Dvorana slavnih

Malo naokoli po Slo po cim hladnejsih cestah

Še včerajšnja pot... https://www.relive.cc/view/rt10000866217

...ena SH..?...ne vem več katera ......

Z bombnika na sintisajzer/flavto

Rana ura zlata ura

....malo po "vukojebinah" ( SH 30 in SH5 ) kot pravi reševalka želv , ki ji je spet uspelo eno rešit ....https://www.relive.cc/view/rt10000871029

Dan znotraj ograjenega prostora na policijski postaji v Taftanu se preveša že v pozno popoldne. Naenkrat se odprejo velika železna vrata in vsi trije pričakujemo, da se bo na dvorišče pripeljal še kakšen popotnih, ki se nam bo jutri pridružil v konvoju. Hitro ugotovimo, da smo se zmotili. Na dvorišče prihajajo in prihajajo številni Pakistanci, med njimi mogoče tudi moški drugih nacionalnosti – kdo bi vedel ?. Po ravnanju lokalnih policistov vidimo, da so to posebne vrste "popotnikov". S pomočjo "ostrih" besed in "bambusovk" jih postrojijo in za vsako neposlušnost hitro "okusijo" kakšno kinetično energijo proizvaja bambusovka. Mi trije se na hitro umaknemo v notranjost zgradbe in skozi okno opazujemo "vzgojne ukrepe nad popotniki". Spoznamo, da gre za ilegalce, ki poskušajo poiskati srečo v "lepšem svetu". Žal je bilo njihovo potovanje zaustavljeno (zaenkrat ?) v Taftanu. Že v trdi temi se zopet odprejo vrata in "popotniki" začnejo vstopati na avtobus, ki se pripelje pred dvorišče. Avtobus odpelje, velika železna vrata se zaprejo in mi se skoraj brez besed odpravimo spat. Seveda še nekaj časa ne morem(o) zaspati, saj mi (nam) misel na odpeljane "popotnike" ne da spati. Zjutraj pridelo pripadniki Levies, ki predstavljajo paravojaške enote v pakistanski provinci Balučistan. Delujejo kot organi pregona, pristojni za vzdrževanje javnega reda in miru v pokrajini. V našem primeru pa predstavljajo našo varnostno spremstvo za vožnjo skozi Belučistan. Ta del Pakistana je "nekoliko nemiren" in Levies, policija ter vojska poskrbijo, da se turistom-popotnikom ne zgodi kaj "nepotrebnega". V njihovem spremstvu vozimo tako od kontrolne točke do kontrolne točke. Včasih so te točke narazen tudi po 50 in več kilometrov. Včasih pa . . . "Buh pumagi" ! Na razdalji približno 1. km smo imeli 3 (tri) kontrolne točke. To pomeni 3x čelado dol, 3x zapisati podatke iz potnega lista, 3x . . ., in vse to početi pri 47st.C v senci, le-te pa v glavnem ni bilo. Občasno so tudi Leviesi imeli dovolj vročine in so se ustavili v obcestnih "kafičih", kjer smo z njimi popili čaj. Zgodaj popoldne nas naši "Leviesi" pripeljejo do Dalbandina, kjer nas "namestijo" v Al Dawood - edini "varni" hotel v mestu (hotela ne smemo zapustiti za večerni ogled mesta !). Po nekaj dneh zopet vidim sobo s kopalnico in školjko ! Vauu, kakšen luksuz, postati zopet človek (umit in urejen). Medtem, ko sem "preizkušal razkošje" kopalnice, sta Nemca zaspala kot otročička. Vročina tega dne ju je res dotolkla. Naslednje jutro že nekaj čez 6. uro nadaljujemo proti Quetti. Vsem ta zgodnja ura zelo ustreza, saj so jutranje temperature še dokaj primerne za "veter v laseh". Žal se proti 10. uri dopoldne temperature že tako povzpnejo, da postane vožnja, predvsem pa pogosti postanki na kontrolnih točkah zelo neprijetni. Ob tankanju rezervoarjev naših motorjev si pogosto dokupimo tudi vodo v plastenkah. Ravno ta dan "dosežem" osebni rekord v popiti tekočini-vodi. Sedem (7) litrov jo je steklo po grlu ! Uboge ledvice, ki so doživele takšen "naliv". Če odmislim žejo, večjih težav z vročino nisem imel. Kar pa ne moram reči za oba Nemca, predvsem Max je dvakrat "izsilil" krajši postanek v obcestnih "gostilnah – trgovinah", da se je osvežil in malo opomogel. K sreči so bili "čuvaji" razumni in niso komplicirali zaradi nepredvidenih postankov. Z vožnjo po dolgočasni-puščavski pokrajini se popoldne le pripeljemo do periferije "nevarne" Quette. Tu Leviese zamenja policija oz. protiteroristična enota policije na motorjih ob pomoči oklepnega vozila. Kar nekaj spremstev skozi mesto zamenjamo do "zloglasnega" Bloom