Dvorana slavnih

29. dan sreda, 9. 8. 2017 VORONEŽ (Rusija) – KIJEV (Ukrajina) Zjasnilo se je. Pogled iz hotelske sobe je danes mnogo lepši. Zdaj ni več izgovorov in ne časa. Treba je pospraviti in naprej. Vsi smo nestrpni, domotožje dela pri vsakem po svoje. V jasnem vremenu je skozi mesto lepo … Mesto ostaja za nama. Na cesti je pestro, a na srečo še ni zastojev. Ruska polja in ruske lesene hiše so nekaj posebnega. Mestu Kursk se izogneva po obvoznici. Kava na takih črpalkah je trikrat dražja kot po lokalih ob cesti. A zadiši … Štorklje so v gnezdu. Ustaviva se še na zapuščenem počivališču, ki še vedno kaže, da je bilo nekoč zelo lepo. Na tem delu poti se nama vrtijo spomini izpred dveh let; človeku se nenadoma zazdi vse znano, kot bi bil že skoraj doma. Kozino ima resnično še nekaj koz. Za kozami pa je meja. Na srečo ni gužve, le kamioni stojijo v dolgi koloni. Na ruski strani sva opravila presenetljivo hitro. Na ukrajinski strani pa je pristopil vojak, ki je poskusil tisto znano o kavi, čaju, pa če imava kaj rubljev … Včasih se je dobro narediti še malo bolj neumnega, kot si že … Potem je prišel mimo drug uslužbenec in je rekel, naj greva z njim v pisarno (zabojnik). Bil je vljuden, postopek je bil hiter. Včasih se ti zazdi, da pri nekaterih ljudeh spregovori žalost. Vprašal naju je, kako je v Sloveniji, kako v Mongoliji, kako je bilo po Rusiji. Imela sem občutek, da bi najraje tudi sam šel nekam, kamorkoli, stran od tu, kjer je, pa verjetno ne more. Ko nama je vrnil dokumente, je rekel, naj hitro greva in srečno. Hvala. Med rusko in ukrajinsko stranjo je žalostna meja. Cesta je katastrofalna, zabojniki, v katerih delajo, tudi. Povsod so vojaki s puškami, vzdušje je grozljivo. Zdi se ti, da bo kdo od teh (pre)mladih vojakov zdaj zdaj preizkusil svoje orožje … Potem je vzdolž ceste ograja z bodečo žico. In zelo slaba cesta proti mestu Gluhiv. Niti pomisliš pa ne, da bi se ustavljal. Naprej! KONEC 4. DELA

28. dan torek, 8. 8. 2017 VORONEŽ Ni po načrtu, a si privoščiva dan motopočitka. Glavni razlog (se prepričujeva) je dež. Zakaj bi rinila po dežju, bova raje jutri, ko bo lepo vreme, vztrajno sedela na motorju. Malo poležavanja in sprehajanja tudi ne more škoditi. Zajtrk do postelje … Sva v 10. nadstropju in niti hotela si nisva še uspela pogledati. Res je popolnoma prenovljen. Pogled na mesto pa je zaradi dežja bolj otožen. Voronež ima že več kot milijon prebivalcev in je razdeljen na šest upravnih okrožij. Greva na sprehod, da vidiva vsaj delček mesta. Mimo Puškina, do opere in baleta, mimo Bunina, skozi park, mimo lepot Rusije, mimo doma igralcev, mimo izložb, ki vabijo v trgovine, mimo lutkovnega gledališča … … do gostilne in do (po dolgem mesecu enkrat zgodnje) večerje … Po poti nazaj do hotela se ustaviva še v gruzinski pekarni. In še v trafiki, kjer kupujem (po Mirotovi definiciji) same neumnosti, zato gre kar ven. Z gospo trafikantko pa se lepo zmeniva. Najprej ne more razumeti, zakaj bi ruske cigarete, ko pa ima tako veliko izbiro tujih. Ah, gospa, to bo za spomin, ki gre v dim – v Slovenijo! In gospa razume. In majhne majhne vodke, ker velikih ne moreva voziti s sabo … Ko odhajam, pravi: RUSIJA VAS POZDRAVLJA! Hotelski hodnik se zdi utrujenemu sprehajalcu brezkončen. Kljub temu si Miro ne more kaj, da ne bi analiziral še gradbišča tam spodaj … Še vedno prši. Mesto je preveliko za en sam dan! Vsi bi šli spat.

25. dan sobota, 5. 8. 2017 ZLATOUST – OKTJABRSK Zajtrk je v hotelski restavraciji, ki deluje dokaj buržujsko. Pogled iz hotelske sobe pove, da vreme bo. Kakšno - to se bo videlo sproti. Treba se je odpraviti. Motorista, ki vse pospravi in pripravi, obdaja ruska avra. Treba je odriniti na pot. Evropa vabi – mimo sovjetskih pionirjev kozmosa, mimo starih blokovskih naselij, raznovrstnih garaž, skozi pisano predmestje Zlatousta, skozi sibirsko zelenje … Do prvega postanka. In mimo nenačrtovanih postankov/pristankov, mimo uniform in mimo krav, ki zahajajo k vulkanizerjem! Potem pa vedno počasneje in samo občasno mimo nepregledne kolone vozil, ki se vije v daljavo, brez konca. Takih zastojev pa še ne! Narava pomirja. Nekaterim služi tudi za romantično kuliso. Trobimo! Sledijo neromantični prizori. Kratek postanek za hitro kosilo in potem naprej v cestni boj za preboj proti Samari. Avtocesta M5 je na posameznih odsekih le blatna pot oz. cesta v izgradnji ali pa cesta v totalnem remontu … Kamioni, grbine, blato, zastoji in še grozeči temni oblaki so razlog za spremembo načrta. Pripravlja se k dežju, kilometrski zastoji pa se še povečujejo. Z glavne ceste zavijeva proti 5 km oddaljenemo mestu Oktjabrsk. Mesto leži na jugozahodu reke Volge, v dolžini meri več kot 20 km. Na Volgi ima tudi rečno pristanišče. Most čez Volgo pa je dolg kilometer in pol. S prvimi kapljami dežja najdeva hotel in uideva nevihti. Skozi okno jo je res lepo opazovati. Motor je pod streho pri recepciji, midva na suhem in na toplem domačim pošiljava pozdrave. Hotel je lep. Soba ima celo poseben delovni kotiček (namenjen je izključno branju zemljevidov!). V kopalnici je pravi kamen; na hodniku pa tapiserija, ki pričara sibirski gozd. Kljub dežju se odpraviva na kratek sprehod. Prideva samo do prvega lokala za vogalom in tvegava z naročilom pice. Prijetno sva presenečena. Tudi pivo je dobro. Glede na spol se moško in žensko pivo loči po slamici. Žensko ima slamico, moško je brez. Lokal je opravičil italijanske barve in ime Pronto. Vračava se še mimo pivnice z zanimivim imenom Pivoman. Mogoče pa ga bo v poplavi slovenskih malih pivovarn kdo kopiral?! Trg se blešči, blešči se Devon hotel, osvetljena je mestna hiša, Lenin pa neumorno kaže naprej. Midva greva spat. Midva? Zaspim med nogometno tekmo Spartak : CLK!

