Dvorana slavnih

Naša zverina...prvo je potamanil vse ovčke...zdaj jih pa čuva, da mu jih ne bi kdo požru...

Dobro jutro...

Res je.

..."težko" je na temu svetu......

Dej še men prepošl, da bova na istem

.... razna pisma, da sem zadel na loteriji in razne oporoke itd, ki jih skoraj dnevno dobivam na mail. ma jset bi mogu bit že večkratni miljonar kokr mi ludje zapuščajo. Tole sem pa spet dons dubu. premišljujem, da bi počas kr službo pustu Google_NEW_YEAR_AWARD.jpg

Pa dobro, cela stran 277 globokih misli je v tujih jezikih, ali po naše ni več nobenih globin? Če padeš globoko se hitro poberi, obstajajo vedno še večje globine.

Marčič ima bolj kot smolo težave z slabo organizacijo in neupoštevanju osnov pri takem podvigu. Na ta "trip" je šel dokaj nepripravljen in neorganiziran kar se tehnike tiče. Glede kondicije ne vem. Motor slabo vzdržuje in ima precej vihrav pristop do celega podviga. Če mu letos sreča prizanese in se ne polomi, bo pa skoraj gotovo motor izdahnil iz nekega razloga v naslednjih dneh. Nisem črnogled in mu privoščim najbolje... ampak moje priprave za Hellas Rally 2018 so bolj resne kot so bile njegove za Dakar. Vijaka mu ni odlomilo...ni najbolj po pravici povedal, ker ga je bilo malo sram... zgubil ga je ker ne upošteva navorov in zateguje na pamet, ter predvsem ker ni uporabil Loctite. Osnove! Pol muzgubil matico zobnika in je ketno dol vrglo in povilo in ni imel orodja, da bi to popravil. Orodja ki stane 30€ in vzame placa close to zero. Par členov verige in dva vezna člena in bi rešil težavo. Še jaz to vozim s sabo, pa se grem samo adventure. cccc, kar se tega tiče.

In pa še sporočilo njegove predstavnice za javnost:

Celotna Afrika, topo rutabilen zemljevid (se redno osvežuje). OSM izvor, inštalacija za PC, brezplačno. http://www.gmaptool.eu/en/content/africa-osm-topo-routable

ena domača globoka s tradicijo

ti mi lepo nakaž 10% pa ti vse prepustim

Z mojo drago sva se danes ob 12.30 srečala pri vhodnih vratih v hišo, ona je prihajala iz službe, jaz pa odhajal v "svojo službo" ... Jaz sem se vrnil iz "svoje službe" čez približno eno uro in pol, moja draga pa je medtem že odšla v svojo "popoldansko službo" = najprej poskrbeti za svoje dobro počutje ... Med vožnjo proti Idrijski Beli mi je zopet "preskakoval" menjalnik, zato sem se med vračanjem domov ustavil v KC Bonča, kjer mi je gospod Valter povedal da z menjalnikom ni nič narobe, ampak je za "preskakovanje" kriva zarjavela veriga. Vprašal sem ga tudi če je zarjavelo verigo pred "mazanjem" z za to namenjenim oljem treba prej še očistiti in odgovoril mi je, da bo zadostovalo, če jo samo naoljim ... Med današnjo vožnjo sem srečal še enega kolesarja ki se je že vračal iz Idrijske Bele, jaz inavalid zaradi prometne nesreče, on pa zaradi preživetega raka ... "Take so" ... Moja draga je po horoskopskem znamenju bik ...

ampak Lydon je faca, vsi umirajo al pa se borijo na smrt, on se pa zabava. Dober je.

