Dvorana slavnih

Po 127 delovnih urah in 4995 km sva s Pomarančo v četrtek zvečer prišle domov . Tudi Robert (zdaj že malo pred moto-vlakom v Innsbrucku) je preživel. Bilo je res nepozabno doživetje. Kdo bi si mislil, da tak mali motor toliko zmore Suma sumarum je bilo treba zamenjati le pokrov sklopke, ročico zadnje zavore, zadnjo žarnico, svečko, olje in nekaj vijakov. Nekaj sem jih pa izgubila. Od opreme so ostale neuporabljene rezervne zračnice, ročke zavore in sklopke, menjalnika, pokrov haldilnika in kapice za svečko. Spakirala sem eno majico s kratkimi rokavi (4 komadi),eno z dolgimi rokavi (2 kom) preveč, nisem uporabila rezervnega jersyja in rokavic, žal mi je pa bilo, da nisem vzela rezervnih hlač. Pred Paklenico pa sem med čakanjem na Roberta enkrat in edinokrat uporabila še kremo za sončanje, tako da je bilo čisto vse ostalo od opreme uporabljeno, torej res racionalno pakiranje Najbolj uporaben del opreme: dežna jakna in dežne hlače, ki se odprejo pri strani. (Dnevi brez dežja 4/23. Dnevi s suhimi škornji 3/23 ) Še nekaj slik: Tipično napravljena za dan vožnje Dunlop D952 je po 2200 km šele na polovici profila. Pri Šatojskem jezeru sva srečala udeležence češkega Geo chaching rally-ja Klanec pred Paklenico, ki je ustavil Roberta. In opomnik, da tudi, če je motor na tleh vsake 3 m, je treba ves čas nosit vso opremo. Ko mu je le uspelo speljat malo dlje, se je ustrašil, motor se je prekucnil tako, da se je odkotalil navzdol. In na ostri skali prebil čelo. Prvi pomoči se splača dodati nekaj obližov in steristripov, pa kakšno mini fiziološko raztopino. Pavza po mojem horizontalnem počitku Razgled z vrha odteha. Še nekaj morja na poti proti Sloveniji: Malo limba, ker je bila zapornica na sveže postavljena. Na Delnicah divjačinska gostija In domači logi.

Spet pobeg v mojo lepo Italijo Torej - zjutraj štart z Vrhnike, čez Gorico in Videm do ... (analogni Garmin Skupaj s karto najboljši navigator ) ... Tolmeča (Tolmezzo) - Ovaro - vijuganje po uni noro lepi cesti ob reki Degano gor proti Sappadi ... Ob cesti proti Sappadi ... Že na drugi strani, za Sappado - en lep kanjon ob cesti ... ... in umetnina iz lesa V S. Stefano di Cadore desno na severozahod čez dolino Comelico ob reki Padoli in njenih pritokih ... Eden od slapov In na vrhu ... Spet noro lepe barve... Od tam naprej na zahod - čez Dobbiaco proti Brunicu ... Eden od lepih gradov nekje ob poti... Še naprej v smeri Bressanona, potem pa obrat proti severozahodu do Vipitena ... Od tam pa obrat na jugozahod in po super cesti (edino vse polno / preveč prometa je blo) do vrha ... Super razgled s prelaza - panorama z vrha ... Od tam na drugo stran v dolino. Razgled s ceste na S. Leonardo in Passiria (pogled v smeri proti Meranu)... Že ven iz Merana, na poti do cilja me je lepo presenetla tabla za še en prelaz Grad na poti do Tesima, nad Meranom... In še zadnji današnji prelaz... Še slikca z razgledne točke ko sem se vračala s prelaza - pogled proti jugu (oziroma v smeri proti Bolzanu). 490 se jih je nabralo danes... Hotel je super, soba super, osebje in lokacija tudi ...

Po dolgem času na soški, bijuutifulll

Hvala @bobi1001 za namig in @DAMI34 za blend zjutrej...

... Koncno.. In varno.. Over and out.. Cin cin..

