Dvorana slavnih

Nadaljujeva po M41 Khorog- Dushanbe . Že prejšnji dan naju nekaj nasproti vozečih motoristov opozori na slabo cesto, ter nama svetujejo , da greva v kraju Kalaikhmu dol iz M41 in nadaljujeva proti Kulobu - Dushanbe . Zaradi spomladanskega deževja je na nekaterih predelih odneslo cesto ter mostove in je zelo težko prehodno. Rečeno storjeno. Da je pa tako zjebana cesta si pa nisem mislil. 250 km sva vozila 8ur. Luknja pri luknji malo asfalta, makadam, prečkanje potokov, izogibanje kamionom ter kamikazam v đipih… Nad 50 km/h nisva peljala. Se mi pa zdi škoda, da polomim cel motor. Že tako sem vozil na trampolinu Po 250 km se nama nasmehne ko voziva dobrih 100 km po čisto na novo položenem asfaltu. Ne za dolgo. Zaradi dela na cesti, enostavno zaprejo cesto in ti se slikaj. Uro in pol sva čakala da naju spustijo naprej… Po celodnevni vožnji tik ob meji z Afganistanom, polni lepih razgledov in razdrapanih cest sva prispela v Dushanbe …

takole je nastajala popoldanska sladica Lp, n

Evo mal cukra za po kosilu....neki je treba počet v nedeljo dopoldan

Večerja

No pa še sladica

Nina ne bit žalostna.....žalostna...žalosten bom jest k bom debu....evo še tašča bikvit dala........jej kok bomo jedl

Koleraba v pujsku I.

. ... tastar, ti boš imel dvesto kil ...

Zato imam kar dva . Ko se enga naveličam, se čudim drugemu kako je lep .

Maš prav, moram nov akumulator letos kupt. Enostavno se ne splača prodajat, motorju pa nič ne manjka, na njem je opreme za 2.5-3k€ za katero noben ne bi najraje nč dal in pol ga naj za 5k€ prodam . Če pa že prodam, bom hotel novga, pa tud če 200km/leto naredim . Za novga je treba odštet 15k€, peljal se bom pa isto.

Če je v svinjski masti pečena

šamroleeeeeeeeeeeee .... napačen naslou...kuleraba brez pujska bi mogl bit...

No ja, tipična Wipavska zima, pa kolesarjenje....ni se za prehvalit. pa še resnična in dokaj pogosta situacija v Trstu: V podobnih primerih priporočam kolesarjem, da bicikl zapnejo z verigo, drugače ga bodo našli v tržaškem zalivu

2. imam Z900 in imel sem SXa 2 komada. (cca 100000km na obeh) za dvoje z900 niti pod razno. Takoj črtaj opcijo. Z900 ima odličen agregat, komoditete pa ni, sploh za 2 osebi. Moja se je z mano peljala samo 14km in je ne dobim več na moped, medtem, ko se je na SXu prevozila vsaj 60kkm. (visoka 165ccm in teža okoli 50kg (sej veš da babe ne povejo nikoli točne teže) pa ni niti 1x zajamrala. Všeč so ji ročice, kamor se lahko prime, sedež je komot, prav tako razdalja do tačk. 3. dva rora, tako je narejen. Lahko sicer kupiš neke variante 2 v 1 ampak po mojem mnenju brez veze. 2 rora sta zaščitni znak SXov. Nadalje agreagat ima konstantno moč skozi cel režim obratov, menjalnik je prijeten in ravno dovolj kratek da ni moteč in si tudi v dvoje prekleto hiter, hkrati pa omogoča udobno kruzanje. Moči ne zmanjka od 0-250km/h. Vzmetenje (z upoštevanjem, da vedno nastaviš prav zadnji amortizer) je fantastično in se moped pelje tako solo kot v dvoje suvereno. Z vidika vzdrževanja je SX enden najcenejših motorjev. Ventili na 45kkm, prav tako lahko svečke ostalo na 10kkm olje in filter, fiter zraka na 20kkm. 4. SX ima pozo nekje vmes ST drža, rahlo naprej a ne preveč, seveda pa manj kot imaš placa na endurah. Z mojo sva komot delala tripe po 3-4kkm. Prav tako se veliko @mladenchvozi s svojo, pa naj ti še on pove kako je zadovoljen. In oba sta večja od mene in moje žene. tule so fotke mene in moje žene na SXu: 5. SX zmaga, ne bom nabijal zakaj, ker se mi ne da, ampak je res , dokaze ima tudi @mladench, ki vozi mojega bivšega in ima preko 100.000 samo z rednim vzdrževanjem. 6. jaz kupujem pri Elisi in tudi tam servisiram, resni, dosledni in kvalitetni. Kak popust ti pa tut verjetno zrihtajo ampak to je že odvisno, kok posla si z njimi opravil, načeloma pa se ne nadejaj kakih popustov pri kawi, ma kava druge adute, ne pa popuste.

