naslednjemu. Tu mi prihaja na pamet besedilo iz neke (?!) popevčice … vedno je več poti, izbereš pa tisto, ki je ni! … Pa ta tip je bil gotovo v Mongoliji, kje drugje bi lahko dobil tak navdih?! Od globokega premišljevanja me začne boleti glava. Prosim za postanek. Vzamem odmerek sestrinega zdravila za vse primere. Takoj je bolje. Razumem Mongolce, ne vem pa, ali jih po več odmerkih glava manj ali bolj boli. Planota je vse lepša. Zdravilo deluje. Za izbiro poti je zadolžen Miro. Ni mu lahko. Razveseliva se prvega smerokaza. A zgodba se ponavlja … več poti, izbereš pa … Nadmorska višina je 2333 m. Po dolgem času spet vidiva živali. Iz peščene podlage pa kukajo ostri kamni. To ni zdravo za gume! (Kje so zdaj tisti frajerji, ki sprašujejo, zakaj nekateri vozijo rezervne gume s sabo?!) Ob potočku dotankam vodo – za vsak slučaj. Če ne prideva danes do Uliastaja, jo bova pa prekuhala. Nebo je čudovito, a podlaga se lahko hitro spremeni v blato in to ne bi bilo čudovito. Svetloba in sence se igrajo in pokrajina je čarobna. Udori, ki si jih izdolbe voda, so nevarni, podlaga je varljiva. Te poti so res bolj za take osle, kot sta ta dva na senci. A en sam pogled poplača vse! Podlaga se spet spremeni in zaradi udorov je pot na nekaterih mestih sumljivo ozka. Miro preverja, če bo treba polkrožno. Ne, kar naprej! Pred nama se odpre nova dolina in slutiti je civilizacijo. Most?! Prideš čez, samo obotavljati se ne smeš, je Mirotova teorija! In potem spet preverja, kam naprej.Pot se oža, to je sumljivo. A treba je naprej. Odpre se nova dolina, spuščava se. Sonce je že sumljivo nizko. To pa ni edini problem. Motor se začne pregrevati, ventilator se stalno vklaplja. Spet se morava ustaviti, in preveriti, kaj se dogaja z mašino. Vsi trije smo potrebni počitka. Sonce zahaja, še zadnji prelaz in spust v mesto. Lepo je, a nevarno slepeče sonce in makadam nista zdrava kombinacija. Motor se je zdaj, ko je bila cesta boljša in sva se spuščala, nehal pregrevati. Tako, kot se je problem začel, se je na srečo tudi nehal. Uliastaj! Ah, še pet kilometrov. Kaj je to v primerjavi s celodnevnimi večpotji?! Nič. Malenkost. Stop, zapornica, asfalt! Uspelo nama je, prišla sva v mesto! Dobila sva hotel in (skromno) sobo. Utrujena, lačna in zelo srečna sva prišla do čaja, potem do piva in celo do jedilnika. Izbrala sva, kaj vse bi jedla, pa je natakarica rekla, da je samo še govedina z zelenjavo. Bova pa to! Potem je prišla povedat, da je samo še ena porcija. Dobro. Bova pa eno. Bilo je okusno in čisto dovolj za oba (lačne oči!), pozabila sva na fotografiranje. Lakota naredi svoje. Tu so ostanki. Pred spanjem je Miro še malo študiral.

