Dvorana slavnih

Po skoraj tridnevnem odmoru zopet vozim z "vetrom v laseh" proti jugu. Izberem kar avtocesto, ki to ime zasluži zgolj zaradi dveh ali ponekod treh voznih pasov in cestninskih postajah. Na srečo motoristom ni treba plačevati vožnje po njih, razen tistih, ki so označene kot "Expressway". Na takšno sem naletel le enkrat (in tudi plačal cestnino), v nadaljevanju voženj po Indiji pa sem se jim izogibal, čeprav so ponujale dokaj sprejemljivo in varno vožnjo po njih. Vse ostale (ne plačljive) avtoceste pa so že ponujale precejšnjo avanturo. Nikoli nisem doumel kateri prometni pas je vozni in kateri je prehitevalni. Enkrat so tovornjaki vozili po levem enkrat po desnem pasu. Enako so počeli tudi vozniki osebnih vozil in motoristi. Glede na to, da imajo vozniki na desni strani volan in se vozi po levem smernem vozišču (Pakistan, Indija) sem sklepal, da je pač skrajno levi prometni pas tisti po katerem se vozi. A v Indiji je bilo to prepuščeno trenutnemu navdihu vozečega. Torej sem moral v vožnji proti Agri počasi odmisliti na prometna pravila, kot jih poznamo Evropejci in začeti misliti po indijsko. Se pravi, da moram čim prej izklopiti tisto malo znanja o CCP od doma ter voziti tako, da PREŽIVIM ! Da je "dogodivščina" na indijskih cestah zagotovljena govori dejstvo, da na indijskih cestah dnevno umre v povprečju po 400 ljudi ! Glede na videno v treh tednih po indijskih cestah me podatek ne preseneča. Kar nekajkrat je čisto malo manjkalo, merjeno v cm in bi lahko postal ena izmed števil do 400. Največji krivci za to so bili tovornjakarji, vozniki kombijev in tu in tam kakšen voznik osebnega vozila. Pač indijsko razmišljanje, večji sem, večje so moje "pravice" na cesti. Ničkolikokrat sem moral "zbežati" na bankine, da sem si rešil kožo pred čelnim trčenjem, saj te vozniki omenjenih skupin ne upoštevajo. Kljub temu, da pelješ proti njim začnejo prehitevati vozilo pred sabo. Zato sem moral vedno strmeti v smeri vožnje ali bo kdo "skočil" predme. S takšnimi "dogodivščinami" sem se srečeval na običajnih podeželskih cestah. Za spoznanje bolje je bilo na avtocestah, kjer ni bilo "prehitevalnih skokov". Sicer pa je bilo tudi na običajni avtocesti obilica "zanimivih" avantur. Od slona, krav in še kakšne živali, do voženj v nasprotno smer. Tega je itak toliko, da bi na našem Valu 202 redkokdaj slišali pesem do konca, saj bi neprestano objavljali, kje je kakšen "kljukec" na cesti, ki vozi nasproti. Tudi hupanje na cesti, predvsem pa v mestih je prav tako "zanimivost" indijskega prometa. Še dandanes ne vem natančno, čemu služi "simfonija cestnega hupanja". Edina razlaga bi lahko bila "moja je glasnejša in dalj časa lahko hupam nanjo, tvoja pa ni !? In tudi res ni bila. Sem se nekajkrat poizkušal vklopiti v "koncert hupanja" pa sem izpadel precej bedno, zato sem v nadaljevanju opustil to indijsko "glasbeno folkloro". Mogoče omenim še eno prometno "razvado" z indijskih cest. Pri vključevanju s stranske ceste na prednostno voznik "ni dolžan" preveriti ali ima prosto ampak brez "kančka sramu" zapelje na prednostno cesto. Prve dni sem mislil, da gre preprosto za "spregledal me je", a sem kasneje uvidel, da tako "mora biti" ! *VOPP OK dovolj cestnih avantur, za katere sem v naprej "sumil", predvsem pa upal, da jih "brez bolečinsko" preživim. Obstajajo tudi lepše stvari. Med njimi je zagotovo mavzolej Tadž Mahal v Agri. Na srečo sem prejšnji večer našel in parkiral motor na dvorišču Shyam Palace hotela, ki se nahaja v bližini mavzoleja. Tako se zjutraj že ob 05:30 odpravim v nekaj 100 m oddaljen Tadž Mahal misleč, da bom bolj ali manj osamljen obiskovalec-fotograf. A seveda ni bilo tako. Kar precej istomiselnih je že pred mano občudovalo lepote parka in Tadž Mahal. O mavzoleju, ki velja za novejšo sedmo čudo je prelito že ogromno črnila, zato o tej "ljubezenski" zgradbi narejeni iz belega marmorja ne bi ponavljal že prežvečenih podatkov. Kot vsaka palica, ki ima dva konca ima tudi ta "love story" manj prijetna dejstva, ki sem jih izvedel v času potovanja po Indiji. *VOPP Ob vračanju proti hotelu sem za kratek čas ustavim pri ulični učilnici, kjer me učitelj povabi v razred. Na hitro postanem "5 minutni učitelj" geografije saj jim moram predstaviti kje se nahaja Slovenija, kako velika, koliko prebivalcev, sosednje države itd… Med mojim "predavanjem" so bili vsaj tiho, kar pa ne morem reči za trenutke pred mojim prihodom in odhodom, ko je iz učilnice prihajal glasen živžav. Ali sem bil tako dober pedagog, ali pa tako slab govorec z mojo angleščino, da so me poslušali kaj pripovedujem oz. kaj sploh poskušam povedati ?! Popoldne si vzamem malo časa za servisiranje-pregled mojega "G-ja", da ga pripravim za jutrišnje nadaljevanje v smeri Džaipur. Kot je že običajno na tem potovanju, tudi tokrat zgodaj zjutraj zapustim mesto, saj so temperature še dokaj sprejemljive za vožnjo. Vozim po ravninskem delu Indije. Vasi in manjša mesta se izmenjujejo kot po tekočem traku. Pri marsikateri vasi vidim, da nimajo tekoče vode, saj se ob vaških vodnjakih kopičijo ljudje, predvsem ženske, ki polnijo posode z vodo in jo na glavi nosijo v svoje domove. Še ena zanimivost mi je ta dan ostala v spominu. Vozil sem se mimo številnih opekarn, kjer so imeli "dnevni kop" ilovice iz katere so izdelovali opeke le-te pa dokončali v "pečeh" za žganje. Seveda so bile potem posledično vse ceste v okolici "napolnjene" s tovornjaki in traktorji s prikolicami na katerih je bilo (pre)naloženo, da se je "kar po tleh vleklo". Ustavim se v kraju Abhaneri, kjer me navduši ogled svetovno znanega vodnjaka Chand Baori v bližini Džaipurja. Vodnjak so zgradili v 9. stoletju in se nahaja v neposredni bližini templja Harshat Mata. Do vode vodi kar 3500 zelo strmih stopnic, ki se spuščajo 20 m globoko. Prav zaradi številnih stopnic velja vodnjak za edini tovrstni vodnjak na svetu. Kljub temperaturi 40 °C je bil vodnjak – stopničasta stena - res vreden ogleda in mi ni žal niti kapljice znoja, ki je tekel v potokih. Po ogledu se vrnem domačinu, ki mi je pazil "G-ja". Ponudil mi je čaj in vodo za osvežitev. Vse seveda z namenom. Računal je na to, da bom pri njemu kupil vsaj kakšen spominek. Žal ni vedel, da sem Savinjčan, kar je po "naturi" precej podobno Gorenjcu ali še huje Škotu. Seveda nisem kupil nič. Zato ob odhodu "zahteva", da mu plačam čaj. Kar tudi storim, a po moji ceni ! Kaj so pomenile njegove besede v indijščini si lahko samo mislim Po približno 80 km me moj nepogrešljivi pomočnik (Garmin) pripelje pred Palačo vetrov (Hawa Mahal) v Džaipurju. Se nadaljuje …

