Dvorana slavnih

Lahkih nog naokrog -Dubrovnik-Brežice-Ljubljana cca800km Zjutraj spet prvi proti zajtrku,no vsaj tak sem mislil. Igor že mezi,jajca na oko mi je pustil Obložim mizo ,tudi tist ,kar ponavadi ne jem ......sem tipičen slovenec ,sem plaču ,pa še za sabo bom vzel Večkrat dobim pripombo,da bi me raje oblačili ,kot futrali S fantoma se poslovim in pičim prvi. Ob 7.45 že rajdam na prvo pumpo v mestu,natočim in se čudim mimoidočim ....zunaj +8 ,folk pa v bundah,volnenih kapah in rokavicah ter ski buckah Sam se počutim v tem okolju in s temi temperaturami,kot pingvin na Antarktiki,povsem prilagojen Sonček počasi vzhaja Ko pridem ven iz mesta pa prava poezije,cesta obsijana s soncem ,suha,razen v kakšnih skritih ovinkih . Edina stvar,ki me živcira je faking čelada. Stara Shoei xr 1000 ,10 let ,brez zaslonke za sonce in zmahana notranjost a ni bilo druge. Primarne čelade imam pri Compaco v Velenju na servisu. Vseno pa uživam v ovinkih in soncu. Policajev ni bilo niti za dol niti za nazaj ..vrjetno lovijo tatinske božičke. Meje prečim brez problema , hitro in že sem v Neumu. Zapeljem v center ,mal posedim in naprej. Dišala mi je kava ,pa jo švignem še v Mali Ston ,tud tam se nastavljam soncu ,kot kuščar...uf,kaj to paše po Ljubljanski večni zimski megli. Pit stop naredim še ob Mali Neretvi,zbašem v sebe konzervo tune,pest mandeljnov in liter vode,se oblečem in po tehtnem razmisleku zavijem v Pločah na AC. Ne vozi se mi ,kot proti dol čez Split itd in ko prideš na najlepši del Jadranske magistrale že skoraj tema in nimaš nič,ne od ambienta ne od ceste. Ta bmf ima eno kapitalno napako ,poleg vseh ostalih(visoko težišče,hibe z ABS modulom itd....) in to so gume. Za tako težke letalonosilke imaš eno tri tipe in to je to. Vse pa so v mokrem smrtno nevarne (osebno mnenje,da ne bo kdo ven padu) . V vlažne in mokre ovinke grem kot da imam količek v riti,pokončno in s strahom ...res svinjsko popuščajo na taki podlagi . Po suhem pa so suverene in dopuščajo ,da brusim centralc in stopalke. Kljub vsemu pa sem zaljubljen v ta motor,staro kljuse mi pozimi in poleti odlično služi ...poleti za skupne vožnje z ženo,pozimi me dobro ščiti pred mrazom . Je pa tak ,biti zaljubljen je isto,kot,da se userješ v gate. Vsi vidijo,ampak samo ti imaš tisti topel občutek Tudi na AC ujamem par fotografij ..... Po AC ga brezkompromisno tiščim . Če sem za dol porabil 1 tank (23l) in 3/4 sem za nazaj ......eh ,nisem štel , vem samo ,da sem vsakih 160km nalil 21-22l .....letalonosilka po porabi Čez S.Velebit oz. odcepu -3 in megla,mastna cesta, ponekod celo ledena ,da sem tempo konkretno zmanjšal. Ob 13:15 sem vseno parkiral v Brežicah pri tašči in ženi .! V ljublano pridem cca 16:30 ,parkiram in do drugega leta ne dotikam ,ker danes nastopim dežurstvo jbg back in the real life Evo,pa se mi je vse poklopilo ,bil tudi s taščo v Brežicah na božičnem kosilu,pa ne zato ,ker je bil božič ,ampak zato ker sem bil LAČEN

Včeraj

Slikal bolj malo sem se tok vec vozu. Brezovica , postojna , rakek, rakitna , domov nc mrzl sploh

Včeraj končno spet čas za na motor,ampak nič prej kot po nedeljskem kosilu(goveja juha ,restan krompir ,pečenka ,solata,...) je bila komanda.Ja kam pa leto se izteka pa, če danes ne grem ga bo prej konec,torej smer morje.Malo sem zabluzil po lokalnih cestah nato pa avtocesta in smer Piran,se pripeljem dol in parkiram zraven velike potovalne yamahe a glej ti to me voznik yamahe prepozna precej prej kot jaz njega in se izkaže, da je bivši maxscoterist. Seveda takoj grema na kavico od tam pa pošlje kolega mesič drugemu maxiscoteristu,ki pa odgovori, da se naj oglasima nazaj po poti ( ne vem če je kaj verjel tistemu mesiču).Se odpeljema na obisk in vržema človeka iz postelje(le kakot naj bo gdo vesel neboditreba ) Malo po debatiramo in ter ogledujemo kolegovo novo moto pridobitev,ki pa ni scoter ampak luksuzi potovalnik na tri velike črke ,kaj se to sveti bolj kot iz tovarne.No sonce je zašlo in treba je proti domu nazaj na cesto nato na avtocesto, tempomat na 1xx in gasa..Sem bil doma za čas posla Dan je bil čudovit in brez oblačkov razgledi fenomenali ,pa slikat skoraj čist pozabil Očitno sem zadnjimaxsiscoterist, ki še vozi maxiscoterPirann Napot od domaŽeja ,pa ne jaz Moram pa posebno pohvalit neverjetno veliko število avtomobilistov,ki so prali vetrobranska stekla ravnov časo moje vožnje za njimi so mi prišparali pranje motorja Lepih 445 kilometrov

Plominka v soncu

Tale pa zmaga in še kako drži...

...čist preveč dela......

Božičnih 200 kilometrov! Pa nisem bil edini, ker sem srečal precej somišljenikov in uživačev na praznični dan.

Še dobro, da so prazniki in je čas za igračkanje, gt je spet kot nov

Sam res, ni to vec Yamaha. Jah bomo vidl, konc aprila registrirat, pol pa akcija ...

do takrat bo iz servisa ...

Po sprehodu... še vedno poln energije.

Mrežce ter Lipanski vrh. Meglice nad planino Zajavorniki (Javornik??). Žled, vetrolom, lubadar..... Tle dol bo šlo nazaj grede...(Štrajf..) Mrežce...zadaj 2864 "Dežela" v Begunjami v sredini Na vrhu... Dolina Krme dober kilometer nižje..... T Da se še malo posujem z pepelom. Kljub izkušnjam z turno smuko, naredil par nedopustnh napak. Na pot odšel s praznim želodcem, pa samo nekaj piškotov. Vzel premalo tekočine. Na vrhu lačen, dehidriran....posledice; omotičen, bolečine v okončinah, slabo počutje. Navzdol namesto po smeri pristopa, lovil še neprehojena in nepresmučana pobočja, zašel preveč iz smeri in tako falil Blejsko kočo na Lipanci, kjer bi se edino lahko okrepčal. Zadnja ura hoje čez planino do avta eno samo mučenje.

