Dvorana slavnih

Forcella Lavardet je tudi ena takih, ki se je dolgo prelagala Pot je potekala skozi Prato Carnico - na sliki je viseči zvon (Pieria) Pot do je vodila čez slap Potem pa čez Lavardet: Če ne bi bil tako zelo zaraščen, bi izgledal tako: No, trenutno od spodaj izgleda tako: Spodaj spoznali možakarja, ki je ravno praznoval 68 let ter 34. na motorju Potem pa na Passo San'Antonio, Maurio in domov čez italjanska brda, da sva obšla nevihto v hribih. No, še prej je bilo treba zapeljati med sončnice

Danes malo na Weinebene....štiri nežne plohice...sicer pa super...no...ženi je bilo super...

Zaključek letošnjega NPE-2018 je postregel še z eno zanimivo izkušnjo....to sem srečal v Mađarskih "hribih"...Mi je dovolil, da sem se peljal pod njim...med vožnjo seveda....creapy....

Se en par utrinkow zs danasnje voznje (pogledi z velebita :)

Tri dnevno potovanje, ki sem ga (bolj ali manj podobnega) dvakrat preložil in mi je bilo zato veliko prevroče. Ampak hej! Odpreš čelado, odpreš plin, pa je življenje lepše dan 01: Cesta 919, od Starega trga do Učakovcev (kosilo pri žlahti me je že čakalo na mizi), je čista ludnica. Gladka in čez teden prazna. Do Ogulina AC, potem pa po 3256 med Kamenico Skradniško in Slunjem. Cesta je OK. Malo bolj počasi je šlo, ker je bolj ozka in zavita, ampak bp. Razlog je bil obisk Robinzon kampa na Mrežnici. Delajo, urejajo, zgleda zelo obetavno. Dva čika in ena kokakola v Slunju, pa sem imel tri nove fotke. Bi si lahko vzel več časa, da bi si pogledal še kakšno reč, pa sem rajši odbrzel naprej. So me čakale večje zanimivosti. Sledila je cesta D1 do D217, ki te pripelje na D504 in v Željavo. Tri fotke, par besed z belgijcema in popotna navodila paru iz Andore je bilo dovolj, da mi je zakuhalo. Mejni prehod, M5 in Bihač. Nameraval sem švercati tobak, zato sem se podal na lov po trafikah. Kupil sem ga na pumpi, ker v trafikah nimajo iskane robe ... Dobil sem se z gazdarico, razkazala mi je hišo, račun sem poravnal takoj in že odbrzel pogledat Štrbački buk. Cesta M5 je super, v Dubovski zaviješ na R408 do Orašca. Tudi super. Potem se pa po makadamu prekladaš do slapov. 10 km slabega makadama, obup za več sledna vozila. Štrbački buk te pričaka stisnjen med hribi, z izredno čisto Uno in v popolni samoti. V nasprotju s Plitvicami, kjer je milion turistov na dan, tu ni nobenega. Park je zelo urejen, sprehajalne poti so stabilne, široke in nedrseče. Razgled na reko je nenormalno dober Celo uro sem bil čisto sam. Ne moreš verjet ... Slapovi so pa ... ah ... Slapov je še več, razgledna pot je še daljša kot do tu, ampak hej ... pojdi si pogledat! Nazaj po istih cestah, direkt v restavracijo Sunce, na večerjo. Točka spanja tega dne je zabeležena tukaj, dve fotke zunanjosti hiše, ki jo dobiš za 15 €, so pa spodaj. dan 02: Kofe sm si skuhal v hiški, ima gazdarica vse pripravljeno. Pito sa sirom i jogurtom poješ pri obcestni pekarni. Zanesljivo najboljši zajtrk. Tega dne sem jedel šele ob sedmih zvečer v Karlobagu. Prej pač nisi lačen, če se nabašeš s sirnico navsezgodaj. Po M11 do mejnega prehoda Užljebič. Tam za ovinkom je. Spodaj Una. Po res zelo lepi cesti 218 mimo spomenika padlim za slobodu ... ... in mimo Donjeg Lapca ... ... na križišču sredi ničesar zaviješ desno za Dobroselo. Če si mona, kot jaz. Pokrajina je fenomenalna, ampak cesta je pa obupna. Kr vidiš tablo 'oštećen kolnik 20 km', pol veš, da lahko čakaš na luknje, k še Fergusonu nardijo probleme. Ampak je pa lepo ... Po D1 v Gračac, kjer spijem