Dvorana slavnih

Takole je današnjo vožnjo zabeležila mica... 187km po bližnjih hribih v prelepem sončnem vremenu. Višinski EKG današnje poti. Najprej sem jo mahnil čez MR v zasavje, od tam pa preko Zagorja na zasavsko Sveto Goro. Od tam pa do Save in naprej na zasavski Triglav - Kum. Na vrhun brez sapice in topleje kot v dolini. Res je visok tale, ja ni več dimnik, ker se iz njega že en čas ne kadi več. Potem pa do Hrastnika, Zidanega Mosta do Brega od tam pa še na Lisco. Iz Lisce pa proti Jurkloštru preko Vrha nad Laškim v Laško in nato še na Svetino Od tam pa nazaj na start, ki je obenem tudi cilj. Slike povedo največ...

Danes je super

Danes je bilo na Primorskem koncu pravo jesensko vreme za motorista: brez oblaka, 21°C v senci na Kozini ob 13 uri, brez vetra. Ena slika med Hrpeljami in Trubljami. Listje že spreminja barvo, kmalu bo na tleh.

če sedeš na RR in se samo pelješ po predpisih, je nisi niti kresnu to je kot da tuji babi pijačo plačaš

...malo je falil travo...samo se očitno ne sekira...

NI problem fizicna omejenost glede telefoniranja. Problem je mentalna odsotnost, zamotenost zaradi pogovora, ne glede na rocno ali prostorocno telefoniranje. Pisanje sporocil in branje, listanje po socialnih omrezjih je pa sploh poglavje zase. Verjamem, da se marsikdo pocuti z lahkoto multiopravilen in misli, da njegova voznja med uporabo mobilnika ni nic slabsa. Zal temu ni tako. Sploh profi vozniki so nagnjeni k "avtomatiziranosti", "voznji na pamet", kar avtomaticno vodi tudi k bistveno zmanjsanemu fokusu, usredotocenosti na samo voznjo. Zadeve glede telefonije in njenega vpliva na voznjo so stestirane in znanstveno dokazane, da so zelo motece in ne vem zakaj se sploh caka s prepovedjo vsakrsne oblike uporabe mobilnih telefonov med voznjo. Tudi ne vem zakaj se povzrociteljem, oz, udelezencem ne pobere telefonov in se jih preveri, ce so bili uporabljani med dogodkom. To se da dandanes z lahkoto preverit in mislim, da bi bila statistika vzrokov za povzrocitev prometnih nesrec zelo, zelo drugacna. IMHO

FOČK, FOČK, en sam FOOOOOOOČK

Nisem se mogel izognit.....zavihal rokave, odklopu senzor za utrujenost...in evo....

za takle hec pa bo

Najhuje pa je, da danes ima vsak nov avto in kombiji že prostoročno telefoniranje. Pa vidiš voznike in voznice v avtih 30k€+ kako držijo telefon v roki in veselo debatirajo.

