Dvorana slavnih

Sem nov na forumu in še jaz predstavljam moja konjička Sem bolj na italijanih...

4. DAN: Takoj za dobro jutro serpentine na Gotthard pass (tunel sva spustila in raje zagrizla v hrib, sva pa prej v dolini naletela na vrtalko »Heidi«. Na Gotthardu sva si privoščila v izi zajtrk z razgledom. Plan je bil ogledat si še sotesko Teufelsbrucke, a sva videla bolj malo, ker se gredo dela na cesti in se ni dalo kar tako ustavljat…tudi sicer je v Švici ogromno dela na cesti, ampak ceste, sploh po prelazih so v piko. Naslednji prelaz je bil Furka Pass, z izjemno panoramo na naslednji cilj Grimmsel pass, vmes sva se poslikala še pri slavnem neslavno zaprtem hotelu Belvedere potem pa na Grimmsel pogledat, če svizci zavijajo čokolado v folijo (Murmeltierpark)……no te špehbombice so tkooooo lene, ne vem, če se je eden od njih v pol ure celo enkrat premaknil, tako da dvomim, da jim gre zavijanje hudo od rok hahahah....so pa tko kjut, to pa ja. In ker je kljub norim ovinkom po prelazih manjkalo adrenalina, sva se šla malo guncat na viseči most in peljat še z najbolj vertikalno železnico Gelmerbahn (včasih je bila to tovorna železnica za akumulacijo na vrhu, danes pa prav fajn služijo s turisti)….čeprav nekaj hudo adrenalinskega ni, mogoče da bi se na pol poti strgala zajla in bi mal bl letel po bregu navzdol hahahah. No na poti navzdol se je vreme spet skisalo in spet so bili v igri deževniki. Ko človek misli, da ne more bit slabše pa se najdejo še švicarski organi, ki ti za 3 km/h (čisti speeding hahahah) zagrenijo dan….no za tistih 40 chf so se ornk namatral, najprej d so se končno zmenil, kterga od naju bodo oglobil, potem jim pos terminal ni delal, niti drugi ne, ampak na konc so dobil tist dnar, čeprav plačilni je tako izpolnjen kt če ne bi bil, sm kdo se bo pričkal z njimi, glede na višino kazni kot jih majo,sva jo še dobro odnesla z najnižjo. Drugače tako vzorne vožnje kot v Švici še nikol nisem vidla, vsi vozijo striktno po omejitvah, vsi dajejo žmigavce, noben ne prehiteva, ne trobi…..ne vem od kje tisti Švicarji na naših AC k se vozjo 200 do 300 pa blendajo že en kilometer za tabo. No zaključek dneva je bil mal boljši po osvojenem Simplon Pass-u. Prenočišče pa spet nekje v rovtah, po 40 minutni vožnji v rahlem dežju, po temi, cesti široki za en avto v neke hribe, ko se človek vpraša, če »Jožica« sploh prav kaže sva celo prilezla do smučarske vasice in čist fajn hotelčka…..dobila, kot se je ata na recepciji izrazu »the best room«, z dvema tuš kabinama in dvema wc-jema, sm noben ni bil tolk velik, d ne bi blo treba ritensko not in da ti kolena ne bi gledala čez prag, ko si na školjki hahahha.

6. DAN: Štart v kislo jutro, zajtrk na poti in vožnja preko zelene hribovite švicarske pokrajine posejane s tipičnimi lesenimi hišami, ki bi bila še bolj fotogenična ob kakšnem sončnem žarku je popravil obisk tovarne čokolade Cailler, kjer sva se na koncu interaktivne predstavitve (še boljše kot pri sosedih pri Zotter-ju) zgodovine izdelave čokolade dobesedno obžrla cukra na degustaciji (all you can eat oziroma pojej tolk, da ti je na koncu slabo hahahah). Dodobra sva izropala še trgovinico (v Franciji isto čokolado prodajajo pod znamko Nestle) in si šla okus malo popravit v Gruyeres….vasico znano po siru grojer in z vonjem po starih prešvicanih štumfih hahahah. Seveda nisva mogla spustit sirovega fondija (ugotovila, da so nama policaji par dni nazaj odžrli glih en fondi hahahaha), ogleda gradu in H.R. Gigerjevega alien bara (res hud ambient), kjer sva vase zbasala še tradicionalne meringues de Gruyeres z double creamom in v dežju začela z Route des Grandes Alpes (s tolažilno mislijo slab začetek dober konec). Prespala sva v apartmajčku v neki manjši smučarski vasi (tam ima vsaka vas ene tri žičnice in par smučišč :P) sredi gozdov, ata nama je zrihtal še večerjo, zjutraj nabrane jurčke, potem pa spat, ker naslednji dan je bila v planu misija napad na Mt. Blanc oz. Aiguille du Midi.