kafe in liter vode. Nadaljujem po magistralki D27 čez Velebit in hitro za prelazom zavijem levo na 6027. Pri drugem smerokazu za Kudin most, sredi zelo majhnega naselja, zavijem desno in odmotoriram do konca asfalta. Tam pri hiši, kjer prodajajo kozji sir in med, pustim motor in opremo. Sledil sem poti in markacijam in se spustil dol, v globel, da vidi to Kudino čudo. Legenda pravi, da je mladenič Kuda zgradil most čez Krupo, da si ne bo močil nog, ko bo hodil vasovat ter da bodo svatje lahko prešli reko, ko se bo ženil. Očitno v sposobnosti svojega vasovanja ni dvomil 20 min dol in pol ure nazaj, po soncu in vročini. Majku mu Kudinu ... Najprej se ti odpre tale razgled. Mosta še ni videti, skriva se na levi, za tem grebenom. Potem ga zagledaš (in vidiš, da si še daleč stran ...) Končno se sprehodiš po njemu in vidiš, da je na drugi strani drevo, ki nudi malo sence Takole izgleda to čudo Kudino K motorju sem se vrnil po pol drugi uri, moker totalno in zmatran malo manj totalno. Ma bi šel še enkrat. Prvo senco, ki sem jo videl, sem izkoristil za pavzo pred soncem. Tunel ceste, ki vodi do črpališča, je bil več kot primeren. Naslednji cilj je bil kanjon Zrmanje in Pueblo Winnetou. Po D27 in D54. Opravljeno, pofotkano. Sledil je naskok na Velebit, kakor ne bi pravkar prišel čezenj. Ampak ta prelaz ni bil mačji kašelj, kakor oni prej. Ta se imenuje Mali Alan. Do Tulovih gred je super, na ono stran, v Sveti Rok pa pizdarija. Gozdarji pospravljajo gozd in je po makadamu ostalo neskončno veliko ostankov sečnje. Ta lesno-šodrasta ludnica je trajala nekaj kilometrov in ni bila prav nič zabavna. Zavil sem torej na cesto 5166. Do začetka makadama, nad tunelom Sveti Rok, je zelo zabavna. Okolica pa ludo neviđena Tulove grede, kjer moj rdeči brat Vinetu igrati v film Od Svetega Roka do Gospića po D50, ki je cesta, na kateri zagotovo dobiš čb fotko, ki ti jo priporočeno pošljejo domov. Čakam V Gospiču se nisem zamujal, ampak takoj zavil levo na D25, na Tereziano. Do prelaza na Baškim Oštarijama je zelo hitra in lepa. In prijetno hladna. Nemudoma se znajdeš na prelazu, 900 metrov nad morjem. Kar sledi, pa je: - 17 km ovinkov zelo dobrega asfalta - izjemen razgled na Pag (škoda, da ni na Pagu ničesar za videti ... ) - z vsakim kilometrom vse višja temperatura Zelo zadovoljen sem se v Karlobagu najprej zabrisal v morje in potem na pojstlo. Odpočil sem si ob steklenici pira in fuzbalu Zvečer sem skočil še na večerjo in se sprehodil po rivi, da je hrana našla pot do debelega črevesa dan 03: Navsezgodaj zjutraj, ko so še vsi v Karlobagu spali, sem še zakurblal motorin in se do Senja ustavi zgolj za tole slikco. Sonce je pravkar osvetlilo Rab. Čeprav sem prekinil vožnjo po skoraj prazni jadranki, sem to pač moral fotkat. Nad Bakarcem sem zavil iz AC na D501 in potem na D3 in pred Delnicami na D32. 80 km čiste perfekcije! Tole Omladinsko sem sproti škljocnil, tako, za spomin Do doma po vsem znanih cestah. Mi je blo fajn in sem vesel, da so me doma 'spustili iz ketne'. Ker sem prišel nazaj živ, bom lahko še kdaj kam šel, so rekli. Lepo, sem dodal jaz Še video iz Štrbačkega buka: _DSC0045 video.mp4

Danes sem malo testiral elektroniko sunka in šolal na Vršiču ( še vedno porazna cesta, razen dela, ki so ga preplastili) Kolesarji pa...ok razumem, rekreacija, samo po taki cesti silit gor in delat gužvo... Mangart pa brezplačen danes in spucan do zapore...dalje pa samo najjaći Na Predil nesreča motorista iz črede, lahi tam vozijo, kot da je steza.