11C v Lj me je spravilo iz hiše na popoldansko vožnjo. Malo po poznanem in malo po nepoznanem terenu vzhodno od Ljubljane. Obrnilo se je 64 kmjev. mx proga Lavrica je samevala neobičajna lovska opazovalnica ob dolenjski AC popoldan je bil lep Sem sledil poti, ki je opentopo in Adria Topo V3 karti vrisana kot celotna do naslednjega naselja. A v križišču na začetku je bila tista v levo bolj široka in bolj zvožena a na kartah sploh ne vrisana. Sem sledil tisti v desno (vrisani). Prva ovira, a z obvozom :-) no na naslednji pa sem obrnil in se lotil tiste leve poti, ki pa je prinesla takle prehod s prekrasnim razgledom no na drugi strani kamnoloma pa strma in dodobro blatna in namočena strmina. Povratek po njej trenutno ni bil izvedljiv vsaj meni ne trenutno. Sem šel peš naprej pogledat, če se pot dejansko nadaljuje. Se je in sem "kozla" peljal ugasnjenega ob sebi. Potem pa: električni pastir in za njim edini vozni izhod. Nazaj je bilo "no go". Lepa beseda lepo mesto najde in sem šel peš do hiše prosit za prehod in ga od ta mlade gazdarce (nč se ni jezila) tudi dobil. :-) Na drugi strani vasi pa ponovno od vetra položene ovire in ker je bil dan bolj kot ne že proti koncu sem obrnil nazaj v civilizacijo. Lep popoldan je bil. Večino blata mi je uspelo splaknit s kozla s pomočjo obilice velikih luž po Barju.

27. dan ponedeljek, 7. 8. 2017 PENZA – VORONEŽ Sonce vzhaja. Iz »športne« sobe je razgled po mestu. Iz športnega centra se nameniva najprej po mestu poiskat vulkanizerja. V polmilijonskem mestu … Zgleda, da bo edina rešitev menjava gum, saj se je prva guma, kljub normalni obrabljenosti, že razplastila. Ustaviva se pri prvi delavnici, ki jo vidiva. Dva mojstra igrata damo in kadita. Pri takem obredju verjetno ni najprimerneje motiti udeležencev. Kljub prizoru, ki ne mara motenj, se opogumim in začnem z dober dan in oprostite. Mojstra sta prijazna, eden celo stopi iz delavnice in začne z razlago. V mestu je ena sama delavnica, kjer lahko zamenjajo in uravnotežijo gume za motor. Gre se skozi prvo krožišče … drugo krožišče, par kilometrov … potem … Miro kima, sama debelo gledam. Ali res sledi temu opisu poti?! … tam je delavnica Jona. Jona. Zahvaljujeva se. Srečno! Odpeljeva se. Mojster orientacije z nezmotljivim občutkom (sreča, naključje ali res znanje in prostorska predstava?!) pripelje do avtoservisa Jona. Po mestu je tekoč promet. Na servisu so polno zaposleni. Najprej imam občutek, da me niti ne vidijo. Potem imam občutek, da jih motim. In potem imam občutek – samo še tega nam je treba! A se kljub vsemu uspem dogovoriti za najnujnejše. Seveda je tako, kot je motorist predvidel. Če bo sam snel kolesi … in ju potem tudi sam namontiral nazaj … bodo premontirali pnevmatike … Sledi akcija, ki je tistim na servisu in vsem mimoidočim v zabavo. Miro dela, drugi klepetamo. Nekateri se zanimajo, zakaj to dela sam, druge zanima zemljevid, tretje Mongolija, četrte Slovenija … Pride pa tudi eden, ki si ogleduje zemljevid in zmajuje z glavo. Gleda me in pravi, da to ni mogoče. Seveda je mogoče, a moraš biti starejši. Vi ste še premladi! Sledi sprostilni smeh … In še skupinska fotografija za konec, ko jim je kar žal, da že greva. Z Rusi je po navadi tako. Greva skozi mesto do izvoza za Voronež. Vožnja in vročina utrujata. Pred kosilom se lahko malce zadrema, če človeku uspe najti primeren kotiček. Sanjaš lahko o strešni konstrukciji, ki je doživela širitev … Gospa za šankom je rekla, naj bova kar v miru, ko bo hrana gotova, nama jo bo prinesla. Kruh se v Rusiji naroča po koščkih. Dobesedno. In nikjer nisva videla, da bi ga kdo pustil, ali da bi bil med ostanki. Ali bo ta spoštljiv odnos ostal tudi z vdorom potrošništva, ki se že nakazuje?! Zakaj se človeku po kosilu zdi, da je cesta vedno daljša?! Tudi pred mestom Tambov potekajo dela. Nekatera polja so že poželi in preorali, nekatera so še divje zelena. Nenadoma se ob cesti kot privid pojavi Turgenjev. Ko prideva čez železniško progo, narediva kratek postanek, da vsaj malo pogledava rastlinje in polja. Tudi majhni ljudje v Rusiji na ruskih poljih pod večer postanejo veliki! Kot vedno, se je tudi danes začelo prezgodaj mračiti. Toda ruski mrak nama je pred Voronežem poslal svojega dobrega duha v obliki ruskega motorista, ki naju je nezmotljivo (in hitro) vodil do centra in do hotela Azimut. Tam sva bila pred dvema letoma, ko so ga ravno obnavljali in sva si zaželela, da bi videla, kako je obnova uspela. Pa tudi sicer bi morala nekam spat. Živeli ruski motoristi! Hvala in srečno! Hotel so res prenovili (pa tudi podražili). Letos pravijo, da je varno, da lahko motor pustiva pred vhodom. Hitro se odpraviva ven. V bližnji trgovini, ki je odprta 24 ur, malo gledava etikete … Po poti nazaj pa tudi različne izložbe … Hotel Azimut zgleda bistveno drugače kot pred dvema letoma (Centralna Azija 2015). Noč je lepa, na nebu je luna, babuška na vhodu pa vabi v posteljo. Dobrodošli!

