Dvorana slavnih

Še malo Nizozemske, Amsterdam, Roterdam... Pa še pot domov. No, zdaj sva doma, motor spucan in pripravljen na... Bilo je lepo.

....pofočk na SH20 .... https://www.relive.cc/view/rt10000882664

Mal po Karnijskih. Ob pol devetih od doma, za pol ure zamudil kosilo ob treh.

Ne razumem vas, da vsi vozite v dežjakih

Dan 1 https://youtu.be/oCn4PdO3D8c Dan 2 https://youtu.be/ZGxjt0MtxRY Dan 3 https://youtu.be/tQhkuMvykpc

So stvari na katere nimaš večjega vpliva. Srne, zajci, psi, bedaki na cesti... Če te to skrbi se užitek vožnje zmanjša. Tudi v avtu se ti to lahko zgodi, so pa res posledice običajno manjše. Ne nasedaj na famo o polaganju motorja v ride kot največji užitek motoriranja. Zveličavno polaganje do roba. Osredotoči se, kaj tebe veseli v motorizmu in to je pomembno. Prevozil sem precej kilometrov, pa še nisem prišel do roba gume in tudi ne bom. Moj limit je pač drugje. Uživam v potovanjih in klatenju, pa čeprav je bolj nevarno kot bi sedel v avtu.

Ja z wi-fi je teh krajih tezko povsod je pa dejanskl ni signala....glede na nepredvideno smolo kolega bomo korigirali plan poti...nekaj bo potrebno spustiti in morda nazaj s trajektom preko crnega morja....danes smo bili pri njem v bolnici v Tbilisiju...zlomljena rama in pet reber pŕi nizki hitrosti....noro..caka na operacijo in potem z letalom domov....asistence in vsa ostala nezgodna zavrovanj imajo drobni tiska.....eno srnje....tako da bomo jutri posraufali GS, ki je bil prepeljan iz Mestje s kombijem da bo vozen in pride kolega z letalom iz SLO da ga odpelje z nami domov. Ogledali smo si glavno mesto Tbilisi, stari center z novimi arhitekturnimi obkekti OK vse ostalo kot cela drzva bogo..... jutri tura na sever po stari vojaski cesti na Gergeti Trinity church in kampiranje v divjini....potem pa proti Armeniji....promet je res katastrofa na motorju vseskozi v nevarnosti k se vozi na mm in po sistemu kdo si vec upa...zato prakticno vsi avti poskodovani....treba zelo pazit.

Nekaj vtisov iz letošnjih Dolomitov čakanje da dež mine vožnja ob robu dežja vročine ni ponovno čakanje da dež mine, na srečo hitro mine

leto je naokoli, čeprav smo si lani prisegli, da se nikoli več niti ne pozdravimo baje letos spet gremo....in naslov izleta....ojej...ojej "GREMO MI PO SVOJE"

Dan znotraj ograjenega prostora na policijski postaji v Taftanu se preveša že v pozno popoldne. Naenkrat se odprejo velika železna vrata in vsi trije pričakujemo, da se bo na dvorišče pripeljal še kakšen popotnih, ki se nam bo jutri pridružil v konvoju. Hitro ugotovimo, da smo se zmotili. Na dvorišče prihajajo in prihajajo številni Pakistanci, med njimi mogoče tudi moški drugih nacionalnosti – kdo bi vedel ?. Po ravnanju lokalnih policistov vidimo, da so to posebne vrste "popotnikov". S pomočjo "ostrih" besed in "bambusovk" jih postrojijo in za vsako neposlušnost hitro "okusijo" kakšno kinetično energijo proizvaja bambusovka. Mi trije se na hitro umaknemo v notranjost zgradbe in skozi okno opazujemo "vzgojne ukrepe nad popotniki". Spoznamo, da gre za ilegalce, ki poskušajo poiskati srečo v "lepšem svetu". Žal je bilo njihovo potovanje zaustavljeno (zaenkrat ?) v Taftanu. Že v trdi temi se zopet odprejo vrata in "popotniki" začnejo vstopati na avtobus, ki se pripelje pred dvorišče. Avtobus odpelje, velika železna vrata se zaprejo in mi se skoraj brez besed odpravimo spat. Seveda še nekaj časa ne morem(o) zaspati, saj mi (nam) misel na odpeljane "popotnike" ne da spati. Zjutraj pridelo pripadniki Levies, ki predstavljajo paravojaške enote v pakistanski provinci Balučistan. Delujejo kot organi pregona, pristojni za vzdrževanje javnega reda in miru v pokrajini. V našem primeru pa predstavljajo našo varnostno spremstvo za vožnjo skozi Belučistan. Ta del Pakistana je "nekoliko nemiren" in Levies, policija ter vojska poskrbijo, da se turistom-popotnikom ne zgodi kaj "nepotrebnega". V njihovem spremstvu vozimo tako od kontrolne točke do kontrolne točke. Včasih so te točke narazen tudi po 50 in več kilometrov. Včasih pa . . . "Buh pumagi" ! Na razdalji približno 1. km smo imeli 3 (tri) kontrolne točke. To pomeni 3x čelado dol, 3x zapisati podatke iz potnega lista, 3x . . ., in vse to početi pri 47st.C v senci, le-te pa v glavnem ni bilo. Občasno so tudi Leviesi imeli dovolj vročine in so se ustavili v obcestnih "kafičih", kjer smo z njimi popili čaj. Zgodaj popoldne nas naši "Leviesi" pripeljejo do Dalbandina, kjer nas "namestijo" v Al Dawood - edini "varni" hotel v mestu (hotela ne smemo zapustiti za večerni ogled mesta !). Po nekaj dneh zopet vidim sobo s kopalnico in školjko ! Vauu, kakšen luksuz, postati zopet človek (umit in urejen). Medtem, ko sem "preizkušal razkošje" kopalnice, sta Nemca zaspala kot otročička. Vročina tega dne ju je res dotolkla. Naslednje jutro že nekaj čez 6. uro nadaljujemo proti Quetti. Vsem ta zgodnja ura zelo ustreza, saj so jutranje temperature še dokaj primerne za "veter v laseh". Žal se proti 10. uri dopoldne temperature že tako povzpnejo, da postane vožnja, predvsem pa pogosti postanki na kontrolnih točkah zelo neprijetni. Ob tankanju rezervoarjev naših motorjev si pogosto dokupimo tudi vodo v plastenkah. Ravno ta dan "dosežem" osebni rekord v popiti tekočini-vodi. Sedem (7) litrov jo je steklo po grlu ! Uboge ledvice, ki so doživele takšen "naliv". Če odmislim žejo, večjih težav z vročino nisem imel. Kar pa ne moram reči za oba Nemca, predvsem Max je dvakrat "izsilil" krajši postanek v obcestnih "gostilnah – trgovinah", da se je osvežil in malo opomogel. K sreči so bili "čuvaji" razumni in niso komplicirali zaradi nepredvidenih postankov. Z vožnjo po dolgočasni-puščavski pokrajini se popoldne le pripeljemo do periferije "nevarne" Quette. Tu Leviese zamenja policija oz. protiteroristična enota policije na motorjih ob pomoči oklepnega vozila. Kar nekaj spremstev skozi mesto zamenjamo do "zloglasnega" Bloom Star hotela, kamor je "dostavljeno" 99% vseh popotnikov, ki potujejo(mo) skozi Belučistan. V hotelu smo prisiljeni trikrat prespati saj smo prišli dan pred 1. majem, ko imajo tudi Pakistanci "praznik dela". Z Nemcema bi rad čimprej nadaljeval, ker imamo vsi "težave" s potekom viz. Njiju muči Kitajska viza, mene pa Iranska pri vračanju, saj z vsakim dnem izgubljam dneve, ki jih bom lahko preživel v Indiji. Naslednji dan (po prazniku) zjutraj pridejo po nas "čuvaji" na motociklih. Z njimi pridejo tudi vozniki tuk-tukov v katere se naložimo (skupaj cca. 10 gostov iz hotela). Odpeljejo nas v mestni urad, kjer moramo pridobiti "čudezni" NOC dokument za nadaljevanje potovanja po Belučistanu. *VOPP Če odmislim nočno ilegalno gibanje po strehi hotela (zaradi fotografiranja) in občasnega "petja AK-47 in podobnih instrumentov" nekje v daljavi, je bilo bivanje v hotelu dolgočasno. Na srečo je hotel imel soliden WiFi in sem uspel s "pokvarjenim" prenosnikom nekako vzpostaviti in naročiti popravilo-zamenjavo displaya v indijskem Amritsarju. Končno tretji dan le nadaljujemo v smeri Lahorja. Po nekaj policijskih menjav znotraj mesta nas na izhodu iz mesta zopet prevzamejo Leviesi. V ustaljeni praksi minulih "spremljevalnih" dni nam potovalni dan dokaj hitro poteka. Mogoče tudi zato, ker je nekaj menjav spremstva potekalo v "letečem" stilu. Sploh se nismo ustavljali (vpis v evidenco) ampak je naslednja "varnost", ki nas je že čakala, samo pomahala naj ji sledimo. To smo sprejeli z odobravanjem, saj smo lahko nadaljevali brez mukotrpnega "slačenja" čelad, rokavic jakn, vse seveda v "toplem" vremenu. Popoldne v okolica Jakobabad-a še zadnjič "opravimo" s kontrolno točko in končno smo "svobodni kot ptički". Zapuščamo pokrajino Belučistan in promet postaja vse bolj kaotičen (malo pogrešamo spremstvo, predvsem skozi mesta). Še dodatno težava nastopi ko se stemni. Sam se sicer izogibam nočnim vožnjam (vidljivost-varnost), a ker sem solidaren z Nemcema popustim in se jima pridružim v nočni vožnji. Glavni razlog, kot že napisano, pač vsem se mudi zaradi izteka viz. Na cesti pa GROZA ! Pravilno osvetljenih vozil na cesti je le peščica. Vse ostalo kar se na cesti giblje pa katastrofa (pešci, vozovi, takšni in drugačni, vse vrste motornih vozil) !! Eni so neosvetljeni ali le delno, eni obračajo ali prečkajo vozne pasove, vozijo v nasprotni smeri, ljudje in živali skačejo preko ceste. Nekateri pa so (predvsem tovornjaki) okrašeni bolj kot vsaka novoletna smreka pri nas. Vse to gledati skozi rahlo "uničen" vizir je GROZLJIVKA ! Z dvignjenim vizirjem pa tudi ne gre, saj je cesta marsikjej "prašna" in je bolje imeti le-tega zaprtega. Na srečo okoli polnoči Nemca le popustita in pri kraju Sadiqabad se ustavimo v obcestnem hotelu s pomenljivim imenom (vsaj zame) "Al-Noor", kar jaz Nemcema "prevedem" v Al si Nor. Glede na cestne "dogodivščine" preteklih ur ime kar ustreza. Naslednji dan je pred nami še zadnjih 650 skupnih kilometrov. Ker nimamo več "čuvajev" smo mislili, da bomo z malo hitrejšo vožnjo in brez nepotrebnega ustavljanja (kontrolne točke) z lahkoto zagledali mesto Lahore pri dnevni svetlobi. A vročina (pogosto "hlajenje" pregretih nemških glav) in kaos na cestah nam malo upočasnijo "napredovanje" proti Lahorju. Tako moramo zadnje kilometre spet voziti v temi. Ponovi se kaotična slika minulega večera. Z veliko sreče se okoli 22. ure prijetno utrujeni pripeljemo do Backpackers hostla. Tu Nemca doživita hladen tuš. Max-a naj bi tu čakala pogonska veriga, ki si jo je naročil v naprej in naj bi jo tu zamenjal. A glej ga zlomka, prišlo je do "lokacijskega šuma". Pošiljatelj mu je verigo poslal v hostel, ki je na čisto drugem koncu mesta. Nemca se odločita, da se takoj odpeljeta tja in se ne bosta vračala čez kaotičen nočni promet Lahorja. Tako je naše enotedensko skupno potovanje na hitro končano. Jaz po strmih stopnicah v tretje nadstropje na spanje, ona dva pa še nekaj kaotičnih km do verige. Se nadaljuje …

...včeraj ga ni blo ...zdaj bom mesek...pa solato ...pa vinček - Vranac ...

Tak je! Jutri pa te malo ovinkov.

Rana ura zlata ura

Kuhane kosti niso najboljše za psa. Boljše so velike surove kosti za glodanje (odlično se očistijo pasji zobje), drugače pa mehkejše (nenosilne kosti, perutninski hrbti, vratovi, perutničke, rebra, sapniki, ušesa, ribe manjše cele, večje samo glave, ...) s koščki mesa in kit. Surovo ali samo na hitro vrženo v krop. Takole približno pa zgleda obrok moje pošastke:

....sama zmazala celo skledo ...

Pustil sem ga pod stopnišče (nivo nižje), da se razhladi, čez eno uro sem ga našel na klopci.

Yamaha fzs600 letnik 03 bi moral dobiti za ta denar, ce bos dal kaj vec eurov lahko pa tudi fz6..bandit 600, potem tudi sv650.. Ma saj se najde.. Ko bos sel gledati poglej kaksne so gume(150e je set Mitask), veriga(cca 150e pride komplet z menjavo), ter kdaj so bili nazadnje pregledani ventili(strosek 150-250e). Ko ga kupis zamenjaj olje/filte(50e) in to je to. Pa ce je bil razbit, da je bil tudi ok popravljen.. ne bit en izmed unih ki na 15+ starem motorju iscejo mikropraske pa carobne kilometre..

....malo po "vukojebinah" ( SH 30 in SH5 ) kot pravi reševalka želv , ki ji je spet uspelo eno rešit ....https://www.relive.cc/view/rt10000871029

Na furo si šel za svojo dušo z motorjem in ne na fotoshutig z Hajdi Clum

Ko boš do roba prišel zaradi znanja, boš lahko tudi pokazal klapi scefrano gumo. Če boš brez znanja 'segal po robu', te bomo čitali v črni kroniki. Vsakomur sicer svoje, vendar je glavni nauk Malega princa dovolj jasen: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem skrito.

vzami šmirgel papir pa potegni Ni bistven rob, ampak varno odpeljan ovinek!!!

kakor komu ... meni je užitek pokolenćkat, pa kam odpotovat, pa sedet kje na klopci in ptićje žvrgolenje poslušat, pa spet mal pokolenćkat, pa se odpelat na daljši izlet za 14-20 dni, pa spet mal pokolenćkat ... pa vsake tok na reden servis, pa kakšen enodnevni izletek, pa spet mal pokolenćkat ... okusi so različni

se strinjam .. kakšno leto počakaš ... dajaš 1/3 plače na stran in maš ninđo ... tahudo

Faking teorij nebroj. Ta teden vsak vecer vozim mojo drago na krajše izlete na motorju za cca1500 eur in se mava bomba tajm. Naredu u 6 mescih cca 8 k km na istem motorju BP. Na motosvetu prašat kakšn motor nej se kup je isto kt bi vodovodarja fehtu da ti nardi bypass na srcu.

Pazljiv je treba biti samo pri nosilnih, dolgih piščanjčjih kosteh, ker se cepijo v ostre špice, ki se lahko zataknejo. Ampak, če pes ne hlasta in golta ampak počasi žveči, tudi te niso problematične. Treba pa je biti malce previden pri količini kosti, ki jih dajemo psu. Ene zapre, drugi pa lahko dobijo drisko. Vsekakor pa je psa bolj zdravo futrat s človeško hrano (če le ta ni preveč začinjena), kot pa z briketi, ki so prepojeni s karcinogenimi aditivi.

Za vas mlade ne! Mi starčki pa se ne bi branili

Po pravici....na furo sem šel, da vidim, kako bo reagiral moj križ. Itak sem bolj hribovsko usmerjen, pa tudi ni bilo tako vroče. Tisto z Heidi.....da bi tvoje besede meso (od Heidi) postale.....

Boljša slaba slika kot nobena...

...kak sm js vesel, da nimam Japonca - nimam problemov da bi obstajalo se kaj boljsega na tem svetu...

sicer pa fantje, jebite se, tule poveličujemo in se klanjamo Mitasu....SAVI se lepše sliši

ne poznam razlike, ker Mitas nisem vozil in je v kratkem tudi ne bom... verjetno ne znam vozit in mi Conti SA 3 zdrži, zadnja 7-8000, sprednja pa cca 14000 s tlakom 2,4; 2,8 če bi pa znau vozit, pol bi jo pa zradiru verjetno v 2000 km .. tko k sm Pirelli Supercorso SP uniču v 3000 .. sprednjo in zadnjo, seveda ker se ne znam vozit,če bi se znau, bi jo v 1000 ubou jebiga .. kdor zna zna in hitr ubije gume .. za to pa rabiš met verjetno kakšno diplomo ali pa vsaj dobro predznanje

Še utemeljitev mojega glasu: Če bi večino poti naredil po manj groben asfaltu, bi bila kilometrina morda tudi do 6k km, tako pa pade večina kilometrov po deloma zelo grobem asfaltu med Kočevjem in Dvorom in še to malo bolj dinamično od povprečja voznikov RT kravic (), tako da kaj dosti več kot 4500km ne naredim, pa še to je indikator že kako desetinko poradiran. Na težjem motorju, kot je RT (260kg!), mitaska SF+ pri ožemanju kar trpi, pri meni še posebej prva, ki je po navadi že po dobrih 3500km ekstremno pobrana v smrekico in sem jo že nekajkrat menjal celo prej kot zadnjo, ki je bila še dobra za tisočaka kilometrov! Pa ne zaviram pozno v ovinek s prvo! Spodaj primer, kako jo radira spredaj na Dvorskih ovinkih. Do roba prva žal ne gre, začnejo prej cilindri radirati po asfaltu Od kar je podmladek pri hiši je 95% voženj solo, tlak vedno 2.5/2.9 spredaj /zadaj Vem pa da delajo določeni forumaši na enakem tipu motorju z Mitas SF+ tudi po 10.000km+......

zravn paše kak dobri stari punk....al pa še bolš heavy metal ...

Lahko je ja ----- K tiru 2,3 - izhod .... Na držalu stopnišča Ž.P.Laško.

Translator da za besedilo: ktir 2, 3 izhod Ne vem pa kaj pomeni znak za trojko. Ponekod ga označujejo kot er Kje pa je ta tablica?

Pa pol že veva kera bo tut muska zravn.............ane

Ouuuuuu cak cak, bos vidu. Auto kupt je shala, napram filozofiji o motorjih.... za tak budget bi jez iskal suzukija sv650. Sej tud er5 svoje delo opravi, ampak je sv mal vec motorja. Glede tezav.....mal je pogojeno s sreco. Ce je mopi japonc, kolkor tolk lep, in lastnik normaln, bi tud za ta dnar moralo delat.

Malo naokoli po Slo po cim hladnejsih cestah

Navodila: V posameznem vprašanju je možen 1 odgovor, odgovor je moč večkrat spremeniti (klik nazaj na anketo). Imena glasovalcev so javna. Dovoljen je samo opis vožnje, solo, v dvoje, poleti pozimi in način...vse ostalo, razna citiranja, jokanja, frustracije bo brisano!! Če kdo smatra, da anketa ni pravilna lahko ustvari novo, svojo. Dami S prvim setom sem naredil 12k+, z drugim pa 9k+, ko je sprednja dobila bulo in sem preventivno menjal. Verjetno obkrožim zadnjo, ker bi tudi šlo čez 10k. Pišem za zadnjo, ker prednja je po mertivah za 20k+. Vožnja solo z zmerno prtljago in zmerno težo šoferja. Sama vožnja pa dinamična, vendar pretežno zaviranje z motorjem in brez naglih manevrov, veliko AC do v povprečju brzina 115kmh. Motor Kawasaki z Wilbers vzmetenjem.

Lepo opisano! Jaz sem se skoz ženi trdil, da naj gumo pogleda, ker imava še 40% rezerve, da prideva do roba. Danes pa pogledam gume in me je skoraj kap zadela, ko vidim, da sva vozila na limitu, ker me je cesta malce navlekla in sem preveč užival a na srečo nisem nasedel svojim trditvam. Kljub moji preudarnosti bi hitro lahko prišlo, do pizdarije... znanje in neznanje- tudi srečo je potrebno imet.

sem že veliko napisal za začetnike .. tudi vodil sem jih na furce in jim praktično pokazal stvari ... vzemi ga za en dan in mu pokaži kako se uživa v vožnji Če je začetnik, nima kaj presojat, saj sploh ne ve, kaj bi presojal .. samo ve lahko, ali uživa ali ne, kaj mu paše kaj ne .. tega pa jaz ne morem vedeti. tut to smo že delali začetnikom, da je vsaj zgledal z gumo in zdrsanimi drsniki, ampak je to brezveze .. naj pelje kolikor zna, če pa ne zna, pa obstajajo razne delavnice in varne vožnje.... precej tega je tudi zastojn na varovanih poligonih

Prelahek si, k Dani v motoGP

Ti si veteran on je pa začetnik. Tudi on bo morda kdaj užival v enakih stvareh kot ti. Da pa se zdaj obremenjuje o kolenčkanju, je pa brez veze. No, tudi jaz ga kdaj rad poženem, pa vseeno ne dosežem roba - to pa je moje kolenčkanje.

Verjemi da se tudi z 15 let starem lahk bolje pelješ kot z novim. Marsikaterim. Če ni nuja abs, ki pri poceni variantah tak ne špila v + je velik motorjev teh starosti res dobrih. Če hočeš gledat po novejših, lahk gledaš neprestano. Če ni dost € kupiš nekaj, kar pač zmoreš, pa počasi navzgor, ali pač ne. Vsak drugač glea na to. Sam trenutno guram enega 2004 , drugega 2009 . Z vsakim upam kamorkoli. Še bolj sem siguren v 2004. Najbol so mi tak zanimivi pacienti ki odbrikajo 18.000€ za mopi za iz kafiča do kafiča, letno 2k, pa še takrat je napoti in sam in ostalim nevaren. Velik je takih modelov, velik. Baje se frače bolj lepijo, sam dajo ne.

Ka pa to kradeš ?

Ti res nimaš blage veze o motorznanstvu. Menjalnik je narejen ,da se lahko brez sklopke prestavlja brez tveganja za poškodbo le tega. Z QS pa je vse samo lažje .