Lacen si full drugacen

11. DAN: Po zajtrku na hotelski strehi ob bazenu in s pogledom na »french riviera« (never mind golobe, ki so z umazanimi parklji tacali po krožnikih hahahah) sva zavila nazaj proti hribom, da dokončava Route des Grandes Alpes, ostal nama je še Col de Turini potem pa ovinek nazaj na riviero in mondeni Monaco, ki naju ni pretirano fasciniral (pojma nimam, kaj folk vidi v tem nagnetenem mestu na skali), malo šetanja po promenadi….«wellcome to french riviera«, sladoled potem pa še en krogec po trasi steze F1, vmes sem opazila trgovino Diesel in sva naredila po gužvi še en krogec, da sem si šla nazaj kupit že fuuul časa ugledane čeveljčke hahahah (ja kaj, pri nas se jih ne dobi…..babe žabe pač), v izložbi sosednje trgovine sva gledala, če bi vzela še enga Lambota za tist drobiž, k nama je ostal, sam ne bi šel v kufr hahahaha…. potem pa via Italia in jajcanje v nemogočem italijanskem prometu po obalni cesti mimo San Rema in še malo naprej do prenočišča.

5. DAN: Po top zajtrku (clo jajca so mel, kar je v Italiji cel luksuz) pa malo spremembe plana glede na ne najbolj obetavno vremensko napoved v naslednjih dneh in že ta dan napad na Great St. Bernard Pass pogledat bernardinčke (menihi so jih začeli vzrejati tukaj gor pred okoli 300 leti)…tak pesjanar bi kar bil, glih prav len, da ga ni treba stokrat na sprehod peljat hahahha, še kratek sprehod po muzeju, kako so včasih živeli tukaj gor, nabava spominkov, malo navzdol pa spet navzgor še na Petit St. Bernard Pass zalizat nagačenga svizca (nč ni blo iz princa, pač ni žaba hahahah) in ob razgledu na s soncem Mt. Blanc sva končala v megli, da bi jo lahko rezal z mačeto na Cormet de Roselend (šele čez dva dni , ko sva se z druge strani spet peljala čez sva videla, kje sva se sploh vozila), čez Chamonix nazaj v Švico (Saxon) prespat