Po mojem mnenju eden najbolj relevantnih postov v tejle temi. Se podpišem pod vsakega od teh odstavkov... Res ne štekam, zakaj bi moral biti ravno nakup motorja nekaj tako zakompliciranega? Pa moto oprema, ne vem no, a rabimo stilista in razvojnega inžinirja da nam pove, kakšen material, stil... bi bil najoptimalnejši za nas? A pred nakupom avta tudi sprašujemo druge, kakšen model, tip, rang... bi nam najbolj ustrezal? Pa ko opremljamo flet, kdo ve bolje od samega uporabnika kakšno posteljo, kuhinjske elemente, kopalnico rabi? In koga vprašat, kakšen počitniški paket vzeti za oddih, potovanje... Za moje pojme je najpomembnejša stvar v motorizmu čas. Čas, in ne konji, kubiki, navor, znamka... Kvaliteten čas in kvalitetni kilometri, ki jih preživiš v individualni uživanciji, v dvoje ali v skupinskem druženju. Na zanimivih destinacijah, lepih pokrajinah, novih izkušnjah, poznanstvih... S čisto vsakim motorjem se da nekam odpeljat in nekaj doživet.

Hm, ravno tako kot ti sedaj, videl slike od @bobi1001 in prosil za namig preko Postojne do Unca - Cerknica - Bloško jezero - Ribnica - Gotenica - Osilnica - Babno polje - Cerknica - .... Tako blizu in tako lepo...

ni blo neke panike..

Dopustniško trpim...

Po treh dneh sem koncno vtisno to, kar sem hoto. Vec bom dal gor kdaj drugic, zaenkrat pa samo teh par fotk, ki povedo skoraj vse...

z ženo gre pa še druge babe u rt slika... ti pacon (4 slika)

Hvala za INFO. Avto je letnik 2003, 275 kkm, upam, da ga bo servis zrihtal tako, da bo zdržal. Če bo stvar vredu, bomo drugo leto naredili ta krog z motorjem. Do lani sva 9 let zaporedoma hodila kolesarit v Francijo na njihove prelaze, taborila, morje naju ne privlači, sedaj pa je čas, da na stara leta vidim še malce juge in še naprej od nje. Zadnji dve leti smo vsako leto naredili z motorji osem dnevno turo do SZ dela Albanije, mogoče drugo leto podaljšamo do Grčije in čez Bolgarijo nazaj. Ko si v penziji čas ni problem, penezi pa ob škrtno odmerjeni penziji pa lahko. Ampak vse se da urediti in speljati, če je volja, le skromen moraš biti. Ko si 60+, brzina ni več najbolj pomembna, tudi s prvo prestavo se da v enem dnevu veliko km narediti. Hvala za INFO

Sem peljal včeraj ta malo mal z mopedom... pa so se obrnili zanimivi km-ji... Pa postanek na Vikiju: Doma pa tko : Veselje ta male pa nepopisno, tako da jo bom ob priliki odpeljal na malo daljšo furco PS: pa še danes ena fotka pred UE Koper. Sestrici