Sj ravno v tem je finta, da ponavadi greš eno gor, drugo pa kontra, da je krog narejen, odvisno kam boš še dodatno kolovratil. Načeloma mi je pa Transfagarasan bolj všeč z južne, Transalpina pa s severne. Ampak koneckoncev je itak vseeno po kateri strani greš. Je pa Transfagarasan bolj zanimiv za razglede itd, ker podlaga je ubitačna, Transalpina pa za dirkanje Malo se pa z izbiro lahko igraš tudi glede na vreme, predlagam, da imaš rezervni plan, kajti če je en prelaz moker ali deževen obstaja možnost, da drugi ni. aja pa še nekaj, predlagam da greš na prelaze med tednom, kajti lani avgusta smo bili očitno med kakimi prazniki in je bila obupna gneča.

malo smetimo, pa ti bom vseeno odgovoril .... vsak akumulator, ki je star več kot 5 let načeloma crkne, čeprav zdržijo tudi dlje, pa ga filaš ali ne ... gre samo zato, da je spomladi akumulator poln in pripravljen za vtise z dnevnih voženj. V Elisi prodajajo tudi tega iz Oxforda ... sj prodajajo tudi ketn spreje, pa tudi verige menjavajo in jih prodajajo en star pregovor pravi: jebeš ili ne jebeš, vreme kurcu prolazi prevod: komaj čakam pomlad, da nardim vtis iz dnevne vožnje v letu 2018

DANAŠNJI REZULTATI: https://www.dakar.com/en/rankings/stage-5/Bike?type=ce IN ŠE SKUPNO: https://www.dakar.com/en/rankings/stage-5/Bike?type=ce

Thumper mal v temo brcaš. Kolikokrat je odpadel vijak tovarniški ekipi Ktm-a ? Zobniki se pogosto menjajo (na dirki) in ne ko so obrabljeni. lp

1:0 za tiste k pravjo, da vijak je in 1:0 za Dakar, ko ujame tekmovalca na slampasto pripravljenem motorju brez osnovnega orodja

nekako takole bi moralo biti...

Če imajo v trgovini pravi pinlock oz. vizir na zalogi ti bodo zamenjali takoj, če ne ti lahko naročijo. Najboljše je da prej pokličeš, če boš seveda šel v katero od poslovalnic v Avstriji...

Jap potrditev od Markota XRT 20 090 € XCA 21 090 €

KTM 450 Rally/RFR motorji so dobili vbrizg leta 2015, prejšnji modeli (450 in starejši) so uporabljali fergazer. Marčič vozi prvo generacijo 450 Rally motorja. Lyndon vozi pa drugo generacijo 450 Rally, ki ima FI. Več info o KTM 450 Rally/RFR - http://www.advpulse.com/adv-bikes/ktm-450-rally/ Sicer pa tudi motorji z FI uporabljajo podobno gumico za pritrditev t.i. throttle body (nimam pojma kako se temu reče po slovensko) na ohišje motorja oz cilinder/cilindre in na drugi strani na airbox. Tako ta se ti tam lahko pojavi isti problem.

Ali pa ašovčič u roke. Bom že nagruntal B varianto, itak se bo moj plan podrl po prvem dnevu. Potem pa na star ogenj. Sem pa našel tudi tole: http://www.uncover-romania.com/visit-romania/travel-ideas/top-roads-in-romania.html

Mal poguglaj, ampak je vse odvisno od vremena, baje biciklirajo tudi ko ni uradno odprta in vozijo, je pa vse odvisno od vremena, ampak saj veš kak je maja, lahko sneži al pa je 30C https://www.martin-adventures.com/blog/2017/4/27/when-does-the-transfagarasan-highway-open-and-close Za Transalpino pa ne bi vedel. ps. v skrajnem primeru, pač obrneš ko prideš do snežnih zametov.