Moj rojstni dan si že kar nekaj časa zaznamujem z vožnjo s kulom v Idrijsko Belo. Ker sem včeraj pozabil v Beli nekaj fotografirati, sem se tudi danes takoj po zajtrku odpelja v Belo = kapa + podkapa, dvoje rokavice in dvoje nogavice. Prva fotografija je še včerajšnja po mojem prihodu domov, ker sem fotografije prenesel na računalnik že pred tem. Bojim se, da bom ta teden moral do svoje zdravnice, ker sem sedaj končno prepričan, da me bolj kakor levi kolk boli leva ledvica.

...motor za gledat mora biti lep

Domžale ..Stara fabrka.?..........palačinke majo ime ...kramp ,ta druge so ble pa rorcange,no sej majo sam taka imena,burgerji imajo imena po starih fabrkah v našem koncu,ki jih u glavnem ni več.....?zanimivo

Noč je hitro minila. Čutiva pomanjkanje kisika. Greva še višje. Par slik ob Kitajski meji in že se začneva vzpenjat proti najvišjemu prelazu na najini poti 4655 m. Res da je poletje, tukaj je 0 stopinj in pričelo je deževati in snežiti. Motor se začne čudno obnašati. Po makadamski rebrasti cesti mi spusti amortizer. Olja ni videti verjetno je šel plin… Kaj naj narediva na 4350 m pokličeva asistenco ali domov da dajo amortizer na hitro pošto .Vzmet je ok tako, da lahko greva naprej, pa če tudi kot na trampolinu . Enkrat se vzpenjava enkrat spuščava. Povprečna višina tisti dan je 3500m .Cesta ne veš ali voziš po asfaltu ali makadamu. Zime kar lepo načenjajo cesto. Kolesarjem pa sam kapo dol za te napore… Hiter postanek za malico v Murghabu in po M41 do Khoroga Ker nama je šlo na tesno zaradi Turkmenistanske vize sva morala spustiti Wakhan corridor. Naredila slabih 500 km …

Zdej pa sam še bol prijazne temperature čakava da se nebova samo v garaži družila

Morš menjat al se pa nazaj poredit, drugače ti bo nad 180km/h woblalo.

Sej sam maus se ponuja ,da bi mi pomagu....?.hm jest,ampak ta pajk se ne more zredit je pomoje kot kanta za smeti........ja bo pol treba mislt na kakšen težji motor....pa glih kar sem menju Nasilnica

ajaaaaaaaaa...jest pa meso iskou....

@bobi1001 u peskovnik na raport pokaj

Če nebi bilo toliko enih kurčevih težav s temi vizami bi se še mogoče lotil take odprave... Tako pa en kup enih brezveznih komplikacij...Ne vem zakaj se enostavno ne morš kr pelat, ne da rabš skos ene paperje