Danes sem odšel od doma ob 7.45 in se vrnil nazaj ob 12.15. Najprej sem mislil s sabo vzeti samo kamero, da bi posnel letošnjo jesen asfaltiran del ceste od Oblakovega Vrha proti Dolenji Trebuši, in še sreča da sem s sabo vzel tudi fotoaparat, ker mi kamera zopet ni nič posnela ...

Jaz sem zelooo zadovoljen z E07. Ko sem slekel Metzeler in nataknil E07 je bila sprememba enormna. Potem seveda postaneš malce bolj suveren in do sedaj sem ugotovil, da pri E07 SPREDAJ pogrešam malce več suverenejšega oprijema recimo v kakšni mivki ali globjem ugrezljivem šodru...zadnja je super...seveda govorim za svoje potrebe. Za enduraše in zahtevnejše uporabnike je ta guma verjetno bolj repa. Sicer pa pri tistih ta pravih uporabnikih pride v poštev itak samo štoplarca. No moje meje so postavljene tu nekje okrog E07...guma 50-50...ker pač za transfer uporabljam tudi asfalt in je kompromis pač neizbežen. Vsekakor pa priporočam navadno E07...ne Dakar verzijo...tudi za tvojo AT. Dakar je res za tiste ta težke krave, ki pa morajo bit zraven še fino otovorjene da pridejo ojačani robovi do funkcije....solo in normalno otovorjen (za potovanje), so ojačani robovi bolj nebodigatreba....se kar pozna v ovinkih. Zdaj bom poskusil zadaj E07 in spredaj E10...mislim da bi moralo bit tu nekje z to kar bi jaz rad.

do junija bos ti najmn 10x ze dol

KR NOBENGA NISM SRECOV DANES

...ravnokar...na sprehodu z obema...

Lipstick is back!

prvi teden v januarju, če bo vreme jo napadem

pa kaj ni jasno, saj sem povedal zakaj, kakšno nestrokovno vgrajevanje, če maš eno flašo, pa cevko? Vsaka opica lahko vgradi Tutoro. Še 1x, ko sem legel, sem odbrusil vijak za regulacijo pretoka. Taisti vijak sem menjal s kovinskim, ki sem ga podobno pobrusil v konus, kot je original plastičen. Očitno pa ima kovinski vijak za kako desetinko ožji navoj in je zadeva vlekla zrak, kar posledično pomeni, da je steklo olje iz cevke. Za lažje razumevanje, glej sliko in boš videl kateri vijak (tisti, ki ima belo piko) Poanta zgodbe je bila, četudi je vse prešpricano z oljem ne boš kar legel, niti ne gre olje na tekalno površino.

Ena iz jutranega Božičnega sprehoda... Mačka pa čaka raje na toplem na kawču.

Danes malce drugačen post ,če ni všeč moderatorjem,kot jim tudi sam nisem ,pač bris,brez dodatnega klobasanja ,lp Spat grem ob 1:30 ,premetavam se po faking postelji, ki je tako mehka,da sploh ne morem ležat na trebuhu ,ker me zapira v knjigo. Ko me na vodo je malo bolje,deci bodo že vedeli .... Ob 4:00 vstanem ,gledam tv in ob 6:30 sem prvi in edini na zajtrku. Obložim mizo,pojem vsa razpoložljiva jajca in si mizo dobesedno dam na noge.Zadnje čase se mi dozdeva , da je vse delano bolj za kitajce ,metr pa žilet. Prvo pride na šank s hrano pogledat kelnarca,gre nazaj v kuhinjo,potem priide kuhar in na poti nazaj že kriči kelnarci :.....moguče je,moguče....sem že vedel ,da niso navajeni ,da sklestim 5-6jajc naenkrat,za desert sem si privosčil,pa še neke kobasice. Zapletem se v pogovor s kelnarco,tud o jajcih ,sam od kur,ne mojih. Tu pa začnem razmišljat,to ne počnem velikokrat,ker se mi procesor začne pregrevat.... To kar bom napisal nima direktne veze z motorizmom in vtisi iz dnevnih voženj ,ima pa posredno. Večkrat dobim na svoje objave veliko pozitivnih odzivov,kar me veseli......med odzivi Car,Legenda,pravi motorist. Sam sem pa mnenja,da stvari,ki jih res počnem z moto srcem niso nič posebnega. Takih pacientov ,kot sem je zelo veliko ,imajo pa problem oz. dva. To je čas in denar,to me je naučil moj bestič Damijan Bajec ,ki je isti odfuk v betici ,samo čas ga baše,denarja ima dost .... Kot sem napisal ,sedim sam v ogromni jedilnici v času,ko revščina in prag nje pesti veliko slovencev . Ta čas me tudi zaradi tega ubija, sam bi pomagal vsakemu ,ki nima , pa ne morem ,dam kolikor lahko ,pa ne svoji družini,oni imajo streho nad glavo in niso lačni,temveč ljudem v stiski..... Večina ljudi vidi samo ,kar objavim in ne vidi kako stojijo stvari v resnici. Z ženo se trudiva nekako ostat v srednje ekonomskem razredu in to nama uspeva samo s trdim delom . Ona ima poleg res naporne službe še poučevanje plesa ob drogu....ja prav ste slišali,doma imam sexi zverinico ,ki me razveseli tudi z plesom ob drogu .....đabe......neprecenljivo. Sam se poleg službe ukvarjam s fitnesom in pomagam ljudem do željenih ciljev . Večkrat sva odsotna cele dneve ,da se nekako s krempeljčki drživA v srednjem klasu. Veliko pripomore, da nimava otrok(parazitki)je enkrat komentirala žena in požela valj zgražanj...nimava vikendov in hiše,temveč malo stanovAnjce , ki nama s psičko Bibi povsem zadostuje, v resnici sva dokaj skromna. Lepo nama je in samo to tudi pokaževa in samo to ljudje vidijo, sranja in gnoja ,ki ga premetavava pač ne...... Kaj sem želel napisat......ljudje smo različni,eni čakajo, da pade z neba,drugi so lenuhi,tretji in četrti pa so bolani,zatirani ,nimajo možnosti itd , tem slednjim bovA vedno pomagala,po najinih zmožnostih. No to sem sproduciral ob zajtrku s premalo mizico in jutranjimi faking đingelbelsi po radiu.... Imel sem ludo idejo ,da bi se zapodil do Albanije na tiste ride ,pa me je minil ,križ me ubija,tako da , sem prvo naredil raztezne vaje , obul tekaške patike in ob hotelu in obali naredil kardio. Sonček kljub zgodnji uri nažiga,prijetnih +15. Ko pridem nazaj šejk in v savno.... Savne so res tops ,lepe urejene ,uživam ... rAzen teh hrčkov ne razumem ,v savno hodijo z kopalkami in celo bermudami ..... Včeraj ste videli božička v banji. Dobil je toliko ponudb ,da je danes poslal svojega sina , je mali narcisek,zato previdno s komentarji..srečno odan ,da mi ne bo kakšen Murko kaj pisaril . V savnah sem bluzil 7h dokler me niso te hrčki spravili ob živce,navlekli od mulcu do bermud .....nisem ksenofob,rasist a pripomba se mi zdi na mestu.Eni taki rovtarji neotesani se mi zdijo,kot na diskoveriju,ko gledaš tiste k po močvirjih živijo,daš jim denar in dobiš brata hrvata Malo še počivam in uživam v razgledu. Ravno,ko to pišem uletita v moj hotel še dva pacienta forumaša na motorjih in to iz naše lepe kure . Vezalka je še bolj krhek po hudi nesreči a s srcem na motorju,bravo dec ! Pogučamo,najamemo taxi in avantura se začne.... Za kilometer in pol nam spulijo 10evrov,gamad ,ker ne znam biti tih sem takoj začel pizdit a sem se hitro ustavil ,ko so možgani dohiteli jezik .....motorji so parkirani pred hotelom ...nikoli ne veš. Pojemo ...... ...se odpravimo v stari del mesta,kjer naredimo par slik,spijemo pir in gremo spat. Jutri je nov dan ,upam da bavarc kresne ,saj je aku bolj kot gospodar "šepav"....