s4 je s temi kilometri že v drugi polovici življenja, 750tka pa verjetno tudi. Ducati ni BMW in ni za pričakovat da bo šel kaj veliko prek 100.000km razen če ne narediš preventivno revizijo prej. Po vseh tujih forumih imajo max 60.000milj cca 100.000km ko je bil že potreben poseg v motor. Nebi ti ravno priporočal ducatija z veliko kilometri. Je pa servis S4 krat dva od 750. Druga zadeva če kupuješ raje kupi 620, ker je bolj poskočen motor kot 750 in ima 6 prestav, 750 nima. še bolje pa s2r 800, 1000ka je že spet dražja v nekaterih primerih(vsaj kar se sklopke tiče) vse ostalo je tam tam. Vsekakor pa če že monstra ti svetujem da je oljno zračno haljen. Vodno hlajen je za divjake

občasno dam, vsaj mularijo in priložnostne tatiče odvrne. Je to zelo solidna ključavnica (težka tudi za tovorit), predvsem pa je važno da daš z nje na krmilo rumen telefonski kabel, da se že na daleč vidi, pa da ne pozabiš. Pa fino je k ledica ponoči utripa na ključavnici. Jaz mam sicer še prejšnji model, k si moral s kladivom po nji tolči, da je zapiskala , te pa zaznajo že 3d premik.

če prižganega pustiš, bodo mislili, da še prej prideš nazaj

Enkrat je Chuck Noriss v štekdozo tak pihno da so se na Fali turbine nazaj zasukale!

23. dan četrtek, 3. 8. 2017 OMSK – KURGAN Odpraviva se iz avtopralnice. Skozi predmestje prideva na glavno cesto za Čeljabinsk.Voznik opozarja na nevarnost, da bi zavila proti bližnjemu Kazahstanu. Pozor, ne v Kazahstan! Na krožišču se uspeva pravilno usmeriti. Vreme ni najboljše. Cesta pa BO boljša. Tu so na črpalkah drugačne mašine. Tako čistega motorja pa že dolgo ne … Narava je seveda lepa (narava je vedno lepa), zakaj je toliko posušenih brez pa še nisva uspela ugotoviti. Onesnaženje? Še eno za umetniški vtis. In potem spet klasično naprej do prvega postanka, ko lahko naredim nekaj rastlinskih fotografij. Od daleč pa ujamem tudi vsejedega motorista. Med kosilom v obcestni restavraciji sva srečala dva Italijana iz Peruggie. Izmenjali smo par besed. Gospa in gospod potujeta z avtodomom in vsako leto gresta v Mongolijo. Da pa gre človek v Mongolijo z motorjem, tega pa še nista videla. Mongolija nam je všeč – imamo nekaj skupnega. Upava, da jo bova tudi midva še kdaj videla. Zdaj morava žal proti domu. Italijana imata na razpolago veliko časa. Srečno! Nekatere dežele človeka začarajo … Temperatura neverjetno narašča; tako je pač v Sibiriji. Zjutraj naju je zeblo, po kosilu pa je 32 stopinj! Remont! Deli ceste so lepi, deli slabi. Teren je močvirnat. Polj je malo. Naselja so revna, veliko je opuščenih farm; videla pa sva samo eno novo. Temperatura se je z opoldanskih 32 stopinj spustila na 15, zvečer pa celo na 12 stopinj! Pred Kurganom sva imela uro hudega dežja in mraza. Ustavila sva se v prvem predmestnem hotelu, se počasi odtalila in uživala v ruski vroči vodi. Potem sva šla celo na večerjo. V restavraciji smo bili samo štirje. Čaj, juha, pivo, sladoled in zubočistki– čudne kombinacije!

Splitčani, oz. GS-ovci iz Brača so nama pokazali najkrajšo pot iz Transalpine na Transfaragašan. Oni so se tam okrog vozili dva dneva in čakali na lepo vreme, midva sva jo imela v prvo. Naravne lepote ovire na cesti toplo morje lačni psi na počivališčih in črpalkah ...samo nekaj značilnosti na poti ob pregledovanju slik.