11. dan sobota, 22. 7. 2017 KHOVD – ALTAJ Zbudila sva se s peskom med zobmi. Škornji so čudežno zasijali. (Pa ne more motorist obuti umazanih škornjev!) Kombinezona sta bila delno skrtačena. Se je pa sivi v primerjavi s črnim izkazal za zelo hvaležno varianto. Priporočljiv za prašne predele! Iz Khovda sva se odpeljala v lepo jutro po lepem asfaltu. Miro je šele za popoldan napovedal makadam. Bencin ni problem, črpalke so, tudi lekarne so in dokupim še aspirine. Človek nikoli ne ve, kdaj ga bo zabolela glava … Ko se konča mesto, sledi spust. Čudovita pokrajina, čudovit asfalt. Rezerve vode in bencina in aspirinov. Nič nama ne manjka. Po včerajšnjem iskanju smeri in po tipanju podlage, po vsem požrtem prahu in po otrplih okončinah, današnji dan obeta čisti luksuz. Uživajva, dokler traja! Na odcepu za Altaj Miro skeptično napoveduje makadam. Tako je on bral. (Človek tudi bere!) Na srečo pa so bili ti motoristični podatki stari (novih ni!) in so Mongolci že potegnili asfalt! Ob cesti naju spremljajo različne kamnine, skromna domovanja in pastirske staje. Nekateri prizori so naravnost fantastični. Ustaviva se v prvem naselju. Na začetku srečava mongolskega partizana (kip), v hotelu se soočiva z relativnostjo časa, potem pa spoznava romunskega avanturista, motorista, novinarja in fotografa. Prizor je, kot bi ga izrezali iz kakšnega filma! Po vzajemnem občudovanju strojev sledi pogovor o poteh in načrtih. Mihail je bil v teh krajih pred osmimi leti, letos pa je s sabo pripeljal tudi ženo in sina. (Zdaj počivata.) Pokazal jima bo lepote Mongolije in obujal spomine. Za potovanje so si vzeli tri mesece. Lepo. Zelo lepo. Septembra morajo biti nazaj doma, ker gre sin v šolo. Tudi midva imava en tricikel, a se z njim peljeva samo parkrat na leto. To je spominski stroj in ni primeren za daljše relacije. Miro ga je dobil od prijateljev Snožetkov za neko okroglo obletnico (spremljajoči program je bil pester in bi zahteval poseben spominski zapis!). Malo se poslikamo in zraven nasmejemo.Zakaj tak nasmeh?! Predstavljam si, da Miro čepi v čolničku, pa nabijem gas po mongolskem pesku … V restavraciji dobiva čaj in neko cvrtje podobno našim flancatom. Natakarica na začetku pravi, da nimajo hrane, pa ji le dopovedujem, da sva lačna. Pelje me do kuhinje, odpre veliko zamrzovalno skrinjo, v njej pa je samo par zavitkov teh ocvrtkov. Ni problema, dobro, dobro, 6 komadov! Zmrznjenčke pomakava v vroč čaj in nič nama ne manjka. Natakarica se smeje, midva pa praviva, da je dobro, dobro, okusno. Skozi okno se vidi naselje. Nad steni visi mongolska slika Mongolije. Zunaj je vroče, tu pa je prijetno hladno in kar nič se nama ne mudi. Treba je dalje. Najprej do črpalke, potem pa skozi peščeno dolino, ki jo na desni obdajajo zasnežene gore. Vroče je in prazno. Prazno! Potem se prikažejo kamele, nato skromne koze, konji in obcestni opomin. Sredi ničesar se pojavi še prehod za pešce! Par jurt in spet praznina. Treba bo piti več vode! Pavza. Nenadoma se pojavi zapora ceste. Levo je makadam. Sledi nenavaden prizor. Prelomljen most. Ja, gradbeništvo niso suhe hruške! Statika?! Voda dela po svoje in kadar je, je ni malo … Vidiš, to je problem temeljenja … Potem je spet lepa cesta. Kamioni vozijo volno. Ujamem orla. Miro mi ne verjame. (No, če si ga res, bo pa gotovo motna slika!) Ujamem tudi rdeče barve, višino (2240 m), koze in ovce … In potem civilizacija! Letališče, mesto, motoristi … vmes jurte in mestne krave … Ustaviva se v prvem hotelu ob cesti - hotel Entum. Nimava rezervacije, a dobiva vse - parkirišče, sobo, čaj, tuš … Razkošje (po puščavi)! Simpatična receptorka se ne more načuditi mojemu potnemu listu. Prepisuje podatke in se začne hihitati. Nekaj reče sodelavcu, tudi ta me pogleda in se smeje. Pogruntam. Vprašam, če je njena stara mati mlajša od mene. Potem se vsi trije nasmejemo. Prizna, da je res tako, da je morala še enkrat preveriti letnico rojstva. Odpraviva se (peš!) v mesto. Pred prvo trgovino je parkiran modri stroj. V trgovini imajo vse, da o vodki ne govorimo! Odkrijeva tudi mongolski merlot. Danes mi je sicer žal, da ga nisva poskusila, a načrtovana pot je zahtevala tudi take žrtve! V centru Altaja je krožišče, v krožišču je skulptura … Kanali za odvodnjavanje so speljani vsepovsod, vidiš lahko potepuške pse, pa tudi luksuzne banke ... spomenike, vodomete brez vode … in zapuščene prostore … In sredi ceste tudi odprt ali - če je komu ljubše - nepokrit jašek! V naslednjem krožišču je medved. Stranske ulice pa so (recimo temu tako) manj urejene. Na drugi strani se razkriva svež grafit. Otrok nad njim naju veselo pozdravlja. Mesto ima več obrazov. Greva še v tempelj nad hotelom. Molilni mlini so novi, vse ostalo pa deluje dokaj zapuščeno, opustošeno in razpadajoče. Kot da nikomur ni nič mar. Tudi spomeniku, ki je na vrhu vzpetine, se pozna vandalizem. Z vrha je lep pogled na mesto in na hotel. Tisto okno, na katerem se suši črna majica, je najino! Večer zaključiva z večerjo. Sprehod, kultura in religija naredijo človeka lačnega, da o vožnji ne govorimo! Samo nekaj malega, pred spanjem ni zdravo … Ni za vegetarijance, je pa res – v Mongoliji je odlična govedina! (Pa čeprav ni slovenskega porekla.) Pila sva čaj. Miro je rekel, da tega ni treba fotografirati, ker mu kvarim imidž.