Še malo vtisof iz Vršiča, za @Borutt

gasa sem se dotakil pa me je sunilo mimo

Nisi se dosti zmotil...glede raziskovalnega nagona. Ampak...tokrat ni šlo. Vlivalo je tako, da sem vozil po vodi do stopalk...dobesedno...pa Tenerejka ni glih nizek motor. Zvečer sem še dodatno analiziral vse radarske slike, napovedi...pizde materine...in Lakl ve...če je kdo umetnik, ki se zna izognit dežju sem to jaz. Ampak tokrat ni šlo...z receptorko sva se dolgo v noč trudila najti kak suh košček...ni šlo. Jutranji pogled skozi okno je nedvoumno kazal na še en moker dan...in ker je čar solo avantur tudi v tem da mi ni treba z nikomer razpravljat kaj zdaj...sem zmetal cote v torbo, plačal zafukek..mislim zapitek in še pred dežno zaveso spizdil proti sončku....Večer na Paličkem jezeru...vrhunska večerja v čardi...smudž na način šefa...neopislijivo... Zjutraj pa Mađarija po najkrajši liniji proti domu. Pozno spomladanski krog je tako končan...jesen bo prinesla nove izzive...

Saj je prav, da se cvika. Je pa potrebno vedeti, da te zna kdaj burja uloviti, sploh na Jadranki, pa ni zato konec sveta, tudi v maline ne greš kar. 1. Pelješ se konstantno, umirjeno, sunku vedno popustiš, potem pa popraviš nazaj linijo. 2. Tudi burja in sunki imajo svojo zakonitost (se držijo fizike ) kar pomeni, da v kolikor srečaš kak kamion, ki je severneje od tebe, tore bližje smeri od koder burja piha, ti bo vzel veter in te bo posesalo proti nasprotnemu pasu (vožnja proti jugu) Oblika terena tudi vpliva na veter, tako so začetki ovinkov (vožnja na jug) vedno nekje zaščiteni in v zaveterju (manjši sunki), ko pa prideš okoli bo usekalo. Razni mostovi in odprti deli so bolj izpostavljeni. 3. Useki, ali visoke stavbe kontra burji, se pravi na drugi strani kot pa burja piha, lahko povzročijo odboj, kar pomeni, da kar naenkrat ne piha z leve, ampak dobiš udarec z desne. 4. Če se ti zdi prehuda burja in preveliko premetavanje po cesti, ter da ti si že znižal hitrost pod 60km/h je počasi čas, da začneš razmišljat o obračanju in iskanju alternativne poti. Ekola, to je to.

