Dvorana slavnih

Večerja

No pa še sladica

A išče Mausa???? Naj pogleda blizu kola za sneg...

MAMUTOVANJE 2018 – Pot v neznano Idejo mi predstavi sodelavec, tudi biker, ki se omenjenega dogodka še ni udeležil, ve par nekaj o njem. Skozi razgovor se mi ideja zdi zanimiva, pregledam youtube, posnetke prejšnjih srečanj. Navdušen. Jst bi tud…. Dobim kontakt do takrat še neznane osebe, Gregor. Po telefonu mi natrosi nekaj info. o dogodku…., odločim se, to je to. Doma pri kosilo seznanim ostale člane naše jamske skupnosti ( doma sem z Jame ) o ideji, nameri, potovanju, ki se mi je porodila. Sreča, da smo vsi, vsaj trije, nekako povezani z zdravstvom, da smo lahko hitro ukrepali pri nenadnem dušenju z juho…. Po uspešnem izkašljevanju juhe steče resna debata, WTF ti je tega treba, pa sploh veš kam greš, poglej vn…. In podobni komentarji so odmevali naslednjih nekaj dni pri nas na Jami. Naslednjih nekaj dni brez veze, sestavim spisek opreme, potrebščin, na spletu naročim še nekaj kosov opreme…., v Lidlu kupim špago….. prpravlen. Do odhoda gledam samo še vremensko napoved. Dan pred odhodom zlaganje stvari zraven mule ( eliminator 252 ). Seveda samo najnujnejše, če koga zanima, seveda tisti ki se še niste prepričal da bi šli, me lahko kontaktirate. Iz prve roke vam povem kaj RES rabte na tej poti. Skratka oprema je ready, mula oprežena, sneg skidan. Potekajo še zadnja prepričevanja, kaj pa če bi šli za vikend v kakšne toplice…, mal km na izlet in podobno. Jst pa odločno, rezervirano mam parcelo na Paki. Jutro, 9.2.2018, ura 6:00. Klasično februarsko jutro, megla, mraz..., kava, cigaret… In se poslovim. Odločim se, da grem do mesta srečanja, Trojane, po avtocesti. Najhitrejša izbira, ne vem kako je po lokalnih cestah, vreme je v k….. prva občudovanja doživim že ko se vozim skozi mesto ( Novo mesto ). Na cesti zdolgočaseni vozniki vozil na štirih kolesih in nekaj ta' pravih bikerjov, poštarji in jaz. S ponosom in občudovanjem se pozdravljamo. Vstavim se na lokalni črpalki, nahranim mulo in malo poziram mimoidočim. Pot nadaljujem proti avtocesti, proti Lj. Seveda na poti nikjer nobenga bikerja, zakaj le, saj je zima, mraz…., ampak to me ne zmoti. Prvi postanek Petrol Podsmreka. Običajne stvari WC, kava, cigaret, poziranje… Nadaljujem proti Lj in naprej do Trojan. Mimo postajališča Lukovica vse ok razen prstov desne roke, trdi. Vsi, ki ste ta dan delili mojo izkušnjo veste o čem govorim. Apak se ne dam, na Igmanu je blo tud mrzlo, baje. Na Blagovici spet nekaj začudenih pogledov in seveda obvezno poziranje, tokrat v letečem stanju. Razodetje, nad tunelom tabla, Trojane, krofi 3.5Km. Zmaga, uspelo je. Parkiram, vidim dva, takrat še neznana osebka poleg motorjev. To bo to. Razjaham mulo in postojim ukočen nekaj trenutkov. Se zberem in pristopim. Bila sta Robi, krof man in moj cimer. V nekaj naslednjih minutah se je vsulo še kar nekaj modelov, en celo iz Švice ( Silvio ), vsaka mu čast, in Mamutovanje 2018 seje uradno začelo. Krofi, rakija, Beherevka in podobni posladki so deževali… Vsi lepo postrojeni v koloni za za Igorjem proti Celju, natančneje druga postaja Tuš Celje. Parkiramo, imel sem občutek da mimoidoči nakupovalci niso točno vedeli po kaj so tisti trenutek prišli. Ustaljeno, kava in druge dobrote iz posameznih torb. Spoznavanje somišljenikov…., poslušanje starejših o preteklih izkušnjah, padcih…. Poučno. Ostanek poti do konca asvalta brez nekih pretresov, ustavl smo se še nekje na pivu ampak sm pozabu kje, to je blo zadnje civilizirano postajališče do končnega cilja Pr' Cenc. In prišel je trunutek ko ni več asvalta. Razjahamo, se okrepčamo, bolj da ubijem nelagodje. Kot se spodobi Robert nareže suhomesnate izdelke, brez glutena, odpre se bar, pod budnim očesom fotografov in snemalcev začnemo pripravljati, vsak svojega seveda, za tako imenovani vzpon vzponov. O tem kako sem povil svojo mulo zdej ne bom, naslednje leto bo drgač. Skratka sem ponosen, da sem odpru sezono padcev. In takrat vidiš in doživiš čar Mamutovanja. Vsi, ki pridejo za tabo se vstavijo, pomagajo spravit mulo pokonci, ponudijo ti »toplo« besedo podkrepljeno z zdravilnimi ekstrakti vseh možnih rastlin. Nasveti za prihajajoči ovinek dežujejo…. Ampak ponosno sem zajahal svojo mulo in oddrvel naprej. In glej po nekaj metrih, res nekaj, razjaham in pomagam sotrpinu, ki ga je doletela enaka usoda. Motor na levem boku. In tako kar nekaj časa, pustmo vmesni čas, naprej. Nekje po oceni starejših na pol poti postanek. Veselje, raja je krenula da se pali i žari…, čestitanje drug drugemu kot da sm na vrhu, fak, sploh ne vemo kaj je pred nami…. In smo šli. Na trnih, trd, nabit s adrenalinom nadaljujem in premagujem metre poti do točke, mislim da slabih dvesto metrov pred ciljem kolega potrebuje pomoč. Seveda mu pomagam. Z željo po nadaljevanju mi zadnje kolo zdrsne, ne morm ven. Seveda steče reševalna akcija, shutlle. Ker sem vstrajen se dogovorim samo za malo pomoči, mulo navežemo in potegnemo vn. Ko pridem na »boljši« del poti se špaga na kateri je bila navezana mula zategne, balanco obrne, mula na levo, jst na desno, levo noga ostane pod mulo…., pekoča bolečina v levem gležnju. Vse ostalo je opisano v mojem zdravstvenem kartonu. Skratka postavimo mulo v ready pozicijo in gas. Pridem na vrh. Občutke poznate, tisti ki ste jih doživeli. Po vseh uradnih postopkih, ki jih udeleženci poznate, za vse nove somišljenike naj bo presenečenje, zaslužen počitek ob tabornem ognju, pijači, zgodbah…. Kaj vse smo jedli, pili…, to kar smo meli s sabo. Gor ni nobenga shopping centra. Skratka nepozabni trenutki, občutek da na tako zahtevni poti niti sekunde nisi sam, da smo vsi skupaj premagali nekaj kar se ne da opisat z besedami, to moraš doživet. Naj vam povem, da že zelo dolgo nisem doživel in preživel vikenda tako sproščeno in v tako dobri družbi kot je bil ta na Mamutovanju 2018. Hvala za enkratno doživetje vsem, z veseljem se prijavim za 2019 in že sedaj rezerviram kotiček v tipiju, ker fak zuni ne bom spal. Ciciban št. , e sad, ne vem. Drugač pa tist, Družina Počrvina by @PrimozP