Zgodaj popoldan smo prispeli v mestece Stepantsmindo ali Kazbegi, prijetno mestece, ki se razprostira po dolini pod orjaškimi gorami in ledeniki. Razgled na naselje je veličasten, v ozadju se bohoti gora Kazbegi oz. gruzijsko Mqinvartsveri – Ledeni vrh, kar tudi v resnici je...njegov bel, ledeni vrh kraljuje nad okoliškim gorovjem, zato je bil pogled nanj zelo slikovit. Kazbegi je dejansko stratovulkan, ki je nazadnje izbruhnil okoli leta 750 pr. Kr. Med vsemi temi visokimi gorami pa na vrhu hriba 2170mnm kraljuje cerkvica Gergeti trinity church, fenomenalen je bil pogled nanjo, še posebej ko je zahajalo sonce, verjetno tudi ob sončnem vzhodu.......no tega sem zamudil ...... Ustavimo smo se in povprašali po možnostih za spanje, prve info so bile, da so kapacitete precej zasedene, opazimo nekaj turistov, v večini avanturistov s terenci, pohodniki, tudi z motorji, nekaj Rusov celo na čoperjih in dva Estonca s H Transalp in KTM 1190R, ki smo ju srečali že v Mestiji. Ker smo prišli zgodaj popoldan razmišljamo, da bi se peljali z motorji na vrh do cerkvice in tam na divje skampirali, to bi bilo enkratno avanturistično doživetje za mojega sina, zato jo solo bajkerja mahneta na ogled ceste, katere en del je zaprt in v obnovi, drugi del pa menda prevozen....zapletemo se v pogovor z domačini, razložijo nam, da so ime kraju dali Rusi v 19.st. Med tem sta se vrnila solo rajderja z info, da ne bo šlo tako obteženimi motorji in s takimi gumami na vrh, zelo razrita in blatnata cesta in res je bila taka, kot smo videli naslednji dan. Odločili smo se, da se naslednji dan peljemo gor s terenci.....razočaranje za mojega sina.....potrebno je bilo poiskat prenočišče......... po nekaj iskanja smo našli proste sobe nedaleč od centra mesteca, sicer se nekoliko stisnemo vsi v dve sobi, ne kompliciramo smo se prilagodili situaciji...... ob sončnm zahodu peš nakaj pojest v mesto....spotoma povprašamo pri voznikih glede prevoza in ceni do Cerkve svete trojice, ki še zadnjič ta dan obsijejo sončni žarki.....res fantastičen pogled. Naslednji dan smo bili že zgodaj na nogah, privoščimo si zajtrk v mestu in poiščemo prevoz, zopet legendarna Mitsubishi Delica 4x4, prevoz 80€ za 8 oseb v obe smeri, vse je odvisno od pogajanja in števila zainteresiranih za prevoz. Zbašemo se v mini kombi in že gremo, cesta je res boga, z globokimi jarki in gladkimi kamni, nekaj blata, po drugi strani hriba obnavljajo staro cesto........ ko bo obnovljena celotna cesta bom ob delo.. je povedal voznik.......po dobre pol ure vožnje smo na vrhu, z voznikom se dogovorimo da se vračamo čez dve uri, njemu se mudi, spodaj čakajo nove stranke. Vreme je še oblačno in zelo spremenljivo, oblaki se z veliko hitrostjo premikajo skoraj nad našimi glavami, smo 2170m visoko.......ob cerkvici na razgledni točki, od koder se vidi cela dolina je celo tekoča pitna voda, ledeniško mrzzzla. Sprehodimo se po okolici, nekaj je postavljenih šotorov, avanturistov, ki so prenočili tu gor, prišli peš, ali večinoma s terenci in..... dva tudi z motorji.....pa lih tista Estonca .....bemti, mi pa prave HP s kombijem,..... Pogled na pokrajino je fantastečn, še posebej, ko se na hitro zjasni in sonce obsije celotno dolino, ter gorovje, ledeniški Kazbegi (5047m) se pokaže v vsej svoji veličini.......Gergeti trinity church (Tsminda Sameba) zasije v vsej svoji lepoti, dejansko dominira visoko na hribu, na izjemni razgledni in slikoviti lokaciji, fotkamo na polno........pri zunanji kapelici, je potrebno vzeti ogrinjalo za moje gole noge, ko stopim skozi nizek vhod v cerkev, rabijo moje oči nekaj trenutkov, da se privadijo temačnega prostora.......ko spregledam opazim po stropu čudovite freske in slike na stenah, zlate ikone, na katerih kraljuje sveta trojica..... nek občutek miru in spokojnosti vlada v prostoru ...... majhen oltarček, ob njem je stal duhovnik, ki je znal celo angleško in v parih besedah je pojasnil zgodovino cerkvice.......cerkvica je bila zgrajena v 14. stoletju in njena posebnost je križna kupola. Iz istega časa je tudi zvonik, ki stoji posebej. Legenda pravi, da se kralji niso mogli dogovoriti, kje naj postavijo svetišče. Modri mož iz Mtskhete jim je svetoval, naj ubijejo vola in vržejo stran medenično kost. Krokar jo bo pobral in odnesel s seboj. Cerkev naj bi zgradili tam, kjer bi krokar kost v miru pojedel. Krokar je dvakrat počival in na teh mestih so zgradili kapelico in križ. Končno je poletel nad vasico Gergeti (Stepantsminda ali Kazbegi) in tam kost oglodal. Tu so torej postavili cerkev, ki je osrednje versko središče pokrajine, postaja pa znano po celem svetu. Zaradi izolirane lokacije na vrhu strme gore in obkroženosti s prostranstvom narave je postala simbol Gruzije. V sovjetskem času so bile prepovedane vse verske aktivnosti, ampak cerkev je kljub temu ostala priljubljen cilj romarjev. Kupimo in prižgemo svečke za najdražje.......pa nismo neki verniki......zdelo se nam je, da je tako prav...... vzvratno je treba it iz cerkvice, spoštujemo to.....zunaj pa sonce in lepi razgledi..... Po dveh urah uživanja v naravi se zberemo pri kombiju in se zapeljemo v dolino polni čudovitih občutkov......res pravi higlihts naše poti. V mestecu si privoščimo še kosilo, nato pa spokamo in zajahamo motorje, ter se odpeljemo še naprej do Gruzijsko-Ruske meje, cesta se vije po soteski Dariali in je pravi užitek za vožnjo z motorjem, pred mejo cesto popravljajo, prav tako gradijo na novo mejni prehod na Gruzijski strani, Ruski je za ovinkom soteske in ga nismo videli, kaže pa na otoplitev odnosov med obema državama, tudi tovorni promet je zelo gost, tovornjakov, tudi zdelanih, je polno na cesti. Prevozili smo večji del....177km od celotnih 208km Gruzijske vojaške ceste ......in bilo je vredno. Zgodaj popoldan se vračamo po isti poti, kot smo prišli nazaj, zopet uživamo v vožnji po slikoviti pokrajini, zanimivi cesti in zapuščamo Kazbegi z lepimi vtisi in navijemo gas proti naslednjemu cilju naše poti....Armeniji.