26. dan nedelja, 6. 8. 2017 OKTJABRSK – PENZA Na jedilniku je kontinentalni zajtrk. Restavracija ne daje občutka, da sva v Rusiji, le jajca so gotovo ruska. (Tako razmišlja Miro po mongolskih jajcih iz Ulan Batorja.) Skozi okno se sluti lep dan, od sinočnje nevihte je ostalo le par luž. Odpraviva se, iz trezorja vzameva zlate palice in greva proti Krasnojarskem rajonu. Veliki trg je prazen. Strokovnjak razlaga, da imajo probleme z odvodnjavanjem. V predmestju rastejo nove hiše s pisanimi strehami. Zunaj mesta so polja, kjer črpajo nafto. Do Samare je 283 km, včeraj sva imela dober namen, da bi prišla do tja, a zastoji so bili prehudi. Obeti zaradi del na cesti niso najboljši. Če bo tako, kot je bilo včeraj, bova verjetno dolgo hodila domov! Še dobro, da v Rusiji ne manjka energije različnih vrst. Ceste gradijo na veliko! Krasni Jar je že v Samarski oblasti. Cesta je spet lepa. Žita,olja in elektrike jim tudi ne bo manjkalo. Zagledava mogočno reko Volgo. Na Volgi je elektrarna Žigulevsk, ki ima 20 turbin … Peljeva se prek Volge, most preko jezu je dolg približno 3 km. Nekateri pogledi so bili kar malce grozljivi. Popravljajo tudi drugi vozni pas in iz nasprotne strani se je nabrala že dolga kolona vozil. Ker sva jo tako tekoče odnesla, si lahko privoščiva malo počitka. Tudi kosmati prijatelj počiva. Vroče je in sončnice žarijo. Po sladoledu ne kaže pretiravati s hrano. Nadaljevanje poti je s stališča cestogradnje zelo zanimivo. Nekateri kupi materiala pa so celo estetsko privlačni. Lepša so seveda ruska polja, a o okusih se ne kaže prepirati. Opozorilo voznikom stoji na veliki steklenici vodke. Razlaga je odveč. Do Penze je še 36 km (…to noč nam jo doseči je mogoče…). Penza je mesto ob reki Suri (pritok reke Volge) in ima pol milijona prebivalcev. Tudi v Penzi potekajo dela … Motor se je začel čudno obnašati. Potrebno bo preveriti gume, tlak v gumah in armotizerje ... Upava, da so samo gume odtrpele svoje. V soju lune sva prišla do športne dvorane, kjer je tudi hotel. Bilo je malce nenavadno. Receptorka je rekla, da je tu za športnike. Pa saj sva športnika. Vprašala je, če bi izpolnila formular … in potem ni bilo problemov. Svetovala nama je, naj motor peljeva na stajanko. Z razsvetljenega parkirišča sva se podala za temne vogale in našla prostorček na kamionski stajanki. Kdo bi vedel, kje je bolj (ne)varno?!

Najtaboljšo sam nardim

Po “krompirje”sva šla. Domov pa le tu in tam kakšna kaplja dežja

Domače kranjske...v postli...neprecenljivo...

. .... moje prve LCHF palačinke ps. ... za vse, ki bi radi shujšali

Glodalca

danes malo po Kopru...

Navigacija na centralnem delu krmila DIY nosilec. Prenizko, preveč odvrača pogled iz ceste, blščanje zaradi premajhnega kota... Navigacija na mestu, ki sem ga opisal v prejšnjem postu.

Vi jeste surove??? Jaz jih pa spečem v pečci!!!

Malo predelave barvanja moje lepotice...originalna srebrna krila pobarvana v mat črno, kar je meni osebno veliko lepše

Današnji vtis. Kje za hudiča živim ? Zjutraj sem led čohal s stekla. V Celju ob 10.00 - 12 stopinj. V Zagrebu 17 stopinj, noro. Videno je bilo kar precej motoristov. Na meji proti SLO pa gneča kot sredi največje poletne sezone. Odštevam, še okoli 2 meseca do moje sezone. Scarabeo

Robi, bralci tvoje strani vemo, da nas opazuješ, ampak Sv. Trije kralji so že mimo. Kdaj začneš spet s pisanjem? Zmaga po trdem boju v F3A-A, Robert Mežnarič, Šoštanj 26.5.2001 (najdeno na spletu). Se mogoče spomniš tega dne, dogajanja, slavja?

. ... stari, brez veze je neki na blef probavat ... ... jest, če nisem vnaprej sigurn da bo dobr, se rajši baklav pa cevapov držim ps. ... hmmmmm ... sicer pa tud tvoja darila nisi bla glih švoh ...

Moj je bil bolj konzervativen, salame, špehovka, suha klobasa v zaseki, prekajena slanina in par vrst sirov. Še nisem probal teh lchf sladic, razen zadnjic sem dobil tester neke mesanice za keto mafine pa je blo bljak.

