Dvorana slavnih

Sem se včeraj vrnil z moto-dopusta, pa je čas, da napišem kratko reportažo. Planiral sem, da odvozim del srbskega TET, nekaj od tega mi je uspelo, nekaj pa ne, več pa v nadaljevanju... Ko sem se vozil skozi Bosno, me je premamilo lepo sončno vreme in makadami, ki so se vodili ob asfaltni cesti čez njihova višavja. Tako sem v Konjicu skrenil levo v hrib ob kanjonu Neretve. Še prej napolnim rezervoar in mal popričam z lokalnimi mačoti v bifeju, kje pa kako najbolje z motorjem v hrib. Sem jim rekel, da sem se lani vozil tu čez in da sva s kameradom @Dr.SPEED prespala.v vasi Grušča pri Omerju. Omerja so vsi poznali, prav zanimivo , so rekli onaj sjedi brko s TAMičem. Fante prosim naj ga obvezno pozdravju, ker nama je odstopil majhno sobico za prenočitev. sončno vreme in lepi razgledi iz ceste nad kanjonom Neretve Pogled z vidikovca na strmo pot navzgor na planoto pod Bjelašnico Na vrhu lepi razgledi čez planoto in pogorja okoli Bjelašnice. Čez planoto se spuščam na drugo stran, da se priključim nekje gl. cesti Sarajevo - Goražde Vmes naletim še na spomenik mednacionalni vojni, ki je harala pred par desetletji Začuda je kar velik del motorja še v tanku, glava motorja sicer manjka, blok je še cel, očitno domačini niso mogli odstranit in prodat na odpadu, Mašina je kar komadina, V10 ;-), verjetno kar trpežna ruska tehnika. Prespim v enem kampu tam nekje od Goražda naprej ob Drini, so mel enga takega fletnega cucka, 6 tedensko jazbečarko Taro se nadaljuje...

· Najkrajša relacija je bila vožnja po Dublinu. Nisem se prepustil nobenemu Hop In Round Tour, ampak sem iz zbranih prospektov izbral zanimivosti po mojem okusu in opravil transferje po mestu z motorjem. · Najdaljša relacija na Irskem je bila dolga 430 km, od kraja Mallaranny na zahodni obali Irske do kraja Portstewart, Severna Irska. · Najdaljša relacija na celem potovanju je bil povratek domov. Po neprespani noči na neudobnem trajektnem naslonjaču, sem opoldne, takoj po pristanku trajekta v luki Cherbourg – Octeville v Normandiji, krenil jugovzhodno, v smeri doma. »Pa da vidimo, do kam bom zmogel«, sem si rekel in dal gas. Če odštejem pet postankov za tankanje, nisem počival in sem prispel v Ljubljano nekaj pred četrto uro zjutraj. Torej, po 16. urah in 1650 kilometrih, sem odprl garažna vrata in eno pivo. Tisti dan (noč) je bilo prvo.

če so mel mladoletnico not, pol je parkiranje dovoljeno

· Ni najlepšega ali najslabšega kampa. Vsi, ki sem jih obiskal in prenočeval v njih, so približno enaki. Lepa narava, skoraj golf travica, toaletni prostori čisti a po izvedbi spominjajo na čase JLA. V dveh sem zasledil celo delitev na »angleško in turško (čućavac)« izvedbo WC. Cene med 15 – 25€. Po dobrem počutju bi izpostavil kamp Beara Camping na polotoku Beara. Imel sem ogromno »svojo« jaso, zvečer so me obiskale srne in se pasle ob šotoru, zakuril sem ogenj in užival v tišini in samoti. Ob self made večerji in steklenici Bordojca, sem lahko na jasnem nebu opazoval perzeide. · Najbolj »odpuljena« lokacija je bila opuščena farma, ki jo je nekaj Američanov (predvsem za ameriške moto turiste) »predelalo« v garažo za shranjevanje motociklov, izposojanje in popravilo. Nahaja se v jugo-vzhodnem delu Irske, imenuje se Moto Feirme. Imajo tudi kamp, v katerem sem, na podlagi ogleda internetne strani, nameraval prenočiti, a me je nered odvrnil od tega. Za te sanjače sem izvedel na forumu ADV Rider, na netu izgleda vse lepo, v naturi je drugače. Ob pogledu na vso kramo vsevprek, me je scena spomnila na odlično tragikomedijo iz gimnazijskih časov »Naivne lastovke«

Muzej Jameson je manjši od Guiness-a, zgrajen v opuščeni destileriji, saj so proizvodnjo pred desetletji prenesli v Midleton, na jugu Irske. Ogled je vseboval tudi pokušino Jamesona in primerjavo z Walkerjem in Danielsom.

še pet dni do odhoda

Povzetek povzetka: Irska je lepa, pojdite tja. Računajte, da bo deževalo, predvsem na zahodu in severu, vsak sončen dan bo nagrada. Menda je tam zelo lepo septembra.