Tista z ženo in tovarniskimi nastavitvami... To si morm zapomnit

15. dan sreda, 26. 7. 2017 TSETSERLEG – ULAN BATOR Odpraviva se šele ob desetih. Plačati morava še »garažo«. Včeraj o tem ni nihče nič vedel! Pred odhodom je ritualno obvezno še enkrat preleteti zemljevid. Potem se štarta. V krožišču izbereva smer UlanBator. Naključno vidiva še postavljanje jurte, ki bo verjetno služila v turistične namene. Miro bi okrog parkirišča zapeljal še en krog, pravi, da bi si malo ogledal … pa verjetno ne jurte in ne tojot! Naselje v hribu pozdravlja s pisanimi strehami, na drugi strani pa rastejo blokovska naselja. Potem je v dolini ob cesti vse polno čred. Mesto v ozadju jim služi samo za kuliso. Posnetek stranske ceste je slab; a z asfalta je laže obujati spomine na pretekle dni. Na koncu naselja se odpira asfaltiran pogled. Potem se ponavljajo mongolski prizori – črede, črede in še enkrat črede. In konkurenti … Dolina Orkhon je proglašena za kulturno krajino svetovne dediščine. Tu blizu je bilo starodavno mesto Karakorum - nekoč mongolska prestolnica. V tej dolini je tudi budistični samostan ErdeneZuu, ki ga želiva obiskati. To je najstarejši ohranjeni in še delujoči samostan v Mongoliji. Zgrajen je bil v 16. stoletju. V drugi polovici 19. stol. naj bi imel več kot 500 stavb, od tega 62 templjev, v njem pa naj bi delovalo 1500 menihov. Leta 1947 so kompleks spremenili v muzej. Leta 1990 se po političnih spremembah vanj lahko vrnejo lame in spet postane aktiven budistični samostan; del kompleksa pa je muzej, odprt za turiste. Od daleč se vidi mogočno samostansko obzidje, na zunanji strani pa so tudi nič kaj tempeljski objekti. Na parkirišču je pestro. Po prvotnih načrtih naj bi bilo na obzidju 108 stup, vendar tega števila (108 je v budizmu sveto število) niso dosegli. Koliko jih je, nisva štela; kompleks je ogromen. Sveto in posvetno pa sta si včasih zelo blizu! Znotraj in zunaj obzidja. Vročina, predvsem pa religija in kultura v tako veliki dozi in na enem mestu sta ubijalski za (navadnega?!) smrtnika. Trenutek uvida?! Prvi korak v budizmu?! Odhajava. Pred nama je spet mongolska širjava, ki jo reže ravna cesta. Asfaltirana cesta! Na križišču greva kar za Anbatar. Tako je, če izgine del table. Gotovo imajo srake prste vmes! Obvoz – mongolska klasika – še en most, ki ni prenesel naravnih sil. Miro ima krajše predavanje o statiki in navzkrižnih silah. Pameten človek, pa žal nima nikogar, da bi se lahko z njim pogovarjal! Na križišču južne in severne ceste proti UlanBatorju se nenadoma pojavijo prave sipine in kamele. Zgleda kot privid. Lakota je zahtevala postanek in odločila sva se za navadno šofersko gostilno. Preobčutljivi naj izpustijo fotografijo z muhami. Te pač sodijo v tako gostilno. Še sama sebi sem se čudila, da bova tu jedla. Treba se je sprostiti. Na TV je bila oddaja o mongolski zgodovini. Naročila sva domač čaj in potem še enkrat domač čaj. In malo preveč hrane. Skozi kuhinjsko okence je pogledala kuharica. Pomahala sem ji in prikimala; nasmehnila se je. Hrana je bila odlična, jedla sem tudi alge. Mirota nisem uspela prepričati, da je to nekaj peteršilju podobnega. On se je odločil, da tega pa že ne bo … Stregla naju je deklica, ki je imela gotovo manj kot deset let. Ko sva vprašala za račun, pa je prišel fant (verjetno njen brat). Nikoli ne bom izvedela, ali ji je dal kaj od napitnine, ki sva jo pustila, preden sva odšla. Muhe so bile še vedno tam. Proti Ulan Batorju gre gladko. Ravnina je posuta s čredami. Današnji asfalt je kot praznik, le posamezni deli so nevarni zaradi grbin, lukenj in nanosov blata in peska čez cestišče. Ponekod so še velike luže – morala je biti huda nevihta. Pokrajina je bolj enolična kot včeraj, več je rjavih in sivih odtenkov. Vroče je (30stopinj). Orla to niti najmanj ne moti. Jadra. Mogoče naju vidi kot dve sivi puščavski miši. Ujamem nekaj mongolskih frajerjev in žalostni pogled sopotnice pred sabo. Kot da sluti, kam jo peljejo?! Prvič zagledam obdelana polja, a kmalu spet sledijo klasični mongolski prizori. Prihajava v predmestje. Civilizacija?! Za nama ostajajo mehki griči Mongolije. Pred nama pa je cestninska postaja pred Ulan Batorjem. Spuščava se v dolino. Senca motorja je veličastna, midva pa sva dve drobni pikici. Zavedam se, da imava srečo. Lahko bi kot še manjši pikici obležala ali občepela kje v pesku na kakšni planoti daleč od Ulan Batorja. Luže, stroji za izpiranje zlata in volna so ob mestni vpadnici stalnica. Proti centru se promet gosti. Sonce zahaja. Tojota je še vedno zakon! Preko nadvoza v mesto jezdi Džingiskan. V mestu sta blišč in beda, umazanija in luksuz. Vidiš vse – od jurt do novih stanovanj, od kramarjev do luksuznih prodajaln, od tramvaja do luksuznih avtomobilov … reklam za mustang … in navdušenih bodočih motoristov s širokim nasmehom. V križiščih je včasih malo preveč pestro, a se kljub temu nekako izide. Mimo mongolske radiotelevizije se med bloki v drugem poskusu uspeva prebiti do hotela, ki sva ga rezervirala. Drugi poskus je bil potreben zaradi prekopane ceste.Mirotova orientacija je še vedno neverjetna! Center naju ni premamil, zmagala je postelja.

