Dvorana slavnih

V slogu, ki je značilen za Trio čelos, se zadnji dan čredica razpusti...ojej .ojej .vsak po svoje. Naj povem da sem se včeraj zastrupil žal ne z alkoholom, ampak z zajtrkom, tako da sem imel dan pokvarjen in je tole današnja hrana, pa še to samo zleti skozi mene ...serjem, driskam..počasi se bom že privlekel do doma Ampak Jadranka je še vedno lepa In to je to za letos od: Prle, Tihi in Mrki Še epilog: 1. cilji uresničeni 2. prevoženo nekje okrog 2100km, odvisno kdo se je kje zgubil, pa kak km dodal 3. zapravljeno, jest pa Kmet ful dnara, Pik približno 4€ 4. popite dunje: vse

Krim, pa ne slovenski.

Že nekaj let sem si želel preizkusiti in okusiti vznemirjenje, adrenalin, navigacijo, napore in vse kar spada zraven pri rally vožnji. Letos mi je to, do neke mere, celo uspelo z udeležbo na Bosnia Rally 2018. Preden pa se podam v detajle celotnega eventa, naj tiste ki jih zanima malo več o motorju napotim na tale post v drugi temi. Tako, kaj sploh je Bosnia Rally? V bistvu je to ne-tekmovalni trening camp reli navigacije po roadbook-u ali opcijsko tudi po GPS-u. Celotno bistvo tega eventa je spoznavanje osnov reli navigacije, dinamike večjih tekmovalnih eventov (bivak, rider briefing, tehnični pregled,...) na sproščen in družaben način, brez pritiskov dejanskega tekmovanja. Super koncept za tiste, ki si želijo spiznati rally svet, brez časovnih pritiskov in tekmovalnega stresa. In, kako sem jaz pristal tukaj? No ja, po tem ko sem jeseni zaspal za volanom in razbil avto, se je proračun konkretno zmanjšal in ob vseh stroških, ki jih zahtevajo reliji kot so Hellas, Albania ali Serres pač letos ni bilo možnosti. Kot alternativo pa sem našel tole zadevo v Bosni, ki je bila cenovno zelo ugodna (v primerjavi z ostalimi) 510€ za štartnino, 5x nočitev zajtrkom in 2x all-you-can-eat večerjo, vse skupaj pa je še izboljšala vrhunska organizacija in pa osebje hotela, ki je za nas (še posebej naju 2 iz Slovenije, zelo lepo poskrbela). Tako, dovolj reklame gremo na glavi del. Reli se je odvijal v Bosaneskem mestu Kupres, bazni tabor pa je bil pred hotelom Adria Ski, ki naj bi '84 gostil zimske oilmpijske igre. Google je to tja naračunal slabih 500km in cca 7h vožnje tako, da je bil zgodnji štart nuja. Pot, ki sem jo obral me je peljala po Sloveniji izven AC do mejnega prehoda Bregana, od tam pa na hrvaško AC in do Gradiške, kjer sem brez problema prestopil mejo v Bosno. Kratek in prazen odsek AC po Bosni je hitro miil in že sem bil v Banja Luki, od tu pa po ozki dolini ob vodi do mesteca Kupres in našega hotela. Po registraciji na event in check-in v hotel sem se parkiral v bivak, kje drugje kot pa zraven modela z 2017 RFR450 Naj omenim, da tale reli, uporabljajo določeni za trening pred Serres relijem, tako da tukaj nismo bili samo amaterji, ampak tudi že modeli s svojo tekmovalno ekipo. Raztovorim motor, postavim moje delovno mesto in se odpravim na tehnični pregled, katerega opravim brez problema, edino zadnjo žarnico sem moral zamenjat Obvezna je bila panorama bivaka, ki je bil sedaj še bolj kot ne prazen. Oh ta ironija, Yamaha Off-Road ekipa pripelje KTM-e za uporabo na eventu. Še en dokaz več da KTM zaenkrat še vedno dominira v svetu terenskega motociklizma Po uspešno opravljenem tehničnem pregledu in pripravljenem motorju za naslednji dan je sledil obvezen tuš, v tej vročini sem bil moker kot iz bazena. Popoldanski sprehod skozi bivak pa je pripravil prijetno presenečenje. Srečal sem še enega Slovenca, v bistvu tudi Koroščca jaz pa sem bil prepričan, da sem edini tukaj. Na hitro smo poštimali njegov stari ICO, ki je malo zajbaval in se podali na večerni rider briefing in osnove roadbook navigacije. Po končanem predavaju iz osnov naviigacije in nekaj nasvetih bolj izkušenih je bil čas, da to znanje prvi večer spravimo na rolo papirja. Poizkusite si predstavljati, kako izgleda restavracija hotela, ko se tja odpravi 70 odraslih moških z rolicami papirja in barvnimi flumastri Po "uspešnem" barvanju, je seldila še montaža rolice v zato namenjen nosilec na motorju, pivo in spanje. Jutri nas je čakala prva etapa, ki je poskrbela za marsikatero presenečenje, kot tudi se izkazala za najbolj tehnično in navigacijsko zahtevno Se nadaljuje...