Po SR646: Tarcento - Učeja, pa naprej skozi Gnivico, Resiutto, Chiusaforte na Nevejsko sedlo (SP76) še nism šou z motorinom. Popravljeno danes Slap ob cesti, tukaj Ta je pa malo stran od ceste. Je treba nardit par korakov peš ampak se pa splača. Tu. Težka artilerija ob Rabeljskem jezeru In še na Mangrt, če sem že bil tam Kr prometno, ampak samo germani Čedno, za torek. Rajši ku sedet v pisarni

Paklenica online: brezveterje in šajba na nebu. Danes sem z rdečim trikolesnikom doli P.s. Ne se mi preveč z motorji tukaj vozit, ker vam bom gume prepikal .... faušijapress

Čakam dokaz, da je bila pijana...

Počakaj, take stvari, ko je govora o sistemski neurejenosti, se ne premaknejo čez noč, ker za to ni politične volje. Pametna policija bi v normalni državi morala sama ugotoviti nezakonitost pri svojem delu in na to opozoriti zakonodajalca. Samo, za to rabiš znanje in pa predvsem jajca. Obojega v tej državi manjka. Nekaj "norcev" nas na tem vztraja in bo cilj slej kot prej dosežen. Samo vztrajen je treba biti.

sem se spomnil, bolj zanimiv je most Strabarg na Tirolskem. na Dachsteinu smo bili uro in pol. saj je lepo, ampak za 96 eur (za dva). v treh dneh zapravila 500 eur. malo manj kot za osem dni juge pred dvema mesecema. škoda, da ni bila Juga večja, ker sem jo obredel že večino. se pa še vedno najde kaj novega in tudi spomin imam bolj slab in lahko kaj ponovim.

U Slovenistaniji je to prednost. Vec stane, vec pade mimo...

To je tipičen primer tvojega branja, kjer prebereš to kar pač hočeš prebrati. @Primosio sprašuje, če policist potrebuje izpit iz vodenja upravnega postopka, ti odgovarjaš, kot da je postavil trditev, da ga potrebuje in hkrati navržeš še neko žalitev. Ja, "še kaj nas nauči" je ad hominem. Človek sprašuje za tvoje mnenje.