· Najprijaznejši ljudje so bili povsod. Nisem imel niti ene slabe izkušnje. Nevsiljivo dobrodušni Irci/Irke na vsakem koraku · Glede občutka varnosti, sem se najbolje počutil na Irskem. V Franciji in Italiji sem skrbno nosil tank torbo z dokumenti, denarjem in ključi, kadar sem se ustavil na črpalki. Na Irskem sem bil popolnoma sproščen · Vožnja po levi mi ni delala težav. To je bilo moje tretje »levačenje«. Vsako jutro sem si le ponovil, da moram voziti po levi in je dalje šlo samo od sebe. Itak te promet »potegne«. · Najslabših cest ni. So le dobre in nekoliko slabše. Tiste z enoštevilčno oznako so avtoceste, štiripasovnice, z ločenima pasovoma za vsako smer. Ceste z dvoštevilčno oznako so regionalne, zelo dobre ceste. Pogosto z dvema pasovoma v eno smer, a brez ločevalne ograje na sredini obeh smeri. Ceste s tri in štiri številčnimi oznakami so lokalne, vendar kvalitetne. Na posameznih odsekih so slabše, vegave, z zlizanim asfaltom. Na teh cestah so pogoste zapore, omejitve, zaradi renovacije in preplastitve vozne površine. Veliko cest, predvsem tistih z več številčnimi oznakami, je speljano naravnost, kar pomeni, da se prilagajajo terenu in so zato zelo valovite, včasih dajo občutek, da si na skakalnici. Po »zaslugi« GPS-a, sem prevozil kar precej kilometrov po cestah s štiri in več številčnimi oznakami. Te so ozke, za širino enega avtomobila, po sredini je pogosto trava, v mokroti (skoraj vedno) zoprno drseča. · Najslabše so talne oznake. Narejeno so iz mase, ki je na debelo nanešena na podlago. Res, da so trajne, a ob (vsakodnevnem) deževju se te oznake spremenijo v drsalnice. Ne le sredinske črte, iz te mase so narejene vse oznake, tudi tiste velike puščice, prehodi za pešce… Slab oprijem poslabšujejo še tako imenovane mačje oči, ki so vgrajene v sredinske črte. Kar neprijeten občutek, ko moraš ob prehitevanju prečkati »to oviro«. · Hitrostne omejitve so precej visoke. Razen v mestih, kjer je v glavnem omejitev 50 km/h, je izven naselij najpogostejša omejitev 100 km/h, tudi na cestah s trištevilčno oznako. Pri nas je na podobnih cestah omejitev med 60 in 80 km/h. Promet hitro teče, precej je divjakov, ki po valovitih cestah poskakujejo kot motokrosisti na progi. · Irski šoferji ne sodijo med presežnike, so povprečni. Nič kaj ne ozirajo na motoriste. Za razliko od Francozov, ki so me prijetno presenetili z veliko toleranco in upoštevanjem motoristov, so Irci pravno nasprotje. Le malokdo se pomakne ob rob cestišča, da bi olajšal prehitevanje. Tudi sem dobil občutek, da takrat, ko sem prehiteval, radi pospešijo. Nimam pojma zakaj, ampak to je moja izkušnja. Lahko, da sem naletel na nereprezentativen vzorec voznikov. · Zelo malo motoristov - turistov sem srečal na Irskem. Vsega skupaj kakšnih 100. Prevladovali so Italijani, nekaj je bilo Francozov in Nemcev, malo Angležev. V Dublinu sem videl nekaj parkiranih motorjev z irsko registracijo. In v Belfastu z angleško.

· Muzej irske rock glasbe pritegne na poseben način. Za razliko od gradov in cerkva, sem v muzeju podoživljal mladost, vsa imena so znana, presenečen si, kdo vse od znanih muzikantov je Irec/Irka. Profi muzikantje se naslajajo ob razstavljenih kitarah znanih rokerjev, Marshalih vseh moči, razstavljena je tudi največja mešalna miza v Evropi. Muzej je pravzaprav umeščen v snemalni studio in spremljevalne dvorane. · Uveljavljal sem najcenejše vstopnine. Kaj morem, leta… Je pa prijazno od Ircev, da spoštujejo in razumejo penzionistični status.

· Najslabše vreme je bilo na zahodni obali Irske, na klifih Moher. Škoda. Pihal je močan veter, deževalo je, bili smo v oblaku, ne v megli. Sprva sem odpeljal dalje, ker je bila ob vsem tem scenariju, nepopisna gneča popotnikov iz vseh mogočih držav. Po kakšnem kilometru sem se »vzel v roke« in si rekel: »tukaj si, menda ja ne boš izpustil te znamenitosti…«. Obrnil sem nazaj in se vključil v rajo. Najlepši pogled na klife je bil znotraj »Travelers experience centra«, v kinodvorani.

