Dvorana slavnih

Irska 2018 – povzetek 17- dnevnega potovanja Za letošnje »glavno« potovanje sem izbral Irsko. Odpravil sem se v začetku avgusta, v času velikih vročin in v vrhuncu dopustniške sezone. Zato sem krenil iz Ljubljane že ponoči, ob treh. To je bila dobra odločitev. Čez Italijo sem vozil brez problemov, temperatura nikoli ni bila višja od 24 stopinj. Vožnja je potekala tekoče, v nasprotni smeri, proti vzhodu, pa v glavnem stoječe kolone, ferragosto… Ko takole drvim po avtocesti, nehote postanem pozoren na vonjave, ki se menjavajo na vsakih nekaj kilometrov. Prevladujejo vonjave kurjih in prašičjih farm ter hlevov govedi. Jutranja meglica in vlaga še povečujeta intenzivnost smradu. Le občasno zadiši po slaščičarni, ko se peljem mimo kakšne velike tovarne slaščic, rogljičev… Vonja sveže pečenega kruha nisem zasledil. Okrog 9h sem bil že v Torinu, Francija je bila vse bliže. Prevozil sem italijanski Sestriere in potem, že v Franciji, nekaj manjših prelazov, super speljana cesta, nato spust do Grenobla. Po dolini je bila peklenska vročina, do 39 stopinj. Slekel sem moto obleko in v kratkih hlačah in majici nadaljeval proti zahodu. Vozil sem skozi nekaj nacionalnih parkov, iskal višje predele in si na ta način zniževal »potovalno temperaturo«. Proti večeru, po prevoženih cca 1000km, sem začel iskati kamp, najprej pogledam na Garmin, potem preverim na netu. Moulin Brulé zgleda OK, grem tja. Najprej receptor reče, da so polni, potem se zmeniva za prostor ob igrišču, pod smreko in ob potoku. Poceni, 11€ kampiranje + dva piva. V recepcijo sem dal preko noči hladiti plastenko radenske, ki me je naslednji dan tešila žejo. V podobnem slogu sem naslednji dan po osrednji Franciji nadaljeval proti zahodu in v mestu Bordeaux obrnil proti severu. Vmes sem naredil pavzo in spremljal MotoGP. Obiskal sem La Rochelle, navtično meko Francije in vozil ob atlantski obali proti prelepi Bretanji, peljal skozi simpatična turistično-ribiška mesteca (Pornic, Audierne…). Zanimivo je bilo gledati nasedle barke. Namreč, razlika med plimo in oseko je ob zahodni obali Francije med 5 in 10 metri, zato barke dvakrat v enem dnevu »nasedejo«.

Naslednje jutro pa proti jugu, pretežno po dežju. Irska je lepa, zelena. Ne vem, če je Federico kdaj obiskal ta otok in ga je intenzivno zelena barva navdihnila za »Verde que te quiero verde«. Zelena barva je na Irskem v vseh odtenkih, še posebno ob sončnem vremenu, ki mi je bilo skromno dodeljeno slabo polovico časa na Irskem. Obkrožil sem celo Irsko, notranjost sem, po nasvetu popotnikov, izpustil. Če bom še kdaj potoval na Irsko, se bom osredotočil na severni del. Seveda je tudi južni del lep, a se na severu ponovi, prizori so povsod približno enaki. Lepa pokrajina, izjemno urejene hiše, povečini pritlične ali največ enonadstropne. Ogromno cvetja na hišah, okrog hiš, vsaka hiša stoji sredi skrbno negovane trave… Skratka lepo, a ne samo od sebe. Ljudje ogromno delajo okrog svojih hiš, predvsem kosijo in negujejo cvetje. Manj zanimiv je severo-zahodni del, pokrajina je podobna tundri, pokrita z nizkim grmovjem in divjo travo, brez dreves. Dodatno slab vtis je bil posledica deževja, ki me je pralo skoraj ves dan, cca 430 km. V tistem delu me je iznenada presenetila revolucija v črevesju in če se ne bi s pomočjo Coca-Cole tudi hitro umirila, ne vem, kam bi počepnil v sili. Cene so »turistične«, pint piva med 5 – 10€, kolikor toliko (za naše pojme) spodobno kosilo med 20-30€, fish&chips okrog 15€, bencin 1,4€/l, vstopnine (seniorske) med 15 – 20€, B&B povprečno med 40 – 100€ za dvoposteljno sobo. Prva dva B&B sem bukiral preko neta, kasneje sem se prepustil naključju, ki me je v Newcastlu stalo 140 funtov, ker nisem našel nobene proste sobe in sem končal v luksuznem hotelu. Pričakoval sem več motoristov, srečal sem jih kakšnih 100. Prevladujejo Italijani in Francozi. Najde se še kakšen Nemec, Švicar… Z domačimi motoristi nisem imel stikov, ker jih preprosto ni bilo dosti na cesti. Pozdravljanje, če že je, je prikimavanje v notranjo stran ceste, ker je desnica na gasu. Glede pozdravljanja, so me presenetili Francozi (v Franciji). Po večini pozdravljajo z visoko dvignjeno roko in te kar prisilijo, da odgovarjaš na enak način. Pozdravljajo celo preko ograje iz nasprotnega pasu avtoceste.

