Dvorana slavnih

Dan se počasi poslavlja in mene že nese po strmini proti trdnjavi Mehrangarh Fort, ki se bohoti neposredno nad mojim hostlom. Pogled na večerno mesto, v katerem se vse bolj množično prižigajo luči postane prekrasen. Napotim se pred mogočna vhodna vrata trdnjave Mahrangarh, kjer so več stoletij živeli maharadže. Komaj dobro postavim stojalo in naredim fotko se iz trdnjave proti meni napoti čuvaj-varnostnik. Podobno kot varnostnika pri Zlatem templju v Amritsanu me tudi tukaj le-ta vljudno opozori, da je fotografiranje s foto stojalom prepovedano. Na vprašanje zakaj ?, mi obrazloži, da gre zgolj za varnostni ukrep, ki ga moram upoštevati. Rečeno – storjeno in že pospravim stojalo ter nadaljujem s povišano ISO nastavitvijo na fotoaparatu. Kljub že trdi temi se nas kar nekaj radovednih turistov in domačinov s terase ob trdnjavi razgleduje po modrem mestu pod nami. Zjutraj "vajo" s fotografiranjem ob trdnjavi ponovim in ob gledanju na modro mesto pod sabo me le-to spominja na Ghardaia (Alžirsko mesto, moto tura pred ulalaaaa leti). Naslednji dan posvetim "izgubljanju" med modrimi ulicami in obveznem obisku starega dela mesta, kjer je znan Sardar market, kjer dobiš vse kar želiš. Market obdaja dvoje vhodnih vrat – Girdikot, na sredini trga pa je stolp z uro. Vrvež nepopisen, kot se za pravo tržnico pač spodobi. Tudi po mestnih ulicah vrvež proti večeru, ko se temperatura malo spusti, nekoliko oživi. Le vonjave, tiste prijetne predvsem pa one manj prijetne, le-te so žal v večini, so neglede na dnevni čas enako močne - neprijetne. Zaradi časovne stiske (potek iranske vize) se iz Džodpurja namesto proti jugu (Goa) napotim proti vzhodu, saj "moram" videti Varanasi. Sledita dva dneva tranzita iz enega dela Indije v drugi, vzhodnejši del. Spoznavam "obcestno" Indijo in njeno življenje. Na cestne "kamikaze" sem se pa tudi že navadil in sem se jim uspešno umikal. Tako srečno prispem v Varanasi. Tokrat še dodatno srečno, saj se je dva dni pred mojim prihodom zrušila betonska konstrukcija nove avtoceste, ki jo gradijo nad cesto, po kateri sem se pripeljal v mesto. Ob nesrečnem dogodku (18 mrtvih) so betonski nosilci pod sabo pokopali nekaj avtomobilov oz. delavcev na gradbišču. Nekako se prebijem skozi prizorišče nezgode in se v bližini reke Ganges namestim v Brown Bread Bakery hostel. Ker je ulica ob hostlu precej ozka mi v hostlu odstopijo svoj skladiščni prostor, ravno dovolj širok, da vanj porinemo mojega G-ja. Še sreča, da lahko premaknejo plastične "balone" z vodo in naredijo prostor za motor, saj bi na ulici resno oviral "promet". Ko jim omenim, da imam namen narediti na ulici redni servis na motorju pa jih zagrabi "panika". V naslednjih urah, dnevih ugotovim, da bi bila to res misija nemogoče – pač pomanjkanje prostora in gneča. Na srečo me lastnik 2. dan odpelje do "normalne" ulice, kjer ima njegov prijatelj mehanično delavnico. Tu se lotim dela (menjava olja, filtrov) a se že po 5 minutah začno zbirati firbci in "normalna" ulica je kmalu zabasana z njimi. Kolikor sem uspel z enim očesom opaziti med delom, je množico firbcev nekdo z "vzgojnim ukrepom" – palico razganjal. A so se znova in znova "nagužvali" okrog motorja. Po dobri uri in pol je motor že spravljen v "garažici" hostla in pripravljen za naslednjih 10.000 km. Kaj napisati o Varanasiju ? Sigurno mesto, ki si podobno kot Tadž Mahal, zasluži ogled. Seveda je najbolj "znan" po sežiganju trupel. Varanasi je najbolj sveto izmed vseh Indijskih svetih mest. Leži na levem bregu najbolj pomembne in najbolj čaščene indijske reke Ganges. Hindujci verjamejo, da je tisti, ki umre v tem kraju, osvobojen večnega cikla reinkarnacije (ponovnega rojevanja) in takoj doseže blaženost, nebesa oziroma nirvano. V osrčju mesta je ogromno "ghatov" – ceremonialnih stopnišč, ki peljejo do reke. Kot običajno na potovanju se že pred sončnih vzhodom sprehajam ob reki od ghata do ghata. S fotoaparatom beležim jutranji utrip hindujcev. Že pred sončnim vzhodom se ob reki zberejo množice romarjev, ki izvajajo obredni pozdrav soncu in se okopajo v Gangi. Domačini si v njej umivajo zobe in zajemajo vodo za jutranji čaj. Potujoči sveti možje, ki so se odrekli zemeljskim dobrinam, pa prosjačijo za kakšno rupijo. Čolnarji te želijo popeljati na turo po reki. S čolnom bi (verjetno) bila zanimiva izkušnja, a ko sem si ob sprehajanju ob reki ogledoval te čolne, predvsem pa kako jih obnavljajo in iz preluknjane lupine naredijo "nov" čoln, me je minilo (Strah je Gospod"). Ob nekaterih ghatih, predvsem na Manikarnika ghatu potekajo sežigi cel dan in vso noč. Odvisno od statusa in premoženja umrlega družina odkupi določeno količino lesa, ki je naložen v velikanske grmade vsepovsod okoli ghata. "Nedotakljivi" (najnižja in najbolj prezirana kasta) nato truplo zavijejo v svetlo platno, obredno operejo v Gangi in položijo na grmado. Najbližji sorodnik umrlega, ki si v izraz žalovanja pobrije glavo, se trikrat sprehodi okoli grmade in jo nato prižge. Vsi žalujoči potem čakajo okoli 3 do 6 ur, in opazujejo kako se njihov ljubljeni spreminja v prah. Ne izgorele dele in pepel pogrebniki z lopatami namečejo na velik kup in čez čas vržejo v Ganges, zadnje počivališče umrlega. In takšnih sežigov je na dan do 300 (tristo). Vonjave okrog tega ghata je razumljivo nekoliko drugačna kot po mestnih ulicah. Ampak tako pač je ! Za nas Evropejce nekoliko čudno vse skupaj, za njih pa čisto normalna življenjska stvar. Zato ne preseneča, da na nekaj 10 metrov ob reki vidiš kako se kanalizacija steka v reko, malo nižje se v njej kopa "svetinja", nekdo pere perilo, drugi si pere zobe, tretji si . . .. Zanimivo ! Sprehod skozi ozke ulice starega mesta, katere so polne templjev, trgovinic ter poslikanih hiš je zanimivo a tudi rahlo stresno. Največ energije porabiš za izogibanje mopedistom, ki v ulici široki komaj "meter in pol" s polno hitrostjo in večno pritisnjeno hupo drvijo proti tebi. Tudi krave nimajo veliko uvidevanja zate in te nesramno stisnejo ob zid, ko gredo mimo. Kar nekaj akrobatskih veščin rabiš za hojo po tleh, prekritih z različnimi živalskimi ali človeškimi iztrebki, ter zadevami sumljivega videza. Ampak pri vsej gneči sem opazil, da so tudi druge živali očitno "svetinje". V že tako ozki uličici nihče ne prežene (brcne) ležečega-spečega psa stran. V nekaterih bratskih republikah bivše Juge bi bil to normalno dejanje. Ne, tu v Indiji oz. v Varanasiju pa se vsi izogibajo(mo) spečim živalim na ulicah. Zanimivo doživetje ! Trije dnevi, "duhovnega" Varanasija so hitro minili. Predvsem "duhovnega" in ne duhovnega. Z duhovnostjo si žal nisem ravno na "TI" ! Po Varanasiju se moja pot obrne severno proti Zirakpurju pri Chandigarhu, kamor sem povabljen na dom indijske družine. Na poti do tja prespim v kraju Mathura, kjer doživim "ne preveč zanimivo" nočno izkušnjo. Zvečer grem spat v hostel, zjutraj pa se zbudim v bolnišnici !?!?! *VOPP Se nadaljuje . . ..