S kolegom sva se ravno v vrnila iz 9 dnevnega potepanja po Romuniji, pa še Madžarska, Bolgarija, Srbija, Bosna, Hrvaška... Prvi dan Madžarska in kopanje v Blatnem jezeru. Drugi dan do Deve v Romuniji Tretji dan čez oba prelaza, Transalpina in Transfagarašan pa vmes še dvakrat čez Karpate po makadamski cesti, ker smo v prvo Transalpino falili... Četrti dan grad Drakula ali Bran in Vulcani Noroiosi Peti dan Črno morje in okolica Constante, kopanje v Črnem morju. Šesti dan, dan počitka, do Varne in spet kopanje v Črnem morju. Sedmi dan v Srbijo, Osmi v Bosno Deveti nazaj do doma. Meni je bila Romunija všeč...lepe ženske, polno vrveža ob cesti daje občutek življenja, polno kontrastov, raznolikosti...enostavno življenja. Kolega pravi, da jo ima dovolj. Smo imeli srečo z vremenom, vse dni sončno in temp. do 40 stopinj, edino včeraj zvečer naju je zmočilo v Sloveniji...

youtube ti v vsakem primeru "uniči" kvaliteto in to kar opazno, enako se zgodi tudi z vsakim editorjem, ko video malo obdelaš in ga kompresira

zase se birgi

še 14 dni pa bo krivine me zanimajo, do kod bo šlo

Ajaaa to je ta fora..evo po domac povedan pa razumem hehe..tnx

res resnično pa je , da je čas časovno mrtvo mrtve sezonaste sezone in na srečasto srečo ni veliko velikanskih motoristično motorističnih v temno črno sivo sivih odtenkastih odtenkov krizno kriznih situastičnih situacijah in problemastih problemovv vezasti zvezi z motornim motorizmom z motornimi motorji in njihovimi približnimi približki... glihkar zbujen.. ne štekam nč razn da maus teži s kavo.. kaaavaaa včeraj se peljem za enim taksijem po kamniški obvoznici v smeri mengša .. malo levo-desno a si rečem saj je cesta razrita.. na rondoju za volčji potok se skoraj ustavi ..izvoz iz rondoja za kulandijo - brez smerokaza.. pospeši do 43 po števcu in - luč v kabini , glava voznika se sklanja proti sopotnikovem sedežu in nazaj , nikamor - omejitev 90.. potrobim , pogleda v vzvratno ogledalo in pospeši - do 55 ..ko ga na naslednjem rondoju , -kjer spet zapelje brez smerokaza na izvozu za duplico- prehitim ga pogledam in .. bebo drži kup papirjev v obeh rokah in jih pregleduje .. bi mu ga odbil in porinil v usta naj si ga še vleče spotoma ker je tako večopravilen.. zadnjič gledal en video..policisti nastavijo civila za nadzor ob kontroli vožnje z uorabo mobitelov.. ustavijo žensko in jim reče - ni mobitel je tablica .. na cesti je preveč "večopravilnih" ljudi ..

