Dvorana slavnih

Otvoritvena

Grem v paklo. Dans bo suho, jutri je nov dan. Ja, moram testirati če drži ovinek pred Senjem Dans ni objestnežev

Baje, kar počneš prvi teden v novem letu, boš celo leto, majkemi upam da res. Ker sem na prisilnem dopustu, je potrebno dneve izkoristiti in baje bo 2 dni kr ok, zato ni dvoma, v Paklo. Jah štart je bil nič kaj obetaven, mrzu 2C in moker, pa še megla... ampak vremena so se Kranjcem od Novega Vinodolskega razjasnila, tako da je prav sedlo malo našraufat gas. Malo sonca,al oblakov od 10 pa do vročih 14C, s skromnim povprečjem 84km/h... ampak orgazmično. Ker je vse zaprto in človek težko preživi cel dan z vrečko čipsa, bo Milena poskrbela tudi za večerjo...za desert bom pa kr sam.

Dež je bil za nazaj

- Za koga navijate? Kdo navija za Celje naj dvigne roko. Vsi dvignejo roko razen malega Jaka. Pa ga učiteljica vpraša: - Pa Jaka, za koga ti navijaš? - Za Maribor. - Jaka, kako to, vsi za Celje, samo ti za Maribor? - Mama in ata navijata za Maribor pa tako tudi jaz navijam za Maribor. - Pa Jaka, to ni dober razlog, kaj če ti je ata narkoman, in mama vroča ženska, kaj bi potem? - Pa ne vem učiteljica, verjetno bi potem tudi jaz navijal za Celje.

ni vsaka polna črta, polna črta ... umes so majhne razpokice, včasih nevidne prostemu očesu, vendarle je prekinjena ... sam dokazovat potem pred organi pregona je mal problem

zaradi podražitve bodo ceste bolj varne.

Kratko in mokro.... Do hotela Faraon

Raste naša žverca.

Malo štorast predvsem, ampak nisem pa več vsakih 70 km na tankšteli Prvi problem je bil že pri inštalaciji, kljub temu, da sem pisala prav na Acerbis, če ta tank resnično paše na moj 2 taktni motor (kar so potrdili), seveda ne paše. Naredit je bilo potrebno nove nosilce, vdret avspuh, da se je pipa za bencin nehala naslanjat na avspuh, in na levi strani pride nameščena še alu toplotna izolacija, da se ne bo preveč grel bencin. Nisem stestirala kapacitete, maksimuma nekako nimam namena velikokrat izkoristit, ker je tistih 20 kg bencina hudičevo težko pobirat, ko se vse prelije na eno stran motorja. Pa tudi rezerve še nisem odprla, da bi videla, kjer začne kašljati. Kar se vožnje tiče je pa v stoje bp., v sede tudi gre, najhuje pa je na prehodih iz sedečega v stoječ položaj, ker se v vmesnih fazah motorja s koleni enostavno ne moreš držat, pri skokih pa pri moji skromni brzini in višini nisem čutila razlike, ga bom pa definitivno v bodoče vzela dol, če bom šla na mx progo.

Vsi namest tebe uživamo p.s. ta let boš šu z motorjem po jadranki

7749 + 12995 skupaj 20744km pa sem spet za malo popravil rekord

Hov, hov.....

...skoraj domača žvauka ... ..pred uro iz kuhinje...včasih pride čisto blizu do kuhinjskega okna......

Jadranka od 10-14c in moteč jugo. Ni pa panike, pri nas sem imel od 2-5C

..... pa boš zmogu....... al ti dam mal prednosti.......

alooooo žulji brizgajo že od 7.28 ure žluk kave sm zdele storu tib rada tekla in milo prosila, da nauš več take mela nad mano

Naši dobri prijatelji so dali čez 2 operaciji in mastno plačali. Ampak za naše crkljančke vse samo da okreva do te mere, da bo čimbolj gibljiva in brez bolečin.