Včeraj tura preko Jezerskega do Velikovca (Volkermarkt), pa prečno do Ikeje pri Celovcu. 30 stopinj, pa se je dalo preživet. Nazaj čez Ljubelj. Popoldne pa pri sosedu podirali rušt od štale. Pivo šele v trdi temi.

Približno po moji načrtovani poti (brez Pontebbe in Nassfelda, ker smo prej odvili proti severu). Menda smo se od meje naprej peljali po Ziljski dolini (tako nekako je bilo rečeno). Vodenje na tem ravninskem ravninskem delu je prevzel @luxsa (hvala!). Opis poti naprej pa je zelo enostaven; (Großglockner-Hochalpenstraße) od mitnice do mitnice in nazaj, vmes pa še na Kaiser-Franz-Josefs-Höhe. Za nazaj pa je imela glavno besedo teta iz telefona. Sicer se večkrat skregam z njo, ko nimam pojma kje domov pa ji le prepustim vodenje (dokler me ne usmeri kam na kakšno gozdno "vlako" ). Tokrat je šlo brez zapletov (preko Korenskega sedla nazaj). Domov smo prišli brez bojnih ran in pomoči helikopterja. Šnopc pa je ostal za nove podvige. Opozorilo! Severna stran (od mitnice proti Edelweißspitze) je na doooolgem odseku polita z oljem! Previdnost ne bo odveč, če se kdo podaja gor. Vzdrževalci cest so se nekaj trudili s posipanjem absorbenta, dvomim pa, da so posipali cel odsek, ker je polito res na dolgo. Ni naša krivda, naši keten oilerji so še vsi izpravni. Levi pas in poln gas.... levi žmigavc pa lahko skoraj pustiš prižgan. Mene gužva ni motila, ker nismo šli dirkat na čas. Za avtobusi se nabere malo daljša kolona, ostalo pa enostavno obvožiš.

No, čredica No od Njegošev preko Trešnjeva do....Skradina. mal vukojebin in od Čaplijine naprej vsak po svoje. Itak sta moja frenda asocialna pa sam oboževalkam odgovarjata, name pa čist pozabljata. Tut jest mam čustwa, tok da vesta zdej pa baje gremo u najt lajf...

lušna je bila danes, čeprav je od Pakle do Senja močno presvinjana cesta in ni veselja preveč.

GG ali Veliki Klek 16-8-2018 V planu že 3 leta. Rekel sem ji samo:"Ali greš z mano, ali pa grem sam! Izberi..." Najhujše je bilo jutranje prebujanje. Jaz s tem nimam problemov... Štart ob 5:15 iz Kopra. Kava v Postojni na OMV, potem pa na AC do Jesenic. V Kranjski Gori napademo najboljšega soseda, čez pol ure pa polovico že pohamsamo z lepim pogledom na progo pokala Vitranc: Potem pa naprej čez Korensko sedlo, na avstrijsko stran proti Arnoldstainu, kjer smo zavili na cesto 111 proti Hermagorju. Tam smo na ÖAMTC kupili dnevno karto za na Veliki Klek (22€ na motor) in nadaljevali proti Oberdrauburgu.. Nadaljevali smo po cesti 100 do Dölsacha, kjer smo zavili na cesto 107 do vstopne točke(redna cena je 26€ na dan ali 45€ za 30 dni), malo prej prehiteli neuradno odpravo MS na GG in se po njej vzpeli do famoznega Hochtorja: Malo smo poslikali malo pretegnili noge, potem pa čez dva krajša tunelčka odvijugali do izstopne točke na drugi strani. Tam smo obrnili in se povzpeli nazaj, ter zavili na razgledno točko Edelweissspitze. Čudovit razgled, redek zrak in dobra družba. Odkril sem, zakaj ni nikjer nobenega svizca... Čez dan so vsi na polici v štacuni na Planinkini špici, ponoči pa zavijajo čokolado... Ogromno ljudi, ogromno motorjev, avtomobilov. Pedalogonce bi pa najraje.... Tudi stari Puchi niso imeli težav: Na sprednjem sta se pripeljala dva! Vreme je bilo enkratno, 23°C 0b 13:30 uri. Oblačkov ravno prav, da ni bilo sonce premočno. Tu smo pospravili preostale dobrote najboljšega soseda dobili družbo se pozdravili in se odpravili proti Kaiser-Franz-Josefs-Höhe. Ogledali smo si še starega in novega vw hrošča ob 17:00 se pa ogled muzeja zaključuje.... in se počasi odpravili domov. Ker so eni strašili z dežjem, sem za vsak slučaj rezerviral trajekt... Nazaj grede smo se ustavili še pri slapu Jungfernsprung. Hudournik ima ime slovenskega izvora Zopenizenbah(zopenize naj bi pomenilo stopnice, oz. stopničas slap) Za prvim slapom pade voda 130m v globino na spodjo polico. (od tu ime)... Vračali smo se po isti poti saj smo bili relativno pozni... Ko smo si vmes pretegovali noge, so nas opazovali palčki. In to z drevesa... Že v mraku smo se ustavili v Kranjski Gori na večerji, kjer smo zaman čakali zamudnike, da bi jim plačali kavo... Kasneje sem zvedel, da so bili eni že doma ob tej uri... Naslednja postaja je bila na Ravbarkomandi, kjer smo si pretegnili noge in srečali naše prijatelje z DARS-a Postojna. Tam smo se tudi razšli, polni lepih vtisov s čudovitega potepanja po avstrijskih hribih. Nabralo se je 785 km, doma pa sva bila ob 23:30. Utrujena in zadovoljna. Za take dni se živi... Srečno na cesti, C eagle PS: povprečna poraba je bila 4,5 l/100km dva na motorju, dinamična vožnja.