Vse je odpihnlu....

Cene so res nore. Verjetno so nore zaradi tistih, ki so jih sprejeli. So pač nori. Smo že pred časom tukaj pametovali, kakšne kazni naj bi bile primerne. In samo pametovali. Če ne drugo, vsaj cene bi znižali in uvedli kakšne alternative. Glede kaznovanja je pa tako, da brezdeljni fikusi samo gledajo, kako bi koga na cesti zaj..., ker je nekoga opozoril ali pa spustil. Glavno in edino pomembno je kaznovanje za vsako malenkost. In tega ne bodo ti fikusi nikoli priznali. Lahko pa meni verjamete, da je tako.

Takole je bilo, pa nič drugače. Boljše kot v službi pa vsekakor

Pogled na moj Maribor

.... mausa še kolo sune.....

...nimaš pojma... ... zdaj je moderen Kenan

dokler ti 0,00 pokaže lahko piješ kolikor hočeš Vsak ve pri sebi, Kmet je že od ene kokakole pa kave ves naspidiran. ps. pred leti sem spil 2 pivi in čez kaki 2 uri pihal in je bilo 0,00. Prokleti kurci brezalkoholno so mi prodali. pa čestitam za hčero

@Zok ... čestitke za hčero!!!! ... pa kr hitr še eno naredit... da se pol same med sabo kregajo ...vključno s tastaro, ko bosta tamali v puberteti......... ne da tebi najeda.. ... sam pr mir jih moraš pustit... ker pol vse tri vate skočijo..

Super, pa boste lahko "zajebavali" vsakega, ki bo dal kis na solato. lp

Tudi jaz zelo redko uzivam alkohol. Na moped se nikoli nisem sedel po pitju alkohola, v avtu pa se nikoli napihal cez dovoljeno mejo. Ko gremo na kaksno praznivanje in vem, da bom srknil malo vec raje najamem taxi. Ni samo kazen, pomislit je potrebno tudi na to, da lahko v trenutku unicis zivljenje drugim in sebi. Lani so mi dali pihat, pricakovano na Martinovanje. Popil sem 1/4 l refoska v 2 urah. Pihnil 0.0. Ce ves kje je meja ni bojazni. Zato trdim, da je 0.0 neumnost. Nekdo bo pihnil ze po bonbonieri, drug pa po pol litra ne bo cez 0.0. Nevaren pa ni nobeden od taksnih voznikov. To so preprosto nezivljenski predlogi. Dajmo potem se 100 na AC in 30 v naseljih, pa 70 izven. Ker hitrost je st. 1 za smrtne nesrece po statistiki ali ne?