Z vsemi tremi GS/A (mali/srednji/največji) skupaj slabih 20kkm, tako čez palec Kakor se je slabo začelo, se je dobro končalo.

sicer ne vem kaj voziš ... jaz z zadnjo CSA3 naredim cca 7000 s sprednjo cca 14000 ... SC SP mi je nardila cca 4000 - obe ... pol zamenju ... boljši občutek imam vseeno na Contiju, pri SC sem imel občutek, kot da mi sprednja skoz ven iz ovinka rine in da skoz mal slajdam ... mogoče občutek ... je pa Conti zame boljša, ker nikol ne vem kam se odpeljem in če me kje dež ujame ... s conti sem prevozil veliko držav po vsakršnem terenu ob vseh vremenskih pogojih in mi je vedno (kljub vsem pomagalih, ki jih imam na motorju) vedno dajala dober občutek. sicer pa ... najboljša je una guma, ki ji zaupaš ... ne glede na znamko ... meni osebno se res ne da vseh gum probavat in med seboj primerjat, saj meni conti dela na mojem motorju drugače, kot drugim na drugačnem motorju z drugačnjo vožnjo drugemu .. recepta ni .. edino izkušnje

..... pocivam v Rimskih termah......

Značka prvega cepljenja mojega prvega psa , ki je bil z mano skoraj 15 let

Čeprav vreme ni bilo prav primerno, motoristov kar nekaj ...

http://www.goldi-motorsport.si/vzdrzevanje/avtokarte

Oblaki zadaj niso ravno fajn za videt...upam da prideš suh domov. Uživaj še zame.

Tole (oba dela intervjuja) se zelo splača prebrati - Dvojni intervju: Miran Stanovnik in Janez Rajgelj o reliju Dakar 1996 (I. del) in pa Dvojni intervju: Miran Stanovnik in Janez Rajgelj o reliju Dakar 1996 (II. del)

Se obnesejo odlično. "Grabijo" celo za spoznanje boljše kot original, na diskih se po 21Kkm ne pozna kakšna povečana obraba, so pa tudi cenovno ugodne. Kupil pri Euroton-u.

Še na motor komi zmore, ki bo on laufal

Napad na stara okna ,vse mora ven, pravijo po tvju

Glej jaz sem dobil kar sem iskal s strani uporabnika Maus ter drugih in to je to z moje strani

jest pa že eno uro kamn u pečic segrevam, da bom pol lohka pico gor za 5 minut vrgu

js prisegam na ContiSportAttack 3, čeprav ima grd profil k vsak motor k ni 10-ka ... druga izbira je, če delaš malo kilometrov in le po suhem in toplem vremenu Pirelli Supercorsa SP ... ostale pnevmatike so tut dobre, ampak jaz osebno samo to in nič drugega, ker se imam rat ... zlo rat

Klatim se po Slivnici Lp,notranc

Letos je ratalo za 5%več kot lani in sicer 10458 km. Po 6. letih spet prebil mejo 10kkm.

Kupljen s 30880 km, torej od 7. februarja do vceraj 3552 km. Preteklo leto je potekalo predvsem po mojih starih kolesarskih trasah (torej nobena voznja daljsa od 130 km), letos pa planiram tudi kaj daljsega. Kolesarske kilometre nameravam "podaljsati" vsaj za 10%, motoristicnih pa nasteti vsaj 4000 - malo manj lokalnih.