Jutri v grem na Avtoval narocit novga triple black exsclusive edition.

Sem lovila zadnje ure sončka v NG toplo...v Bovcu pa že bolj frišno ampak nebo pa take lepe barve! @DAMI34 ti maš pa res veselje z gladkimi gumami po makadamu vozit

Vtisi so sportfortastični+

Ker mi je uspelo dobiti dopust za prvi teden Oktobra sem sklenil , da je skrajni čas še za vsaj eno resno furo. Plan je bil Vršič pred njegovim zaprtjem zaradi voznih razmer , kar se bo po napovedih vremenarjev zgodilo že nocoj. Zjutraj sem štartal malo kasneje kot je bilo planirano saj je bila ob pol devetih še vedno videna slana v zatišnih legah vendar je bil skrajni čas za odhod , če sem se hotel izogniti napovedanem popoldanskemu dežju. Pot me je iz Laškega preko Litije vodila skozi Ljubljano kjer me je proti pričakovanjem pričakalo sonce. Nato sem pot nadaljeval do Logatca kjer sem se obrnil za Idrijo in skozi Most na Soči nadaljeval do Bovca in nato juriš na Vršič saj me je pričelo priganjati tudi vreme z rahlim rosenjem. Po krajšem postanku na Vršiču pa urno proti Krajnski gori , Jesenicam....nato pa proti Kamniku preko Tuhinjske doline nazaj v Laško brez kilometra avtoceste. Slik je bolj malo , ker nisem fotograf ampak motorist. Doma je števec pokazal 432 km.Ajde mejte se.

Se "pardoniram", dodajam še slike iz Džodpurja

Ugotavljam, da so se čelosi, po dveh dneh druženja, vrnili popolnoma preobraženi. Čist brez veze. Zdaj mi je pa ostala večja količina kokic. Če kdo rabi, prodam po dampinški ceni....

Bodoča Božična orehova potica iz domačih orehov v tretji fazi priprave ("umetno sušenje orehov).

13. dan: Lefkada - Preveza - Ioannina - Kleidonia - Konitsa - Nea Kotili - Nea Lefki - Gavros - Antartiko - Niki (meja) - Bitola (stolp Ura 41.031012, 21.334339, Po treh dneh brez neke hude kilometrine je prav pasalo biti nazaj v sedlu in požirati ovinkaste kilometre pod gumami…..najprej čez hribe, kjer so nama občasno družbo na cesti delala koze, samomorilske želve (ponovitev misije reševanje želve Frančka hahahah), ob redko naseljenih vaseh so ob cesti stale prav tiste retro alu kangle s kozjim mlekom, da jih kamionček pobere (HACCAP pa to zihr ja), potem čez rečne doline, kjer drevesa rastejo kar v vodi, pa spet čez hribe do makedonske meje in nato do cilja tistega dne, do Bitole. Ker sva bila kar zgodnja in je bil ravno petek sva šla malo v lajf….malo sva se sprehodila po Široki Sokak, šla pogledat stolp z uro in si privoščila malo tradicionalne makedonske jedače. MVI_5569.MP4 VID_20180504_152957.mp4

Jest se ne upam peljat dlje od Stari grad-paklenica. Pa niti mi ni zanimivo. Mi je pa fajn prebrat kako se nekomu uresniči želja pa gre kamor ga veseli. Pa kej pametnega napiše. Hvaležn sm vsem, ki objavjo potopis, tak ali drugačen, pa predstavj svojo zgodbo. Puste reve ki ne upajo in so fovš pa šimfajo...Vedno se bo najdu kak drekač, mi bo nekomu drugmu zavidu uspeh...Objavlajte za nas, ki se nam fajn zdi...in smo hvaležni...in ni nas malo.

u bistvu, je ona pr meni več al manj. Pa ne zna baklce narest. @RobiRoberto, živnorc se mal norca dela, ker je tud moja bolš polovica-Barbara. In ker ravno o fuzbalu govorimo...mesi mesi mesi

16.dan: Beograd-Domžale No če prejšnji dan ni uspelo, so bli pa knedli za zajtrk. Ker sva šla ravno mimo, sva odvila še na letališče in si šla pogledat muzej letalstva (ki vse kaže ni bil obnovljen, že kar so ga postavili, mu ne bi škodilo malo »osvežitve«), kjer sva padla v resno debato o starih jugo časih z vratarjem hahahah, ti zmeraj največ vejo o vsem. Potem pa sva se spokala kar na AC, ker vreme ni ravno kazalo najbolje, pri Zagrebu je že začelo ulivat kot pri norcih, tako da sva v garažo parkirala lepo oprana vsega popotniškega prahu, ki se je v dobrih dveh tednih nabral…….ja in spet je vsega prehitro konec. Skupno se nama je pod gumami nabralo dodatnih 4.855 km, če štejeva še trajekt pa še slabih dodatnih 1000 morskih. Grčija je lepa, sploh gorati del ima lepe cestice, kar se tiče motoriranja, kljub temu, da kvaliteta asfalta ni ravno najboljša. Res wow pa je Meteora, človek bi kar sedel na tistih skalah in gledal v daljavo, »there's sth special, mystic in the air«. Maj je po moje idealen tajming za obisk, je toplo, ni prevroče in predvsem ni še mase turistov, zaradi česar so tudi cene, sploh nočitev in bencina (ki sicer že tako ni poceni, okoli 1,6 do 1,7 eur/l, v sezoni pa se še dvigne) nižje. Cenovno naju je skupaj s trajektom (422 eur za dva+dva motorja+kabina+večerja in kosilo) in vsemi drobnarijami in spominki, hrano, prenočišči, bencinom, vstopninami (ki res niso poceni, pod 20,00 eur po osebi ne prideš nikjer noter) cca 1.100 eur po glavi, vtisi in spomini pa so neprecenljivi.

