Dvorana slavnih

24. dan petek, 4. 8. 2017 KURGAN – ZLATOUST Zjutraj je mrzlo. S hotelskega okna se vidi predmestje Kurgana. Kurgan je mesto na obalah reke Tobol in ima približno 350.000 prebivalcev. Tu je tudi zgodovinski grič Mamajev Kurgan s spomenikom Domovina kliče. V ruskem izboru za ohranjanje naravnih, zgodovinskih in kulturnih zakladov Rusije je to eno izmed sedmih ruskih čudes. Žal sva omejena s časom; a na svoji poti sva videla vsaj eno od sedmih ruskih čudes – Bajkalsko jezero. Greva na obvoznico. Voziva se skozi močvirja, preko polj, skozi delo na cesti … preletava nas celo helikopter … Nimava časa, da bi se ustavila v Čeljabinsku. Ustaviva se samo za kosilo. Na pragu straži muca. Pokrajina je lepa, cesta je čudovita. Potem je cesta manj čudovita. In potem je še vreme manj čudovito. A nekatere fasade nadomeščajo sončne žarke. Prideva v Zlatoust na Južnem Uralu – mesto na meji Evrope in Azije! Leži ob reki Aj, v porečju reke Kame. Slovi po orožarjih in po umetniških gravurah na kovino; pa tudi po smučiščih. Danes ima približno 200.000 prebivalcev. Mesto je bilo ustanovljeno v 18. stoletju zaradi gradnje železarne, znano je tudi po prvih topovih iz ruskega jekla. Še danes je eden od svetovnih centrov za proizvodnjo nožev. Tu je več kot 60 zadrug in delavnic za izdelavo hladnega orožja. Rezervirala sva sobo na smučišču (voznikova nostalgija!). Ko sva prišla do tja, sva ugotovila, da je to v resnici stanovanje v stanovanjskem bloku, brez garaže oz. varovanega parkirišča, v soseski pa je vse polno različnih sprehajalcev … Mimo se je pripeljal domačin, ki naju je rešil dileme, kaj storiti. Odpeljal oz. vodil naju je do hotela (rekla sva mu, naj bo hotel za normalne oz. povprečne ljudi), kjer sva lahko pustila motor na ograjenem dvorišču; pa še nekaj znamenitosti je bilo v neposredni bližini. Hvala! Soba je v primerjavi z včerajšnjo 300% boljša, cena pa 100% višja. Skuham čaj, ponujene italijanske penine ne bova (za to ceno bi lahko par litrov vodke!), tudi vodke ne bova; kakšno pivo pa že lahko … Volček čepi na fotelju in že zelo pogreša dom! Sprehodiva se do spomenikov borcem iz 2. svetovne vojne in do pravoslavne cerkve. Nazaj grede je obvezen postanek v trgovini. Imajo celo ekološko vodko! Drva. Nad mestom že sveti luna, obvezen je še pogled na gradbišče! Vračava se mimo centralne mestne knjižnice, čez tramvajsko progo, mimo črne mačke do hotela. Zjutraj greva v Evropo! KONEC 3. DELA

Kratko in mokro.... Do hotela Faraon

Čeprav vreme ni bilo prav primerno, motoristov kar nekaj ...

Evo prvi čevapi letos

Danes pa po kosilu še na moj priljubljen moto krog. Dolžine cca250 kilometrov odvisno od sprotnih prilagajanj poti po cestah -Začetek, od doma proti Mozirju ,Celje,Zidani most ,Krško,Novo mesto,Ljubljana,Kamnik in spet doma. Najprej vreme kot v pravlici toda ko sem obrnil proti Ljubljani se je začelo oblačiti in nebo je počasi a vztrajno prekrila oblačnost.Na bencinski črpalki se je ob meni ustavila policijska patrulja in me vprašala če me nič ne zebe ,kam grem in mi zaželela srečno pot

21. dan torek, 1. 8. 2017 KRASNOJARSK – NOVOSIBIRSK Zajtrk dobiva v sobo. Popolno presenečenje! Zadiši po malinah. Na široki okenski polici sušiva čelade. Tudi rokavice je včeraj popolnoma premočilo. Čelade zahtevajo čiščenje. Mongolski prah se kljub dežju še ni povsem odstranil. Zunaj kikirika petelin. Za hotelom je majhen bujen vrt. Očitno v Sibiriji vse podivja, ko je sonce. Mokro je dovolj; vsak dan po malem zaliva. Z mesta je slišati hrup, tu zgoraj pa so zvoki kot na podeželju. Soba se koplje v jutranjem soncu. Odhajava. Gospodarici je kar malo žal. Po včerajšnjem šoku, ko je zagledala motorista, je ugotovila, da sva dokaj normalna človeka. Na hodniku sva se sezula, čeprav je rekla, da ni treba … Še zadnji pogled na sinočnje razgledišče in spustiva se v mesto, do prvega izvoza proti Novosibirsku. Na mestnem obrobju so tipični prizori. Po predmestju pokrajina postaja čudno domača. Pa še krompir! (Se mar oglaša domotožje?!) Cesta je lepa. Na posameznih odsekih sicer potekajo dela, a to ni noben problem. Promet je tekoč. Ustaviva se pri obcestnih prodajalcih sibirskih bogastev in domačih izdelkov. Nekatere fotografije niso za občutljive živaloljubce! Eden od prodajalcev si vzame čas za naju, čeprav mu po pravici povem, da ne bova nič kupila. (Ampak turisti kupujejo medvedove čekane! Zmleti v prah so odličen afrodiziak!) Pred Ačinskim je opozorilo, ki se kasneje izkaže za zelo resnično. Na najini levi se odpira ranjena gora. Premogovni bazen Kansk-Ačinsk proizvede več kot 40 milijonov ton rjavega premoga na leto. Rudarjenje nepredstavljivih razsežnosti pušča vidne sledove. Do Mariinska in naprej sledijo lepi prizori sibirske pokrajine. Greva čez progo. Ustaviva se samo na kratko in spet greva naprej po ravni cesti, preko svetlih polj in skozi temne gozdove … Do naslednje sibirske nevihte. Preko luž, skozi rudniško Kemerovo (pol milijona prebivalcev!) do mavrice in naprej do naslednje mavrice, ko se odločiva, da bi bil čas za vožnjo brez dežnih kombinezonov. Po ravni cesti, preko širnih polj. Skozi breze se poslavlja sonce. Prihajava v Novosibirsk. Na obrobju na slepo dobiva hotel, prijazno receptorko, ki mi odpre čajno kuhinjo; pa še prijaznega varnostnika, ki na stajanki dobi poseben kotiček, kamor skrije motor. Včasih imava res več sreče kot pameti.