Z ruske zemlje sva počasi prešla na star asfalt, po temi pa tudi na novega. Rusko nebo se je ob najinem prihodu rdeče obarvalo. V črni ruski temi sva prišla do Gusinoezerska in do hotela. 18. dan sobota, 29. 7. 2017 GUSINOEZERSK – BAJKALSK Kava, čokolada in v kotu škornji, ki so prestali mongolski prah. Jutranje tihožitje. Pogled iz sobe pokaže žalostni razpadajoči stadion. Obujeva zloščene škornje in greva. Motor je preživel noč na ograjenem dvorišču za hotelom, kjer se trudijo tudi z vzgojo zelenjave. Tudi dvoriščna vrata so uspešno preživela noč. Prodajalke na ulici ponujajo poljske pridelke in gozdne sadeže. Še zadnji pogled na hotel – ornamenti na fasadi spominjajo na Mongolijo. Po prvi noči v Rusiji vse še spominja na Mongolijo! Na črpalki vozniki z nasmehom čakajo v vrsti. Z veseljem vsi gledajo tojoto. Tega, da je v bližini ženska v delovnem kombinezonu in s čelado na glavi, pa nihče ne opazi! To je v Rusiji čisto običajen prizor. Pred blagajno se vsi obračajo, ker črpalkar razlaga, kaj vse je na najinem zemljevidu. Prišla sta iz Mongolije! Vsak želi kaj vprašati in lahko bi kar ostala, a zaključim z izjavo, da imajo Rusi mnogo mnogo boljše ceste kot Mongolci in to prisotni sprejmejo kot priznanje. Radovedni množici dobesedno pobegnem. Z obnovo ceste bodo končali 15. 11. 2017. Greva proti mestu Ulan Ude. Spremlja naju vonj pokošenega sena. Breze se bleščijo v soncu. Rastlinje spominja na dom. Voziva se po vzhodni sibirski republiki Burjatiji. Ljudstvo Burjati je mongolskega porekla in predstavlja 30% prebivalstva. Tu blizu so tudi budistični samostani in izviri tople vode, a žal nimava časa za postanek. Tudi nadhod čez cesto v naselju Ivolginsk je v mongolskem stilu. Na hribu je vojaška cona, na ravnini pa že predmestje. Malo bova zavila s poti, da bi si vsaj na hitro ogledala mesto Ulan Ude in njegovo znamenitost – največji kip Leninove glave. Proti centru pelje nova asfaltirana štiripasovnica, zapeljeva se na most preko reke Ude. Mesto, ki ima približno 400.000 prebivalcev, je urejeno in čisto. Je glavno mesto republike Burjatije. Parkirala sva prav pred glavnim trgom pri policiji. Presenetil je kup okrašenih avtomobilov – očitno je sobota dan za poroke. Na drugi strani trga pa je bilo vse prazno. Na panojih je prikazana zgodovina mesta. Za njimi je bedel Lenin. Kot v posmeh komunističnemu vodji so pred njegovim nosom parkirane buržujske limuzine … in mladoporočenca v oblekah po zahodnjaški modi gresta tod mimo v svetlo (nesocialistično?!) bodočnost … Ostareli otrok socializma si ob umazanem nemškem motorju misli svoje … in verjetno ne bo gledal na levo, pač pa na desno … Odpraviva se iz mesta preteklosti in bodočnosti. Nazaj čez most in proti Irkutsku. Ob vodi je lepo, na drugi strani je železnica, ob cesti so hiše in vrtovi. Voziva se po podeželju. Za kosilo se ustaviva v ribji gostilni. Rib nimajo! Naroča in plača se pri šanku. Natakarica je mrka, Miro ugotavlja, da verjetno ni bilo tapravega šoferja mimo. Pijeva vodo in zeleni čaj. Danes je najbolj vroč dan na najini poti, 35 stopinj! Jeva boršč in govedino, kar je čisto dovolj, za to vročino celo preveč! Cesta je lepa, narava je lepa … in nenadoma se odpre pogled na brezbrežno Bajkalsko jezero. Če človek ne bi bral o njem, bi si mislil, da je morje.V resnici je Biser Sibirije, kot ga tudi imenujejo. Je najstarejše in najgloblje jezero na svetu. Po količini sladke vode je tudi največje. Količina vode v njem je enaka količini 20 % vseh sladkih voda na svetu. Po površini meri približno 31.500 kvadratnih kilometrov. Dolžina je 636 km, širina pa od 25 do 79,5 km. Tudi brez vseh naštetih podatkov je enostavno LEPO. Lepoto narave zmoti nova trasa; a cesta bo za vse, zato je vredno s potrpljenjem preko takih odsekov. Lepota je tudi v tehničnih detajlih. Na novih odsekih ceste se ne razmišlja … Tudi ob odcepih se včasih ne razmišlja, včasih se poglobljeno razmišlja, včasih te pa kar samo zapelje. Tako sva se dala zapeljati odcepu za Bajkalsk – samo malo bi pogledala in potem bi šla naprej … Malo sva se ustavila. Sibirsko rastlinje je vabilo v svoj objem, nostalgija po domačih zeleh je bila premočna. V Sibiriji vse vidno raste. Puhti od rasti. Če pa si tehnični tip, seveda opaziš kaj drugega, npr. izgubljeni vijak. In treba ga je nemudoma nadomestiti z novim. (Še dobro, da ni odletelo tudi kaj drugega!) Z novim šraufom je laže naprej. Samo malo bi pogledala … pa sva se odločila, da bi se kar ustavila. Bajkalsk je majhno mesto s približno 15.000 prebivalci. Tovarna za proizvodnjo celuloze in papirja, ki je v tem mestu, je bila omenjena celo v slovenskih časopisih – kot glavni onesnaževalec Bajkalskega jezera. Miro je nekoč bral tudi o ruskem smučišču, ki naj bi bilo tu blizu. Zaželel si je vonja po zimi. Poiskala sva to smučišče in se parkirala. Pristala sva v lepem hotelu. Ruska mačka je bila podobna naši Mumi. Šla sva na sprehod, uživala sva v miru in na svežem zraku, spila sva vsak svojo barvo piva in gledala smučišče. (Gledala sva tudi ruske petičneže, oblečene po zadnji modi; oni pa so gledali čudna in edina tujca in edini motor na parkirišču.) In utrujena sva se vrnila v hotel. Še malo počitka pred spanjem! Pa še ruski zemljevid bi moral malo preštudirat …