Danes....

Po dveurni furi lahko rečem, da je položaj med terensko vožnjo zelo po mojem okusu. Pa še nekaj utrinkov...

Danilo, prodas za 2k?

Se strinjam, med vožnjo težko pride olje na tekalno površino. V primeru verige na desni strani in večji količini olja pa bi verjetno teklo tudi po gumi... če bi odpovedal ventil, kar pa je malo verjetno, glede na izvedbo. Vedno obstaja možnost okvare, v primeru nestrokovnega servisiranja pa je še toliko večja. Nekateri zaradi takega početja žal ne morejo več pisati po forumih. En tak primer okvare https://www.dekra-roadsafety.com/en/accident-example-technical-defect/. "Sprej,.. preveč naneseš na verigo... " nekaterim delajo tudi tako enostavna opravila težave. Višek masti ali olja se vedno obriše, ker nič ne koristi.

leve paziš, desnega poležeš do asfalta, preverjeno ps. vijak je bil pravi, drugače ga ne bi zašraufal.

kakorkoli, Tutoro boš težko nestrokovno montiral leta in leta sem sprejal, tako da vem, kam vse leti sprej. Hotel sem poudarit, četudi se uščije ni nobene panike, preverjeno, drugače ne bi toliko folka imelo nameščen oiler.

saj nisi razumel, dal je napačen vijaka, nestrokovno na er6 sem prvo mazal s sprejem, ki je bil zelo tekoč, olje praktično mazalo po gumi, da je bilo veselje, vendar ni vplivalo na kvaliteto vožnje, na prvi črpalki se pobrisal s papirjem pa je bil mir, ni mel več kaj za metat desni ovinki so bolj varni, leve pa voziš drugo linijo, da je sigurno

ravno to sem razlagal, naj se neha pisat o smrtonosni navlaki. V končni fazi je vse smrtonosno, tudi slana na cesti. Nalašč sem opisal primer, kaj se zgodi, če oiler spusti. Seveda pa obstaja možnost, da spusti tudi po gumi, ampak obstaja tudi možnost, da nekdo slabo maže verigo in namaže po gumi, kar je enako smrtonosno Oiler je komot, seveda pa je potreben nadzor, tako kot je potrebno mazanje vsakih 300km, kot je potrebno, da doma ne pozabiš spreja, če greš na kako daljšo furo, da moraš po poti motor mazat, če si vozil po makedamu, je to mazanje zelo slabega učinka in moraš še verigo čistiti, no jaz sem se tega naveličal in sem z enostavnim oilerjem zelo zadovoljen in ga imam na obeh mopedih.

Motodynamic ima božično-novoletni dopust. Ker sem med bolj počasnimi po MS merilih, se moram primerno "osvetliti" pred ritopiki Kar je fino pri celi zadevi je to, da lahko z gumbom dodatno osvetlitev izklopiš in da je za par $ poleg še kablovje, da lahko uporabljaš tudi še original smerokaze istočasno. Poštnina ni močna stran nakupa, ampak če za takšno zadevo na koncu z DDVjem odšteješ okoli 120 EUR pa tudi ni pretirana cifra. kombinacija na ostareli fazerki in na monstru malo jaće

smrtonosna navlaka sej dokler dela in je novo je ok... sam dami je dal lep primer kako se hitro lahko kaj zalomi... takih ki pa padejo in pol kaj sami popravljajo je ogromno in mislim da je ze marsikdo imel oscan motor zaradi tega ali onega razloga, le pisejo ne po forumu in ne vemo... skratka nikol se ne ve... treba bit mal previden oz spremljat zadevo skoz... in ravno zato se tudi sam nisem odlocil za nobeno verzijo oljerja...ker raj parkat na mesc pihnem s sprejem in spila vse kot treba in ne rabim gledat tistih cevk ce so na mestu in ce dozira ravnoprav , da se ni kaj zamasilo .. itd itd.. no vsak zase ve, samo povem mnenje