LEPO JE! Asfalt! Ograja! Motor! Prelaz … Planota … Makadam … IN VSE PONOVNO … Koze, krave, prve mongolske kamele … Makadam pa tako rebrast, da lepo poskakuješ! V Mongoliji se še z motorjem da drugače, bolj veselo. Sedež za 3! Obvezen nasmešek. Do mesta Olgyje le še kilometer. Tu imajo vse, tudi gledališče! Res je pestro in malo mešano – od jurt do hotela. Tisto o slabi mongolski hrani pa je (preverjeno) čista izmišljotina! Pila sva čaj in šla zgodaj spat.

....tale v zimskem času tudi postaja domača živalca......

Wo wo wouuuu...

Včeraj popoldne sva z mojo drago našo Tačko odpeljala na pregled v Kliniko Loka, kjer nama je zelo prijazna zdravnica za živali povedala, da je srbeči izpuščaj na njanem vratu, s pomočjo antibiotikov popolnoma izginil, toda naj bomo v prihodnjih dneh zelo pozorni, če bi se ta zopet pojavil, ker bi bilo potem jemanje antibotikov nadaljevati. Tačka je v trgovini na Kliniki Loka dobila tudi "darilo za Božička" ...

je car. Ni slabega vremena, so samo slaba oblačila. Pri takih temperaturah imam samo en pomislek. Led na cesti in podobne zadevšne. Če si v prav konc ni panike. Uživaj!