V tem primeru bi se takoj začelo nabijati a je tanarbulši moped res tanarbulši al ne. @maus s kawa pawa proti vsem ostalim

fun fact. Rozmana na THE sestanku ni blo. Pravi, de zaupa drugim, in da se ni vmešaval v debato. https://www.moto.it/MotoGP/motogp-2018-rossi-mi-fido-degli-altri-piloti.html Taljanska zarota. Strici iz ozadja so bli. tavulija, globoka italija.....še Capirossi ma Rossija u priimku.

Počakaj, ne prejudiciraj, mogoče pa človek spregleda

Pa da si uničmo utvaro kakšni dobri jabači smo

ja .. še vedno je drugi .. slb k svina jp ... takrat ko je on po mokrem vozu so bili zdajšnje jokice mokri u plenicah

Danes sem vozil po J. VELEBITU in me je parkrat konkretno sunilo . Do Zadra ni bilo hujšega.

včasih so se po dežju vseeno vozili

Sem na dopustu, pa gre bolj počasi Dan 3, budilka ponovno ob 7:00 Tokrat je šlo brez dremeža, ker smo se dogovorili da do zajtrka že vse spakiramo in pospravimo. (zajtrk je od 7:30 naprej....dokaj pozno se mi zdi, ker je prelaz Bernina dobro izhodišče tudi za pohodnike in hribolazce kateri bi na pot krenili takoj po sončnem vzhodu. 6:30 ali vsaj 7:00 bi bila pirmernejša ura, idealno pa itak od 5h naprej, sploh sredi potetja). Pogled skozi okno je obetal soliden sončen dan. Ob 8:15 smo pripeljali motorje iz garaže, vse natovorili in se spustili proti Livignu kjer smo v jutranji meglici natankali čisto do vrha rezervoarja. Vprašanje kdaj bomo spet tankali po takšni ceni Prvi cilj dneva je bil Stelvio. Za razliko od petka je bila cesta kar zabasana...ogromno avtov, še več kolesarjev...v večini pa smo bili motoristi Fotografiral nisem nič, ker sem za spomin naredil dovolj fotografij že v petek. Pa vseeno imamo nekaj fotografij iz tistega dne od "uradnih" Stelvio fotografov Ampak bodo kar z copyright zaščito, ker 8€ pa res ne bom dal za eno fotografijo. Mislim, da malo pretiravajo. OK 1€ ali 2€...ampak 8€ za jpeg file? Ne, hvala! Na vrhu je bila ob 10:30 kar gneča zato smo se na hitro sprehodili med stojnicami ter po hitrem postopku nadaljevali na drugo stran prelaza. Spust je kar naporen, ostre serpentine, gneča, nič kaj uživaško. Od kraja Spondigna pa vse do Merana (cca.50km) je bilo še huje: vročina, v našo smer dobesedno kolona vozil, nasproti pa zelo gost promet tako, da tudi z motorjem ni šlo prav hitro mimo. Od Merana do Bolzana je na srečo hitra cesta in smo tam nadoknadili izgubljen čas. Od Bolzana smo nadaljevali po SS241 čez prelaz passo di Costalunga (Karerpass, 1745m) do Vigo di Fassa ter naprej po SS48 do Canazei kjer smo planirali kosilo. Ker nismo izbirčni glede hrane smo zapeljali pred prvo pizzerijo, ki smo jo zagledali ob cesti. Med kosilom so se na nebu nabrali nič gaj lepi sivi oblaki. Vseeno smo optimistično krenili brez dežnih kombinezonov proti prelazu Pordoi (2239m). Hja, že na tretji serpentini se je izkazalo, da smo se odločili napačno. Prvo možno "postajališče" ob cesti in na hitro dežjake nase. Nekih 10 min je deževalo, tik pod vrhom pa je dež ponehal, pa tudi cesta je bila na vrhu suha. Ker smo lani jeseni tukaj že vozili smo nadaljevali brez postanka mimo Arabbe proti prelazu Falzareggo, vendar smo iz SR48 zavili na SR203 ter naprej na SP251 do kraja Codalonga kje je odcep za SP638 v smeri prelaza Giau (2236m) kateri je meni eden lepših vsaj kar se razgleda na vrhu tiče. Po malo daljšem postanku smo naredili še plan za zadnji kos poti. Jasno je bilo, da bomo od Tolmezza do doma vozili po avtocesti, do samega Tolmezza pa je bilo več možnosti. Po preverjanju najzanesljivejše navigacije v papirnati obliki je odločitev padla: Passo Giau - Cortina d`Ampezzo - po SR48 do Auronzo di Cadore - Santo Stefano di Cadore ter po SR355 vse do Villa Santina kjer smo se priključili bolj oblegani SS52, ki je glavna povezovalna cesta med Cortino in Tolmezzom. V Tolmezzo smo prispeli ob 19:30, naredili krajši postanek in se psihično pripravili na zadnjih 130km avtoceste. Po eni strani nam je kar ustrezala avtocesta saj smo bili že pošteno utrujeni in, kot bi rekli primorci "štufi" ovinkov. Pa tudi mrak se je že spuščal zato je bila vsekakor avtocesta najboljša opcija v danem trenutku. Na mejni prehod Škofije smo prišli ob 21h, tam smo se še na kratko poslovili in se vsak zase odpravili še tistih par kilometrov do doma. Fotografij zadnjega dne je malo, ker sem te ceste že prevozil in nekako me ne vleče 3x fotografirati istih cest in razgledov Zadnji dan je naneslo še 560km, vožnja od 8:15 do 21:15. Skupaj na mojem števcu 1890km. Upam, da bo komu ta "potopis" dal idejo za podoben izlet. Mogoče bi priporočal, da se raje splanira 4 dnevno varjanto, ker mi smo res samo vozili, vozili in vozili....s kar solidnim tempom Pa ne vem, če je bil kdo pozoren, ampak drugi dan sploh nismo šli na kosilo Ampak nas ni motilo, nekako pozabimo na lakoto, ko smo na motorju in uživamo v ovinkih in razgledih LP