MAMUTOVANJE 2018 – Pot v neznano Idejo mi predstavi sodelavec, tudi biker, ki se omenjenega dogodka še ni udeležil, ve par nekaj o njem. Skozi razgovor se mi ideja zdi zanimiva, pregledam youtube, posnetke prejšnjih srečanj. Navdušen. Jst bi tud…. Dobim kontakt do takrat še neznane osebe, Gregor. Po telefonu mi natrosi nekaj info. o dogodku…., odločim se, to je to. Doma pri kosilo seznanim ostale člane naše jamske skupnosti ( doma sem z Jame ) o ideji, nameri, potovanju, ki se mi je porodila. Sreča, da smo vsi, vsaj trije, nekako povezani z zdravstvom, da smo lahko hitro ukrepali pri nenadnem dušenju z juho…. Po uspešnem izkašljevanju juhe steče resna debata, WTF ti je tega treba, pa sploh veš kam greš, poglej vn…. In podobni komentarji so odmevali naslednjih nekaj dni pri nas na Jami. Naslednjih nekaj dni brez veze, sestavim spisek opreme, potrebščin, na spletu naročim še nekaj kosov opreme…., v Lidlu kupim špago….. prpravlen. Do odhoda gledam samo še vremensko napoved. Dan pred odhodom zlaganje stvari zraven mule ( eliminator 252 ). Seveda samo najnujnejše, če koga zanima, seveda tisti ki se še niste prepričal da bi šli, me lahko kontaktirate. Iz prve roke vam povem kaj RES rabte na tej poti. Skratka oprema je ready, mula oprežena, sneg skidan. Potekajo še zadnja prepričevanja, kaj pa če bi šli za vikend v kakšne toplice…, mal km na izlet in podobno. Jst pa odločno, rezervirano mam parcelo na Paki. Jutro, 9.2.2018, ura 6:00. Klasično februarsko jutro, megla, mraz..., kava, cigaret… In se poslovim. Odločim se, da grem do mesta srečanja, Trojane, po avtocesti. Najhitrejša izbira, ne vem kako je po lokalnih cestah, vreme je v k….. prva občudovanja doživim že ko se vozim skozi mesto ( Novo mesto ). Na cesti zdolgočaseni vozniki vozil na štirih kolesih in nekaj ta' pravih bikerjov, poštarji in jaz. S ponosom in občudovanjem se pozdravljamo. Vstavim se na lokalni črpalki, nahranim mulo in malo poziram mimoidočim. Pot nadaljujem proti avtocesti, proti Lj. Seveda na poti nikjer nobenga bikerja, zakaj le, saj je zima, mraz…., ampak to me ne zmoti. Prvi postanek Petrol Podsmreka. Običajne stvari WC, kava, cigaret, poziranje… Nadaljujem proti Lj in naprej do Trojan. Mimo postajališča Lukovica vse ok razen prstov desne roke, trdi. Vsi, ki ste ta dan delili mojo izkušnjo veste o čem govorim. Apak se ne dam, na Igmanu je blo tud mrzlo, baje. Na Blagovici spet nekaj začudenih pogledov in seveda obvezno poziranje, tokrat v letečem stanju. Razodetje, nad tunelom tabla, Trojane, krofi 3.5Km. Zmaga, uspelo je. Parkiram, vidim dva, takrat še neznana osebka poleg motorjev. To bo to. Razjaham mulo in postojim ukočen nekaj trenutkov. Se zberem in pristopim. Bila sta Robi, krof man in moj cimer. V nekaj naslednjih minutah se je vsulo še kar nekaj modelov, en celo iz Švice ( Silvio ), vsaka mu čast, in Mamutovanje 2018 seje uradno začelo. Krofi, rakija, Beherevka in podobni posladki so deževali… Vsi lepo postrojeni v koloni za za Igorjem proti Celju, natančneje druga postaja Tuš Celje. Parkiramo, imel sem občutek da mimoidoči nakupovalci niso točno vedeli po kaj so tisti trenutek prišli. Ustaljeno, kava in druge dobrote iz posameznih torb. Spoznavanje somišljenikov…., poslušanje starejših o preteklih izkušnjah, padcih…. Poučno. Ostanek poti do konca asvalta brez nekih pretresov, ustavl smo se še nekje na pivu ampak sm pozabu kje, to je blo zadnje civilizirano postajališče do končnega cilja Pr' Cenc. In prišel je trunutek ko ni več asvalta. Razjahamo, se okrepčamo, bolj da ubijem nelagodje. Kot se spodobi Robert nareže suhomesnate izdelke, brez glutena, odpre se bar, pod budnim očesom fotografov in snemalcev začnemo pripravljati, vsak svojega seveda, za tako imenovani vzpon vzponov. O tem kako sem povil svojo mulo zdej ne bom, naslednje leto bo drgač. Skratka sem ponosen, da sem odpru sezono padcev. In takrat vidiš in doživiš čar Mamutovanja. Vsi, ki pridejo za tabo se vstavijo, pomagajo spravit mulo pokonci, ponudijo ti »toplo« besedo podkrepljeno z zdravilnimi ekstrakti vseh možnih rastlin. Nasveti za prihajajoči ovinek dežujejo…. Ampak ponosno sem zajahal svojo mulo in oddrvel naprej. In glej po nekaj metrih, res nekaj, razjaham in pomagam sotrpinu, ki ga je doletela enaka usoda. Motor na levem boku. In tako kar nekaj časa, pustmo vmesni čas, naprej. Nekje po oceni starejših na pol poti postanek. Veselje, raja je krenula da se pali i žari…, čestitanje drug drugemu kot da sm na vrhu, fak, sploh ne vemo kaj je pred nami…. In smo šli. Na trnih, trd, nabit s adrenalinom nadaljujem in premagujem metre poti do točke, mislim da slabih dvesto metrov pred ciljem kolega potrebuje pomoč. Seveda mu pomagam. Z željo po nadaljevanju mi zadnje kolo zdrsne, ne morm ven. Seveda steče reševalna akcija, shutlle. Ker sem vstrajen se dogovorim samo za malo pomoči, mulo navežemo in potegnemo vn. Ko pridem na »boljši« del poti se špaga na kateri je bila navezana mula zategne, balanco obrne, mula na levo, jst na desno, levo noga ostane pod mulo…., pekoča bolečina v levem gležnju. Vse ostalo je opisano v mojem zdravstvenem kartonu. Skratka postavimo mulo v ready pozicijo in gas. Pridem na vrh. Občutke poznate, tisti ki ste jih doživeli. Po vseh uradnih postopkih, ki jih udeleženci poznate, za vse nove somišljenike naj bo presenečenje, zaslužen počitek ob tabornem ognju, pijači, zgodbah…. Kaj vse smo jedli, pili…, to kar smo meli s sabo. Gor ni nobenga shopping centra. Skratka nepozabni trenutki, občutek da na tako zahtevni poti niti sekunde nisi sam, da smo vsi skupaj premagali nekaj kar se ne da opisat z besedami, to moraš doživet. Naj vam povem, da že zelo dolgo nisem doživel in preživel vikenda tako sproščeno in v tako dobri družbi kot je bil ta na Mamutovanju 2018. Hvala za enkratno doživetje vsem, z veseljem se prijavim za 2019 in že sedaj rezerviram kotiček v tipiju, ker fak zuni ne bom spal. Ciciban št. , e sad, ne vem. Drugač pa tist, Družina Počrvina by @PrimozP