najboljši zaključek leta lj -> ivančna gorica -> trbovlje -> prebold -> lj

23. dan četrtek, 3. 8. 2017 OMSK – KURGAN Odpraviva se iz avtopralnice. Skozi predmestje prideva na glavno cesto za Čeljabinsk.Voznik opozarja na nevarnost, da bi zavila proti bližnjemu Kazahstanu. Pozor, ne v Kazahstan! Na krožišču se uspeva pravilno usmeriti. Vreme ni najboljše. Cesta pa BO boljša. Tu so na črpalkah drugačne mašine. Tako čistega motorja pa že dolgo ne … Narava je seveda lepa (narava je vedno lepa), zakaj je toliko posušenih brez pa še nisva uspela ugotoviti. Onesnaženje? Še eno za umetniški vtis. In potem spet klasično naprej do prvega postanka, ko lahko naredim nekaj rastlinskih fotografij. Od daleč pa ujamem tudi vsejedega motorista. Med kosilom v obcestni restavraciji sva srečala dva Italijana iz Peruggie. Izmenjali smo par besed. Gospa in gospod potujeta z avtodomom in vsako leto gresta v Mongolijo. Da pa gre človek v Mongolijo z motorjem, tega pa še nista videla. Mongolija nam je všeč – imamo nekaj skupnega. Upava, da jo bova tudi midva še kdaj videla. Zdaj morava žal proti domu. Italijana imata na razpolago veliko časa. Srečno! Nekatere dežele človeka začarajo … Temperatura neverjetno narašča; tako je pač v Sibiriji. Zjutraj naju je zeblo, po kosilu pa je 32 stopinj! Remont! Deli ceste so lepi, deli slabi. Teren je močvirnat. Polj je malo. Naselja so revna, veliko je opuščenih farm; videla pa sva samo eno novo. Temperatura se je z opoldanskih 32 stopinj spustila na 15, zvečer pa celo na 12 stopinj! Pred Kurganom sva imela uro hudega dežja in mraza. Ustavila sva se v prvem predmestnem hotelu, se počasi odtalila in uživala v ruski vroči vodi. Potem sva šla celo na večerjo. V restavraciji smo bili samo štirje. Čaj, juha, pivo, sladoled in zubočistki– čudne kombinacije!

19. dan nedelja, 30. 7. 2017 BAJKALSK - TULUN V restavraciji je samopostrežni zajtrk. Dežuje. Ko odhajava, se odpravi tudi hotelska mucka. Iz izložbe žalostno gledajo živalce, ki hočejo z mano. Varnostnik nama odpre parkirišče, pozdravljajo naju sinočnji znanci. Sobolja gora in smučišča ostajajo za nama. Po mokri cesti greva drugam. Oblačno je in še jezero deluje otožno. Cesta je čudovita. Na desni je železnica. Menjajo se stara in nova naselja, hišice z vrtički in vrtovi. In še kakšen prijazen psiček vmes. Začneva se vzpenjati, jezero ostaja za nama. Na griču kraljuje nova restavracija. Sledi spet spust po lepi cesti. Irkutsk je že blizu, do Novosibirska pa je samo 1889 km. Razdalje v Rusiji so malce drugačne od tistih v Sloveniji. Pred Irkutskim pozdravljajo zvezda, srp in kladivo. Mesto ima več kot 600.000 prebivalcev. V drugi polovici 18. stoletja je bila zgrajena cesta do Moskve (Sibirska cesta) in Irkutsk je postal pomembna trgovska postojanka za trgovino med Kitajsko in Rusijo. Še danes je eno od največjih gospodarskih središč vzhodne Sibirije in pomembna postaja na Transsibirski železnici. Do Moskve pa je približno 6000 km. Predmestje je ena sama novogradnja. Skozi mesto se bova samo zapeljala, da dobiva vsaj vtis o sibirskih krajih. Čez železnico, čez reko, še čez en most, na črpalko … in nazaj na obvoznico. Vreme ni najboljše. A če se dovolj dolgo voziš, se lahko tudi zjasni. In med postankom moraš loviti komarje. Gospa, ki sva jo srečala na črpalki, je bila nekaj posebnega. Ena sama pozitivna energija in preprostost. Tankala je svojo lado, potem pa pristopila in rekla, da takega motorja še nikoli ni videla (in takega motorista!). Čudila se je, kje sva bila in kam greva … Še nikoli ni bila nikjer daleč. Živi tu blizu na kmetiji in je zadovoljna. Življenje je pač tako. Želi nama zdravja in srečno pot. Tudi midva sva ji zaželela vse dobro. Iz ozadja se je med fotografiranjem pačil neki tip, ki mu ni šlo v glavo, da se pogovarjava z njo. Verjetno je trpel za kompleksom večvrednosti. Pa še neolikan je bil. Zavila sva v predmestje Tuluna. Mesto ima približno 50.000 prebivalcev in je v Irkutski oblasti. Ker je začelo deževati, sva se ustavila v prvem hotelu, ki sva ga videla. Dobila sva zeleno sobo. Šla sva na sprehod – za prekrvavitev. V trgovini sva samo gledala posušene ribe. Kupila sva klasične artikle. Na poti nazaj pa sva videla, kaj ostane od mogočne hiše. Opomin, kako je vse, kar ustvari človek, minljivo.