Če je bil večer jasen in lep, je noč prinesla dež. Zjutraj sem moral po nalivu pakirati, ker je ob 9h napovedano izplutje trajekta proti Angliji. Prisvojil sem si eno od »toilete facilities« in se nekako »konsolidiral«. Francoska angleščina...

Obkrožil sem Bretanijo in se ustavil na najzahodnejšem delu, Pointe du Raz, od koder je preko (nevarnega preliva Raz du Sein) lep pogled na otok Ile de Sein.

· Najlepše vreme me je en dan spremljalo v Severni Irski. Vozil sem ob severni obali, pogledal sem si Giant's Causeway, obvozil pretežni del obale po Causeway Coastal Route in užival v lepi pokrajini. Seveda, sončno vreme ni zdržalo dolgo. V daljavi sem videl dež in sem presekal Severno Irsko ter se na ta način izognil nebeškemu blagoslovu.

Naslednji dan sem nadaljeval do pristanišča Pembroke, kjer sem se vkrcal na trajekt do pristanišča Rosslare na Irskem. Nočitev v B&B na izjemni lokaciji, s pogledom na St. George's Channel. https://imageshack.com/a/img924/2084/kKTopp.jpg

Prenočil sem v kampu v starodavni slikoviti luki Saint Malo (https://en.wikipedia.org/wiki/Saint-Malo)

V Brestu sem se srečal s prijateljem, od katerega sem pred letom dni kupil jadrnico in z njo čez Biskaj, skozi Gibraltar in po Mediteranu priplul v Jadran. V živahnem pogovoru sva obudila spomine pred letom dni in si obljubila, da se naslednjo pomlad vidiva na »naši« strani.

Presežniki potovanja po Irski: · Najbolj turistično področje je na jugo-zahodu, znani Ring of Kerry. Cesta je lepo speljana okrog polotoka, a je prenatrpana z avtobusi in avtomobili. Prav moteče, tudi za motor. Dublin je prav tako turistično oblegano mesto, a je tovrstna gneča drugačna, nemoteča, razen če ne stojiš v dolgi vrsti za vstopnico.

Oujeee

· Najslabše vreme je bilo na zahodni obali Irske, na klifih Moher. Škoda. Pihal je močan veter, deževalo je, bili smo v oblaku, ne v megli. Sprva sem odpeljal dalje, ker je bila ob vsem tem scenariju, nepopisna gneča popotnikov iz vseh mogočih držav. Po kakšnem kilometru sem se »vzel v roke« in si rekel: »tukaj si, menda ja ne boš izpustil te znamenitosti…«. Obrnil sem nazaj in se vključil v rajo. Najlepši pogled na klife je bil znotraj »Travelers experience centra«, v kinodvorani.

· Najslabše prenočišče je bilo v Dublinu. Bukiral sem B&B v predmestju, da je bila cena kolikor-toliko zmerna. 195€ za dve nočitvi, relativno poceni in absolutno tesno. Iz lepe tradicionalne irske hiše so spacali »guest house«, natrpali noter knauf stene in naredili kurnike, da se komaj obrneš. Na katerokoli steno potrkaš, je votlo. Ne vem, kaj sploh drži to hišo pokonci. Pa tuš kabina s plastično zaveso, groza. Sicer so bili vsi B&B čisti in urejeni. Umivalniki imajo po večini ločeni pipi za vročo in hladno vodo. Če torej hočeš mlačno vodo, narediš mešanico v umivalniku ali kozarcu, če jo rabiš za umivanje zob. Tečno… · Najslabši zajtrk je bil v Dublinu. V stilu sobe, je bil tudi zajtrk zelo skromen, še več, neokusen. Ko sem bukiral prenočišče, sem dodal po 10€ za vsak zajtrk. Stran vržen denar! Najboljša od vsega, so bila trdo kuhana jajca. Ni nobene fotke, škoda kamere...