Irska 2018 – povzetek 17- dnevnega potovanja Za letošnje »glavno« potovanje sem izbral Irsko. Odpravil sem se v začetku avgusta, v času velikih vročin in v vrhuncu dopustniške sezone. Zato sem krenil iz Ljubljane že ponoči, ob treh. To je bila dobra odločitev. Čez Italijo sem vozil brez problemov, temperatura nikoli ni bila višja od 24 stopinj. Vožnja je potekala tekoče, v nasprotni smeri, proti vzhodu, pa v glavnem stoječe kolone, ferragosto… Ko takole drvim po avtocesti, nehote postanem pozoren na vonjave, ki se menjavajo na vsakih nekaj kilometrov. Prevladujejo vonjave kurjih in prašičjih farm ter hlevov govedi. Jutranja meglica in vlaga še povečujeta intenzivnost smradu. Le občasno zadiši po slaščičarni, ko se peljem mimo kakšne velike tovarne slaščic, rogljičev… Vonja sveže pečenega kruha nisem zasledil. Okrog 9h sem bil že v Torinu, Francija je bila vse bliže. Prevozil sem italijanski Sestriere in potem, že v Franciji, nekaj manjših prelazov, super speljana cesta, nato spust do Grenobla. Po dolini je bila peklenska vročina, do 39 stopinj. Slekel sem moto obleko in v kratkih hlačah in majici nadaljeval proti zahodu. Vozil sem skozi nekaj nacionalnih parkov, iskal višje predele in si na ta način zniževal »potovalno temperaturo«. Proti večeru, po prevoženih cca 1000km, sem začel iskati kamp, najprej pogledam na Garmin, potem preverim na netu. Moulin Brulé zgleda OK, grem tja. Najprej receptor reče, da so polni, potem se zmeniva za prostor ob igrišču, pod smreko in ob potoku. Poceni, 11€ kampiranje + dva piva. V recepcijo sem dal preko noči hladiti plastenko radenske, ki me je naslednji dan tešila žejo. V podobnem slogu sem naslednji dan po osrednji Franciji nadaljeval proti zahodu in v mestu Bordeaux obrnil proti severu. Vmes sem naredil pavzo in spremljal MotoGP. Obiskal sem La Rochelle, navtično meko Francije in vozil ob atlantski obali proti prelepi Bretanji, peljal skozi simpatična turistično-ribiška mesteca (Pornic, Audierne…). Zanimivo je bilo gledati nasedle barke. Namreč, razlika med plimo in oseko je ob zahodni obali Francije med 5 in 10 metri, zato barke dvakrat v enem dnevu »nasedejo«.

· Najlepši mostovi so na Irskem, razen na avtocesti, po pravilu stari iz 17. in 18. stoletja, zidani iz kamnov, obokani… Promet preko njih poteka po principu »Yield«, skratka dogovorno dajanje oziroma jemanje prednosti. Na celem krogu okrog Irske nisem naletel na kakršno koli težavo. Nihče ne izsiljuje, pogosto nastane zastoj, ker si nasproti stoječa voznika dajeta prednost in traja nekaj časa, da eden od njiju popusti in spelje prvi. Posebno poznan Ha'penny most v Dublinu https://en.wikipedia.org/wiki/Ha'penny_Bridge

· Najzanimivejše oglede bi težko razvrstil. Vsak po svoje me je navdušil. V Belfastu sem si ogledal muzej Titanik. Tam so leta 1911 dokončali in splovili slavno ladjo, ki je nesrečno končala kariero že na prvi plovbi proti Ameriki. V Dublinu sta zanimiva muzeja Guiness in Jameson. Prvi od obeh je večji in impozantnejši. V opuščeni pivovarni je prikazan postopek izdelave piva, naučijo te tudi točenja Guinessa in če si uspešen, prejmeš diplomo. Čeprav nisem poseben oboževalec tega piva, mi je po ogledu pint zelo prijal.

Presežniki potovanja po Irski: · Najbolj turistično področje je na jugo-zahodu, znani Ring of Kerry. Cesta je lepo speljana okrog polotoka, a je prenatrpana z avtobusi in avtomobili. Prav moteče, tudi za motor. Dublin je prav tako turistično oblegano mesto, a je tovrstna gneča drugačna, nemoteča, razen če ne stojiš v dolgi vrsti za vstopnico.