Z ruske zemlje sva počasi prešla na star asfalt, po temi pa tudi na novega. Rusko nebo se je ob najinem prihodu rdeče obarvalo. V črni ruski temi sva prišla do Gusinoezerska in do hotela. 18. dan sobota, 29. 7. 2017 GUSINOEZERSK – BAJKALSK Kava, čokolada in v kotu škornji, ki so prestali mongolski prah. Jutranje tihožitje. Pogled iz sobe pokaže žalostni razpadajoči stadion. Obujeva zloščene škornje in greva. Motor je preživel noč na ograjenem dvorišču za hotelom, kjer se trudijo tudi z vzgojo zelenjave. Tudi dvoriščna vrata so uspešno preživela noč. Prodajalke na ulici ponujajo poljske pridelke in gozdne sadeže. Še zadnji pogled na hotel – ornamenti na fasadi spominjajo na Mongolijo. Po prvi noči v Rusiji vse še spominja na Mongolijo! Na črpalki vozniki z nasmehom čakajo v vrsti. Z veseljem vsi gledajo tojoto. Tega, da je v bližini ženska v delovnem kombinezonu in s čelado na glavi, pa nihče ne opazi! To je v Rusiji čisto običajen prizor. Pred blagajno se vsi obračajo, ker črpalkar razlaga, kaj vse je na najinem zemljevidu. Prišla sta iz Mongolije! Vsak želi kaj vprašati in lahko bi kar ostala, a zaključim z izjavo, da imajo Rusi mnogo mnogo boljše ceste kot Mongolci in to prisotni sprejmejo kot priznanje. Radovedni množici dobesedno pobegnem. Z obnovo ceste bodo končali 15. 11. 2017. Greva proti mestu Ulan Ude. Spremlja naju vonj pokošenega sena. Breze se bleščijo v soncu. Rastlinje spominja na dom. Voziva se po vzhodni sibirski republiki Burjatiji. Ljudstvo Burjati je mongolskega porekla in predstavlja 30% prebivalstva. Tu blizu so tudi budistični samostani in izviri tople vode, a žal nimava časa za postanek. Tudi nadhod čez cesto v naselju Ivolginsk je v mongolskem stilu. Na hribu je vojaška cona, na ravnini pa že predmestje. Malo bova zavila s poti, da bi si vsaj na hitro ogledala mesto Ulan Ude in njegovo znamenitost – največji kip Leninove glave. Proti centru pelje nova asfaltirana štiripasovnica, zapeljeva se na most preko reke Ude. Mesto, ki ima približno 400.000 prebivalcev, je urejeno in čisto. Je glavno mesto republike Burjatije. Parkirala sva prav pred glavnim trgom pri policiji. Presenetil je kup okrašenih avtomobilov – očitno je sobota dan za poroke. Na drugi strani trga pa je bilo vse prazno. Na panojih je prikazana zgodovina mesta. Za njimi je bedel Lenin. Kot v posmeh komunističnemu vodji so pred njegovim nosom parkirane buržujske limuzine … in mladoporočenca v oblekah po zahodnjaški modi gresta tod mimo v svetlo (nesocialistično?!) bodočnost … Ostareli otrok socializma si ob umazanem nemškem motorju misli svoje … in verjetno ne bo gledal na levo, pač pa na desno … Odpraviva se iz mesta preteklosti in bodočnosti. Nazaj čez most in proti Irkutsku. Ob vodi je lepo, na drugi strani je železnica, ob cesti so hiše in vrtovi. Voziva se po podeželju. Za kosilo se ustaviva v ribji gostilni. Rib nimajo! Naroča in plača se pri šanku. Natakarica je mrka, Miro ugotavlja, da verjetno ni bilo tapravega šoferja mimo. Pijeva vodo in zeleni čaj. Danes je najbolj vroč dan na najini poti, 35 stopinj! Jeva boršč in govedino, kar je čisto dovolj, za to vročino celo preveč! Cesta je lepa, narava je lepa … in nenadoma se odpre pogled na brezbrežno Bajkalsko jezero. Če človek ne bi bral o njem, bi si mislil, da je morje.V resnici je Biser Sibirije, kot ga tudi imenujejo. Je najstarejše in najgloblje jezero na svetu. Po količini sladke vode je tudi največje. Količina vode v njem je enaka količini 20 % vseh sladkih voda na svetu. Po površini meri približno 31.500 kvadratnih kilometrov. Dolžina je 636 km, širina pa od 25 do 79,5 km. Tudi brez vseh naštetih podatkov je enostavno LEPO. Lepoto narave zmoti nova trasa; a cesta bo za vse, zato je vredno s potrpljenjem preko takih odsekov. Lepota je tudi v tehničnih detajlih. Na novih odsekih ceste se ne razmišlja … Tudi ob odcepih se včasih ne razmišlja, včasih se poglobljeno razmišlja, včasih te pa kar samo zapelje. Tako sva se dala zapeljati odcepu za Bajkalsk – samo malo bi pogledala in potem bi šla naprej … Malo sva se ustavila. Sibirsko rastlinje je vabilo v svoj objem, nostalgija po domačih zeleh je bila premočna. V Sibiriji vse vidno raste. Puhti od rasti. Če pa si tehnični tip, seveda opaziš kaj drugega, npr. izgubljeni vijak. In treba ga je nemudoma nadomestiti z novim. (Še dobro, da ni odletelo tudi kaj drugega!) Z novim šraufom je laže naprej. Samo malo bi pogledala … pa sva se odločila, da bi se kar ustavila. Bajkalsk je majhno mesto s približno 15.000 prebivalci. Tovarna za proizvodnjo celuloze in papirja, ki je v tem mestu, je bila omenjena celo v slovenskih časopisih – kot glavni onesnaževalec Bajkalskega jezera. Miro je nekoč bral tudi o ruskem smučišču, ki naj bi bilo tu blizu. Zaželel si je vonja po zimi. Poiskala sva to smučišče in se parkirala. Pristala sva v lepem hotelu. Ruska mačka je bila podobna naši Mumi. Šla sva na sprehod, uživala sva v miru in na svežem zraku, spila sva vsak svojo barvo piva in gledala smučišče. (Gledala sva tudi ruske petičneže, oblečene po zadnji modi; oni pa so gledali čudna in edina tujca in edini motor na parkirišču.) In utrujena sva se vrnila v hotel. Še malo počitka pred spanjem! Pa še ruski zemljevid bi moral malo preštudirat …

silvesterska pojedina

...skoraj domača žvauka ... ..pred uro iz kuhinje...včasih pride čisto blizu do kuhinjskega okna......