Sel en krog. Dez ni bil napovedan, zato nisem imel valda nic deznega sabo. Nikjer ni padalo vec kot pet minut, mene je pa eno uro pralo. Doma sem pogledal radarsko sliko in animacijo, pa sem se zgleda pod edinim deznim oblakom vozil.

Zaradi cene. Komponente na motorju so 10% slabše prodajo jih pa skoraj 1/2 ceneje. Ker želimo izpolnjevati občutke in ne potreb, je pač tako. Potrebo zadovolji vsak motor, občutke pa ne...

khmmm..to so mene prehiteli.. pa nimam nobenih problemov s tem ne pri letečih ne pri civilih... verjetno me je tudi kdo od tukaj že dohitel in prehitel ..razen na ovinkih se zelo hitro odmaknem, pomaham z roko naj gre naprej in spustim gas.. mi pa malce dvihne pritisk tak , ki se mu v naselju odmaknem ko pelje 65 ali 70 , potem ga pa jaz počasnela pri 90 po cagarju skoraj odzadaj nabijem sredi 5-ega ovinka..

Objestneži. Lep dan

Res je grozn . . . Grozn je, da se lahko na tem ovinku dva kombajna srecata, pa ne zapneta. To je grozn

Po dokaj kratki noči in zgodnji budilki, je bil čas da zlezem iz postelje. Nevem če bi temu lahko rekel postelja, jogi kot deska, vzglavnik pa ni bil kaj veliko mehkejši od kakega cigla... Prva stvar na sporedu je bil obilen zajtrk, saj nisem vedel kako bo potekal dan, ter prevzem GPS-a, ki je bil deležen čistega izbrisa. Zdaj pa hiter skok v opremo in do motorja, ter zadnje priprave pred štartom. Na večernem brifingu smo se skupinsko dogovorili, da nebomo štartali po številčnem vrstnem redu, ampak ko bo kdo pripravljen, bo pač štartal in se mu ta čas zapiše na time card. Tak dogovor je padel zato, ker nas je bilo letos kar veliko novih, nekaj z preveliki motorji (1200GS) ter nekaj hudo dobrih voznikov. Seveda sem bil zaradi navdušenja, med prvimi na štartu Pred tem pa še obvezno poziranje z motorjem: In pa Koroška naveza, oba na RFS mašincah, Mitja z 03 525 in jaz z 06 450. Se pa tudi lepo vidi razlika med fiksnim stolpom in "Dakar" stilu maski ter moji Rally Lite verziji. Oba uporabljava isti MXC 13l glavni tank. Kmalu je bil čas za štart. Le-ta je potekal v dvojicah in 30s intervali med vsako dvojico. Par minut napetosti in bil je čas, 3... 2... 1... Go go go.... Pa sva se podala na pot, proti novim izkušnjam, neznanim terenom in prigodam. A glej ga zlomka, na točno 1km meni ugasne motor o.k. zgrešil sem prestavo, se tolažim, a motor ne vžge in ne vžge... Aja, naj še povem da sem tik pred odhodom ugotovil da je moj novi akumulator fuč in sem celoten reli motor vžigal na "kurbl" klasika... No po cca 10min mučenja motor končno vžge, meni nič jasno kaj se dogaja z mašino, samo peljem naprej. Na začetku nas je roadbook peljal čez zelo hitre travniške kolovoze z ogromno skritimi kamni in luknjami, je bilo kar napeto, težišče čim bolj nazaj, da je belanca lahka in upat, da ne zadaneš kaj velikega. Travniki se hitro prelevijo v strmo kamnito in ozko trakstorsko stezo, kakega tomo-vinkoviča bi spravil skozi, kaj več ziher ne Po nekaj serpentinah, motor spet ugasne... U 3PM...... Ka taj zdaj.... Preklinjam pod čelado, motor, KTM-a, reli ni da ni, skor bi mi razgnalo čelado... 8 mescev šravfanja in priprav motorja, zdaj pa na prvih 15km 2x obstoji..., malo je manjkalo da bi ga na licu mesta zažgal.... Po dobri minuti stanja, čeprav se je zdela kot da jih je minilo deset, mi pa motor pokaže kaj ga muči, in da dimni signal iz hladilnikov. Jao, budala, pozabil sem mu vklopit ventilator... Vklopim ventilator, počakam 5min in skočim na kurbl (oz nožni zaganjač za tiste, ki pozajo samo čudežni gumb ) motor vžge v prvo, super, 1 dol, naslednje 3 gor in že drvim za ostalimi. Nažalost sva se z Mitjo zaradi mojih tehničnih težav ločila, in jaz nebi bil jaz, če ga nebi poskušal ujet. Ostal sem sam, bogu za hrbtom z nekimi puščicami in številkam na rolici papirja, kaj boš v taki situaciji drugega kot pa gas do konca in gremo, nekam bom že prišel. Po nakaj hitirh kilometrih ujamem