Naslednje jutro pa proti jugu, pretežno po dežju. Irska je lepa, zelena. Ne vem, če je Federico kdaj obiskal ta otok in ga je intenzivno zelena barva navdihnila za »Verde que te quiero verde«. Zelena barva je na Irskem v vseh odtenkih, še posebno ob sončnem vremenu, ki mi je bilo skromno dodeljeno slabo polovico časa na Irskem. Obkrožil sem celo Irsko, notranjost sem, po nasvetu popotnikov, izpustil. Če bom še kdaj potoval na Irsko, se bom osredotočil na severni del. Seveda je tudi južni del lep, a se na severu ponovi, prizori so povsod približno enaki. Lepa pokrajina, izjemno urejene hiše, povečini pritlične ali največ enonadstropne. Ogromno cvetja na hišah, okrog hiš, vsaka hiša stoji sredi skrbno negovane trave… Skratka lepo, a ne samo od sebe. Ljudje ogromno delajo okrog svojih hiš, predvsem kosijo in negujejo cvetje. Manj zanimiv je severo-zahodni del, pokrajina je podobna tundri, pokrita z nizkim grmovjem in divjo travo, brez dreves. Dodatno slab vtis je bil posledica deževja, ki me je pralo skoraj ves dan, cca 430 km. V tistem delu me je iznenada presenetila revolucija v črevesju in če se ne bi s pomočjo Coca-Cole tudi hitro umirila, ne vem, kam bi počepnil v sili. Cene so »turistične«, pint piva med 5 – 10€, kolikor toliko (za naše pojme) spodobno kosilo med 20-30€, fish&chips okrog 15€, bencin 1,4€/l, vstopnine (seniorske) med 15 – 20€, B&B povprečno med 40 – 100€ za dvoposteljno sobo. Prva dva B&B sem bukiral preko neta, kasneje sem se prepustil naključju, ki me je v Newcastlu stalo 140 funtov, ker nisem našel nobene proste sobe in sem končal v luksuznem hotelu. Pričakoval sem več motoristov, srečal sem jih kakšnih 100. Prevladujejo Italijani in Francozi. Najde se še kakšen Nemec, Švicar… Z domačimi motoristi nisem imel stikov, ker jih preprosto ni bilo dosti na cesti. Pozdravljanje, če že je, je prikimavanje v notranjo stran ceste, ker je desnica na gasu. Glede pozdravljanja, so me presenetili Francozi (v Franciji). Po večini pozdravljajo z visoko dvignjeno roko in te kar prisilijo, da odgovarjaš na enak način. Pozdravljajo celo preko ograje iz nasprotnega pasu avtoceste.

Naslednji dan sem nadaljeval do pristanišča Pembroke, kjer sem se vkrcal na trajekt do pristanišča Rosslare na Irskem. Nočitev v B&B na izjemni lokaciji, s pogledom na St. George's Channel. https://imageshack.com/a/img924/2084/kKTopp.jpg

Kaj pa ti veš o parkiranju policijskih avtomobilov, si mogoče zaposlen v policiji? Nisi? Se mi je zdelo. Potem bodi tiho.

Vas Ushguli je dejansko skupno ime za štiri vasi - Zhibiani, Chubiani, Chajashi in Murqmeli in je oddaljena od mestca Mestia 45km. Vas Ushguli leži 2200mnm visoko, tako da je najvišji stalno naseljen ležeči kraj v Evropi, ki je stalno poseljene že stoletja, če štejemo ta del sveta še po Evropo menda jih tam stalno živi okrog 250, kot nam je povedal domačin. Vsaka posamezna hiša v vasi ima svoj stolp, ki je služil za zaščito, v katerega so se po potrebi zatekli v primeru napada zavojevalcev in tudi različnih klanov iz okolice . Velikost, višina in število stolpov so simbolizirali moč klanov. Prav tako so v stolpih hranili najdragocenejšo lastnino. Graditelji so bili nedvomno gradbeni mojstri, saj so nekateri stolpi visoki 20 metrov. Vse skupaj pa obdaja neverjetno lepa naravna kulisa gora Kavkaza, ki segajo na 5000mnm. Goro Shkhara (na sliki) je s 5201mnm najvišji vrh Gruzije, ter tretji vrh Kavkaza. V vasi lahko najdemo nekaj prenočišč, ki jih ponujajo domačini, ki se trudijo zaslužiti nekaj od turistov, lokalček za pijačo, tako, da se domačini prilagajajo potrebam obiskovalcev, je pa vse še zelo pristno in neskomercializirano.V Svanetiju živijo Svanetijci, v bistvu pod-skupina Gruzijcev, ki govorijo svoj lasten nenapisan jezik, v teh krajih menda tudi še ni izginilo krvno maščevanje. Povsem običajno je, da srečuješ prebivalce v vasi na konjih, ki so tukaj še vedno zelo uporabni. Gruzijska najbolj slavna kraljica Tamar je imela v tem delu Gruzije poletno rezidenco, po nekaterih podatkih so v Svanetijo na vrhuncu gruzijskega kraljestva shranili neprecenljive zaklade takratnih vladarjev, po legendi naj bi za lokacijo vedela le peščica ljudi in ta info se je prenašala iz roda v rod, zadnji naj bi vedel kje so skriti zakladi 97-letni moški, pred nekaj leti je skušal priti do predsednika države, da bi povedal, kje so zakladi zakopani, a je na žalost prej umrl.... V vasi ni bilo veliko turistov, slišati pa je bilo nemško in angleško govorico, največ pa je bilo Rusov. Slovencev nismo srečali v teh krajih. Samostan nad vasjo, je skromen na zunaj in cerkvica (na sliki) majhna delno vkopana v zemljo, ko pa stopiš vanjo skozi majhen nizek vhod "začutiš dih zgodovine in vere", znotraj res čudovita, kot prestopil v čas tisoč let nazaj.

Ogledal sem si katedralo St. Patrick.