Pff, kje začeti. Ja najbolje da kar na začetku. Bila je mrzla zimska noč ko sem iz čistega dolgčasa brskal po motosvet forumu, na katerega sem čisto po naključju zašel ko sem iskal kakšne informacije o Yamahi Tenere. No, sem si rekel, da vidim kaj se kaj dogaja v kotičku “Moto dogodki”, klik. Na vrhu spiska zazeva naslov “Mamutovanje 2018” in jaz radovednež zdolgočaseni hitro kliknem na text, ki mi odpre nov zavihek z vsemi podatki o dogodku. Prva stvar ki mi šine v glavo po prebranem prvem postu je “WAW”, tole je pa res dogodek za...erm...unikatne motoriste. Seveda takoj “pošeram” povezavo še bratrancu, ki je podobno kot jaz takoj za, da se udeleživa. Datum Mamutovanja se je hitro bližal, jaz pa sem dnevno brskal po You Tube-u za vsemi možnimi posnetki, ki bi mi kakorkoli orisali dogajanje na eventu, saj si nisem predstavljal kaj vse me čaka. Videno mi je bilo všeč. En kup mladih po srcu in/ali telesu, ki uživajo na zasneženem travniku ob tabornem ognju in proizvajajo D vitamin ob sončenju in holesterol ob hrani. Še bolj trno se odločim za udeležitev. TO je to!! Dan D, ali M kakor vzameš. Spakiral sem dan prej, predvsem sem 2x preveril da imam s sabo topla oblačila, hrano in pijačo, “za vse ostalo je tu Mastercard” press. Zbor je bil dogovorjen na Trojanah ob 0900. Pridem na Trojane 0905, nikjer niti enega motorista, ajd počakam, drugega mi tako ali tako ne preostane. Ravno popijem kavo za po-peš in se zasliši zvok dvovaljnika...neka črna gmota, kot iz filma Mad Max. Izvem da je Robi in da gre tudi na mamutovanje. Takoj pade debata, kot da se poznava še iz prve svetovne vojne. Kmalu za njim se pripeljejo še ostali, en boljše volje kot drug, jaz pa res prijetno presenečen kako lahko en skupen interes združi tako pisano druščino osebkov IN narodnosti, namreč prišel je tudi Silvio iz Švice, pa en par exotov z dolenjske. Kakorkoli že, z nekaj postanki ob poti nabiramo Mamute z leve desne in posredi, ter si pridno utiramo pot proti poUhorju v koloni za Tomosom, kot se za člane rodu slonov spodobi. In tako prilomastimo do konca asfaltirane poti, prične se ovešanje motorjev z verigami, vrvmi in ostalo BDSM opremo, ki naj bi nam olajšala pot do epicentra Mamutovanja pri izviru Pake. Vmes se režejo salame z ročno žago, pije osvežilne napitke, straši cicibane in umika štirikolesnikom,katerih vozniki se - vedoč kam rinemo - križajo, klanjajo in zavijajo z očmi med vožnjo mimo. Jaka mi razloži da obstajajo rekordi v vzponu, katere pa naj raje pustim za drugič, glavno je da se pride gor v enem kosu. Svojo pot najlažje opišem kot križev pot, le da sem jaz vlačil s sabo dobrih 200kg motorja in se ustavljal na vsakih nekaj 100m. Prvi resen postanek je bil nekje na pol poti, kjer je z delom pričel shuttle service. Tu sem nataknil doma narejene verige na zadnje kolo, ker enostavno ni šlo naprej brez njih. KONČNO! Cilj dosežen, suho grlo poplaknem s šilcem domačega žganja, sestopim z motorja in se zavem da moram samo še kaj pojest, si zagotovit balo sena za pod šotor, postavit šotor, pripravit spalko in seveda kot ciciban pomagat še vsem ostalim, ki so bili po naporni poti pomoči potrebni. No postavljanje šotora mi je bilo prizanešeno saj sem se poparčkal (no-homo) s so-cicibanom (da me je*eš se ne spomnim imena-sory). Padla je že trda tema ko smo postavljali indijanski šotor za “fotre” mamute. Ko je bilo vse nared pa ČAGA! Pojem topel obrok, se ugnezdim poleg tabornega ognja in reflektiram doživetja preteklega dne z ostalimi. “Lajf is gut”. KIKIRIKI! Jutro je tu, z njim pa prebujanje z megafonom in obveznim odpiranjem šotorov cicibanom, da se oceni “škoda” pretekle noči. Spal sem kot ubit, zeblo ni, hrbet je bil spočit...pojdimo pozdravit ostale. Seveda je bila večina že zbujena (sumim da jim ne da spat prostata ) Obujem škornje, ki so se od mraza spremenili v pancarje in odlomastim do WCja kot maček ki so mu lastniki prvič nataknili copate. Vmes vidim da je rumena ulica (jap ta dogodek je tako velik da ima ulice) res že obarvana v različne odtenke rumenega snega. Ta dan sem doživel še najboljši sirni fondu (fondi?) s strani našega Švicarja Silva, kapo mu dol. Pa se začne zares. Bum en kratki, bum drugi, pir, dva, štiri, kosilo, bum tretji kratki itd. Pač fešta na nivoju, dan je šel naokoli v rekordnem času. Pade noč in že začnejo fotri vihtet kuhovnico. “Moje ime je Damir in prihajam iz mame”, BAM po riti in ker se mi niso usule lastne solze sem moral spit Mamutove...o mati moja te pa pečejo, pečejo bolj kot Mujota duša ko ga je prvič kasiral v zaporu. (Mamuti veste o čem govorim). Večer se konča ob ognju s sklonjeno glavo in zamegljenim spominom. Spim dobro. Zadnji dan. Žal se vse stvari enkrat končajo in tako se je tudi naše Mamutovanje. Nedeljsko jutro nas je pozdravilo z izjemno lepim vremenom in po zajtrku prvakov (za prst debelo narezana slanina, popečen kruh in še nekaj vrst mesnin) se začne pospravljanje. Najprej vsak svoje stvari, potem pa cicibani še od ostalih, hehe. Šala, vsi smo bili kar pridni, a je še precej prostora za logistične izboljšave glede pospravljanja. Pa smo tam kjer smo bili. Spet zajaham svoj 200+kg križ in se tokrat odpravim v dolino. Itak ga položim že po prvih 100m, ampak to je bilo pa tudi to, ostanek poti opravim pokončno. V dolini se pozdravim z ostalimi Mamuti, saj se naše poti tu razidejo. Po poti domov nas spremlja sonce in težko bi si zaželel bolj prijetno vreme za popotnico. Srčna hvala vsem udeležencem za nepozabno doživetje, brez dvoma se še vrnem naslednje leto. Moram tudi povedati da se na Mamutovanju še posebaj čuti da gredo tja zgolj in samo osebki, ki si tam RES želijo biti in ne zato, ker imajo pač vikend fraj pa se nimajo kam dat, tako da se to odraža v res pristnem vzdušju, kjer ti je jasno da nas vse družijo podobni interesi, hkrati pa je druščina tako pisana, da vedno najdeš kakšnega zanimivega sogovornika. Do naslednjič, pa en rilčkast tra-ra! by @Sahbazz