15.dan: Skopje -Kumanovo - Vranje - NIŠ (Ćele kula 43.312475, 21.923708) - Knić 43.931515, 20.750452 Beograd (stolp Avala 44.695962, 20.514772 Na poti proti Beogradu sva se ustavila še v Nišu (ja in mali pripadnik etnične manjšine mi je pokazal sredinec....olika pa taka hahaha) in si pogledala ostanke Ćele kule, ja lobanjic ni ostalo prav veliko. Ob poti sva opazila slavni bus (repliko sicer) iz Ko to tam opeva ….selfi, dva, potem pa «za Beograd, firmom Krstić...no ja firmom BMW« hahahhah. Ker sva bila zgodnja sva za naslednji dan planirani obisk Avale opravila kar ob sončnem zahodu, na vrhu ob razgledu spila ene »bršljinke« hahahah in benko, potem pa do apartmaja….fensi čist…..svašta, samo v Srbiji ……savna v dnevni hudoooooo. Tako da se je dalo preživet tud to, da se je zunaj ulilo in da nisem prišla do svojih knedlov hahahah.

14.dan: Bitola - prelaz Galičica 40.953796, 20.813075 - Oteshevo - Leskoec - Trpejca - Ohrid - Struga - Podradec - Ohrid -sv. Neum- Kiševo - Gostivar - Tetovo – Skopje Zjutraj spet dež, po brzinskem zajtrku sva dobesedno skoraj odplavala proti prelazu Galičica med Prespanskim in Ohridskim jezerom in se spustila do Sv. NAuma kjer je k sreči nehalo kapljati, tako da sva naredila en krog peš in pogledala par od žnj izvirov ohridskega jezera. Potem sva se premaknila v Ohrid, malo prehodila staro mestno jedro in seveda nisva mogla spustiti slavne ohridske postrvi…ni bila švoh no, čeprav riba kot riba. V eni od neštetih prodajaln z ohridskimi biseri sva malo pogledala, kako te bisere, ki so iz luskic ribe, ki živi v jezeru, delajo in seveda mi je kupil zapestničko iz biserov ja pa iiiiiiii (če že s prstanom na Lefkadi ni blo nič, pa mu je Makedonec, ki sva ga srečala že na trajektu lepo povedal, da mora kupit prstan in ga za tri tedne pustit v Sv. NAumu, da bo držalo hahahahah). Tudi motorja sta bla po vsem tistem dežju kot dva bisera hahahha. Zvečer sva se sparkirala v Skopju, ki si ga je res vredno ogledat, mesto tisočerih kipov in luči….center je res v nulo. Ker je spet začelo kapljat sva šla ob baklavi in čaju vedrit na Staro čaršijo, potem pa dokončala ogled lučk in kipov v centru.

Upam, da ni prepolna farb sicer pa, le kdo bi tukaj farbe gledal

10.dan: Patras - čez most Rio Achaia 38.309198, 21.779419 - Saita - Gefira Mpania - Petrochori - Thermos - Agrinio – Lefkada (11.,12.dan) Naslednji dan sva se premaknila na otok Lefkada, edini otok, ki je s celino povezan z mostom in eden izmed otokov z najlepšimi belimi peščenimi plažami s turkiznim morjem , ki jih ponavadi gledamo na razglednicah….in ja res so take plaže in v maju, ko še ni sezone (lastnica apartmaja je povedala, da se dejansko sezona začne šele konec junija), saj je bilo vse vključno s hoteli večinoma zaprto in zaraščeno (kake hude urejenosti v Grčiji pač ni, smeti kolikor hočeš, tudi na teh prelestnih plažah). Je pa res, da se je treba kar malo pomatrat, da se pride do njih, vse te plaže (Porto Katsiki, Milos, Agiofili, Kathisma, Gialos, Egremeni- žal nedostopna že od potresa 2015) so namreč pod klifi.No ker sva se kljub zamudi z odhodom zaradi peripetij s trajektom očitno zakalkulirala in nama je en dan hodil viška sva se odločila na Lefkadi ostati tri dni in jo prečesati po dolgem in počez….za kar, kot se je izkazalo res rabiš kar precej časa, ker so ceste polom, ozke, drseče, makadamske z metrskimi luknjami, zaraščene ali celo zaprte zaradi del (čeprav ni videti da kdo dejansko dela). Tako da tri dni sva se malo vozikala od plaže do plaže, kjer sva večinoma bila bolj kot ne sama, voda je bila top za namakanje in res turkiznooooo modra in čista, se miljonkrat prefotkala, da bodo doma, ko bova kazala slike ja vsi fovš hahahahha in jedla (tzatziki, spinako pita, grška solata, gyros na miljon in en način, feta sir, kadaif in še druge cukraste sladice, od katerih ti zaradi sladkobe izpadejo zobje hahahah)….laganini v glavnem, po grško hahahah. En dan sva zavila pogledat še sotesko Nydri s slapovi, se je prav pasalo ohladit v tisti vročini. Na severu pa je zanimiva peščena plaža z ostanki mlinov na veter. No zadnji dan sva se odločila it še na Gialos beach…..zgoraj je bil znak road closed, beach open….ok bova pač šla tista dva kilometra po cesti v delu peš….lepo v opremi kreneva na pohod, na vrhu je bil sicer parkiran valjarček, ki bi bil prav priroče, da se po tistem makadamu zapeljeva do dol hahahah, pa še dve brzini je mel, kaj bi to letel dol po bregu hahahah…..prideva nekje do slabe polovice klifa in tip, vodja delavcev, pravi, da ne moreva naprej, ker je zaprto, ker delajo cesto, ja valda, če zgoraj piše beach open, ne me j**** tle tacam v vsej opremi po tem soncu že več kot kilometer in zdaj naj grem nazaj al kako, halo….no na koncu se naju je usmilil in naju zapeljal nazaj do motorjev in umaknil tablo beach open, da se ne bi še kdo tako nasankal. In sva šla na najino plažico Agiofili.