· Najboljši zajtrk je bil, seveda, v hotelu v Newcastlu. Kot sem že omenil, sem se vozil po Severni irski, občudoval pokrajino… zanašal sem se, da bom »že nekje« našel B&B, taborjenje mi zaradi vlažnega vremena, ni dišalo. Na koncu se je izteklo tako, da sem šel prenočiti v 5* hotel za 140 funtov. Nek se vidi raskoš… Za zajtrk je bilo na voljo nešteto stvari, jaz sem ostal pri »traditional Irish breakfast«, na Severnem Irskem ga imenujejo »traditional Ulster«

Po osmih urah na trajektu, sem prispel v Portsmouth, tam prenočil v Holiday Express, vklopil gretje in posušil mokro kamp opremo.

· Najbolj živahno je bilo v Dublinu, v predelu Temple bar. Tam so pubi eden ob drugem, skoraj v vsakem je tudi podnevi živa muzika, od tradicionalne irske, preko folk in blues glasbe, do rocka. Za vsakega nekaj. Vsi pubi so polni dobrovoljnih obiskovalcev. V enem dnevu sem tam videl vsaj pet razposajenih dekliščin. Kdo bi si mislil, da so Irke tako zelo temperamentne…

· Najkrajša relacija je bila vožnja po Dublinu. Nisem se prepustil nobenemu Hop In Round Tour, ampak sem iz zbranih prospektov izbral zanimivosti po mojem okusu in opravil transferje po mestu z motorjem. · Najdaljša relacija na Irskem je bila dolga 430 km, od kraja Mallaranny na zahodni obali Irske do kraja Portstewart, Severna Irska. · Najdaljša relacija na celem potovanju je bil povratek domov. Po neprespani noči na neudobnem trajektnem naslonjaču, sem opoldne, takoj po pristanku trajekta v luki Cherbourg – Octeville v Normandiji, krenil jugovzhodno, v smeri doma. »Pa da vidimo, do kam bom zmogel«, sem si rekel in dal gas. Če odštejem pet postankov za tankanje, nisem počival in sem prispel v Ljubljano nekaj pred četrto uro zjutraj. Torej, po 16. urah in 1650 kilometrih, sem odprl garažna vrata in eno pivo. Tisti dan (noč) je bilo prvo.

Povzetek povzetka: Irska je lepa, pojdite tja. Računajte, da bo deževalo, predvsem na zahodu in severu, vsak sončen dan bo nagrada. Menda je tam zelo lepo septembra.

· Najlepši mostovi so na Irskem, razen na avtocesti, po pravilu stari iz 17. in 18. stoletja, zidani iz kamnov, obokani… Promet preko njih poteka po principu »Yield«, skratka dogovorno dajanje oziroma jemanje prednosti. Na celem krogu okrog Irske nisem naletel na kakršno koli težavo. Nihče ne izsiljuje, pogosto nastane zastoj, ker si nasproti stoječa voznika dajeta prednost in traja nekaj časa, da eden od njiju popusti in spelje prvi. Posebno poznan Ha'penny most v Dublinu https://en.wikipedia.org/wiki/Ha'penny_Bridge

Za prvezat dušo.... on-line Sesljan

Ogledal sem si katedralo St. Patrick.

Muzej Jameson je manjši od Guiness-a, zgrajen v opuščeni destileriji, saj so proizvodnjo pred desetletji prenesli v Midleton, na jugu Irske. Ogled je vseboval tudi pokušino Jamesona in primerjavo z Walkerjem in Danielsom.

Jadranka je suha...

· Ni najlepšega ali najslabšega kampa. Vsi, ki sem jih obiskal in prenočeval v njih, so približno enaki. Lepa narava, skoraj golf travica, toaletni prostori čisti a po izvedbi spominjajo na čase JLA. V dveh sem zasledil celo delitev na »angleško in turško (čućavac)« izvedbo WC. Cene med 15 – 25€. Po dobrem počutju bi izpostavil kamp Beara Camping na polotoku Beara. Imel sem ogromno »svojo« jaso, zvečer so me obiskale srne in se pasle ob šotoru, zakuril sem ogenj in užival v tišini in samoti. Ob self made večerji in steklenici Bordojca, sem lahko na jasnem nebu opazoval perzeide. · Najbolj »odpuljena« lokacija je bila opuščena farma, ki jo je nekaj Američanov (predvsem za ameriške moto turiste) »predelalo« v garažo za shranjevanje motociklov, izposojanje in popravilo. Nahaja se v jugo-vzhodnem delu Irske, imenuje se Moto Feirme. Imajo tudi kamp, v katerem sem, na podlagi ogleda internetne strani, nameraval prenočiti, a me je nered odvrnil od tega. Za te sanjače sem izvedel na forumu ADV Rider, na netu izgleda vse lepo, v naturi je drugače. Ob pogledu na vso kramo vsevprek, me je scena spomnila na odlično tragikomedijo iz gimnazijskih časov »Naivne lastovke«