In spet sem sam. Za vse (bom) moram "poskrbeti" sam. Kdaj bom vstal, kje bom jedel ali spal, kje bom zavil levo ali desno. Edini, ki me spremlja neglede na moje odločitve je lastna senca in nič drugega. To je zame tisti pravi užitek potovanja, ker sem "sam svoj mojster". Zato zjutraj malo kasneje vstanem saj imam cel dan na voljo, da prispem v 60 km oddaljen indijski Amritsar. Mejne formalnosti na Wagha prehodu so sorazmerno hitro končane. Le indijski organi so bili malo bolj natančni pri pregledu. A v približno 2,5 ure sem že zapeljal v Indijo (Koromandijo). Kljub indijskemu prometnemu kaosu v mestu, sem uspešno našel in zapeljal na dvorišče iskanega hostla. Po dobri minutki barantanja za ceno (še predno sem videl sobo) sem že parkiral G-ja pred svojo sobo. Še dobro, da sem "zbarantiral" za ceno (mogoče celo premalo), saj je bila posteljnina že dobro "uporabljena" od predhodnika(ov) in bolj kot ne neoprana. Zato sem preventivno nanjo pogrnil raje svojo spalno vrečo. Sem vsaj spal "na svojem". Ampak to spada v avanturo in sem na takšne in drugačne "pripetljaje" že vnaprej računal. No, bila je vsak kopalnica – WC na solidnem nivoju. Če nisem ravno mlad in bogat sem bil pa vsaj "lep in urejen", ko sem odšel v mesto. Poizkušam najti PC servis, v katerem sem si iz pakistanske Quette naročil zamenjavo počenega ekrana na mojem prenosniku. Ker me ljudje pošiljajo od ulice do ulice – seveda napačne – se na koncu odločim in se usedem v kolesarski tuk-tuk, da me možakar "prigoni" do iskanega servisa. Vendar je tudi ta imel nemalo navicijskih težav in neuspelih poizkusov "pristanka" na pravem naslovu. Končno se mu posreči in v pol ure je prenosnik "kot nov" in že se peš vračam po bolj kot ne umazanih in smrdečih ulicah nazaj v hostel. Med presenečenje prvega dne Indije je predvsem smrad, ki me je pričakal na ulicah. Dosedanje vedenje o Indiji je bilo omejeno bolj na smeti in svete živali, ki sobivajo na ulicah mest. A pozabil sem, da se te "svetinje" morajo tudi "olajšati" tu in tam. In kaj je bolj primerno kot to, da to opravijo kar na ulici. Tako sem že prvi dan Indije spoznal, da je med turističnem ogledovanjem zanimivosti zelo pomembno opazovanje kje hodiš, kam stopiš. Drugače se ti kaj hitro lahko zgodi, da začutiš neprijetnost, ko stopiš na "mino presenečenja". Kasneje na potovanju po Indiji sem videl, da niso samo krave vsega krive. Tudi prašiči in psi pustijo marsikakšen iztrebek na ulicah in cestah. Žal se tudi "homo sapiens" tu in tam spozabi. Nikakršno presenečenje ni bilo videti kako opravi svoje "delo" kar na cesti (dobesedno). Niti toliko sramu – kulture nima, da bi stopili nekam na skrivno mesto, ampak opravi kar na mestu "trenutnega navdiha". O "urinskih dišavah" pa niti nebi izgubljal besed. Vsakih nekaj minut pešačenja po ulicah nosnice zaznajo, verjetno človeško "urinsko prisotnost". K sreči obstajajo tudi lepše stvari. In ena je zagotovo Zlati tempelj v Amritsarju, ki si ga grem ogled na večer. Le-ta je bil na mojem spisku želja – "moraš videti". Zlati tempelj, znan tudi kot Sri Harmandir Sahib je najsvetlejša in najpomembnejša romarska točka Sikov. Kot je navada, se po "svetih" mestih hodi bos, zato obuvalo pustim v zato določenem odlagališču. Prav tako si moram na glavo povezniti oranžno pokrivalo – ruto. Čaka me še sprehod skozi bazenček z vodo, da se "očistim" in že se sprehajam med množico Sikov okoli "bazena-jezera", znotraj katerega se nahaja Zlati tempelj. Pogled nanj je bil prekrasen, zato seveda s pomočjo stojala fotografiram kot nor. A naenkrat me za rokav nekdo pocuka. Ker se med sprehajanje okoli templja gnete ljudi sem ignoriral omenjeno cukanje, misleč, da gre za naključen pripetljaj. A cukanje ne pojenja in oko odmaknem od okularja. Ozrem se in za hrbtom mi stojita dve pojavi v čudnem kostimu in s sulico v rokah. Prva misel, ki mi švigne skozi glavo je, da se želita slikati. Nebi bila prva, ki bi me ob sprehajanju okrog templja zaprosila za takšno uslugo. A v naslednjem trenutku mi odpihneta mojo misel glede fotografiranje njiju. Na lep, preprost in ne ukazovalen način mi povesta, da je fotografiranje dovoljeno, a ne s foto stojalom ! Zato začnem z zlaganjem le-tega. In hecno, celo pomagata mi pri zlaganju. Ob tem mi razložita, da gre le za varnostni ukrep in stojalo kot "smrtonosno orožje" ni dovoljeno. V redu, grem naprej, povečam ISO na aparatu in nadaljujem s fotkanjem. A žilica mi ne da mira in že po nekaj 10 m, ko se "suličarja" odpravita v drugo smer spet izvlečem stojalo. Raztegnem ga le na 1/3 dolžine in ob preventivnem gledanju levo, desno spet veselo škljocam. Takšno početje me pripelje do nove avanture . . . *VOPP Res, da je Zlati tempelj zaslužil največ pozornosti, a tudi okoliške zgradbe so bile vredne "fotografske dejavnosti". Še sreča, da Siki ne dovolijo "svetinjam" k templju ter okoliškim lokacijam in sem zato lahko brez skrbi občudoval prekrasno osvetljene zgradbe brez strahu, da me na tleh čaka "presenečenje". A bolj ko se, ob vračanju, bližam svojemu hostlu, postaja "indija" vse bolj prisotna in gledanje pod noge zelo potrebno v izogib "neprijetnostim". Naslednji dan dopoldne se v bližini hostla dogovarjam s skupino šoferjev tuk-tukov, da me zgodaj popoldne nekdo z najboljšo ceno odpelje pred IND/PK mejo na ogled znamenitega ceremoniala ob spuščanju nacionalne zastave in zapiranju železnih vrat na meji. Ob 14.uri že sedim v tuk-tuku in šofer uspešno manevrira v in skozi mestni prometni kaos. Čez eno uro sem že v moški koloni (ženske imajo svojo) in čakam na osebni pregled pred dostopom na "stadion" od koder bom opazoval "čudo od ceremonije". Še sreča, da me je voznik opozoril, na varnostne ukrepe, ki me čakajo. Zato sem s sabo vzel le 2x fotoaparat (brez torbic), rezervne baterije, kartice, mobilnik in denarnico v katero so prav tako skrbno pogledali. Varnost je varnost, pravijo. In potem sledi dobro uro čakanja na tribuni "stadiona", da se je začelo. Ker je Indija večja in močnejša je njihov "stadion" bistveno večji kot pakistanski. A njihova glasba in govorec pred začetkom in med samo ceremonijo ni nič kaj tišji kot indijski. In v tem stilu poteka tudi cela ceremonija. Razkazovanje kdo je boljši, močnejši, glasnejši, naj . . .., naj . . . .. pač "otroški vrtec". Vseeno je to vredno pogledati. Sem neizmerno užival ob gledanju korakanja, dvigovanja nog, kazanju mišic v stilu "ko vas *ebe" , itd.?! Po približno eni uri "atrakcije" se že nahajam pri "mojem" tuk tuku in čakam, da se šofer nekako prebije iz mravljišča premikajočih. Vsi želimo čimprej priti ven iz tega kaosa, ki ga naredi več tisoč glava množica obiskovalcev. Naslednji – zadnji – dan v Amritsarju zopet namenim Zlatemu templju, saj ga želim videti in pofotkati tudi pri dnevni svetlobi. Foto stojalo ni potrebno in nepotrebnega srečanja s "suličarji" ni v načrtu. Gneča zopet nepopisna. Sem mislil, da bo kaj bolje a mi razložijo, seveda kasneje, da je tu le proti jutru malce bolje. Sicer pa 24/7/365 gneča. Je pa še ena stvar, za katero nisem vedel. Gostoljubnost v templju Siki kažejo tudi tako, da vsakodnevno razdelijo ogromno obrokov tradicionalnega indijskega obroka - riža, juhe iz leče in čapatija, ploščatega kruha, narejenega le iz moke in vode. V mestu je tako le redkokdo lačen, saj se lahko vsakdo brezplačno nahrani v templju. Hrano in denar, ki ju prinesejo verniki ali donatorji, porabijo za pripravo obedov. Sikovski templji sicer priskrbijo hrano in prenočišče za vsakogar, ki potrebuje pomoč. Kasneje sem vseeno dobil manjši obrok hrane nekje drugje. . . *VOPP Prvi tridnevni stik z Indijo je uspešno za mano. Se že veselim kaj mi bodo prinesli naslednji dnevi-tedni. Se nadaljuje …