· Najbolj živahno je bilo v Dublinu, v predelu Temple bar. Tam so pubi eden ob drugem, skoraj v vsakem je tudi podnevi živa muzika, od tradicionalne irske, preko folk in blues glasbe, do rocka. Za vsakega nekaj. Vsi pubi so polni dobrovoljnih obiskovalcev. V enem dnevu sem tam videl vsaj pet razposajenih dekliščin. Kdo bi si mislil, da so Irke tako zelo temperamentne…

· Najlepše vreme me je en dan spremljalo v Severni Irski. Vozil sem ob severni obali, pogledal sem si Giant's Causeway, obvozil pretežni del obale po Causeway Coastal Route in užival v lepi pokrajini. Seveda, sončno vreme ni zdržalo dolgo. V daljavi sem videl dež in sem presekal Severno Irsko ter se na ta način izognil nebeškemu blagoslovu.

· Najslabše prenočišče je bilo v Dublinu. Bukiral sem B&B v predmestju, da je bila cena kolikor-toliko zmerna. 195€ za dve nočitvi, relativno poceni in absolutno tesno. Iz lepe tradicionalne irske hiše so spacali »guest house«, natrpali noter knauf stene in naredili kurnike, da se komaj obrneš. Na katerokoli steno potrkaš, je votlo. Ne vem, kaj sploh drži to hišo pokonci. Pa tuš kabina s plastično zaveso, groza. Sicer so bili vsi B&B čisti in urejeni. Umivalniki imajo po večini ločeni pipi za vročo in hladno vodo. Če torej hočeš mlačno vodo, narediš mešanico v umivalniku ali kozarcu, če jo rabiš za umivanje zob. Tečno… · Najslabši zajtrk je bil v Dublinu. V stilu sobe, je bil tudi zajtrk zelo skromen, še več, neokusen. Ko sem bukiral prenočišče, sem dodal po 10€ za vsak zajtrk. Stran vržen denar! Najboljša od vsega, so bila trdo kuhana jajca. Ni nobene fotke, škoda kamere...

· Najboljši zajtrk je bil, seveda, v hotelu v Newcastlu. Kot sem že omenil, sem se vozil po Severni irski, občudoval pokrajino… zanašal sem se, da bom »že nekje« našel B&B, taborjenje mi zaradi vlažnega vremena, ni dišalo. Na koncu se je izteklo tako, da sem šel prenočiti v 5* hotel za 140 funtov. Nek se vidi raskoš… Za zajtrk je bilo na voljo nešteto stvari, jaz sem ostal pri »traditional Irish breakfast«, na Severnem Irskem ga imenujejo »traditional Ulster«

Po osmih urah na trajektu, sem prispel v Portsmouth, tam prenočil v Holiday Express, vklopil gretje in posušil mokro kamp opremo.

Če je bil večer jasen in lep, je noč prinesla dež. Zjutraj sem moral po nalivu pakirati, ker je ob 9h napovedano izplutje trajekta proti Angliji. Prisvojil sem si eno od »toilete facilities« in se nekako »konsolidiral«. Francoska angleščina...

Prenočil sem v kampu v starodavni slikoviti luki Saint Malo (https://en.wikipedia.org/wiki/Saint-Malo)

Obkrožil sem Bretanijo in se ustavil na najzahodnejšem delu, Pointe du Raz, od koder je preko (nevarnega preliva Raz du Sein) lep pogled na otok Ile de Sein.

Hitri giro po službi.

pomanjkanje kadra, sedaj že invalide zaposlujejo

V Mestio smo prišli zaradi nezgode kolega in prevoza njegovega motorja do mesteca že po trdi temi, iskali smo prenočišča, vendar je bilo vse polno, težave so bile tudi s komunikacijo, angleško ni šlo, lažje Slovensko in Rusko.....potem pa se prikažeta dva mlada gruzijca, tudi turista, ki študirata v ZDA....beseda da besedo in kaj kmalu nam pomagata in kličeta za proste sobe.....mestece je majhno in že nekoliko diha s turizmom, nekaj oštarij in lokalov, osrednji del lepo na novo urejen.........dobimo sobe pri upokojenem vojaškem oficirju, kjer smo slovanski bratje dobrodošli, motorje parkiramo v vrt.....naslednji dan planiramo ogled vasi Ushguli, ki je še vedno ostala v nekem drugem preteklem času stolpi prvi zgrajeni v 10 st., ki so največja značilnost te pokrajine Svaneti, so pod UNESCO-ovo zaščito svetovne dediščine. So še vedno relativno dobro ohranjeni in v nekaterih celo še živijo ljudje, ali v hišah, ki so jim prizidane. Za pot, ki smo jo sprva imeli namen prevoziti z motorji, smo se odločili, da najamemo terenca.......razrit kolovoz ni bil primeren za naše težke in neprimerno obute motorje,.....terenski kombi 4x4 Mitsubishi Delica je "kralj" za prevoz več ljudi na teh razritih cestah, malo več se nas je zbasalo v ta mini kombi, kot so predvideli Japonci, vendar je šlo Vožnja je trajala dobro uro, z občasnimi ustavitvami za srečevanje z drugimi vozili. Zanimiva vožnja Lepo se je bilo sprehoditi po vasi, ki je dajala občutek nekega drugega časa, si ogledati cerkvico in občudovati vrhove okoliških gora, res zanimiv filing. V vas še ni "pridrvel masovni turizem", zato nas je bilo turistov malo, nekaj je bilo domačinov, ki so imeli na ta dan verski praznik in so prišli v cerkvico. Nekaj je bilo pohodnikov in tudi nekaj avanturistov s terenci, ki so taborili v šotorih na vrhu hriba, kar smo imeli tudi mi namen, v primeru, da bi lahko prišli z motorji gor. S šoferjem smo se dogovorili za dve uri časa za ogled, potem pa vožnja nazaj, podobno zanimiva, kot gor, vmes se najde kako vozilo, ki mu je zmanjkalo goriva in potem malo pretakajo bencin v kanticah, tudi naš šofer je vozil na rezervi, lučka gorela skoz