Pff, kje začeti. Ja najbolje da kar na začetku. Bila je mrzla zimska noč ko sem iz čistega dolgčasa brskal po motosvet forumu, na katerega sem čisto po naključju zašel ko sem iskal kakšne informacije o Yamahi Tenere. No, sem si rekel, da vidim kaj se kaj dogaja v kotičku “Moto dogodki”, klik. Na vrhu spiska zazeva naslov “Mamutovanje 2018” in jaz radovednež zdolgočaseni hitro kliknem na text, ki mi odpre nov zavihek z vsemi podatki o dogodku. Prva stvar ki mi šine v glavo po prebranem prvem postu je “WAW”, tole je pa res dogodek za...erm...unikatne motoriste. Seveda takoj “pošeram” povezavo še bratrancu, ki je podobno kot jaz takoj za, da se udeleživa. Datum Mamutovanja se je hitro bližal, jaz pa sem dnevno brskal po You Tube-u za vsemi možnimi posnetki, ki bi mi kakorkoli orisali dogajanje na eventu, saj si nisem predstavljal kaj vse me čaka. Videno mi je bilo všeč. En kup mladih po srcu in/ali telesu, ki uživajo na zasneženem travniku ob tabornem ognju in proizvajajo D vitamin ob sončenju in holesterol ob hrani. Še bolj trno se odločim za udeležitev. TO je to!! Dan D, ali M kakor vzameš. Spakiral sem dan prej, predvsem sem 2x preveril da imam s sabo topla oblačila, hrano in pijačo, “za vse ostalo je tu Mastercard” press. Zbor je bil dogovorjen na Trojanah ob 0900. Pridem na Trojane 0905, nikjer niti enega motorista, ajd počakam, drugega mi tako ali tako ne preostane. Ravno popijem kavo za po-peš in se zasliši zvok dvovaljnika...neka črna gmota, kot iz filma Mad Max. Izvem da je Robi in da gre tudi na mamutovanje. Takoj pade debata, kot da se poznava še iz prve svetovne vojne. Kmalu za njim se pripeljejo še ostali, en boljše volje kot drug, jaz pa res prijetno presenečen kako lahko en skupen interes združi tako pisano druščino osebkov IN narodnosti, namreč prišel je tudi Silvio iz Švice, pa en par exotov z dolenjske. Kakorkoli že, z nekaj postanki ob poti nabiramo Mamute z leve desne in posredi, ter si pridno utiramo pot proti poUhorju v koloni za Tomosom, kot se za člane rodu slonov spodobi. In tako prilomastimo do konca asfaltirane poti, prične se ovešanje motorjev z verigami, vrvmi in ostalo BDSM opremo, ki naj bi nam olajšala pot do epicentra Mamutovanja pri izviru Pake. Vmes se režejo salame z ročno žago, pije osvežilne napitke, straši cicibane in umika štirikolesnikom,katerih vozniki se - vedoč kam rinemo - križajo, klanjajo in zavijajo z očmi med vožnjo mimo. Jaka mi razloži da obstajajo rekordi v vzponu, katere pa naj raje pustim za drugič, glavno je da se pride gor v enem kosu. Svojo pot najlažje opišem kot križev pot, le da sem jaz vlačil s sabo dobrih 200kg motorja in se ustavljal na vsakih nekaj 100m. Prvi resen postanek je bil nekje na pol poti, kjer je z delom pričel shuttle service. Tu sem nataknil doma narejene verige na zadnje kolo, ker enostavno ni šlo naprej brez njih. KONČNO! Cilj dosežen, suho grlo poplaknem s šilcem domačega žganja, sestopim z motorja in se zavem da moram samo še kaj pojest, si zagotovit balo sena za pod šotor, postavit šotor, pripravit spalko in seveda kot ciciban pomagat še vsem ostalim, ki so bili po naporni poti pomoči potrebni. No postavljanje šotora mi je bilo prizanešeno saj sem se poparčkal (no-homo) s so-cicibanom (da me je*eš se ne spomnim imena-sory). Padla je že trda tema ko smo postavljali indijanski šotor za “fotre” mamute. Ko je bilo vse nared pa ČAGA! Pojem topel obrok, se ugnezdim poleg tabornega ognja in reflektiram doživetja preteklega dne z ostalimi. “Lajf is gut”. KIKIRIKI! Jutro je tu, z njim pa prebujanje z megafonom in obveznim odpiranjem šotorov cicibanom, da se oceni “škoda” pretekle noči. Spal sem kot ubit, zeblo ni, hrbet je bil spočit...pojdimo pozdravit ostale. Seveda je bila večina že zbujena (sumim da jim ne da spat prostata ) Obujem škornje, ki so se od mraza spremenili v pancarje in odlomastim do WCja kot maček ki so mu lastniki prvič nataknili copate. Vmes vidim da je rumena ulica (jap ta dogodek je tako velik da ima ulice) res že obarvana v različne odtenke rumenega snega. Ta dan sem doživel še najboljši sirni fondu (fondi?) s strani našega Švicarja Silva, kapo mu dol. Pa se začne zares. Bum en kratki, bum drugi, pir, dva, štiri, kosilo, bum tretji kratki itd. Pač fešta na nivoju, dan je šel naokoli v rekordnem času. Pade noč in že začnejo fotri vihtet kuhovnico. “Moje ime je Damir in prihajam iz mame”, BAM po riti in ker se mi niso usule lastne solze sem moral spit Mamutove...o mati moja te pa pečejo, pečejo bolj kot Mujota duša ko ga je prvič kasiral v zaporu. (Mamuti veste o čem govorim). Večer se konča ob ognju s sklonjeno glavo in zamegljenim spominom. Spim dobro. Zadnji dan. Žal se vse stvari enkrat končajo in tako se je tudi naše Mamutovanje. Nedeljsko jutro nas je pozdravilo z izjemno lepim vremenom in po zajtrku prvakov (za prst debelo narezana slanina, popečen kruh in še nekaj vrst mesnin) se začne pospravljanje. Najprej vsak svoje stvari, potem pa cicibani še od ostalih, hehe. Šala, vsi smo bili kar pridni, a je še precej prostora za logistične izboljšave glede pospravljanja. Pa smo tam kjer smo bili. Spet zajaham svoj 200+kg križ in se tokrat odpravim v dolino. Itak ga položim že po prvih 100m, ampak to je bilo pa tudi to, ostanek poti opravim pokončno. V dolini se pozdravim z ostalimi Mamuti, saj se naše poti tu razidejo. Po poti domov nas spremlja sonce in težko bi si zaželel bolj prijetno vreme za popotnico. Srčna hvala vsem udeležencem za nepozabno doživetje, brez dvoma se še vrnem naslednje leto. Moram tudi povedati da se na Mamutovanju še posebaj čuti da gredo tja zgolj in samo osebki, ki si tam RES želijo biti in ne zato, ker imajo pač vikend fraj pa se nimajo kam dat, tako da se to odraža v res pristnem vzdušju, kjer ti je jasno da nas vse družijo podobni interesi, hkrati pa je druščina tako pisana, da vedno najdeš kakšnega zanimivega sogovornika. Do naslednjič, pa en rilčkast tra-ra! by @Sahbazz