Evo prvi letošnji štrudl

Kratko in mokro.... Do hotela Faraon

Na prvi sliki je stanje kolektorja pred čiščenjem (očiščen pred 12kkm). Stanje tokrat ni bilo kritično, na sliki izgleda slabše kot v resnici (zaradi fleša). Na drugi sliki se vidi, da kislina ne odstrani zapečene umazanije, tudi polirka na kotni brusilki ne enostavno. Rešitev; vzameš vodobrusni papir granulacije 2000 in hitro preletiš krivine, nato pa samo še hitro poliranje (priporočam polirni filc za na kotno brusilko). Določena mesta so precej nedostopna a je vseeno precej hitrejše od ročnega poliranja. Po dobri uri dela ....

Malo bom se probal.

Vse je pa odvisno od tega koliko hočes za luči odštet iz denarnice, imaš kitajske "HID" kite že za mali dnar na e-bay, kvaliteta je pač primerna ceni. Spodaj je nekaj primerov višje cenovnih rešitev osvetlitve: Imaš več možnosti, od HID do LED, odvisno od proračuna in želja. Najbolj uporabljen HID komplet je tale od hid50 iz anglije: http://www.hid50.com/Ktm.html Malo dela je, da skriješ balaste lepo za števce, svetilnost pa po pričevanjih zelo dobra. Potem imaš komplet celo masko z bi-xenon fokusi: http://www.radegarage.com/parts/ktm-990-rr-kit/ to je plug&play zadeva, odšravfaš stari reflektor, prišravfat tega. V tujini kar popularna menjava za original. Imaš tudi možnost KTM 450 Factory Rally LED/Bi-Xenon opcijo od Aurore: http://www.aurora-rally.com/9x0 Celoten kit, spremeni klasično LC8 v 2017 450RFR izgled. Čisto nov kit. Kar se tiče pa dodatnih luči na straneh je pa tako, da jaz sem jih imel (Touratech), so bile uporabne tiste 3x v celem letu ko sem jih dejansko potreboval. Jaz jih ne uporabljam več, ker se mi jih za na terenu, kot je bil lani TET Hrvaška, zdi škoda da bi jih polomil. V primeru nakupa LED dodatnih luči, bi gledal takšne da jih lahko namontiraš pod glavno luč namesto tiste okrasne mrežice da so vsaj malo zaščitene v primeru da se motor prevrne na bok. Upam, da sem ti vsaj malo pomagal! Lp, Matej

. ... božičkova darila

Kaj se zgodi če preskočiš skok....

1 HP Marčič 78

V podobni torbici "vozim" NUVI765 že od leta 2010. Plastični nosilec je zamenjala kitajska kopija RAM nosilca za petino cene originala (Alu kot original). Montirano imam na levi strani krmila v višini ogledala. Za pogled na navigacijo praktično ni potrebno odvračati pogleda os smeri vožnje. Boljša lokacija bi bila nad števci, vendar je potrebno med vožnjo segati predaleč v primeru izbiranja. Brez problema z rokavico izberem naslednjo točko načrtovane poti. Moja ima na svojem motorju enako "postavitev". Tudi ona uporablja avtomobilski NUVI2405. Res avtomobilska navigacija ne nudi dodatkov, ki jih ima namenska (moto) navigacija, vendar za precej nižjo ceno omogoča vodenje, čemur je v osnovi namenjena. Torbica je dovolj vodotesna, da napravica preživi tudi dalj časa na mokri vožnji. ps, napajanje pa le priključi. ima mlade, ko najmanj pričakuješ. Ne sprašuj kako vem .

Sm si ukradu slike s fbja ... današnja Zaplana ... "pasal k budali šamar" ... na enem izmed ovinkov cel kup ledu ... preživel na dveh ...

Tudi na XT1200Z je bil vpoklic

Mam tri...Borut bova sprobala...hehe

lej ... kračo narežeš na drobne koščke in jo zaužiješ ... vseeno je lažji obrok tko, kot da kračo v roke primeš in jo glodaš

Oujeee

Baje, kar počneš prvi teden v novem letu, boš celo leto, majkemi upam da res. Ker sem na prisilnem dopustu, je potrebno dneve izkoristiti in baje bo 2 dni kr ok, zato ni dvoma, v Paklo. Jah štart je bil nič kaj obetaven, mrzu 2C in moker, pa še megla... ampak vremena so se Kranjcem od Novega Vinodolskega razjasnila, tako da je prav sedlo malo našraufat gas. Malo sonca,al oblakov od 10 pa do vročih 14C, s skromnim povprečjem 84km/h... ampak orgazmično. Ker je vse zaprto in človek težko preživi cel dan z vrečko čipsa, bo Milena poskrbela tudi za večerjo...za desert bom pa kr sam.