enega izmed udeležencev na njegovi Hondi 998 Rally. Gre za hudo predelavo CRF1000, ki še ni zaključena. Med vožnjo je adrenalin naredil svoje in prehitim modela na 998 Rally... Zvok dvo-valjnika in akrapoviča za seboj je bilo dovolj da sem peljal bolj hitro kot pa je varno, in za nekaj časa sem pozabil da vozim maraton in ne šprint. Glej ga zlomka na skalnatem spustu izgum prednji del motorja in se zvalim med skale, s kotičkom očesa vidm da je nekaj letelo mimo moje glave... A je++ ga,... tudi to je del relija, se poberem, ugotovim da sem cel, kolega na 998 Rally ustavi, pobere moj GPS in nekaj ostalih kosov, ki so poleteli z motorja. Ča je da se umirim, naj gre on spredaj, mu bom sledil. Izkazalo se je da Mato zelo obvlada svoj motor in vožnjo, tako da plan s sledenjem se ni dobro obnesel, kar naenkrat sem bil spet sam, z zvitim navigacijskim stolpom vozim na slepo. Po dobre pol ure vožnje, ugotovim da nekaj ne štima glede terena in trase... Čas da ustavim, poravnam navigacijo in ugotovim kje zaboga sploh sem... P.S.: Vezice so tvoj najboljši prijatelj na terenu, jaz jih imam cel šop zvezanih kar na zgornji del leve vilice Hitro ugotovim da nisem več na roadbook trasi. Med ugotavljanjem na GPS-u kje sem, se mimo pripelje trojica na, ja spet, HONDA CRF1000. Izkazalo se je da sem nekje zgrešil en levi odcep in pristal na trasi ki so jo imeli fantje na velikih endurah za obvoz težjih delov. Ker vožnja kotra smeri trase ni priporočljiva in je zelo nevarna, sem se podal po rdeči črti na GPS-u. Po nekaj dolgih in dolgočasnih kilometrih na GS makedamih se končno spet vrnem na roadbook traso in med manjše motorje ter težje terene. Kar hitro me je roadbook speljal z makedamov na ozke kolovoze in single traile, užitek na vrhuncu, tukaj sem se počutil še najbol domače. Ozko, strmo, tehnično z nekaj drevja vmes da ni dolg čas, kot na naših koncih, takrat ko sem še vozil "hard" enduro. Po postanku za tankanje in hitro čokoladico sem se spet podal na pot z Mato-m na 998 Rally a kaj ko sem na hitirh makedamih spet ostal sam. Vrstile so se mi ena navigacijska napaka za drugo... najhuje je bilo, ko sem se pognal v breg po zelo skalnati stezi, pravi rock garden, roke so trpele kot še nikoli, a najhuje je bilo ko po 8km vzpona ugotovim da sem na napačnem vrhu... spusta po skalah se nisem veselil... Kmalu pridem nazaj na pravi tulip po roadbook in srečam modela na 701 z Noamd kitom, ni bil med najhitrejšimi, je pa imel navigacijo naštudirano tako da sem se odločil da sledim njemu, saj se še komaj držal motor. tukaj je motor bolj vozil mene kot jaz njega. Sledili so blatni travniški hribi in ravnice. Teren za uživat s fenomenalnimi razgledi, kar hitro se mi moči povrnejo in prehitim modela na 701, saj sem imel tempo malenkost hitrejši, ampak ker vem kako je biti sam utrujen in izgubljen, sem vozil tako da sva si bila v vidnem polju. Na eni hitri ravnici za malo večjo blatno kopeljo, modlea od nikoder... Počasi se peljem v nasprotno smer do dotične blatne luknje, kjer najdem 701 na boku, dele čelade po travniku in njega ki se poskuša pobrat. Zgledalo je zelo hudo, A po hitrem pogovoru, je bil on ok, čelada je pa neka modularna snap-on zadeva in ob najmanjšem trku vse odleti (vizir in senčnik). Pobereva kravo od 701 ki je ležala v blatu zaradi E-09 gum, on malo zadiha, jaz pa škljocnem najleše slike dneva Od tukaj do cilja je bilo še samo 15km, ki so mini brez drame. V bivaku pa kr hitro srečam Mitjo, ki je že navezal stike z natakarji, ni ga boljšega kot domača rakija na račun hiše po napornem dnevu. Aja, pa še to, ko sem seštel kilometre, sem jih zaradi navigacijskih napak naredil dobre 50 več ko pa jih je bilo v roadbook-u Tuš, briefing za dan 2, barvanje, večerja, pivce, malo spanja in že je bil čas za Dan 2 na Bosnia rally 2018 Slike media team-a z eventa so na voljo na FB strani relija in na osebnih straneh obeh fotografov.