SX je vsekakor več kot spodoben motor. Kaj dela tukaj 800GT, saj nima za burek proti SX. BMW bi jst postavil ob bok Ninji 650. Dokler števca prestav nimaš je križ, ko ga imaš, vidiš, da ga ne potrebuješ. Je pa tudi prav, če ti gadgeti (novodobni pripomočki) veliko pomenijo, da si jih omisliš.

101Nm pa taka drama? A nima to gasa za regulirat ta blaaaazn navor? Honda V2 z 97Nm je bla čist krotka zadeva. De se ne bom zdej z Aprilijo pa kar ubil??????

Nemorm. Majke mi, nemorm. Se ze skrivam pod kamen.

Nije loše, nije loše

Cerkno ima podobno nadmorsko višino kot Idrija, ker pa je bližje morju, se razlika v snegu še kako pozna, pa pri zvončkih tudi. Še naslednji teden preživimo, potem pa že mora pihniti topla sapa v naše kraje. Naslednji teden imam RD, za RD grem obvezno na Blegoš. Zaradi slabe vremenske napovedi sem šel letos par dni prej, pa je zgoraj že Sibirija s strupenim mrzlim vetrom, ki brusi sneg, gradi zamete (bilo je pod večer -9°C). Dokaz za vrh prilagam. sicer pa je zaradi množine snega zgoraj prav noro. Kako si pa ti zaznamuješ tvoj RD?

Pomaranča more bit mal oranżna

str pregovor še iz časov daleč pred štetjem: ko ga otresaš, imej usta zaprta

Pri Triglavu še vedno velja.

Se popolnoma strinjam z vami. Največja napaka uporabnikov skuterjev je ta, ko kupijo skuter ter opazijo napako tega ne opravijo z garancijo vendar napako želijo odpraviti sami. Na garancijskem listu piše da se v času garancijske dobe, kakšnorkoli nepooblaščeno poseganje NE sme izvajati. Tako da tudi za vsako malenkost, za katero domnevate da je napaka proizvajlaca obvestite pooblaščeni servis. Lep pozdrav!

Zadnje štiri leta sem naredil 1000km z GSXR 1000 :).