Dan znotraj ograjenega prostora na policijski postaji v Taftanu se preveša že v pozno popoldne. Naenkrat se odprejo velika železna vrata in vsi trije pričakujemo, da se bo na dvorišče pripeljal še kakšen popotnih, ki se nam bo jutri pridružil v konvoju. Hitro ugotovimo, da smo se zmotili. Na dvorišče prihajajo in prihajajo številni Pakistanci, med njimi mogoče tudi moški drugih nacionalnosti – kdo bi vedel ?. Po ravnanju lokalnih policistov vidimo, da so to posebne vrste "popotnikov". S pomočjo "ostrih" besed in "bambusovk" jih postrojijo in za vsako neposlušnost hitro "okusijo" kakšno kinetično energijo proizvaja bambusovka. Mi trije se na hitro umaknemo v notranjost zgradbe in skozi okno opazujemo "vzgojne ukrepe nad popotniki". Spoznamo, da gre za ilegalce, ki poskušajo poiskati srečo v "lepšem svetu". Žal je bilo njihovo potovanje zaustavljeno (zaenkrat ?) v Taftanu. Že v trdi temi se zopet odprejo vrata in "popotniki" začnejo vstopati na avtobus, ki se pripelje pred dvorišče. Avtobus odpelje, velika železna vrata se zaprejo in mi se skoraj brez besed odpravimo spat. Seveda še nekaj časa ne morem(o) zaspati, saj mi (nam) misel na odpeljane "popotnike" ne da spati. Zjutraj pridelo pripadniki Levies, ki predstavljajo paravojaške enote v pakistanski provinci Balučistan. Delujejo kot organi pregona, pristojni za vzdrževanje javnega reda in miru v pokrajini. V našem primeru pa predstavljajo našo varnostno spremstvo za vožnjo skozi Belučistan. Ta del Pakistana je "nekoliko nemiren" in Levies, policija ter vojska poskrbijo, da se turistom-popotnikom ne zgodi kaj "nepotrebnega". V njihovem spremstvu vozimo tako od kontrolne točke do kontrolne točke. Včasih so te točke narazen tudi po 50 in več kilometrov. Včasih pa . . . "Buh pumagi" ! Na razdalji približno 1. km smo imeli 3 (tri) kontrolne točke. To pomeni 3x čelado dol, 3x zapisati podatke iz potnega lista, 3x . . ., in vse to početi pri 47st.C v senci, le-te pa v glavnem ni bilo. Občasno so tudi Leviesi imeli dovolj vročine in so se ustavili v obcestnih "kafičih", kjer smo z njimi popili čaj. Zgodaj popoldne nas naši "Leviesi" pripeljejo do Dalbandina, kjer nas "namestijo" v Al Dawood - edini "varni" hotel v mestu (hotela ne smemo zapustiti za večerni ogled mesta !). Po nekaj dneh zopet vidim sobo s kopalnico in školjko ! Vauu, kakšen luksuz, postati zopet človek (umit in urejen). Medtem, ko sem "preizkušal razkošje" kopalnice, sta Nemca zaspala kot otročička. Vročina tega dne ju je res dotolkla. Naslednje jutro že nekaj čez 6. uro nadaljujemo proti Quetti. Vsem ta zgodnja ura zelo ustreza, saj so jutranje temperature še dokaj primerne za "veter v laseh". Žal se proti 10. uri dopoldne temperature že tako povzpnejo, da postane vožnja, predvsem pa pogosti postanki na kontrolnih točkah zelo neprijetni. Ob tankanju rezervoarjev naših motorjev si pogosto dokupimo tudi vodo v plastenkah. Ravno ta dan "dosežem" osebni rekord v popiti tekočini-vodi. Sedem (7) litrov jo je steklo po grlu ! Uboge ledvice, ki so doživele takšen "naliv". Če odmislim žejo, večjih težav z vročino nisem imel. Kar pa ne moram reči za oba Nemca, predvsem Max je dvakrat "izsilil" krajši postanek v obcestnih "gostilnah – trgovinah", da se je osvežil in malo opomogel. K sreči so bili "čuvaji" razumni in niso komplicirali zaradi nepredvidenih postankov. Z vožnjo po dolgočasni-puščavski pokrajini se popoldne le pripeljemo do periferije "nevarne" Quette. Tu Leviese zamenja policija oz. protiteroristična enota policije na motorjih ob pomoči oklepnega vozila. Kar nekaj spremstev skozi mesto zamenjamo do "zloglasnega" Bloom Star hotela, kamor je "dostavljeno" 99% vseh popotnikov, ki potujejo(mo) skozi Belučistan. V hotelu smo prisiljeni trikrat prespati saj smo prišli dan pred 1. majem, ko imajo tudi