Da greva konec aprila oziroma v začetku maja tradicionalno motorirat nekam bolj južno, na toplo, sva se odločila že čez zimo… in ker sva Korziko, Sardinijo, Sicilijo in podobne otoške motoristično zanimive destinacije že dala čez, je padla odločitev, da greva malo pogledat, kaj počnejo grški bogovi….se pravi Grčija it is, po dolgem in počez….nekje konec februarja, ko je bila na podlagi celega kupa potopisov, ki jih ponuja internet, potovalnih priročnikov, tripadviserja in podobnih virov začrtana ruta, sva nabavila karte za trajekt Benetke -Igumenitsa. Tako je ostalo samo še mirno čakanje, da končno pride dan za štart. …no tako sva mislila, potem pa se je začelo….sredo pred odhodom pride sporočilo, da so trajekt skenslali, da lahko dobiva refound….very bad joke….no po klikanju najdeva, da v bistvu isti termin vozi še Grimaldi lines na tej liniji in da je dejansko cenejši, kot sva dala za že kupljene karte, s tem, da imava vključeno še hrano…itak ni bilo kaj razmišljat. Ampak tako na izi seveda ne more it, in tako v petek zvečer pride sms, da bo trajekt odplul z zamudo, ok, tista ura, dve gor ali dol…..potem naslednji sms, da namesto sobota 22.00 izplujemo v nedeljo ob enih zjutraj….ok bova pač vozila ponoči…..ko sva že v garaži ready to start v noč pride sms, da je štart ob 6ih zjutraj….halo pa ti niso resni sploh, ….telefoniada z luko, kaj se dejansko dogaja, če sploh je plan izplut v nedeljo, ker sicer greva direktiva dol po cesti do Grčije, namesto da zgubljava dneve s čakanjem doma….povejo, da pristaniški delavci v Grčiji stavkajo, da trajekt, ki je šel dol še ni šel nazaj za Italijo, ker čaka pred pristaniščem…..krasno ni kaj, ampak zatrdijo, da ob 8.00 sigurno bo v Benetkah in via Igumenitsa…….tako da ob čisto nečloveški uri ob 2.00 zjutraj sva odhrumela proti Benetkam in končno dočakala najin »čoln«, ki je dejansko končno izplul juhej hahahah. Nekje na poti je moj evil B maschine obrnil abrahamčka (50.000 km wiiiii). Kot opravičilo za zamudo z odhodom sva dobila bon….za 2 vodi in dve plastični piti hahahah…..30 ur se je vleklo kot čigumi, malo sva spala, jedla, šla malo ven na morski zrak,spet spala, jedla…..dobro, da sva imela kabino, ker človek se res nima kam dat na ladji, odrezan od sveta, itak je bila polna kamionov, motorjev pa za prste na eni roki.

Plan za precejšen del letošnjega poletnega motodopusta je bil sicer v pretežnem delu narejen že lani v okviru potepanja po Toskani, a sva bila prisiljena zaradi grozljivo slabega vremena (poplave, sneg, mraz in podobne fajn zadeve) usekat plan B in drugi del dopusta predrsat po Srbiji. Tako da letos ni bilo druge, kot da končno napadeva švicarske prelaze, Mont Blanc, Route des Grandes Alpes in se navohava sivke po Provansi. 1.DAN: Na predvečer lepo vse spakirava, tudi najpomembnejše...futr .Seveda je na planiran dan odhoda neumorno scalo kot iz škafa….in naslednji dan še kar….in še naslednji dan, čeprav po vremenski naj ne bi…..ampak ker sva skalkulirala, da najin plan ne bo šel čez, če se ne spokava, sva se sredi dneva neprodušno (kao, ker meni je glup deževnik spustil že po pol ure grrrrrr…..se priporočam za nasvet glede res dobrega dežjaka, ker v 4ih poskusih še nisem našla uporabnega, vsi do zdaj sicer držijo vodo ampak potem, ko je že noter ) zapakirala in planila v naliv…..nekje do Kranjske Gore sva se krasno stuširala, potem se naju je vreme končno usmililo in sva po suhem oddirkala čez Tolmezzo, Cortino D'Ampezzo čez zasnežen in mrzzzzzel (okoli 1 stopinje se je vrtelo) Passo Falzarego (jeeeeeej prvi letošnji snežak in zimske radosti….by the way gretje ročk je lifesaver) do Arabbe kjer sva bukirala prenočišče, navalila na večerjo iz moje superduper torbice (sicer res zgleda, da nič ne vozim sabo v primerjavi s kamelo, sam taglavne stvari so v moji torbici hahahah) in se do jutra ravno odtajala.