Dež je bil za nazaj

Z ruske zemlje sva počasi prešla na star asfalt, po temi pa tudi na novega. Rusko nebo se je ob najinem prihodu rdeče obarvalo. V črni ruski temi sva prišla do Gusinoezerska in do hotela. 18. dan sobota, 29. 7. 2017 GUSINOEZERSK – BAJKALSK Kava, čokolada in v kotu škornji, ki so prestali mongolski prah. Jutranje tihožitje. Pogled iz sobe pokaže žalostni razpadajoči stadion. Obujeva zloščene škornje in greva. Motor je preživel noč na ograjenem dvorišču za hotelom, kjer se trudijo tudi z vzgojo zelenjave. Tudi dvoriščna vrata so uspešno preživela noč. Prodajalke na ulici ponujajo poljske pridelke in gozdne sadeže. Še zadnji pogled na hotel – ornamenti na fasadi spominjajo na Mongolijo. Po prvi noči v Rusiji vse še spominja na Mongolijo! Na črpalki vozniki z nasmehom čakajo v vrsti. Z veseljem vsi gledajo tojoto. Tega, da je v bližini ženska v delovnem kombinezonu in s čelado na glavi, pa nihče ne opazi! To je v Rusiji čisto običajen prizor. Pred blagajno se vsi obračajo, ker črpalkar razlaga, kaj vse je na najinem zemljevidu. Prišla sta iz Mongolije! Vsak želi kaj vprašati in lahko bi kar ostala, a zaključim z izjavo, da imajo Rusi mnogo mnogo boljše ceste kot Mongolci in to prisotni sprejmejo kot priznanje. Radovedni množici dobesedno pobegnem. Z obnovo ceste bodo končali 15. 11. 2017. Greva proti mestu Ulan Ude. Spremlja naju vonj pokošenega sena. Breze se bleščijo v soncu. Rastlinje spominja na dom. Voziva se po vzhodni sibirski republiki Burjatiji. Ljudstvo Burjati je mongolskega porekla in predstavlja 30% prebivalstva. Tu blizu so tudi budistični samostani in izviri tople vode, a žal nimava časa za postanek. Tudi nadhod čez cesto v naselju Ivolginsk je v mongolskem stilu. Na hribu je vojaška cona, na ravnini pa že predmestje. Malo bova zavila s poti, da bi si vsaj na hitro ogledala mesto Ulan Ude in njegovo znamenitost – največji kip Leninove glave. Proti centru pelje nova asfaltirana štiripasovnica, zapeljeva se na most preko reke Ude. Mesto, ki ima približno 400.000 prebivalcev, je urejeno in čisto. Je glavno mesto republike Burjatije. Parkirala sva prav pred glavnim trgom pri policiji. Presenetil je kup okrašenih avtomobilov – očitno je sobota dan za poroke. Na drugi strani trga pa je bilo vse prazno. Na panojih je prikazana zgodovina mesta. Za njimi je bedel Lenin. Kot v posmeh komunističnemu vodji so pred njegovim nosom parkirane buržujske limuzine … in mladoporočenca v oblekah po zahodnjaški modi gresta tod mimo v svetlo (nesocialistično?!) bodočnost … Ostareli otrok socializma si ob umazanem nemškem motorju misli svoje … in verjetno ne bo gledal na levo, pač pa na desno … Odpraviva se iz mesta preteklosti in bodočnosti. Nazaj čez most in proti Irkutsku. Ob vodi je lepo, na drugi strani je železnica, ob cesti so hiše in vrtovi. Voziva se po podeželju. Za kosilo se ustaviva v ribji gostilni. Rib nimajo! Naroča in plača se pri šanku. Natakarica je mrka, Miro ugotavlja, da verjetno ni bilo tapravega šoferja mimo. Pijeva vodo in zeleni čaj. Danes je najbolj vroč dan na najini poti, 35 stopinj! Jeva boršč in govedino, kar je čisto dovolj, za to vročino celo preveč! Cesta je lepa, narava je lepa … in nenadoma se odpre pogled na brezbrežno Bajkalsko jezero. Če človek ne bi bral o njem, bi si mislil, da je morje.V resnici je Biser Sibirije, kot ga tudi imenujejo. Je najstarejše in najgloblje jezero na svetu. Po količini sladke vode je tudi največje. Količina vode v njem je enaka količini 20 % vseh sladkih voda na svetu. Po površini meri približno 31.500 kvadratnih kilometrov. Dolžina je 636 km, širina pa od 25 do 79,5 km. Tudi brez vseh naštetih podatkov je enostavno LEPO. Lepoto narave zmoti nova trasa; a cesta bo za vse, zato je vredno s potrpljenjem preko takih odsekov. Lepota je tudi v tehničnih detajlih. Na novih odsekih ceste se ne razmišlja … Tudi ob odcepih se včasih ne razmišlja, včasih se poglobljeno razmišlja, včasih te pa kar samo zapelje. Tako sva se dala zapeljati odcepu za Bajkalsk – samo malo bi pogledala in potem bi šla naprej … Malo sva se ustavila. Sibirsko rastlinje je vabilo v svoj objem, nostalgija po domačih zeleh je bila premočna. V Sibiriji vse vidno raste. Puhti od rasti. Če pa si tehnični tip, seveda opaziš kaj drugega, npr. izgubljeni vijak. In treba ga je nemudoma nadomestiti z novim. (Še dobro, da ni odletelo tudi kaj drugega!) Z novim šraufom je laže naprej. Samo malo bi pogledala … pa sva se odločila, da bi se kar ustavila. Bajkalsk je majhno mesto s približno 15.000 prebivalci. Tovarna za proizvodnjo celuloze in papirja, ki je v tem mestu, je bila omenjena celo v slovenskih časopisih – kot glavni onesnaževalec Bajkalskega jezera. Miro je nekoč bral tudi o ruskem smučišču, ki naj bi bilo tu blizu. Zaželel si je vonja po zimi. Poiskala sva to smučišče in se parkirala. Pristala sva v lepem hotelu. Ruska mačka je bila podobna naši Mumi. Šla sva na sprehod, uživala sva v miru in na svežem zraku, spila sva vsak svojo barvo piva in gledala smučišče. (Gledala sva tudi ruske petičneže, oblečene po zadnji modi; oni pa so gledali čudna in edina tujca in edini motor na parkirišču.) In utrujena sva se vrnila v hotel. Še malo počitka pred spanjem! Pa še ruski zemljevid bi moral malo preštudirat …

A ti sploh spremljaš? Nekdo ga je vzel za razvoj... In ti nekdo so prišli lani do zmage, letos skor do prvaka... Želijo, da bi tudi dirkal za njih odkar je prišel nazaj k njim, pa noče...