Star hotela, kamor je "dostavljeno" 99% vseh popotnikov, ki potujejo(mo) skozi Belučistan. V hotelu smo prisiljeni trikrat prespati saj smo prišli dan pred 1. majem, ko imajo tudi Pakistanci "praznik dela". Z Nemcema bi rad čimprej nadaljeval, ker imamo vsi "težave" s potekom viz. Njiju muči Kitajska viza, mene pa Iranska pri vračanju, saj z vsakim dnem izgubljam dneve, ki jih bom lahko preživel v Indiji. Naslednji dan (po prazniku) zjutraj pridejo po nas "čuvaji" na motociklih. Z njimi pridejo tudi vozniki tuk-tukov v katere se naložimo (skupaj cca. 10 gostov iz hotela). Odpeljejo nas v mestni urad, kjer moramo pridobiti "čudezni" NOC dokument za nadaljevanje potovanja po Belučistanu. *VOPP Če odmislim nočno ilegalno gibanje po strehi hotela (zaradi fotografiranja) in občasnega "petja AK-47 in podobnih instrumentov" nekje v daljavi, je bilo bivanje v hotelu dolgočasno. Na srečo je hotel imel soliden WiFi in sem uspel s "pokvarjenim" prenosnikom nekako vzpostaviti in naročiti popravilo-zamenjavo displaya v indijskem Amritsarju. Končno tretji dan le nadaljujemo v smeri Lahorja. Po nekaj policijskih menjav znotraj mesta nas na izhodu iz mesta zopet prevzamejo Leviesi. V ustaljeni praksi minulih "spremljevalnih" dni nam potovalni dan dokaj hitro poteka. Mogoče tudi zato, ker je nekaj menjav spremstva potekalo v "letečem" stilu. Sploh se nismo ustavljali (vpis v evidenco) ampak je naslednja "varnost", ki nas je že čakala, samo pomahala naj ji sledimo. To smo sprejeli z odobravanjem, saj smo lahko nadaljevali brez mukotrpnega "slačenja" čelad, rokavic jakn, vse seveda v "toplem" vremenu. Popoldne v okolica Jakobabad-a še zadnjič "opravimo" s kontrolno točko in končno smo "svobodni kot ptički". Zapuščamo pokrajino Belučistan in promet postaja vse bolj kaotičen (malo pogrešamo spremstvo, predvsem skozi mesta). Še dodatno težava nastopi ko se stemni. Sam se sicer izogibam nočnim vožnjam (vidljivost-varnost), a ker sem solidaren z Nemcema popustim in se jima pridružim v nočni vožnji. Glavni razlog, kot že napisano, pač vsem se mudi zaradi izteka viz. Na cesti pa GROZA ! Pravilno osvetljenih vozil na cesti je le peščica. Vse ostalo kar se na cesti giblje pa katastrofa (pešci, vozovi, takšni in drugačni, vse vrste motornih vozil) !! Eni so neosvetljeni ali le delno, eni obračajo ali prečkajo vozne pasove, vozijo v nasprotni smeri, ljudje in živali skačejo preko ceste. Nekateri pa so (predvsem tovornjaki) okrašeni bolj kot vsaka novoletna smreka pri nas. Vse to gledati skozi rahlo "uničen" vizir je GROZLJIVKA ! Z dvignjenim vizirjem pa tudi ne gre, saj je cesta marsikjej "prašna" in je bolje imeti le-tega zaprtega. Na srečo okoli polnoči Nemca le popustita in pri kraju Sadiqabad se ustavimo v obcestnem hotelu s pomenljivim imenom (vsaj zame) "Al-Noor", kar jaz Nemcema "prevedem" v Al si Nor. Glede na cestne "dogodivščine" preteklih ur ime kar ustreza. Naslednji dan je pred nami še zadnjih 650 skupnih kilometrov. Ker nimamo več "čuvajev" smo mislili, da bomo z malo hitrejšo vožnjo in brez nepotrebnega ustavljanja (kontrolne točke) z lahkoto zagledali mesto Lahore pri dnevni svetlobi. A vročina (pogosto "hlajenje" pregretih nemških glav) in kaos na cestah nam malo upočasnijo "napredovanje" proti Lahorju. Tako moramo zadnje kilometre spet voziti v temi. Ponovi se kaotična slika minulega večera. Z veliko sreče se okoli 22. ure prijetno utrujeni pripeljemo do Backpackers hostla. Tu Nemca doživita hladen tuš. Max-a naj bi tu čakala pogonska veriga, ki si jo je naročil v naprej in naj bi jo tu zamenjal. A glej ga zlomka, prišlo je do "lokacijskega šuma". Pošiljatelj mu je verigo poslal v hostel, ki je na čisto drugem koncu mesta. Nemca se odločita, da se takoj odpeljeta tja in se ne bosta vračala čez kaotičen nočni promet Lahorja. Tako je naše enotedensko skupno potovanje na hitro končano. Jaz po strmih stopnicah v tretje nadstropje na spanje, ona dva pa še nekaj kaotičnih km do verige. Se nadaljuje …