Recimo takole...Popotovanje malega cicibana na Mamute 2018-tega leta Ideja, zamisel,da bi se udeležil zimskega motorističnega zbora Mamutovanje 2018 se je porodila kot vedno v Jakovi garaži v Žabjem dolu, kot vedno posladkano z najboljšo kavo ewah gospe Irence, Jakove tašče. En dan sva zabijala čas v vseh mogočih debatah okoli motorjev, motorizma, se razume, nakar Jaka izpljune...¨Stari, a b ti šel drugo leto na Mamute...čas bo, da greš. Zate priskrbim bajk, tegale fantastičnega Tomosakija, rudečega, norega, ta te bo pripeljal gor in dol in to brez večjih težav...boš videl¨. Ponudba se je zdela mamljiva, pa vseeno sem imel kar nekaj pomislekov ali sem sploh za to ali mi je sploh do tega. Nisem nek pussy, imam trdo kožo, vsak ni za to. Odvrnem mu, da bom premislil in pri tem je ostalo. Dnevi so tekli, premišljeval sem pri sebi, da kaj tako norega, odštekanega še nisem storil z motorjem, morda pa je vredno poskusiti, bo že nekako. Ker sem Jaki potrdil, da bi pa res šel na Mamute, mi je poklical še Božička, ki mi prineseldarilo, čisto pravo preizkusno tablico za čas Mamutovanja. Konec heca, vrnitve ni bilo več, odločitev trdna, zakovana, gremo v mraz, led, jebo, dobro družbo in čago. V vmesnem času do samega dogodka sva še poštimala motor, da je le ta nekako vžgal, čeprav so bile to zares hudičeve muke že takrat. Tomos je dobil tudi malo bolj narezane gume, ker ziher je ziher. Do Mamutovanja je ostalo še nekaj tednov, pričakovanje avanture pa je raslo. Jaka mi je še dal nekaj napotkov okoli poti, vožnje, prtljage, v glavnem pa sem si sliko že ustavarjal sam. Petek, 9.2.2018... dan odhoda na Mamute 2018 Z Jako se dobiva pri njem tam okoli 8:30. Na poti na Trojane, kjer se uradno odhod na Mamutovanje tudi začne, se natlačiva nekaj zraka v gume in hop gremo na pot.Zaradi supersonične hitrosti Tomosakija je pot trajala, baje, okoli ure. Ja traja in traja...in traja, ampak tradicija je tradicija, sploh pa če si ciciban, tega dela ne smeš preskočit. Na Trojanah naju že čakajo kolegi motoristi, malo se pofotkamo za spomin, še prej pa Robi nabavi in nas počasti z slastnimi krofi. Mastnih ust se zavemo, da je čas odhoda nazaj proti Celju. Dolga, počasna pot za mojo kroto. S Trojan do Vranskega sem hudiča gnal iz njega, na ravni stara pesem, počaasiiiii.... V Celju se dobimo pred Planetom Tuš. Tisti, ki je želel je lahko še kaj kupil v trgovini, ostali ostanejo zunaj na pijački. Po pol ure čvekarij se odpravimo naprej na pot v smeri Vojnika, Nova Cerkev, Vitanje, od tam pa naprej proti Mamut placu na 1100m nadmorske višine. No, vedel sem, da motor slabo vžge, vendar mi ga uspe pred širno publiko lokala konkretno zaliti. Ma, ene 50x sem ga pa res zategnil po kurblu, da je reč oživela. OK, bo že, tako je to. Z Jako, ki me čaka, odrineva skupaj naprej, ostalih ne vidim več. Sledi bolj ali manj duhamorna pot v začrtani smeri, malo pred Socko pa nov pripetljaj. Tomos kihne, crkne, obstane za vedno...Kaj zdaj, menda pa mu ni zmanjkalo goriva, ni mogoče. Naračunala sva, da bi naj imel dovolj goriva za gor, dol, levo, desno...napaka. Bencina NI BILO DOVOLJ. Tomos je imel suh tank. Ehhh, brezveze si rečem, jebem ti Tomos jajco. Pije ko žolna. Ja seveda, polno naložen, plin skozi do konca, posledice občutim. Nič, Robi mi ponudi njegov bajk, Yamahco Diversion, skočim nazaj do Vojnika na Petrol, kupim ročko, gorivo, olje...preklinjam, jezen in sebi očitajoč zakaj nisem dotočil goriva že recimo v Celju nazaj grede s Trojan, odpeljem proti Socki, kjer so fantje dvigovali feeling s pivom. Bajk me itak čaka, vzet ga tako noče nihče. Dotočim gorivo, ga spet xx-krat zakurblam, da zažene...nič gremo naprej. Avantura, vzpon je pred vrati. Elo me še odreši nekaj krame spredaj zadaj, da bo Tomos lažje sopihal v strmi klanec. V Vitanju zavijemo v smeri vzpona na PLAC. Cesta je zaenkrat suha, očiščena, tudi višje je tako, do avtobusne postaje in zavoja desno, kjer se začne zares, prava AVANTURA, MAMUT TAJM 2018. Vsi zbrani, vsi na trnih, feeling top, tegobe pozabljene, pijača teče okoli in po grlih, klobase se režejo, ketne montirajo, špage navijajo, vsak po svoje, vsak tako, da bo lažje preživel. Sam stavim na nizko težo motorja, na nizek sedež, noge bom tako po potrebi imel takoj na tleh, če zdrsnem, kar sploh ni vprašanje, vprašanje je samo kako hitro in kolikokrat. Motorji zarežejo v tišino gozda, zajci spizdijo, začne se. Vsak po svoje se loti poti, kakor ve in zna. Prvi padec Primoža sledi, ma, v roku minute. Hitro spozna, kar spozna vsak od nas. Cesta je zbita, ledena, oprijema skoraj nič, zajebano bo. In pot je dolga, zelo dolga, okoli 7km vzpona po takšni cesti. Podrobnosti poti ne bom trosil, spopadal sem se kakor sem najbolje znal, povem le, da sem na trenutke imel puni kufer kurblanja, porivanja, vun vlačenja iz ledenih žlebov, sicer lahkega Tomosakija in nekaj opreme, preizkus trme in volje,da pridem do vrha. Pot te na trenutke preseneti. Ko se že malo sprostiš, malo glumiš, gledaš okoli...joj kaki lepi snegec. Evo, BAM...Bajk obrne in že si z ritjo si obrnjen za 180 stopinj, gledaš tja od koder prihajaš. Ja, koncentracija je potrebna celo pot, nimaš kaj čarat. To se je dogajalo meni, kolegi z kravami od bajkov napram mojemu pa sploh, da ne govorim. Padci, zdrsi sledijo, kot po tekočem traku. Poškodb hvala bogu večjih ni, pomagamo si kakor vemo in zamo, eden