Pot proti domu 26. julij - Augustow - Poljska 27. julij - Rzeszow - Poljska 28. julij - Budimpešta - Madžarska 29. julij - Šmartno pri SG - Slovenija Sreda, 26. julij 2017 – prva runda poti do doma. Danes prespiva na Poljskem v kraju Augustow. Motor na hitro odrešim ptičjih kakcev in mačjega lulanja. Zdaj pa 3 spanja, pa bova doma. Še zadnji pogledi na zanimivosti Rige. Na poti proti domu sva se peljala skozi kraj Jelgava, ker je tukaj največja baročna zgradba Baltskih držav in sva si jo želela ogledati. Res je ogromna. Upam, da se vidi, kako na ravno je obrabljena guma. Pa še dolgo ne bo videla ovinkov. Takole zgledava v dežjakih. Na poti sva imela res srečo z vremenom. Prvič naju je pralo zadnjih 70 km pred Vilno. Ne pralo, zalivalo. Drugi dež sva doživela na proti proti Talinu, a le za par km. In tretjič nekaj km na današnji poti. A tukaj je že pojenjalo in sem lahko naredila fotografijo za spomin. Sva raztovorila in se odpraviva po mestu v lov na hrano. Vmes pa si še pogledava mesto Augustow na Poljskem. Zelo lepo. Četrtek, 27. julij 2017 - danes je še vedno dan na Poljskem. Prespiva v kraju Rzeszow - pa da si jezik zlomiš. Vožnja skozi Budimpešto je potekala tekoče in brez nervoznih voznikov. Vmes sem naredila nekaj posnetkov. Nisva se pa vračala v središče, ampak sva si mesto ogledala z gradu Buda. Grad Buda – začeli so ga graditi v 13. stoletju. Danes spiva doma, juhuhu. Doma nama je striček Google povedal, da so v tej dolini ves teden imeli raznorazne prireditve – največ glasbenih. Sobota in lepo vreme pa sta pritegnila ogromno ljudi. Prireditve se odvijajo v treh krajih in Kapolcs je bil eden izmed njih. Vročina. Nisva se še privadila. Vsak dan vožnje je bilo za nekaj stopinj bolj toplo. Nasmeh veselja, doma, Slovenija, brez zapletov... Najina lepa dolina, zelena, obdana s hribi. Kilometrina. Pa še zemljevid poti od Talina do Šmartna. Tukaj pa je celotna pot: rdeča pot je do Talina, modra pa nazaj proti domu. Izleti na poti niso vrisani. Tako, pa je konec. Pa je za nama spet eno potovanje, ki sva ga delila. Trajalo je 22 dni, imela sva se lepo, vreme nama je služilo.

Riga. Prečudovito staro mestno jedro polno zgodovine, ki leži na otoku. Še njam in greva proti domu.

Tukaj ima svoje prostore predsednik republike Estonije, pred vrati pa častna straža. Na stavbi je tudi tabla z imeni vseh predsednikov od leta 1918 dalje. Izvzet je le čas druge svet. vojne. Kadriorg palačo je zgradil ruski car Peter Veliki, začel je leta 1718 in do njegove smrti leta 1725 je bila zgrajena. Peter Veliki je umrl star 53 let. Zgradil pa jo je za svojo ženo Katarino I. Rusko, ki pa je umrla le dve leti za njim. Je pa nasledila svojega moža in bila ruska carica zadnji dve leti svojega življenja. Umrla je stara 43 let. Par minut hoje proti morju je kip Rusalke. Kip so postavili leta 1902 kot spomin na potopljeno rusko vojno ladjo, ki je leta 1893 potonila na poti na Finsko. Kip pa je pomemben tudi zaradi tega, ker je bil prvi kip v Estoniji, ki ga je naredil estonski umetnik. V parku v bližini palače sva za nekaj minut prisluhnila glasbi in prezračila nogavice J. Hmm, s katerim bi nadaljevala pot? Vreme je že skoraj kičasto, tako lepo nama sonce sije vsak dan. A ker sva na sprehodu skozi mesto Talin od vodičke izvedela, da hvaljenje vremena prinese nesrečo in se bo vreme takoj poslabšalo, sem opravil ritual Estoncev in trikrat pljunila preko leve rame. Ob cesti opaziva gnečo avtov in ljudi. Kaj dogaja? Opaziva tole čudno vzpetino. Obrneva motor, da si jo pogledava pobliže in jo fotkava. Kaj to je, bo povedal striček Google. Na tem področju je bil zapor in zaporniki so delali v kamnolomu. To je bil odprt kamnolom za rudarjenje apnenca in marmorja. V devetdesetih letih ,ko se je Estonija osamosvojila, so Rusi spraznili zapor in tako ni bilo nikogar, ki bi skrbel za izčrpavanje vode iz kamnoloma. Voda je z neverjetno hitrostjo zalila kamnolom in zapore. Sredi ničesar stoji polnilnica za električne avtomobile. A če živiš od turizma, je dobro razmišljati širše in turiste privabiti tudi s takšno ponudbo. Spet jeva prah. Imajo čudovite gozdove. Samostan je le še ruševina, a kljub temu je kaj videti. Še tankava, da bo za jutri motor pripravljen za pot v Rigo. V Estoniji skoraj ne najdeš bencinske, ki ne bi bila na kartice. Sem pritiskal na tipko ENGLISH, pa je ni zagrabilo. Pa sem tudi v estonščini vse prav naredil, ker tankala sva lahko, kartico pa sem tudi dobila nazaj. Pogled na te robčke me je zmeraj nasmejal. Takole pa zgleda polnoč v Talinu. Nedelja, 23. julij 2017 – pot v Rigo Estonci se zelo držijo varnostne razdalje. Šoping ob poti. Počitek, kavica in štumfni ritual. Dolga plaža z mivko, plitva voda, ki omogoči toplejšo vodo in najpogumnejši se kopajo. Niso zmeraj vsega krivi šleparji. Velikanski vrček ob cesti, posnet v mimovozu J. Sva že bila v taki situaciji in sočustvujeva s tem motoristom in njegovo ženo. Bila sta s Finske. Upam, da se jima motor ni pokvaril že kar na začetku njunega potovanja. Če ne bi bilo table, da sva prišla v Latvijo, bi po pokrajini in hišah težko ugotovila, da sva v drugi državi. Na cesti, ti je pa takoj jasno, da nisi več v Estoniji. Nimava pojma, zakaj je ob strani ceste še tak ozek pas asfalta, ampak večina vozi na pol preko črte. To da so trije vštric sploh ni nenavadno, ko pa so bili štirje, me je rahlo spreletel srh. Pa sva prispela v Rigo. Še par km, pa bo. Niti sanjalu se nama ni, da je to mesto tako lepo. in čisto slučajno The Corner house ali KGB stavba. V tej stavbi je muzej okupacije. Še parkirava in greva na večerni sprehod po centru Rige. Se nadaljuje.