Ded je že skor doma

Torej tako: dan 01, meja s HR - Štrbački buk - modra: meja - AC - roza: AC - Ogulin - zelena: cesta 3256, med Kamenico Skradniško in Slunjem. Cesta je OK, okolica je super, hlajenje v Mrežnici je zgledalo mamljivo - roza: Slunj - Ličko Petrovo selo. Prometna tranzitna cesta, sicer pa hitra in lepa. Okolica? Nimam pojma, je šlo preveč naglo - temno zelena: Željava - Bihać - restoran Sunce. Nujno zlo. - rjava: M5 in R408. Perfektne obe. Makadam do slapov pa ni najboljši. Pa cca 10 km ga je. --- dan 02, Bihać - Karlobag - oranžna: M11 po Bosni, D218 po HR. Super cesta, super okolica - modra: še vedno D218. Na križišču za Dobroselo do Bruvna. Pokrajina je fenomenalna, cesta je pa obupna. Ampak bi šel še enkrat, tam mi je blo res lepo. - oranžna: Bruvno - Gračac, D1. Cesta državnega pomena, bp. - oranžna in svetlo modra: Gračac - križišče nad Obrovcem (preko prelaza na Velebitu, ki mu ne vem imena). Cesta je postrgana. Fuj. Okolica je za 10+. Ko bo tu nov asfalt, po pa D27 fenomenalna cesta. - zelena: Kudin most, 6027. Sicer lepa ampak ozka in zelo počasna, ker rastje iz obeh strani sega nad cesto. Ne vidiš nič. - rjava: Pueblo Winnetou - konec asfalta nad tunelom Sveti Rok, D54 (magistralka, kjer te odpihne če piha burja) in 5166 (simpatična, ovinkasta, ozka, vendar urejena) - vijola: makadam. Nisi še bil? Moraš it. Me boš potem preklinjal - rumena: moraš it po tej, ni druge, do Svetega Roka. - svetlo modra: Sveti Rok - Gospić, D50. Cesta za doseganje hitrostnih rekordov. Predstavljaj si, da so tam 3 kamere na kilometer, ker če ne se boš ubil ... - zelena: Gospić - Karlobag, D25. Prvi del je klasično lepa vzpenjajoča se magistralka, z dolgimi ovinki, drugi del, za Baškimi Oštarijami sem pa zgoraj opisal tako: - 17 km ovinkov zelo dobrega asfalta - izjemen razgled na Pag (škoda, da ni na Pagu ničesar za videti ... ) - z vsakim kilometrom vse višja temperatura --- dan 03, Kraljevica - meja s SLO - zelena: AC odsek, izhod na prvem izvozu, na D501 - oranžna: D501. Vzpenjajoči se biser! Čudovito! - zelena: D3, do Delnic. Državna cesta, skoraj popolnoma v gozdu, zelo lepa in ustrezno hitra, le od Omladinskega jezera (jezero Lokve ali Lokvarsko) do Delnic jo semaforizirano popravljajo tri ali štirikrat. - roza: Delnice - meja, D32. Čudovito vijugasta, zelo gladka, prazna, perfektna. Kar traja in traja in traja ... super! Evo. V prilogi še tri datoteke, katere sem opisoval zgoraj. dan 01.gpx dan 02.gpx dan 03.gpx

je obveščen, samo na drugo stran Vršiča ne sme

tu mu je dal par nasvetov

Ne bo se več ponovilo, gas mi je cuknilo na kockah pa sem tako reševal, levo je bilo zasedeno...

Predelava izpuhov Aprilia rsv1000 08" #dimniki #Aprilia #V2 #power #custom #MarincSpeedShop