9. dan: Olimpia - Kalliani - Dara - Lampeia - Amaliada - plaža 37.812547, 21.221049, 37.873921, 21.107823 - Patras 38.309824, 21.781046 Zjutraj naju je zbudil dež, kar je na grških, sploh priobalnih cestah blazno zoprno, že tako asfalt drsi kot bi vozil po ledu, ko je mokro je pa sploh veselica. Zajtrk sva dobesedno pojedla iz kufra pod nadstreškom neke zapuščene bencinske. Potem je nekje sredi hribovitega Peloponeza končno nehalo kapljati in je vožnja po ovinkastih cesticah, sicer precej zaraščenih, to da s komolcem v ovinkih šariš po grmovju, ki raste do sredine ceste je normalno, sredi ničesar z občasnimi ovirami v obliki potepuških psov in čred materiala za štumfe postala malo bolj zabavna. Ker naju čas ni ravno preganjal sva se izlevila iz usnja in si privoščila malo izležavanja na plaži….kter luksuz, na peščeni plaži polni školjk (itak da je šel cel žakelj z mano hahahah), ki ji ne vidiš konca ne v eno ne v drugo smer čisto sama. Pred večerom pa še malo vožnje do PAtrasa in mostu Rio, preko katerega sva naslednji dan zapustila Peloponez. Lastnik apartmaja je bil prav fajn možakar, sicer policist, ki nama je malo bolj obrazložil, zakaj se Grki vozijo, tako kot se vozijo…«v Grčiji sta samo rumena in zelena luč, rdeče ni hahahhahaha« ja je bilo opazit ja. Vozni park je pa tudi zelo khm….muzejski ali kako bi se reklo…ogromno je pick-upov, ki pa so zrešetani in prerjaveni kot švicarski sir, če žmigavec visi na kabelčku no big deal, itak ga ne rabiš, ducktape reši marsikaj…..a je to varianta v glavnem hahahah.

8. dan: Githia - Areopoli - Kalamata - Methoni (rt - stolp) 36.817822, 21.707743 - Pilos - Fairytale grad 37.208163, 21.590590 - Olimpia 37.640481, 21.628274 Za zajtrk na terasi res luštnega apartmajčka je bil grški šmorn (naj bi bile palačinke, samo oprema ni dopuščala hahahah), potem pa malo na neskončnooooooo peščeno plažo. Lastnica apartmaja nama je svetovala, da nikakor ne smeva spustiti Diros jame (kot naša Postonjska jama, le da je ob morju in te namesto z vlakcem peljejo s čolnom), zato sva najin dnevni plan malo priredila in se kljub vetru, ki naju je prestavljal iz leve na desno in obratno prebila do tja. ZA malico sva se ustavila v mestu Methoni, kjer sva poleg sebe ob opazovanju kajtarjev nafutrala še obično prostoživečo Methoni mačko hahhahaha, feta sir ji je kar šel, tuna pa še bolj…..prav zanimivo mi je bilo, da na vseh spominkih in razglednicah iz Grčije se pojavljajo mačke, sicer mi ni uspelo odkrit v čem je fora, razen, da je potepuških mačk povsod res ogromno. V mestu Pilos sva opazila pravljični grad, ki pa je žal zaprt, postavil ga je nek tip, ki je sicer živel v tujini, potem pa se vrnil v svoj rojstni kraj in postavil par svetovnih znamenitosti (Eifflov stolp, pravljični grad….pač preveč denarja, ima se može se). Čeprav sva do slavne Olimpie prišla precej zgodaj popoldne (po objavljenih delovnih časih naj bi bilo arheološko najdišče odprto do 17ih, pa očitno ne delajo dlje kot do 14ih….Grčija pač) sva lahko pogledala le kar se je videlo čez ograjo. Nama je pa zato ostalo viška časa za zganjanje romantike na obali Peloponeza ob sončnem zahodu…..meni je prav hihi, da pa od vse pocukranosti ne bi fasala sladkorne sva jo, ko je sonce utonilo v morje, mahnila na pravo, slano, grško večerjo. PA še cvetka s Peloponeza…..povsod so v WC-jih napisi, da toaletnega papirja ne smeš metati v wc….mhm.

2. dan: Igoumenitsa - Ioannina - Perama - Metsovo (jezero 39.834850, 21.065342, Katara prelaz) - Kalabaka (Meteora samostani) opazovalne točke 39.719294, 21.637152, 39.721296, 21.634372 Naslednji dan okoli treh popoldan so naju končno izpljunili v Igumenitsi in odisejada se je lahko začela. Mahnila sva jo čez hribovito severno pokrajino proti Meteori. Razen par nekam majhnih suhljatih krav in kakšne želve, na sicer prav luštnih ovinkastih cestah, nisva srečala žive duše. Zanimive so njihove kapelice oziroma znamenja ob cesti v obliki miniaturnih cerkvic, hišic, ki jih je res ogromno, vsakih 500m vsaj ena. Pri Metsovem sva se odločila obvozit jezero, čeprav je bila cesta polna peska oziroma je na določenih mestih sploh ni bilo in sva malo ronila čez hudournike….moj motor je lahko tudi gliser hahahha…..je razgled odtehtal malo off roada (in še enkrat več sem dobila namig, da bi bilo mogoče pa vseeno fajn razmišljat o kakem bolj potovalnem stroju za tovrstne podvige). Potem sva naletela na kao zaprto cesto, glede na izkušnje s Sicilije, kjer je bilo takih poti malo morje in sva preplezala čez vse, sva se odločila, da greva dalje……in ja našla sva sneeeeg, vesela ko mali froc sem se morala malo povaljat hahahah….no najprej je bil samo ob cesti, potem tudi na cesti in na koncu čez celo cesto in kar konkretno na debelo….kontrolor je strokovno ugotovil, da ni šans, da pririneva čez, ker očitno od tu naprej ceste niso plužili celo zimo, zato sva obrnila v dolino in po drugi poti. V Kalabako (mestece pod slavnimi skalami Meteore), kjer sva bukirala prenočišče, sva pridrsala čisto malo prepozno, da bi še ujela sončni zahod. Na hitro sva skalkulirala, da bi nama zneslo žrtvovati še dodaten dan tu, ker bi res bila škoda, da si ne bi teh misterioznih skal s samostani malo pobližje ogledala, tako da sva v hotelu povprašala, če je varianta, da rezervirava še za eno noč. VID_20180423_173819896.mp4