Danes se javljam iz Mostarja po prvem suhem dnevu od prhoda do morja. V Tirani sem zamenjala gume in pobrala Avstralca. In ob iskanju poti naa gpsu, njihovem prometu in novim gumam sem si pri motoviljenju ob zaviranju uspesno zvila levo koleno. No, motor mi je po tem vseeno padel po tleh, mogoce ga bi morala pustiti ze v startu. Dva povoja kasneje in 2 tableti kasneje sva se odpravila. Sedeti na motorju nisem mogla, ampak voznja v stoje je sla. Austtalski soborec naj bi bil izkusen "dirt rider". No, ko sva prisla do prvega makadama se je izkazalo, da zna vozit hitro samo naravnost. V rahlem dezju sva krenila proti Fushe Lure in rosenje se je spremenilo v konkreten dez in meglo. Kot da tisti kamni ze v suhem niso dovolj hudi. Dedec je bil vec casa na tleh kot na motorju, premikala sva se po polzje, ampak prispela. Juha iz jetrc se nikoli ni bila tako dobra. Naslednje dni sva naredila boljsi plan; jaz odpeljem naprej. Se ustavim tam kjer je kaj za fotkat, poslikam in ponavadi me je do tja ze dohitel. Pravi, da smo norci, da se vozimo na tako prepadnih cestah. Teth je bil tokret cudovit do vrha, potem pa spet megla in dez. Oboje naju je spremljalo tudi od Poprata navzgor, zato sva zadnji delcek poti proti Kolasinu skrajsala v dolino in dobila prenocisce ob super gostilni s svezimi postrvmi. Nom nom Med Veruso in Moraco gradijo avtocesto, pazi to, kitajska firma- China roads, ki je pripeljala svoje ljudi, da delajo. Zato je ta del tracka zaprt in je lotreben obvoz prrko Kolasina. Do Kapetanovega jezera je vreme se nekako zdrzalo, potem pa ponovi vajo z meglo in dezjem. Zadnji del tracka, kjer je treba natancno iskat pot med skalami v travi je zato zamenjala cesta v dolini reke Pive. V Savniku se je z nama grelo se nekaj slovenskih motoristov, ki so se po cesti vracali iz Albanije. Danes pa krasen dan. Le na tracku sva 3x motorje spravljala preko namenoma podrte/prekopane/zasute ceste. 2x je bito to narejeno na poti, kjer sem se brez tezav peljala pred 14 dnevi. Planjave so krasne, pogled na Neretvo in Mostar iz visave pa tudi odtehta plezanje cez jarke. Pa koncno je bilo vreme naklonjeno kosilu ob jezeru. Se dobro, da jih je vec, da je bil razlog za se malo ustaviti in pociti Ceprav Ausija se vedno cakam, in je na vsakem tezjem delu na tleh, se vedno vztraja. In ko pride do konca vriska. "Freaking awsome. I F***** shat myself. Crazy." Zabaven tip. D952 se bistveno bolje drzijo kot AT81, in pirelli scorpion (na sliki). Ocitno lahko se za kakega tisocaka podaljsam pot domov, le skornji upam, da se bodi kmalu posusili, drugace mi bo zrasla plavalna kozica med prsti, ali pa mi bodo kar odpadli :S

Fajn je blo vse frej, nobene gužve, nobenih policajev, razen letečmana pri crikvenici. Ker mi blo nobene kazni je žuja na koncu res pasala.

Ne ne ..una je ekologinja. Vzorci vode, pa to.....Dami je pač ekološko zelo ozaveščen, ane????

zejn sm, kako nj zdej se enga narocim?

Sem vleku, pa niso nič pijače not nalili pohvalim pa korekten odnos. Je vprašala moja, če lahko tudi ona piha, pa ji ni hotel dati. Diskriminacija

Danes so me ovirali: motorji, avtomobili, avtobusi in tovornjaki. USTAVIMO JIH !!!

.. Karlobag kavica.. Pihlja ne pa pretirano.. Luc je gorela v Senju.. Ampak sem vseeno sel.. Je kar nekaj mopedov in pa kamperjev tudi.. Upamo da rata do Pakle:)

ne .. sm biu pa zmeri kaubojc za maškare

rob preprečuje optimalno mazanje

Ne, tega ne bo. Lahko da bo dodaten moped s tem v garazi, tega pa na sintisajzer ni za tlacit

Evo(teh)

Zdravo. Pred enako dilemo sem bil pred cca 3 leti … enaka višina in iskanje prvega motorja. Poslušal sem nasvete tukaj sodelujočih in zbral še dodatne informacije pri kolegu, ki pridaja in servisira motorje ter se odločil za Varadera 1000. Zadetek v polno! Kasneje sem preizkusil še nekaj motorjev … tudi BMW GS-a in GT-ja pa … po mojem mnenju, razlika v ceni ni vredna razlike v kvaliteti vožnje (vsaj v mojem primeru) Torej predlagam Varo … in veliko varnih kilometrov želim. LP

Naša Tačka je bila potrebna nove frizure, zato jo je moja draga včeraj sfrizirala v delavnici.

Vsi nedolžni tukaj, ful pametni in vsi se držite pravil dosledno. Narisano kolo in dve črti na PLOČNIK z vso prej našteto štalo gor za moje pojme ni kolesarska. Primernih kolesarskih stez je malo. Naj naredijo kolesarske, ki bodo kolesarjem in ostalim udeležencem varne, pa se bodo verjetno vozili samo po kolesarskih in to rade volje, da ne bodo imeli opravka z v prometu popolnimi in nezmotljivimi nestrpneži.