22. dan sreda, 2. 8. 2017 NOVOSIBIRSK - OMSK Čokoladni zajtrk, pogled skozi okno na desno in na levo stran. Vreme je! Da bi le vzdržalo brez sibirskih neviht. Vsak dan najmanj trikrat oblačiva in slačiva dežne kombinezone. To je čista izguba časa! Pospraviva in greva, na recepciji pa si nekdo zaželi še malo branja (gledanja?!) ruskih revij. Na parkirišču počiva zvesti čuvaj. Z varnostnikom in njegovim prijateljem še malo poklepetava. Poznata bivšo Jugoslavijo, zanima ju, kako se zdaj živi v Sloveniji, kako je v Mongoliji … Ti ljudje so vajeni skromnega življenja, pa se ne pritožujejo. Zadovoljni so in pozitivno razpoloženi. Nekaj je treba delati in še dobro, da imajo delo. Tu blizu imajo trgovino z znižanimi cenami osnovnih živil. Nekako jim gre. Da bi le bili zdravi. Kamaz je uspešno zakrival motor in opremo. Vse je na svojem mestu. Posloviva se. Zaželimo si zdravje in srečo. Pripravljene imam cigarete in rublje za pivo. Take stvari dajem, ko odhajava. Ne maram, da bi se kdo počutil nelagodno. Vem, da nekaterim ljudem to, kar je za nas mogoče nepomembno, veliko pomeni. Srečno! Odločila sva se, da ne bova šla v center mesta, pač pa po najbližji obvoznici proti Omsku. Žal nimava časa za oglede. Pa sva kljub temu marsikaj videla; prevozila sva 38 km, da sva prišla do oznake za konec mesta! Novosibirsk ima več kot milijon in pol prebivalcev in je tretje največje rusko mesto poleg Moskve in Sankt Peterburga. V Novosibirsku je tudi tovarna, ki je na svetu največji proizvajalec jedrskega goriva za elektrarne in raziskovalne reaktorje. In muzej zgodovine sibirske kulture z znano zbirko mumij s planot severnega dela srednje Azije. Tu je tudi muzej na prostem, posvečen arhitekturi iz lesa. In veliko izobraževalnih in znanstvenoraziskovalnih inštitucij in veliko kulturnih inštitucij … celo Akademsko mesto! Fotografije so beleženje osemintridesetih kilometrov vožnje skozi mesto – brez cenzure. Zapeljeva se preko mosta čez reko Ob. Tu naj bi ob križanju železnice in reke tudi nastalo mesto, ki je imelo na začetku 20. st. večino stavb lesenih. Konec Novosibirska! Pa še vedno veliko stavb … Zavijeva za Omsk. Mesto leži na jugovzhodu Sibirije, blizu je meja s Kazahstanom. Ima približno milijon in dvesto tisoč prebivalcev. Promet večkrat poteka enosmerno, ker so zapore zaradi asfaltiranja in urejanja bankin. A vreme je lepo in cesta je večinoma tudi lepa. Za kosilo sva se ustavila v navadni samopostrežni restavraciji. Nekateri izbirajo manj zdravo hrano. Rusi imajo še črte na cesti rdeče! In to na novem asfaltu! (Začasno seveda.) In s kamerami snemajo reakcije potnikov … Gotovo so zabeležili tudi naše nenavadno motoristično srečanje. Prvi motorist, ki sva ga srečala v Rusiji, je Rus iz Kazahstana. Gre na Bajkalsko jezero, midva pa prihajava od tam. Vozi se samo po republikah bivše Sovjetske Zveze, v Evropo ne bo šel, ker je predaleč in tudi predrago je zanj, problem pa so tudi vize. Mesec dni dopusta preživi z 250 dolarji in se veselo vozi. Za motor se je odločil lani, ko je bil s kolesom na Krimu in je prekolesaril 5000 km. Bravo! Zdaj se bo vozil. Nasmejano. Srečno, srečno! Mrači se. To dejstvo je že splošno znano. Vsak dan proti večeru se namreč začne nekaterim motoristom mračiti. Potem si na obrobju mesta hitro poiščejo prenočišče. Skromno; tokrat nad avtopralnico. In motor lahko prenoči v pralnici. Prej pa ga je dal voznik samo splakniti. Samo z vodo in z ničimer drugim! In nič detergentov in krpic. Mongolski prah lahko preburno reagira. Nabere se kup opazovalcev in izpraševalcev. Nihče še ni bil v Mongoliji. Pa tako blizu jo imajo! Prah iz motoristov se lahko odplakuje s svetlim ali s temnim … To se lahko dela tudi v skromni sobi. Greva na sprehod. V delikatesi imajo sušene ribe. Gledava, kupiva pa klasiko za naslednji dan in še odplakovalec prahu za nocoj. Vračava se po temi. A je že polna luna?! Spat!

20. dan ponedeljek, 31. 7. 2017 TULUN – KRASNOJARSK Motor sva imela na stajanki za hotelom. Zjutraj so ga varovale le kuharice, varnostnika ni bilo nikjer. Pomahala sva in šla. Najprej seveda do prve bencinske črpalke. Stranske ulice v človeku zbudijo spomin na mongolske poti …vrtovi ob hišah pa kličejo domov, domov! Voda, bujno rastlinje in lep asfalt. Izjemoma je danes prek Sibirije tudi lepo vreme! Na posameznih predelih zaradi del na cesti ni tako lepo. A to spada zraven. Včasih je na cesti tudi sreča v nesreči. Še sreča! Zelenje pomirja. Hiške in voda tudi. Sledi spust in kratek počitek v sibirski zeleni džungli. In potem spet lepa lepa dolga cesta … Bliža se nevihta. In zima bo dolga. Prideva v mesto Kansk. Mesto ob reki Kan je bilo ustanovljeno že v 17. stoletju. Danes ima približno 100.000 prebivalcev. Greva čez reko in čez železnico.Lepa stavba industrijske dediščine … Lakota in utrujenost pa zahtevata hrano in počitek. Ustaviva se v obcestni gostilni. Začneva s čajem! In potem spet naprej, do prve zapornice in dalje proti Krasnojarsku. Še kakšnih 200 km. Nekateri gredo tudi prej s ceste. Spet sreča v nesreči. Spet prihaja nevihta in z njo vaja v oblačenju dežnih kombinezonov. Bližava se Krasnojarsku. Mesto leži na bregovih reke Jenisej in ima približno milijon prebivalcev. Je gospodarsko in kulturno središče Osrednje in Vzhodne Sibirije. Nastalo je že v 17. stol., razcvet pa je doživelo s prihodom Transsibirske železnice leta 1895. V mestu oz. nad mestom imava rezervacijo v hotelu Sova. Zapeljeva se na razgledno točko. Čudno bi bilo, če se ne bi mračilo … Med razgledovanjem spoznava popotnika, ki gre z džipom v nasprotno smer. Na hitro izmenjamo vtise in si zaželimo srečno pot (v obe smeri!). Z nezmotljivim občutkom bralca ruskih zemljevidov se zapeljeva do hotela. Sledi večerni sprehod. Na nebu je luna. Soba je pa malce divja?!