· Muzej irske rock glasbe pritegne na poseben način. Za razliko od gradov in cerkva, sem v muzeju podoživljal mladost, vsa imena so znana, presenečen si, kdo vse od znanih muzikantov je Irec/Irka. Profi muzikantje se naslajajo ob razstavljenih kitarah znanih rokerjev, Marshalih vseh moči, razstavljena je tudi največja mešalna miza v Evropi. Muzej je pravzaprav umeščen v snemalni studio in spremljevalne dvorane. · Uveljavljal sem najcenejše vstopnine. Kaj morem, leta… Je pa prijazno od Ircev, da spoštujejo in razumejo penzionistični status.

· Najzanimivejše oglede bi težko razvrstil. Vsak po svoje me je navdušil. V Belfastu sem si ogledal muzej Titanik. Tam so leta 1911 dokončali in splovili slavno ladjo, ki je nesrečno končala kariero že na prvi plovbi proti Ameriki. V Dublinu sta zanimiva muzeja Guiness in Jameson. Prvi od obeh je večji in impozantnejši. V opuščeni pivovarni je prikazan postopek izdelave piva, naučijo te tudi točenja Guinessa in če si uspešen, prejmeš diplomo. Čeprav nisem poseben oboževalec tega piva, mi je po ogledu pint zelo prijal.

V Mestio smo prišli zaradi nezgode kolega in prevoza njegovega motorja do mesteca že po trdi temi, iskali smo prenočišča, vendar je bilo vse polno, težave so bile tudi s komunikacijo, angleško ni šlo, lažje Slovensko in Rusko.....potem pa se prikažeta dva mlada gruzijca, tudi turista, ki študirata v ZDA....beseda da besedo in kaj kmalu nam pomagata in kličeta za proste sobe.....mestece je majhno in že nekoliko diha s turizmom, nekaj oštarij in lokalov, osrednji del lepo na novo urejen.........dobimo sobe pri upokojenem vojaškem oficirju, kjer smo slovanski bratje dobrodošli, motorje parkiramo v vrt.....naslednji dan planiramo ogled vasi Ushguli, ki je še vedno ostala v nekem drugem preteklem času stolpi prvi zgrajeni v 10 st., ki so največja značilnost te pokrajine Svaneti, so pod UNESCO-ovo zaščito svetovne dediščine. So še vedno relativno dobro ohranjeni in v nekaterih celo še živijo ljudje, ali v hišah, ki so jim prizidane. Za pot, ki smo jo sprva imeli namen prevoziti z motorji, smo se odločili, da najamemo terenca.......razrit kolovoz ni bil primeren za naše težke in neprimerno obute motorje,.....terenski kombi 4x4 Mitsubishi Delica je "kralj" za prevoz več ljudi na teh razritih cestah, malo več se nas je zbasalo v ta mini kombi, kot so predvideli Japonci, vendar je šlo Vožnja je trajala dobro uro, z občasnimi ustavitvami za srečevanje z drugimi vozili. Zanimiva vožnja Lepo se je bilo sprehoditi po vasi, ki je dajala občutek nekega drugega časa, si ogledati cerkvico in občudovati vrhove okoliških gora, res zanimiv filing. V vas še ni "pridrvel masovni turizem", zato nas je bilo turistov malo, nekaj je bilo domačinov, ki so imeli na ta dan verski praznik in so prišli v cerkvico. Nekaj je bilo pohodnikov in tudi nekaj avanturistov s terenci, ki so taborili v šotorih na vrhu hriba, kar smo imeli tudi mi namen, v primeru, da bi lahko prišli z motorji gor. S šoferjem smo se dogovorili za dve uri časa za ogled, potem pa vožnja nazaj, podobno zanimiva, kot gor, vmes se najde kako vozilo, ki mu je zmanjkalo goriva in potem malo pretakajo bencin v kanticah, tudi naš šofer je vozil na rezervi, lučka gorela skoz

Če greš na banko z osebnim dokumentom, lahko prineseš fotokopirano bančno kartico (ali celo samo zapisano številko računa ali celo nič od tega). Kolegu je bankomat "požrl" kartico in je šel na banko z osebno izkaznico, bančna uslužbenka je (pazi to) poiskala njegov TRR in mu izplačala gotovino. Bančno kartico potrebujemo le za plačevanje na avtomatih. Si predstavljaš informacijsko družbo, kjer bi hodili okoli le z osebnim dokumentom, policaj pa bi na podlagi tega preveril ali imaš veljavno vozniško, na podlagi registrske pa tudi, ali je registracija veljavna, kaj vse je homologirano na vozilu in podobno. Tudi prometne ne bi rabil voziti s seboj. Ko greš na registracijo, potrebuješ prometno le zato, da ti vpišejo nov datum, vse podatke pa pridobijo iz registrske številke.