Pismo hotelu na obali ... V pismu sem napisal: »Zelo rad bi s seboj na dopust vzel tudi svojega psa. Lepo je negovan in lepo se obnaša. Ali obstaja kakšna možnost, da pes prespi v hotelski sobi?« Lasnik hotela mi pošlje odgovor: »Sem lastnik hotela že dolga leta. V vsem tem času se mi ni še nikoli pripetilo, da bi nam pes ukradel brisačo, posteljnino, jedilni pribor ali pobral slike z zida. Prav tako se mi še ni zgodilo, da bi moral sredi noči iz hotela nagnati psa zaradi razgrajanja in pijančevanja. Še noben pes ni nikoli pobegnil, brez da bi poravnal račun. Torej, da, vaš pes je več kot dobrodošel pri nas.. In če bo garantiral še za vas, ste dobrodošli tudi vi.«

To daš lahko v tank torbo in glodaš med vožnjo po Jadranki

....aaaallleeellluuujjjaaa......

Neee pa ne grem dol....

Lakota je naredila svoje... 1. Pripravu: 2. Speku: 3. Pojedu! Mat v treh potezah...

Ej, vceraj je stric malo dvignil tempo. Je bilo super. Dokler se ni dobro izstrelil nekam grmovje in cez 2h se v zadnji bok tovornjacka. Po ne vem kaksni sreci, je samo malo obtolcen in motor vozen. Tako da bo dneva pot od danes krajsa, samega ga ne upam pustit. V treh dneh bova pa mende prisla do Ljubljane. Danes se prvic pocutim na pocitnicah. Da mi je vroce ze ob 9ih in sonce nabija. Oh yeah. Kajti takoj po moji objavi naju je spet cel dan posteno pralo. Ker sva naletela na nek event in neizmerno guzvo, se je Rob odpeljal naorej, jaz pa sem morala pocakat, da sem prisla mimo enega terenca. Tip je potem, namesto, da bi pocakal nekje ob cesti zavil med sotore. Seveda ga nisem videla in ko ga ni bilo niti na prvem kriziscu, sem mislec, da se je ocitno odpeljal naprej, odpeljala naprej po tracku do Ramskega jezera, o katerem sva se pogovarjala zjutraj in sem upala, da si je zapomnil, da greva tja. Zjutraj mi je tako mimogrede omenil, da si ni uspel nalozit trackov. Tako sva se locila, on brez poti, brez moje tel.st, in brez mobilnih podatkov. 2 uri sem ga cakala tam, preden mu je uzgalo, da je prisel do nekega mesta- seveda ne ob jezeru -in do interneta, da sva se spet nasla. Katastrofa. Izkazalo se je, da to vseeno ni bilo tako zelo slabo, saj se je naslednji dan sramezljivo prikazalo sonce. In sva imela krasne razglede s smucisca nad Kupresom in tudi iz ostalih poti, ko so pokukale ven iz gozda. Samo zelenje. Zelo se pozna razlika 14 dno, zdaj vse cveti, disi.... bi kar malo legel tja med cvetje. Mislim, da sem danes zjutraj prvic morala celado ocistit music. Vceraj je bilo na KTMju treba povrtati oba vijaka subframa, kjer je bil pritrjen prtljaznik, eden se je odlomil ze pred tednom, drugi en dan prej. Zacasmo sem to resila z gurno in lesom WRjki pa se oddtrgal nosilec za torbe. Zadnja luc se je odlimila se na tretjem razlicnem sestavnem delu in jo sedaj na motorju drzi le se silver tape. Vijake je pa obvezno treba zategnit vsak dan. Ene 5 sem jih izgubila, ostale lovim sproti. Hvala bogu za vezice Pozdrav izpred Kninskega muzeja na trdnjavi . Danes je na programu morje aka ta zazeljena mokrota