drugemu, pobiramo, vzpodbujamo, porivamo,...dihamo, ne ne dihamo, hlastamo za zrakom, zjebani, zjagani, prot vrhu puni kurac že vsega. Na vrh prispem v špici med prvimi, pa to sploh nima veze. Moj trud je vreden, vendar trud kolegov je še večji, zato poklon vsem sotrpinom, ki smo se tisti dan trudili priti na vrh...oz. kot bi kolega iz Anglije Pete Wheeler rekel...Fuckin Mountain...in še kako prav ima. V roku ure, dveh smo si sledili in dokončali hvale vreden vzpon. Kar sledi je čvekarija, pijača,...pijača,......pijača....vse luštno. Namestimo motorje, poberemo dol opremo in začne se priprava placa. Potrebno je bilo zakuriti ogenj, skidati sneg, poti, pripraviti prostor za kampiranje, se malo skulirati, se spoznati, začeti uživati v sem, kar nam Mamutovanje omogoča. In tega ni malo....Ko se vse umiri, ko ogenj zaseka, pa seveda sledi iniciacija-krst za male cicibane Mamutovčke. Jaka rabelj nas kliče k sebi po vrsti, saj sledi spomin na otroške dni. Po riti jih bomo dobili. Najprej smo se malo predstavili zbrani družbi, da vedo, kdo jih bo fasal. Večina nas ni poslušala kaj čebljamo, Jaki se je mudilo nas tepst. Fajn je udaril, kuhla Big Mamma je trpela, moja rit še bolj. Takoj za tem pa stisk roke po moško in v dar prejmemo Mamutove solze. V bistvu samomorilsko substanco, ki peče ko hudič. Služila nam je za test, kaj peče bolj...jezik ali rit...No, oboje se je čez čas ohladilo...Samo za intermeco, KUHLA se je drugi dan prelomila na pol, toliko o tem koliko je drajsala čez naše riti prejšnji večer. Mamutove solze pa so ostale za domov, za spomin na prvi krst. Na kratko o samem bivanju, druženju, dojemanju mraza, narave in krutih pogojev bivanja zunaj. Kaj naj rečem...veliko je tega. Spoznal sem veliko novih ljudi, kar me osebno popolnjuje, rad sem v družbi. Nova znanstva mi širijo obzorja. Nekako spoznaš in vidiš kako različni ali podobni smo si lahko ljudje, z svojimi pogledi, navadami, ampak eno nam pa je enotno. Ljubezen do motorizma, načina življenja na dveh kolesih. Tam smo si bratje in sestre, v dobrem in slabem. Upam, da se bomo srečali tudi med letom na cesti, kavici, čveku, vezi naj ostanejo. Drugače, pa hrane, pijače in vsega dobrega je bilo na pretek. V soboto nas je Andrej razvajal z divjačinskim golažom, multi bueno Fucker. Pijača pa je krožila levo, desno, ni da ni. Kaj vse sem preizkusil..uf, same hude, dobre reči. Ma saj se vsega ne spomnem. Preveč vsega. Samo bivanje na mrazu, hladu, vetru, megli. Ja, zelo hudo dobro pride ogenj, velik ogenj. Brez njega bi bilo zajebano. Se vseeno človek kar izdatno lahko pogreje. Treba pa je biti tudi primerno oblečen, brez tega ne gre. Pa deknca je zelo priporočljiva. Hudič je, če to ugotoviš šele drugi dan. Spanje zunaj ali v šotoru tudi zgodba zase. Opremo sem imel dobro, pa kljub temu okončine, beri noge, dobijo svojo porcijo. V njih me je ponoči konkretno zanohtalo, pogreješ jih z premikanjem le-teh zelo težko. Kakor vse, tudi noči minejo. Zjutraj sem naletel na zmrznjene čevlje, navkljub tem, da sem jih imel v šotoru. Začetek jutra je težak, malo se moraš najti, ogreti, potem pa steče...se naješ in potem ne delaš nič, no ja, Mamutuješ, torej čamiš, uživaš, počneš kar ti paše. Zopet na kratko, pot dol nazaj z gore, težka, ledena, hitra, adrenalinska. Ker moj Tomosaki ni imel volje oživeti, sem naju spustil s hriba kar tako brez prižganega motorja, glavno je da zavore delujejo, noge pa so tako ali tako v pripravljenosti, da lovijo ravnotežje. Na trenutke je vožnja po ledu navzdol bila na občutek podobna vožnji z vlakcom smrti v luna parku. Hitrost narašča, vse ropoče, zavirat ne smeš preveč, če hočeš ostat na dveh kolesih. Jeba, čista jeba in dobrodošlo ostrenje občutkov za ravnotežje in reakcije. Poleti bomo sami mojstri, resno. Na koncu smo še tisti, ki smo ostali zadnji, bili nafujtrani z slastnim segedinarjem ob Šmartinskem jezeru, padlo je tudi pivce. V glavnem lep zaključek zadnjega dneva našega druženja. Podamo si roke, zaželimo vse dobro do naslednjega srečanja na cesti. Za čisti konec pa takole... Bilo je zanimivo, lepo, noro, slastno, hudo, adrenalinsko, na trenutke tudi poln kufer vsega, predvsem pa ledeno, mrzlo, vetrooovnooo, občutiš kje so tvoje meje, glede obvladovanja motorja, tehnike vožnje, bivanja zunaj, predvsem je tukaj meni osebno bil najbolj mučen na trenutke spanec zunaj ponoči, ko si res ne moreš pomagati, da bi se ogrel, takrat si res želiš, da bo tisto jutro že res enkrat prišlo. Potem je lažje... Če me vprašate ali bom še šel. Težko bi rekel trenutno ali ja ali ne. Za letos bo dovolj, če se razumemo. Drugo leto pa sem prepričan, da bo želja zopet vzklila. Pridobil sem si prepotrebne izkušnje in občutke kako to gre. Je pa nekaj sigurno. V naslednjo avanturo z drugim motorjem, tehnično pripravljenim, lastnim, da bo cilj dosežen, tako, kot mora biti. Ob tej priložnosti bi se zahvalil vsem za dobro družbo, lepe trenutke, nova poznanstva, upam, da ostanemo v stiku. Predvsem pa bi se zahvalil Jaki, ki mi je event približal in mi razširil obzorja, pa seveda za posojo bajka, darilce, vzpodbudo, čakanje na cesti, ker sem bil prehiter :)... Ata Mamut, ti si neunčljiv, ker tri dni zapored, biti s toliko dobre energije, držati celo družbo pokonci in ne crkniti do konca, no takega še nisem srečal. Kapo dol! LP Igor Ciciban P.S.: No, ne več, da vam jeb.... by @GizmoFighter