Ko sem pred meseci, v iskanju indijskih zanimivosti, ugledal Palačo vetrov in cesto, ki pelje ob njej je bila moja želja, da se tudi sam pripeljem z G-jem do palače. Preprosta "motoristične potreba", da G-ja pofotkam ob palači. Željeno je bilo tudi storjeno in že tipkam po Garminu ter iščem želeni (poceni, kaj pa drugega) Tony hostel. A glej ga zlomka, Zumo "izvrže morje" hostlov, le mojega "Tonča" ne. Po občutku se peljem v smeri, kjer naj bi se nahajal in kakšnih 500 m pred želenim ciljem Zumo le "spregovori" in me pripelje pred vrata iskane lokacije. Če sem imel v Agri le "špuk" do Tadž Mahala imam tukaj dobra 2 km do moje zanimivosti, ki si jo želim ogledati ob jutranji in večerni svetlobi. Palača vetrov ali Hawa Mahal kot se uradno imenuje je zgrajena v petih nadstropjih. Zaradi njenih majhnih okenc, ki jih je skupaj kar 950, pogled nanjo spominja na nekakšen čebelnjak, vendar so ta številčna okna služila prav posebnemu namenu. Hawa Mahal predstavlja del kraljeve palače, kjer so imele svoj poseben prostor dvorne dame. Ta majhna okenca so jim omogočala enega redkih pogledov v svet. Skoznje so namreč na skrivaj opazovale dogajanje na živahnih ulicah Džaipurja. Ker pa je skozi okna vedno pihljal rahel vetrič, je palača dobila po tem tudi ime – Palača vetrov. Pred večerom se napotim proti moji palači, da vidim kako je videti ponoči, ko je osvetljena - pač moja foto "razvada". Ravno se dobro namestim na mestu nasproti nje ko se začno prižigati luči. Na moje veliko razočaranje so luči čudne vijolične barve in moja predstava o čudoviti osvetlitvi palače se spremeni v razočaranje. Oranžno-rdečkasto zgradbo osvetljuje vijolična svetloba. Bljak, sicer stvar debate, kdo je brez okusa (mogoče pa ne razumem pomena vijolične barve pri Indijcih, saj kasneje pri vračanju k "Tonču" naletim še na dve zgradbi osvetljeni z vijoličnimi lučmi) ? Preden prispem v hostel zavijem še v ulično restavracijo na večerjo. Nekaj vrst omak, riž, čapati, ter nizka cena mi odženejo misel o, vsaj zame, neprijetni osvetlitvi palače. Prijetno utrujen se zavalim v, kot je že v Lonely Planet-u opisano, trdoooo in "glasnooo" posteljo. Glasno je predvsem zaradi živ-žava pod sobo, saj ima "Tonč" svoj hostel neposredno ob avtobusni postaji in 24 urni "panj" vre od, tudi nočnega, življenja. Vse omenjeno je kljub utrujenosti krivo, da se ponoči zbudim vsaj "175-krat". A to me ne utrudi in zmoti moje namere ter še pred sončnih vzhodom odhitim proti palači. Prvi trgovci v ulicah po katerih se sprehajam že pometajo in čistijo svoje dele ulice pred trgovinicami ali stojnicami. Nekaj ljudi še spi na ulicah ali na avtomobilskih kesonih. Na nekaj mestih že leži trava oz. nekaj zelenega kamor prihajajo "svetinje" (krave) na svoj jutranji prigrizek. Dobijo vsaj nekaj zelenega, saj čez dan v glavnem brskajo po smeteh, da najdejo še kakšen "smetarski bombonček". Že stojim na včerajšnjem mestu in čakam na foto "streljanje", ko bo sonce začelo osvetljevati moj cilj. Tokratna palača se pokaže v povsem drugačni luči. In to je tisto za kar sem se ustavil v Džaipurju. Po uri "dela" se počasi začnem vračati k mojemu "Tonču". Na poti doživim še vse mogoče. *VOPP Popoldne preživim v hostlu in si pripravljam "plan dela" za vnaprej. Po medsebojni komunikaciji od prijatelje dobim naslov, (tudi email) kje v Indiji se nahaja njegov sin. Glej kakšno naključje, ravno jutri se peljem mimo, ko grem pogledat Om Banna (motoristični) tempelj. Seveda mu pišem (njegovemu sinu) in se najavim. Ponoči dobim njegov (Gyan Puri) odgovor in navodila kako naj ga poiščem. Zgodaj zjutraj se poslovim od Tony-ja in okrog poldneva sem že na lokaciji v bližini mesta Jadan, kjer se nahaja Om Ashram v katerem dela in živi svoje življenje Gyan Puri (Grega). Srečanje je resnično obojestransko prisrčno. Po izjavi Gyana sem imel izredno srečo saj je njihov "učitelj" guru (Paramhans Swami Maheshwarananda) ravno v tem času prisoten v Ashramu. Zato me tudi popelje k njemu, da me predstavi, in pove kakšna čast ga je doletela (Gyana), da je prišel "zemljak" z motorjem k njemu na obisk iz daljne Slovenije. Z gurujem spregovoriva le par besed, saj je moja duhovnost bolj na nivoju "veter v laseh" in nič drugega. Povabljen sem na kosilo, ki si ga udeleženci v Ashramu pripravljajo sami, nakar me Gyan popelje po "ranču" do veličastne zgradbe, ki je še v nastajanju – gradnji. Tu pa tudi moja spodnja čeljust ni zdržala in je padla dol in je trajalo in trajalo in trajalo preden sem jo lahko spet pridružil k zgornji. Veličasten dom joge in duhovnosti v obliki simbola OM je kot del izobraževalnega in raziskovalnega centra Om Vishwa Dip Gurukul Svami Maheshwarananda. Zame res enkratna, dih jemajoča, zgradba ! Žal je mojega obiska pri Gyanu prehitro konec in že odhitim proti načrtovani točki na moji poti po Indiji. In to je (verjetno) edini motoristični templju na svetu. Motoristični tempelj !, kdo bi si mislil, da to tudi obstaja, a Indijci pri katerih je verstev in sekt "mali milijon" tudi to očitno ni nič posebnega. "Blizu indijskega mesta Jodhpur (50 km južno) je postavljeno svetišče "čarobnemu" motociklu. Svetišče Om Banna nosi ime po motociklistu (Om Singh Rathod), ki je leta 1988 izgubil življenje v prometni nezgodi – zaletel se je v drevo ob cesti in za poškodbami umrl. Dan po nezgodi je lokalna policija počistila sledi nezgode in motocikel odpeljala na postajo. Dan kasneje je motocikel izginil s parkirišča policijske postaje. Našli so ga na mestu nezgode in ga nemudoma vrnili na policijsko postajo. Motocikel je v dneh za tem trmasto izgineval s parkirišča in se "vračal" na mesto nezgode, vse dokler okoliški prebivalci niso izvedeli za dogodke in rodilo se je prepričanje, da je motocikel zaklet. Postavil so mu tempelj imenovan Bullet Baba’s Temple, ki je znan tudi kot tempelj Om Banne. Med tamkajšnjimi prebivalci velja prepričanje, da preminuli motociklist še vedno bdi nad vozniki na cesti med mestoma Bangdi in Chotila ter jim v nesreči priskoči na pomoč".(info by Motosvet) Tako, tempelj je "pregledan ter pofotkan", in lahko naredim še eno kljukico v moji indijski zgodbi in že šibam naprej do mesta Džodpur (Jodhpur - modro mesto). Tik pred iskanim Hill View Guest hostlom postanem "pametnejši" od Zuma in že se peljem proti mojem hostlu po tako ozki ulici, da mi nekajkrat celo bočni torbi "preizkušata" modro barvo uličnih sten, po kateri je mesto tudi dobilo ime. Glede na to, da sta tudi moji torbi modre barve večje "škode" ni ne na stenah in ne na torbah. Se nadaljuje . . .