Domžale ..Stara fabrka.?..........palačinke majo ime ...kramp ,ta druge so ble pa rorcange,no sej majo sam taka imena,burgerji imajo imena po starih fabrkah v našem koncu,ki jih u glavnem ni več.....?zanimivo

Prevod direkt baj gujgl: Mamutovanje 2018 Ves teden sem razmišljal o tem, kaj naj v Slovenijo vzamem vse. Ena stvar je bil jasen sir za fondue, nekaj švicarskih klobas, zeliščnega alkohola in cigare je moralo biti tam. Kuhinjska posoda, svetilka, tople stvari itd. So našli prostor v prikolici. V četrtek po delu sem bil končno zmožen zapustiti. Ob 18h sem od Züricha odšel v St.Gallen (CH), Bregenz (A), Lindau (D), München, Salzburg, Beljak do Ljubljane. Vgnetten nakup v Sloveniji - Vinieta avto? - ne vinieta Moto! - Vigneta Moto ?? - Tam! - Resnično za motor? - Da! - Hmmm v redu? Ob dveh urah sem bil z Igorjem. Pijte nekaj pijač in potem spite. Zjutraj smo se odpeljali do Tomasa in do Trojana. Dobrodošli, hip bučko, fotografije. Še naprej nakupovati. Tam je dobrodošla, kolka, fotografija. Nakupovanje, kar potrebujemo tako vikend. Pivo, vino, meso. Še ena pitna postaja v baru, nato pa na Ketten Anlege Platz. Spet bučko, fotografije. Potem se je začelo na sneženi cesti. Na stičišču drugega postanka. Hip bučko, fotografije. In potem ostalo na mestu. Na moje presenečenje se je moje kolo pripeljalo gor gore kot tirnica in sem ga brez težav prinesel na dvorišče. Tukaj sem Mamutovanje !!! In seveda dobrodošli, kolka, fotografije. Šotor in postavitev - bolje zdaj kot kasneje .... Nato prinesite les in nazaj v ogenj - lepo in toplo. Ko sva skupaj govorila o motociklizmu - še posebej zimsko vožnjo. Videl sem, da nisem bil edini idiot, ki je zimi motil motor. Počutil sem se zelo varen, tudi če ne govorim slovenščine. Bilo je zelo neformalno s čudovitimi ljudmi - hvala! Eating, drinking, sedenje ob ognju s prijatelji - to je čudovito življenje! V nedeljo opoldne bi moral začeti znova - imel sem okoli 800 km pred mano. Toda baterija ni več delovala. Polnjenje z motorjem - Zahvaljujoč pomočnikom - in na neki točki se je motor ponovil kot mačka. Vreme je bilo dobro in v Villachu sem bil hiter. Nato spet Salzburg. Vreme iz Salzburga je bilo več kot sranje. Do Zurichja je bil dež, sneženje, ledna nevihte. Jaz sem tako idiot, zakaj vozim svoj motocikel februarja s snegom in dežjem na avtocesti? Sem 55 let in ni% normalno !!! Odgovor je preprost: imel sem popoln vikend s prijatelji, ki so isti idioti!