Vtisi danes so v barvah

Z ruske zemlje sva počasi prešla na star asfalt, po temi pa tudi na novega. Rusko nebo se je ob najinem prihodu rdeče obarvalo. V črni ruski temi sva prišla do Gusinoezerska in do hotela. 18. dan sobota, 29. 7. 2017 GUSINOEZERSK – BAJKALSK Kava, čokolada in v kotu škornji, ki so prestali mongolski prah. Jutranje tihožitje. Pogled iz sobe pokaže žalostni razpadajoči stadion. Obujeva zloščene škornje in greva. Motor je preživel noč na ograjenem dvorišču za hotelom, kjer se trudijo tudi z vzgojo zelenjave. Tudi dvoriščna vrata so uspešno preživela noč. Prodajalke na ulici ponujajo poljske pridelke in gozdne sadeže. Še zadnji pogled na hotel – ornamenti na fasadi spominjajo na Mongolijo. Po prvi noči v Rusiji vse še spominja na Mongolijo! Na črpalki vozniki z nasmehom čakajo v vrsti. Z veseljem vsi gledajo tojoto. Tega, da je v bližini ženska v delovnem kombinezonu in s čelado na glavi, pa nihče ne opazi! To je v Rusiji čisto običajen prizor. Pred blagajno se vsi obračajo, ker črpalkar razlaga, kaj vse je na najinem zemljevidu. Prišla sta iz Mongolije! Vsak želi kaj vprašati in lahko bi kar ostala, a zaključim z izjavo, da imajo Rusi mnogo mnogo boljše ceste kot Mongolci in to prisotni sprejmejo kot priznanje. Radovedni množici dobesedno pobegnem. Z obnovo ceste bodo končali 15. 11. 2017. Greva proti mestu Ulan Ude. Spremlja naju vonj pokošenega sena. Breze se bleščijo v soncu. Rastlinje spominja na dom. Voziva se po vzhodni sibirski republiki Burjatiji. Ljudstvo Burjati je mongolskega porekla in predstavlja 30% prebivalstva. Tu blizu so tudi budistični samostani in izviri tople vode, a žal nimava časa za postanek. Tudi nadhod čez cesto v naselju Ivolginsk je v mongolskem stilu. Na hribu je vojaška cona, na ravnini pa že predmestje. Malo bova zavila s poti, da bi si vsaj na hitro ogledala mesto Ulan Ude in njegovo znamenitost – največji kip Leninove glave. Proti centru pelje nova asfaltirana štiripasovnica, zapeljeva se na most preko reke Ude. Mesto, ki ima približno 400.000 prebivalcev, je urejeno in čisto. Je glavno mesto republike Burjatije. Parkirala sva prav pred glavnim trgom pri policiji. Presenetil je kup okrašenih avtomobilov – očitno je sobota dan za poroke. Na drugi strani trga pa je bilo vse prazno. Na panojih je prikazana zgodovina mesta. Za njimi je bedel Lenin. Kot v posmeh komunističnemu vodji so pred njegovim nosom parkirane buržujske limuzine … in mladoporočenca v oblekah po zahodnjaški modi gresta tod mimo v svetlo (nesocialistično?!) bodočnost … Ostareli otrok socializma si ob umazanem nemškem motorju misli svoje … in verjetno ne bo