Hmmmm, in kje je pivo

znajo znajo, moj točno ve kdaj mora hrano dobit

Temperature so idealne

…Nadaljevanje iz teme o Sardiniji. Kot že rečeno, sva se odločila za direktno primerjavo med Sardinijo in Korziko. V enem zamahu. Tako sva na Korziko tokrat prišla po manj običajni poti: S super dragim trajektom med Santa Tereso in Bonifaciem. Najbrž je v ceni vštet pogled na bele pečine Bonifacia z morja. Lepše se res ne vidi od nikjer. Nato sledi prva očitna razlika med Sardinijo in Korziko: Če se na Sardiniji ni nikomur mudilo, je na Korziki precej nestrpnih domačinov, praviloma v majhnih podmotoriziranih avtih, ki se jim mudi neznano kam in prehitevajo povsod kjer je to mogoče pa tudi marsikje, kjer meni niti na misel ne bi prišlo… Tudi lokalni skuteristi imajo svoj pogled na vožnjo. In Yamaha T-Max z Akrapovičem je ena pogostejših kombinacij. Tudi tu sva se odločila za dve bazi, vendar sva kasneje odločitev spremenila, ker naju je en dan zavedla vremenska napoved in tako sva prespala na treh lokacijah. Vreme je bilo v glavnem lepo, s popoldanskimi plohami v notranjosti, le predzadnji dan, ko sva obvozila Cap Corse, je bilo na skrajnem severu vreme bolj kislo, vendar naju ni zmočilo. Na cestah je bilo letos precej peska zaradi pogostih nalivov v pozni pomladi. Tudi živali je na cestah precej, vendar za razliko od Sardinije, kjer srečaš pretežno črede ovac na poti na pašo ter sem in tja kakšno kravo, tu prednjačijo prašiči in goveja živina. Skratka, znakov življenja je na obeh otokih veliko… Še največja razlika med otokoma je urejenost in čistoča. Sardinija je bolj južnjaško smetna, ob cestah ne kosijo kaj dosti. Večina zemlje je v privatni lasti in ograjeno zaradi čred ovac. Korzika pa je resnično urejena (se mi zdi da še bolj kot pred dvema letoma), čista, urejena okolica cest, z ogromno označenimi pohodniškimi turami. Po moje pravi raj za pohodništvo. Tudi narava sama je bolj spektakularna, gore so višje, po vrhovih je sneg tudi v sredini junija. Veličastna drevesa vseh vrst so res impresivna. Omeniti je treba arhitekturo. Korzika ima zgodovino in to je videti povsod. In urbanisti tudi danes opravljajo svoje delo... Ceste na Sardiniji zmagajo kadarkoli, saj so tudi tiste, ki so na zemljevidu narisane z bolj zanikrno barvo dostikrat široke, čudovito speljane in z odličnim oprijemom. Predvsem pa jih je ogromno. Nekako logično, saj je tudi sam otok mnogo večji. In ker sva midva, ko sva na poti z motorjem v prvi vrsti motorista, ni dileme. Z motorjem bova na Sardinijo še šla, na Korziko pa skoraj zagotovo ne več. Seveda tudi Korzika premore veliko kilometrov lepih cest, ki pa so s svojimi kamni namesto ograj, ogromno prosto sprehajajoče se živine lahko tudi precej zahrbtne… Tudi nacionalni šport ne prizanaša nobenemu prometnemu znaku... Nenazadnje pa so tu cene. Če se na Sardiniji iz tega vidika počutiš precej domače pa je na Korziki drugače. Sicer so cene nastanitev še nekako normalne, ko pa se človek usede na pijačo, doživiš manjši šok. Iz računa bi človek sklepal, da je voda tu luksuzna dobrina ne pa nekaj, kar teče od vsepovsod. Pa tole sploh ni najdražja runda. So znali kapučin zaračunati tudi 3,80€… Že predlani, ko sva bila nazadnje tu, se nama je zdelo drago, sedaj pa je to še bolj očitno. Tudi hrana ni poceni, a se pri hrani človek lažje racionalno odloči. Še največji problem je jezik, saj se marsikje niti ne trudijo preveč, da bi ti nekako razložili, kaj boš dobil na mizo in presenečenja tako niso izključena. Tudi v trgovinah so cene večinoma občutno višje, kot smo vajeni. Še najbolj očitno je bilo pri pivu, saj je pločevinka njihove Pietre v Sparu stala okrog 2,50€… Cena bencina pa je bila tokrat praktično enaka na obeh otokih in se je v glavnem vrtela okrog 1,65€ za liter. Seveda ne želim reči, da se ne da preživeti Korziko tudi s relativno skromnim proračunom, kar je nenazadnje dokazal tudi @Dr_Jakob. Vendar si jaz dopust pač predstavljam drugače in primerjam oba otoka ob enakem načinu dopustovanja. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da so to najina subjektivna opažanja in nujno, da nekdo drug vsega tega ne doživlja drugače… V vsakem primeru, kljub naštetemu, priporočam obisk obeh. Iz motorističnega vidika pa je zmagovalec, vsaj za naju, jasen…