Recimo takole...Popotovanje malega cicibana na Mamute 2018-tega leta Ideja, zamisel,da bi se udeležil zimskega motorističnega zbora Mamutovanje 2018 se je porodila kot vedno v Jakovi garaži v Žabjem dolu, kot vedno posladkano z najboljšo kavo ewah gospe Irence, Jakove tašče. En dan sva zabijala čas v vseh mogočih debatah okoli motorjev, motorizma, se razume, nakar Jaka izpljune...¨Stari, a b ti šel drugo leto na Mamute...čas bo, da greš. Zate priskrbim bajk, tegale fantastičnega Tomosakija, rudečega, norega, ta te bo pripeljal gor in dol in to brez večjih težav...boš videl¨. Ponudba se je zdela mamljiva, pa vseeno sem imel kar nekaj pomislekov ali sem sploh za to ali mi je sploh do tega. Nisem nek pussy, imam trdo kožo, vsak ni za to. Odvrnem mu, da bom premislil in pri tem je ostalo. Dnevi so tekli, premišljeval sem pri sebi, da kaj tako norega, odštekanega še nisem storil z motorjem, morda pa je vredno poskusiti, bo že nekako. Ker sem Jaki potrdil, da bi pa res šel na Mamute, mi je poklical še Božička, ki mi prineseldarilo, čisto pravo preizkusno tablico za čas Mamutovanja. Konec heca, vrnitve ni bilo več, odločitev trdna, zakovana, gremo v mraz, led, jebo, dobro družbo in čago. V vmesnem času do samega dogodka sva še poštimala motor, da je le ta nekako vžgal, čeprav so bile to zares hudičeve muke že takrat. Tomos je dobil tudi malo bolj narezane gume, ker ziher je ziher. Do Mamutovanja je ostalo še nekaj tednov, pričakovanje avanture pa je raslo. Jaka mi je še dal nekaj napotkov okoli poti, vožnje, prtljage, v glavnem pa sem si sliko že ustavarjal sam. Petek, 9.2.2018... dan odhoda na Mamute 2018 Z Jako se dobiva pri njem tam okoli 8:30. Na poti na Trojane, kjer se uradno odhod na Mamutovanje tudi začne, se natlačiva nekaj zraka v gume in hop gremo na pot.Zaradi supersonične hitrosti Tomosakija je pot trajala, baje, okoli ure. Ja traja in traja...in traja, ampak tradicija je tradicija, sploh pa če si ciciban, tega dela ne smeš preskočit. Na Trojanah naju že čakajo kolegi motoristi, malo se pofotkamo za spomin, še prej pa Robi nabavi in nas počasti z slastnimi krofi. Mastnih ust se zavemo, da je čas odhoda nazaj proti Celju. Dolga, počasna pot za mojo kroto. S Trojan do Vranskega sem hudiča gnal iz njega, na ravni stara pesem, počaasiiiii.... V Celju se dobimo pred Planetom Tuš. Tisti, ki je želel je lahko še kaj kupil v trgovini, ostali ostanejo zunaj na pijački. Po pol ure čvekarij se odpravimo naprej na pot v smeri Vojnika, Nova Cerkev, Vitanje, od tam pa naprej proti Mamut placu na 1100m nadmorske višine. No, vedel sem, da motor slabo vžge, vendar mi ga uspe pred širno publiko lokala konkretno zaliti. Ma, ene 50x sem ga pa res zategnil po kurblu, da je reč oživela. OK, bo že, tako je to. Z Jako, ki me čaka, odrineva skupaj naprej, ostalih ne vidim več. Sledi bolj ali manj duhamorna pot v začrtani smeri, malo pred Socko pa nov pripetljaj. Tomos kihne, crkne, obstane za vedno...Kaj zdaj, menda pa mu ni zmanjkalo goriva, ni mogoče. Naračunala sva, da bi naj imel dovolj goriva za gor, dol, levo, desno...napaka. Bencina NI BILO DOVOLJ. Tomos je imel suh tank. Ehhh, brezveze si rečem, jebem ti Tomos jajco. Pije ko žolna. Ja seveda, polno naložen, plin skozi do konca, posledice občutim. Nič, Robi mi ponudi njegov bajk, Yamahco Diversion, skočim nazaj do Vojnika na Petrol, kupim ročko, gorivo, olje...preklinjam, jezen in sebi očitajoč zakaj nisem dotočil goriva že recimo v Celju nazaj grede s Trojan, odpeljem proti Socki, kjer so fantje dvigovali feeling s pivom. Bajk me itak čaka, vzet ga tako