gledal na levo, pač pa na desno … Odpraviva se iz mesta preteklosti in bodočnosti. Nazaj čez most in proti Irkutsku. Ob vodi je lepo, na drugi strani je železnica, ob cesti so hiše in vrtovi. Voziva se po podeželju. Za kosilo se ustaviva v ribji gostilni. Rib nimajo! Naroča in plača se pri šanku. Natakarica je mrka, Miro ugotavlja, da verjetno ni bilo tapravega šoferja mimo. Pijeva vodo in zeleni čaj. Danes je najbolj vroč dan na najini poti, 35 stopinj! Jeva boršč in govedino, kar je čisto dovolj, za to vročino celo preveč! Cesta je lepa, narava je lepa … in nenadoma se odpre pogled na brezbrežno Bajkalsko jezero. Če človek ne bi bral o njem, bi si mislil, da je morje.V resnici je Biser Sibirije, kot ga tudi imenujejo. Je najstarejše in najgloblje jezero na svetu. Po količini sladke vode je tudi največje. Količina vode v njem je enaka količini 20 % vseh sladkih voda na svetu. Po površini meri približno 31.500 kvadratnih kilometrov. Dolžina je 636 km, širina pa od 25 do 79,5 km. Tudi brez vseh naštetih podatkov je enostavno LEPO. Lepoto narave zmoti nova trasa; a cesta bo za vse, zato je vredno s potrpljenjem preko takih odsekov. Lepota je tudi v tehničnih detajlih. Na novih odsekih ceste se ne razmišlja … Tudi ob odcepih se včasih ne razmišlja, včasih se poglobljeno razmišlja, včasih te pa kar samo zapelje. Tako sva se dala zapeljati odcepu za Bajkalsk – samo malo bi pogledala in potem bi šla naprej … Malo sva se ustavila. Sibirsko rastlinje je vabilo v svoj objem, nostalgija po domačih zeleh je bila premočna. V Sibiriji vse vidno raste. Puhti od rasti. Če pa si tehnični tip, seveda opaziš kaj drugega, npr. izgubljeni vijak. In treba ga je nemudoma nadomestiti z novim. (Še dobro, da ni odletelo tudi kaj drugega!) Z novim šraufom je laže naprej. Samo malo bi pogledala … pa sva se odločila, da bi se kar ustavila. Bajkalsk je majhno mesto s približno 15.000 prebivalci. Tovarna za proizvodnjo celuloze in papirja, ki je v tem mestu, je bila omenjena celo v slovenskih časopisih – kot glavni onesnaževalec Bajkalskega jezera. Miro je nekoč bral tudi o ruskem smučišču, ki naj bi bilo tu blizu. Zaželel si je vonja po zimi. Poiskala sva to smučišče in se parkirala. Pristala sva v lepem hotelu. Ruska mačka je bila podobna naši Mumi. Šla sva na sprehod, uživala sva v miru in na svežem zraku, spila sva vsak svojo barvo piva in gledala smučišče. (Gledala sva tudi ruske petičneže, oblečene po zadnji modi; oni pa so gledali čudna in edina tujca in edini motor na parkirišču.) In utrujena sva se vrnila v hotel. Še malo počitka pred spanjem! Pa še ruski zemljevid bi moral malo preštudirat …