Da greva konec aprila oziroma v začetku maja tradicionalno motorirat nekam bolj južno, na toplo, sva se odločila že čez zimo… in ker sva Korziko, Sardinijo, Sicilijo in podobne otoške motoristično zanimive destinacije že dala čez, je padla odločitev, da greva malo pogledat, kaj počnejo grški bogovi….se pravi Grčija it is, po dolgem in počez….nekje konec februarja, ko je bila na podlagi celega kupa potopisov, ki jih ponuja internet, potovalnih priročnikov, tripadviserja in podobnih virov začrtana ruta, sva nabavila karte za trajekt Benetke -Igumenitsa. Tako je ostalo samo še mirno čakanje, da končno pride dan za štart. …no tako sva mislila, potem pa se je začelo….sredo pred odhodom pride sporočilo, da so trajekt skenslali, da lahko dobiva refound….very bad joke….no po klikanju najdeva, da v bistvu isti termin vozi še Grimaldi lines na tej liniji in da je dejansko cenejši, kot sva dala za že kupljene karte, s tem, da imava vključeno še hrano…itak ni bilo kaj razmišljat. Ampak tako na izi seveda ne more it, in tako v petek zvečer pride sms, da bo trajekt odplul z zamudo, ok, tista ura, dve gor ali dol…..potem naslednji sms, da namesto sobota 22.00 izplujemo v nedeljo ob enih zjutraj….ok bova pač vozila ponoči…..ko sva že v garaži ready to start v noč pride sms, da je štart ob 6ih zjutraj….halo pa ti niso resni sploh, ….telefoniada z luko, kaj se dejansko dogaja, če sploh je plan izplut v nedeljo, ker sicer greva direktiva dol po cesti do Grčije, namesto da zgubljava dneve s čakanjem doma….povejo, da pristaniški delavci v Grčiji stavkajo, da trajekt, ki je šel dol še ni šel nazaj za Italijo, ker čaka pred pristaniščem…..krasno ni kaj, ampak zatrdijo, da ob 8.00 sigurno bo v Benetkah in via Igumenitsa…….tako da ob čisto nečloveški uri ob 2.00 zjutraj sva odhrumela proti Benetkam in končno dočakala najin »čoln«, ki je dejansko končno izplul juhej hahahah. Nekje na poti je moj evil B maschine obrnil abrahamčka (50.000 km wiiiii). Kot opravičilo za zamudo z odhodom sva dobila bon….za 2 vodi in dve plastični piti hahahah…..30 ur se je vleklo kot čigumi, malo sva spala, jedla, šla malo ven na morski zrak,spet spala, jedla…..dobro, da sva imela kabino, ker človek se res nima kam dat na ladji, odrezan od sveta, itak je bila polna kamionov, motorjev pa za prste na eni roki.

... zame je največja kazen, če mi žena ne da ocvirkov na polento...

Ko sem pred meseci, v iskanju indijskih zanimivosti, ugledal Palačo vetrov in cesto, ki pelje ob njej je bila moja želja, da se tudi sam pripeljem z G-jem do palače. Preprosta "motoristične potreba", da G-ja pofotkam ob palači. Željeno je bilo tudi storjeno in že tipkam po Garminu ter iščem želeni (poceni, kaj pa drugega) Tony hostel. A glej ga zlomka, Zumo "izvrže morje" hostlov, le mojega "Tonča" ne. Po občutku se peljem v smeri, kjer naj bi se nahajal in kakšnih 500 m pred želenim ciljem Zumo le "spregovori" in me pripelje pred vrata iskane lokacije. Če sem imel v Agri le "špuk" do Tadž Mahala imam tukaj dobra 2 km do moje zanimivosti, ki si jo želim ogledati ob jutranji in večerni svetlobi. Palača vetrov ali Hawa Mahal kot se uradno imenuje je zgrajena v petih nadstropjih. Zaradi njenih majhnih okenc, ki jih je skupaj kar 950, pogled nanjo spominja na nekakšen čebelnjak, vendar so ta številčna okna služila prav posebnemu namenu. Hawa Mahal predstavlja del kraljeve palače, kjer so imele svoj poseben prostor dvorne dame. Ta majhna okenca so jim omogočala enega redkih pogledov v svet. Skoznje so namreč na skrivaj opazovale dogajanje na živahnih ulicah Džaipurja. Ker pa je skozi okna vedno pihljal rahel vetrič, je palača dobila po tem tudi ime – Palača vetrov. Pred večerom se napotim proti moji palači, da vidim kako je videti ponoči, ko je osvetljena - pač moja foto "razvada". Ravno se dobro namestim na mestu nasproti nje ko se začno prižigati luči. Na moje veliko razočaranje so luči čudne vijolične barve in moja predstava o čudoviti osvetlitvi palače se spremeni v razočaranje. Oranžno-rdečkasto zgradbo osvetljuje vijolična svetloba. Bljak, sicer stvar debate, kdo je brez okusa (mogoče pa ne razumem pomena vijolične barve pri Indijcih, saj kasneje pri vračanju k "Tonču" naletim še na dve zgradbi osvetljeni z vijoličnimi lučmi) ? Preden prispem v hostel zavijem še v ulično restavracijo na večerjo. Nekaj vrst omak, riž, čapati, ter nizka cena mi odženejo misel o, vsaj zame, neprijetni osvetlitvi palače. Prijetno utrujen se zavalim v, kot je že v Lonely Planet-u opisano, trdoooo in "glasnooo" posteljo. Glasno je predvsem zaradi živ-žava pod sobo, saj ima "Tonč" svoj hostel neposredno ob avtobusni postaji in 24 urni "panj" vre od, tudi nočnega, življenja. Vse omenjeno je kljub utrujenosti krivo, da se ponoči zbudim vsaj "175-krat". A to me ne utrudi in zmoti moje namere ter še pred sončnih vzhodom odhitim proti palači. Prvi trgovci v ulicah po katerih se sprehajam že pometajo in čistijo svoje dele ulice pred trgovinicami ali stojnicami. Nekaj ljudi še spi na ulicah ali na avtomobilskih kesonih. Na nekaj mestih že leži trava oz. nekaj zelenega kamor prihajajo "svetinje" (krave) na svoj jutranji prigrizek. Dobijo vsaj nekaj zelenega, saj čez dan v glavnem brskajo po smeteh, da najdejo še kakšen "smetarski bombonček". Že stojim na včerajšnjem mestu in čakam na foto "streljanje", ko bo sonce začelo osvetljevati moj cilj. Tokratna palača se pokaže v povsem drugačni luči. In to je tisto za kar sem se ustavil v Džaipurju. Po uri "dela" se počasi začnem vračati k mojemu "Tonču". Na poti doživim še vse mogoče. *VOPP Popoldne preživim v hostlu in si pripravljam "plan dela" za vnaprej. Po medsebojni komunikaciji od prijatelje dobim naslov, (tudi email) kje v Indiji se nahaja njegov sin. Glej kakšno naključje, ravno jutri se peljem mimo, ko grem pogledat Om Banna (motoristični) tempelj. Seveda mu pišem (njegovemu sinu) in se najavim. Ponoči dobim njegov (Gyan Puri) odgovor in navodila kako naj ga poiščem. Zgodaj zjutraj se poslovim od Tony-ja in okrog poldneva sem že na lokaciji v bližini mesta Jadan, kjer se nahaja Om Ashram v katerem dela in živi svoje življenje Gyan Puri (Grega). Srečanje je resnično obojestransko prisrčno. Po izjavi Gyana sem imel izredno srečo saj je njihov "učitelj" guru (Paramhans Swami Maheshwarananda) ravno v tem času prisoten v Ashramu. Zato me tudi popelje k njemu, da me predstavi, in pove kakšna čast ga je doletela (Gyana), da je prišel "zemljak" z motorjem k njemu na obisk iz daljne Slovenije. Z gurujem spregovoriva le par besed, saj je moja duhovnost bolj na nivoju "veter v laseh" in nič drugega. Povabljen sem na kosilo, ki si ga udeleženci v Ashramu pripravljajo sami, nakar me Gyan popelje po "ranču" do veličastne zgradbe, ki je še v nastajanju – gradnji. Tu pa tudi moja spodnja čeljust ni zdržala in je padla dol in je trajalo in trajalo in trajalo preden sem jo lahko spet pridružil k zgornji. Veličasten dom joge in duhovnosti v obliki simbola OM je kot del izobraževalnega in raziskovalnega centra Om Vishwa Dip Gurukul Svami Maheshwarananda. Zame res enkratna, dih jemajoča, zgradba ! Žal je mojega obiska pri Gyanu prehitro konec in že odhitim proti načrtovani točki na moji poti po Indiji. In to je (verjetno) edini motoristični templju na svetu. Motoristični tempelj !, kdo bi si mislil, da to tudi obstaja, a Indijci pri katerih je verstev in sekt "mali milijon" tudi to očitno ni nič posebnega. "Blizu indijskega mesta Jodhpur (50 km južno) je postavljeno svetišče "čarobnemu" motociklu. Svetišče Om Banna nosi ime po motociklistu (Om Singh Rathod), ki je leta 1988 izgubil življenje v prometni nezgodi – zaletel se je v drevo ob cesti in za poškodbami umrl. Dan po nezgodi je lokalna policija počistila sledi nezgode in motocikel odpeljala na postajo. Dan kasneje je motocikel izginil s parkirišča policijske postaje. Našli so ga na mestu nezgode in ga nemudoma vrnili na policijsko postajo. Motocikel je v dneh za tem trmasto izgineval s parkirišča in se "vračal" na mesto nezgode, vse dokler okoliški prebivalci niso izvedeli za dogodke in rodilo se je prepričanje, da je motocikel zaklet. Postavil so mu tempelj imenovan Bullet Baba’s Temple, ki je znan tudi kot tempelj Om Banne. Med tamkajšnjimi prebivalci velja prepričanje, da preminuli motociklist še vedno bdi nad vozniki na cesti med mestoma Bangdi in Chotila ter jim v nesreči priskoči na pomoč".(info by Motosvet) Tako, tempelj je "pregledan ter pofotkan", in lahko naredim še eno kljukico v moji indijski zgodbi in že šibam naprej do mesta Džodpur (Jodhpur - modro mesto). Tik pred iskanim Hill View Guest hostlom postanem "pametnejši" od Zuma in že se peljem proti mojem hostlu po tako ozki ulici, da mi nekajkrat celo bočni torbi "preizkušata" modro barvo uličnih sten, po kateri je mesto tudi dobilo ime. Glede na to, da sta tudi moji torbi modre barve večje "škode" ni ne na stenah in ne na torbah. Se nadaljuje . . .