2.DAN: Po zajtrku (glede na to, da smo v Italiji je bil celo normalen, ne samo rogljički in cuker na cuker) sva v soncu (ne moreš verjet), sm neke sparine ravno ni blo, pičila čez Corvaro na passo Pordoi (jp, snežna pravljica), mimo Ponte Nova, Bolzana, Berana in seveda na Stelvio (čeprav že petič, samo te točke pač ni za spustit, če smo že tam), začuda neke gužve ni bilo (mraz je super, ker ni mušic in glih en tolk zoprnih biciklistov). Potem pa do Lago di Resia pogledat potopljeni zvonik, se mal posončit, malčka potem pa gasa za Švico …..dalje preko Ramosch-a, Zamez-a , Fuorn Pass-a, Umbrail Pass-a v Livigno tankat tapocen benz (brez davka, res luksuz glede na italijanske cene benza) do prenočišča v Pontresini (vse nočitve sva bukirala vsak večer prej preko bookinga ali airbnb-ja, ta praksa se je do zdaj izkazala kot top varianta, tudi cenovno, ker Švica je, kar se nočitev tiče kar neprizanesljiva do denarnice). Ko sva se razpakirala je bil plan najt odprto trgovino…..skoraj mission impossible, v Švici je ob delavnikih 18.30 vse zaprto, sobote, nedelje pa nič odprtega (mi smo čist razvajeni)….no rešila naju je trgovinica na bencinski in večerja je bla top…brokoli pa pšanc itak.

Plan za precejšen del letošnjega poletnega motodopusta je bil sicer v pretežnem delu narejen že lani v okviru potepanja po Toskani, a sva bila prisiljena zaradi grozljivo slabega vremena (poplave, sneg, mraz in podobne fajn zadeve) usekat plan B in drugi del dopusta predrsat po Srbiji. Tako da letos ni bilo druge, kot da končno napadeva švicarske prelaze, Mont Blanc, Route des Grandes Alpes in se navohava sivke po Provansi. 1.DAN: Na predvečer lepo vse spakirava, tudi najpomembnejše...futr .Seveda je na planiran dan odhoda neumorno scalo kot iz škafa….in naslednji dan še kar….in še naslednji dan, čeprav po vremenski naj ne bi…..ampak ker sva skalkulirala, da najin plan ne bo šel čez, če se ne spokava, sva se sredi dneva neprodušno (kao, ker meni je glup deževnik spustil že po pol ure grrrrrr…..se priporočam za nasvet glede res dobrega dežjaka, ker v 4ih poskusih še nisem našla uporabnega, vsi do zdaj sicer držijo vodo ampak potem, ko je že noter ) zapakirala in planila v naliv…..nekje do Kranjske Gore sva se krasno stuširala, potem se naju je vreme končno usmililo in sva po suhem oddirkala čez Tolmezzo, Cortino D'Ampezzo čez zasnežen in mrzzzzzel (okoli 1 stopinje se je vrtelo) Passo Falzarego (jeeeeeej prvi letošnji snežak in zimske radosti….by the way gretje ročk je lifesaver) do Arabbe kjer sva bukirala prenočišče, navalila na večerjo iz moje superduper torbice (sicer res zgleda, da nič ne vozim sabo v primerjavi s kamelo, sam taglavne stvari so v moji torbici hahahah) in se do jutra ravno odtajala.