Talin Republika Estonija je majhna baltska obmorska država v severovzhodni Evropi, ki na zahodu in severu meji na Baltsko morje, na jugu na še eno baltsko državo, Latvijo in na vzhodu na Rusijo. Estonija ima tudi otoke. Čeprav so njihovi najbližji sosedi Latvijci, jih Estonci ne razumejo, saj je njihov jezik popol-noma drugačen in je bolj podoben finskemu. Njihovo država je približno tako veliko kot Litva in Nizozemska, a Litvancev je 3 milijone, Nizozemcev 17, Estoncev pa malo več kot 1,3. Od tega pa samo v Talinu živi ena tretjina vseh prebivalcev te države. Potem pridejo pa še turisti in gneča je neizogibna. V treh največjih mestih Estonije – Talin, Tartu in Narva (leži ob meji z Rusijo) živi približno polovica vseh prebivalcev. Ostali pa so razporejeni po preostali državi in tako je podeželje precej prazno in redko naseljeno. Ima pa Estonija zelo veliko vode. Površina vode v SLO je 0,7%, v Estoniji pa kar 4,56 %. Najvišji vrh je Suur Munamägi (318 m). Okolica apartmaja je lepa, polna zelenja, mirna in urejena. Vse za ograjami. Do obale imava največ 300 m. Ampak teh 300 m se je zaradi ograj (pa kaj je s tem folkom) zavleklo na 2 km. Vmes malo borovničk. Pa ogled Černobilske trave, čudim se čudim, haha. Otočki v Baltiku - asrani do amena. Tako je videti sončenje ob Baltiku. Ruto na glavo, pa narediš se čim nižjega, da ne piha po tebi. Oblečenima nama je bilo krasno toplo. Še enkrat zoomiran pogled na Talin in jo mahneva proti domu, postajava lačna. Češnje! Mi smo naše že pozobali, tu pa šele rastejo. Kisle. Ker ni kakšne restavracije v bližini, sva šla v bližnji market in kupila že pripravljeno hrano. Svinjske rebrce in pečen krompirček za 8 €. Njam. Oči so mi obstale ne temle kruh. No, bil je bolj posladek – 2, 50 €. Ampak ga v dveh dneh še nisva zmazala. Še zmeraj me daje prehlad, zato je apoteka zmeraj pri roki. Ne samo po deželi, tudi v samem mestu imajo ogromno dreves. Lepo je pogledati vso to zeleno barvo. Stari del je tudi tu tlakovan s kockami, mesto je čisto in polno, prepolno turistov. Estonci niso veren narod, zato na poti tudi nisva opazila veliko cerkev ob cesti. Le 30% se jih je opredelilo, da verujejo. So pa zelo vraževerni in verjamejo v duhove, objemanje dreves in podobne stvari (besede vodičke). Je priznala, da je tudi sama vraževerna in zato ni stopila na noben pokrov cestnega jaška. Tudi v Estoniji znajo, tako kot pri nas, zapravljati več kot je potrebno. Tale spomenik so postavili vsem padlim vojakom v vojni z Rusi v letih 1918 do 1920. Začetni znesek zanj je bil 3,5 milijona, na koncu so pa pristali pri osmih. Neprestano pa ga je potrebno tudi popravljati. Spomenik je obložen s steklenimi ploščami, za njimi pa so luči. Zaradi vlage so se v njem namnožili organizmi in je zato postal roza barve. Pa so ga spet popravljali. V Talinu je tudi ruska cerkev. Fotografiranje je v njej prepovedano (to je očitno navada v vseh ruskih cerkvah) in v njej so imeli tudi varnostnika, ki je budno spremljal obiskovalce. Je pa tudi močno izstopal iz množice. Kot da bi Al Capone posodil svojega telesnega stražarja. V notranjosti ene izmed cerkva imajo na stenah obešene grbe premožnih estonskih rodbin. St Olaf's church je najvišja stavba v Talinu, visoka je 123,8 m. V času njenega obstoja je v zvonik 10 krat udarila strela in trikrat je pogorela. V času gradnje so v nesrečah umrli tudi vsi njeni graditelji, zato pravijo, da je to hudičeva cerkev. Nobena zgradba v Talinu ne sme biti višja od zvonika te cerkve. Še nakup spominkov in domov. Aja, še ena zanimivost - cvetoči bezeg. Tu se vidi kolk so za nami, haha. Estonci se z Latvijci prepirajo o tem, kdo od njih je prvi postavil božično jelko na trgu. Zdaj so se zmenili, da so Estonci prvi postavili božično jelko, Latvijci pa prvo okrašeno božično jelko. Niso imuni na bedarije. Jutri greva na ogled Kadriorg palace, ki je bila prvotno poletna cesarska rezidenca, in je izredno dobro ohranjena še od začetka 18. stoletja. Potem pa še na eno krajšo furo z motorjem do zahodne obale. Zdaj se že dva dni samo špancirava po mestu in po polžje premikava skozi gnečo, da že pogrešava kaj več kot le do 40 na uro.