Sreli se Mujo i Haso Kako zivis Mujo? Luksuzno !!! Kako bolan luksuzno, nema posla , nema para... Jedem luk, a suze idu same. Ulazi Fata u kafić i pita: - Nevina sam, ima li ovdje muškarac da me napravi ženom? Ustade Mujo, svuče košulju, pa kaže: - Evo ti, operi pa ispeglaj! Ulazi Mujo u kafanu s puškom u ruci. - Ko je imao seks s mojom Fatom? Sa kraja kafane čuje se glas: - NEMAŠ TI TOLIKO METAKA, JARANE...

Tako je , se pač izražam v zdravniškem žargonu ker sem imel že zelo veliko operacij kolen , zato pravim da rek , ki govori , da je pes takšen , kot je gospodar drži , kot pribito Če ne vrjameš ..........

17. dan petek, 28. 7. 2017 ULAN BATOR (Mongolija) – GUSINOEZERSK (Rusija) Zjutraj kljub dobrim namenom predolgo spiva. Vstaneva ob pol desetih in greva še na slavni zajtrk. Odpraviva se in med natovarjanjem poklepetava z garažnim mojstrom. Dava mu cigarete. Vesel je in vljuden. Prižge šele, ko speljeva s hotelskega dvorišča. Skozi mesto je gost promet. Neuspešno iščeva še poštni nabiralnik. V hotelu so rekli, da ne vedo, kje je. Celo menih, ki sva ga vprašala, ni vedel! Ob bleščečih stavbah pa so samo par metrov stran pogosti prizori prašnih ulic in nenavadnih novogradenj, za katere ne veš, kje bi imele dostop. Veliki brat te gleda! Kamere so povsod, žice so povsod … In tudi policistov se ne manjka. V predmestju je živahno. Na krožišču zavijeva proti Rusiji. Hrib na najini levi je razparceliran, ograje označujejo meje parcel. Na nekaterih že stojijo nove hiše, na nekaterih so jurte ali oboje, nekatere so še prazne. Ceste do teh novih naselij pa so po starem -neasfaltirane. Še cestninska postaja in Ulan Batorja je konec. Na prelazu so znana znamenja, do katerih imajo prost dostop tudi koze. Mogoče so pojedle kaj od popotniških darov. Na drugi strani je sveže nov hotel z igrali za otroke in z obvezno jurto. Kmalu za tem je tudi novo počitniško naselje s hiškami. Vmes, ob cesti in tudi čez njo pa so seveda živali. Koze so zavzele tud krožišče in parkirišče. Vzporedno s cesto se po stepi sprehajata dve dvogrbi kameli. Obcestni jarek pa je poln smeti. Pred Darkhanom prevladuje plastika. Vagoni tovornega vlaka so naloženi z deskami. Verjetno je les ruski. Ob cesti presenetijo še skulpture iz odpadnih materialov. Gotovo so tu vključeni v kakšen ekološki projekt?! Nimava časa, da bi se ustavljala. Greva v Rusijo! Pred nama je spet ravna cesta. Slovo od mongolskih ravnin prinaša tudi kip kamele ob cesti. Nekaj majhnih iz polstene volne pa gre z nama. Ob jurtah je gost promet in vzdušje spominja na veselice. V zadnji trgovini pred mejo se ustaviva in kupiva steklenico vodke Džingiskan. Ali bo preživela vožnjo do doma?! In potem ograja – mejni prehod! Na mongolski strani opraviva neverjetno hitro. Imava vsa potrebna potrdila, z malo ruščine in v prijetni družbi Mongolcev prideva hitro do ruske zapornice. Tu pa se ustavi. Čakamo. Očitno je to taktika za umirjanje živahnih Mongolcev. Ti hodijo na rusko stran do prvega trgovskega centra. Tam nakupijo blago, ki je ceneje in se vračajo čez isti prehod nazaj. Pogovarjamo se, zanimajo se za motor in za najino pot. Razlagam, da smo tudi mi včasih hodili v Italijo po nakupih, kot zdaj hodijo oni v Rusijo. Ko dobiva obrazce, jih izpolniva. Na tem prehodu je to kar na roko, brez računalnika. Dvakrat migracijska karta, deklaracija za motor in potem razgovor - kaj sva po poklicu, kje sva bila, kam greva ... Pregled prtljage je hiter, psi so se že prej sprehajali mimo. Uslužbenke so vljudne, a sistematične in vse se odvija počasi. Še hrupni Mongolci se umirijo. Pozdravimo se z vsemi. Celo glavna uradnica se nasmehne in pomaha! Še zadnji pogled nazaj v Mongolijo in slovo! V Rusiji sva! Začelo se je mračiti. In zdaj sva dobesedno na ruski zemlji! KONEC 2. DELA