3. dan: Po zajtrku sva lepo zalaufala pešhondi in jo po pešpoti za cel dan mahnila na ogled samostanov, ki so zgrajeni čisto na vrhu monolitnih skal. Spotoma sva v samem centru Kalabake, poleg izložb slaščičarn s torticami (malo hobby deformacije hahahah) ob vznožju skal našla še staro bizantinsko cerkev, vredno ogleda. Bila sva toliko hitra, da sva na poti prehitela celo želvo hahahah. Notranjost samostanov ni nekaj hudo fascinantna, zelo skromna oprema, so pa zato panorame nepozabne in ja, je nekaj mističnega med temi skalami, sploh ob sončnem zahodu, ki sva ga bila deležna zvečer (je odtehtal tudi tisto, sicer le parminutno torturo in smrtni strah do strateškega mesta za ogled, na zadnjem zicu, če se tisti trdi špički sploh lahko tako reče hahahah, mojega stroja….mati solzna pa kako se lahko kdo par ur vozi zadaj, men je rit otrpnila po par minutah). No v samostan greš lahko samo spodobno oblečen….midva sva bila očitno skrajno nespodobna in pohujšljiva, ker so naju oba lepo oblekli, jaz sem dobila tako luštno »še kikl'co prodala bom« hahahah, moj pa superduper bagy yoyoyo hlače, po domače posranke hahahah…..da crkneš od smeha. Po kar konkretni, par deset kilometrski pešturi po vročem grškem soncu (take živordeče barve aprila nisem imela še nikol hahahha) sva se ob povratku seveda morala podkrepit s cukrom (ja na dopustu se pregrešim priznam) kako pa, samo čez šipo pa ne bomo cukra gledal. Zvečer pa seveda še obilna grška večerja, treba poskusit tradicionalno kuhinjo in kozliček z bamijo je bil res top, da o mixu predjedi sploh ne zgubljam besed.

Aha, to da z eno plešem, drugo gledam, na tretjo pa mislim ?!

Država nameni okrog 800€ za stanovanje za 6 člansko družino - samo stanovanje. Dobijo pa podporo za dobo treh let. Kje so pa še ostali stroški. Moja hčerka, ki prejema minimalec, nima nobenih ugodnosti. O subvencioniranem stanovanju lahko sanja. Vse mora sama kriti (zdravstvo, stanovanje, hrana...) Ko je bila nekaj časa na borzi dela, ni bila upravičena (ma ne vem že do česa), ker je imela na banki nekaj prihrankov. Ma, kakšna država smo, da lepše skrbimo za tujce, za domače pa ne znamo poskrbeti. (minimalne plače, upokojeniške mezde, po nekod sužnjelastniški odnos do delavcev... Kot bi jaz lepše skrbel za neznanca kot za lastnega otroka.

Malo srk srk in njam na timbildingu na posestvu Bjana v Brdih... če ni Jadranke je tudi sekond best čojs vredu..

... to je isto , kot če greš kresnit babnco od koga...k je "hujša" od tvoje. .... za gušt, če zarad druzga ne...

A ninđa sploh sune?

ja .. in je bolj varna kot preklopna, ker se lahko poklopi in brado razbiješ na volajnu ... prednost imeti čelado v avtu pred motorjem je, da so v avtu precej bolj tihe in skor nč ne piha, če ugasneš klimo

mene od nje deci ne motjo ... ta problem mora sama rešt tipičn slovenski motorist me vpraša, kok mi ninđa žre, kot da je to sploh važn kok men žre ... ponavad odgovorim, da skor vse, ker grem pol že spat tankat, ker rint se mi jo pa ne da

Najbl pa takrt k ga za kufe fehtajo

.... a kdaj nisi?..... .....

Ne rabš jo iz osebnih razlogov.....če te baba slučajno skoz čofa....pol jo rabš

Včeraj popoldne sem se s kulom odpeljal preveriti, če je cesta Oblakov vrh / Dolenja Trebuša ali v obratni smeri kaj napredovala z asfaltiranjem, in ugotovil da ni, ker ima popravilo ceste med Dolenjo Trebušo in Stražo (Želinom) prednost. Med Dolenjo Trebušo in Stražo so še vedno trije semaforji, nov semafor je pa med Stražo in Spodnjo Idrijo "pri Golobu".

vse reši 45 mm ali 9,00 mm kaliber varna vožnja je maćji kašelj k prehlajen maček mau sm sitn dons .. kr tko ... tak dan je ova noć