16. dan četrtek, 27. 7. 2017 ULAN BATOR Zajtrk v prazni hotelski restavraciji je pravo razočaranje in izguba časa. Zvečer so naju celo vprašali, kaj bova jedla. Jajca in sir, nič posebnega. Vseeno si tega nisva tako predstavljala, pa še več kot eno uro sva čakala. Čas v Mongoliji očitno ni problem. Imajo pa zato garažo in policiste v hotelu in pred njim. In med čakanjem na jajca sva lahko brala o zgodovini Mongolije, o Džingiskanu in njegovih osvajanjih; in o megalomanskem kipu, ki so mu ga postavili. Po zajtrku ga greva pogledat. Med tem bodo mogoče že končali z deli na hotelski fasadi. Naj v sobi zapreva okno ali ne, to je zdaj vprašanje. Vrat pa setako in tako sploh ne da zakleniti. Ključ se sicer obrne, a zakleneš lahko le od znotraj. Hišnik pride pogledat in pravi, da ni problema, ker je vse pod kamerami, pa tudi on bo pazil. Pobereva še par motorističnih stvari, ostalo pa prepustiva mongolski usodi. Po poti iz mesta vidiva tudi boljše hotele in še marsikaj. Razlog, da nisva na primer v hotelu Džingiskan, je samo eden. Stili so različni … Mesto se širi in širi. Kljub napredku pa je treba nekatera dela opravljati na star način; npr. pometati in odnašati smeti, barvati fasade … Najlepše je, ko med vožnjo ujameš lep pozdrav. Do konca mesta sledi pravi prikaz mongolske gradbene raznovrstnosti. Vsak komentar bi bil odveč, fotografije so dovolj zgovorne. V dolini sledi novo presenečenje. Veliki in enaki stanovanjski bloki delujejo kot kulisa, ki jo je nekdo pustil tukaj. Ko se približava, vidim, da so resnični. Napenjam oči, da ne bi spregledala kakšne oznake za Džingiskanov spomenik. Do sedaj je bila na vsej poti (približno 50 km) ena sama! Pred vojašnico je spomenik. Ob vodi je malo več življenja, potem je spet pusta peščena stepa. Končno, zagledam ga! Kot bi jezdil za ograjo, vzporedno z nama. Džingiskan! Potem se odpre pogled na celoten kompleks. Skozi slavnostni obok se zapeljeva na parkirišče. Štiridesetmetrski kip Džingiskana na konju je iz nerjavečega jekla. Stoji na okrogli stavbi, ki ima 36 stebrov; ti simbolizirajo mongolske kane. Džingiskan je živel v 12. stoletju in je bil ustanovitelj Mongolskega cesarstva, ki je bilo največje strnjeno cesarstvo v zgodovini človeštva. Opisujejo ga kot nepremagljivega vojskovodjo, osvajalca in vladarja. Kip so mu postavili ob 800 - letnici ustanovitve Mongolije. Med obiskovalci prevladujejo domačini, od tujcev pa Rusi in Korejci. Miro gre še malo okrog stavbe – odvodnjavanje, odvodnjavanje, Mongolci imajo s tem težave … Plačava vstopnino in se podava v notranjost. V okroglem prostoru preseneti pogled v nebo (kot iz jurte), ob stopnišču pa ogromen škorenj. In Miro se vidno navdušuje za lepote Mongolije. Najprej greva v spodnje prostore, kjer je predstavljena mongolska zgodovina. Vsakršna podobnost z domačim modelom je zgolj naključna! Poleg načrta za motozbor je razstavljene tudi nekaj obvezne motoristične opreme. In predlog za dan po tem … Z dvigalom se odpeljeva do stopničk, ki vodijo čez konjski hrbet na konjsko glavo z razgledno ploščadjo. Miro pravi, da pri nas ne bi dobili uporabnega dovoljenja. Stopnice so prestrme in preozke, pa tudi s stališča požarne varnosti ne bi šlo skozi … Na vrhu sta bila slepeče sonce in slepeči Džingiskan. Razgledovala sva se navzgor in navzdol. Potem sva šla še po razglednice in znamke in po nekaj kamelic. Kamel z motorjem ne bi mogla tovoriti do doma. Na trenutke je oblak zakril sonce in pogled na Džingiskanove konjenike je bil strašljiv. Odpravila sva se; tako ali tako naju vsak dan lovi tema in očitno tudi danes ne bo nič drugače. Pred odhodom pa je bilo nujno še malo poziranja. Veliko turistov je prosilo, če bi se lahko fotografirali z motorjem, nekateri pa z motoristom! Po Mongoliji, Rusiji in Koreji se ogledujejo posnetki … Obstaja skrb, da bo - na podlagi javno izraženega občudovanja - razvil pretirano dobro samopodobo, možen je tudi razvoj narcizma … In to pri človeku, ki je bil skromen, ko je rinil skozi mongolski prah! Ja, civilizacija res kvari človeka, da o motoristih ne govorimo! Ko sva se vračala v Ulan Bator, sva se ustavila še v nakupovalnem centru. Izgubljajoč se med neštetimi policami in izdelki sem uspela najti vodo in ostalo klasiko – čokolado in rogljičke; investirala pa sem v plastično krtačo za čiščenje motoristične obleke. Investicija se je obrestovala. Miro je skrtačil, kar se je skrtačit dalo. Kajti jutri – jutri se obrneva proti domu. Pa tudi ne bi bilo lepo, da bi preko Sibirije trosila mongolski prah! Ali sta denar in nakupovalni center pridobitev civilizacije?! V center UlanBatorja se vračava v mraku. Nebo je oblačno.