Lahkih nog naokrog-Ljubljana-Dubrovnik cca 760km Pa je prišel spet tisti dan ,ko mi vrže ven varovalko in začnem razmišlajat nekonvencialno in v zgražanje drugim. 2 meseca nisem bil na motorju,ker sem se poškodoval.....terapije na svoj račun ,saj imamo zdravstvo rezervirano predvsem za faking politično in tajkunsko srenjo. Razni šamani,čarovnice in nazadnje kiropraktiki so me sestavili za silo,da grem lahko vsaj srat ,brez ,da bi rabil do sekreta lekarno analgetikov . Ideja je že tradicionalna ,vsako leto poknem decembra do Dubrovnika. Čas, ko je pred Božičem in prazniki tam doli znosno,dokaj prazno in brez raznih Abramovičev z letalonosilkami,samo jaz in moj bavarček ,ki je celo leto v pogonu. Običajo gre z mano tudi žena a je trenutno spet tisti decembrski čas,ki ga hepanci začnejo tržit že septembra ......jebemti đinglbelse in vse kar paše poleg migrene dobivam od Sam doma,kitajskih lučk in Jelenčkov ,ki mi najbolj pašejo na krožniku in ne vpreženi Sami neki dobri možje ,ki pa me ponavadi zaobidejo in prav je tako. No da se skrajšam . Greš z mano ......pa me debel pogleda...allo božič je,treba z družino na kosilo,večerjo al zajtrk ,saj ne vem .....nič ne dam na te zadeve in mi tud dol visi,pa ne za družino,da se razumemo ,temveč za to skomercializirano amerikanizirano cerkveno decembrsko vzdušje,ki se me ne dotakne. Zdej se nekateri že zgražajo pa sploh nisem še prišel do minusa.... Skratka žena gre po svoje jaz pa po svoje. Najbolj se bojim ,ko gre k mami brez mene ,saj pride domov z tovarniškimi nastavitvami. Do zdaj ste dojeli ,da mi gre december in vse z njim povezano na qrac in tu se šele začne pravljica : Pridem v garažo po 2 mesecih ,dam kontakt ,bavarc zmelje tisto svojo diagnostiko a tud obrne ne....pričakovano! Pripeljem avto,kleme in to ob 5h zjutraj ,ko folk šele vstaja ,gleda čez okno in se čudi kaj ta debil na -6 spodaj počne z motorjem. Kresne v prvo,vržem tiste ene štumfe in gate v kovček in pičim proti soncu..... V Kočevju sliknem še Rudniško jezero. Nekje od Kočevja naprej padem v ledeno dobo -6......prižgem radijo na bmfi in komad....."Zapadel je prvi sneg.Pobelil sosednji breg.Zvezde na nebu nocoj svetlikajo se....Na motorju sam sedim ,vesel sem a se bojim ,da rit mi bo zmrznla" Ko moraš pa scat,je pa to svojevrsten podvig,saj imaš vrabčka zapakiranega kot božično darilce.....sploh nisem več hotu pit.. Ker sem doma iz teh krajev zavijem še na makedam ,poznam vsako potko in pozimi je čarobno čez hosto.... Sliknem še Kolpo in na mejo (Petrina)Preverjajo me obe carine,kot skoraj vedno po moje je kriva moja temna polt, ženskam je všeč ,policajem očitno ne.... Proti Delnicam Sibirija tudi na pogled ne samo po stopinjah.. ...tu se začne počasi dvigat sonček... Cesta mastna drseča,popeskana ,ponekod se peljem v ovink tudi samo 30kmh... Za fotko se pri Omladinskem jezeru zapeljem preveč na zasnežen rob.....mal je manjkal pa bi položu... Prvi postanek naredim nekje naprej od Novih Vinodolskih in zbašem v sebe malico,ki mi jo je pripravila žena.... Končno sonček,ki pa ga kvarijo sunki vetra a je mastrubatično proti megleni Ljubljani. Jadranka fantastična,suha,sončna in do 15 stopinj,gumo mi trga ,tak ,da moram tempo zmanjšat,treba pa pazit tiste senčne lege,tam je kar nevarno ,ko priletiš iz suhe na mokro... Senj preletim.. ,se pa ustavim spet v Karlobagu na kofi. Potem še pri moji drugi mami v Paklenici Milena Kneževič(apartmani delajo celo leto) ponudi mi kosilo a pred mano še cca 500km ,poljub na lice in že šibam ... Od Primoštena ... do Omiša me spremlja sonce v zatonu,fantastični razgledi..... ...ujamem tudi sončni zahod..... Od Omiša do Neuma pa me tepe veter in me je dost po celi cesti , parkrat celo rjavo črtico potegnu,bmf je kot jadro ko butne sunek vetra... V trdi temi se končno priguncam v Dubrovnik,hotel spodoben jaz pa po cca 760km malce trd . Prav razveselim se tople sobe in Božička v Kopalnici ... Jutri bom....jutri....eh bom še vidu kaj bom ,smo na vezi.. Lp

Ja na tvoji bojo sam dobrih 100.000 km nazaj zvrtel a si že štelal ventile

Prelistal 20 strani in nikjer nič omenjeno keri ovinek je najbolši za kolenčkat. Neuporabna bukva.

Kok si pa dobil zanjo? Men kupec ni verjel, da nic olja ne popije....mi je sel ze kar na jetra, ko me je prepriceval kontra....sm mu reku, a sm js motor vozu, al ti? Glupi dilerji pac.

Še jaz dodam svoje mnenje o oilerjih (zakaj mi je všeč): - ker konstantno maže verigo, torej ni skrbi, kdaj jo bom nasprejal, - olje se manj prime okolice kot kettenspray (ki je hkrati pravi magnet za vso svinjarijo, ki je na motorju ne manjka), - kolikor olja razmeče po motorju (veliko manj kot pri kettensprayu), ga je zlahka obrisati magar s papirnato brisačo na črpalki, - za čiščenje zadnjega dela motorja ne rabiš chain cleanerja, ker samo olje ni tak "magnet" za prah in podobno svinjarijo, - olje je precej ceneje kot pa kettensprayi, -in predvsem ker je bolj KOMOT (ker sem lene sorte, je to zelo pomembno). p.s.: Pa še bolje je namazana veriga, ker se jo maže stalno in ne samo na 300 ali 500 km... p.p.s.: Tutoro je zakon, ker sta ga priporočila Dami in Snecer.

Sj če njega ni, zaprejo jadranko

Kar me ni ubilo (6. september 2009), me je utrdilo (24. december 2017) ...