Leta 2014 sem pihnil, zadevo tudi vec kot posteno (glede na visino kazni ze dobesedno neposteno) placal, in od takrat sem abstinent. Ne zato, ker se ne bi znal brzdati, ampak zato, ker so kazni naravnost svinjske - za tistih nekaj piv cez cel dan ko sem garal kot zvina na gradbiscu, pomagal svaku da si je cimprej postavil bajto, sem na poti domov naletel se na smrkce, in ker sem bil toliko uvideven da nisem sel prehitet enega sanjaca, sta me dohitela in ustavila. Placal polovicko - 600 eur deljeno dva, kolikor pik sem dobil, ne vem - takrat sem jih imel 0, sedaj jih imam spet 0, slo je pa za rang kazni od 0,24 do 0,38 promila (ja, ze to stane za eno minimalno placo). Ko sem ju vprasal zakaj sta ravno mene ustavila, sta rekla da sem za kroziscem peljal po sredini ceste - jasno, ko pa je bilo vse fraj, desna stran ceste pa je v sirini vec kot enega metra tako razjebana, da moram vsako leto dat kako felgo povarit. Jutri spet peljem eno, med vikendom sem vsekal v luknjo med asfaltom in bankino - med lomljenjem felge torej niti z asfalta nisem zapeljal. Ce potegnem crto, sta me policaja ustavila preprosto zato, ker sem pazil na svoj avto. V glavnem - 4 leta abstinence kasneje - v petek sem dobil hcerko, in sem si privoscil kozarec sampanjca. Bemti 120 kil imam, pa sem bil cel v rozicah. Ce bi sel v takem stanju na moped, bi bil vprasljivo varen. Pa ne pretiravam. Po eni pivi bi se verjetno ulegel.

Za tiste, ki želijo predelavo sedeža odličnega mojstra: Radoš S. Simsič - TCOVER - Laze 18, 5290 Šempeter pri Gorici GSM: 041 713 331, email: terenski@hotmail.com Nekateri ste ga že pohvalili tukaj na forumu. Prav je, da ga toplo priporočim tudi sam in delim svojo odlično izkljušnjo: Do sedaj sem z motorji prevozil čez 80.000 km (pegaso strada, CBF1000, BMW R1200R in polovico od tega na BMW RT 1150 z original večjim in udobnejšim sedežem), tudi ture daljše od 1000 km. Prišel sem do zaključka, da mora biti za moj slog vožnje sedež širši, položnejši, dovolj čvrst, da lahko na serpentinah motor lažje vodim skozi ovinke, ne pa pretrd, da na dolgih turah ne trpi zadnjica. Ker sem dolgin 190 cm, ki rad sedi pokončno in ne nagnjeno naprej na krmilo, so bili vsi originalni sedeži za moj okus preveč nagnjeni naprej, morda še najmanj tisti udobni na BMW RT. Na mojem novem Triumph Tiger 800 letnik 2015 je zlasti sedež sopotnice veliko preveč nagnjen naprej (sopotnica vseskozi drsi v voznika in je bilo treba dvigniti sprednji del sedeža za okoli 7 do 8 cm, kot na sliki spodaj), za voznika pa je tudi zadnji del preveč nagnjen , da sili voznika naprej in preveč pritiska na njegovo mednožje (v sredini je dvignjen?!). Ker je motor odličen, sem se odločil za predelavo obeh sedežev in iskal dobrega tapetnika v Sloveniji, ki bo kos moji zamisli po udobnem sedežu. Moram opozoriti, da sem bil pri več tapetnikih in dobil občutek, da niso najbolj vešči predelave moto sedežev, saj to ni bila njihova glavna dejavnost, niti niso motoristi, da bi razumeli, kaj motorist potrebuje, niti nimajo ustrezne "profesionalne" (dovolj trde) pene. Eden je bil pri prvem poskusu predelave čisto izgubljen in moj sedež celo še bolj pokvaril, kot je bil original. Ugotovil sem, da je dobra predelava moto sedeža (zlasti povišanje, zapolnitev z dodatno peno zaradi druge željene oblike) prava umetnost in je potrebna izjemna strokovnost tapetnika! Tudi pri zadnjem mojstru, ki je nato izdelal sedeža, in je odlično opravil svoje delo, je bilo potrebno večkratno preizkušanje predelave v realni vožnji, da je v tretje sedaj sedež TOP za mojo rit, stegna in slog vožnje (sopotnica je bila izredno zadovoljna že s prvo različico :). Ne me narobe razumet, tudi prva različica je bila dobra, udobna in odlično izdelana, a po daljši vožnji sem ugotovil, da je sicer naklon (ki sem ga predhodno sam narisal na sedež s kredo in si pomagal z vodno tehtnico) sedaj odličen, a sedež za bolj športno vožnjo v ovinkih premehek (premalo odziven). Mojster je ustrežljivo zamenjal peno za tršo. Sedaj je bila športnejša vožnja pravi užitek, a se je izkazalo, da pri stegnih sedež zame preveč ostro pritisne. Na daljši vožnji sem si tudi zaželel nekaj več mehkobe. Mojster je spet ustrežljivo dodal centimeter mehkejše pene in ob strani spremenil obliko sedeža (pohoblal prehoda, kjer sem označil s kredo, da me najbolj pritiska). Skratka, zahtevnejšo predelavo lahko opravi le top tapetnik, ki je motorist in izjemen mojster svojega poklica ter ima posluh tudi za morebitno postopno prilagajanje željam naročnika. Radoš Simsič je držal objubo, da bo prilagajal sedež tako dolgo, da bom zadovoljen. Vsak moj predlog za spremembo je vzel ustrežljivo, razumevajoče, pojasnil, kaj bom pridobil in kaj ne, da bo morda zato občutek na sedežu nekoliko bolj vroč zaradi dodanega centimetra mehkejše pene,... No, nisem se odločil za gel vložek, ker je preveč ljudi poročalo, da so se jim poleti cvrla jajčka - gel akumulira toploto za razliko od pene. Res je, da sem iz Maribora, kjer prebivam, moral v okolico Nove Gorice, natančneje v Šempeter pri Gorici, a zame je najboljši tapetnik, ki sem si ga lahko zaželel. Aja, pa še cena: nekoliko dražje od tistih, ki sem jih obiskal najprej, a predelava vredna plačanega zneska, še vedno pa ceneje kot predelave po naročilu v tujini. Skratka glede na kakovost storitve in uporabljene materiale odlična cena. Janč Pa še original:

4. DAN: Takoj za dobro jutro serpentine na Gotthard pass (tunel sva spustila in raje zagrizla v hrib, sva pa prej v dolini naletela na vrtalko »Heidi«. Na Gotthardu sva si privoščila v izi zajtrk z razgledom. Plan je bil ogledat si še sotesko Teufelsbrucke, a sva videla bolj malo, ker se gredo dela na cesti in se ni dalo kar tako ustavljat…tudi sicer je v Švici ogromno dela na cesti, ampak ceste, sploh po prelazih so v piko. Naslednji prelaz je bil Furka Pass, z izjemno panoramo na naslednji cilj Grimmsel pass, vmes sva se poslikala še pri slavnem neslavno zaprtem hotelu Belvedere potem pa na Grimmsel pogledat, če svizci zavijajo čokolado v folijo (Murmeltierpark)……no te špehbombice so tkooooo lene, ne vem, če se je eden od njih v pol ure celo enkrat premaknil, tako da dvomim, da jim gre zavijanje hudo od rok hahahah....so pa tko kjut, to pa ja. In ker je kljub norim ovinkom po prelazih manjkalo adrenalina, sva se šla malo guncat na viseči most in peljat še z najbolj vertikalno železnico Gelmerbahn (včasih je bila to tovorna železnica za akumulacijo na vrhu, danes pa prav fajn služijo s turisti)….čeprav nekaj hudo adrenalinskega ni, mogoče da bi se na pol poti strgala zajla in bi mal bl letel po bregu navzdol hahahah. No na poti navzdol se je vreme spet skisalo in spet so bili v igri deževniki. Ko človek misli, da ne more bit slabše pa se najdejo še švicarski organi, ki ti za 3 km/h (čisti speeding hahahah) zagrenijo dan….no za tistih 40 chf so se ornk namatral, najprej d so se končno zmenil, kterga od naju bodo oglobil, potem jim pos terminal ni delal, niti drugi ne, ampak na konc so dobil tist dnar, čeprav plačilni je tako izpolnjen kt če ne bi bil, sm kdo se bo pričkal z njimi, glede na višino kazni kot jih majo,sva jo še dobro odnesla z najnižjo. Drugače tako vzorne vožnje kot v Švici še nikol nisem vidla, vsi vozijo striktno po omejitvah, vsi dajejo žmigavce, noben ne prehiteva, ne trobi…..ne vem od kje tisti Švicarji na naših AC k se vozjo 200 do 300 pa blendajo že en kilometer za tabo. No zaključek dneva je bil mal boljši po osvojenem Simplon Pass-u. Prenočišče pa spet nekje v rovtah, po 40 minutni vožnji v rahlem dežju, po temi, cesti široki za en avto v neke hribe, ko se človek vpraša, če »Jožica« sploh prav kaže sva celo prilezla do smučarske vasice in čist fajn hotelčka…..dobila, kot se je ata na recepciji izrazu »the best room«, z dvema tuš kabinama in dvema wc-jema, sm noben ni bil tolk velik, d ne bi blo treba ritensko not in da ti kolena ne bi gledala čez prag, ko si na školjki hahahha.