Sem ti tudi ze napisal, najbrz veckrat. Ker ne maram odiranja na servisih sem iz principa vzel yamaho. No pa popust na skornje sem dobil.

Sem vas cakal, ko se ni blo oblacka.. 9:15 prazno, potem pa vedno vecja guzva..

Današnji praznični krogec lp Aleš

KawaPawa³ na Stelviu Zdaj pa spijo (po 780km) v garaži v hotelu na prelazu Bernina Se morejo spočiti, jutri nova runda prelazov

Jaz imam original nastavitev, pa se veliko 2 voziva. Nobenih problemov.... Tudi včeraj na GG in nazaj vožnja prijetna. Gume držijo, bremze primejo, žena ni sitna.... Za ostalo je pa MasterGard...

Še 14 dni je do 1. septembra, ko bom na števcu preveril koliko km mi še manjka do letos željenih 7.777. Tvoje vprašanje me je zmotilo, tako da sem zaradi njega pozabil, kaj sem žele pripisati k današnjim fotografijam. Mislim da sem žele napisati prav to, kar sem tebi napisal v odgovor na tvoje vprašanje. Neee, ni bilo to, ampak sedaj sem se spomnil, da sem hotel napisati, kaj bi sploh še lahko počel, če se tudi s kulom ne bi bil več zmožen voziti. Še jutri moram biti priden, ker se v nedeljo vračajo nazaj domov moja draga in "ta mlada dva", ki so od minule sobote v počitniški prikolici na Malem Lošinju v avtokampu Čikat.

Pri mojem Suzukiju pa kilometri na vsakih 100 000 čudežno padejo na nič...

helikopter je s strojnico pucal pot...preveč čudakov u pajkicah, ki so gledal Tour in so bli mal preveč navdahnjeni

Zamujam z odgovorom (je bil dopust vmes ). Ne - jaz uporabljam karto (včasih tabornica, potem geografka, zato z branjem kart nimam težav). Če ti kaj pomaga je tu okvirna pot - ne vem od kje si, zato je kar od SLO-ITA meje (do tam si skombiniraš sam kot ti ustreza): https://goo.gl/maps/wQf2FWmfGE32 To je okvirna pot - jaz vmes kaj skombiniram na pamet ker že kar dobro poznam tiste kraje in vozim bolj na pamet in kot mi paše Čr nisem sigurna pogledam na karto in je rešeno. Od meje do Tolmezza maš namreč tisoč in eno varianto ... Če se ti mudi lahko pot časovno skrajšaš tudi po AC do Tolmezza. Če te še kaj zanima pa le vprašaj. Res je analogni usmerjevalnik deluje pri meni. Za daljše fure je na tank torbi tudi plonk listek z okvirno potjo da se ne rabim stalno ustavljat in gledat na karto... Super moj pa je bil pa od takrat ko smo se srečali na pavzi v garaži... Jutri grem v službo z njim, potem pa naprej in za vikend spet kam na lepše

Nato naprej preko Ursle gore do Crne na Koroskem in ker sem ze tam se en krog cez Peco nazaj do Mezice. Nato spet do Crne na Koroskem in naprej do Solcave cez Podolsavo. Tu so res lepi razgledi. Srecal sem dva Nemca na Kavasakijih Z10R. Sta se zgubila, sfalila odcep za Holmec. Prav zasmilila sta se mi. Motorja sta jima tulila, kot da sta na pisti, peljala pa sta se 10 kmh hitro. Na hitro sem jima razlozil kje sta in kam bosta prispela. Bil je lep izlet in ravno prav tezek teren za mojo kravo od 250 kil. Z cestnimi gumami pa vsaj ta zadnji odsek zelo odsvetujem.

Kot ponavad. Kočevje (mislim da sem srečal Mina z ženo na kavi.Nisem ziher), Ribnica, Sodražca, grad Snežnik pa po makedamu in blatu do Mašuna, Ilirska Bistrica, OMV Postojna (spoznal g. Mausa) čez ride, Vrhniko domu. 330 km se je nabralo.

Še en krogec Vipavska dolina - Godovič - Medvefje brdo - Škofja Loka - Ljubelj - Borovlje - Korensko sedlo - Jesenice - Vrhnika - Kalce - Vipavska dolina

nanos in okolica

Prva daljša vožnja z novim mopedom. Štart iz Ptuja v Maribor in Bresternico. V Dravogradu na kavico, naprej v avstrrijo proti Lavamundu, vzpon na Soboth in CocaCola ob jezeru. Nato iz Sobotha na vzhod do Route 69, na hamburger in čez Jurij, skozi Lenart domov na Ptuj. 240km po čudovitem ne prevročem sončnem dnevu..