7. DAN:Po belih švicarskih jajčkih z rdečim napisom za zajtrk ob listanju ene debele bukve o Mt. Blancu, ki jo je dal ata, sva štartala v meglo in rosenje proti Chamonixu, kjer je žičnica za na vrh Evrope….ampak že na pogled ni kazalo, da bova od Mt. Blanca videla kaj več kot slike v knjigi zjutraj v apartmaju. Chamonix je bil sicer nabito poln gorskih tekačev (sva ravno naletela na UTMB Chamonix 2018….hvala res ne bi se šla tega sadomazo), ampak vreme pa ni kazalo, da bo kaj pametnega. Webcam z Aiguille du Middi je kazal sivo sliko, na displayu je bilo obvestilo, da zaradi tehničnih težav dvigalo s ploščadi na vrh sploh ne dela…..tako da po nekje slabih dveh urah šetanja po Chamonixu, da ne omenjam, da niti Mt. Blanc sladoleda nisva dobila, ker so imeli zaprto grrrrr, in čakanja, če mogoče le bo, sva ugotovila, da se nama ne daje 120 EUR za gledanje megle in da naju gora pač »ni sprejela«, tako da nama ostane le dober razlog, da enkrat prideva spet nazaj (itak sem preklela vse možno, sm pomagal pa ni). Tokrat na poti na Cormet de Roseland ni bilo megle, samo dež (wuhuuu kter napredek). Čez smučarski središči Megeve in Val D'Isere (tam sem ugotovila, da za Dučeta še nisem dost zrasla hahahah) sva planila direktno v snežni vihar na Col De I'Iseran. Po pol urice odtajevanja v koči na vrhu ob Thee de I'Iseran in benkotu wannabe hot chocholate in opazovanju par rejserjev v superduper perforiranih kombinezonih, brez dežjakov, ki so si po vrhu za spust oblačili bombažne puloverje hahahah, sva dočakala celo sonce, tako da malo razgleda in par fotk je bilo. Prespala sva v apartmajčku v mestecu Modane s pogledom na ogromno elektrarno in trdnjavo.Bivanjske razmere pa so bile idealne za pšanca z grojerjem in brokolijem za večerjo hahahha. Žal, kot vidiš ga tudi midva nisva dočakala, pa sva tri dni krožila okoli Mt. Blanca...letos vreme ni bilo ravno naklonjeno.

3.DAN: Po zajtrku s pogledom na s soncem obsijane švicarske vršace pa končno napad na prave švicarske alpske prelaze….nori ovinki, nori razgledi…..čez Albula Pass do mondenega Davosa na tortico in sladoled (šparal pa ne bomo hahhaha, ima se može se, nema se glumi se :P), podprta s cukrom pa preko Julier Pass-a, Silvaplane, St. Moritza (fensi štacunce, ni da ni, moj še z motorja ni hotu, kaj šele d bi mi kj kupu hahahah), Maloje, Hintereina, Soazze, Rovereda, Anzonica na Passo Bernardino (malo fotoshootinga in preizkušanja novega prevoznega sredstva hahahah) do Marvaglie, kjer sva ugotovila, da sva spanje bukirala v vinskih goricah (ta del Švice ima ogromno vinogradov)….kt bi bla doma med dolenjskimi grički hahahah. Sicer se je zadeva malo komplicirala, ker nisva mogla noter, ker teta preko airbnb ni poslala podatkov kje je ključ, tako da je bilo potrebno malo telefoniade in sherlock veščin (by the way je za take primere, ko rabiš mobilno telefonijo fajn kupit njihovo kartico, ker sicer te ocolajo) , da sva prišla do podatka, da je ključ v bonsaju hahahah.

10.DAN: Po zajtrku naju je pot vodila mimo, večinoma sicer že požetih polj sivke na planoti, ampak vonj je ostal v zraku, do ene od destilarn malo pošnofat, kako poteka predelava sivke, nabavit žakeljčke, da ne bo moljev . Potem pa obvezen fotoshooting na edini nepožeti njivi, kjer nas je tacalo in poziralo kar nekaj hahahah. Seveda nisva spustila kanjona reke Verdon (sicer sva se ga lotila z napačne strani, ker je cesta nekje od tretjine naprej enosmerna, ampak sva se malo naredila Francoza (ja kaj, sj smo v Franciji). Dan sva zaključila na Azurni obali v Cannesu, kjer sva si zvečer privoščila konkreten 10 kilometrski pešpohod do riviere (sladoled treba zaslužit ), pogledat slavno festivalno dvorano, pločnik slavnih (iiiii mam rokco k Angelina Joli ), na plan pa je prilezlo tudi vse fensi plehovje od Lambotov do Ferrarijev.

9. DAN: Po fenomenalnem domačem zajtrku; sveže hrustljave baguettke, domače marmelade, še vroči brioši (krasen k*** gleda lchf hahahahha) sva mimo Sistriona skočila na ogled starega provansalskega mesteca Les Baux de Provence, nabavila spet kup spominkov, potem pa proti akvaduktu Pont du Gard (avignon sva si pustila za drugič) kjer sva že prejšnji dan po netu bukirala vodeno turo na vrh akvadukta…..nepredstavljivo, da je 2000 let nazaj po vrhu tekla voda (edino calgona niso uporabljal, se jim je ful kamna nabral hahahhaha) oziroma, da so takrat bili sposobni na roke zgradit 55 km dolg akvadukt v 15 letih. Potem sva oblazila še cel muzej, pogledala film o Pont du Gard. Po večerji pod Pont du Gardom (dolenjske domače suhe klobase so zakon hgahahah) pa do mesta Apt, kjer sva prespala.

