Dvorana slavnih

FOČK, FOČK, en sam FOOOOOOOČK

Windy prav v soboto sunki do 108 km/h. Ce pičiš v pravo smer se lohk pr 100 km/h voziš praktično v brezveterju.

Evo še moja,lp

se nikol ne vprašaš, če kdo tebe sreča in nisi po njegovmu okusu kako te ocenjuje ... kot važnega, prepotentnega, kot narciska, kot diujaka, kot šminkerja, kot nakladača, kot motosvetouca je pač to njegova ocena tebe ... mene ... njega ... in kdo pravi, razen njega, da ima prav kaj vse sm js sreču v mojih 38 letih motoriranja in 54 letih žiulenja ... svašta pa sm se nauču, da se je najbolj brigat zase ....

Za tiste, ki želijo predelavo sedeža odličnega mojstra: Radoš S. Simsič - TCOVER - Laze 18, 5290 Šempeter pri Gorici GSM: 041 713 331, email: terenski@hotmail.com Nekateri ste ga že pohvalili tukaj na forumu. Prav je, da ga toplo priporočim tudi sam in delim svojo odlično izkljušnjo: Do sedaj sem z motorji prevozil čez 80.000 km (pegaso strada, CBF1000, BMW R1200R in polovico od tega na BMW RT 1150 z original večjim in udobnejšim sedežem), tudi ture daljše od 1000 km. Prišel sem do zaključka, da mora biti za moj slog vožnje sedež širši, položnejši, dovolj čvrst, da lahko na serpentinah motor lažje vodim skozi ovinke, ne pa pretrd, da na dolgih turah ne trpi zadnjica. Ker sem dolgin 190 cm, ki rad sedi pokončno in ne nagnjeno naprej na krmilo, so bili vsi originalni sedeži za moj okus preveč nagnjeni naprej, morda še najmanj tisti udobni na BMW RT. Na mojem novem Triumph Tiger 800 letnik 2015 je zlasti sedež sopotnice veliko preveč nagnjen naprej (sopotnica vseskozi drsi v voznika in je bilo treba dvigniti sprednji del sedeža za okoli 7 do 8 cm, kot na sliki spodaj), za voznika pa je tudi zadnji del preveč nagnjen , da sili voznika naprej in preveč pritiska na njegovo mednožje (v sredini je dvignjen?!). Ker je motor odličen, sem se odločil za predelavo obeh sedežev in iskal dobrega tapetnika v Sloveniji, ki bo kos moji zamisli po udobnem sedežu. Moram opozoriti, da sem bil pri več tapetnikih in dobil občutek, da niso najbolj vešči predelave moto sedežev, saj to ni bila njihova glavna dejavnost, niti niso motoristi, da bi razumeli, kaj motorist potrebuje, niti nimajo ustrezne "profesionalne" (dovolj trde) pene. Eden je bil pri prvem poskusu predelave čisto izgubljen in moj sedež celo še bolj pokvaril, kot je bil original. Ugotovil sem, da je dobra predelava moto sedeža (zlasti povišanje, zapolnitev z dodatno peno zaradi druge željene oblike) prava umetnost in je potrebna izjemna strokovnost tapetnika! Tudi pri zadnjem mojstru, ki je nato izdelal sedeža, in je odlično opravil svoje delo, je bilo potrebno večkratno preizkušanje predelave v realni vožnji, da je v tretje sedaj sedež TOP za mojo rit, stegna in slog vožnje (sopotnica je bila izredno zadovoljna že s prvo različico :). Ne me narobe razumet, tudi prva različica je bila dobra, udobna in odlično izdelana, a po daljši vožnji sem ugotovil, da je sicer naklon (ki sem ga predhodno sam narisal na sedež s kredo in si pomagal z vodno tehtnico) sedaj odličen, a sedež za bolj športno vožnjo v ovinkih premehek (premalo odziven). Mojster je ustrežljivo zamenjal peno za tršo. Sedaj je bila športnejša vožnja pravi užitek, a se je izkazalo, da pri stegnih sedež zame preveč ostro pritisne. Na daljši vožnji sem si tudi zaželel nekaj več mehkobe. Mojster je spet ustrežljivo dodal centimeter mehkejše pene in ob strani spremenil obliko sedeža (pohoblal prehoda, kjer sem označil s kredo, da me najbolj pritiska). Skratka, zahtevnejšo predelavo lahko opravi le top tapetnik, ki je motorist in izjemen mojster svojega poklica ter ima posluh tudi za morebitno postopno prilagajanje željam naročnika. Radoš Simsič je držal objubo, da bo prilagajal sedež tako dolgo, da bom zadovoljen. Vsak moj predlog za spremembo je vzel ustrežljivo, razumevajoče, pojasnil, kaj bom pridobil in kaj ne, da bo morda zato občutek na sedežu nekoliko bolj vroč zaradi dodanega centimetra mehkejše pene,... No, nisem se odločil za gel vložek, ker je preveč ljudi poročalo, da so se jim poleti cvrla jajčka - gel akumulira toploto za razliko od pene. Res je, da sem iz Maribora, kjer prebivam, moral v okolico Nove Gorice, natančneje v Šempeter pri Gorici, a zame je najboljši tapetnik, ki sem si ga lahko zaželel. Aja, pa še cena: nekoliko dražje od tistih, ki sem jih obiskal najprej, a predelava vredna plačanega zneska, še vedno pa ceneje kot predelave po naročilu v tujini. Skratka glede na kakovost storitve in uporabljene materiale odlična cena. Janč Pa še original:

seveda k sm tipičen motorist in sem hotel tvojo ženo vidt

Ocitno vam vecini jeznih komentatorjem ni jasna ena kardinalna stvar..... Ni problem v policiji, problem je v zakonodaji. BTW: a je ze kdo kdaj slisal za izraz “izvrsilna veja oblasti? PS: ce bi imeli mi vozniki kolickaj malo zdrave pameti in emapatije do ostalih udelezencev v prometu bi ZADRGA na obvoznici ( in tudi drugje) delovala brez prometne signalizacije in posredovanja organov. Ne deluje samo zaradi Nas voznikov!

....skregana sm z vami do 2345 leta.....

14. DAN IN VSEGA LUŠTNEGA JE KONEC: Zjutraj po zajtrku (dobr da je bil zadnji v Italiji, ker ti njihovi cukrasti zajtrki so grozljivka, definitivno je naslednji nakup mini gorilniček in lonček, ker brez jajc (za zajtrk :P) človek težko hodi okoli hahahah) še skok na plažo v Riccioneju (ne bi šla sem na morje pa da je tazadn kraj, to mora bit polet norišnica…tisoč in ena marela v vrsto) in via domov. Ob vmesnem postanku za malico sva ugotovila, da je kamela v bistvu transformer hahahah….en dva tri in je mizica in stolčki pogrni se hahahha. V glavnem misija v iskanju svizca in bernardinca z rahlim vonjem po sivki je uspela po planu(no edino Mt. Blanc se nama je tokrat izmuznil). Prelazi so must do za vsakega motorista, razgledi (ob lepem vremenu seveda) nezemeljski,…meni osebno je bil najbolj všečen prvi del ture po Švici (pokrajina res kot iz reklam za Milka čokolado, ful v piko urejeno, medtem ko francoski in italijanski del švice je pa tako-tako, malo po domače) . Vreme bi sicer bilo lahko malo bolj motoriranju prijazno, ampak ni zime za eskime hahahah. Kar se tiče tehničnih podatkov sva prevozila točno 4.526 km in niti metra več :P, stroškovno pa je naneslo 975 eur na osebo (vse komplet od nočitev, bencina, cestnin, hrane, spominkov, plačanih kazni do vstopnin), če damo točno na pol, čeprav je moj stroj spil malo več bencina (povprečna poraba 5.5 l na 100 km) kot kamela (4 l na 100 km).