Pakistanci "praznik dela". Z Nemcema bi rad čimprej nadaljeval, ker imamo vsi "težave" s potekom viz. Njiju muči Kitajska viza, mene pa Iranska pri vračanju, saj z vsakim dnem izgubljam dneve, ki jih bom lahko preživel v Indiji. Naslednji dan (po prazniku) zjutraj pridejo po nas "čuvaji" na motociklih. Z njimi pridejo tudi vozniki tuk-tukov v katere se naložimo (skupaj cca. 10 gostov iz hotela). Odpeljejo nas v mestni urad, kjer moramo pridobiti "čudezni" NOC dokument za nadaljevanje potovanja po Belučistanu. *VOPP Če odmislim nočno ilegalno gibanje po strehi hotela (zaradi fotografiranja) in občasnega "petja AK-47 in podobnih instrumentov" nekje v daljavi, je bilo bivanje v hotelu dolgočasno. Na srečo je hotel imel soliden WiFi in sem uspel s "pokvarjenim" prenosnikom nekako vzpostaviti in naročiti popravilo-zamenjavo displaya v indijskem Amritsarju. Končno tretji dan le nadaljujemo v smeri Lahorja. Po nekaj policijskih menjav znotraj mesta nas na izhodu iz mesta zopet prevzamejo Leviesi. V ustaljeni praksi minulih "spremljevalnih" dni nam potovalni dan dokaj hitro poteka. Mogoče tudi zato, ker je nekaj menjav spremstva potekalo v "letečem" stilu. Sploh se nismo ustavljali (vpis v evidenco) ampak je naslednja "varnost", ki nas je že čakala, samo pomahala naj ji sledimo. To smo sprejeli z odobravanjem, saj smo lahko nadaljevali brez mukotrpnega "slačenja" čelad, rokavic jakn, vse seveda v "toplem" vremenu. Popoldne v okolica Jakobabad-a še zadnjič "opravimo" s kontrolno točko in končno smo "svobodni kot ptički". Zapuščamo pokrajino Belučistan in promet postaja vse bolj kaotičen (malo pogrešamo spremstvo, predvsem skozi mesta). Še dodatno težava nastopi ko se stemni. Sam se sicer izogibam nočnim vožnjam (vidljivost-varnost), a ker sem solidaren z Nemcema popustim in se jima pridružim v nočni vožnji. Glavni razlog, kot že napisano, pač vsem se mudi zaradi izteka viz. Na cesti pa GROZA ! Pravilno osvetljenih vozil na cesti je le peščica. Vse ostalo kar se na cesti giblje pa katastrofa (pešci, vozovi, takšni in drugačni, vse vrste motornih vozil) !! Eni so neosvetljeni ali le delno, eni obračajo ali prečkajo vozne pasove, vozijo v nasprotni smeri, ljudje in živali skačejo preko ceste. Nekateri pa so (predvsem tovornjaki) okrašeni bolj kot vsaka novoletna smreka pri nas. Vse to gledati skozi rahlo "uničen" vizir je GROZLJIVKA ! Z dvignjenim vizirjem pa tudi ne gre, saj je cesta marsikjej "prašna" in je bolje imeti le-tega zaprtega. Na srečo okoli polnoči Nemca le popustita in pri kraju Sadiqabad se ustavimo v obcestnem hotelu s pomenljivim imenom (vsaj zame) "Al-Noor", kar jaz Nemcema "prevedem" v Al si Nor. Glede na cestne "dogodivščine" preteklih ur ime kar ustreza. Naslednji dan je pred nami še zadnjih 650 skupnih kilometrov. Ker nimamo več "čuvajev" smo mislili, da bomo z malo hitrejšo vožnjo in brez nepotrebnega ustavljanja (kontrolne točke) z lahkoto zagledali mesto Lahore pri dnevni svetlobi. A vročina (pogosto "hlajenje" pregretih nemških glav) in kaos na cestah nam malo upočasnijo "napredovanje" proti Lahorju. Tako moramo zadnje kilometre spet voziti v temi. Ponovi se kaotična slika minulega večera. Z veliko sreče se okoli 22. ure prijetno utrujeni pripeljemo do Backpackers hostla. Tu Nemca doživita hladen tuš. Max-a naj bi tu čakala pogonska veriga, ki si jo je naročil v naprej in naj bi jo tu zamenjal. A glej ga zlomka, prišlo je do "lokacijskega šuma". Pošiljatelj mu je verigo poslal v hostel, ki je na čisto drugem koncu mesta. Nemca se odločita, da se takoj odpeljeta tja in se ne bosta vračala čez kaotičen nočni promet Lahorja. Tako je naše enotedensko skupno potovanje na hitro končano. Jaz po strmih stopnicah v tretje nadstropje na spanje, ona dva pa še nekaj kaotičnih km do verige. Se nadaljuje …