16. dan četrtek, 27. 7. 2017 ULAN BATOR Zajtrk v prazni hotelski restavraciji je pravo razočaranje in izguba časa. Zvečer so naju celo vprašali, kaj bova jedla. Jajca in sir, nič posebnega. Vseeno si tega nisva tako predstavljala, pa še več kot eno uro sva čakala. Čas v Mongoliji očitno ni problem. Imajo pa zato garažo in policiste v hotelu in pred njim. In med čakanjem na jajca sva lahko brala o zgodovini Mongolije, o Džingiskanu in njegovih osvajanjih; in o megalomanskem kipu, ki so mu ga postavili. Po zajtrku ga greva pogledat. Med tem bodo mogoče že končali z deli na hotelski fasadi. Naj v sobi zapreva okno ali ne, to je zdaj vprašanje. Vrat pa setako in tako sploh ne da zakleniti. Ključ se sicer obrne, a zakleneš lahko le od znotraj. Hišnik pride pogledat in pravi, da ni problema, ker je vse pod kamerami, pa tudi on bo pazil. Pobereva še par motorističnih stvari, ostalo pa prepustiva mongolski usodi. Po poti iz mesta vidiva tudi boljše hotele in še marsikaj. Razlog, da nisva na primer v hotelu Džingiskan, je samo eden. Stili so različni … Mesto se širi in širi. Kljub napredku pa je treba nekatera dela opravljati na star način; npr. pometati in odnašati smeti, barvati fasade … Najlepše je, ko med vožnjo ujameš lep pozdrav. Do konca mesta sledi pravi prikaz mongolske gradbene raznovrstnosti. Vsak komentar bi bil odveč, fotografije so dovolj zgovorne. V dolini sledi novo presenečenje. Veliki in enaki stanovanjski bloki delujejo kot kulisa, ki jo je nekdo pustil tukaj. Ko se približava, vidim, da so resnični. Napenjam oči, da ne bi spregledala kakšne oznake za Džingiskanov spomenik. Do sedaj je bila na vsej poti (približno 50 km) ena sama! Pred vojašnico je spomenik. Ob vodi je malo več življenja, potem je spet pusta peščena stepa. Končno, zagledam ga! Kot bi jezdil za ograjo, vzporedno z nama. Džingiskan! Potem se odpre pogled na celoten kompleks. Skozi slavnostni obok se zapeljeva na parkirišče. Štiridesetmetrski kip Džingiskana na konju je iz nerjavečega jekla. Stoji na okrogli stavbi, ki ima 36 stebrov; ti simbolizirajo mongolske kane. Džingiskan je živel v 12. stoletju in je bil ustanovitelj Mongolskega cesarstva, ki je bilo največje strnjeno cesarstvo v zgodovini človeštva. Opisujejo ga kot nepremagljivega vojskovodjo, osvajalca in vladarja. Kip so mu postavili ob 800 - letnici ustanovitve Mongolije. Med obiskovalci prevladujejo domačini, od tujcev pa Rusi in Korejci. Miro gre še malo okrog stavbe – odvodnjavanje, odvodnjavanje, Mongolci imajo s tem težave … Plačava vstopnino in se podava v notranjost. V okroglem prostoru preseneti pogled v nebo (kot iz jurte), ob stopnišču pa ogromen škorenj. In Miro se vidno navdušuje za lepote Mongolije. Najprej greva v spodnje prostore, kjer je predstavljena mongolska zgodovina. Vsakršna podobnost z domačim modelom je zgolj naključna! Poleg načrta za motozbor je razstavljene tudi nekaj obvezne motoristične opreme. In predlog za dan po tem … Z dvigalom se odpeljeva do stopničk, ki vodijo čez konjski hrbet na konjsko glavo z razgledno ploščadjo. Miro pravi, da pri nas ne bi dobili uporabnega dovoljenja. Stopnice so prestrme in preozke, pa tudi s stališča požarne varnosti ne bi šlo skozi … Na vrhu sta bila slepeče sonce in slepeči Džingiskan. Razgledovala sva se navzgor in navzdol. Potem sva šla še po razglednice in znamke in po nekaj kamelic. Kamel z motorjem ne bi mogla tovoriti do doma. Na trenutke je oblak zakril sonce in pogled na Džingiskanove konjenike je bil strašljiv. Odpravila sva se; tako ali tako naju vsak dan lovi tema in očitno tudi danes ne bo nič drugače. Pred odhodom pa je bilo nujno še malo poziranja. Veliko turistov je prosilo, če bi se lahko fotografirali z motorjem, nekateri pa z motoristom! Po Mongoliji, Rusiji in Koreji se ogledujejo posnetki … Obstaja skrb, da bo - na podlagi javno izraženega občudovanja - razvil pretirano dobro samopodobo, možen je tudi razvoj narcizma … In to pri človeku, ki je bil skromen, ko je rinil skozi mongolski prah! Ja, civilizacija res kvari človeka, da o motoristih ne govorimo! Ko sva se vračala v Ulan Bator, sva se ustavila še v nakupovalnem centru. Izgubljajoč se med neštetimi policami in izdelki sem uspela najti vodo in ostalo klasiko – čokolado in rogljičke; investirala pa sem v plastično krtačo za čiščenje motoristične obleke. Investicija se je obrestovala. Miro je skrtačil, kar se je skrtačit dalo. Kajti jutri – jutri se obrneva proti domu. Pa tudi ne bi bilo lepo, da bi preko Sibirije trosila mongolski prah! Ali sta denar in nakupovalni center pridobitev civilizacije?! V center UlanBatorja se vračava v mraku. Nebo je oblačno.