noče nihče. Dotočim gorivo, ga spet xx-krat zakurblam, da zažene...nič gremo naprej. Avantura, vzpon je pred vrati. Elo me še odreši nekaj krame spredaj zadaj, da bo Tomos lažje sopihal v strmi klanec. V Vitanju zavijemo v smeri vzpona na PLAC. Cesta je zaenkrat suha, očiščena, tudi višje je tako, do avtobusne postaje in zavoja desno, kjer se začne zares, prava AVANTURA, MAMUT TAJM 2018. Vsi zbrani, vsi na trnih, feeling top, tegobe pozabljene, pijača teče okoli in po grlih, klobase se režejo, ketne montirajo, špage navijajo, vsak po svoje, vsak tako, da bo lažje preživel. Sam stavim na nizko težo motorja, na nizek sedež, noge bom tako po potrebi imel takoj na tleh, če zdrsnem, kar sploh ni vprašanje, vprašanje je samo kako hitro in kolikokrat. Motorji zarežejo v tišino gozda, zajci spizdijo, začne se. Vsak po svoje se loti poti, kakor ve in zna. Prvi padec Primoža sledi, ma, v roku minute. Hitro spozna, kar spozna vsak od nas. Cesta je zbita, ledena, oprijema skoraj nič, zajebano bo. In pot je dolga, zelo dolga, okoli 7km vzpona po takšni cesti. Podrobnosti poti ne bom trosil, spopadal sem se kakor sem najbolje znal, povem le, da sem na trenutke imel puni kufer kurblanja, porivanja, vun vlačenja iz ledenih žlebov, sicer lahkega Tomosakija in nekaj opreme, preizkus trme in volje,da pridem do vrha. Pot te na trenutke preseneti. Ko se že malo sprostiš, malo glumiš, gledaš okoli...joj kaki lepi snegec. Evo, BAM...Bajk obrne in že si z ritjo si obrnjen za 180 stopinj, gledaš tja od koder prihajaš. Ja, koncentracija je potrebna celo pot, nimaš kaj čarat. To se je dogajalo meni, kolegi z kravami od bajkov napram mojemu pa sploh, da ne govorim. Padci, zdrsi sledijo, kot po tekočem traku. Poškodb hvala bogu večjih ni, pomagamo si kakor vemo in zamo, eden drugemu, pobiramo, vzpodbujamo, porivamo,...dihamo, ne ne dihamo, hlastamo za zrakom, zjebani, zjagani, prot vrhu puni kurac že vsega. Na vrh prispem v špici med prvimi, pa to sploh nima veze. Moj trud je vreden, vendar trud kolegov je še večji, zato poklon vsem sotrpinom, ki smo se tisti dan trudili priti na vrh...oz. kot bi kolega iz Anglije Pete Wheeler rekel...Fuckin Mountain...in še kako prav ima. V roku ure, dveh smo si sledili in dokončali hvale vreden vzpon. Kar sledi je čvekarija, pijača,...pijača,......pijača....vse luštno. Namestimo motorje, poberemo dol opremo in začne se priprava placa. Potrebno je bilo zakuriti ogenj, skidati sneg, poti, pripraviti prostor za kampiranje, se malo skulirati, se spoznati, začeti uživati v sem, kar nam Mamutovanje omogoča. In tega ni malo....Ko se vse umiri, ko ogenj zaseka, pa seveda sledi iniciacija-krst za male cicibane Mamutovčke. Jaka rabelj nas kliče k sebi po vrsti, saj sledi spomin na otroške dni. Po riti jih bomo dobili. Najprej smo se malo predstavili zbrani družbi, da vedo, kdo jih bo fasal. Večina nas ni poslušala kaj čebljamo, Jaki se je mudilo nas tepst. Fajn je udaril, kuhla Big Mamma je trpela, moja rit še bolj. Takoj za tem pa stisk roke po moško in v dar prejmemo Mamutove solze. V bistvu samomorilsko substanco, ki peče ko hudič. Služila nam je za test, kaj peče bolj...jezik ali rit...No, oboje se je čez čas ohladilo...Samo za intermeco, KUHLA se je drugi dan prelomila na pol, toliko o tem koliko je drajsala čez naše riti prejšnji večer. Mamutove solze pa so ostale za domov, za spomin na prvi krst. Na kratko o samem bivanju, druženju, dojemanju mraza, narave in krutih pogojev bivanja zunaj. Kaj naj rečem...veliko je tega. Spoznal sem veliko novih ljudi, kar me osebno popolnjuje, rad sem v