Tako je , se pač izražam v zdravniškem žargonu ker sem imel že zelo veliko operacij kolen , zato pravim da rek , ki govori , da je pes takšen , kot je gospodar drži , kot pribito Če ne vrjameš ..........

15. dan sreda, 26. 7. 2017 TSETSERLEG – ULAN BATOR Odpraviva se šele ob desetih. Plačati morava še »garažo«. Včeraj o tem ni nihče nič vedel! Pred odhodom je ritualno obvezno še enkrat preleteti zemljevid. Potem se štarta. V krožišču izbereva smer UlanBator. Naključno vidiva še postavljanje jurte, ki bo verjetno služila v turistične namene. Miro bi okrog parkirišča zapeljal še en krog, pravi, da bi si malo ogledal … pa verjetno ne jurte in ne tojot! Naselje v hribu pozdravlja s pisanimi strehami, na drugi strani pa rastejo blokovska naselja. Potem je v dolini ob cesti vse polno čred. Mesto v ozadju jim služi samo za kuliso. Posnetek stranske ceste je slab; a z asfalta je laže obujati spomine na pretekle dni. Na koncu naselja se odpira asfaltiran pogled. Potem se ponavljajo mongolski prizori – črede, črede in še enkrat črede. In konkurenti … Dolina Orkhon je proglašena za kulturno krajino svetovne dediščine. Tu blizu je bilo starodavno mesto Karakorum - nekoč mongolska prestolnica. V tej dolini je tudi budistični samostan ErdeneZuu, ki ga želiva obiskati. To je najstarejši ohranjeni in še delujoči samostan v Mongoliji. Zgrajen je bil v 16. stoletju. V drugi polovici 19. stol. naj bi imel več kot 500 stavb, od tega 62 templjev, v njem pa naj bi delovalo 1500 menihov. Leta 1947 so kompleks spremenili v muzej. Leta 1990 se po političnih spremembah vanj lahko vrnejo lame in spet postane aktiven budistični samostan; del kompleksa pa je muzej, odprt za turiste. Od daleč se vidi mogočno samostansko obzidje, na zunanji strani pa so tudi nič kaj tempeljski objekti. Na parkirišču je pestro. Po prvotnih načrtih naj bi bilo na obzidju 108 stup, vendar tega števila (108 je v budizmu sveto število) niso dosegli. Koliko jih je, nisva štela; kompleks je ogromen. Sveto in posvetno pa sta si včasih zelo blizu! Znotraj in zunaj obzidja. Vročina, predvsem pa religija in kultura v tako veliki dozi in na enem mestu sta ubijalski za (navadnega?!) smrtnika. Trenutek uvida?! Prvi korak v budizmu?! Odhajava. Pred nama je spet mongolska širjava, ki jo reže ravna cesta. Asfaltirana cesta! Na križišču greva kar za Anbatar. Tako je, če izgine del table. Gotovo imajo srake prste vmes! Obvoz – mongolska klasika – še en most, ki ni prenesel naravnih sil. Miro ima krajše predavanje o statiki in navzkrižnih silah. Pameten človek, pa žal nima nikogar, da bi se lahko z njim pogovarjal! Na križišču južne in severne ceste proti UlanBatorju se nenadoma pojavijo prave sipine in kamele. Zgleda kot privid. Lakota je zahtevala postanek in odločila sva se za navadno šofersko gostilno. Preobčutljivi naj izpustijo fotografijo z muhami. Te pač sodijo v tako gostilno. Še sama sebi sem se čudila, da bova tu jedla. Treba se je sprostiti. Na TV je bila oddaja o mongolski zgodovini. Naročila sva domač čaj in potem še enkrat domač čaj. In malo preveč hrane. Skozi kuhinjsko okence je pogledala kuharica. Pomahala sem ji in prikimala; nasmehnila se je. Hrana je bila odlična, jedla sem tudi alge. Mirota nisem uspela prepričati, da je to nekaj peteršilju podobnega. On se je odločil, da tega pa že ne bo … Stregla naju je deklica, ki je imela gotovo manj kot deset let. Ko sva vprašala za račun, pa je prišel fant (verjetno njen brat). Nikoli ne bom izvedela, ali ji je dal kaj od napitnine, ki sva jo pustila, preden sva odšla. Muhe so bile še vedno tam. Proti Ulan Batorju gre gladko. Ravnina je posuta s čredami. Današnji asfalt je kot praznik, le posamezni deli so nevarni zaradi grbin, lukenj in nanosov blata in peska čez cestišče. Ponekod so še velike luže – morala je biti huda nevihta. Pokrajina je bolj enolična kot včeraj, več je rjavih in sivih odtenkov. Vroče je (30stopinj). Orla to niti najmanj ne moti. Jadra. Mogoče naju vidi kot dve sivi puščavski miši. Ujamem nekaj mongolskih frajerjev in žalostni pogled sopotnice pred sabo. Kot da sluti, kam jo peljejo?! Prvič zagledam obdelana polja, a kmalu spet sledijo klasični mongolski prizori. Prihajava v predmestje. Civilizacija?! Za nama ostajajo mehki griči Mongolije. Pred nama pa je cestninska postaja pred Ulan Batorjem. Spuščava se v dolino. Senca motorja je veličastna, midva pa sva dve drobni pikici. Zavedam se, da imava srečo. Lahko bi kot še manjši pikici obležala ali občepela kje v pesku na kakšni planoti daleč od Ulan Batorja. Luže, stroji za izpiranje zlata in volna so ob mestni vpadnici stalnica. Proti centru se promet gosti. Sonce zahaja. Tojota je še vedno zakon! Preko nadvoza v mesto jezdi Džingiskan. V mestu sta blišč in beda, umazanija in luksuz. Vidiš vse – od jurt do novih stanovanj, od kramarjev do luksuznih prodajaln, od tramvaja do luksuznih avtomobilov … reklam za mustang … in navdušenih bodočih motoristov s širokim nasmehom. V križiščih je včasih malo preveč pestro, a se kljub temu nekako izide. Mimo mongolske radiotelevizije se med bloki v drugem poskusu uspeva prebiti do hotela, ki sva ga rezervirala. Drugi poskus je bil potreben zaradi prekopane ceste.Mirotova orientacija je še vedno neverjetna! Center naju ni premamil, zmagala je postelja.

Enih par... fajn je bilo, sicer malo tečna cesta do tja in nazaj, šli smo iz Beograda, ampak se splača it.