Takole se izogneš največju gužvi v Carigradu. Midva sva tole varianto uporabila letos 22.7 na poti proti Gruziji. Rumena nalepka na vetrobranu je za elektronsko cestninjenje (HGS). Yavuz Sultan Selim Bridge Štiripasovnica praktično brez prometa. Midva sva krenila iz Sofie (BG) obvozila Carigrad potejle poti in prespala v Agva Gunes Hotelu.

Za asfalt ti ne bom solil pameti, ker imam kardan Za offroad na enduro motorju pa je najboljši recept kvalitetna O ring / ring veriga, redno dobro očistit in samo malenkost posprejat, da so O ringi zasciteni. Najboljši sprej je tak, ki napravi tanek film in ne lepi nase vse svinjarije. Mazat ni treba in nima haska, samo svinjarijo ti pobira in na koncu imaš gor klocne dreka. Svinjarija = obraba. Če veriga leti čista in suha po zobnikih je manj škode, kot če je fajn mastna in polna peska. Pa mi lahko mirne duše verjameš, ker sem že veliko preoral in še orjem

Še vedno trdim, da če ne bi bilo policajev, sploh ne bi bilo problemov. Vedno ko so zraven je kako sranje.

evo, že zmontirane. 5min dela, nisem vedel ,da je tako enostavno

Tebi se vidi, da ti hudo manjka pravnega znanja...žal ti tukaj ne morem pomagati

Posnetek pa nastal na karnevalu? Posnetka ni,ker ga odstrani facebuk in ostali na zahtevo...isto so tisti posnetek umora/pretepa v KK...eni pa smo ga vseeno se videli pred odstranitvijo...policija vse hrani...saj pa veste,da so vestni gospodar!!!! Ce bi vedel,da se bos obesil nato bi pred odstranitvijo snemal ekran...za posnetek buš se mogu na sodelavce obrniti...