14. dan torek, 25. 7. 2017 TOSONTSENGEL – TSETSERLEG Jutranji pogled iz hotela – modro nebo, poti - pa ne makadamske, zelo zemljasto zemeljske - in luže, ki spominjajo na včerajšnji dan. Mongolec v pravih škornjih, dva na motorju, ulice … Odpraviva se predzadnja. V hotelu je samo še mongolska družina s simpatičnimi otročiči. Med njimi je najstarejši bodoči nogometaš, deklica je potencialna balerina, najmlajši pa bo motorist. Njihov oče nama je sinoči razložil, kako je s cesto do UlanBatorja. Večinoma naju čaka asfalt, samo par krajših odsekov je makadamskih. Najprej greva na črpalko, potem pa po glavni ulici iz mesta. Pravljična dolina z modro vodo in zeleno travo je posejana z jurtami in čredami. Na včerajšnji dan spominjajo le še tu pa tam blatne ulice in nanosi zemlje. Pri izhodu iz mesta se gnetejo nove črpalke. Spuščava se v novo dolino. In ponovno na makadam. Med vožnjo čez most gledava ostanke nekdanjega mostu. Voda je močnejša. Pastirji in črede so najini edini spremljevalci. Ustaviva se. Zapuščeno pastirsko naselje propada – narava ga bo počasi razgradila. Ostanki stavb pričajo o nekdanji lepoti in načinu gradnje. Pod podom so si svoj dom poiskali simpatični svizci. Živali se mirno pasejo, ne briga jih ne za najin prihod in ne za odhod. Cesta je spet lepa, vije se po robu doline, deluje kar nekam slovensko domače! Le ovce niso vzgojene. Pri nas bi gotovo stal opozorilni napis – Ovcam prehod čez cesto na neoznačenem mestu najstrože prepovedan. Pred prelazom je cesta spet slabša; voda dela po svoje. Na naslednjem prelazu se srečava z romunsko družinico na triciklu; pa tudi z domačinom, ki bi nam rad razlagal nekaj o religiji, a se mu je jezik že pošteno zapletal. Razlaga je bila v mongolščini, mi pa smo ga kljub temu bolj razumeli, kot je on samega sebe. Čokolada pomaga tudi pri takih zagatah. Pošteno razdelim koščke, a on vzame več in del vrže na ovoo, da bo za bogove. Mali motorist tako žalostno pogleda, da se mi zasmili. Vidiš, bogovi zahtevajo žrtve! Domačinu v tem trenutku izpod plašča pade steklenica vodke. Toda njemu so bogovi prizanesli – steklenica se ni razbila! Mi pa smo s tega kraja odšli hitreje, kot smo nameravali. Nikomur ni bilo do zapletanja. Spuščava se. Spet makadam in uničujoča moč vode. Prihajava v mesto. Na levi je predmestje, pred nama pa policija. Hitro dobiva hotel. Več asfalta pa pomeni tudi višje cene. In to sto odstotkov! Cena civilizacije?! Nenavaden detajl v kopalnici daje slutiti tudi njeno temno plat. V restavraciji pretiravava s čajem. Sledi krepka juha. Utrujenost preteklih dni naju je dohitela. Greva spat (brez sprehoda).