Leta 2014 sem pihnil, zadevo tudi vec kot posteno (glede na visino kazni ze dobesedno neposteno) placal, in od takrat sem abstinent. Ne zato, ker se ne bi znal brzdati, ampak zato, ker so kazni naravnost svinjske - za tistih nekaj piv cez cel dan ko sem garal kot zvina na gradbiscu, pomagal svaku da si je cimprej postavil bajto, sem na poti domov naletel se na smrkce, in ker sem bil toliko uvideven da nisem sel prehitet enega sanjaca, sta me dohitela in ustavila. Placal polovicko - 600 eur deljeno dva, kolikor pik sem dobil, ne vem - takrat sem jih imel 0, sedaj jih imam spet 0, slo je pa za rang kazni od 0,24 do 0,38 promila (ja, ze to stane za eno minimalno placo). Ko sem ju vprasal zakaj sta ravno mene ustavila, sta rekla da sem za kroziscem peljal po sredini ceste - jasno, ko pa je bilo vse fraj, desna stran ceste pa je v sirini vec kot enega metra tako razjebana, da moram vsako leto dat kako felgo povarit. Jutri spet peljem eno, med vikendom sem vsekal v luknjo med asfaltom in bankino - med lomljenjem felge torej niti z asfalta nisem zapeljal. Ce potegnem crto, sta me policaja ustavila preprosto zato, ker sem pazil na svoj avto. V glavnem - 4 leta abstinence kasneje - v petek sem dobil hcerko, in sem si privoscil kozarec sampanjca. Bemti 120 kil imam, pa sem bil cel v rozicah. Ce bi sel v takem stanju na moped, bi bil vprasljivo varen. Pa ne pretiravam. Po eni pivi bi se verjetno ulegel.

...tudi te so lepe ...

Seveda poznamo. Parlament je cirkus...Vlada pa direktor cirkusa z faliranimi klovni ritolizniki...

ti maš pa čudno dijeto ... jest ud februarja du zdej, + 24 kg ...

kb mignu bo kle

Sem nov na forumu in še jaz predstavljam moja konjička Sem bolj na italijanih...

Vrjetn zadnic letos v najlepsi kraj na svetu

Cene so res nore. Verjetno so nore zaradi tistih, ki so jih sprejeli. So pač nori. Smo že pred časom tukaj pametovali, kakšne kazni naj bi bile primerne. In samo pametovali. Če ne drugo, vsaj cene bi znižali in uvedli kakšne alternative. Glede kaznovanja je pa tako, da brezdeljni fikusi samo gledajo, kako bi koga na cesti zaj..., ker je nekoga opozoril ali pa spustil. Glavno in edino pomembno je kaznovanje za vsako malenkost. In tega ne bodo ti fikusi nikoli priznali. Lahko pa meni verjamete, da je tako.

...kakšen majhen gs-ek

. ... potujoči cirkus "Trio čelos"

tipična kombinacija vege so zato, da imajo lepšo postavo globlje duhovne občutke... ker pa smo moški le za telovadbo si omislijo štirinožne ljubljenčke, da zapolnijo še tisto duhovno ljubezensko praznino...

Jaz sem se lani v morju kopal 28.11., sam takrat sem bil se mlad pa neumen.

En tag driveam dol po strasse, lookam kero Mujer bi attachal nase, eno bello, k gerne da... a se kvalificiram?

Zadnji up-date, malo spremenjena zadeva....

.... SWAŠTA... ...a mi zna kdo povedat v kero grupo spadam? ... pa še neki: ...a če imam avto automatika.... a pol nisem avtomobilist?..

Slabo vreme....sem tudi z Mileno govoril...mogoče drug vikend. Če bi šel sam Ok, prikolico mi pa lahko dol fukne

mene pa total nč ne briga kaj koga briga o meni...vzamem brihtol, pa 2 smartija in je wijuuuu

Saj si se zame tudi...se v Soču pršu na kavo...Hvala...

če peleš 100 pa veter 100 te radar ujame na 200

...študiram, kje bi zdele kak kres zakuru...

Je že mem........hmau bo jezk upletu...

js ponavad izvršilno vejo ablasti kaznujem tako, da vozm po predpisih in jih s tem ob žiuce spraulam

Ce bi nalepil se blond kitke ne bi bili.

Tud z dopusta ne da miru

Danes sva se z burjo lovila po Krasu . V ponedeljek dobim tudi kreše. Nič drugega ne bom dala gor! Tak kot je, je popoln ! Ajde, mogoče šipco.........

5. DAN: Po top zajtrku (clo jajca so mel, kar je v Italiji cel luksuz) pa malo spremembe plana glede na ne najbolj obetavno vremensko napoved v naslednjih dneh in že ta dan napad na Great St. Bernard Pass pogledat bernardinčke (menihi so jih začeli vzrejati tukaj gor pred okoli 300 leti)…tak pesjanar bi kar bil, glih prav len, da ga ni treba stokrat na sprehod peljat hahahha, še kratek sprehod po muzeju, kako so včasih živeli tukaj gor, nabava spominkov, malo navzdol pa spet navzgor še na Petit St. Bernard Pass zalizat nagačenga svizca (nč ni blo iz princa, pač ni žaba hahahah) in ob razgledu na s soncem Mt. Blanc sva končala v megli, da bi jo lahko rezal z mačeto na Cormet de Roselend (šele čez dva dni , ko sva se z druge strani spet peljala čez sva videla, kje sva se sploh vozila), čez Chamonix nazaj v Švico (Saxon) prespat