Ker je bilo lani tako dobro, je bila odločitev za letošnji dopust enostavna: Greva še enkrat! In ker sva se že lani znašla pred večno dilemo (Sardinija ali Korzika) sva se odločila, da ju tokrat obiščeva v enem zamahu. Tako, za boljšo primerjavo… Karte za trajekt sva ponovno kupila slab teden pred odhodom, ko je bilo jasno, da vreme več ali manj bo… Letos še ceneje kot lani: Za nočni trajekt je bila cena za 2 motorja, 2 potnika in kabino s pogledom na morje 78€!!! Za trajekt, ki iz Livorna v Olbio vozi okrog 9 ur! Ne bom opisoval vsakega dne posebej, ker je v bistvu vse skupaj zelo dolgočasno. Imajo namreč samo dva ovinka. Ampak tudi po ko ju ponoviš nekaj deset tisočkrat se ti pod čelado še vedno smeji do ušes. Včasih bi kar vriskal. Ceste na Sardiniji so namreč resnično noro dobre, čeprav bi znal marsikdo povedati, da so bile pred desetletjem še boljše. Zakaj so nama tako všeč? Ker so za razliko od kakšnih gorskih speljane tekoče, iz ovinka v ovinek in ne serpentine vmes pa ravnine. Asfalt pa, neglede na barvo ali teksturo, drži do ušes… Za razliko od lani, je bilo tokrat v istem obdobju veliko več motoristov. Tudi trajekt je bil precej bolj poln. Že v Livornu sva se v vrsti znašla skupaj s hrvaškim parom, ki se povsem udobno skupaj vozita na konkretno naloženem malem V-Stromu, čeprav naj bi bilo to, po mnenju nekaterih ekspertov, težko izvedljivo… S seboj sta tovorila tudi domači pršut. Pravita, da so to izkušnje iz preteklih potovanj. Prav rad verjamem. Ker večerja na trajektu ni bila ravno obilna, je prišel kar prav. Po izkrcanju smo šli vsak svojo pot in se nismo več srečevali. Sva pa po nekaj kilometrih, ob študiranju karte, kateri obvoz izbrati ob zapori ceste, padla v skupino Italijanov, ki se jih nisva znebila več kot 100km kljub temu, da sem izbiral bolj nekonvencionalne ceste. Zaradi postankov za fotografiranje smo se prehiteli vsaj 10x. In s seboj so imeli enega ubožca, ki jih ni in ni mogel slediti, zato on ni imel nobenih postankov saj je bilo videti, da jih je vedno ujel ravno, ko so spet štartali.. Da skrajšam: Na Sardiniji sva se odločila za 2 bazi iz katerih sva delala dnevne ture, večinoma dolge med 300 in 350km: Ena blizu Tortolija in druga v Bosi Marini. Ko sva se drugi dan vrnila v bazo, nama je v oči padel počez parkiran motor. Ker je bil nastrešek sicer poln parkiranih motorjev je bilo čudno, da nekdo zavzame 3 mesta. No, manj čudno je bilo, da je bil to GS, še manj čudno pa ko sva pogledala tablico: CE… Izkazalo se je, da je prišla skupina treh slovenskih motorjev (trije pari v zrelih letih): GS, GSA in Crosstourer. Sedeli so pred recepcijo in vsi veselo in vljudno pozdravili. Ko pa sva jih nagovorila v domačem jeziku je bila komunikacija končana. Za njih nisva več obstajala. Eden od njih je bil znani inštruktor varne vožnje. Pa ni bil Legan… Midva pa v jok in na drevo. Glede na nekatere izjave, ki jih pač slišiš, če sediš za sosednjo mizo, si takšne družbe niti nisva želela. Skratka, zaradi tega »gospoda« so bili trije motorji brez strehe in njemu ni prišlo na pamet, da bi ga parkiral drugače. Niti naslednji dan ne… Na Sadiniji so neverjetno dosledni pri postavljanju znakov. Tale mi je že lani padel v oči in sem si rekel, da letos ga pa moram slikati… Biti ali ne biti? Ma boli me… Moja draga je seveda morala iti preveriti »svoje« mesto… Po treh nočitvah sva se selila v naslednjo bazo. To je bil tudi edini dan z bolj kislim vremenom Ker nisva želela čakati, sva pač oblekla dežne kombinezone in štartala. Po kakšnih 50km je prenehalo deževati, zato sva slekla kondome in do konca dneva, razen tu in tam posameznih kapelj ni bilo tuširanja. V Bosi Marini sva si nato vzela dan počitka, s sproščanjem v bazenu in daljšimi sprehodi. Po še nekaj dnevnih turah pa sva se odpravila proti Korziki. Uspelo mi je splanirati kar zanimivo ruto do Santa Terese, kjer sva se vkrcala na najdražji trajekt v najini karieri: Za 1 uro plovbe, od česar smo 15 minut vozili vzvratno (ker je zaliv v Santa Teresi preozek za obračanje trajekta) sva plačala vsak po 44€. Online je bila cena celo 55€! V tem obdobju, ko je še vse zeleno, je Sardinija, z v breg stisnjenimi vasmi in mesti, tudi sicer prijazna za oko… Papa Sardinija! Prideva zopet… Nadaljevanje in primerjave pa v temi o Korziki…

deluje.. slovensko ti že gre.