Točno tako! Takoj te mine volja, da bi delil vtise iz izletov in potovanj! Zakaj??????? Mislim, da ravno zato, ker nekateri-kateri se tri krat odpeljejo od doma dlje kot 10 km imajo največ za povedat in komentirat. Ravno takšni imajo največ izkušenj, znanja... Vsak post, tema se v trenutku zasmeti in uniči z neprimernimi komentarji, saj je bolje nabijat, kot pa preskočit meni (tebi, njemu) nezanimiv post. Ljudje smo različni, imamo drugačne poglede, navade, razvade. In, kadar nekomu nekaj ni po godu naj preskoči, spregleda ali niti ne bere. Ni pa potrebe po neumestnih kritikah, vsiljevanju svojih pogledov ali pljuvanju po postu. Miljone motoristov je že prevozilo Dolomite, Transalpino, SH20, Route69, Jezersko... in vsi imajo drugačen pogled na prevoženo traso. Hvala bogu, drugače bi res bilo dolgočasno. Ampak smo pač takšni, da imamo več za povedat o sosedu, kot o sebi. Imam najboljši motor, najbolje vozim, najlepše sem oblečen, imam le jaz nepremočljive škornje, nesmrdeče štumfe... Jaz in le jaz sem na tem svetu! Dokaz temu so FB moto skupine in branje teh postov, komentarjev te v nekaj minutah spravi do diareje. Katastrofa! Imamo svojo FB skupino in tudi v njo ne pišem skoraj nič več. Ni pa nujno, da je tako! Spremljam eno skupino, katera ima 124 članov in zelo lepo funkcjonira. (Nisem njen član) Lepo opisujejo svoja potovanja, izlete, izkušnje, okvare, popravila, posodobitve... Redno se ažurirajo posti, dogodki in na veselje je grupa pri nas. Kje so tile fantje? Na motorjih ter se vozijo in ne za tipkovnico čakajoč, da se nekje nekaj objavi ter da lahko popljuvajo prispevek. Berem z užitkom. Tudi tukaj bi lahko tako bilo! Le nekateri se naj malo zamislijo, nekatere opozori, nekatere, da na hladno za nekaj dni... Če moj post ni v primerni temi se naj prestavi!

črna suzana....

Probi s kladvom, boš vidu, da gre hitrej

kje pa, čist nobenga veselja, sicer je pa slikano na makedamskem parkirišču. 10 m ga je bilo ma nimam več gume, no zdj jo mam...za zimo bo

Jaz nikoli nisem podpiral kazni. Sploh pa ne takih, kot jih imamo pri nas in ne načina dela kot je pri nas. Prisotnost policije na pravih mestih je pa vedno dobrodošla, če ne zarad drugega, da se butli zbrihtajo pa mal popazijo kako vozijo v okilici šol, vrtcev itd...pa občasno pihanje tudi ne škodi. Vendar sem ti že napisal, ne znam povezati kako lahko prisotnost policije (četudi ni mala) zniža smrtne nesreče. Folk je kriv, ko brezglavo vozi, staranje ljudi, brezpametna početja, nezavedanje da si v prometu, ležernost, vedno večja gneča, vse to povzroča situacijo takšno kot je.