Kako se reče, če ciganka jemlje kontracepcijo? Borba proti povečanju kriminala.

17. dan petek, 28. 7. 2017 ULAN BATOR (Mongolija) – GUSINOEZERSK (Rusija) Zjutraj kljub dobrim namenom predolgo spiva. Vstaneva ob pol desetih in greva še na slavni zajtrk. Odpraviva se in med natovarjanjem poklepetava z garažnim mojstrom. Dava mu cigarete. Vesel je in vljuden. Prižge šele, ko speljeva s hotelskega dvorišča. Skozi mesto je gost promet. Neuspešno iščeva še poštni nabiralnik. V hotelu so rekli, da ne vedo, kje je. Celo menih, ki sva ga vprašala, ni vedel! Ob bleščečih stavbah pa so samo par metrov stran pogosti prizori prašnih ulic in nenavadnih novogradenj, za katere ne veš, kje bi imele dostop. Veliki brat te gleda! Kamere so povsod, žice so povsod … In tudi policistov se ne manjka. V predmestju je živahno. Na krožišču zavijeva proti Rusiji. Hrib na najini levi je razparceliran, ograje označujejo meje parcel. Na nekaterih že stojijo nove hiše, na nekaterih so jurte ali oboje, nekatere so še prazne. Ceste do teh novih naselij pa so po starem -neasfaltirane. Še cestninska postaja in Ulan Batorja je konec. Na prelazu so znana znamenja, do katerih imajo prost dostop tudi koze. Mogoče so pojedle kaj od popotniških darov. Na drugi strani je sveže nov hotel z igrali za otroke in z obvezno jurto. Kmalu za tem je tudi novo počitniško naselje s hiškami. Vmes, ob cesti in tudi čez njo pa so seveda živali. Koze so zavzele tud krožišče in parkirišče. Vzporedno s cesto se po stepi sprehajata dve dvogrbi kameli. Obcestni jarek pa je poln smeti. Pred Darkhanom prevladuje plastika. Vagoni tovornega vlaka so naloženi z deskami. Verjetno je les ruski. Ob cesti presenetijo še skulpture iz odpadnih materialov. Gotovo so tu vključeni v kakšen ekološki projekt?! Nimava časa, da bi se ustavljala. Greva v Rusijo! Pred nama je spet ravna cesta. Slovo od mongolskih ravnin prinaša tudi kip kamele ob cesti. Nekaj majhnih iz polstene volne pa gre z nama. Ob jurtah je gost promet in vzdušje spominja na veselice. V zadnji trgovini pred mejo se ustaviva in kupiva steklenico vodke Džingiskan. Ali bo preživela vožnjo do doma?! In potem ograja – mejni prehod! Na mongolski strani opraviva neverjetno hitro. Imava vsa potrebna potrdila, z malo ruščine in v prijetni družbi Mongolcev prideva hitro do ruske zapornice. Tu pa se ustavi. Čakamo. Očitno je to taktika za umirjanje živahnih Mongolcev. Ti hodijo na rusko stran do prvega trgovskega centra. Tam nakupijo blago, ki je ceneje in se vračajo čez isti prehod nazaj. Pogovarjamo se, zanimajo se za motor in za najino pot. Razlagam, da smo tudi mi včasih hodili v Italijo po nakupih, kot zdaj hodijo oni v Rusijo. Ko dobiva obrazce, jih izpolniva. Na tem prehodu je to kar na roko, brez računalnika. Dvakrat migracijska karta, deklaracija za motor in potem razgovor - kaj sva po poklicu, kje sva bila, kam greva ... Pregled prtljage je hiter, psi so se že prej sprehajali mimo. Uslužbenke so vljudne, a sistematične in vse se odvija počasi. Še hrupni Mongolci se umirijo. Pozdravimo se z vsemi. Celo glavna uradnica se nasmehne in pomaha! Še zadnji pogled nazaj v Mongolijo in slovo! V Rusiji sva! Začelo se je mračiti. In zdaj sva dobesedno na ruski zemlji! KONEC 2. DELA