In zakaj ti nisi privezan? Aja..z gazdo sta mal v žlahti....

Jaz sem pa Hugo, pritlikavi šnavcer poper sol, star sedem let. Neustrašen pesjan Ubogam samo gospodarja, pa še to, če mi lepo pove. Živim v hiši a ne trgam copat in ne svinjam. Tudi lukenj ne kopljem. Muce me strašno zanimajo a so prehitre zame. Požrešen tudi nisem, hočem pa vsaj dvakrat dnevno na sprehod in to prvič že nadvse zgodaj preden gre gospodar v službo. Jaz pa potem pridno čuvam hišo. Sem majhen a se ne bojim nikogar. Če srečam kakšnega večjega kosmatinca, ki se hrši me bo že gospodar rešil

14. DAN IN VSEGA LUŠTNEGA JE KONEC: Zjutraj po zajtrku (dobr da je bil zadnji v Italiji, ker ti njihovi cukrasti zajtrki so grozljivka, definitivno je naslednji nakup mini gorilniček in lonček, ker brez jajc (za zajtrk :P) človek težko hodi okoli hahahah) še skok na plažo v Riccioneju (ne bi šla sem na morje pa da je tazadn kraj, to mora bit polet norišnica…tisoč in ena marela v vrsto) in via domov. Ob vmesnem postanku za malico sva ugotovila, da je kamela v bistvu transformer hahahah….en dva tri in je mizica in stolčki pogrni se hahahha. V glavnem misija v iskanju svizca in bernardinca z rahlim vonjem po sivki je uspela po planu(no edino Mt. Blanc se nama je tokrat izmuznil). Prelazi so must do za vsakega motorista, razgledi (ob lepem vremenu seveda) nezemeljski,…meni osebno je bil najbolj všečen prvi del ture po Švici (pokrajina res kot iz reklam za Milka čokolado, ful v piko urejeno, medtem ko francoski in italijanski del švice je pa tako-tako, malo po domače) . Vreme bi sicer bilo lahko malo bolj motoriranju prijazno, ampak ni zime za eskime hahahah. Kar se tiče tehničnih podatkov sva prevozila točno 4.526 km in niti metra več :P, stroškovno pa je naneslo 975 eur na osebo (vse komplet od nočitev, bencina, cestnin, hrane, spominkov, plačanih kazni do vstopnin), če damo točno na pol, čeprav je moj stroj spil malo več bencina (povprečna poraba 5.5 l na 100 km) kot kamela (4 l na 100 km).

13. dan: Ker sva imela čas sva v MonteCatini Termah zjutraj šla še na Funicular in se z Gigo-tom (Điđotom ) peljala na hrib v stari del mesta…..na hitro naredila en obhod (pač tipično toskansko mesto s tisoč in eno gostilnico in trgovino s spominki), potem pa proti Imoli v spominski park, do kipa Ayrtona Senne (lani je bil ravno takrat, ko sva šla mimo koncert Metallice in nisva rinila v gužvo). No potem je moj ugotovil, da zadnja guma na kameli ne bo zdržala do doma in ima resne znake plešavosti (kaj ne bo boga reva, če tovori vso prtljago , to je uraden razlog, neuraden je pa da ga dečko ožema čez ovinke a ne hahahah) ….se pravi tudi tokrat iščemo vulkanizerja (te znamenitosti tradicionalno ne spustiva na nobenem potovanju hahahah)….našla sva ga v Riminiju, čeprav sta oba vulkanizerja govorila samo italijansko, midva pa vse ostalo, sam tega jezika ne :P, smo zmahali, da so kamelo preobuli, dobila sva še Pirelli kapici za reklamo in piči za Tavullio (Terra di Piloti e Motori)k Rossiju. Pametna kot sva, na poti pač pozabiš kater datum je, kater dan je, edina skrb ti je levi in desni ovinek in kje je naslednja pumpa hahahah, sva malo zgrešila, da je ravno ta vikend v Missanu moto GP in seveda v Tavulliji (sicer je bilo malo sumljivo veliko ljudi v rumenem, ko sva se bližala) in okoli folka kot toče, v vasi vse fluo rumeno in pripravljeno za tridnevno fešto….samo filing pa je (čeprav rezultat naslednji dan sicer ni bil ravno blesteč, ampak The Doctor je pač The Doctor)……jaz sem se postavila v vrsto za v VR46 store, moj pa v vrsto za mizo pri Da Rossi-ju. Dobro, da obstaja moderna tehnologija, po messengerju mi je poslal fotko menija, jz sm zbrala kaj bom jedla, on naročil, jaz vmes nabavila majčke (kolkor še ni bilo zropano) in ko sem prišla iz tgovine je bila hrana ravno na mizi…..če midva nisva carja hahahha.