Tak je! Jutri pa te malo ovinkov.

Boljše ja, ker slabo vplivaš na mene in moje obnašanje. P.S.: Drugač pa res škoda, bi lahko skup v bazenček skakala na bombico.

Moj Capo 2oo7, 42000km, od tega 6500 pr nas. Še dela.

Zjutraj (ob 6.30 start)malo off roada na e pogon...še vedno na dveh kolesih...čez dve urci pa na dobri stari oktanski pogon čez pohorje....zdaj pa še s psom na sprehod...dovolj za danes...

..."kajgana jaja" s feta sirom zmagajo, če pa je slučajno še paprika vmes je pa carsko ...

Da ne bo ljubosumja v garaži, sem črnuhinjo mal vn pelu

Sem oddelal tudi to. V torek zjutraj iz Tolmina preko 10 prelazov do Bormia. V sredo zjutraj na Stelvio in preko 8 prelazov nazaj v Tolmin. Vse skupaj se je nabralo 1400 km vključno s potjo od Tolmina do doma. Šlo pa je nekako takole: Griže-Trojane-Rovte-Tolmin Tolmin-Učja-P.Tanamea-P. MonteRest-P.San Osvaldo-P. Duran-P.Aurine-P.Cereda-P.Rolle-P.Lugano-P.Tonale-P.Gavia-Bormio Bormio-P.Stelvio-Kerenpass-P.Pordoi-P.Falzarego-P.TreCroci-P.Mauria-P.Sella Nevea- P-Predel-Tolmin Tolmin-Vršič-Kozjak-Griže

Še malo Nizozemske, Amsterdam, Roterdam... Pa še pot domov. No, zdaj sva doma, motor spucan in pripravljen na... Bilo je lepo.