In Kmetov potopis Gusinje-Plavnica cca full kilometrov. Zajtrk je bil odličen, vsa zelenjava okus, meso perfektno, viljamovka mmmm in osebje tops. Gospodar nas po zajtrku strpa v šolski avtubusek in piči na Alipašine izvore. Ko vidiš tisto vodico, posebne ledeniške barve bi se takoj zabrisal notri, ampak, voda ima 4 stopinje. Pomočil sem prstek na nogi pa mi je čuno potegnilo v trebušno votlino, faak, Salome sm postal. Naprej gremo proti izviru Grlo. Na poti srečamo Gusinjske Lipicance, podobni našim , a malo nižji in bolj trmasti. Pri Grlu inpozanten pogled v brezno, katerega teče reka(ne vem kera. Šefe pravi, kdor je padel notri, ga ni več, saj te lijak posrka v podzemlje. Itak da plezam izven ograje in fotkam. Zmago prijavi: Ni čudno, da si mislil, da ti je ime NeSmeš, ko si bil mali . Zmorem veliko a ne vedno in ves čas. Naprej gremo do izvira , ki veljA za enega najlepših v tem delu kontinenta, pravijo mu Oko skakavice ali Blue Eye. Šolarčki se vrnemo v Kulo, tam z Tihim odsluživa tako, da gonima čredo ovac na pašo ,spakiramo, se poslovimo in gas na Albansko mejo Grnčar. Bili smo mi trije, postopek pa se vleče, kot , da nas je deset. Vmes se zabavam s policijskim kužom. Cesta je lepa, zato zavijemo v suho rečno strugo in vozimo cca 10km. Sajko, poglej kam gremo z LT, ne mi pa slikat lepih cestic naTET in hvalit GSA, ta je edini tud ostal v strugi Pa še letne pnevmatike smo imeli GSA vozniki....amaterji (hec, da ne bo hude krvi) https://m.youtube.com/watch?feature=youtu.be&v=ErSmvrNB7Xk Na vrhu SH20 uletimo na poroko in ker za razliko od naših krajev za uradno poroko štejejo tri priče za razliko od nas, ki jih potrebujemo dve, povabijo nas, kot najbolj verodostojne , lepe in primerne osebe za to vlogo. To vlogo sprejmemo z odprtim srcem , postali smo kume Mrki, kume Tihi in kume Prle Naprej ob Skadarskem jezeru do Plavnice, kjer se separiramo v resortu z 4 zvezdicami. Bom doma bolj na vodi pa mal manj jedu, čeprav za dober denar (beri drago) spim na dodatnem ležišču, Prle in Tihi pa v zakonski postelji. V bazenu smo spet taglavni in res upam, da MNE ne prepove močnejsim motorjem kot 250ccm vstop v državo, kot je to storil Iran po mojem odhodu. Kaj bo jutri ne vem, definitivno pa ne bo dolgčas. Lp Mrki, Tihi&Prle Večerja je bila do zdaj ena boljših na nivoju.

Jadranka zabasana totalno pa sva jo mahnila v hribe..

Sva se odpravla na Jadranko in pristala v Švic Na koncu sva jo le našla ampak gužvaaaa.... In seosvežila v Burji.

Zjutraj štart iz Gospiča proti Svetemu Roku po 5166. Čez mejo in kmalu rokenrol bosanski. Ta pravi gozdovi in še boljše poti. Pri Glamuču me je ujela nevihta z vsem kar pripada. Počakal sem urco in zabušantsko po cesti v dežju do Mostarja. Jutri še zadnji del do Črnogorske meje in spust do Dubrovnika. Slik in ostalega materiala ni ker vozim in uživam.

Dons zbrana usa modrost MSa...pa en gunslinger nas je mel pod budnim ocesom...

na papirju je ta iz linka izboljšana zadeva vem, da je v ZDA nekdo delal izboljšane, tako rectifier/regulator kot stator, nekaj čez 100 dolarjev. https://ricksmotorsportelectrics.com/index.php?pmc=MDhLYXdLTEU2NTBWZXJzeXM mislim, da je bila tale firma, ko sem gledal za er6n, kaj bi vzel, če bi crknilo p.s. jaz original ne bi dal gor, al navit na novo (raje ne), al pa takega izboljšanega pa potrebno je pogledati vse kontakte, regultaror itd., ker ponavadi vzrok pride tudi iz kakšnega korodiranega stika ipd

Mene zanima ce morm samo jaz zategnit preload do konca (skoraj) da se posede kot se mora. Nisem se peljal vec kot 110, pa se to me je presenetilo.

Civili so pogosto čist živčni, ko se pred njimi pelje motorist po omejitvi. Na neki točki imajo dovolj levega motorista, ki ne zna vozit in ga prehitijo, tudi čez dvojno polno črto, če je treba. In ja, pogosto ga dohitiš nekaj ovinkov izven naselja in če imaš malenkost sreče, ga lahko še opazuješ, kako preverja oprijem asfalta na nasprotnem voznem pasu in utrjenost bankin. Sportska vožnja. Ker nisem prav dolgo motorist, se še nisem mogel odločiti, če sem naj ob tem zaskrbljen, indiferenten, siten ali kaj drugega.

A polomljenih delov? Je nimam Motorja? Evo:

... te bleščice bi morali posuti tudi po vročih zalivkah, pa ne bi delale toliko problemov, sploh ne uporabnikom Mitasa....

Bos ze razcistil. Mogoce. Enkrat.