Jebemu sveca ... kako je to dobro ... Če se ne bi bal posledic, bi pojedel celo kilo te potice

Počk

Pr men pa zdele ena kmečka.................ustau se.......pomisl nase..

POMEMBNO OBVESTILO !!! Vsi,ki imate okrašen vrt z modrimi in rdečimi lučkami...lepo prosim, da jih umaknete. Ker vsakič, ko peljem mimo, mislim, da so policaji in spustim gas, pohodim zavoro, si privežem varnostni pas, vržem telefon na tla, skrijem flašo... Hvala za razumevanje

Predzadnjič letos

To je blo to za letos, zdej jo pa kar se mene tiče lahko spet zaprejo.

Ti nas še kar nerviraj. Bomo zdržal. Sem že včeraj hotel vprašat pa kaj boš dol delal sam. In to cel dan. Zakaj se sprašujem. Celo življenje samo delam in sploh ne znam uživat. Prav problem imam s tem. Hvala za odgovor.

Danes malce drugačen post ,če ni všeč moderatorjem,kot jim tudi sam nisem ,pač bris,brez dodatnega klobasanja ,lp Spat grem ob 1:30 ,premetavam se po faking postelji, ki je tako mehka,da sploh ne morem ležat na trebuhu ,ker me zapira v knjigo. Ko me na vodo je malo bolje,deci bodo že vedeli .... Ob 4:00 vstanem ,gledam tv in ob 6:30 sem prvi in edini na zajtrku. Obložim mizo,pojem vsa razpoložljiva jajca in si mizo dobesedno dam na noge.Zadnje čase se mi dozdeva , da je vse delano bolj za kitajce ,metr pa žilet. Prvo pride na šank s hrano pogledat kelnarca,gre nazaj v kuhinjo,potem priide kuhar in na poti nazaj že kriči kelnarci :.....moguče je,moguče....sem že vedel ,da niso navajeni ,da sklestim 5-6jajc naenkrat,za desert sem si privosčil,pa še neke kobasice. Zapletem se v pogovor s kelnarco,tud o jajcih ,sam od kur,ne mojih. Tu pa začnem razmišljat,to ne počnem velikokrat,ker se mi procesor začne pregrevat.... To kar bom napisal nima direktne veze z motorizmom in vtisi iz dnevnih voženj ,ima pa posredno. Večkrat dobim na svoje objave veliko pozitivnih odzivov,kar me veseli......med odzivi Car,Legenda,pravi motorist. Sam sem pa mnenja,da stvari,ki jih res počnem z moto srcem niso nič posebnega. Takih pacientov ,kot sem je zelo veliko ,imajo pa problem oz. dva. To je čas in denar,to me je naučil moj bestič Damijan Bajec ,ki je isti odfuk v betici ,samo čas ga baše,denarja ima dost .... Kot sem napisal ,sedim sam v ogromni jedilnici v času,ko revščina in prag nje pesti veliko slovencev . Ta čas me tudi zaradi tega ubija, sam bi pomagal vsakemu ,ki nima , pa ne morem ,dam kolikor lahko ,pa ne svoji družini,oni imajo streho nad glavo in niso lačni,temveč ljudem v stiski..... Večina ljudi vidi samo ,kar objavim in ne vidi kako stojijo stvari v resnici. Z ženo se trudiva nekako ostat v srednje ekonomskem razredu in to nama uspeva samo s trdim delom . Ona ima poleg res naporne službe še poučevanje plesa ob drogu....ja prav ste slišali,doma imam sexi zverinico ,ki me razveseli tudi z plesom ob drogu .....