Keto sladica

13. dan ponedeljek, 24. 7. 2017 ULIASTAJ – TOSONTSENGEL Pogled iz sobe daje vedeti, da nisva na luksuzni točki. A včasih se človek takih lokacij razveseli mnogo bolj kot česarkoli. Ko sva sinoči pridrsala do tega hotela, se nama je zazdel kot oaza sredi puščave. Motor je počakal pred hotelom na asfaltu. Sinoči sta za nama prispela le še dva motorista - norveška mladeniča. Ostala sta brez večerje (zadnjo porcijo sva pojedla midva), sta pa zato večkrat naročila pivo. Zjutraj sta povedala, da gresta le do reke, kjer bosta vsaj dva dni kampirala in se malo odpočila. Čudila sta se Mirotovemu načrtu in tempu, pa še dva na enem motorju?! Midva pa sva izrazila obžalovanje, ker nisva študenta, ki bi si lahko vzela malo več časa … Kaj je bolje –biti mlad, imeti staro hondo in čas - biti starejši, imeti BMW in premalo časa. Smeh je edini odgovor na neumno vprašanje. Na drugi strani je parkiral še domači jahač. On nima takih dilem. Pred odhodom se pozdraviva še z mongolsko družino. Deklica zna ruščino – uči se jo že od prvega razreda. Pregleda najin zemljevid, zanima jo, od kod sva. Ostalim vse razloži. Našteva države, skozi katere sva prišla. Zelo je simpatična! Potem greva mimo mongolskih junakov do banke in trgovine. Banka je lepa in sodobna, presenečenje je, da tu ljudje ne stojijo v vrstah. Pulti so nižji, z uslužbenci si na istem nivoju; pred okencem sediš in ne stojiš. V nekaterih pogledih nas Mongolci že močno prehitevajo! V trgovini imajo pestro izbiro, kupim pa le najnujnejše – vodo, čokolado in rogljičke. Ta čas, ko sem v trgovini,Miro z Mongolci vadi ruščino. Ob zemljevidu sin razlaga očetu, od kod sva in kam greva. Oče se drži za glavo in pravi uuuuuu! Zmajuje, zdi se mu neverjetno. Sin razlaga, da se mu zdi daleč, daleč, da še nikoli niso videli koga od tako daleč. Neverjetno! In z motorjem! Kakšen motor! Kakšni amortizerji! Amortizer se jim zdi še posebej zanimiv. Ni jim jasno, zakaj samo eden. Smejemo se. Poleg je parkiran super terenecmicubiši. Lastniku pohvaliva mašino. Zadovoljno se smehlja. Pravim, da to gotovo kar plava po pesku. Kima in se smeje do solz. Verjetno se mu zdim smešna. Tako simpatično je, drug drugega smo veseli. Zaželimo si srečno pot. Morava dalje, najprej čez most, potem še na črpalko. Občudujeva stari most, na črpalki pa občudujejo voznika. Prodajalka pravi, da bi šla kar z njim. »A vidiš!« se hvali Miro. Ne želim mu pokvariti veselja, mislim pa si, da bi si ženska po kakšnem dnevu vožnje verjetno premislila … Fotografiram. Res sta lepa. Zapuščava Uliastaj. Še zapornica in plačilo takse. Do Tosontsengela, kamor sva namenjena, je 181 km (neasfalta seveda!). Makadam iz mesta je prelep, da bi dolgo trajal. S slabšega gre na slabše. A vseeno je lepo. V dolini ob vodi so živali. In dva Norvežana, ki bosta počivala. Pomahamo si. Drevo! Še Miro se razneži in prizna, da že malce pogreša gozd. Od ruskega Altaja do tu ga nisva videla. Nadmorska višina je 2011 metrov in cesta se še vzpenja. Prepričujem ga za kratek odmor s kavo. Uspelo mi je. Malica, kavica, nato pa kaplje dežja poskrbijo za hitrejše pospravljanje. In spet naprej. Zdaj bodo postanki samo še za vodo in za iskanje prave smeri. Ujamem svizca! Prelaz je na višini 2505 metrov. Mongolci so že zdavnaj iznašli krožišča. Podlaga pa jim povzroča težave. Pred erozijo se skušajo ubraniti z nasipi in zidovi, a je včasih vse zaman. Pri spustu se zapeljeva dobesedno po zemlji, z leve pa grozi nevihta. Voziva ob trasi. Začne deževati, oblečeva dežne kombinezone – bolj proti umazaniji kot proti dežju. Tako hitro, kot je začelo padati, tudi neha. Končno je ob nasipu tabla z napisom. Do Tosontsengela je še 84 km. Oddahneva si, čeprav sva šele malo čez polovico; da je le smer prava, če že podlaga ni! Mladi pastir usmerja svojo čredo čez nasip. Ob trasi se križa veliko poti, prahu in prometa; vse je zvoženo in zavoženo! Živina se mirno pase in se ne da motiti. Tudi domačini so se ustavili. Pozdravljamo se. Privoščiva si kratek postanek (na mehki podlagi). Domačinov podlaga ne moti. Delimo si nasmeh, čokolado in lepe želje. Potem rineva naprej proti nevihtnim oblakom. Nekateri stojijo; zaradi tehničnih težav ne morejo naprej. Še navadni stroji imajo lahko probleme z gumami … Kako bo, če se ta prašna zemlja spremeni v blato?! Divje! Nebo je lepo, prizori so čudoviti, pot pa vse slabša. Spreminja se v drsalnico. Poti se nepredvideno križajo, ožajo, razširjajo, spajajo v eno in se spet razdvajajo v posamezne pasove. Narava se igra s človekom. A z motoristi so bogovi sklenili zavezo. Poslali so mavrice. Bližava se prelazu. Namesto po novi trasi je treba po zemlji. Nebo se žari. Lepo je, le ta blatna drsalnica kvari vzdušje. Ne vem, kako Miro vzdrži. Čepim zadaj, držim se ga kot klop in molčim. To je edino, s čimer mu lahko pomagam. Še fotografiram ne več; ne gre, da bi človek izzival. Še zalet na prelaz! Uspelo nama je! Sledi olajšanje. Spodaj levo je mesto. Obljubljeno mesto Tosontsengel! V mesto oddrsava kot še nikoli. Po blatni glavni cesti, na katero se pripenjajo blatne stranske ceste, prideva do asfalta, prekritega z lužami in rdečimi blatnimi nanosi. Očitno je bila pred nama nevihta. (Posnetki so slabi; naj gre kdo tja in naj prilepi boljše. Priznam, bilo me je strah te drsalnice.) Dobiva hotel - hotel Skyline! Po prevoženem dnevu sva precej povožena in hkrati srečna. Hvaležna. Da sva se pridrsala, pa čeprav tudi z oddrsavanjem. Ta navidezna meja neba in zemeljske površine … lahko bi pristala kje v blatu … pa sva v Skylineu! V restavraciji občepiva kot na drugem planetu. Čaj si lahko postreževa sama. Večerjo naročiva kuharici kar pri kuhenskem okencu. Lepo se zmenimo – malo po slovensko, malo po rusko, malo po mongolsko. Kuharica vzame kose mesa in nasekljano zelenjavo. To da v ekonom lonec in zalije z vodo. Pristavi na plinski štedilnik in prižge. Midva čakava. Hrana bo zares sveža. Dočakava. Večerja je odlična. Vse je odlično. Utrujena sva (in cela!). Greva spat.

Danes sem iz stanovanja odšel ob 8.30 in se vrnil nazaj v njega ob 13.05. Želel sem posneti letošnjo jesen asfaltiran del ceste med Oblakovim vrhom in Dolenjo Trebušo, vendar sem najbrž zopet napačno vstavil spominsko kartico v kamero, ali naredil kakšno drugo napako ...

Vse bi blo treba homologirat, semo če te zanima za dodaten Rade Garage Tank, mislim da se ga uradno ne da homologirat. Tako da še dobro da je skrit. Načeloma pa pri nas ne preverjajo teh stvari, oz. ne poznajo dovolj da bi opazli, tko da gre vse čez tehnične brez zapletov tudi pri eksternih konverzijah kot je rally fairing, menjava vilic ipd... Prva stvar kjer bodo v prihodnjih letih poostrili so auspuhi, vsaj tako menim.