4. DAN: Takoj za dobro jutro serpentine na Gotthard pass (tunel sva spustila in raje zagrizla v hrib, sva pa prej v dolini naletela na vrtalko »Heidi«. Na Gotthardu sva si privoščila v izi zajtrk z razgledom. Plan je bil ogledat si še sotesko Teufelsbrucke, a sva videla bolj malo, ker se gredo dela na cesti in se ni dalo kar tako ustavljat…tudi sicer je v Švici ogromno dela na cesti, ampak ceste, sploh po prelazih so v piko. Naslednji prelaz je bil Furka Pass, z izjemno panoramo na naslednji cilj Grimmsel pass, vmes sva se poslikala še pri slavnem neslavno zaprtem hotelu Belvedere potem pa na Grimmsel pogledat, če svizci zavijajo čokolado v folijo (Murmeltierpark)……no te špehbombice so tkooooo lene, ne vem, če se je eden od njih v pol ure celo enkrat premaknil, tako da dvomim, da jim gre zavijanje hudo od rok hahahah....so pa tko kjut, to pa ja. In ker je kljub norim ovinkom po prelazih manjkalo adrenalina, sva se šla malo guncat na viseči most in peljat še z najbolj vertikalno železnico Gelmerbahn (včasih je bila to tovorna železnica za akumulacijo na vrhu, danes pa prav fajn služijo s turisti)….čeprav nekaj hudo adrenalinskega ni, mogoče da bi se na pol poti strgala zajla in bi mal bl letel po bregu navzdol hahahah. No na poti navzdol se je vreme spet skisalo in spet so bili v igri deževniki. Ko človek misli, da ne more bit slabše pa se najdejo še švicarski organi, ki ti za 3 km/h (čisti speeding hahahah) zagrenijo dan….no za tistih 40 chf so se ornk namatral, najprej d so se končno zmenil, kterga od naju bodo oglobil, potem jim pos terminal ni delal, niti drugi ne, ampak na konc so dobil tist dnar, čeprav plačilni je tako izpolnjen kt če ne bi bil, sm kdo se bo pričkal z njimi, glede na višino kazni kot jih majo,sva jo še dobro odnesla z najnižjo. Drugače tako vzorne vožnje kot v Švici še nikol nisem vidla, vsi vozijo striktno po omejitvah, vsi dajejo žmigavce, noben ne prehiteva, ne trobi…..ne vem od kje tisti Švicarji na naših AC k se vozjo 200 do 300 pa blendajo že en kilometer za tabo. No zaključek dneva je bil mal boljši po osvojenem Simplon Pass-u. Prenočišče pa spet nekje v rovtah, po 40 minutni vožnji v rahlem dežju, po temi, cesti široki za en avto v neke hribe, ko se človek vpraša, če »Jožica« sploh prav kaže sva celo prilezla do smučarske vasice in čist fajn hotelčka…..dobila, kot se je ata na recepciji izrazu »the best room«, z dvema tuš kabinama in dvema wc-jema, sm noben ni bil tolk velik, d ne bi blo treba ritensko not in da ti kolena ne bi gledala čez prag, ko si na školjki hahahha.

Povprecni Motosvetovec ne obstaja, tu na Motosvetu so samo Nadpovprecni !

Vsaka scena se razvija. Če je bilo pred leti popularno biti član motocluba, nositi našitke in tridelne napise ali pa divjati z replikami dirkalnih motorjev je danes toliko različnih vrst motorjev in toliko različnih želja in potreb "voznikov motornih vozil", da je nemogoče opisati tipičnega motorista, Vsak uživa v svojem stilu, "sovraži" druge in misli, da je edino njegov motor in njegov način uporabe motorja pravilen. In najbolj podobni smo si ravno v tem, da si mislimo, da smo različni od drugih in nekaj posebnega. Načeloma se nihče ne obremenjuje s tem, kaj mislijo drugi ali kaj počnejo drugi, vendar ves čas pisarimo o teh drugih (čoperistih, divjakih, skuteristih, kolesarjih, stricih s klobuki, tetah z očali, ...). In vsak od vas bo želel replicirati (ali bo repliciral), da on pa že ni tak kot sem napisal (vas že srbijo prsti?) Seveda sem tudi jaz enak, čeprav sem to napisal ravno zato, ker mislim, da sem drugačen (boljši)