družbi. Nova znanstva mi širijo obzorja. Nekako spoznaš in vidiš kako različni ali podobni smo si lahko ljudje, z svojimi pogledi, navadami, ampak eno nam pa je enotno. Ljubezen do motorizma, načina življenja na dveh kolesih. Tam smo si bratje in sestre, v dobrem in slabem. Upam, da se bomo srečali tudi med letom na cesti, kavici, čveku, vezi naj ostanejo. Drugače, pa hrane, pijače in vsega dobrega je bilo na pretek. V soboto nas je Andrej razvajal z divjačinskim golažom, multi bueno Fucker. Pijača pa je krožila levo, desno, ni da ni. Kaj vse sem preizkusil..uf, same hude, dobre reči. Ma saj se vsega ne spomnem. Preveč vsega. Samo bivanje na mrazu, hladu, vetru, megli. Ja, zelo hudo dobro pride ogenj, velik ogenj. Brez njega bi bilo zajebano. Se vseeno človek kar izdatno lahko pogreje. Treba pa je biti tudi primerno oblečen, brez tega ne gre. Pa deknca je zelo priporočljiva. Hudič je, če to ugotoviš šele drugi dan. Spanje zunaj ali v šotoru tudi zgodba zase. Opremo sem imel dobro, pa kljub temu okončine, beri noge, dobijo svojo porcijo. V njih me je ponoči konkretno zanohtalo, pogreješ jih z premikanjem le-teh zelo težko. Kakor vse, tudi noči minejo. Zjutraj sem naletel na zmrznjene čevlje, navkljub tem, da sem jih imel v šotoru. Začetek jutra je težak, malo se moraš najti, ogreti, potem pa steče...se naješ in potem ne delaš nič, no ja, Mamutuješ, torej čamiš, uživaš, počneš kar ti paše. Zopet na kratko, pot dol nazaj z gore, težka, ledena, hitra, adrenalinska. Ker moj Tomosaki ni imel volje oživeti, sem naju spustil s hriba kar tako brez prižganega motorja, glavno je da zavore delujejo, noge pa so tako ali tako v pripravljenosti, da lovijo ravnotežje. Na trenutke je vožnja po ledu navzdol bila na občutek podobna vožnji z vlakcom smrti v luna parku. Hitrost narašča, vse ropoče, zavirat ne smeš preveč, če hočeš ostat na dveh kolesih. Jeba, čista jeba in dobrodošlo ostrenje občutkov za ravnotežje in reakcije. Poleti bomo sami mojstri, resno. Na koncu smo še tisti, ki smo ostali zadnji, bili nafujtrani z slastnim segedinarjem ob Šmartinskem jezeru, padlo je tudi pivce. V glavnem lep zaključek zadnjega dneva našega druženja. Podamo si roke, zaželimo vse dobro do naslednjega srečanja na cesti. Za čisti konec pa takole... Bilo je zanimivo, lepo, noro, slastno, hudo, adrenalinsko, na trenutke tudi poln kufer vsega, predvsem pa ledeno, mrzlo, vetrooovnooo, občutiš kje so tvoje meje, glede obvladovanja motorja, tehnike vožnje, bivanja zunaj, predvsem je tukaj meni osebno bil najbolj mučen na trenutke spanec zunaj ponoči, ko si res ne moreš pomagati, da bi se ogrel, takrat si res želiš, da bo tisto jutro že res enkrat prišlo. Potem je lažje... Če me vprašate ali bom še šel. Težko bi rekel trenutno ali ja ali ne. Za letos bo dovolj, če se razumemo. Drugo leto pa sem prepričan, da bo želja zopet vzklila. Pridobil sem si prepotrebne izkušnje in občutke kako to gre. Je pa nekaj sigurno. V naslednjo avanturo z drugim motorjem, tehnično pripravljenim, lastnim, da bo cilj dosežen, tako, kot mora biti. Ob tej priložnosti bi se zahvalil vsem za dobro družbo, lepe trenutke, nova poznanstva, upam, da ostanemo v stiku. Predvsem pa bi se zahvalil Jaki, ki mi je event približal in mi razširil obzorja, pa seveda za posojo bajka, darilce, vzpodbudo, čakanje na cesti, ker sem bil prehiter :)... Ata Mamut, ti si neunčljiv, ker tri dni zapored, biti s toliko dobre energije, držati celo družbo pokonci in ne crkniti do konca, no takega še nisem srečal. Kapo dol! LP Igor Ciciban P.S.: No, ne več, da vam jeb.... by @GizmoFighter