...mausi jest ne hujšam...jest se bildam, da mam mir pred 'desci', da se me ustrašijo, ko me vidjo...

hujšite kje drugje .. tukaj se ždera js itak nimam kj slikat ... če kera hujša, lahko mene povab .. bo takoj pou mnj pojedla

12. DAN: Pri zajtrku nama je družbo delal mali Pablo (žal ni šel v kufer drugače bi šel z nama hahahah). Potem pa nekaj časa jajcanje po gužvi po obalni cesti, a sva ugotovila, da bo to čisto predolgo trajalo, zato sva zavila v notranjost, večino dneva prevozila po ovinkastih cesticah bogu za ledjima, ko naju je začela lovit noč pa na AC in piči do MonteCatini Terme v Toskani, kjer sva imela bukiran hotelček (poln penzičev, ki so feštali še pozno v noč ob živi muziki….ouuujeah). Pred spanjem sva šla na en gelato tasting tour po mestecu, (zmagal je gelato ricotta-kandirana mandarina-pinjole-črni sezam in grški jogurt z mangom)…pač sladoled za večerjo, zakaj pa ne, če lahko.

Nč se mi ne da.........

8. DAN: Po jutranjem naskakovanju kufrov (prtljaga se nama je nekam namnožila hahah) pa končno spet s soncem obsijane ovinke…prvi je padel cOLCol du Galibier (z eno gumo v Franciji, z drugo v Italiji), potem Col D'Izoard, kjer sva se opremila z gumijastim cukrom, potem po malčki z razgledom Col Angel z ogromno svizci po travnatih pobočjih, ki se sekirajo za ljudi tolk k za lanski sneg, boli jih, oni veselo žvečjo korenince in se debelijo hahahah in za zaključek slavni Col de la Bonette, najvišji prelaz francoskih Alp…k na luni, mraz pa en glih tolk. Potem sva za par dni z Route des Grandes Alpes odvila na toplo v Provanso vohat sivko. Preko bookinga sva našla en luškan kmečki turizem v vasici v osrčju Provanse in uletela ravno prav za večerjo (čeprav nisva javila kdaj prideva in če bova na večerji je teta skuhala malo več, da sva se pridružila skupini senior Nemcev), ki je bila toooop. Lastnica nama je dala še kup zemljevidov in napotkov, kaj si splača pogledat v Provansi, tako da sva ugotovila, da bo treba v prihodnosti en dopust rezervirat samo za Provanso in si v izi ogledat vse kar ponuja.

pa si ti siguren, da bi ti upu 300 pelat popolnoma trezen

...taprav ded sam pobere svojga ( motor)...jest pobiram svojega kadar je treba...da kuham dobr... ne bi vedla...glede uporabnosti pa... zase sem dovolj...

..... mene se tut brez tega ustrasjo.....

pol jim lohka tut motor pobiraš ... pa uzigneš zadn konc, da ketno pošpricajo poleg tega da očitno dobr kuhaš, boš uporabna še za druge reči ..

... to se pravi, da zdej si Špelca. ....a prej si bila pa Špehca ... ..malo heca. ... drugače pa mausa ne vabit... pr men nikol ne poje več kot dva kolešćka base. .... ostalo mu moram za domov zavit....

Ven naju spravi To so ze nadure

Ne more, zarad trajekta... no, kako je bilo: V petek popoldne me samuel pokliče in vpraša, če grem in sem mu potrdil, da grem vjutro v soboto ob enih petih, da bo na easy. Nato predlaga, da greva kar zvečer pa sem rekel ok in ob 22.00 sva krenila iz Maribora na nočno avanturo. Cesta je bila bolj ali manj prazna. Za Karlofcem sva tankala in ura je odbila polnoč. Plitvice 1:15, Knin 3:06 (pavza na crpki), od Zagvozda naprej na AC, kjer sva imela pavzo 6:20, Neum 9:11, Orebič 11:12, lutanje po Korčuli, šla pogledat na Oliverjev grob, in nato odmarala ob morju na ležalnikih ter se pustila pogostit s strani domačinof. Trajekt je bil ob 20:45. Na Lasto sva prispela od 22:10 in potem spat. Ponoči ne vozim z motorjem, tokrat izjema, še največ tvegaš zaradi živali, sicer se je lepo "letelo". Lahko čez naselja voziš kot pik1 podnevi. Če gledam, da sem v petek vstal ob 6:00 in šihtal, sem bil brez spanca 41 ur no, ob vodi na Korčuli sem odžagal popoldanskega

Mitas SportForce++ 5271km

tut tok nista bla, da bi še koga peljala .. tipična egoistićna emigranta

Zadrga deluje, če je zgoščen promet in če se folk drži pravil. Do konca potem en levi en desni, če se vsak po svoje uriva ni več zadrga ampak zmešnjava. Če je prometa manj, so pa boljše table kak km prej da vsi normalno z dveh pasov preidejo v enega, brez drastičnega nižanja hitrosti.