kam moram "kao" slućajno pridet

Prisli v Gruzijo v 3 dneh, vozili po cel dan, v Mestio in Ushguli, divje in lepo, ceste zelo slabe, vozniki katastrofa, zelo nevarno na cestah. Eden od kolegov padel k smo bili v hribih na 1800m/nm na pretoku vode preko ceste, zlomil rebra in potrgal vezi na rami, resevali situacijo in prevoz motorja domov. Danes prisli v Gori jutri za Tbilisi. En poljak nas je v Turciji posvari, da so Gruzijci nori na cesti pa nismo verjeli.... so hujsi kot smo si predstavljali. Ljudje zelo prijazni, infrastruktura boga, motoristov nikjer nobenih ne tujcev, domacinov se manj. Relativno poceni vse, bencin pod €. Vse gre bolj pocasi. Jutri pogledamo muzej Stalina, potem pa si zamemo dan za ogled glavnega mesta, nato pa spet v hribe pogledat krasne stare cerkve in objekte, se nedoziveti obcutki, ko stojis v cerkvi stari vec kot tisoc let..... pa nisem lih vernik....potem pa naprej proti Armeniji.

Zbiram vtise In razmišljam, če ketn ojler opravlja svoje poslanstvo.

Čakam briket

Fantje: ... zanima me nekaj: ... kdo izmed vas bi dovolil, da na njegovem dvorišču polkrožno obrne polno otovorjen šleper (če je vroče vreme...sonce..itd... če smo pikolovski)? Pričakujem odgovore! ... no da vam prikrajšam pisanje.... ....verjetno samo tisti, ki ne ve, kaj se bo zgodilo.... ...in ko se bo zgodilo, se bo verjetno pravno spravil na šoferja, kaj mu je storil z dvoriščem, ali pa bo tiho in se ugriznil v jezik in tiho odšel v Baubau po nekaj hobokov "hladnega asfalta", da bo pokrpal luknje, če ima asfaltirano dvorišče..... ....ali pa bo pozvonil pri sosedu, da mu bo čez živo mejo vrnil, oz. nazaj zmetal tlakovce, če ima tlakovano dvorišče s tlakovci. ...vožnja šleperjev čez ostre serpentine ni praktično nič drugega, kot polkrožno obračanje. Verjetno bi bila edina rešitev tlakovanja tako ostrih serpentin , da jih zabetonirajo....in ne asfaltirajo. .... pa tudi beton mora odležati tiste 4 tedne, da dobi 80% trdnost (se mi zdi, da je tako)

Ouuuuuu cak cak, bos vidu. Auto kupt je shala, napram filozofiji o motorjih.... za tak budget bi jez iskal suzukija sv650. Sej tud er5 svoje delo opravi, ampak je sv mal vec motorja. Glede tezav.....mal je pogojeno s sreco. Ce je mopi japonc, kolkor tolk lep, in lastnik normaln, bi tud za ta dnar moralo delat.

Vidike si lahko ....znas ti dobro sta i gde. BTW: izjava ni letela nate, ampak na nov zarod internetnih expertov tvoje sorte. Cesto med Kotorjem, Njegusi, Cetinjem sem tudi jaz letos prevozil, pa Durmitor in Prokletije tudi in se strinjam s teboj, da je na parih na novo urejenih cestah poezija se vozit. Nimava pa ne jaz, ne ti, pojma koliko so te ceste obremenjene, kaksen tip asfalta in na kaksno podlago je bil polozen. Menim, da so kakrsnekoli primerjave z nasimi cestami zelo neobjektivne. Ravno tako bi dodal se eno malenkost. Nase ceste se zdalec niso tako slabe kakor se tu in se kje klobasa. Cisto za ilustracijo in razmislek: Dolomiti, del Toscane so prej izjema, kot pravilo v Italiji. Govorimo o cestah v visokogorju in notoricno opevani pokrajini, katere so zaradi objektivnih razmer/zahtev/nuje in rednih vzdrzevalnih del narejene po malo drugacnem standardu kakor je cesta v Zgornji Kungoti. Tisti kateri se je presvaljkal preko Pulije, Kalabrije do Sicilije bo znal kaksno bolj realisticno sliko o cestah v Italiji povedat. Praviloma so pa itaq ceste v turisticnih regijah boljse, ker imajo preprosto vec denarja za ceste na razpolago in vecji interes, da imajo le te urejene. Kup jo. Ce ni naprodaj, si jo pa naredi. Pa bod jezen.