Kogar ni bilo, JE MANJKAL . . . ! p.s. še nekaj dodatnih slik pa v Albumu

Trenutno testiram “klin se s klinom zbija”

dopolnitev, je slo cez smreko, pa pod smreko, pa lezecki pod smreko, je gurtna, ceprav samo m dolga prou fajn prsla.Tele Makedonske smreke so prou od h...ča.

Današnje na izi druženje z najtabolšo prjatelco...

Zadnja letošna kava na OMV

Nam tudi ni šlo spodaj...pa smo morali čez....

Jst vam vsem želim sto dobrih reči v naslednjem letu, zravn pa še eno tako reč, ko boš lačen/a

To je to...za letos

Kuga nakladaš deluje sam ne prou dolg

Kupljen s 30880 km, torej od 7. februarja do vceraj 3552 km. Preteklo leto je potekalo predvsem po mojih starih kolesarskih trasah (torej nobena voznja daljsa od 130 km), letos pa planiram tudi kaj daljsega. Kolesarske kilometre nameravam "podaljsati" vsaj za 10%, motoristicnih pa nasteti vsaj 4000 - malo manj lokalnih.

Letos bom bolj natančen: Števec je v enem letu skočil iz 15.550km na 24.573 torej solidnih 9.023km v letu 2017. Upam, da v letu 2018 prilezem čez 10.000km

Zdej je pa že čs, da še jst kkšno obesm k včerajšnji skupinski, NORO DOBR je blo, čeprav po opisu zgoraj čudna mešana družba 3 oranžovcev in ene plave. skupaj akcije 5:31h, 71,1km, 2:58h dejanske vožnje, 25,2 kmh (povprečno), asfalta za vzorec, transferja malo, Celzijev: menda 7, na Goliču okoli 0 (so baterije na gopro počepnile in ostali brez video materiala ), zeblo: nič, je vodič poskrbel za dovolj jeb, 1x izvir vode, razgledov: veliko, bifejev: nič, fun faktor neizmerljiv, defektov: razn vrtenja ogledala (odpuščena matica) in odpadlega vijaka na zadnji gurtni, seveda po Murphyju ravno takrat, ko bi jo zares uporabil, seveda na oranžovcu ;-)

Dons. Nekje v makedoniji, popova šapka alneki

Evo, to je to za letos. Nabralo se je 23.844 km in ogromno vtisov za zimske dni.

16. dan četrtek, 27. 7. 2017 ULAN BATOR Zajtrk v prazni hotelski restavraciji je pravo razočaranje in izguba časa. Zvečer so naju celo vprašali, kaj bova jedla. Jajca in sir, nič posebnega. Vseeno si tega nisva tako predstavljala, pa še več kot eno uro sva čakala. Čas v Mongoliji očitno ni problem. Imajo pa zato garažo in policiste v hotelu in pred njim. In med čakanjem na jajca sva lahko brala o zgodovini Mongolije, o Džingiskanu in njegovih osvajanjih; in o megalomanskem kipu, ki so mu ga postavili. Po zajtrku ga greva pogledat. Med tem bodo mogoče že končali z deli na hotelski fasadi. Naj v sobi zapreva okno ali ne, to je zdaj vprašanje. Vrat pa setako in tako sploh ne da zakleniti. Ključ se sicer obrne, a zakleneš lahko le od znotraj. Hišnik pride pogledat in pravi, da ni problema, ker je vse pod kamerami, pa tudi on bo pazil. Pobereva še par motorističnih stvari, ostalo pa prepustiva mongolski usodi. Po poti iz mesta vidiva tudi boljše hotele in še marsikaj. Razlog, da nisva na primer v hotelu Džingiskan, je samo eden. Stili so različni … Mesto se širi in širi. Kljub napredku pa je treba nekatera dela opravljati na star način; npr. pometati in odnašati smeti, barvati fasade … Najlepše je, ko med vožnjo ujameš lep pozdrav. Do konca mesta sledi pravi prikaz mongolske gradbene raznovrstnosti. Vsak komentar bi bil odveč, fotografije so dovolj zgovorne. V dolini sledi novo presenečenje. Veliki in enaki stanovanjski bloki delujejo kot kulisa, ki jo je nekdo pustil tukaj. Ko se približava, vidim, da so resnični. Napenjam oči, da ne bi spregledala kakšne oznake za Džingiskanov spomenik. Do sedaj je bila na vsej poti (približno 50 km) ena sama! Pred vojašnico je spomenik. Ob vodi je malo več življenja, potem je spet pusta peščena stepa. Končno, zagledam ga! Kot bi jezdil za ograjo, vzporedno z nama. Džingiskan! Potem se odpre pogled na celoten kompleks. Skozi slavnostni obok se zapeljeva na parkirišče. Štiridesetmetrski kip Džingiskana na konju je iz nerjavečega jekla. Stoji na okrogli stavbi, ki ima 36 stebrov; ti simbolizirajo mongolske kane. Džingiskan je živel v 12. stoletju in je bil ustanovitelj Mongolskega cesarstva, ki je bilo največje strnjeno cesarstvo v zgodovini človeštva. Opisujejo ga kot nepremagljivega vojskovodjo, osvajalca in vladarja. Kip so mu postavili ob 800 - letnici ustanovitve Mongolije. Med obiskovalci prevladujejo domačini, od tujcev pa Rusi in Korejci. Miro gre še malo okrog stavbe – odvodnjavanje, odvodnjavanje, Mongolci imajo s tem težave … Plačava vstopnino in se podava v notranjost. V okroglem prostoru preseneti pogled v nebo (kot iz jurte), ob stopnišču pa ogromen škorenj. In Miro se vidno navdušuje za lepote Mongolije. Najprej greva v spodnje prostore, kjer je predstavljena mongolska zgodovina. Vsakršna podobnost z domačim modelom je zgolj naključna! Poleg načrta za motozbor je razstavljene tudi nekaj obvezne motoristične opreme. In predlog za dan po tem … Z dvigalom se odpeljeva do stopničk, ki vodijo čez konjski hrbet na konjsko glavo z razgledno ploščadjo. Miro pravi, da pri nas ne bi dobili uporabnega dovoljenja. Stopnice so prestrme in preozke, pa tudi s stališča požarne varnosti ne bi šlo skozi … Na vrhu sta bila slepeče sonce in slepeči Džingiskan. Razgledovala sva se navzgor in navzdol. Potem sva šla še po razglednice in znamke in po nekaj kamelic. Kamel z motorjem ne bi mogla tovoriti do doma. Na trenutke je oblak zakril sonce in pogled na Džingiskanove konjenike je bil strašljiv. Odpravila sva se; tako ali tako naju vsak dan lovi tema in očitno tudi danes ne bo nič drugače. Pred odhodom pa je bilo nujno še malo poziranja. Veliko turistov je prosilo, če bi se lahko fotografirali z motorjem, nekateri pa z motoristom! Po Mongoliji, Rusiji in Koreji se ogledujejo posnetki … Obstaja skrb, da bo - na podlagi javno izraženega občudovanja - razvil pretirano dobro samopodobo, možen je tudi razvoj narcizma … In to pri človeku, ki je bil skromen, ko je rinil skozi mongolski prah! Ja, civilizacija res kvari človeka, da o motoristih ne govorimo! Ko sva se vračala v Ulan Bator, sva se ustavila še v nakupovalnem centru. Izgubljajoč se med neštetimi policami in izdelki sem uspela najti vodo in ostalo klasiko – čokolado in rogljičke; investirala pa sem v plastično krtačo za čiščenje motoristične obleke. Investicija se je obrestovala. Miro je skrtačil, kar se je skrtačit dalo. Kajti jutri – jutri se obrneva proti domu. Pa tudi ne bi bilo lepo, da bi preko Sibirije trosila mongolski prah! Ali sta denar in nakupovalni center pridobitev civilizacije?! V center UlanBatorja se vračava v mraku. Nebo je oblačno.