...da ne boste mislili, da vas zajebavam...

· Najprijaznejši ljudje so bili povsod. Nisem imel niti ene slabe izkušnje. Nevsiljivo dobrodušni Irci/Irke na vsakem koraku · Glede občutka varnosti, sem se najbolje počutil na Irskem. V Franciji in Italiji sem skrbno nosil tank torbo z dokumenti, denarjem in ključi, kadar sem se ustavil na črpalki. Na Irskem sem bil popolnoma sproščen · Vožnja po levi mi ni delala težav. To je bilo moje tretje »levačenje«. Vsako jutro sem si le ponovil, da moram voziti po levi in je dalje šlo samo od sebe. Itak te promet »potegne«. · Najslabših cest ni. So le dobre in nekoliko slabše. Tiste z enoštevilčno oznako so avtoceste, štiripasovnice, z ločenima pasovoma za vsako smer. Ceste z dvoštevilčno oznako so regionalne, zelo dobre ceste. Pogosto z dvema pasovoma v eno smer, a brez ločevalne ograje na sredini obeh smeri. Ceste s tri in štiri številčnimi oznakami so lokalne, vendar kvalitetne. Na posameznih odsekih so slabše, vegave, z zlizanim asfaltom. Na teh cestah so pogoste zapore, omejitve, zaradi renovacije in preplastitve vozne površine. Veliko cest, predvsem tistih z več številčnimi oznakami, je speljano naravnost, kar pomeni, da se prilagajajo terenu in so zato zelo valovite, včasih dajo občutek, da si na skakalnici. Po »zaslugi« GPS-a, sem prevozil kar precej kilometrov po cestah s štiri in več številčnimi oznakami. Te so ozke, za širino enega avtomobila, po sredini je pogosto trava, v mokroti (skoraj vedno) zoprno drseča. · Najslabše so talne oznake. Narejeno so iz mase, ki je na debelo nanešena na podlago. Res, da so trajne, a ob (vsakodnevnem) deževju se te oznake spremenijo v drsalnice. Ne le sredinske črte, iz te mase so narejene vse oznake, tudi tiste velike puščice, prehodi za pešce… Slab oprijem poslabšujejo še tako imenovane mačje oči, ki so vgrajene v sredinske črte. Kar neprijeten občutek, ko moraš ob prehitevanju prečkati »to oviro«. · Hitrostne omejitve so precej visoke. Razen v mestih, kjer je v glavnem omejitev 50 km/h, je izven naselij najpogostejša omejitev 100 km/h, tudi na cestah s trištevilčno oznako. Pri nas je na podobnih cestah omejitev med 60 in 80 km/h. Promet hitro teče, precej je divjakov, ki po valovitih cestah poskakujejo kot motokrosisti na progi. · Irski šoferji ne sodijo med presežnike, so povprečni. Nič kaj ne ozirajo na motoriste. Za razliko od Francozov, ki so me prijetno presenetili z veliko toleranco in upoštevanjem motoristov, so Irci pravno nasprotje. Le malokdo se pomakne ob rob cestišča, da bi olajšal prehitevanje. Tudi sem dobil občutek, da takrat, ko sem prehiteval, radi pospešijo. Nimam pojma zakaj, ampak to je moja izkušnja. Lahko, da sem naletel na nereprezentativen vzorec voznikov. · Zelo malo motoristov - turistov sem srečal na Irskem. Vsega skupaj kakšnih 100. Prevladovali so Italijani, nekaj je bilo Francozov in Nemcev, malo Angležev. V Dublinu sem videl nekaj parkiranih motorjev z irsko registracijo. In v Belfastu z angleško.