V Dolomitih srečal motorista iz Turčije in mu posredoval povezavo na Kje prespati. Je bil vesel takšne informacije.

... z vsem spoštovanjem , fantje! ... asfalt na ridah je videti zelo kvaliteten, kvalitetno položen in nudi veliko oprijema. V čem je težava? ... v drugih dejavnikih. Kot vemo, morajo biti za polaganje asfalta izpolnjeni različni pogoji, med njimi tudi ugodna (dovolj visoka) temperatura okolice.... ... ravno tako morajo biti za strditev asfalta določeni pogoji. ... najprej dovolj visoka temperatura okolice, da izhlapijo iz bitumna razna topila (v ki so v bitumnu, ki nastanejo s segrevanjem - taljenjem bitumna), da pa postane asfalt dokončno "trd", pa mora biti zunanja temperatura nižja ...oz. mora prestati določen čas staranja (vroče-hladno... vroče-hladno). ...mogoče je nerodno samo to, da so asfaltirali spomladi in da se sedaj v nov, "črn" asfalt ne more hitreje strditi, ker nanj pripeka sonce...in ker je temne barve, toliko več absorbira sončeve toplote...če bi to delali pozno v jeseni na lep sončen dan...in da čez teden dni močno pade temperatura, se to zagotovo ne bi dogajalo. Ampak po taki logiki bi morali cestarji vsa cestna dela narediti v zadnjem lepem tednu v letu... to pa ne gre, ane? Torej, kar se tiče izvedbe del, ni nikakršne težave. Težava so izključno težki kamioni, oz. večosne prikolice šleperjev, ki trgajo še neutrjen asfalt!!! ... tudi tisti pesek so posipali izključno zaradi tega, da zmanjšajo trenje pod kolesi teh večosnih prikolic, ki jim zadnjo os pošrek odnaša čez ostre serpentine... s tem pa "ribajo" in trgajo še neutrjen asfalt (sem o tem že pisal kak mesec nazaj). Na ravnih delih in blažjih ovinkih je vse o.k., težava je samo na tistih dveh serpentinah... najbolj pa na tisti 1800 malo pod vrhom klanca. ... kar se mene tiče, cestarji so dobro opravili svoje delo. Šleperjem, težkim kamijonom ... skratka težjim vozilom bi morali prepovedati vožnjo čez Ride, dokler asfalt ne doseže neke zahtevane trdnosti. V petek, ko sem se peljal čez Ride, sem jih srečal mnogo....mnogo...

A si bil?? Škoda, da se nismo srečali.. No, glede na izkušnje, mogoče boljše, da se nismo ..

Včeraj... In danes...

S Facebuka: Slika iz goreče Grčije. Obenem žalostna, lepa in sigurno najplemenitejša kar sem jih videl zadnje čase. In potem se sprašujemo zakaj imamo radi živali?? Kar se mene tiče, zato!! Zato, ker zmorejo več razuma, instinktno pomagajo in ker ne gledajo na razlike. V bistvu so plemenitejše od marsikaterega človeka ... EVO ZATO, PRAV ZATO!!!