Neuspeli marmeladni zepki... a je blo treba mimo recepta... prou mi je! Bodo pa namazane snite od testa

Letos je ratalo za 5%več kot lani in sicer 10458 km. Po 6. letih spet prebil mejo 10kkm.

Mod izpušnega so mi naredili v Zagrebu . Cena med prijatli aprilijaši 15 eur. Mi je pa kolega povedal za enga varilca v Trbovljahh, ki bi to lahko naredil. Bom preveril. Mislim da bi tudi marinc lahko to naredil. Poba je sposoben, pa še izpuhe predeluje. Takole naj bi izgledalo-spodaj original, zgoraj predelan : Mapo bi lahko iz moje Tuono pa Zok skopiral koliklor vem... Smo se že nekaj dopisovali. Se moramo dobiti na kako pivo pa probat...

8130 km,porabu303 lit in 389,15€

Kaj pa češ počet na današnji dan...čakam to jebeno polnoč, da vidim kaj bo....

Dan v piranskem zalivu minil brez incidentov...seveda, če pa so naši politiki na morju na hrvaškem...njihovi pa na slovenskih smučiščih...

Hvala za vodenje, bilo je super . Krpanu sem pa kar malo fovš, ko bi jaz lahko mojo Pomarančo s tako lahkoto premetavala naokoli Enivej, naslednje leto ponovimo, upam, da bo šlo na koncu sezone že tudi navzgor po Ospski steni

Letos cca 650km s tremi testnimi motorji, nato pa še 178km z svojim motorjem, katerega sem kupil le dan pred prvim snegom. Zato plani niso veliki, ŽELJE PA... To je pa osnova: Prav tako vsem želim v letu 2018 vsega naj, ter seveda mnogo varnih km Matjaž

Je rekla žena, da mormo pospravt bajto, ce hočmo, da ona skuha silvestersko kosilo. Ne maramo, da nas kdo izsiljuje!

17. dan petek, 28. 7. 2017 ULAN BATOR (Mongolija) – GUSINOEZERSK (Rusija) Zjutraj kljub dobrim namenom predolgo spiva. Vstaneva ob pol desetih in greva še na slavni zajtrk. Odpraviva se in med natovarjanjem poklepetava z garažnim mojstrom. Dava mu cigarete. Vesel je in vljuden. Prižge šele, ko speljeva s hotelskega dvorišča. Skozi mesto je gost promet. Neuspešno iščeva še poštni nabiralnik. V hotelu so rekli, da ne vedo, kje je. Celo menih, ki sva ga vprašala, ni vedel! Ob bleščečih stavbah pa so samo par metrov stran pogosti prizori prašnih ulic in nenavadnih novogradenj, za katere ne veš, kje bi imele dostop. Veliki brat te gleda! Kamere so povsod, žice so povsod … In tudi policistov se ne manjka. V predmestju je živahno. Na krožišču zavijeva proti Rusiji. Hrib na najini levi je razparceliran, ograje označujejo meje parcel. Na nekaterih že stojijo nove hiše, na nekaterih so jurte ali oboje, nekatere so še prazne. Ceste do teh novih naselij pa so po starem -neasfaltirane. Še cestninska postaja in Ulan Batorja je konec. Na prelazu so znana znamenja, do katerih imajo prost dostop tudi koze. Mogoče so pojedle kaj od popotniških darov. Na drugi strani je sveže nov hotel z igrali za otroke in z obvezno jurto. Kmalu za tem je tudi novo počitniško naselje s hiškami. Vmes, ob cesti in tudi čez njo pa so seveda živali. Koze so zavzele tud krožišče in parkirišče. Vzporedno s cesto se po stepi sprehajata dve dvogrbi kameli. Obcestni jarek pa je poln smeti. Pred Darkhanom prevladuje plastika. Vagoni tovornega vlaka so naloženi z deskami. Verjetno je les ruski. Ob cesti presenetijo še skulpture iz odpadnih materialov. Gotovo so tu vključeni v kakšen ekološki projekt?! Nimava časa, da bi se ustavljala. Greva v Rusijo! Pred nama je spet ravna cesta. Slovo od mongolskih ravnin prinaša tudi kip kamele ob cesti. Nekaj majhnih iz polstene volne pa gre z nama. Ob jurtah je gost promet in vzdušje spominja na veselice. V zadnji trgovini pred mejo se ustaviva in kupiva steklenico vodke Džingiskan. Ali bo preživela vožnjo do doma?! In potem ograja – mejni prehod! Na mongolski strani opraviva neverjetno hitro. Imava vsa potrebna potrdila, z malo ruščine in v prijetni družbi Mongolcev prideva hitro do ruske zapornice. Tu pa se ustavi. Čakamo. Očitno je to taktika za umirjanje živahnih Mongolcev. Ti hodijo na rusko stran do prvega trgovskega centra. Tam nakupijo blago, ki je ceneje in se vračajo čez isti prehod nazaj. Pogovarjamo se, zanimajo se za motor in za najino pot. Razlagam, da smo tudi mi včasih hodili v Italijo po nakupih, kot zdaj hodijo oni v Rusijo. Ko dobiva obrazce, jih izpolniva. Na tem prehodu je to kar na roko, brez računalnika. Dvakrat migracijska karta, deklaracija za motor in potem razgovor - kaj sva po poklicu, kje sva bila, kam greva ... Pregled prtljage je hiter, psi so se že prej sprehajali mimo. Uslužbenke so vljudne, a sistematične in vse se odvija počasi. Še hrupni Mongolci se umirijo. Pozdravimo se z vsemi. Celo glavna uradnica se nasmehne in pomaha! Še zadnji pogled nazaj v Mongolijo in slovo! V Rusiji sva! Začelo se je mračiti. In zdaj sva dobesedno na ruski zemlji! KONEC 2. DELA