Se še spomniš te fotografije iz javljanja iz Vilne? Svet je resnično majhen. Najina hčerka mi je pisala, da je v ozadju na fotki njen znanec Lukas, ki je bil v Sloveniji na izmenjavi študentov preko Erazmusa. Lukas živi v Vilni. V Sloveniji je spoznal tudi tole punco Deniz, ki je doma iz Istanbula. Pa sta se zaljubila. Ni mogel verjeti svojim očem, ko mu je Leja poslala fotko. Vreme je kičasto. Na severu Litve se proti nebu vzpenja velikanska skladovnica simbolov krščanstva, ki v višino ne meri več kot deset metrov - Kryziu Kalnas ali Hrib križev ali Grič križev. Priznam, ob prvem pogledu na ta pukl sem bil malo razočarana, a ko sva začela hoditi po njem, sem videl, da je tega ogromno in da sem mu naredila krivico. Križev je vsako leto več, saj jih ljudje še vedno nosijo. Kosilo v fantastičnem ambijentu. Ponedeljek, 17. julij 2017 – izlet v Nacionalni park Kursiu Nerija (rt, ki meji z Rusijo in ni povezan z Litvo po kopnem). Pa sva se peljala dobrih 600 m s trajektom. Komaj je trajekt zaštartal, je že bremzal. Povratna karta za 2 osebi in motor slabe 4 € in pol. Ker vstopava v Nacionalni park, je seveda treba plačati. Za motor 5 €, za avto 4x več. V ozadju peščene sipine, v ospredju pa en bohan. Malo sem zagreznil, hahahaha. Peska je toliko, da je treba iz njega tudi kaj narediti. Pred odhodom je treba še nujno pogledati tudi staro mestno jedro Klaipede. Motorček v garažo, potem pa v torek, 18. julija, na pot v Siguldo v Latvijo (za eno noč) in v sredo, 19. julija, v Talin v Estonijo. V Latvijo se bova še vrnila na poti proti domu. Še nekaj zanimivosti o Litvi - kar tako nametanih Ko sva v deževnem vremenu prispela v bližino Vilne, so naju fotografirali za potrebe policije. Pa ne kar prvi dan, no!!! Še sreča, da so naju fotkali od spredaj. V Litvi imajo precej kamer po mestih (veliki brat te opazuje povsod) in precej radarjev, omejitev hitrosti na komaj 70 km na cestah, ki so ravne, brez naselja. Po nekaj dneh sva ugotovila, da so radarji, glede na hitrost tukajšnjih voznikov, še kako potrebni, saj so nekateri pravi divjaki. Ogromno je tudi letečih (ne, ni napaka) policajev, ki so precej visoki. Imajo jih tudi na cestah „in the middle of the nowhere“ in sva parkrat bila že resna konkurenca našim bratom Prevc. Kolesarji so skoraj vsi oblečeni v odsevne jopiče. Stara mestna jedra so v večini še vedno tlakovana s tlakovci in kamni, ki so zlizani in zoprni za vožnjo z motorjem. Kruh – ponudba taka, da te sezuje. Vsak, ki sva ga do sedaj kupila, nama je bil dober. Nekateri so bolj podobni kolaču kot kruhu. Alkohol – ni da ni, police, police, police alkohola, samo nič po 22. uri L. So nama vzeli pivo, potem pa nisva kupila nobenega, ker nisva več šla po nakupih. Letos sva se odločila, da bova jedla zunaj in sva si ga tam privoščila. Čez komot ga ni. Sinhronizacija filmov – isto sra*** kot na Poljskem. Je pa res, da televizije itak ne gledava. Ni časa. V Siguldo - LA (18. julij) in naprej v Talin - EST (19. julij) Debela jopa ni bila dovolj, iz zalog potegnem še zimske nogavice. Se splača kupiti dve številki večje moto škornje. Dvojni štunfi grejo komot noter J Medtem ko bijem bitko z nogavicami (kar predstavljaj si, da si oblečen, ko severni medved, potem se je pa treba še sklonit), Matjaž fotka okolico. Ampak ni zime za eskime in gremo dalje. Urejenost hiš in okolice presenetljivo lepa. Spet sva imela srečo, dež je bil hitrejši od naju, tako da nama je ostala samo še mokra cesta in svinjarija na motorju. Važno, da sva midva suha, umazanijo bova že doma oprala. Prispela sva na cilj in tokrat nama je celo uspelo priti uro prej, kot sva javila. Pričakala naju je starejša gospa, domek skromen, a urejen in čist. Picerija! Joj, škoda da sva že jedla. Krasno bi bilo jesti v takem lepem okolju. Pa naslednjič. Sreda, 19. julij 2017 – nadaljujeva pot v Talin v Estoniji. Najina pot do Talina. Ne, nisem zaspan. Samo malo me oko jezi. Ko ob kavi po kruhu zadiši J Oljne repice do koder ti seže oko. V primerjavi z Litvo je imajo v Estoniji ogromno. Tudi v Estoniji imajo mline na veter. V tem je restavracija. V Estoniji so pa res pozorni na hitrost in varnostno razdaljo. Pustimo na strani, da so mi šli radarji že pošteno na jetra, ker so na vsakih par kilometrov. Že v Litvi jih imajo veliko, a tu v Estoniji so pa obsedeni z njimi. A sva se na cesti počutila varno. Poleg tega ti nihče ne vozi za ritjo, ker imajo te bele kvadratke na cesti in znake, ki te opozarjajo, da morata biti med voziloma najmanj dva kvadratka. In tega so se držali. Pustimo eno izjemo, a ta je bil edini. Čudne navade v restavracijah za naše razmere. Najprej opazim, da bova morala naročiti pri šan-ku. Naročim pijačo in prosim za meni v angleščini. Pijačo moraš plačat takoj. Pregledava menije, nobene slike, tu pa tam jim zmanjka angleščine in upaš, da bo na krožniku, to kar misliš. Spet nazaj k šanku, naročiš, plačaš, dobiš številko in čakaš. Če je gneča, se pri šanku pošteno načakaš. Pa sva prispela v Talin. voila, najina hiška. Kašljanje še ni mimo, vodke je zmanjkalo, sem prešaltal na medico. Dobri so tile medikamenti J Se nadaljuje.

Iz Petrozavodska se odpravimo proti Sant.Petersburgu v Estonijo(Talin), Latvijo (Rige) ,Litvijo (Vilnus) preko Poljske, Češke in Avstrije domov. Po 22 dneh in 10tkm srečno prispemo domov.

pa po hribu dol prej ustavu js mam nosilec za telefon samo v avtu ... na motorju ga mam v torbici in mi dol visi kdo me kliče ... če bi pa že na motorju uporabljal navigacijo (saj jo ... ampak se ustavim .. kavo spijem in pogledam pot), bi uporavil samo preko zvočnikov .. itak vse pove ... una baba u navigaciji vse ve kam morš it