Prosim poved začni z veliko začetnico, ker se bo drugače @krucymucy zmešalo

Ni to od zacetka jasno...

a si videl? Nisi/Si? Js sm, pa nisem prepričan če vela Namreč je kr nekaj stvari za preveriti, frača, ki je objavljala online direkt na instagram se še vedno ne ve ali je bilo to z iphonom ali Samsungom, če je bil pa Kitajski foun, zna bit da je ponaredek. Drugič, nikol se ne ve, a je v flaši z nalepko Russian Vodka res vodka, ker je možno da je bila navadna voda. Evo, je kr velik spornih zadev

A to je un Kekec, ki je Mojci zrihtu kaplce za oči, pa mu vseen ni dala Js bi jo kr policiji prjavu, da jo pelejo en krog z marico p.s. ne najdem slikovno dokazno gradivo, ki je bilo objavljeno in sigurno drži

Nikoli ni dolgčas... Prejšnji teden me je na poti po Romuniji vsak dan med vožnjo strašil rumen opozorilni trikotnik in napis DWA na prikazovalniku. Vzrok opozorila je prazna ali oslabela baterija na modulu DWA (alarmna naprava). Motor sicer deluje povsem normalno vendar je moteče konstantno opozarjanje na napako. Pod zadnjim sedežem se nahaja modul ki kontrolira premike motorja in proži alarm, če je aktiviran, po odstranjeni okrasni plastiki za sedežem je možen dostop do modula. 2x baterija CR123A, vstavil novi očistil prah in umazanijo, sestavil nazaj in seveda po vklopu kontakta zoped vse normalno.

Mejni prehodi, mednarodni in "malobmejni" s Hrvaško (z urami obratovanja) datoteko .gpi iz priloge skopirati na napravo garmin al kartico v mapo POI na napravi se jih nato najde med Uporabniškimi destinacijami... Mejni prehodi SLO-CRO.gpi

Še malo, pa bo...

o tem pa res ne more biti debate ... tist k še ni spregledu, bo ... tko da ... dejstva so taka, ampak nekateri išćejo krivine, da bi omalovaževali najboljš kar obstaja in je res brezvezna debata o tem, ker dejstva so na pladnju. upam, da sem dovolj preprosto povedal, da bodo tut taki razumeli, ki niso vešći temu

k ratam precednik bo kratica MAUS ...

Glej glej @Borutt, očitno so našli posnetek nezakonitega ravnanja policistov....mogoče je pa izpoved priče tudi kaj pripomogla....kaj pa zdaj?

Ajde, pa ko že @Borutta provociramo. Povej mi, ali po tvojem mnenju policist za vodenje raznih zapisnikov, katerih vsebina ni nikjer predpisana potrebuje opravljen strokovni izpit iz vodenja upravnega postopka? Da se ne bomo tukaj samo zmerjali, ampak da se bomo še kaj pametnega naučili.

zarad takih kretenov pride pol do še večje nezgode ... v nedeljo... dolenjska avtocesta ... ura .. cca 15.00 ... full kolona ... cca 5 km v smeri proti LJ ... razlog ... karambol v smeri proti Novem mestu ... pa razumte ... res je neki treba spremenit in to najprej v glavah voznikov

Uuuuu, Dami, tole je pa d'best izjava tedna. Evo, če boš zdržal vsaj 28 dni pri tej svoji zaobljubi ti za nagrado častim kofe.

Pa so prišle ročke. Narejene zelo zelo kvalitetno, res v nulo. Proti originalom zgledajo prav hitech.. Montaža verjetno jutri.

. ... brez primerne fitnes trenerke je vse zaman ...

Vsaj špici ti pol ne rjavijo.

no sm reku, zapeljala jih je, oni niso nič krivi, čist pridni so bili, ko je pila,vrtela volan in snemala. A je tut kadila? Še mal, pa se bo ugotovilo, da so bili ugrabljeni

to pa že ne... vozniki pa že niso krivi, kriva je vlada, pa predsednik, pa policisti, pa sosedova teta, pa un tam gor...sam jaz pa že ne ...ti si čudak maus

Ne vem, če je to res, vsaj formalno ne bi smel biti drugačen

pa odškodnine za psihične bolečine pijanih psihičev. kaj picica bo dobila kakšno kazen ali tudi ona nagrado od države?

Rossi je zjebal tekmo, on je kriv, da je padal dež.

opral jih je.

Divčibare

Z veliko sreče in z malo moje "nežnosti" na ročici plina nama je uspelo . . . .. ;-) Zdaj samo še čakam, da se mi prsti na desnici malo poravnajo in se lahko "približam" tipkovnici ter napišem kakšen stavek ali dva o avanturi.