sej pri nas tut ni bilo drame, ampak nadčloveški napori mene in Pika , da sva trajekt dvignila. Sicer pa takole, in nasplošno okrog potopisov, pa je že @BIFnekoč napisal, da skoraj bruha, ko prebira, zjutraj smo vstali, si zobe umili, potem sem šel srat in nato je sledil zajtrk, po zajtrku smo garmin pritrdili in nadaljevali 200km do naslednjega mesta, kjer smo si pogledali 100 muzejev (potem pa sledi še 200 slike, vseh zornih kotov muzeja) Jaz enako. Potopis oziroma prigode morajo biti vsaj malo začinjene, da ni bralcu dolgčas. Le in zgolj naštevanje suhoparnih podatkov, pa natančnih relacij, z dolžino in temperaturo je sekundarnega pomena. Bolj je pomemben vtis, ki ga pisec poda, kako je občutil deželo, kako je občutil potovanje, kake drobne prigode so se mu dogajale, to vleče za brat. In Kmeta se itak dobro bere. Meni je bilo (in škoda ker tudi tukaj ni) odlično brati tudi zapise Kmetove žene...zapisi z zadnjega zica. Ko se sopotnik precej drugače počuti, razmišlja obnaša, kot mi vozniki. Še sedaj se spomnim, mah, kar poiščem tole, kar bralca vleče da kr bere in bere, na koncu se lahko celo poistoveti.. Zadnje dni iz zadnjega sedeža dež, sneg, toča... Zapuščava prelepi hotel v Esfahanu in kmalu... skoraj za ovinkom začne rosit aaaaa spet bo drsališče na cesti. Grr a lohk nehaš... Pogled v nebo obljublja da je to le en pozabljen oblak, greva dalje. Gužva... garmin bluzi, midva pa tut. Prideva na neko AC po tablah se nama zdi vse čudno. Sergej ustavi kamion, stric pravi nazaj hmmm pa vrjemi zdej v neki pantomimi kam res it. Ok greva dalje in obrneva takoj ko je možno. Na cestninski spet sprašuje kam za Kermansach... model nima pojma. Pa dobr kje ti živiš, kot da bi pri nas vprašal kam za.... naprimer Krško. Pa saj to so neke osnove razgledanosti. Res so intiligentni kot ...... bruh... Sergej skor iz kože pade oz. je kot atomska bomba. Oh ljubezen moja saj bo. In se spomnim stare šale.. vse poti vodijo v Rim, le razdalje so različne. no jaz bi najbližjo. Naprej pa ravnica... levi in desni ovinki in mraz in lepi razgledi. Navlečem dežkota da me ne prepiha aaaah pa diplomirala bom s tem sranjem. Z veseljem uporabim moje čarobno stikalo... gretje sedeža mmmm to me rešuje vedno znova in tudi zaradi tega ne dam tega motorja. In evo spet dež, cesta drsališče, nesreča za nesrečo.. no saj če mal njihove gume pogledaš nič čudnega. Dodaš orto vozno kulturo in glatko cesto... dobitna kombinacija. Nekje na vrhu enga hriba huda prometna. Mrtvi. Uf to me je pretreslo, šele danes nimam več teh prizorov v glavi. Naprej pa itak mal zakrčena... ah Vesnica.. pač kaj češ.... Debatirava do kje greva... cilj podaljšava do naslednjega večjega mesta, a ker je zgodnja ura greva še naprej. Bo jutri manj, samo to sem imela v mislih. Končno prispeva v Saqqes in zopet iskanje hotela v deželi kurdov, kjer je že tako bogo znanje angleščine še večja drama. Mama mija kako si želim že v civilizacijo. En model naju vodi do hotela kurd. Fajn. Hvala. 100x Garažna je, ok. Wi-fi pa če je al pa ne. Sesuta od vsega videnega, dežja, mraza, snega ali toče saj ne vem kaj vse je blo.. vsega po mal. Tuš, hrana. In padem v posteljo, takoj me zmanjka. Naslednji dan do jezera Van. Zunaj mraz, ...joj kje si perzijski zaliv in 40+ nisem si mislila, da bom to kdaj napisala, pomislila, rekla, ker vročine ne prenašam prav dobro. No takoj bi zamenjala štart v dežju, naprej po kaki uri dveh vroče, potem spet mraz ....ma za znort. In evo meja. Katastrofa od katastrofe. Kam it, kako naprej.. vse stoji. Ajme ljudi ciganarija od ciganarije ne pa državna meja. Lokalac ponuja pomoč. Jaz bi ga sterala nekam Sergej pa iz izkušenj že ve kako in kaj. Jaz ostanem pri motorju. Priznam strah me je bilo. Sama med....volkovi.... en bolj čuden od druzga. Vsi nekaj govorijo jaz ne štekam nič, pa tudi ne trudim se. Izgubim občutek za čas. Zdi se mi, da sem lačna in žejna. Počasi me začne mrazit. Čelado imam kar na glavi... imam mir in manj zebe.... Sergej pride, Sergej gre, pride pome, da me vidijo. Kap mafija glupa. Smejijo se... komu kaj... kr neki...pol se hoče en še slikat. Ma nimam besed samo stran od tukaj. In spet stojimo zunaj in čakamo. Koga??? Še enga ki se mu ne da dvignt. Po kaki uri se le primaje in ok lahko greste. Ko že misliš da je to to... a ne ne še mal drame na Turški strani. Pojdi sem, pojdi tja. Odpri to odpri ono. Torbo dol, pod rendgen, ok lahko greste. Greva do naslednjega oknca ponovi vajo. Še rendgen motorja ja pa kaj še. Fuj fuj bljak...ko so končno zadovoljni greva. Kam...ja kam, saj je hujš kot sred njive. Ceste ni, povsod sama krama...Komaj ostaneva na motorju. Veselje da sva v Turčiji naju kmalu mine. Spet ležeči policaji in kontrola na kontrolo. A se lahko že neha. Včasih imam občutek, da jih bolj firbec matra kera norca motorirata v teh krajih. Ciganarija je še vedno nepopisna, ves čas imam tak slab občutek ko opazujem ta narod po teh mestih. Končno se odpre...narava, super cesta, čudoviti razgledi. Aaaa poezija in temu primerna je tudi najina vožnja do jezera Van. Tukaj pa žurka. Mladina zrihtana kot pri nas za maturantski ples. Živa glasba oni pa vsi na plesišču. Lepo jih je bilo opazovati. Midva smukneva v savnico in na večerjo. Ha ha to je bila pa spet drama. Lačen, da bi pojedel vola in pol in te cenik ne zanima pa se ne znaš nič sporazumet. Ni šans, angleščina no go... kalamari preberem na tabli.. to bo ok naročiva 2x dobiva naroceno... super samo midva sva lačna... kaj pa kak krompir, kruh.. kar koli. Nekaj se matramo vsi skupaj. No na koncu uspešno. Dobiva krompirček juhej. Še lačna.. še 2x kalimari samo pisan naju gledajo. Aja in pivo... končno si privoščiva pivo. Madonca je pasal. Danes je kalamarov zmanjkalo. Hmm kaj pa sedaj. Pokažejo škampe.. ok 4x prosim pa krompirček in francosko solatko le to pokaževa v vitrini. Spet naju čukast gledajo dobiva eno porcijo škampov in ostalo. Dobro je bilo... škampke sva še 2x naročila. So nosili eno po eno... kdo bi razumel. Drugače je tu tudi normalna restavracija a zaradi žura ne obratuje tako da je na voljo le ribja. Ker ne veš kaj naročite od ribe naročiš tisto kar poznaš. Evo spodaj spet žur in cigu migu muzika. Juhej, živel 1 maj. In še najboljše... rute več ne rabim, lahko se objemava in lubckava. Juhej. Priznam pa, da še nisem čist preklopila tole z ruto. Ko greva iz sobe se mi zdi da sem nekaj pozabila.jaooo meni.