puding

Vas Ushguli je dejansko skupno ime za štiri vasi - Zhibiani, Chubiani, Chajashi in Murqmeli in je oddaljena od mestca Mestia 45km. Vas Ushguli leži 2200mnm visoko, tako da je najvišji stalno naseljen ležeči kraj v Evropi, ki je stalno poseljene že stoletja, če štejemo ta del sveta še po Evropo menda jih tam stalno živi okrog 250, kot nam je povedal domačin. Vsaka posamezna hiša v vasi ima svoj stolp, ki je služil za zaščito, v katerega so se po potrebi zatekli v primeru napada zavojevalcev in tudi različnih klanov iz okolice . Velikost, višina in število stolpov so simbolizirali moč klanov. Prav tako so v stolpih hranili najdragocenejšo lastnino. Graditelji so bili nedvomno gradbeni mojstri, saj so nekateri stolpi visoki 20 metrov. Vse skupaj pa obdaja neverjetno lepa naravna kulisa gora Kavkaza, ki segajo na 5000mnm. Goro Shkhara (na sliki) je s 5201mnm najvišji vrh Gruzije, ter tretji vrh Kavkaza. V vasi lahko najdemo nekaj prenočišč, ki jih ponujajo domačini, ki se trudijo zaslužiti nekaj od turistov, lokalček za pijačo, tako, da se domačini prilagajajo potrebam obiskovalcev, je pa vse še zelo pristno in neskomercializirano.V Svanetiju živijo Svanetijci, v bistvu pod-skupina Gruzijcev, ki govorijo svoj lasten nenapisan jezik, v teh krajih menda tudi še ni izginilo krvno maščevanje. Povsem običajno je, da srečuješ prebivalce v vasi na konjih, ki so tukaj še vedno zelo uporabni. Gruzijska najbolj slavna kraljica Tamar je imela v tem delu Gruzije poletno rezidenco, po nekaterih podatkih so v Svanetijo na vrhuncu gruzijskega kraljestva shranili neprecenljive zaklade takratnih vladarjev, po legendi naj bi za lokacijo vedela le peščica ljudi in ta info se je prenašala iz roda v rod, zadnji naj bi vedel kje so skriti zakladi 97-letni moški, pred nekaj leti je skušal priti do predsednika države, da bi povedal, kje so zakladi zakopani, a je na žalost prej umrl.... V vasi ni bilo veliko turistov, slišati pa je bilo nemško in angleško govorico, največ pa je bilo Rusov. Slovencev nismo srečali v teh krajih. Samostan nad vasjo, je skromen na zunaj in cerkvica (na sliki) majhna delno vkopana v zemljo, ko pa stopiš vanjo skozi majhen nizek vhod "začutiš dih zgodovine in vere", znotraj res čudovita, kot prestopil v čas tisoč let nazaj.

Tebe sm prasal. Za skalarja vem. Zase tudi. Sm tretja generacija samozaposlenih neto placnikov v proracun. Me pa zanima, ce ti ves, o cem govoris, al hodis nekam u sluzbo? Mene placevat davke ne moti. Moti me, zelo me moti, da so ti davki tako zelo slabo porabljeni, skoraj zapravljeni.

Sem se včeraj vrnil z moto-dopusta, pa je čas, da napišem kratko reportažo. Planiral sem, da odvozim del srbskega TET, nekaj od tega mi je uspelo, nekaj pa ne, več pa v nadaljevanju... Ko sem se vozil skozi Bosno, me je premamilo lepo sončno vreme in makadami, ki so se vodili ob asfaltni cesti čez njihova višavja. Tako sem v Konjicu skrenil levo v hrib ob kanjonu Neretve. Še prej napolnim rezervoar in mal popričam z lokalnimi mačoti v bifeju, kje pa kako najbolje z motorjem v hrib. Sem jim rekel, da sem se lani vozil tu čez in da sva s kameradom @Dr.SPEED prespala.v vasi Grušča pri Omerju. Omerja so vsi poznali, prav zanimivo , so rekli onaj sjedi brko s TAMičem. Fante prosim naj ga obvezno pozdravju, ker nama je odstopil majhno sobico za prenočitev. sončno vreme in lepi razgledi iz ceste nad kanjonom Neretve Pogled z vidikovca na strmo pot navzgor na planoto pod Bjelašnico Na vrhu lepi razgledi čez planoto in pogorja okoli Bjelašnice. Čez planoto se spuščam na drugo stran, da se priključim nekje gl. cesti Sarajevo - Goražde Vmes naletim še na spomenik mednacionalni vojni, ki je harala pred par desetletji Začuda je kar velik del motorja še v tanku, glava motorja sicer manjka, blok je še cel, očitno domačini niso mogli odstranit in prodat na odpadu, Mašina je kar komadina, V10 ;-), verjetno kar trpežna ruska tehnika. Prespim v enem kampu tam nekje od Goražda naprej ob Drini, so mel enga takega fletnega cucka, 6 tedensko jazbečarko Taro se nadaljuje...