Danes sem zakljucila s solo potovanjem, jutri se mi namrec v Tirani pridruzi avstralski kolega, s katerim bova skupaj potovala do Slovenije. Po skoraj 2700 km sem osvojila jug Albanije Vceraj je bilo zelo naporno, saj je na nekaterih delih cesto prakticno odnesalo in je bila komaj prevozna, najvec preglavic mi je delalo preckanje visoke, deroce vode tik pred spustom do morja. Na mojo veliko sreco, sem na obeh kriticih delih srecala jeep in prosila 1x za pomoc in 1x za spremstvo za vsak slucaj. Presenetilo me je, kaj dejansko lahko motor prevozi. Voda cez kolena visoko. Danes sem sla v Vlori odpeljat tudi traso rally-ja, ki je cudovita, v predelu solin- mivka, nizko grmicevje in neskoncno velik poligon- ce ni prevec vode seveda. Pred vzponom cez prelaz proti Vlori sem hotela obiskat se plazo, ki je bila lani neobljudena in nedostopna s sportnim motorjem, a glej ga zlomka, letos je pot ze asfaltirana in ob plazi je zraslo pocitnisko naselje. Toliko o tem. Potem pa sem jo zaradi vztrajnega dezja po skrajsani trasi mahnila proti cilju. Prejsnja dneva sem uzivala v razgledih nacionalnih parkov Teth (treba pazit na nasproti vozeci se promet- jeepe) in Fushe Lure, ki je bil res zelo odmaknjen in tudi tehnicno zahteven. Na eni jasi grem proti meni pes. Kaj pa ta tukaj, gledam, ker ni bilo nikjer videti ne ljudi ne ovc. Pripeljem blizje in ugotovim, da to ni pes ampak volk o_O. Po gasu in dalje. Ker se je pot na enem delu podrla sem obvoz nasla mimo rudnika, kjer je lani spal Ni3ous, fantje so se vedno tam, le tiste izrabljene lopate tako na hitro nisem videla . Ampak razgledi... odtehtajo. Definitivno. pokrajina je izjemno lepa, zelo raznolika in precej drugacna od Bosne in Crne gore. Z domacini pa vadim italijanscino. Tu me najprej vprasajo, ce sem porocena, sele nato ali sem res/zakaj sem sama. pripravili so mi nekaj njihovih tradicionalnih jedi, ampak se vedno jagenjcek iz podpeke zmaga. Zal me muhasto vreme spremljalo se naprej. Dnevi vozenj, ki sem jih zacela s suhimi skornji je 2/11. Ktm pogresa ene 2 vijaka, sicer jih vsak dan sproti zategujem, zamenjati je bilo treba svecko in zadnjo zarnico, jutri pa dobi se malo bolj konkretno ociscen zracni filter in nove gumice za pot domov. Ker se je v subframu odlomil vijak prtlajaznika in je nosilec zacel delati drobne luknjice v sotor sem prepakirala vse stvari v vreci in ju dala na prtljaznik in sedez. Ravno za mojo rit je se prostora med tank torbo in vreco

Evo update. Zadnje dva dni sem v Podgorici. Koncno spet vozna, in jutri preckam Albansko mejo. V enem dnevu sem povozila zebelj, odpadla mi je zadnja matica (ki jo je pri menjavi zategnil mojster s pistolo) in za piko na i sem zvecer se prebila pokrov motorja na skali, skriti v visoki travi, ko sem se izogibala vodi na poti. Good news? V Podgorici ni dezja in z veliko sodelovanja smo uspeli zrihtati motor. Dobila sem prenocisce v hribih, naslednji dan so me odslepali v Podgorico in ker luknje ji bilo mogoce popraviti, nov del se caka 10 dni, je v Slo nekdo odstopil svoj pokrov in je danes prisel z avionom v Slo. Huh, cel projekt Vesela sem, da so mi prav vsi priskocili na pomoc, pri nas in tu doli, od domacinov, motoristov, serviserjev... Naslednje leto ponovim potovanje v te kraje, da dostavim kako flaso domacega, ker denarja nihce ni hotel vzet :S. Drugace pa je voznja po cvetocih travnikih Crne Gore res fantasticna. Prakticno vse planinske poti so prevozne z motorjem, deli celo asfaltirani. In miljon jezer, ki se jih splaca pogledat... P.s. Saj vem, teh enih in istih zelenih fotk ste ze siti Resitev, dokler mi matice skoraj do tracka ni pripeljal serviser Jovan iz Niksica. Pisarna AMZSCG. Klic na AMZS od 19ih, klic od Njih ob 21ih. Ko sem na edini tocki, kjer je bil pogojno signal stala 2h, napravljena dobesdno v vse kar sem imela s sabo, vkljucno s celado in deznim kombinezonom. Iskat so me prisli naslednji dan. Na sreco mi je domacin sredi tega nicesa ponudil prenocisce v njihovi zasilni hisi; ki je bila brez elektrike, ali vode, ampak pod tremi dekami sem lahko zaspala brez dezjaka in jakne. Zjutraj sta mi z zeno iz Niksica, kjer zivijo (25km proc) pripeljala zajtrk in preverila, ce me res pridejo iskat. Spomini na otrostvo. Krompirusa, baklava in jagenjcek so "a must" vsaj 1x na poti.