.... vtis enkrat vroče, enkrat dež, enkrat mraz.....nikol prov. Letošnjo furo mam že jurčka kilometrov v dežjaku.... Lp, notranc

sm vedu da te od nek poznam... eno zabašem pol grem pa naprej devat

Tri dnevno potovanje, ki sem ga (bolj ali manj podobnega) dvakrat preložil in mi je bilo zato veliko prevroče. Ampak hej! Odpreš čelado, odpreš plin, pa je življenje lepše dan 01: Cesta 919, od Starega trga do Učakovcev (kosilo pri žlahti me je že čakalo na mizi), je čista ludnica. Gladka in čez teden prazna. Do Ogulina AC, potem pa po 3256 med Kamenico Skradniško in Slunjem. Cesta je OK. Malo bolj počasi je šlo, ker je bolj ozka in zavita, ampak bp. Razlog je bil obisk Robinzon kampa na Mrežnici. Delajo, urejajo, zgleda zelo obetavno. Dva čika in ena kokakola v Slunju, pa sem imel tri nove fotke. Bi si lahko vzel več časa, da bi si pogledal še kakšno reč, pa sem rajši odbrzel naprej. So me čakale večje zanimivosti. Sledila je cesta D1 do D217, ki te pripelje na D504 in v Željavo. Tri fotke, par besed z belgijcema in popotna navodila paru iz Andore je bilo dovolj, da mi je zakuhalo. Mejni prehod, M5 in Bihač. Nameraval sem švercati tobak, zato sem se podal na lov po trafikah. Kupil sem ga na pumpi, ker v trafikah nimajo iskane robe ... Dobil sem se z gazdarico, razkazala mi je hišo, račun sem poravnal takoj in že odbrzel pogledat Štrbački buk. Cesta M5 je super, v Dubovski zaviješ na R408 do Orašca. Tudi super. Potem se pa po makadamu prekladaš do slapov. 10 km slabega makadama, obup za več sledna vozila. Štrbački buk te pričaka stisnjen med hribi, z izredno čisto Uno in v popolni samoti. V nasprotju s Plitvicami, kjer je milion turistov na dan, tu ni nobenega. Park je zelo urejen, sprehajalne poti so stabilne, široke in nedrseče. Razgled na reko je nenormalno dober Celo uro sem bil čisto sam. Ne moreš verjet ... Slapovi so pa ... ah ... Slapov je še več, razgledna pot je še daljša kot do tu, ampak hej ... pojdi si pogledat! Nazaj po istih cestah, direkt v restavracijo Sunce, na večerjo. Točka spanja tega dne je zabeležena tukaj, dve fotke zunanjosti hiše, ki jo dobiš za 15 €, so pa spodaj. dan 02: Kofe sm si skuhal v hiški, ima gazdarica vse pripravljeno. Pito sa sirom i jogurtom poješ pri obcestni pekarni. Zanesljivo najboljši zajtrk. Tega dne sem jedel šele ob sedmih zvečer v Karlobagu. Prej pač nisi lačen, če se nabašeš s sirnico navsezgodaj. Po M11 do mejnega prehoda Užljebič. Tam za ovinkom je. Spodaj Una. Po res zelo lepi cesti 218 mimo spomenika padlim za slobodu ... ... in mimo Donjeg Lapca ... ... na križišču sredi ničesar zaviješ desno za Dobroselo. Če si mona, kot jaz. Pokrajina je fenomenalna, ampak cesta je pa obupna. Kr vidiš tablo 'oštećen kolnik 20 km', pol veš, da lahko čakaš na luknje, k še Fergusonu nardijo probleme. Ampak je pa lepo ... Po D1 v Gračac, kjer spijem kafe in liter vode. Nadaljujem po magistralki D27 čez Velebit in hitro za prelazom zavijem levo na 6027. Pri drugem smerokazu za Kudin most, sredi zelo