Hvala. E-10 mi je zanimiva, ker je vseeno malce "agresivnejša" od E-07, ki jo imam sedaj. Sicer sem z E-07 zelo zadovoljen....pa vseeno...nekaj načrtovanih potepanj v prihodnjem letu...bi se E10 vseeno bolj prilegla. No kljub vsemu pa se ne bi rad odrekel neki kilometrini...pa ne zato, da bi šparal gumo, ampak ne bi rad recimo na kakšnem mešanem touru (okrog 8000km.) razmišljal, da moram vmes menjati dva kompleta. Torej iščem še tisto skrajno adventure gumo, ki bi mi omogočala solidno vzdržljivost , soliden oprijem na asfaltu in soliden oprijem kadar zavijem v neznano. Skratka tisto, kar sede na moj motor...ki ni tourer in ne enduro še manj pa cestak...pa vendar je povsod soliden. E10 mi deluje dovolj agresivno za moje "terenske" potrebe, ob enem pa široki "štopli" dajejo vtis vzdržljivosti in solidnega oprijema tudi na asfaltu. Trudil se bom, da ne zaglibim v terene kjer se pravilno obute endure suvereno gibljejo...ker ne znam, nisem usposobljen, sem neustrezno opremljen....vseeno pa želim več, kot je skrajni domet povprečnega slovenskega lastnika...hmmm...recimo temu...all round-hi-tech-over priced-uber-gevichted-motorrad-a.... Za predstavo kakšno gumo bi rad...recimo Armenija-gruzija....slabi razfukani pa vseeno čvrsti makedami, vožnja po neutrjenih smereh Kazakhstanske stepe, vožnja ob porečjih večjih rek, kjer se občasno pojavi mivkasta podlaga, prečkanje manjših vodotokov, ki ti prekrižajo pot....ali nam bližje, čez Sinjajevino planino recimo v črni Gori...ob enem pa je treba do teh področij nekako priti...večinoma pač po asfaltiranih poteh. Tu nekako vidim E-10...zato povprašujem po tej gumi...ki pa je tudi cenovno ugodno, da jo ob povratku lahkega srca snamem in motor preubujem...brez, da gumo guslam do nerazumnih meja ker je predraga.