to je vse dodana vrednost

i zadnja prije / poslije ca. 3.500 - 4.000km

mal pretiravajo, kot običajno... senj v živo http://www.senj.hr/senj-uzivo/ pa čez kako dve uri al pa še mal bodo pa odprli majo kasno paljenje

Jst sm meu ta zadnjega jurja od poletnega dela in sm si reku "za ta dnar bo motor doma" to da sem šel z delavsko bundo in zjahano skuter čelado.. koga to briga Kriteriji pa so bili izredno zahtevni, pod jurja pa v voznem stanju (takrat še ni bilo toliko teh đilin, xinxin, jonwey, ...), pa sem prišel domov Kawasakijem ki je bil čisto mimo, visoki obrati, obračalni radij na mestu ko od šleperja.. pa še scal je bencin. Vsako sezono sem neki poštimal, in zandjih par let dela odlično in še vedno menim da je bil dober nakup, sems e dosti naučil. zdej ga sicer noben očino noče kupit ki "je to malo prešvoh teh kao 35konjev", ki noben kolega te ne bo resno jemal če jih maš pod 80. Noben ne pove začetnikom da je dobra stran švoh motorjev, da se malo zgodi v obeh primerih, pospeški niso tako fantastični, in če zajebeš tudi posledice niso tako katastrofalne, če se zašaltaš na 250 je majhna šansa da bo zablokiralo kolo, pri 650 že trzne če se zašaltaš. Sem pokazal kolegu V7 III od guzzija(ker sva se pogovarjala kaj bi mel če bi imel dnar ) , pa sem komentiral da kako je sexy ta motor , pa je rekel... "ah 50 konjev sej to se komi premika"

Caffe racer #BMW #R80 #full #service #ultrazvocnociscenje #sinhronizacija #vplinjacev #ventili #MarincSpeedShop

Transfagarasan Romunija. Danes po Transalpini...

. ... lansko leto je čist mal manjkal, pa bi skor ...

Javljam se, da sem se ziva, ce bo vse ok, grem jutri cez mejo. Kratek povzetek: so-potnik si je prvi dan zlomil nogo, zato sedaj potujem sama. Dobiti pomoc je cel projekt, ker je bilo to nekje kjer ni bilo signala. Tako d abo sedaj pot malo skrajsana ker v cisto vse vukojebine, ki sme jih pocahnala ne upam sama. Ce teren zgleda zelo zajeban, ali ce dvakrat vrzem motor po tleh je cas za obrat. V dezju in celodnevni voznji se mj je to zgodilo tik pred Ramskem jezeru. Pa sem obracala pomoje ene 200 m pred vrhom. Kombinacija blata in skal je bila ob osmih zvecer prevec, da bi se poskusala. 2 km istwga terena dol zacuda ni bilo nic problem Vsak dan me vsaj 2x posteno opere, in na 80% razglednih tockah gledam meglo. U bist sploh ne rabim tracka, ko pridem v dolino, pogledam kje najbolj scije, in grem tja. 100% natancno Ampak za ostalih 20% in vmesni soncek se splaca. Zaljubila sem se v Bosno; Ramsko jezero, Kupres, Blidinje, Bjelasica in Lukomir... bi lahko kar tu ostala. Motor dela, gume pa ne bi zdrzale do Albanije pa sem jih danes zamenjala. Ljudje so noro prijazni. Naredijo in dajo vse kar imajo. Od blizu sem prestrasila medveda, pastirski psi, veliki kot teleta, pa strasijo mene. 2x sem ze bezala na slepo po megli. Nazadnje sem motor pes spravljala dol, ko se je pot nehala, nazaj pa nisem upala. Hmm, to je to na kratko. S slikami skrtarim, ker je net ubijalsko pocasen.

sj loh po domač napišeš da more met več u joškah k u glau...