majhnega naselja, zavijem desno in odmotoriram do konca asfalta. Tam pri hiši, kjer prodajajo kozji sir in med, pustim motor in opremo. Sledil sem poti in markacijam in se spustil dol, v globel, da vidi to Kudino čudo. Legenda pravi, da je mladenič Kuda zgradil most čez Krupo, da si ne bo močil nog, ko bo hodil vasovat ter da bodo svatje lahko prešli reko, ko se bo ženil. Očitno v sposobnosti svojega vasovanja ni dvomil 20 min dol in pol ure nazaj, po soncu in vročini. Majku mu Kudinu ... Najprej se ti odpre tale razgled. Mosta še ni videti, skriva se na levi, za tem grebenom. Potem ga zagledaš (in vidiš, da si še daleč stran ...) Končno se sprehodiš po njemu in vidiš, da je na drugi strani drevo, ki nudi malo sence Takole izgleda to čudo Kudino K motorju sem se vrnil po pol drugi uri, moker totalno in zmatran malo manj totalno. Ma bi šel še enkrat. Prvo senco, ki sem jo videl, sem izkoristil za pavzo pred soncem. Tunel ceste, ki vodi do črpališča, je bil več kot primeren. Naslednji cilj je bil kanjon Zrmanje in Pueblo Winnetou. Po D27 in D54. Opravljeno, pofotkano. Sledil je naskok na Velebit, kakor ne bi pravkar prišel čezenj. Ampak ta prelaz ni bil mačji kašelj, kakor oni prej. Ta se imenuje Mali Alan. Do Tulovih gred je super, na ono stran, v Sveti Rok pa pizdarija. Gozdarji pospravljajo gozd in je po makadamu ostalo neskončno veliko ostankov sečnje. Ta lesno-šodrasta ludnica je trajala nekaj kilometrov in ni bila prav nič zabavna. Zavil sem torej na cesto 5166. Do začetka makadama, nad tunelom Sveti Rok, je zelo zabavna. Okolica pa ludo neviđena Tulove grede, kjer moj rdeči brat Vinetu igrati v film Od Svetega Roka do Gospića po D50, ki je cesta, na kateri zagotovo dobiš čb fotko, ki ti jo priporočeno pošljejo domov. Čakam V Gospiču se nisem zamujal, ampak takoj zavil levo na D25, na Tereziano. Do prelaza na Baškim Oštarijama je zelo hitra in lepa. In prijetno hladna. Nemudoma se znajdeš na prelazu, 900 metrov nad morjem. Kar sledi, pa je: - 17 km ovinkov zelo dobrega asfalta - izjemen razgled na Pag (škoda, da ni na Pagu ničesar za videti ... ) - z vsakim kilometrom vse višja temperatura Zelo zadovoljen sem se v Karlobagu najprej zabrisal v morje in potem na pojstlo. Odpočil sem si ob steklenici pira in fuzbalu Zvečer sem skočil še na večerjo in se sprehodil po rivi, da je hrana našla pot do debelega črevesa dan 03: Navsezgodaj zjutraj, ko so še vsi v Karlobagu spali, sem še zakurblal motorin in se do Senja ustavi zgolj za tole slikco. Sonce je pravkar osvetlilo Rab. Čeprav sem prekinil vožnjo po skoraj prazni jadranki, sem to pač moral fotkat. Nad Bakarcem sem zavil iz AC na D501 in potem na D3 in pred Delnicami na D32. 80 km čiste perfekcije! Tole Omladinsko sem sproti škljocnil, tako, za spomin Do doma po vsem znanih cestah. Mi je blo fajn in sem vesel, da so me doma 'spustili iz ketne'. Ker sem prišel nazaj živ, bom lahko še kdaj kam šel, so rekli. Lepo, sem dodal jaz Še video iz Štrbačkega buka: _DSC0045 video.mp4