Danes na Storžiču... čista jeba

29. dan sobota, 8. 8. 2015 ŽITOMIR – STRYI Sediva ob zajtrku in zemljevidu. Do doma je le še 1550 km in po Mirotovi teoriji je to idealno za dva dni vožnje. Seveda morajo biti vozne razmere solidne in na meji med Ukrajino in Madžarsko ne sme biti zastojev. In priti domov na nedeljo bi moral biti pravi praznik. Gotovo naju zelo pogrešajo! Pa se je izkazalo, da ni tako, kot sva si domišljala. Plani se ne ujemajo. Diskretna sporočila od doma pravijo, da imajo nedeljo vsi rezervirano za druge aktivnosti in ne bo nikogar doma ter da nama šele v ponedeljek pripravljajo sprejem. Po domače povedano sva v nedeljo nezaželjena. In ker sva naredila napako že s prepoznim odhodom, je ne smeva ponoviti še s predčasnim prihodom. (Ko sva prenesla odhod od doma (varianta Končni plan?!), sva podrla plane tudi tistim, ki so načrtovali zabavo po najinem odhodu. Kadar mačke ni doma, miši plešejo. Mačke so bile še en dan doma in mišji telefoni so se pregrevali.) Odločiva se, da bova hitela bolj počasi. Danes bova še v Ukrajini, jutri greva na Madžarsko in v ponedeljek popoldan bova doma. Tako bi lahko prišla domov spočita in ob belem dnevu. Rezervirava si prenočišče v mestu Stryi, do tam naj bi imela približno šest ur vožnje. Počasi spijeva še dodatno kavo in se odpraviva. Zadnji dnevi potovanja oz. vračanja v človeku vedno vzbudijo neko čudno melanholijo. Kot da ni več na potovanju; z eno nogo je že doma, pri obveznostih, ki ga čakajo. Loteva se ga čuden nemir, začenja hiteti. Mogoče pa je dobro, da ga kakšna sporočila malce zavirajo?! Narediva še krog po Žitomiru.Legenda govori, da je mesto dobilo ime po svojem ustanovitelju – knezu slovanskega oz. ukrajinskega porekla. Ustanovljeno je bilo v 9. stoletju. Danes ima približno 280 000 prebivalcev. V času hladne vojne je bila tu strateška letalska baza. Glede na to, da je sobota, bi človek pričakoval kaj več življenja. Občutek imam, kot da bi bilo vse prazno. Ko prideš iz mesta, je vse še bolj zapuščeno in revno. Gotovo je v Ukrajini veliko lepega in zanimivega, a na tem delu poti tega nisva videla. V krožišču je postavljen spomenik. Tudi v mestu Stryi, ki spada v lvivsko regijo, je vojaška letalska baza. Poiščeva hotel, v katerem imava rezervacijo. Vse je novo in urejeno, a na ograjenem parkirišču je le en avto. In zdaj še en motor. Po teoriji, da je dobro za prekrvavitev, greva peš v mesto. Žal tudi tu prevladuje občutek, kot bi bilo vse zapuščeno. Tržnica je že zaprta, na ulicah ni ljudi. Utrujena se vrneva v hotel. Gostov ni, natakarica pa poseda z dvema prijateljicama. Večer zaključiva v tradicionalnem slogu. 30. dan nedelja, 9. 8. 2015 STRYI (Ukrajina) – SZEKESFEHERVAR (Madžarska) Zjutraj zajtrkujeva v prazni jedilnici. Saj ne, da bi ljubila gnečo, a v sicer prijetnem hotelu je brez gostov čuden občutek. Odpraviva se. Prvih nekaj kilometrov je dolgočasnih. Kraji so, kot bi bili zapuščeni. Veliko objektov propada. Potem postaja pokrajina slikovitejša, cesta se začenja vzpenjati in vijugati. V tem delu je nacionalni park SkolivskiBeskydy. Pokrajina je bolj zelena, gozdnata in travniška.Tu so tudi smučišča in turistični objekti. A kakšnega turističnega utripa ni videti, čeprav je nedelja. Ironija pa je, da od tu dalje iz Ukrajine nimava nobene fotografije, čeprav sem vso pot do meje z Madžarsko vztrajno fotografirala. Očitno je kartica odpovedala. To pa sva ugotovila šele zvečer. Iz mesta Čop proti mejnemu prehodu se promet zgosti, potem pa dobesedno ustavi. Na ukrajinski kontroli končava izjemno hitro. Pozdrav, prelet potnih listov in nasvidenje. Prehitiva dolgo kolono vozil, ki se vije tudi čez reko Tiso. Za vstop na Madžarsko pa sva potrebovala tri ure in pol, čeprav je bilo pred nama samo pet avtomobilov. To je EU!Mejni organi so se pač odločili za poostren nadzor. Obrazci in postopki so za vse enaki. Najprej sem mislila, da se uslužbenec šali, ker je vprašal, kakšno porabo ima motor. Toda potem je popisal količino bencina! (Verjetno tihotapijo bencin, ker je v Ukrajini bistveno cenejši kot na Madžarskem.) Sledila je podrobna kontrola prtljage. Kot da bi bila spet na kazahstanski meji! Bilo je vroče in bila sva utrujena. Tega res nisva pričakovala. Smilili pa so se nama tudi ljudje v avtomobilih, ki so se pražili na soncu. Če bi vedela, kako bo na meji z Madžarsko, bi šla raje na mejni prehod s Slovaško in potem čez Avstrijo domov. A ko enkrat stojiš v vrsti, je prepozno. Prepotena sva ustavila takoj, ko sva prišla čez mejo. Ko sva se preoblačila, je mimo pripeljal policijski avto in upočasnil. Mislila sva že, da bova imela še eno kontrolo, a je odpeljal dalje. Midva pa sva odpeljala madžarskim sončnicam in koruzi naproti, proti Budimpešti, potem pa po obvozu mimo nje. In ta obvoz ni kratek! Ujela naju je tema, ko sva zapeljala v Szekesfehervar do motela, kjer sva imela rezervacijo. Pa tako sva načrtovala, kako bova prezgodnja, kako bova imela več kot dovolj časa za normalno večerjo (zadnja večerja!). Nič od tega. Sprehodila sva se do najbližje bencinske črpalke, kupila nekaj zelo nezdrave hrane in pijače in to je bila najina zadnja popotniška večerja. Ni, da bi se človek hvalil! 31. dan ponedeljek, 10. 8. 2015 SZEKESFEHERVAR (Madžarska) – HRUŠICA (Slovenija) Zapuščava zadnje prenočišče. Tako čudno je to zadnje jutranje pospravljanje in poslavljanje. Soba res ni bila nič posebnega, a naj ostane fototihožitje za spomin. Odhod do črpalke je že kar obredno dejanje. In potem iz mesta ven, po zeleni Madžarski. Zakaj se človek razneži ob prvem znaku, na katerem zagleda napis SLO in Ljubljana?! Z avtoceste se pogled ustavlja na Blatnem jezeru, na balah sena in na sončnicah. Misli pa hitijo domov. Slovenija! Bencin na Slovenskem, sladoled na Slovenskem … Zelena barva na Slovenskem… Slovenska gostilna in slovensko pivo. Slovenski kraji, slovenska trta, slovenski drevored, slovenska koruza, slovenski hmelj, slovenski motorist na Trojanah, slovenski hribi in slovenski kozolec! Slovenska prestolnica, predmestje Hrušice – Logatec z logaškim drevoredom… in potem pride končno na vrsto ena najlepših cest na svetu. To je odsek Kalce – Hrušica! Tu motoristično srce utripa drugače, tudi motor drugače prede; tu je še zrak drugačen! Lepota, čas in razdalje so seveda relativne kategorije. Okusi so različni, ljudje smo si različni, motoristi tudi. Zdi se mi, kot bi bilo še včeraj… Oče me vozi spredaj na Puhu, smehljam se in kažem tri prste… Končala sem prvi razred in stric Ivan me z mopedom pelje na počitnice. Na prtljažnik mi dajo blazinico, da me ne bi preveč tiščalo… Poletje je, imela bom sedemnajst let in Miro me vozi na mopedu. Križariva po makadamskih gozdnih cestah in nič me ni strah… S sposojenim šotorom prideva do Dubrovnika… Nekoč bova imela motor! Vračava se s potovanja. Že čez leto ali dve bodo poti, ki sva jih prevozila letos, drugačne. Zgradili bodo nove ceste, nova naselja, nove nakupovalne centre. Dvignil se bo življenjski standard. Povečalo se bo število turistov. Tudi uzbekistanskim ženskam se bo verjetno uresničila želja po potovanju in lahko bodo videle Benetke. Toda hkrati s tako imenovanim napredkom se bo marsikaj tudi izgubilo. In vse si bo postalo zelo podobno. Izginil bo čar daljnih in težko dostopnih krajev, z njim pa tudi čar skromnih, preprostih in dobrosrčnih ljudi. Takih, med katerimi se zaveš, kako malo je v resnici potrebno, da smo srečni. Zaveš se, kako si daleč od doma, kako zelo si želiš spet videti otroke (ki že zdavnaj niso več otroci!), objeti nečake (ki so te že zdavnaj prerasli in se že sami vozijo naokrog z različnimi stroji), pogledati na vrt, iti v gozd, posedeti s prijatelji… Vzpon. Prelaz Hrušica! (Slab asfalt, pa čeprav je slovenski!) Še par ovinkov do doma. Doma! (Neurejena okolica, pa čeprav je slovenska.) Po skoraj 16 000 kilometrih sva spet na štartu! Najprej ni bilo nikjer nikogar, ko sva parkirala, pa so kot horda planili na naju. Zakaj ima človek ob vseh teh objemih solzne oči?! Še dobro, da se je pozornost preusmerila na motor! Najmlajši član sprejemne skupine (triletnik) je molče stal ob strani in skrbna mamica mu je rekla: »Glej, Anže, kak motor!« »UMAZAN« je rekel Anže. S to izjavo dneva je požel aplavz. Vsi smo se nasmejali otroški iskrenosti. Svak nam je nalil zlati kanec slovenskega porekla (čistokrvne tolminske češpe), nazdravili smo in zabava se je začela. Notranjski sponzor je med drugim prinesel tudi paket mineralov, s Primorske smo dobili več paketov vitaminov, sorodniki so poskrbeli za beljakovine, plakat in cvetje. Nič nam ni manjkalo. Vsi so se izkazali, še posebej pa Nina, Lea in Robi. Nina je poskrbela za klasično hrano, Lea je spekla najboljšo torto, Robi jo je razrezal. Ekipi smo soglasno potrdili trajni mandat! Sestre smo zapele našo priložnostno himno. (Gotovo bi zmagale na karaokah v Kazahstanu!) Mimo je prišel še Lojze – pravi pevovodja – in bili smo popolni. Nebo je bilo polno zvezd, zrak je bil čist, gozd je šumel. In potem smo še jedli, pili, peli in si pripovedovali zgodbe. In nepremišljeno in prehitro sem obljubila, da bom napisala motopis. Bilo je kot v pravljici, dokler se ni nekdo spomnil, da je treba zjutraj v službo. Počasi se je začela družba razhajati. Šla sva spat. (Brez rezervacije.) Blodim po Pamirju. Vem, da sanjam, a ne morem izstopiti iz sanj. V moje sanje vstopa jeti. Jetiji SO! KONEC