Sami divjaki. Brezveze. Pa @C eagle spet ni pristojbnine placal...ne vem kaj je s tem pobom

... ...

Točno tako, smo jih odgnali. Zdej pa na plažo

Tako je, ker zvečer folk ni bil ravno zadovoljen z izvajalcem, so zjutraj najeli kar Ray Charles a. Koncert za prste obliznit. Ma nekaj vem, edin Dunja me je mau z ritma vrgla.

. .... po napornem dnevu Albanskega offroad-a se prileže tud mal nočnega življenja ... ... z bolj ali manj kvalitetnimi izvajalci glasbe

Po doooolgem času spet en potopis vreden branja.......kapo dol..... Komaj čakam nadaljevanje.....

In spet sem sam. Za vse (bom) moram "poskrbeti" sam. Kdaj bom vstal, kje bom jedel ali spal, kje bom zavil levo ali desno. Edini, ki me spremlja neglede na moje odločitve je lastna senca in nič drugega. To je zame tisti pravi užitek potovanja, ker sem "sam svoj mojster". Zato zjutraj malo kasneje vstanem saj imam cel dan na voljo, da prispem v 60 km oddaljen indijski Amritsar. Mejne formalnosti na Wagha prehodu so sorazmerno hitro končane. Le indijski organi so bili malo bolj natančni pri pregledu. A v približno 2,5 ure sem že zapeljal v Indijo (Koromandijo). Kljub indijskemu prometnemu kaosu v mestu, sem uspešno našel in zapeljal na dvorišče iskanega hostla. Po dobri minutki barantanja za ceno (še predno sem videl sobo) sem že parkiral G-ja pred svojo sobo. Še dobro, da sem "zbarantiral" za ceno (mogoče celo premalo), saj je bila posteljnina že dobro "uporabljena" od predhodnika(ov) in bolj kot ne neoprana. Zato sem preventivno nanjo pogrnil raje svojo spalno vrečo. Sem vsaj spal "na svojem". Ampak to spada v avanturo in sem na takšne in drugačne "pripetljaje" že vnaprej računal. No, bila je vsak kopalnica – WC na solidnem nivoju. Če nisem ravno mlad in bogat sem bil pa vsaj "lep in urejen", ko sem odšel v mesto. Poizkušam najti PC servis, v katerem sem si iz pakistanske Quette naročil zamenjavo počenega ekrana na mojem prenosniku. Ker me ljudje pošiljajo od ulice do ulice – seveda napačne – se na koncu odločim in se usedem v kolesarski tuk-tuk, da me možakar "prigoni" do iskanega servisa. Vendar je tudi ta imel nemalo navicijskih težav in neuspelih poizkusov "pristanka" na pravem naslovu. Končno se mu posreči in v pol ure je prenosnik "kot nov" in že se peš vračam po bolj kot ne umazanih in smrdečih ulicah nazaj v hostel. Med presenečenje prvega dne Indije je predvsem smrad, ki me je pričakal na ulicah. Dosedanje vedenje o Indiji je bilo omejeno bolj na smeti in svete živali, ki sobivajo na ulicah mest. A pozabil sem, da se te "svetinje" morajo tudi "olajšati" tu in tam. In kaj je bolj primerno kot to, da to opravijo kar na ulici. Tako sem že prvi dan Indije spoznal, da je med turističnem ogledovanjem zanimivosti zelo pomembno opazovanje kje hodiš, kam stopiš. Drugače se ti kaj hitro lahko zgodi, da začutiš neprijetnost, ko stopiš na "mino presenečenja". Kasneje na potovanju po Indiji sem videl, da niso samo krave vsega krive. Tudi prašiči in psi pustijo marsikakšen iztrebek na ulicah in cestah. Žal se tudi "homo sapiens" tu in tam spozabi. Nikakršno presenečenje ni bilo videti kako opravi svoje "delo" kar na cesti (dobesedno). Niti toliko sramu – kulture nima, da bi stopili nekam na skrivno mesto, ampak opravi kar na mestu "trenutnega navdiha". O "urinskih dišavah" pa niti nebi izgubljal besed. Vsakih nekaj minut pešačenja po ulicah nosnice zaznajo, verjetno človeško "urinsko prisotnost". K sreči obstajajo tudi lepše stvari. In ena je zagotovo Zlati tempelj v Amritsarju, ki si ga grem ogled na večer. Le-ta je bil na mojem spisku želja – "moraš videti". Zlati tempelj, znan tudi kot Sri Harmandir Sahib je najsvetlejša in najpomembnejša romarska točka Sikov. Kot je navada, se po "svetih" mestih hodi bos, zato obuvalo pustim v zato določenem odlagališču. Prav tako si moram na glavo povezniti oranžno pokrivalo – ruto. Čaka me še sprehod skozi bazenček z vodo, da se "očistim" in že se sprehajam med množico Sikov okoli "bazena-jezera", znotraj katerega se nahaja Zlati tempelj. Pogled nanj je bil prekrasen, zato seveda s pomočjo stojala fotografiram kot nor. A naenkrat me za rokav nekdo pocuka. Ker se