V Brestu sem se srečal s prijateljem, od katerega sem pred letom dni kupil jadrnico in z njo čez Biskaj, skozi Gibraltar in po Mediteranu priplul v Jadran. V živahnem pogovoru sva obudila spomine pred letom dni in si obljubila, da se naslednjo pomlad vidiva na »naši« strani.

Nobena juha se ne poje tok vroca kot se skuha. Tud ta se ne bo. Kar se pa realnosti tice... Se strinjam, da je Boscarol uspesen podjetnik, vendar je tudi "uspesen" populist. Tezek drekac je. Ce bi si ze radi nalili cistega vina. Boscarol, Akrapovic in podobni bi ze zdavnaj preselili vse v tujino, ce bi se tam cedila med in mleko. Seaway je to storil in v kombinaciji italijanskih sindikatov, njihove delovne sile in ekonomske krize odpadel kot knof iz gat. A kdo misli, da bodo ti ljudje res toliko neumni in placevali absurdne davke v ZLO? Izplacali si bodo dobicke pred uveljavitvijo novega visjega davka in takoj za tem prekonfigurirali lastnistvo svojih firm preko neke offshore banana tax heaven firme in ostali s proizvodnjo v Zloveniji, kjer je poceni strokovna delovna sila in trosili dobicke pod tujo zastavo. Koga boli kurac, ce je nova jahta pod British Virgin island zastavo. Saj je vseeno pod kaksno zastavo je, vazno je samo, da se zanjo placa cim manj davka. Najbolj idiotska je pa sploh namera sama o zvisevanju davkov. Namesto, da bi zracionalizirali, konsolidirali mastodonstki birokratski aparat javne uprave, nepotrebne birokrate, miljon obcin ipd in s tem zmanjsali porabo in ustvarili suficit iz pobranih davkov grejo ven s tem. Tej navezi levakov, sindikatov javne uprave bo treba enkrat narediti z novo zakonodajo konec. IMHO

. ... hmmmmmm ... berem cajtnge ... in ...

. ... na prvi šolski dan sem šel kar na dve ... mali ... sladki

kot sm najprej napisal, mladine ne berem že cca15 let, ker majo pri meni credo 0. Repovževi uvodniki so del razloga, da ne kupim več. S tokratnim, se pač moram strinjat. Ne vem kaj te moti, ampak za hec, v Ajdovščini, čez cesto od Pipistrela so 3 zasebne firme s cca dvakratnikom njegovih zaposlenih. incom, fructal in mlinotest. letni promet incoma je večji od pipistrela. Fructal po prodaji spet na polno dela, kupuje IN PLAČUJE kmetom. Incom je, podobno kot Pipistrel, globalni player. Da se ne boš matral z iskanjem, kaj zaena žvau je to, incom je en največjih evropskih proizvajalcev....sladoleda. Ne, Slokar ni tako televizičen kot Ivo, Igor in Marjan, TI household names. Pa še zadnjič v tej debati. nism levičar per se. Nism. Ampak na desni strani je izbira borna, zame popolnoma nemogoča. Sicer, objektivno, res ne morem mimo janševih osebnih pizdarij, in je verjetno on glavni kamen spotike, Še zdaleč pa ni edini. Trdim da živimo v Evropi, nastali na vrednotah stare Grčije in AvstroOgrskega rasvetljenstva. Kar ponujajo naši "desni" in Orban to ni. In to NE POMENI, da sem avtomatiše za Levico!!!!!!!! Kar rohnijo, (predvsem Kordiš) je pogosto norost. Ampak vem tudi, da imate Desnosučni v Sloveniji neko težavo z razumevanjem drugačnih. Na vseh področjih. Politično načelo, če nis z nami, si proti nam jemljete zelo resno. Pa vse je podtaknjeno. Če nis za janšeta, si zihr za zokija, kučana cerarja...jok fantje, jez sm za normalne, in se trudim tako obnašat.

Je verodostojen, za potrebe prekrškovnega postopka.