15. dan sreda, 26. 7. 2017 TSETSERLEG – ULAN BATOR Odpraviva se šele ob desetih. Plačati morava še »garažo«. Včeraj o tem ni nihče nič vedel! Pred odhodom je ritualno obvezno še enkrat preleteti zemljevid. Potem se štarta. V krožišču izbereva smer UlanBator. Naključno vidiva še postavljanje jurte, ki bo verjetno služila v turistične namene. Miro bi okrog parkirišča zapeljal še en krog, pravi, da bi si malo ogledal … pa verjetno ne jurte in ne tojot! Naselje v hribu pozdravlja s pisanimi strehami, na drugi strani pa rastejo blokovska naselja. Potem je v dolini ob cesti vse polno čred. Mesto v ozadju jim služi samo za kuliso. Posnetek stranske ceste je slab; a z asfalta je laže obujati spomine na pretekle dni. Na koncu naselja se odpira asfaltiran pogled. Potem se ponavljajo mongolski prizori – črede, črede in še enkrat črede. In konkurenti … Dolina Orkhon je proglašena za kulturno krajino svetovne dediščine. Tu blizu je bilo starodavno mesto Karakorum - nekoč mongolska prestolnica. V tej dolini je tudi budistični samostan ErdeneZuu, ki ga želiva obiskati. To je najstarejši ohranjeni in še delujoči samostan v Mongoliji. Zgrajen je bil v 16. stoletju. V drugi polovici 19. stol. naj bi imel več kot 500 stavb, od tega 62 templjev, v njem pa naj bi delovalo 1500 menihov. Leta 1947 so kompleks spremenili v muzej. Leta 1990 se po političnih spremembah vanj lahko vrnejo lame in spet postane aktiven budistični samostan; del kompleksa pa je muzej, odprt za turiste. Od daleč se vidi mogočno samostansko obzidje, na zunanji strani pa so tudi nič kaj tempeljski objekti. Na parkirišču je pestro. Po prvotnih načrtih naj bi bilo na obzidju 108 stup, vendar tega števila (108 je v budizmu sveto število) niso dosegli. Koliko jih je, nisva štela; kompleks je ogromen. Sveto in posvetno pa sta si včasih zelo blizu! Znotraj in zunaj obzidja. Vročina, predvsem pa religija in kultura v tako veliki dozi in na enem mestu sta ubijalski za (navadnega?!) smrtnika. Trenutek uvida?! Prvi korak v budizmu?! Odhajava. Pred nama je spet mongolska širjava, ki jo reže ravna cesta. Asfaltirana cesta! Na križišču greva kar za Anbatar. Tako je, če izgine del table. Gotovo imajo srake prste vmes! Obvoz – mongolska klasika – še en most, ki ni prenesel naravnih sil. Miro ima krajše predavanje o statiki in navzkrižnih silah. Pameten človek, pa žal nima nikogar, da bi se lahko z njim pogovarjal! Na križišču južne in severne ceste proti UlanBatorju se nenadoma pojavijo prave sipine in kamele. Zgleda kot privid. Lakota je zahtevala postanek in odločila sva se za navadno šofersko gostilno. Preobčutljivi naj izpustijo fotografijo z muhami. Te pač sodijo v tako gostilno. Še sama sebi sem se čudila, da bova tu jedla. Treba se je sprostiti. Na TV je bila oddaja o mongolski zgodovini. Naročila sva domač čaj in potem še enkrat domač čaj. In malo preveč hrane. Skozi kuhinjsko okence je pogledala kuharica. Pomahala sem ji in prikimala; nasmehnila se je. Hrana je bila odlična, jedla sem tudi alge. Mirota nisem uspela prepričati, da je to nekaj peteršilju podobnega. On se je odločil, da tega pa že ne bo … Stregla naju je deklica, ki je imela gotovo manj kot deset let. Ko sva vprašala za račun, pa je prišel fant (verjetno njen brat). Nikoli ne bom izvedela, ali ji je dal kaj od napitnine, ki sva jo pustila, preden sva odšla. Muhe so bile še vedno tam. Proti Ulan Batorju gre gladko. Ravnina je posuta s čredami. Današnji asfalt je kot praznik, le posamezni deli so nevarni zaradi grbin, lukenj in nanosov blata in peska čez cestišče. Ponekod so še velike luže – morala je biti huda nevihta. Pokrajina je bolj enolična kot včeraj, več je rjavih in sivih odtenkov. Vroče je (30stopinj). Orla to niti najmanj ne moti. Jadra. Mogoče naju vidi kot dve sivi puščavski miši. Ujamem nekaj mongolskih frajerjev in žalostni pogled sopotnice pred sabo. Kot da sluti, kam jo peljejo?! Prvič zagledam obdelana polja, a kmalu spet sledijo klasični mongolski prizori. Prihajava v predmestje. Civilizacija?! Za nama ostajajo mehki griči Mongolije. Pred nama pa je cestninska postaja pred Ulan Batorjem. Spuščava se v dolino. Senca motorja je veličastna, midva pa sva dve drobni pikici. Zavedam se, da imava srečo. Lahko bi kot še manjši pikici obležala ali občepela kje v pesku na kakšni planoti daleč od Ulan Batorja. Luže, stroji za izpiranje zlata in volna so ob mestni vpadnici stalnica. Proti centru se promet gosti. Sonce zahaja. Tojota je še vedno zakon! Preko nadvoza v mesto jezdi Džingiskan. V mestu sta blišč in beda, umazanija in luksuz. Vidiš vse – od jurt do novih stanovanj, od kramarjev do luksuznih prodajaln, od tramvaja do luksuznih avtomobilov … reklam za mustang … in navdušenih bodočih motoristov s širokim nasmehom. V križiščih je včasih malo preveč pestro, a se kljub temu nekako izide. Mimo mongolske radiotelevizije se med bloki v drugem poskusu uspeva prebiti do hotela, ki sva ga rezervirala. Drugi poskus je bil potreben zaradi prekopane ceste.Mirotova orientacija je še vedno neverjetna! Center naju ni premamil, zmagala je postelja.