oponašam une, ki ninđ nimajo

Zakaj pa tekaš? Ti maš ninjo, pol pa tekaš po ulici. Miš, skrbi me zate. Jaz sem jih pa lihkar zložil in pospravil v omaro. Svoje in njene, ne tvoje oz. vaše Samo ne v Dalmacijo pa v Bosno, ker hočem met mir pred teboj

V Zloveniji se ne bo več splačalo ustvarjat, zaposlovat ali drugače prosperirat. Če Akrapoviču smrkavec (fotr bi ga moral z pasom natepst, čeprav ne tepem svojih otrok) "grozi" z nacionalizacijo, pa še nič ni ustavaril. Najverjetneje niti službe še ni imel. Kam bomo prišli, ko tak izrodek doseže starost 50 let!? Akrapovič je pold znanja in izkušen. In verjamem, da je "scal kri", da je do tega prišel. Kako plača zaposlenim... me ne zanima. Točno vem, da nikogar z pištolo, ali kako drugače zdržuje na delovnem mestu. Svetovno znan podjetnik...doma mu pa smrkavci grozijo. Mesec... obup. Sluzavec brez primere. Govori po naročilu. V živo... Najbolje bo, da se z ženo ločiva, a vseno živiva na istem naslovu, ker ne znava razdeliti premoženje. Zapreva podjetje, prodava vse imetje in ga naloživa na neizsledljive vire. Na cesto vrževa 6 zaposlenih, sam grem na zavod in se pravim budalo, me noben ne bo zaposlil in vlečem podporo. (čeprav sem mal računal na Nejca74 , ampak ma bolj gobec , kot jajca) Žena se prijavi kot mati samohranilka. Dobila bo visoke otroške doklade, ter zastonj vrtec. Kar sedaj ne dobiva, in precej plačava. V najem vzamem hišo, na lizing pa avto in motor. To bo lagodno življenje brez stresa. Pa še "brihtat" se mi ne bo treba kot sedaj, ter skrbeti, kdaj m bodo smrkavci pobrali, kar sem ustvaril. Davki pa...Davke na plače bi morala država prepoloviti. Polovica davka pa dati delavcu. Se pravi delodajalec plača isto, samo da delavec dobi več. Delavec bi več potrošil, ker bi več lahko, ker bi imel. Denar zaokroži, džava pa isto pobere davek. Vsi bi imeli(občutek) da je denarja več, in kupna moč bi se povečala. Kje pa naj država denar dobi... nacionalizacija naj Zidarja, Janšo, Golobiča, Senco, Ropa, Kordeža, Bavčarja, Tovšakovo... te za katere vemo, da niso nič ustvarli, samo pokradli. Tud davčnih dolžnikov je ogromno, nekaterim dolgove celo odpišejo...en je celo Župan. Krediti, ki niso bili kriti...vse je arhivirano. Ne, zgoraj navedenega ne bodo naredili. Sej vemo zakaj ne, ane!? Raje bodo delovnim ljudem vzeli... Če zgleda kot gnoj, če smrdi kot gnoj, če je okusa po gnoju...ja pol je gnoj=politika!

@krucymucy Louis ti prodaja legalnega LeoVince (pride že z vgrajenim katalizatorjem) in paše tudi z orginal center standom: https://www.louis.eu/artikel/leovince-lv-one-evo-exhaust-system-with-eg-be-fuer-yamaha-mt-09-tracer-900-gt/10029500?filter_bike_id=3657&filter_article_number=10029761&list=0032b23542a097563fabf8be5ef43509 Ena izbira ti je tudi Arrow. Med uporabniki MT-09 zelo priljubljen izpuh. Ko sem sam kupoval izpuh za svojo MT-09 sem naredil kar precejšno raziskavo, kje kupiti Arrowa. AS Domžale, ki je bil uradni zastopnik v Sloveniji so mi napisali da so glih nehali sodelovat z Arrow družbo. Potem sem nekako prišel do nemške MT-09 Facebook skupine, kjer sem vidu da kupujejo Arrow izpuhe preko te Italijanske štacune : https://www.racingonelab.com/catalogo.php?cat=&produttore=&moto=1686&search=&promo=&filtroproduttore=&filtrocat=&orderby=produttori.nome ASC&pageID=1 Koliko sem zasledil iz komentarjev niso imel težav. Dostava relativno hitra, papirji legit. Pa še s PayPalom lahko plačaš, tako da maš neko varovalko. Arrow ma dve vrsti kolektorjev. Če boš kupoval bodi pozoren na to. Samo kolektorji s številko modela 71620KZ so legalni, saj pridejo s katalizatorjem. Loncev maš pa več vrst. Po slikah sodeč so tudi kompatibilni s center standom.