@Kugelschreiber Ha ha ha. Repovžev demagog v vsem svojem dosegu. Seveda ja. Šefi podjetij v večinski državni lasti, katerih pozicija je odvisna od aktualne oblasti so pa res relevantni sogovorniki na temo gospodarskih neumnosti taiste oblasti. Ha ha ha. Seveda se bo kdo zdaj spotaknil ob Revoz. Ta ni v lasti države. Sam veste kako gre biznis tam? Iz matične družbe sporočijo, koliko subvencij pričakujejo za Revoz. In če jih ne bi bilo, bi že zdavnaj spakirali kufre in šli. Ne tako dolgo nazaj smo lahko preko medijev spremljali to debato. Njim se jebe zato, kar država počne. Ker si vse preko neposrednega pritiska na taisto državo povrnejo posredno. https://www.dnevnik.si/1042516956 https://www.had.si/blog/2014/05/08/renault-revoz-in-225-milijonov-eurov-drzavne-subvencije/ Katera druga velika podjetja so še? Energetika? Vse državno, vse prepredeno in prestreljeno s politično nastavljenimi kadri. Ti bojo seveda zelo glasni. Sploh v smeri kot Gospodar hoče. Mogoče Železnice? Hja, ne bo šlo. Pošta? Hja, ne bo šlo. Ne bo šlo ker je v tej zafurani državi Država sama največji kapitalist. In v kolikor hočeš dobiti iskreno mnenje je treba iti po nekoga iz privat sektorja ki ima jajca in mu poslovanje ni ogroženo, ko pošlje vse skup v tri p.m. Seveda s tem odpadejo takoj vse večje, mini in mikro firme, ki so v zasebni lasti, večino prometa pa ustvarijo zgolj s poslovanje z Državo oz javnih sektorjem. Teh je v Sloveniji veliko. Okoli onih 4 milijonov subvencij in nepovratnih sredstev. Boscarolova firma je v 2015 naredila 15 mio prometa letno. Se pravi v enem (pri nas še vedno kriznem) letu skor 4x tolko, kot je v vsem svojem obstoju pokasirala od države. Meni to zgleda kot fenomenalen ROI. Kak je pa ROI državnega kapitalizma? Povprečen donos državnih in javnih podjetij je okoli 1 - 2% letno. Inflacijo lih pokrijejo. Kolko je ROI za milijardo pa pol in nekaj drobiža TEŠ6? Ob par deset mio izgube na leto, s katero ogroža stabilnost matične družbe? Globoko negativen. Kak je ROI za rešene banke? 3x bailout NLB-ja do sedaj? Globoko negativen. A tu se nek obskurni levak na čelu ene obskurnega levefa pamfleta obeša na 4 mio, ki so preko davkov verjetno že itak vrnjeni? In ljudje to gladko kupijo? To niti smešno ni več. Če koga zanima zakaj Repovž take klamfe serje kot jih serje. Lastniška struktura podjetij oz skladov, ki si lastijo Mladino. Mladina je kredibilna tolko ko Dnevnik. Al pa Delo. Al pa RTV. Al pa Nova24 in kar je še ostalega medijskega sranja v tej državi.

sem že napisal pa bom še enkrat.. govori v svojem imenu in ne vleci drugih noter . zgovarjanje na druge in kolektivno odgovornost ? Plebiscit o samostojnosti Slovenije je potekal 23. decembra 1990, na njem so se slovenski volivci odločali o vprašanju »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« https://sl.wikipedia.org/wiki/Plebiscit_o_samostojnosti_Slovenije za kaj smo se izrekli slovenci takrat??? in kakšno je dejansko stanje? - smo samostojni? ne nismo ..ker smo v eu in nato. - smo neodvisni? ne nismo .. ker smo v eu in nato .. suvereni? ne me smejat.. na plebiscitu sem bil za odcepitev.. na referendumih o eu in nato sem bil proti ..torej pljuvam po vseh , ki ne upoštevajo največje volje slovenskega naroda , ki jo je le ta izrekel na plebiscitu.. glede na to , da do dandanes niso izpolnjeni pogoji plebiscita in volja naroda za ketere se je izrekel , no potem do take vlade , ki bo to uredila- so zame vse vlade nelegitimne in delujejo v nasprotju z voljo naroda.. mandat 4 leta? 10 let naj bo..pa kazensko imuniteto vzet vsem od poslancev , ministrov in predsednikov..se bodo hitro menjavali in slejkotprej bodo na položaje avtomatsko prilezli nekateri, ki bodo naredili več dobrega kot slabega... mogoče enkrat tudi udejanili voljo slovenskega naroda s plebiscita...do takrat pa fakof vsa politika. zdej morm pa na šiht , da bom dodelal te ure , ki so mi bile neprostovoljno odvzete s strani prebavnih težav..čao banda

Včeraj: na cesti med Idrijo (Podrateja) in Godovičem (pr' barak) in v obratni smeri, so zaradi del na cesti (1 X) in del nad cesto (2 X) še vedno trije delujoči semaforji, vendar včeraj "fotografisanje nije dozvoljeno" ni bilo aktualno. V Idrijski Beli je letošnja kopalna sezona končana. Jaz sem bil včeraj še vedno oblečen v poletno kolesarsko oblačilo.