đabe......neprecenljivo. Sam se poleg službe ukvarjam s fitnesom in pomagam ljudem do željenih ciljev . Večkrat sva odsotna cele dneve ,da se nekako s krempeljčki drživA v srednjem klasu. Veliko pripomore, da nimava otrok(parazitki)je enkrat komentirala žena in požela valj zgražanj...nimava vikendov in hiše,temveč malo stanovAnjce , ki nama s psičko Bibi povsem zadostuje, v resnici sva dokaj skromna. Lepo nama je in samo to tudi pokaževa in samo to ljudje vidijo, sranja in gnoja ,ki ga premetavava pač ne...... Kaj sem želel napisat......ljudje smo različni,eni čakajo, da pade z neba,drugi so lenuhi,tretji in četrti pa so bolani,zatirani ,nimajo možnosti itd , tem slednjim bovA vedno pomagala,po najinih zmožnostih. No to sem sproduciral ob zajtrku s premalo mizico in jutranjimi faking đingelbelsi po radiu.... Imel sem ludo idejo ,da bi se zapodil do Albanije na tiste ride ,pa me je minil ,križ me ubija,tako da , sem prvo naredil raztezne vaje , obul tekaške patike in ob hotelu in obali naredil kardio. Sonček kljub zgodnji uri nažiga,prijetnih +15. Ko pridem nazaj šejk in v savno.... Savne so res tops ,lepe urejene ,uživam ... rAzen teh hrčkov ne razumem ,v savno hodijo z kopalkami in celo bermudami ..... Včeraj ste videli božička v banji. Dobil je toliko ponudb ,da je danes poslal svojega sina , je mali narcisek,zato previdno s komentarji..srečno odan ,da mi ne bo kakšen Murko kaj pisaril . V savnah sem bluzil 7h dokler me niso te hrčki spravili ob živce,navlekli od mulcu do bermud .....nisem ksenofob,rasist a pripomba se mi zdi na mestu.Eni taki rovtarji neotesani se mi zdijo,kot na diskoveriju,ko gledaš tiste k po močvirjih živijo,daš jim denar in dobiš brata hrvata Malo še počivam in uživam v razgledu. Ravno,ko to pišem uletita v moj hotel še dva pacienta forumaša na motorjih in to iz naše lepe kure . Vezalka je še bolj krhek po hudi nesreči a s srcem na motorju,bravo dec ! Pogučamo,najamemo taxi in avantura se začne.... Za kilometer in pol nam spulijo 10evrov,gamad ,ker ne znam biti tih sem takoj začel pizdit a sem se hitro ustavil ,ko so možgani dohiteli jezik .....motorji so parkirani pred hotelom ...nikoli ne veš. Pojemo ...... ...se odpravimo v stari del mesta,kjer naredimo par slik,spijemo pir in gremo spat. Jutri je nov dan ,upam da bavarc kresne ,saj je aku bolj kot gospodar "šepav"....

Na objemki se vidi, da je ulitek razen, če je bila naknadno peskana. Tudi na samem povišku ni rečeno, da je CNC na roko . Na "bayu" je veliko ponaredkov. Žal tudi trgovina, ki se oznanja kot št 1 za BMW, lahko prodaja ponaredke iz... Danes ni več problem ponaredit laserski napis, ki za marsikoga pomeni, to je to. V svetu elektronskih komponent je to še posebej prisotno. Zakaj nebi bilo tudi na področju raznih avto moto dodatkov.

"ni važno kakšne barve je mačka, važno je, da lovi miši"

Rockrider ni najboljša izbira, mam pripravljeno boljše orožje za naslednjič...se je pa tudi EXC matral (to je en vojaški teren in res lepljiv po odjugi ali deževju) jskrablin je čisto zadel kako to zgleda

Upam, da ma kleme poleg

Še clo Trump pa un debelinko se zdele ne kregata, ker sam v ekran bulta, kok jima BTC pada. Če druzga ne, je vsaj na zemlji mir, pa mal tišine, k smo vsi za ekranom.

..........................................................................................................................................................................................

Wolfenstein v elementu.

evo domače sadikce.........naročila sprejemam osebno

...malo brskam po arhivu...

...

Glede na lepo vreme še ena tura z druge strani.... iz doline koroški asfalt je pod vrhom z vrha ob poti do turistične vasi kjer je znana in pa spet v dolino skozi (okno) Štoparjev most..