med sprehajanje okoli templja gnete ljudi sem ignoriral omenjeno cukanje, misleč, da gre za naključen pripetljaj. A cukanje ne pojenja in oko odmaknem od okularja. Ozrem se in za hrbtom mi stojita dve pojavi v čudnem kostimu in s sulico v rokah. Prva misel, ki mi švigne skozi glavo je, da se želita slikati. Nebi bila prva, ki bi me ob sprehajanju okrog templja zaprosila za takšno uslugo. A v naslednjem trenutku mi odpihneta mojo misel glede fotografiranje njiju. Na lep, preprost in ne ukazovalen način mi povesta, da je fotografiranje dovoljeno, a ne s foto stojalom ! Zato začnem z zlaganjem le-tega. In hecno, celo pomagata mi pri zlaganju. Ob tem mi razložita, da gre le za varnostni ukrep in stojalo kot "smrtonosno orožje" ni dovoljeno. V redu, grem naprej, povečam ISO na aparatu in nadaljujem s fotkanjem. A žilica mi ne da mira in že po nekaj 10 m, ko se "suličarja" odpravita v drugo smer spet izvlečem stojalo. Raztegnem ga le na 1/3 dolžine in ob preventivnem gledanju levo, desno spet veselo škljocam. Takšno početje me pripelje do nove avanture . . . *VOPP Res, da je Zlati tempelj zaslužil največ pozornosti, a tudi okoliške zgradbe so bile vredne "fotografske dejavnosti". Še sreča, da Siki ne dovolijo "svetinjam" k templju ter okoliškim lokacijam in sem zato lahko brez skrbi občudoval prekrasno osvetljene zgradbe brez strahu, da me na tleh čaka "presenečenje". A bolj ko se, ob vračanju, bližam svojemu hostlu, postaja "indija" vse bolj prisotna in gledanje pod noge zelo potrebno v izogib "neprijetnostim". Naslednji dan dopoldne se v bližini hostla dogovarjam s skupino šoferjev tuk-tukov, da me zgodaj popoldne nekdo z najboljšo ceno odpelje pred IND/PK mejo na ogled znamenitega ceremoniala ob spuščanju nacionalne zastave in zapiranju železnih vrat na meji. Ob 14.uri že sedim v tuk-tuku in šofer uspešno manevrira v in skozi mestni prometni kaos. Čez eno uro sem že v moški koloni (ženske imajo svojo) in čakam na osebni pregled pred dostopom na "stadion" od koder bom opazoval "čudo od ceremonije". Še sreča, da me je voznik opozoril, na varnostne ukrepe, ki me čakajo. Zato sem s sabo vzel le 2x fotoaparat (brez torbic), rezervne baterije, kartice, mobilnik in denarnico v katero so prav tako skrbno pogledali. Varnost je varnost, pravijo. In potem sledi dobro uro čakanja na tribuni "stadiona", da se je začelo. Ker je Indija večja in močnejša je njihov "stadion" bistveno večji kot pakistanski. A njihova glasba in govorec pred začetkom in med samo ceremonijo ni nič kaj tišji kot indijski. In v tem stilu poteka tudi cela ceremonija. Razkazovanje kdo je boljši, močnejši, glasnejši, naj . . .., naj . . . .. pač "otroški vrtec". Vseeno je to vredno pogledati. Sem neizmerno užival ob gledanju korakanja, dvigovanja nog, kazanju mišic v stilu "ko vas *ebe" , itd.?! Po približno eni uri "atrakcije" se že nahajam pri "mojem" tuk tuku in čakam, da se šofer nekako prebije iz mravljišča premikajočih. Vsi želimo čimprej priti ven iz tega kaosa, ki ga naredi več tisoč glava množica obiskovalcev. Naslednji – zadnji – dan v Amritsarju zopet namenim Zlatemu templju, saj ga želim videti in pofotkati tudi pri dnevni svetlobi. Foto stojalo ni potrebno in nepotrebnega srečanja s "suličarji" ni v načrtu. Gneča zopet nepopisna. Sem mislil, da bo kaj bolje a mi razložijo, seveda kasneje, da je tu le proti jutru malce bolje. Sicer pa 24/7/365 gneča. Je pa še ena stvar, za katero nisem vedel. Gostoljubnost v templju Siki kažejo tudi tako, da vsakodnevno razdelijo ogromno obrokov tradicionalnega indijskega obroka - riža, juhe iz leče in čapatija, ploščatega kruha, narejenega le iz moke in vode. V mestu je tako le redkokdo lačen, saj se lahko vsakdo brezplačno nahrani v templju. Hrano in denar, ki ju prinesejo verniki ali donatorji, porabijo za pripravo obedov. Sikovski templji sicer priskrbijo hrano in prenočišče za vsakogar, ki potrebuje pomoč. Kasneje sem vseeno dobil manjši obrok hrane nekje drugje. . . *VOPP Prvi tridnevni stik z Indijo je uspešno za mano. Se že veselim kaj mi bodo prinesli naslednji dnevi-tedni. Se nadaljuje …

Konec julija mulcu privoščila 3dnevni okus Jadranke