Na anketo lahko pozabiš. Saj ni bilo nikjer izpostavljeno vprašanje "koliko je katerih". Mogoče je pridevnik "tipičen" marsikoga zmotil, ker je rahlo intriganten. Sumljivo je podoben "povprečen". Tega se pa vsak boji ko hudič križa. Precej klizav teren nam je avtor te teme zastavil. Mar bi vprašal kakšen je "Najbolj občudovan slovenski motorist", pa bi bil odgovor kot na dlani: Zvone Šeruga.

Zivnorc lahko vzame tiste, ki so še na tleh. Že zložene - no go.

in to je to ... boli te kaj je tipičen slovenski motorist, ker ga ni. Edino da govori slovensko (vsaj 60 %), kar nas loči recimo od tipičnega skandinavskega motorista men še tega ni treba vzet, ker sem itak najbl brihtn .. pa še full sm lep

3 veje oblasti imamo pri nas. Zakonodajna, Izvršilna in Sodna. Mnogi pa (žal) ne poznajo razlike niti med Vlado in Parlamentom.

oktober še bo za zaključek

Jaz sem burje vajena in lahko komot vozim, ko piha. Ampak ta na Jadranki je prav dosadna! Da me v vsakem ovinku buta in žvižga okoli glave, mi vse najlepše pokvari!

10.DAN: Po zajtrku naju je pot vodila mimo, večinoma sicer že požetih polj sivke na planoti, ampak vonj je ostal v zraku, do ene od destilarn malo pošnofat, kako poteka predelava sivke, nabavit žakeljčke, da ne bo moljev . Potem pa obvezen fotoshooting na edini nepožeti njivi, kjer nas je tacalo in poziralo kar nekaj hahahah. Seveda nisva spustila kanjona reke Verdon (sicer sva se ga lotila z napačne strani, ker je cesta nekje od tretjine naprej enosmerna, ampak sva se malo naredila Francoza (ja kaj, sj smo v Franciji). Dan sva zaključila na Azurni obali v Cannesu, kjer sva si zvečer privoščila konkreten 10 kilometrski pešpohod do riviere (sladoled treba zaslužit ), pogledat slavno festivalno dvorano, pločnik slavnih (iiiii mam rokco k Angelina Joli ), na plan pa je prilezlo tudi vse fensi plehovje od Lambotov do Ferrarijev.

Zajčico sem na Zrak peljal, da se je Zvijala po kraZu.