27. dan četrtek, 6. 8. 2015 SARATOV - KURSK Zjutraj imava zajtrk. Gospa, ki vodi penzion, je določila, da bo to ob devetih. Prosila sva jo, če je možno prej. S težavo je privolila. Nisva mogla ugotoviti, v čem je problem. (Kasneje sva ugotovila, da jo je zelo skrbelo, kako bo shajala z nama. Očitno sva se ji zdela sumljiva. Mogoče je gledala kakšne posnetke z motorističnih zborov?!) Zajtrkujeva lahko ob osmih. Nato pospraviva in se posloviva. Pove, da sva prva motorista, ki sta bila tu; in tudi prva Slovenca. Zdaj mi je šele jasno, zakaj je bila včeraj tako zelo zadržana. Očitno je bila prestrašena, kako se bova obnašala. Motoristi ti lahko demolirajo penzion, za Slovence pa ne veš, česa vsega so sposobni. Med zajtrkom je preverila, kako je s sobo. Malo se nasmejemo. Prosi, če bi se lahko vpisala v njeno knjigo gostov. Sestavim par ruskih besed v pohvalo in vpišem dva slovenska motorista; cirilico res pišem bolj počasi, a gospa kar ne more verjeti - motorista, pa normalna, Slovenca, pa še pismena! Preden odideva, dvigneva rolete in odpreva okno. Na drugo stran je pogled drugačen kot na dvoriščno! Do Kurska je 742 km. Do Moskve jih je samo sto več, a to smer sva že odpisala zaradi znanih razlogov. Takoj najdeva izvoz iz mesta in greva proti Kursku. Naletiva na sveže dišeč nov asfalt. Seveda je tudi malo prahu in zemlje... a ob novem asfaltu se to spregleda. Rusi gradijo in obnavljajo ceste z neverjetno hitrostjo. Zelena barva pomirja. Breze šelestijo v vetru. Polja se razprostirajo v vse smeri. Podeželje je revno, a povsod - tudi do najskromnejših lesenih hišk - je napeljan plin, ki ga rabijo za gospodinjstvo in ogrevanje. Ob cesti iz povprečja izstopajo oznake za kolhoze in bahate pravoslavne cerkve. (Kakšna ironija - kolhozi in cerkvene kupole med oblaki!) Med oblaki se znajde tudi Mirotova glava. To bo gotovo zaradi vitaminov. (V Kriuši so bile ob cesti prodajalke sadja in zelenjave!) Seveda se zgovarja, da gleda gradbene premostitvene objekte. Sliši se strokovno. Mislim, da se temu reče most. Še tako skromne obcestne hiške zaživijo s svojimi vrtovi in rožami. Ljudje se trudijo, da bi si polepšali domove in okolico. Po vožnji preko kazahstanskega podeželja je ruska slika z zeleno travo in barvnim cvetjem pravi balzam za dušo. Pred Voronežem (tu sva bila prvič 3. dan na začetku najine poti) se trudim ujeti kakšen lep vodni motiv, pa po nerodnosti vklopim neko funkcijo in od realističnih fotografij ostane bolj malo. Ko pregledujeva posnetke, se Miro jezi, kako je možno... Bi že videl, če bi sedel zadaj, kaj vse je možno! Za preplet spomenikov, cerkva, blokov, vojašnic, mivke med cestnimi pasovi, lubenic kar tako in trgovskih centrov nimava časa. Samo voziva se. Tudi za kulturo ne bo časa. Do Kurska je še 211 km. Še pogled nazaj na novo blokovsko naselje. In naprej - na cesto in lubenice ob njej. Tudi tu potekajo obnovitvena dela, zato je spet malo prahu. Voznike poskušajo umiriti z različnimi prijemi. A kmalu za takim panojem se res pojavi pravi policijski avto. In potem dolgo voziva za njim, kot bi naju imel na vrvici! Težko dočakava, da zavije na stransko cesto. Potem je zrak bolj čist in še sončnice ob poti bolj žarijo. Toda pred Kurskom naju dohiti tema in tudi sončnice ne žarijo več. Ustaviva se ob taksistih, ki čakajo na postajališču pred mestom. Eden je bil tako prijazen, da si je vzel čas za najin zemljevid in nama je začel potrpežljivo razlagati, kako se (lahko) pride do hotela, kjer sva imela rezervacijo. Pa sem ga na lastno odgovornost (da ne bi bil voznik motorist užaljen, ker se ve, da on lahko vedno povsod pride in vse najde!) vprašala, koliko bi računal, če bi naju vodil do tja. Mislila sem, da bo navil ceno, pa je povedal tako normalen oz. skromen znesek, da nisem niti za trenutek oklevala. Tema in utrujenost - zakaj bi se šli principe, če se da enostavno. In smo prekrmarili nadvoze, podvoze, tračnice, kocke, krožišča in križišča do druge strani mesta. Taksist je držal besedo glede računa, čeprav je bila razdalja bistveno daljša, kot smo prvotno mislili. Podarila sva mu zeleno majčko (Energetika Dolenc - Naj vam bo v hladnih dneh z nami prijetno toplo!) in dala (kot se reče) za pijačo. Bil je zelo presenečen. Prepoteni smo se nasmejali zaradi napisa in se dobre volje razšli. V hotelu sem morala podpisati še obrazec, da v sobi ne bova kadila. Pa saj sva nekadilca! Receptorka je bila skeptična, zdela sem se ji sumljiva. (V Rusiji imajo z motoristi očitno slabe izkušnje?!) Miro je zapeljal motor na ograjeno zastraženo parkirišče (paznik je celo vedel za Slovenijo!), po hitrem postopku sva se uredila, kolikor se pač taka vrsta ljudi uredi, vklopila klimo in se odpravila peš, da bi ujela še kaj odprtega. Restavracije so bile že zaprte, lahko bi sicer obsedela v hotelski, a to ne gre. (Treba je malo peš - za prekrvavitev). Po uspešno prehojenem strašljivem podhodu, kjer človek pomisli, da bi ga lahko kakšna banda odrla kot zajca, sva omagala v nakupovalnem centru ruskih razsežnosti. V Sloveniji nimamo nič (po velikosti) primerljivega. Tu so lačne oči prehitevale pamet. Poskusila bova... slastne delikatese... in s police je beli medved tako otožno gledal, da sva ga morala vzeti s sabo, pa še enega temnega kozla zame... Do hotela sva krepila vse mišice. In potem sva imela prepolno servirno mizico. Saj vemo, da zvečer ni dobro pretiravati s hrano, a kaj, ko je bilo vse tako slastno!