Malce sem brskal po netu in našel tole zanimivo pesmico, ki me malce spominja na ??: If You Give a Mouse a Motorcycle If you give a mouse a motorcycle, don’t be too surprised if he starts behaving strangely once he knows he’s motorized. He may act a bit bizarrely. He may dress a little weird. He might buy a leather jacket and then grow a honkin’ beard. When he straps a helmet on his head and boots upon his feet, then you’ll see him pop a wheelie and go racing down the street. Pretty soon he’ll find he’s fond of doing motorcycle tricks. He’ll be jumping over cars and trucks and buses just for kicks. He’ll start working at the circus where he’ll take away your breath as he rides with other rodents in the flaming cage of death. When he accidentally crashes he’ll have no more fun and games; just the screech of twisting metal as his bike explodes in flames. And without his motorcycle he’ll be fired from his job. He’ll become depressed and lonely and a sad and smelly slob. And the only way to save him from this misery and pain is to buy another motorbike so he can start again. So remember this advice: Don’t even trust him with your keys. If you need to give a mouse a gift, it’s best to stick with cheese. --Kenn Nesbitt

Oujeee

»Ko sem v podjetju ponudil zaposlenim deleže po polovični ceni, kot sem plačal jaz, ni hotel nihče kupiti!? Odgovor vseh je bil enak: "Nismo vsi tako pogumni in neumni, da bi vlagali svoj čas in denar v podjetja.« Dobiček si delimo vsi zaposleni, izgubo pokrivamo lastniki?! Če podjetje iz objektivnih razlogov propade, vsi izgubimo službo ( lastniki in zaposleni), premoženje in vse prihranke vložene v podjetje, ki je zagotavljalo delo in plače vsem, pa izgubijo samo lastniki. Če delavcu kaj ne paše, lahko stavka, kaj pa lastnik? Ko bo enkrat nekaterim jasno, da brez dela ni jela in da brez vlaganja ni dobitka, bo tako kot je. Ko bo g. Mesec in njemu podobni enkrat v življenju vložil 1€ svojega denarja, ustvaril eno delovno mesto in prispeval 1€ z svojim delom v državno blagajno, bo imel pravico komentirati in obtoževati delodajalce in lastnike podjetij. Verjemite, podjetniki, lastniki in delodajalci bodo še naprej ustvarjali dobiček, ustvarjali nova delovna mesta, polnili državno blagajno navkljub g. Mescu in njemu podobnim. Kdo je on, da si dovoli žaliti in obtoževati vse vprek? Naj objavi kakšno plačo prejema on in njegovi sodelavci, kdo mu jo plačuje in kakšne bonitete uživa! Naj objavi svoje premoženje in kako ga je dobil? Naj objavi koliko delovne dobe ima in kaj je do sedaj koristnega storil za to državo. Naj pove, koliko lastnega denarja je do sedaj doniral za pomoč potrebnim. Jaz osebno in moje podjetje smo v 28 letih donirali, podarili, sponzorirali več sto tisoč evrov prostovoljno kot družbeno odgovorni in še jih bomo. Ljudje, šport, kultura, humanost potrebujejo konkretno pomoč in ne populizem kot ga izvaja g Mesec in njegova levica. Pa še o migrantih. Ko bo g. Mesec ali kdo drug iz levice sprejel prvega migranta na svoj dom, potem bo imel pravico obtoževati in nam vsiljevati svoja prepričanja. Zelo me žalosti, ko prebiram nekatere komentarje ljudi, ki žalijo vse počez in je za njih vsak delodajalec, privatni lastnik tajkun, lopov in še kaj. Ja, kje bi pa delali, če ne bi bilo podjetij, tovarn? Zakaj jih ti kritiki sami ne odprejo podjetja, vložijo svoj denar, čas in še kaj ter zaposlijo sebe in sebi enako misleče? Ja, potem pa bi lahko to podjetje podarili zaposlenim ali družbi kot sami predlagajo in celo zahtevajo po prepričanju levice. Dovolj imam vseh teh nakladaj in populizma. Gremo delat, da bo denar za davke in plače g. Mesca in njegove levice. Nisem strankarski človek in vedno sem in bom podpiral vse dobre ideje ne glede iz katere strani prihajajo.« Zapis solastnika Kamenkrasa.

..... brez skrbi..... na vse sorte..... ....rabis nasvet?.....

Ni problem v umetniku, temveč v navdihu.

Hud komentar.... V čem je problem? Srbščina pač nima dvojine.

za družine, saj so vsi ena velika družina

Mene pa je lani na AC ZG BG na meji z Srbijo ujel na odstavnem, ko je vse stalo po vec ur pri 38 °C pa je peljal pred mano, ker je bilo polno potnikov na odstavnem in mi delal prostor. Ocitno so eni bolj zategnjene sorte.

Bolj pomemben je občutek na motorju kot pa spodnji del hrbtenice. Na GP-ju tri dni pripravljajo motor za nedeljo popoldan, misliš, da uglašujejo "auspuh"?

ohlajena kuhana govedina, čebula, popr, bučno olje, kis ... tok hitr zgoutou, da sliku nism

Potopis sem končal in nič ne more več biti off-topic. Zdaj se lahko začnejo debate, mnenja, vprašanja... tudi poezija. Konec koncev sem tudi sam vpletel Lorco...