Ja z wi-fi je teh krajih tezko povsod je pa dejanskl ni signala....glede na nepredvideno smolo kolega bomo korigirali plan poti...nekaj bo potrebno spustiti in morda nazaj s trajektom preko crnega morja....danes smo bili pri njem v bolnici v Tbilisiju...zlomljena rama in pet reber pŕi nizki hitrosti....noro..caka na operacijo in potem z letalom domov....asistence in vsa ostala nezgodna zavrovanj imajo drobni tiska.....eno srnje....tako da bomo jutri posraufali GS, ki je bil prepeljan iz Mestje s kombijem da bo vozen in pride kolega z letalom iz SLO da ga odpelje z nami domov. Ogledali smo si glavno mesto Tbilisi, stari center z novimi arhitekturnimi obkekti OK vse ostalo kot cela drzva bogo..... jutri tura na sever po stari vojaski cesti na Gergeti Trinity church in kampiranje v divjini....potem pa proti Armeniji....promet je res katastrofa na motorju vseskozi v nevarnosti k se vozi na mm in po sistemu kdo si vec upa...zato prakticno vsi avti poskodovani....treba zelo pazit.

na tečaj v Postojni se prijavi

Se strinjam z @DAMI34, da se lahko zgodi nesreča ali pa si vpleten v nesrečo, kjer ni krivca. Splet nepričakovanih okoliščin. Ne vem pa, če policija pozna koncept nesreče brez krivca. Če sredi ovinka zapeljem na povoženo lisico in mi motor zdrsne, a je kdo kriv za to nesrečo ali ne? Po moje ne. Noben ni naredil nič narobe. Pa ni nujno, da odpelješ v jarek zaradi uboge lisice, lahko je samo cesta zanič. Saj ne moreš vedeti za vsak meter ceste, kakšna je. In na koncu sediš v jarku cel raztrgan, gledaš sklumpan motor in premlevaš, a bi poklical pomoč, ker če jo pokličeš, ti še policaji dodatno spraznijo tošl.

A ves kaj mene razjezi do nezavesti? De obtolcem pohistvo, predn ga zmontiram. De opraskam celado, predn se grem sploh prvic pelat, de sm razbil ploscico, predn sm se uselil.....skratka, ko ga sam sebi pomaknem....in ko gledam take ceste, mam filing, de me nekdo buzerira. Pizda. Sej je “res sam en ovink uprasljiv”, ampak, zdej so nardili! Novo je!! A se res ne da narest kot je treba?? Ja, verjetno bi morali prepovedat buse in kamjone, morda bi blo smiselno vrhnji serpentini narest po kakem drugem sistemu....jez ne vem kako, ampak, ce bi bila to moja privat cesta, bi bil jezen.

js mam tlak 2,4 - 2,8 ... pa kr gre čez ride ... itak sm js mau ćudno ćuden pa ćustwa mam tut

Bil včeraj na Grossglocknerju ob 11:30. Nikjer nobene gužve, parkirišče za motorje skoraj prazno.

Ura? Lokacija?.... Da ne zamudim.....

K tole gledam ....hm sem se udloću da bo u suboto hubotnca ispod peke

Prklet italjan se zmeri dela

Moto zbor MK Kurent

Prvič okrog Balatona. Ma saj je vse lepo ampak jaz imam raje morje in hribe

Na kratko s kravo. Me like

Lahko bi napisal, veselo proti domu.... ampak, do doma se jih bo nabralo še najmanj 3500, kilometrov seveda. Aja, vtisi? Vročina konstantno 35+ in brez oblačka... Da bi le trajalo .

Moja je spet v zraku jaz sm se pa raje skril

...tale me je pa posvojil...in zvečer pripeljal pokazat še prijatelja...

Peklenski, a lepi vtisi z Nizozemske.

..."dokončujem" tegale...po večerji...

oba sta lepa, lani maja sem po Korčuli bluzil, Hvar pa že skoraj na pamet poznam, ker sem velikokrat kampiral. Takole na kratko: Hvar je od Sučuraja do Jelse bolj tako cesta, potem pa lepa do Hvara, vsekakor pa predlagam, da otok prefuraš tudi po starih cestah, ki gredo po vrhu otoka in pa seveda da greš skozi tunel Pitve proti Zavali. par slikic: Korčula , splača se na hrib Hum, nad Velo Luko, pa ob obali je zelo lepo, ceste so pa bolj ozke kot ne... spala sva v Brni, lepo je v Lumbardi, veliko malih otočkov...Korčula je pa izredno slikovito mestece..