3.DAN: Po zajtrku s pogledom na s soncem obsijane švicarske vršace pa končno napad na prave švicarske alpske prelaze….nori ovinki, nori razgledi…..čez Albula Pass do mondenega Davosa na tortico in sladoled (šparal pa ne bomo hahhaha, ima se može se, nema se glumi se :P), podprta s cukrom pa preko Julier Pass-a, Silvaplane, St. Moritza (fensi štacunce, ni da ni, moj še z motorja ni hotu, kaj šele d bi mi kj kupu hahahah), Maloje, Hintereina, Soazze, Rovereda, Anzonica na Passo Bernardino (malo fotoshootinga in preizkušanja novega prevoznega sredstva hahahah) do Marvaglie, kjer sva ugotovila, da sva spanje bukirala v vinskih goricah (ta del Švice ima ogromno vinogradov)….kt bi bla doma med dolenjskimi grički hahahah. Sicer se je zadeva malo komplicirala, ker nisva mogla noter, ker teta preko airbnb ni poslala podatkov kje je ključ, tako da je bilo potrebno malo telefoniade in sherlock veščin (by the way je za take primere, ko rabiš mobilno telefonijo fajn kupit njihovo kartico, ker sicer te ocolajo) , da sva prišla do podatka, da je ključ v bonsaju hahahah.

2.DAN: Po zajtrku (glede na to, da smo v Italiji je bil celo normalen, ne samo rogljički in cuker na cuker) sva v soncu (ne moreš verjet), sm neke sparine ravno ni blo, pičila čez Corvaro na passo Pordoi (jp, snežna pravljica), mimo Ponte Nova, Bolzana, Berana in seveda na Stelvio (čeprav že petič, samo te točke pač ni za spustit, če smo že tam), začuda neke gužve ni bilo (mraz je super, ker ni mušic in glih en tolk zoprnih biciklistov). Potem pa do Lago di Resia pogledat potopljeni zvonik, se mal posončit, malčka potem pa gasa za Švico …..dalje preko Ramosch-a, Zamez-a , Fuorn Pass-a, Umbrail Pass-a v Livigno tankat tapocen benz (brez davka, res luksuz glede na italijanske cene benza) do prenočišča v Pontresini (vse nočitve sva bukirala vsak večer prej preko bookinga ali airbnb-ja, ta praksa se je do zdaj izkazala kot top varianta, tudi cenovno, ker Švica je, kar se nočitev tiče kar neprizanesljiva do denarnice). Ko sva se razpakirala je bil plan najt odprto trgovino…..skoraj mission impossible, v Švici je ob delavnikih 18.30 vse zaprto, sobote, nedelje pa nič odprtega (mi smo čist razvajeni)….no rešila naju je trgovinica na bencinski in večerja je bla top…brokoli pa pšanc itak.

@EllaOMV danes 16:15? pa sem bil obveščen da sm zravn @sunnygirlsedu na ridah u četrtk pa @mladenchtut diujou po ridah

... kaj ti to ene čudne šćetine rastejo... ...se spreminjaš v volkodlaka?!? ...auč.. ... boli...

Po enem malo bolj temeljitem pranju se mi je uskočil. Saj zato ga prodajam! Tegale bo lahko vozil tudi kak podmerski...

Čestitke

Bom čisto počasi napisal; alkohol nima kaj iskati v prometu in pri 0,00 vsakdo ve, koliko alkohola lahko zaužije. Če pa tega nisem najbolj počasi in še bolj razumljivo napisal, pa ne vem, kako naj še bolj počasi in razumljivo tipkam.