Verjetno je iz uvoza...Italija? Zelo malo se je vozil, če je delal le po 5000 na leto. So prednji diski izrabljeni ali le tako zgleda? Yamaha dobro skrije znake obrabe. Sam bi raje poiskal enega od prvega lastnika pa tudi, če ima že blizu 100kkm.

SAmo to da te pa odirajo policaji na vsakem vogalu za brezveze to pa ni ravno najbol dobrodošlo... Na koncu si na istem kot če greš do Nordkapa - s tem da na vzhodu daješ za policaje gor pa zaradi vsesplošnega standarda

slovnico sem imel zmeraj šus Turkmenistansko vizo je zelo težko dobit. Če jo dobiš in to tranzitno si lahko sreče. Poznam popotnike, ki so zaprosili za vizo in so bili brez razloga zavrnjeni… Tako četrtek, dočakamo v sproščenem vzdušju misleč motorji so pripravljeni zjutraj papirji in gassss. Pa smo se malo prenaglili. Jutranja novica na recepciji, mogoče bojo papirji popoldne. Ostajalo nama je vedno majn časa in upanja, da prispeva na Turkmenistansko mejo pravočasno. Kaj če nebo danes? Jutri je petek za muslimanski svet nedelja, bojo delali? Kaj če se v hribih kaj zalomi? Bo lepo vreme, da pičiva? Koliko rek bova morala prečkat?... Ni nama ostalo drugega kot naredit rezervni načrt. Ko pridejo papirji greva. Tudi ponoči, sam da greva iz mesta pa tudi če prespiva 20 km izven. Če nama ne uspe priti pravočasno na mejo se obrneva in narediva krog nazaj v Biškek. Pa naj nama pripeljejo motorje nazaj v Varšavo in v Slovenijo brez plačila saj so oni zajebali. Midva pa na jekleno ptico in v Eu. Dan je minil živčno. Z Italijanoma in Latvijcem smo razpravljali vse živo. Zakaj tako, to bi moralo bit tako… Po 17 uri poprašamo na recepciji kje so papirji? Jutri zjutraj bojo. U3PM še ena noč v tem mestu in hotelu. Hotel je bil res nov in čist ,ma nismo prišli 9tkm stran od doma spat v hotel pa še plačat ga je bilo treba. Popoldan prispe še eden Poljak. Tako nas je sedaj 6 siromakov. Petek zjutraj, danes gremo? Skoraj istočasno smo prišli na zajtrk. Italijana in Poljak motoristično oblečeni. Večni optimisti. Na recepciji pravijo mogoče bojo papirji po kosilu. Z živci smo bili na koncu. Če ne bo danes bomo tukaj do ponedeljka…