No ko kt aem reku

Evo update. Zadnje dva dni sem v Podgorici. Koncno spet vozna, in jutri preckam Albansko mejo. V enem dnevu sem povozila zebelj, odpadla mi je zadnja matica (ki jo je pri menjavi zategnil mojster s pistolo) in za piko na i sem zvecer se prebila pokrov motorja na skali, skriti v visoki travi, ko sem se izogibala vodi na poti. Good news? V Podgorici ni dezja in z veliko sodelovanja smo uspeli zrihtati motor. Dobila sem prenocisce v hribih, naslednji dan so me odslepali v Podgorico in ker luknje ji bilo mogoce popraviti, nov del se caka 10 dni, je v Slo nekdo odstopil svoj pokrov in je danes prisel z avionom v Slo. Huh, cel projekt Vesela sem, da so mi prav vsi priskocili na pomoc, pri nas in tu doli, od domacinov, motoristov, serviserjev... Naslednje leto ponovim potovanje v te kraje, da dostavim kako flaso domacega, ker denarja nihce ni hotel vzet :S. Drugace pa je voznja po cvetocih travnikih Crne Gore res fantasticna. Prakticno vse planinske poti so prevozne z motorjem, deli celo asfaltirani. In miljon jezer, ki se jih splaca pogledat... P.s. Saj vem, teh enih in istih zelenih fotk ste ze siti Resitev, dokler mi matice skoraj do tracka ni pripeljal serviser Jovan iz Niksica. Pisarna AMZSCG. Klic na AMZS od 19ih, klic od Njih ob 21ih. Ko sem na edini tocki, kjer je bil pogojno signal stala 2h, napravljena dobesdno v vse kar sem imela s sabo, vkljucno s celado in deznim kombinezonom. Iskat so me prisli naslednji dan. Na sreco mi je domacin sredi tega nicesa ponudil prenocisce v njihovi zasilni hisi; ki je bila brez elektrike, ali vode, ampak pod tremi dekami sem lahko zaspala brez dezjaka in jakne. Zjutraj sta mi z zeno iz Niksica, kjer zivijo (25km proc) pripeljala zajtrk in preverila, ce me res pridejo iskat. Spomini na otrostvo. Krompirusa, baklava in jagenjcek so "a must" vsaj 1x na poti.

Še sem živ....in prav dobro mi je...

Kranevo...zanikrna vas ob Črnem morju....ko se samo spomnim Hrčkov....ne vem ali se bi smejal ali jokal. Moja privat kelnarca....postrežba ob bazenu....

Sm mislo da kje blize , ko si napisu da skor doma

Precej nevaren in nepremisljeno izveden manever.

Nagib je verjetno računan glede na vertikalo oz. glede na vodoraven teren. Cesta oz. pista pa nista vedno vodoravni, torej je nagib motorja glede na podlago drugačen kot glede na absolutno horizontalo. Kar pomeni da guma, kljub velikem kotu nagiba, še vedno ni na meji profila. To je ena izmed možnosti. Drugače pa je v glavnem običajno, da prideš z zadnjo gumo do roba prej kot s sprednjo.

Žebelj v gumi posledica nevozen skuter

Če ne piha in je še vedno zapora, simpl

Aja...nisem vedel....ker tukaj, na zgornjem Gorenjskem (Radovljica, B&B, Kranjska gora..) se dogajajo samo drzavni projekti, pa se to bolj malo... Žiri....upravno da, sicer so pa Žirovci res eno posebno pleme..

Z AS Domžale v Trzinu imam iste izkušnje, zato ne bom šel več do njih. Imajo sami s sabo preveč dela.

Karlobag guzve ni, burje ni in 25 stopinj

Bolj STAR Bolj NOR. HVALA Lačni Franz.

Se je ze kdo igral z laptimerjem? Kaze nagib 55 stopinj...na prednji gumi pa se pol cm roba??

Brez talenta ne priguraš do MotoGP. Jaz bi lahko plačal 10 mio za Avintia Duče sedež in mi to ne bi pomagalo... verjetno bi ostal ene 40 krogov zadaj. Še bolj verjetno bi dobil črno zastavo ker bi predstavljal zgolj (nepredvidljivo) oviro na progi. V kolikor bi mi sploh dovolili na štart. In ne glede na to, kar si kdo misli o kom (in kdo koga mara/ne mara) - vsi vozniki v MGP (in velika večina v nižjih kategorijah) so za nas amaterje in kavč strokovnjake - vesoljci. Stoner je en tak vesoljc, ki zna poleg tega da res dobro vozi tudi res dobro gobec vrtet. Po njegovi formulaciji talenta in ambicije je tud Marquez dostikrat kvečjemu preveč ambiciozen in mu rado sfali talenta. Če gledaš na moto športe kot na nogomet... hja, se lahko tudi s takimi izpeljavami strinjaš. Ko se išče meja tehnike in lastne zmogljivosti (v primerih amaterjev se išče zgolj ta drugo, tehnika je že dolgo časa daleč naprej) večkrat zmanjka talenta. Še nihče se ni naučil hodit brez da je parkrat fino zletel na rit/glavo. Talent (v kombinaciji s trdim delom in ostalimi pomembnimi okoliščinami) predvsem na gor omeji potencial dosežka. Brez ambicije ni ničesar. Brez ambicije bi Tim Gajser ostal v Makolah, znan kot lokalni hiter pubec. Talenta očitno ima nekaj. V resnici pa amater (ne glede na forumske dosežke) običajno ni sposoben peljati za dirkačem niti z ogrevalnim tempom onega spredaj. Mogoče pa od tud izvira vsa ta zagrenjenost in trolanje