Ljudje kupujejo hard enduro motor. Pol jim pa moti, da je bil vožen kot hard enduro motor. Trdijo, da se bat menja na 50ur na 2T stroju. Za MX stroj, ki se ga konkretno goni nonstop to drži. Ko rečem da mu z veseljem snamem krivino da pogleda v cilinder in oceni stanje pa tega noče. Pol ga moti 'neoriginalen filter za zrak'. Dude. Se vpiči specialc v tesnilo pokrova sklopke in trdi da ziher ni originalno. Jaz sam WTF, a sem ti lepo povedal da motor ni bil še nikol odprt? Prešalta na 'kako je stanje sklopke, ker 80 ur endura jo ziher totalno zjebe'. Sam Pol se vpiči v zadnji bremz disk, da nima zaščite in da je potolčen. Ga vprašam če je kaj zvit? Ni. A je znucan? Ni. Kaj je pol problem? In začne bluzit da mu lager na strani diska sumljivo zgleda. Je res da sem kiksnil, ker nisem motorja prej zalavfal. Da je not mešanca izpred 3 mesecev, ko je nazadnje lavfal. In da je akumulator po parih obratih štarterja obupal ker v tem času ni bil priklopljen na polnilec. Po nekaj brcah se mašina zbudi, specialc izklopi zaug po 10 sekundah, motor seveda sam zamuka in ugasne. Zaključek specialca? To je totalno razštelano. A not JD Jetting modra igla s predpisanimi dizami, pilotka celo za cifro večja kot bi rabla bit, ker ne maram lean motorja spodaj. Za grande finale se obregne ob gume. Gume, jebote. A je mislil da mu bom dal nove poleg? Ne razumem kako ga nisem po 2 minutah s pajserjem spajsal z dvorišča, specialca zabitega. Verjetno zato, ker se mi je hčerka sprehajala po dvorišču in res nočem da me vidi all out besnega. Še danes sem jezen

.....ta cajt k si govedino rezu bi ble tut jajce kuhane..... ccccc.....

ohlajena kuhana govedina, čebula, popr, bučno olje, kis ... tok hitr zgoutou, da sliku nism

..... pa glih tja bom šla.... zanalašč.....

Do-It-Yourself - naredi sam.

Lepo narejena tura.Tvojih odlični fotografij in poročil pa smo itak že vajenni, ne? Čestitam ti, Cap.

za prvo so simptomi umiranja bencinske pumpe. za drugo, neenakomerno raztegnjena veriga ni nič posebnega. Pač kliče novo.

Sem skopiral od GO_Tomi Okoli Velebita in štirikrat čez njega ter vse skup stlačil v dva dni in še mal modificiral zarad lenobe. (izpustil Štrbački Buk) Štart in direkt prek Vinice Karlovca mimo Plitvic do Bjelopolje. Od tukaj naprej proti Dobro selo in naprej do Gračca. Začetek popolnoma ravna cesta, ki se kmalu preobrazi v eno najlepše ovinkasto z novim asfaltom opremljeno cesto, kar sem jih odvozil. Asfalt odličen, lepo raven in drži. Peska niti za vzorec kot tudi prometa ne. Srečal en Golf dvojka in to je vse. https://photos.app.goo.gl/GtidxGRzSoKYSsxc8 Od Dobroselo pa se začne asfalt slabšat okolica pa izboljševat. Dosti štukanja, flikanja in kar nekaj lukenj je na cesti, tako da je potrebno kar zmanjšati brzino. Razgledi pa odlični. Prek Graćca nadaljujem do Sveti Rok in preko Mali Alan,Tulove grede proti Paklenici. https://photos.app.goo.gl/Jyt12YoWugnHAGU97 In seveda po makedamu do morja k Mileni prespat. Spoznal Kmeta in Vesno. Dones pa po Jadranki proti Karlobagu. Vzpon do razgledne točke Kubus. Spust nazaj v Karlobag. https://photos.app.goo.gl/gXJFrFr9KDduSCUT7 Nadaljevanje do Novi Vinodolski in postanek za kafe. Smer proti Delnicami nadaljujem preko Lukovo ter Fužin. Lepa cestica za zmerno ovinkanje. Prestop v Slo v Brod na Kupi. Nobene gužve. In seveda prek Kočevja Partizanke domov.

Včeraj popoldne, in ... ... in danes dopoldne.

pa so te po cigarete poslali po moje je polno, ker je testni tudi nadomestni...