Starejša, hudo depresivna ženska pride k zdravniku in potarna: "Gospod doktor konec je z mano. Dovolj imam vsega in nočem več živet. Povejte mi, kakšen je najhitrejši način za... Saj veste!" Doktor, naveličan vsakodnevnega negodovanja ljudi hoče "pomagat": "S pištolo v srce!" Gospo zanima bolj natančno: "Kje naj bi to točno bilo?" Doktor razloži: "Natančno pod vašo levo bradavico." Čez pol ure na urgenco pripeljejo žensko z prestreljenim kolenom.

Če nihče drug ne, naša Tačka uživa v snihu.

malca

kot nam Mamutom sedaj že kažejo izkušnje je eden od največjih izzivov McAdam v zadnjih kilometrih.. podlaga se je dosedaj pokazala vsako leto v različni luči.. v tej temi bomo predstavili vse dosedanje gadgete za oprijem predvsem zadnjega pogonskega kolesa na zasneženi in poledeneli podlagi ter si izmišljevali nove .. ker za vožnjo na mamute uporabljamo zelo različne motorje so temu primerno različna tudi pomagala za premagovanje makadama - vsak naj ob predstavitvi pomagala opiše tudi svoje občutke pri vožnji in obnašanja motorja .. motor : suzuki GN400 TD 1981 6V mono 1 cilinder ,27 ps, kurbl. kolesa : 18" spredaj 16" zadaj bikeUpdate : predelava na 12V , tank kawa zrx1200 cca.18l , nižja in ožja balanca , LED prednji lučki namenjeni za pozicijo , led zadnja luč - original steklo . led žarnice v smernikih. Mamuti pack : mufi na balanci , sprednje kolo 19" guma pirelli scorpion , zadnja ¸6" mitas xt 754 extreme winter, smučke - foto.. bike name : SuWaTH vozne lastnosti z mamutipack : na asfaltu : scary ... na snegu : very

Čestitam Ducatiju ... bravo Marko ... seveda pa bravo kawasakiju .. ta sezona bo še zelo zanimiva ... samo, da se je začelo Tom se je pogumno boril ... škoda za Reo ... jutr še ena dirka posnetek:

Ko gledam posoljeno podlago, po kateri se voziš, se mi tvoje kolo kar zasmili. Upam, da je ketna zadosti mastna. V kleti sem opazil, da pri šnopcu sveti že rdeča lučka, pa sem se peš podal čez hrib za hišo po novo zalogo. Prava zima, kot v mojem otroštvu, na vrhu je na čistini že bril mrzel vzhodnik, snega pa je bilo do kolen, polovico poti sem moral gasti cel sneg. Imam občutljivo grlo in dihala, pa sem lani ugotovil, da mi zelo dobro dene mešanica 1/3 šnopca in 2/3 smrekovih vršičkov (čez poletje so se pacali v sladkorju v senci), ki sem jim letos dodal vršičke borovja, ki imajo za razliko od smrekovih bolj močan okus. Zdravilom se izogibam kolikor morem, prehlade preženem na domač način (zdravilec je žena) in tudi tako, da sem pač kak dan noter. Kompota pa letos nimamo, ker zaradi pozebe doma nismo pridelali jabolk.

Mamutovanje 2018 Die ganze Woche überlegte ich mir was ich alles nach Slowenien mitnehmen sollte. Eins war klar Käse für Fondue, ein paar Schweizer Nationalwürste, Kräuter Schnaps, Chrumme (Zigarren) mussten dabei sein. Kochgeschirr, Lampe, warme Sachen etc. fanden Platz im Beiwagen. Am Donnerstag nach der Arbeit konnte ich dann endlich abfahren. Gegen 18.00 Uhr fuhr ich von Zürich Richtung St.Gallen (CH), Bregenz( A), Lindau (D), München, Salzburg, Villach nach Ljubljana. Vgnetten Kauf in Slowenien – Vinieta Auto? - no vinieta Moto! – Vigneta Moto?? - Da! - Realy for Motorbike??? - Yes! - Hmmm ok??? Gegen 02.00 Uhr war ich dann bei Igor. Etwas essen ein paar Drinks und dann schlafen. Am Morgen fuhren wir dann zu Tomas und weiter nach Trojane. Begrüssung, Flachmann, Fotos. Weiter zum Einkaufen. Dort Begrüssung, Flachmann, Foto. Einkaufen was wir halt so für dieses Wochenende brauchen. Bier, Wein, Fleisch. Einen weiteren pit stop in einer Bar, dann weiter zum Ketten Anlege Platz. Wieder Flachmann, Fotos. Dann ging es los auf der schneebedeckter Strasse. Bei der Abzweigung ein weiterer Stop. Flachmann, Fotos. Und dann der Rest bis zum Platz. Zu meiner Verwunderung fuhr mein Motorrad wie auf Schienen den Berg hinauf und ich schaffte es ohne Probleme zum Platz. Ich bin hier Mamutovanje!!! Und natürlich wieder Begrüssung, Flachmann, Fotos. Zelt aufbauen und einrichten – besser jetzt als später…. Dann Holz holen und wieder zum Feuer – schön warm. Als wir dann alle zusammen waren Gespräche über Motorradfahren – speziell Winterfahren. Ich sah, dass ich nicht der einzige Idiot war der im Winter mit dem Motorrad fährt. Ich fühlte mich sehr geborgen auch wenn ich kein Slowenisch spreche. Es war sehr familiär mit wunderbaren Menschen – Danke!!! Essen, Trinken, mit Freunden am Feuer sitzen – das ist ein wunderbares Leben! Am Sonntag gegen Mittag sollte ich dann wieder losfahren – ich hatte etwa 800km vor mir. Doch die Batterie wollte nicht mehr so richtig. Mit einem Aggregat wieder aufladen – Danke den Helfern – und irgendwann schnurrte der Motor wieder wie eine Katze. Das Wetter war gut und ich war schnell in Villach. Dann wieder Salzburg. Ab Salzburg war dann das Wetter mehr als nur beschissen. Bis Zürich war dann Regen, Schnee, Eisregen angesagt. Ich bin so ein Idiot, warum fahre ich im Februar mit dem Motorrad bei Schnee und Regen auf der Autobahn??? Bin 55 Jahre alt und kein % normal!!! Die Antwort ist einfach: Ich hatte ein perfektes Wochenende mit Freunden die die gleichen Idioten sind!

razlika med župnikom in policajem: župnik reče: Gospod z vami policaj reče: Gospod z nami

Sej ni za vsak dan sam učasih pa paše.......brez pripomb okusi odlični

Kje so te tkole nafutral...

Nije loše, nije loše

Na forumu apriliagarage sem s presenečenjem prebral, da so kar zadovoljni tudi z Mitas SF+.