Mislim da je bila tale Honda CB 750 že objavljena. Enkrat sem celo iskal slike ampak jih nisem našel. Možno da je bil samo link ko se je prodajala na avtonetu. Za ta motor se spomnem kritik v smislu da je preveč barv uporabljenih in da je preveč načičkana ipd. Načeloma sem bil tudi sam takega mnenja DOKLER je nisem videl v živo. Potem pa se je moje mnenje spremenilo, o ja. S kolegom sva šla pogledat Kawasakija MACH 400 k temu gospodu v bližino nove gorice. Prav kmalu sva ugotovila da ve kaj prodaja in da ima spravljene še veliko ˝ropotije˝ Ducatiji, Motoguzziji, Vespe, Kawasaki Mach 500 ipd ipd. Baje sva videla sva samo eno od skladišč. Čisto na koncu pokaže omenjeno Hondo ter jo normalno še užge da slišimo poezijo. Motor je v živo še veliko lepši kot na slikah. Vsak sestavni del je ali obnovljen, večinoma unikaten. Uglavnem mene je motor vrgu na rit in če bi mel denar ga bi šel takoj iskat. Spet bodo normalno različna mnenja ampak o strokovnosti, detajlih ni dvoma. Evo, slike so nalimane, da bo ovekovečena Upam da jo kdaj vidim na cesti, še raje v moji garaži

sune Yamaha Xj6F , pa še rabljene se dobi za male pare. polikan, z ST držo. Sicer je pa tako, oba modela imata najboljši navor in uporabnost v srednjih obratih. Oba letita 220km/h. Menim da ni neke blazne razlike s pravo 600SS raketo, katera je samo slabše uporabna spodaj in v sredini. A pride do 100km/h v pol sekunde prej ali kasnej ne igra bistvene vloge. Če šofer pretirava, bo šel v maline z vsakim. tudi 250ccm skuterjem.

Love is in the air

Za ziher, da ne bo kdo spet placeval, ko boste/ bomo pijani se vozimo s sankami, pa bo ok.

Nightbraker vs led 20180611_212316.mp4

Sem bil pravkar v igralnici na MMP Vrtojba in sem slišal nekakšno prdenje tam zadaj ... Trening za jutrišnje državno prvenstvo. Tole je samo košček. Dobro so ga žgali. VID_20180602_175424.mp4

"1." srečni lastnik novega F750Gs-a...

zihr bo 3P univerzalni sistem tudi za 2018 model http://www.shad.es/en/shad-world/products/fittings/yamaha/tracer-900/c12mar2mod642/ shad7960.pdf Je možno, da celo od 2017 paše na 2018, v glavnem proizvajalci zamujajo kako leto od modela, preden posodobijo internetne strani . V glavnem Shadov 3p sistem je relativno poceni, odvisno katere kovčke izbereš. Podrobno sem opisal v temi kovčki, namreč 150 € nosilci, pa 150 kovčki...ugodno. http://motosvet.com/tabla/topic/41179-kawasaki-z-900-2017-z-900-rs-in-z-900rs-cafe-2018/?do=findComment&comment=2423422

Jaz sem jo včeraj pripeljal domov Sem naredil šele 60 km tako, da ne morem še kaj veliko komentirat. Je pa prvi vtis zelo dober

Očinto ne ve za kaj gre. To drži, sploh če primerjaš z bokserjem, ki ima drugačno zasnovo menjalnika. GS ga ima že nekaj let. Serijsko In tudi ostali BMW touring motorji ga imajo: RT, GT, GTL, ...