14. dan torek, 25. 7. 2017 TOSONTSENGEL – TSETSERLEG Jutranji pogled iz hotela – modro nebo, poti - pa ne makadamske, zelo zemljasto zemeljske - in luže, ki spominjajo na včerajšnji dan. Mongolec v pravih škornjih, dva na motorju, ulice … Odpraviva se predzadnja. V hotelu je samo še mongolska družina s simpatičnimi otročiči. Med njimi je najstarejši bodoči nogometaš, deklica je potencialna balerina, najmlajši pa bo motorist. Njihov oče nama je sinoči razložil, kako je s cesto do UlanBatorja. Večinoma naju čaka asfalt, samo par krajših odsekov je makadamskih. Najprej greva na črpalko, potem pa po glavni ulici iz mesta. Pravljična dolina z modro vodo in zeleno travo je posejana z jurtami in čredami. Na včerajšnji dan spominjajo le še tu pa tam blatne ulice in nanosi zemlje. Pri izhodu iz mesta se gnetejo nove črpalke. Spuščava se v novo dolino. In ponovno na makadam. Med vožnjo čez most gledava ostanke nekdanjega mostu. Voda je močnejša. Pastirji in črede so najini edini spremljevalci. Ustaviva se. Zapuščeno pastirsko naselje propada – narava ga bo počasi razgradila. Ostanki stavb pričajo o nekdanji lepoti in načinu gradnje. Pod podom so si svoj dom poiskali simpatični svizci. Živali se mirno pasejo, ne briga jih ne za najin prihod in ne za odhod. Cesta je spet lepa, vije se po robu doline, deluje kar nekam slovensko domače! Le ovce niso vzgojene. Pri nas bi gotovo stal opozorilni napis – Ovcam prehod čez cesto na neoznačenem mestu najstrože prepovedan. Pred prelazom je cesta spet slabša; voda dela po svoje. Na naslednjem prelazu se srečava z romunsko družinico na triciklu; pa tudi z domačinom, ki bi nam rad razlagal nekaj o religiji, a se mu je jezik že pošteno zapletal. Razlaga je bila v mongolščini, mi pa smo ga kljub temu bolj razumeli, kot je on samega sebe. Čokolada pomaga tudi pri takih zagatah. Pošteno razdelim koščke, a on vzame več in del vrže na ovoo, da bo za bogove. Mali motorist tako žalostno pogleda, da se mi zasmili. Vidiš, bogovi zahtevajo žrtve! Domačinu v tem trenutku izpod plašča pade steklenica vodke. Toda njemu so bogovi prizanesli – steklenica se ni razbila! Mi pa smo s tega kraja odšli hitreje, kot smo nameravali. Nikomur ni bilo do zapletanja. Spuščava se. Spet makadam in uničujoča moč vode. Prihajava v mesto. Na levi je predmestje, pred nama pa policija. Hitro dobiva hotel. Več asfalta pa pomeni tudi višje cene. In to sto odstotkov! Cena civilizacije?! Nenavaden detajl v kopalnici daje slutiti tudi njeno temno plat. V restavraciji pretiravava s čajem. Sledi krepka juha. Utrujenost preteklih dni naju je dohitela. Greva spat (brez sprehoda).

Z AT od sredine aprila 16.988 km ... pa ne gledam več na števc ker je pomembno kakšni so tile kilometri bili. Spomini štejejo ... potrkam nekam, da je bilo vse vredu.

3. dan petek, 14. 7. 2017 BIŠKEK – KARAKOL Dež je ponehal. Motor in motorist čakata. V recepciji pozdravim in pustim še najini potovalki, če ju hoče kdo vzeti. (Ne bova ju vozila s sabo, da bi ju vrgla v smeti pa tudi ne gre). Preden greva, priteče sobarica in se zahvaljuje. Kar nerodno mi je. Tudi receptor pride in poslavljamo se. Na poti iz mesta naju spremljajo tipični prizori – raznovrstni prodajalci sadja in zelenjave. Z okoliških hribov se dvigujejo megle. Spomeniki in reklame ostajajo za nama, pred nama pa se odpira dolina. Da vsaj ne bi deževalo! Ob cesti vabijo prodajalci koruze. Ustaviva se samo za hitro malico. Miro intenzivno počiva na motorju, sama pa lovim zanimivo rastlinje. Na drugi strani ceste je mesto večnega počitka. Potem se pripeljeva do zelenila in modrine. Svetloba se igra z oblaki, z jezersko vodo in z zelenjem. Nenadoma se pojavi še spomenik (Večna slava herojem!), potem pa spet drugačna pokrajina, v ozadju se izza oblakov dvigujejo hribi. In nato spet jezero v nenavadni svetlobi. In spet drugačne kamnine. Cesta je slaba in mokra, mimogrede lahko pristaneš v kakšni luži, v blatu ali v pesku. Možnosti se spreminjajo iz kilometra v kilometer. Spet se pokaže jezero in ob njem kot začarane, nedokončane in zelo zapuščene hišice. In potem t.i. civilizacija, s civilizacijo pa policija in njena sodobna pridobitev – radar! Neverjetno! Rešile so naju ravno hišice, zaradi katerih je bila vožnja upočasnjena (ogledovanje gradbenih objektov!). Človek postane lačen. Juha, ražnjiči (ovčetina!) in čaj. Potem je vse lepše, še nevihtno nebo se ne zdi več tako grozeče. Pred večerom prideva do Karakola. Sanacija cest! Povsod je blato. Drsi in tudi lukenj se ne manjka. Spomeniki, ovce in lokali sobivajo drug ob drugem. Hotel Manadur je v centru. Z okna najine sobe se vidijo blatne ulice in zasneženi hribi. V sobi so tople odeje, v kopalnici je vroča voda. Večeri se.

Zdravo.preveri ta tvoj mejni prehod Turčija -Iran pri mestu Van!Mislim da je to ta na katerega sem šel jaz in je zaprt že desetletja tako da sem moral nazaj in nižje dol!?

Jebemtiš tole skor spada tut bolj sem got v GES al kaj? Včerajšnje preganjanje med 701 in KTM250F 6 DAYS: