Dvorana slavnih

Prva daljša vožnja z novim mopedom. Štart iz Ptuja v Maribor in Bresternico. V Dravogradu na kavico, naprej v avstrrijo proti Lavamundu, vzpon na Soboth in CocaCola ob jezeru. Nato iz Sobotha na vzhod do Route 69, na hamburger in čez Jurij, skozi Lenart domov na Ptuj. 240km po čudovitem ne prevročem sončnem dnevu..

Še en krogec Vipavska dolina - Godovič - Medvefje brdo - Škofja Loka - Ljubelj - Borovlje - Korensko sedlo - Jesenice - Vrhnika - Kalce - Vipavska dolina

nanos in okolica

In Kmetov potopis Gusinje-Plavnica cca full kilometrov. Zajtrk je bil odličen, vsa zelenjava okus, meso perfektno, viljamovka mmmm in osebje tops. Gospodar nas po zajtrku strpa v šolski avtubusek in piči na Alipašine izvore. Ko vidiš tisto vodico, posebne ledeniške barve bi se takoj zabrisal notri, ampak, voda ima 4 stopinje. Pomočil sem prstek na nogi pa mi je čuno potegnilo v trebušno votlino, faak, Salome sm postal. Naprej gremo proti izviru Grlo. Na poti srečamo Gusinjske Lipicance, podobni našim , a malo nižji in bolj trmasti. Pri Grlu inpozanten pogled v brezno, katerega teče reka(ne vem kera. Šefe pravi, kdor je padel notri, ga ni več, saj te lijak posrka v podzemlje. Itak da plezam izven ograje in fotkam. Zmago prijavi: Ni čudno, da si mislil, da ti je ime NeSmeš, ko si bil mali . Zmorem veliko a ne vedno in ves čas. Naprej gremo do izvira , ki veljA za enega najlepših v tem delu kontinenta, pravijo mu Oko skakavice ali Blue Eye. Šolarčki se vrnemo v Kulo, tam z Tihim odsluživa tako, da gonima čredo ovac na pašo ,spakiramo, se poslovimo in gas na Albansko mejo Grnčar. Bili smo mi trije, postopek pa se vleče, kot , da nas je deset. Vmes se zabavam s policijskim kužom. Cesta je lepa, zato zavijemo v suho rečno strugo in vozimo cca 10km. Sajko, poglej kam gremo z LT, ne mi pa slikat lepih cestic naTET in hvalit GSA, ta je edini tud ostal v strugi Pa še letne pnevmatike smo imeli GSA vozniki....amaterji (hec, da ne bo hude krvi) https://m.youtube.com/watch?feature=youtu.be&v=ErSmvrNB7Xk Na vrhu SH20 uletimo na poroko in ker za razliko od naših krajev za uradno poroko štejejo tri priče za razliko od nas, ki jih potrebujemo dve, povabijo nas, kot najbolj verodostojne , lepe in primerne osebe za to vlogo. To vlogo sprejmemo z odprtim srcem , postali smo kume Mrki, kume Tihi in kume Prle Naprej ob Skadarskem jezeru do Plavnice, kjer se separiramo v resortu z 4 zvezdicami. Bom doma bolj na vodi pa mal manj jedu, čeprav za dober denar (beri drago) spim na dodatnem ležišču, Prle in Tihi pa v zakonski postelji. V bazenu smo spet taglavni in res upam, da MNE ne prepove močnejsim motorjem kot 250ccm vstop v državo, kot je to storil Iran po mojem odhodu. Kaj bo jutri ne vem, definitivno pa ne bo dolgčas. Lp Mrki, Tihi&Prle Večerja je bila do zdaj ena boljših na nivoju.

. Nadaljevanje potepanja po Montenegro ... današnja ruta; Plavnica - Cetinje - Njeguši ... imam občutek, da se nam zmer manj da vlečt za ušesa te naše mopede ... in vedno bolj uživamo v nastanitvah Črne gore ... v hribih ... prijetnih 23 stopinj ... za razliko od nižin ob Skadarskem jezeru ... ob svojih ubijajočih 36 stopinjah ... ... ja, motorizem pač ni samo navijanje desne ročke, pritiskanja na bremzo, na sklopko, na gas ... od zgodnjega jutra pa do poznega večera ... motorizem je lahko veliko več ...

. .... po napornem dnevu Albanskega offroad-a se prileže tud mal nočnega življenja ... ... z bolj ali manj kvalitetnimi izvajalci glasbe

Kot ponavad. Kočevje (mislim da sem srečal Mina z ženo na kavi.Nisem ziher), Ribnica, Sodražca, grad Snežnik pa po makedamu in blatu do Mašuna, Ilirska Bistrica, OMV Postojna (spoznal g. Mausa) čez ride, Vrhniko domu. 330 km se je nabralo.

Ko ze imam obute terenske gume na mopedu sem se odlocil za turo, ki se je sicer ne bi lotil in jo tudi ne priporocam brez teh. Pa malo terensko naravnano vzmetenje tudi ne skoduje. Najprej do Areha na Pohorju in nato naprej po makadamu cez Sumik, Klopni vrh, Pesek, Roglo do Mislinje. Ta cesta je se dokaj dober makadam razen par odsekov. Razgled iz Pohorja proti Saleski dolini

Olje, sveže, lepo razmazano... fuuuujjjj

Sej ga midva terava izpred sebe danes futramo račke Pa mal čez hrib škilimo pa po vukojebinah bluzimo Z nadčloveškimi napori smo zmogli dobrih 80km, in smo utrujeni. Tak da dovolj za danes, smo kr eno kučico najeli, pa bo kar bo.

No, nas niso, saj smo edini gosti

Današnji praznični krogec lp Aleš

. ... tastar, ne laži ... dejmo ljudem realno sliko kje, v katerem kampu danes prenočujemo ... ... da bo dobra volja ... če koga zanima bolj podrobno ... namestitev "avtocamp Skadar" 4 zvezdice

Tako je, ker zvečer folk ni bil ravno zadovoljen z izvajalcem, so zjutraj najeli kar Ray Charles a. Koncert za prste obliznit. Ma nekaj vem, edin Dunja me je mau z ritma vrgla.

Nato naprej preko Ursle gore do Crne na Koroskem in ker sem ze tam se en krog cez Peco nazaj do Mezice. Nato spet do Crne na Koroskem in naprej do Solcave cez Podolsavo. Tu so res lepi razgledi. Srecal sem dva Nemca na Kavasakijih Z10R. Sta se zgubila, sfalila odcep za Holmec. Prav zasmilila sta se mi. Motorja sta jima tulila, kot da sta na pisti, peljala pa sta se 10 kmh hitro. Na hitro sem jima razlozil kje sta in kam bosta prispela. Bil je lep izlet in ravno prav tezek teren za mojo kravo od 250 kil. Z cestnimi gumami pa vsaj ta zadnji odsek zelo odsvetujem.

Zjutraj sem imel prazen rezervoar, pa sem jutranjem obredu sel tankat na 15km oddaljen bencinski servis. Za na prvega se mi je skoda opremo oblacit. No potem sem pa malo podaljsal prek Rakitne, Črnivca, Logarske in Pavličevega sedla na Jezersko, Žiri, Ride in domov. V kamniku so OMV podrli, tako da niti kave nisem spil, scal sem v Avstriji itak, vec se pa nisem ustavljal. No sedaj imam spet prazen rezervoar.

Točno tako, smo jih odgnali. Zdej pa na plažo

Nero....na pedalinu.

.

Petek - sobota -nedelja Planirani prelazi: Dan 1 Passo del tonale Passo gavia Passo del foscagno Passo eira Forcola di livigno Berninapass Julierpass Albulapass Ofenpass Umbrailpass Passo dello stelvio Passo del foscagno Passo eira Dan 2 Forcola di livigno Berninapass Passo del maloja Splugenpass San bernardino Tremola Gotthard pass Furkastrasse Oberalpstrasse Fluelapass Ofenpass Umbrailpass Passo dello stelvio Passo del foscagno Passo eira Dan 3 Passo eira Passo del foscagno Passo dello stelvio Jaufenpass Passo sella Passo fedaia Passo giau Passo tre croci Sella ciampigotto Sella di razzo

Danes nebo pravi :”FUCK OFF ! “.

. ... ja, sej tud tukaj dovolijo le priznanim virtuozom iz tujine kaj odigrat

And he can lick his balls . . .

Mislu sem it na Kolpo, pristal sem pa v Banji Luki.

In detajl od danes. Hotel 4 kao ****, in Kmetovo ležišče

Iztok! To pot sva prejšnji vikend odpeljala

Jaz sem dal nizjega in sirsega. Piha sicer bolj kot z original, ampak je tok zraka direkten in ne ustvarja vrtincenja okoli celade. Men je ok. Sicer je pa itak vazno da dobro zgleda.

. ... smo zakupil celo nadstropje ... da imamo mir

Halllo tamo, ja vas čujem vrlo dobro ...

Vedno, ko se pojavi večni razvijalec motorja, pridejo slabi rezultati za ekipo. Ironično, fani dohtarja so govorili, da Lorenzo ne bo dosegel zmage na Ducatiju, pa se je zgodilo ravno obratno. Dohtar ne doseže zmage na Yamahi . P.S. Ko je Lorenzo odšel iz Yamahe, je delala še naslednjo sezono, dokler ni vskočil "wannabe" razvijalec in porihtal moped. Od takrat tudi Vinales ne doseže ničesar, k da bi imel v rokah Tomos BT50. Lorenzo je poštimal tudi Ducati z 20€ vložka v zic . Verjetno ne bo minilo dve leti, ko bo Lorenzo nazaj na Yamahi, dohtar pa v penziji al pa Ducatiju ?

No @Keiko en krogec pa je le ratal Predil-Tarvisio-Sella Nevea-Sella Carnizza (l’nč brejk)-Učja-Kobarid z namenom ☕️ brejk vendar vse polno - zato Kanal-domov

@ukica, @krucymucy, se opravicujem k sm prsu vinjen domow in tezil. Sm sele danes to vidu. Jeba. Vec kot spijemo, boljsi smo ocitno drzi.

. ... kadar ne veš kaj bi reku, je bolš da ne rečeš nič ... ... kdor molči, devetim odgovori

, vidim,da vam res ni dolgčas.

. ... stari, ne skrbi za naju z Damijem ... itak imava skoz svojo sobico ... ps. sicer pa en topel nasvet ... ... nikar ne prebiraj redno Kmetovih poročil ... to je nalezljivo ... hitro boš postal virtualni odvisnik ...

Klobuček in vsi ostali se tam vozijo že toliko in toliko časa. Verjetno jih ne moti, ker nič ne ukrepajo ali zahtevajo. Enostranski? Sem mogoče napisal, da je voznik kriv, če povozi luknjo? Luknje ne sme biti. Pika. Vprašanje je bilo, kaj narediti. Poklicati jebene odgovorne in zahtevati popravilo. To sem napisal. V kolikor pišeš neke stvari o moji službi, o kateri nimaš pojma, kot jaz nimam pojma o tvoji službi, ti bom napisal, da o moji službi nimaš pojma. Če je zate žalitev, da ti nekdo napiše, da nimaš pojma o stvareh, o katerih nimaš pojma, pač bodi užaljen, kot sem jaz užaljen, ko pišete ali pišejo razne izraze glede moje službe in tudi mene osebno. Lahko sediva užaljena ali pa debatirava, kdo ima o čem kaj pojma in gledava dolge noge. Druga varianta je bolj mamljiva. Še posebej zadnji del.

In precej prepričan sem, da nobeno krmilo nima navoja vrezanega samo po sebi. Vedno je v njem vložek. In stare vložke lahko uporabiš na novem krmilu. Vanj privij malo daljši vijak (ne zateguj!!!), malo udari po njem, da se vložek premakne, nato pa ga zgrabi s konkretnimi kleščami in potegni ven. Ko vijak ni zategnjen, gre vložek z lahkoto ven.

...premal pečena... ....taka mora bit, da še mal črevca prepuca ...

Ne. Model in pa dxf imam samo ta za zadnji veriznik in nosilec za oiler za na original vijak nosilca zadnjih kufrov. Pac za svoje potrebe. Pa vzelo mi je efektivno pol ure dela, realno pa dezevno popoldne, ker je bil se hladilnik poln pira. Ker se pa ne splaca laserja zaganjat za enega, jih imam se par komadov, niso pa skrivljeni, pa ce kdo rabi, pac prispevam za community. Eh ... se je lufta

še en epski bo

. ... no, mopedi so kar tapravi ... ... pa tud fajn se imamo ... "skor skoz" ... sicer pa ... ja, jutranji ogled še preostalih izvirov okrog Gusinja ... prav impozantno ... tudi prava kavica in en frakl domače ... je pasu k ata na mamo ... in kar je bilo najbolj pomembno ... naeli smo končno eno čredo, kateri smo se lahko brez težav priključili ... potem pa naprej ... gasa v Albanijo... za začetek ... ne moreš verjet ... ampak dobesedno po 50 metrih asfaltne ceste od meje naprej, po Albaniji, naprej pelje makadamska cesta ... ... čista kap ... ampak k sreči, se po ene dveh kilometrih le začne asfslt ... ... tista tako opevana cesta SH 20 res ni slaba ... še najbolj mi je hodila na misel neka mešanica med cesto na Železno kaplo in jadranko ... no, konec koncev je odsek res lušten za odpelat ... ... sama Albanija me pa ni prav nič presunla ... razen seveda tiste izsušene struge, ki smo jo prečili ... in me je skor ubila ... ampak, konec dober, vse dobro ... ambient v hotelu v Plavnici je vse izravnal ... tko da ... gremoooo ... naprej ... ... po nove dunje ... "čin čin"

Pa še nekaj utrinkov

po plači, da vse na kufe peleš

In spet sem sam. Za vse (bom) moram "poskrbeti" sam. Kdaj bom vstal, kje bom jedel ali spal, kje bom zavil levo ali desno. Edini, ki me spremlja neglede na moje odločitve je lastna senca in nič drugega. To je zame tisti pravi užitek potovanja, ker sem "sam svoj mojster". Zato zjutraj malo kasneje vstanem saj imam cel dan na voljo, da prispem v 60 km oddaljen indijski Amritsar. Mejne formalnosti na Wagha prehodu so sorazmerno hitro končane. Le indijski organi so bili malo bolj natančni pri pregledu. A v približno 2,5 ure sem že zapeljal v Indijo (Koromandijo). Kljub indijskemu prometnemu kaosu v mestu, sem uspešno našel in zapeljal na dvorišče iskanega hostla. Po dobri minutki barantanja za ceno (še predno sem videl sobo) sem že parkiral G-ja pred svojo sobo. Še dobro, da sem "zbarantiral" za ceno (mogoče celo premalo), saj je bila posteljnina že dobro "uporabljena" od predhodnika(ov) in bolj kot ne neoprana. Zato sem preventivno nanjo pogrnil raje svojo spalno vrečo. Sem vsaj spal "na svojem". Ampak to spada v avanturo in sem na takšne in drugačne "pripetljaje" že vnaprej računal. No, bila je vsak kopalnica – WC na solidnem nivoju. Če nisem ravno mlad in bogat sem bil pa vsaj "lep in urejen", ko sem odšel v mesto. Poizkušam najti PC servis, v katerem sem si iz pakistanske Quette naročil zamenjavo počenega ekrana na mojem prenosniku. Ker me ljudje pošiljajo od ulice do ulice – seveda napačne – se na koncu odločim in se usedem v kolesarski tuk-tuk, da me možakar "prigoni" do iskanega servisa. Vendar je tudi ta imel nemalo navicijskih težav in neuspelih poizkusov "pristanka" na pravem naslovu. Končno se mu posreči in v pol ure je prenosnik "kot nov" in že se peš vračam po bolj kot ne umazanih in smrdečih ulicah nazaj v hostel. Med presenečenje prvega dne Indije je predvsem smrad, ki me je pričakal na ulicah. Dosedanje vedenje o Indiji je bilo omejeno bolj na smeti in svete živali, ki sobivajo na ulicah mest. A pozabil sem, da se te "svetinje" morajo tudi "olajšati" tu in tam. In kaj je bolj primerno kot to, da to opravijo kar na ulici. Tako sem že prvi dan Indije spoznal, da je med turističnem ogledovanjem zanimivosti zelo pomembno opazovanje kje hodiš, kam stopiš. Drugače se ti kaj hitro lahko zgodi, da začutiš neprijetnost, ko stopiš na "mino presenečenja". Kasneje na potovanju po Indiji sem videl, da niso samo krave vsega krive. Tudi prašiči in psi pustijo marsikakšen iztrebek na ulicah in cestah. Žal se tudi "homo sapiens" tu in tam spozabi. Nikakršno presenečenje ni bilo videti kako opravi svoje "delo" kar na cesti (dobesedno). Niti toliko sramu – kulture nima, da bi stopili nekam na skrivno mesto, ampak opravi kar na mestu "trenutnega navdiha". O "urinskih dišavah" pa niti nebi izgubljal besed. Vsakih nekaj minut pešačenja po ulicah nosnice zaznajo, verjetno človeško "urinsko prisotnost". K sreči obstajajo tudi lepše stvari. In ena je zagotovo Zlati tempelj v Amritsarju, ki si ga grem ogled na večer. Le-ta je bil na mojem spisku želja – "moraš videti". Zlati tempelj, znan tudi kot Sri Harmandir Sahib je najsvetlejša in najpomembnejša romarska točka Sikov. Kot je navada, se po "svetih" mestih hodi bos, zato obuvalo pustim v zato določenem odlagališču. Prav tako si moram na glavo povezniti oranžno pokrivalo – ruto. Čaka me še sprehod skozi bazenček z vodo, da se "očistim" in že se sprehajam med množico Sikov okoli "bazena-jezera", znotraj katerega se nahaja Zlati tempelj. Pogled nanj je bil prekrasen, zato seveda s pomočjo stojala fotografiram kot nor. A naenkrat me za rokav nekdo pocuka. Ker se med sprehajanje okoli templja gnete ljudi sem ignoriral omenjeno cukanje, misleč, da gre za naključen pripetljaj. A cukanje ne pojenja in oko odmaknem od okularja. Ozrem se in za hrbtom mi stojita dve pojavi v čudnem kostimu in s sulico v rokah. Prva misel, ki mi švigne skozi glavo