Zadnje štiri leta sem naredil 1000km z GSXR 1000 :).

glede gum imam jaz naslednje izkušnje. če odmislimo eksotične rešitve ala koldkutter vijaki.... ....se najbolje obnesejo stare izrabljene cestne gume, na fino narezane z nožem za rezanje profila. takole nekako... bistvo uspeha je namreč v čim več ostrih robovih, tako da pride do oprijemanja z obliko; trenja je namreč bore malo... hitrostni rekord vzpona ima še vedno royal enfield, z dodatno narezanimi TKC 80 gumami...

Pomaranča more bit mal oranżna

Pogojno prav mi je službena srajca št. 42. Oblečem, zapnem, sam bog ne daj trebuha spustit

KTM-e in Husquarne sestavljajo na istih linijah v Mattighofnu. Videno na lastne oči. Mašina na 701 je vzeta direkt z Duka (2016+) in ima za razliko od 690 drugo glavo in s tem popravljeno slabost LC4, kjer se lahko dročniki/odmične ročke za ventile polomijo. Ima več moči v obratih in manj uporabnega navora spodaj - rečeno po občutku, vzrok so verjetno EURO4 'dodelave'. Okvir je drugačen, vzmetenje ma 25mm več hoda (275mm Huska vs 250 mm KTM), se pravi je vmetenje tudi interno drugačno, zadnji amortizer je drugačen. Pa še kaj bi se našlo. Isto pri ostalih modelih - Husquarne razvija in izdeluje KTM, niso pa zgolj 'beli KTM' kot to ponavadi sklepajo razni šank strokovnjaki. Hard enduro razlike - Huske imajo vse vago zadaj, KTM ima PDS (primerljivi enduro modeli) - posledično se motorji obnašajo precej drugače. Huska ima kompozitni podokvir, KTM alu klasiko. Huske so nekoliko dražje in pridejo s precej standard Six Days opreme, za katero pri KTM-u doplačaš pri Six Days modelu kakega jurja. Testerji pravijo, da so tudi mašine malo drugače nastavljene, ipd...

Vem kaj maš v mislih...ampak se da tut drugač

Če tega beuga srajna nebo konc, se jest selm!!!

..... a to je še iz cajta dinozavrov......

str pregovor še iz časov daleč pred štetjem: ko ga otresaš, imej usta zaprta

Fuerteventura

Za ta letni čas, mi je kul

Bravo prva dirka mimi.. Melandri pa mu cel čas trese in pleše tisti motor. Škoda pa za Rea.

Zanimivo je pomislit, zakaj se eni prodajalci "potrudijo" in motor ogrejejo tik predno pride potencialni kupec na ogled? Če motor vžiga brez problemov ni nobene potrebe po tem...

Maus, ona je veš

.... kaj naj taka sem......

Pri nas ga tudi fajmoštr na roke meče.

Po dolgem času se vam malo oglasim ,da vas pogrejem s fotografijami ,ker baje ,da imate veliko snega. Oglašam se vam iz Kanarskih otokov ,točno iz otoka Fuerteventura ,kjer sem se poročil Prisilim se v jutranji kardio na plaži. Božansko,plaža,kilometri mivke in turkizne barve morja me pomirjajo in polnijo s pozitivno energijo. Zajtrk ,kot običajno ,jajca,pršut,sir. Potem se z Damijan Bajec-Dami spogledava in takoj veva,da je danes dan za oktane jbg brez tega ne gre. Sposodiva si štirikolesnike in pičiva po otoku,večinoma potke makedam in neobljudene plaže. Tega drugače na Fuereventuri ne počnite,saj je strogo prepovedano a prav to mi je gušt. Ne prenesem ,da mi govorijo kaj ne smem ,saj ko sem bil mali sem mislil ,da mi je ime Nesmem ....sem znal tudi TV razstavit Ko vidiš te razglede ti srce zaigra,res je lepo. Po 5urah sva imela polno kapo tega kljuseta,bolele so me roke,križ.......skratka bolje ,da vam naštejem kaj me ni bolelo .....podstrešje.....vrjetno imam zaradi vakuma prednost pred drugimi, ker men je fajn ,druge boli.. Vedno sem bil mnenja,kdor špara jezik je revež ,me pa včasih ta jezik ,kar fino tepe ,a sem bolj trde sorte ... Skratka imeli smo se ludooo. Še ena država njen otok ,kjer res vse delajo,da izboljšajo pretočnost prometa in varnost. Otok je posejan z krožnimi križišči,ki že sami po sebi umirajo promet,radarjev ni,policaji redki in še tisti pasivni ,gradi se prometna infrastruktura itd čisto nasprotje našem Slovenijastanu ,kjer se v prometno infrastrukturo ne vlaga nič,namesto tega kupujejo čedalje sposobnejše radarje, za varnost pa poskrbijo dobro skriti redarji in policaji v grmih......res so izgubili kompas! Otok je raj za kajtarje,deskarje ,motoriste ,sploh enduraše,fantastične piste in prelepi razgledi . Še se bom vrnil ,samo ,da naumim kako spravit sem motor ,čim ceneje. Damijan pa bo poskrbel za premikajoče slikice . Lp

Doktor za bolezni odvisnosti vpraša paciente: "Žejnemu oslu ponudijo vedro vode in vedro vina. Kaj bo spil?""Vodo!" so v en glas povedali udeleženci srečanja."In zakaj?""Ker je osel."