Plani za 2018 so. Vsaj ene 200 krat Ljubljana - Medvode - Ljubljana, ene 20 krat Ljubljana - Viki burger, pa za dopust kva pa vem Albanija, pa spit kar nekaj kave in piva, pokadit kar nekaj cigaret , pa imet srečo da preživim.

Zadnji dan je potekal v znamenju slovesa… obilen zajtrk, za-spominsko fotkanje, intervjuji, želje, da se vidimo ob letu osorej… otovarjanje motorjev, »razlaz«. Jekleni Ash pa je zajahal bicikel in ponovil turo do Biogradskega jezera… Mac je tako zdelal svojo hiško, da so jo odsidrali in odpeljali v razrez. Te male hiške so na saneh, uporabljajo jih pastirji, ko poleti pasejo živino in drobnico. Ko je teren popasen, odvlečejo hiško na svežo travo, čez čas pa spet dalje ali nazaj. Povzetek: udeležbo na tem srečanju odsvetujem vsem, ki ne morejo brez hektolitrov piva, bučne muzike, go-go girls, okovanih bajkerjev v resastih jaknah… pa tistim, ki ne morejo brez štantov s ceneno navlako… pa tistim, ki ne morejo brez turiranja mašin, zažiganja gum… pa tistim, ki...

12.dan: Smederevo - Kovin - Novi Sad - Ilok- Vukovar - Vinkovci -Slavonski Brod - Derventa (402 km) 13.dan: Derventa - Prijedor - Velika Kladuša - Karlovac - Vinica - Kočevje- Domžale (415 km) in z novo majčko v Cacao v Lj na sladoled kot zmer, ko se pridrsamo nazaj z daljše ture V glavnem je blo fajn vidt, kok se mamo pr nas v bistvu zlo dobr, čeprav sam jamramo, kako je vse v ****.....no ponekod je še bl, ampak če ne vidiš ne veš. Lušten in poceni dopust. Tokrat sta stroja delala kot se zagre, no edin mojmu je en uč umru, ampak žarnice so tam poceni (za eno našo tam dobiš tri :P). Vse skupaj (bencin, hrana, spanje, spominki in ostala krama, vstopnine) naju je prišlo cca 500 eur po osebi za skoraj dva tedna lazenja okoli ;). Za Bolgarijo si bo pa treba enkrat v prihodnje vzet malo več časa, ker tokrat je bila bolj v tranzitu.