je, da se želita slikati. Nebi bila prva, ki bi me ob sprehajanju okrog templja zaprosila za takšno uslugo. A v naslednjem trenutku mi odpihneta mojo misel glede fotografiranje njiju. Na lep, preprost in ne ukazovalen način mi povesta, da je fotografiranje dovoljeno, a ne s foto stojalom ! Zato začnem z zlaganjem le-tega. In hecno, celo pomagata mi pri zlaganju. Ob tem mi razložita, da gre le za varnostni ukrep in stojalo kot "smrtonosno orožje" ni dovoljeno. V redu, grem naprej, povečam ISO na aparatu in nadaljujem s fotkanjem. A žilica mi ne da mira in že po nekaj 10 m, ko se "suličarja" odpravita v drugo smer spet izvlečem stojalo. Raztegnem ga le na 1/3 dolžine in ob preventivnem gledanju levo, desno spet veselo škljocam. Takšno početje me pripelje do nove avanture . . . *VOPP Res, da je Zlati tempelj zaslužil največ pozornosti, a tudi okoliške zgradbe so bile vredne "fotografske dejavnosti". Še sreča, da Siki ne dovolijo "svetinjam" k templju ter okoliškim lokacijam in sem zato lahko brez skrbi občudoval prekrasno osvetljene zgradbe brez strahu, da me na tleh čaka "presenečenje". A bolj ko se, ob vračanju, bližam svojemu hostlu, postaja "indija" vse bolj prisotna in gledanje pod noge zelo potrebno v izogib "neprijetnostim". Naslednji dan dopoldne se v bližini hostla dogovarjam s skupino šoferjev tuk-tukov, da me zgodaj popoldne nekdo z najboljšo ceno odpelje pred IND/PK mejo na ogled znamenitega ceremoniala ob spuščanju nacionalne zastave in zapiranju železnih vrat na meji. Ob 14.uri že sedim v tuk-tuku in šofer uspešno manevrira v in skozi mestni prometni kaos. Čez eno uro sem že v moški koloni (ženske imajo svojo) in čakam na osebni pregled pred dostopom na "stadion" od koder bom opazoval "čudo od ceremonije". Še sreča, da me je voznik opozoril, na varnostne ukrepe, ki me čakajo. Zato sem s sabo vzel le 2x fotoaparat (brez torbic), rezervne baterije, kartice, mobilnik in denarnico v katero so prav tako skrbno pogledali. Varnost je varnost, pravijo. In potem sledi dobro uro čakanja na tribuni "stadiona", da se je začelo. Ker je Indija večja in močnejša je njihov "stadion" bistveno večji kot pakistanski. A njihova glasba in govorec pred začetkom in med samo ceremonijo ni nič kaj tišji kot indijski. In v tem stilu poteka tudi cela ceremonija. Razkazovanje kdo je boljši, močnejši, glasnejši, naj . . .., naj . . . .. pač "otroški vrtec". Vseeno je to vredno pogledati. Sem neizmerno užival ob gledanju korakanja, dvigovanja nog, kazanju mišic v stilu "ko vas *ebe" , itd.?! Po približno eni uri "atrakcije" se že nahajam pri "mojem" tuk tuku in čakam, da se šofer nekako prebije iz mravljišča premikajočih. Vsi želimo čimprej priti ven iz tega kaosa, ki ga naredi več tisoč glava množica obiskovalcev. Naslednji – zadnji – dan v Amritsarju zopet namenim Zlatemu templju, saj ga želim videti in pofotkati tudi pri dnevni svetlobi. Foto stojalo ni potrebno in nepotrebnega srečanja s "suličarji" ni v načrtu. Gneča zopet nepopisna. Sem mislil, da bo kaj bolje a mi razložijo, seveda kasneje, da je tu le proti jutru malce bolje. Sicer pa 24/7/365 gneča. Je pa še ena stvar, za katero nisem vedel. Gostoljubnost v templju Siki kažejo tudi tako, da vsakodnevno razdelijo ogromno obrokov tradicionalnega indijskega obroka - riža, juhe iz leče in čapatija, ploščatega kruha, narejenega le iz moke in vode. V mestu je tako le redkokdo lačen, saj se lahko vsakdo brezplačno nahrani v templju. Hrano in denar, ki ju prinesejo verniki ali donatorji, porabijo za pripravo obedov. Sikovski templji sicer priskrbijo hrano in prenočišče za vsakogar, ki potrebuje pomoč. Kasneje sem vseeno dobil manjši obrok hrane nekje drugje. . . *VOPP Prvi tridnevni stik z Indijo je uspešno za mano. Se že veselim kaj mi bodo prinesli naslednji dnevi-tedni. Se nadaljuje …

Spet spim z kožuščkom..razvajenka,njena postelja ni več dobra...

Etherium, ether ali ETH ima nov logo.