Končno sem tudi jaz dobil obisk v moje konce. No, nismo raziskovali Prekmurja, ampak panonsko nižino. Dobili smo se na Ptuju na briefingu in odpeljali po splanirani poti čimveč po makadamu preko Varaždina do Blatnega jezera. Enduro treh dežel, torej. Celotna pot je bila bolj kot ne raziskovalna, saj se še nihče od nas ni vozil po načrtovani trasi. Zato smo naleteli na nepričakovane ovire, preko katerih smo pogumno vztrajali. Pri nekaterih je pa le obvladal razum nad "enduro spiritom" in smo včasih morali obrniti in najti obvoz. Ravno ko smo obvozili pot ob varaždinskem jezeru sem opazil, da sotrpin za mano manjka. Odpovedal je ležaj v zadnji pesti kar je tako zazibalo zadnji zobnik, da se je snela veriga. Na srečo ob tem ni zablokiralo zadnjega kolesa ali prebilo bloka. Največja sreča v nesreči pa je bila ta, da se je to zgodilo ravno ob cesti, ki je vodila do ene največjih trgovin z zalogo ležajev v Varaždinu, kjer opravljajo tudi tehnične preglede torej imajo tudi nekaj orodja pri roki. Tako smo s hitro reakcijo uspeli najti in menjati ležaj. V nasprotnem primeru bi se en član mogel ločit in počasi odpeljat nazaj proti domu. Problem najden Problem rešen Ker smo hoteli priti do Balatona še pred temo je bilo naprej bolj malo časa za slikanje in še dež nas je strašil pred mejo, ampak malo za tem ko smo oblekli dežjake je na srečo ponehalo. Tik preden se je stemnilo smo sklenili da je bilo za ta dan zadosti offroada in odpeljemo nekaj km do mesta Keszthely po cesti kjer najdemo prenočišče. Naslednji dan smo odpeljali zastavljeno traso po severnem delu Balatona. Po lepem začetku in ogrevanju sem jaz začinil z malo večjim ogrevanjem z dvigovanjem motorja iz jarka. Po noriji. Iz mesta. Ta izdih Ob tem opazimo da iz ene vilice počasi teče olje, tako da še to vmes porihtamo s pomočjo "prijatelja tesnil". Končno nam steče in tempo se je stopnjeval, vse dokler ne pridemo do neprevozne poti in naredimo obvoz. In to kakšen obvoz, s čudovitimi razgledi. Zatem smo spet vztrajali vse dokler se želodci niso odločili drugače. Po okrepčitvi nas je pot vodila po različnih podlagah ko so skale, mehki blaten makadam, utrjena pot in celo pesek se je našel vmes. Vse dokler spet nismo naleteli na kakšno oviro. Ali pa smo morali obrniti na sicer zanimivih lokacijah. Kljub vsemu pa je bila vožnja no00o0oo0ra. Še bolj nor je bil pogled ko smo se pripeljali iz gozda na odprto s super pokrajino. Seveda nas je premamilo in smo izkoristili hribčke, kjer so se vidno že vozili z motorji in drugimi terenskimi vozili. Ko smo se navozili smo v daljavi videli en objekt, kjer smo naredili pavzo. Ugotovili smo da gre za vojaško ozemlje in kmalu za tem sta s terencem pridrvela dva vojaka, ki sta nas opozorila da je to vojaški poligon in da se ne smemo tu vozit. En je na srečo govoril dovolj nemško, da smo se sporazumeli. Objasnil sem da smo se pripeljali praktično iz gozda in nismo videli nobenih oznak. Mlajši vojak se je delal da je "bad guy", starejši pa je bil zelo prijazen, saj je videl da smo od daleč in tudi če bi videli kakšno tablo v madžarščini je itak nebi razumeli Tako nas je le vlljudno prosil naj zapustimo območje. Zato naprošam vse, da naj se ne vozijo tam. Sem vojaka povprašal in smo imeli srečo da ni nobenih min, ležijo pa okoli nesproženi naboji iz pušk. Kljub ponovnemu obračanju zaradi poti preko potoka, ki je bil preglobok za prečkanje, smo se ravno pred sončnim zahodom povzpeli na zadnji hribček načrtovane poti. Balaton - Viszontlátásra!