Pot nas je vodila na sever, proti enemu glavnih ciljev naše poti, do Gergeti Trinity church, po Gruzijski vojaški cesti (Voyenno-Gruzinskaya doroga). Ta legendarna cesta, ki je dolga 208km, povezuje dve velemesti Tbilisi in Vladikavkaz (cca. 40km od Kazbegija). Trasa in pot obstaja že iz antike, občasno je na določenih mestih vidna precej starejša cesta, ki bil takrat bil to kolovoz, ki je bila času Svilene ceste dobila na veljavi. To je trenutno edina cesta, ki jo Gruzijci dajejo na razpolago Rusom za prehod iz Evrope v Azijo. Možnosti prehodov preko Kavkaza, ki je 1100km dolgo in do 5000m visoko gorstvo, med Črnim morjem in Kaspisjkim morjem, je malo in Gruzijska vojaška cesta (po gruzijsko Sakartvelos samkhedro gza) je prav gotovo najpomembnejši prehod. Vožnja preko legendarne doroge očitno še dandanes ostaja svojevrsten izziv, še posebej, ker se v neposredni bližini nahajata dve zelo nemirni pokrajin: Južna Osetija in Čečenija....in fajn občutek je, ko jo prevoziš. Vsi s katerim smo se pogovarjali o naši poti, so jo omenjali s spoštovanjem, očitno je bila v preteklosti res velik potovalni izziv. Nekaj časa je bil mejni prehod, ob politično-vojaških napetostih med Gruzijo in Rusijo tudi zaprt, sedaj bil mejni prehod zopet odprt in promet živahen, predvsem tovoren. Tudi na tej cesti so čredice krav poležavale po cestišču, še posebej rade imajo mostove, ki so bili po pravilu zasedeni z ležečimi kravami in povsem posrani, kot v šatli, tako, da je bilo potrebno paziti, da nisi dobesedno zalegnil z motorjem v svež drek. Zakaj ravno mostovi, nam je še sedaj uganka, niso se bile voljne umakit niti velikim tovornjakom, tako, da se je vožnja občasno ustavila, še posebej, če je kak mlad bikec zbezljal v bližini. Gruzijska vojaška cesta predstavlja prehod iz Evrope v Azijo, modernejšo cesto so dogradili ruski vojaki konec 18. Stoletja, nato pa še nemški po II. svetovni vojni, na poti nazaj smo se ustavili ob njihovem pokopališču in si ga ogledali, pristopil nam je možakar, žid in nam pojasnil žalostne zgodbe, kako so ljudje pustili svoja življenja daleč od doma. Vozimo se mimo starodavne prestolnice Gruzije Mtskheta, na sotočju rek Mtkvari in Aragvi, ki je pod zaščito UNESCA. Spotoma se ustavimo in pospravimo okusno kosilo. Sledimo reki Aragvi vse do akumulacijskega jezera Zhinvali. Ustavimo se pri utrdbi Ananuri, si privoščimo pijačo, ter vržemo okice po stojnicah za spominki in potrgujemo. Pred nadaljevanjem vožnje si podrobneje ogledamo slikovito utrdbo s stolpom iz 17 stoletja, cerkvico in prekrasnim pogledom na sinje modro akumulacijsko jezero Zhinvali v ozadju. V nadaljevanju poti se cesta močno serpentinasto dviga in prispemo do naselja Gudauri, 2000mnm, najsodobnejšega smučarskega središča v Gruziji. Ne gre za strnjeno naselje, niti vasico, temveč za veliko število razpršenih hotelov po pobočjih preko 3000m visokih, s travo poraščenih vrhov, kjer je postavljena vsa potrebna smučarska infrastruktura in so pozimi urejena smučišča. Po cesti smo se peljali z zmernim tempom in uživali ob pogledih na pokrajino. Malo pod prelazom Jvari, je ob cesti spomenik gruzijsko-ruskega prijateljstva, kljub političnim napetostim so odnosi med ljudmi očitno še vedno prijateljski, saj je bilo ob spomeniku veliko tako Gruzijcev, kot tudi Rusov, živahen vrvež, stojnice, ustavili smo, se in občudovali lepo pokrajino, fotkali, se pogovorili s prijaznimi zvedavimi ljudmi....od kuda? Je bilo najpogostejše vprašanje ...... na žalost praktično nihče ni vedel za našo lepo Slovenijo, .....aaaa Bratislva, bili ste z nami v vzhodnem bloku....največkrat .......nee exYuga .... to so vedeli vsi...... Vožnja po legendarni cesti je predstavljala svojevrsten užitek, tudi cesta je v relativno dobrem stanju, sicer je nekaj slabih odsekov, v večini pa OK, kar nam je dajalo res super filing na motorju. Gore Kavkaza so na tem delu še posebej slikovite, močno zelene in vabijo na fotografijo, tako, da smo se občasno ustavljali za fotkanje, vožnja je bila eno samo uživanje. Čudoviti razgledi po okolišnjih vrhovih, pašnikih polnih krav, majhnih vasicah, atraktivno lociranih cerkvicah, pravoslavna vera je očitno v teh krajih zelo močna in je prestala vsa muslimanska obleganja. Kot so nam povedali domačini so za dostope na nekatere vrhove potrebna posebna dovoljenja, ker so ob meji z napol odcepljeno južno Osetijo. Pripeljemo se na Jveri pass - križev prelaz, kjer se cesta povzpne na 2395 mnm,. Prelaz je prostoren, poraščen s travo, v bližini se nahaja vojaški objekt, na vrhu hribov so nameščeni radarji. Na drugi strani prelaza pripeljemo do čudnih - rdeče obarvanih skal, to so vrelci mineralne vode bogate z železom, v stoletjih nalaganja so postale skale rdeče, kar ponuja zanimiv pogled na njih. Polno ljudi, ki okušajo zdravo vodo in si jo točijo v različne posode, nismo se ustavljali, čas nas je preganjal, želeli smo čim prej priti v Kazbegi. Tankali smo na visoko na planoti 2046mnm, bilo zelo sveže, bencin bogi, oktanov nikjer in posledično tudi nekaj konjev v motorjih umrlo.