Verjem, da hitrej teče k ti

...če iščeš za solo vožnjo ...preskusi gsx s 1000. ...za vožnjo s sopotnico Kawa SX.

Med današnjim zajtrkom sem razmišljal: popoldne bo bolj toplo, toda tudi bolj vetrovno, kar sem tudi občutil med vračanjem iz Kanomlje proti domu. Domov sem se vrnil tako, da sem se pred kosilom lahko še oprhal, bolj zaradi tega, da sem se s toplo vodo malo pogrel, kakor zato, da bi s sebe spral znoj. Edino kar sem med današnjo vožnjo pogrešal so bile kolesarske rokavice z "dolgimi prsti".

ti bom kar jaz odgovoril, @tomaz69 pa dodal še kaj: 1. so bolj seksi 2. so krajše 3. so bližje 4. se lepše primejo z 2 prstoma Jaz imam dokaj kratke prste in na vseh mopedih najprej ročice menjam, če ne zarad drugega, zaradi lepšega oprijema in filinga na ročici

...a's mislu kej tazga?!?

Dokler imamo na cesta toliko EGOTOV, je zadrga nekaj nemogočega ...večina jih ima eno čudno vetrnico na haubi

moja malenkost se nekaj trudim. No od februarja do sedaj, -12kg Torej se bom za naslednjih 5 morala se malo truditi Mi je pa zelo vsec, da si opazila. Hvala

Ker sem res fajn moderator sem se odločil malo popucat v temo nespadajoče objave (in tiste, ki se na prve nanašajo - ja, tudi lastne) in ji dam še eno priložnost. Dajte se obnašat kot odrasli ljudje, ne kup dece v peskovniku.

prou sam sojine k unih iz treh žit ne mara kej preveč

kuga bosta nabaulala?

Danes prevozil sh 36, vse skupaj je 40 km makedama in blatne steze. Bilo je suho tako, da je šlo. Motor gsa 1200. S kolegom se vračava iz Irana, pa se nama ne da domov in malo obirava kozje steze po jugi.

Evo sem šel v Krško na izlet. Če bo koga ta motor zanimal lahko povem par stvari, ki so mene zmotile. Po telefonu je prodajalec trdil, da je motor super, ima poštemplano servisno knjigo, edina napaka naj bi bila ena majhna vdolbina na tanku. Ok nč tazga, who cares za tisto luknco, gremo gledat... Pridem tja. Servisna knjiga ima natanko 2 štempla (en pri mislim da 5k km in drugi pri 10k km), o ostalih servisih, menjanem materialu (ta motor bi moral imet kolikor mi je znano v recall programu menjan vsaj ležaj zadnjega kolesa, po možnosti še nekaj pri bremzah in pa zadevo, ki kaže koliko je bencina v kestlu) ne duha ne sluha. Rezervnega ključa ni (samo original in plastika - čeprav trgovec trdi, da to tako je - nimam pojma a je to res). Sprednja luč je napokana (ni variante, da se naredi tehničnega - vsaj v Tržiču), nad lučjo manjka ena plastika, zadaj nad zadnjo lučjo je nek aftermarket "spojler" ki je tudi nekaj polomljen. Zadnji disk je čist fuč, sprednji so mi bili nekaj sumljivi, čeprav ne morm trdit da so zanič. Ploščice so menjane ne dolgo nazaj. V vzmetenje se nisem vtikal kaj preveč, načeloma mi je delovalo ok (spredaj so prašna tesnila rahlo napokana). Motor vžiga zelo težko, s tem, da mislim, da ni fora akumulatorja (lahko se motim). Tudi po tem ko je laufal minuto ali 2, je imel enake težave pri vžigu. V levem cilindru od spuščanju gasa nekaj ropota (meni se sliši kot raštevalni ventili, čeprav je prodajal trdil, da se ventili nastavljajo sami). Motor je rahlo kadil, je pa res, da nisem čakal, da bi se segrel do konca. Ne dela tudi ogrevanje leve ročke, desna deluje. Uglavnem tukaj se je nabralo toliko stvair, da sem samo šel. Za moje pojme je motor obup in ga ne bi kupil za 3k€, sploh glede na ceno rezervnih delov od BMWja. Upam, da sem komu prišparal odvečno pot, v kolikor ga je interesiral.

Vrjetn zadnic letos v najlepsi kraj na svetu

Vjetar na kopnu slab do umjeren sjeveroistočni. Na Jadranu će jaka, na udare i olujna bura postupno slabjeti. die bitch die