... danes okoli poldne sem naredil dobro delo. Verjetno sem prihranil kako življenje na cesti, ko sem na trzinski obvoznici (hitra cesta - štiripasovnica) preprečil ženski nadaljevanje vožnje, ki je z bencinske črpalke zavila v napačno smer. K sreči je to storila kakih 200m pred mano in je bila še v fazi speljevanja- pospeševanja, da ni bilo kake kritične situacije (med nama). Imam posnetek iz kamere v avtu, pa ne vem, če se lahko to gor objavi, da me kdo ne toži. To se mi je zgodilo že drugič, da sem zaustavil vozilo, ki je vozilo v napačno smer. ...prvič se mi je to zgodilo na vrhu višnjegorskega klanca na AC, ko je na SOS pasu nemec obrnil pred mano in šel v nasprotno smer... ... zapeljal sem predenj... mu blendal in mahal....in ko se obadva odmakneva s prehitevalnega pasu.... nekdo pokne mimo mene (naju) vsaj 150 km/h.... ....no.....pol so me pa popoldne policaji na Ridah ustavli.... .... z motorjem... ...ampak sta bila zelo prijazna policaja.. končalo se je s ... srečno-srečno....

... kdor se rodi reven ni sam kriv. Kdor se pa revno oženi pa je! Men žena skuha ocvirke gor pa da čist mal polente...

Suspenssion tune+valve adjustment #Kawasaki #Z1000 #service #MarincSpeedShop

Ma kaj nimaš doma?

Vedno imava navigacijo (od potovanja po SArdiniji dalje, ker tam sva tist bogi zemljevid čisto razčetverila)...no moj, ki vozi prvi jo ma, jaz se samo šlepam zadaj in zijam okoli hahahah....uporablja garmina, navadno že doma začrtava pot....okvirno si zamisliva koliko km lahko na dan narediva, kaj bova pogledala potem pa po točkah vneseva v garmina za vsak dan posebej že vnaprej.....načeloma špila, čeprav ima občasno prebliske in malo po svoje pelje (kao zanj najbližja pot, ki zna bit kaka kozja steza ali pa kar direktno čez center kakega mesta po nekih uličicah), takrat ga je treba malo zignorirat al pa mal obračat. Prenočišče vedno bukirava en večer (ko prideva na cilj za tisti dan) prej za naslednji dan, pogledava booking in airbnb in izbereva kaj primernega, se vedno najde in navadno en dan prej mnogi malo znižajo cene, če nimajo polno. Ja nama se je kar splačalo, ker vreme za termin, ko sva šla dol ni bilo ravno najboljše v tem delu, kjer bi šla dol. Če ne drugega prideš dol lepo spočit, itak sva se v 14 dneh kolikor sva bila dol pošteno navozila. Nazaj sva šla pa itak po kopnem, tako da nisva nič zamudila. Pa tudi cenovno, če nekje sešteješ benz, gume, nočitve (ker v enem šusu dvomim, da bi kdo letel dol) je tam tam stroškovno. JA naslednje leto maja je v planu Iberski polotok (bližnjih destinacij počasi zmanjkuje :P ), počasi se že malo po malo planira

Priporočam Yamaha XT125R. Majhen, lahek, vodljiv.

Popotnikom zmeraj "zanetam" tablico. Zgubil je ni se noben, so pa ze zgubili cel nosilec

A avto pa imas iz casov rock n rolla ali kaj? A bluetooth telefonije nimas v avtu? Cemu ti koristi i Phone, ce ne koristis razpolozlljive tehnologije?

...to ni še nč.... ...pri mojmu Suzukiju moram celo armaturo dol snet, če čem žarnico zamenjat..

Z užitkom prebrano...

Po moje pa ja, kazen. Tehnicno bi blo kar tezko narest zadevo 100% zaneslivo, da ne dela med voznjo. Ker samo sofer ne sme blejat, ostali lahko. Se pa ne morem strinjat z drakonsko “mausovo lestvico”. Ker to je to, kar mamo zdej. En zajeb lahko cloveka zbankrotira. Kazn za telefon bi bla komot 50€. Ampak bi jo (recimo jaz) moral fasat 4xna teden. Drug tedn neb nit pomislu, de ga uzgem. In cez pol leta bi meli mobije pospravlene vsi, od prvega do zadnjega.

piše se zaradi takih, ki radi berejo, pa da ti ostane v spominu, tiste ki pa moti, ne rabijo teme odpirat. Razn če jim je dolgčas. Zato pa navedem zraven naslova, čigav je potopis, da ne bo dvomov, da ne bo kdo po nepotrebnem kaj preveč bral. Večkrat preberem, ko se nekdo sekira a bi ali ne napisal potopis. PIŠITE in PIŠITE V VAM LASTNEM STILU!!! Ne ozirajte se na druge, če bo dvem ali enemu všeč je dovolj. In v končni fazi, včasih pišemo tudi samo zaradi sebe, ker nikoli ne vemo, kdaj demenca udari piše se zaradi takih, ki radi berejo, pa da ti ostane v spominu, tiste ki pa moti, ne rabijo teme odpirat. Razn če jim je dolgčas.Zato pa navedem zraven naslova, čigav je potopis, da ne bo dvomov, da ne bo kdo po nepotrebnem kaj preveč bral. Večkrat preberem, ko se nekdo sekira a bi ali ne napisal potopis. PIŠITE in PIŠITE V VAM LASTNEM STILU!!! Ne ozirajte se na druge, če bo dvem ali enemu všeč je dovolj. In v končni fazi, včasih pišemo tudi samo zaradi sebe, ker nikoli ne vemo, kdaj demenca udari

Se mi zdi, de pomoči pr izgubi las nekako....ne rabte....

Včeraj, Idrija (kje pa drugje) ps To sm vse jst pojedu, tko da če me povabiš na kosilo, veš, s kolko hrane je potrebno računat ...

Današnjih 383 kilometrov... Start in cilj v Selinah. Cesta Bruvno Donji Lapac Obeležje NOB Malo po bivšem aerodromu. Kontakt.... Franc požen... Morjeeee Victory... Burjo je odpihnilo, do naslednjega vikenda pravi kolegica . Noč naju je ujela.

6. dan: Dan za zganjanje turizma po Atenah. Za borih 30 km obvoznice sva s taksijem v nemogoči gneči (ne priporočam, da kdo rine v center Aten z motorjem, ker je bolj divje kot v džungli...nekje na nivoju Neaplja in Rima) potrebovala slabo urico, da naju je dostavil direktno pred vhod na atensko akropolo. Ker sva bila dokaj zgodnja so se trume turistov šele začele zbirati, ko sva midva že stala na vrhu akropole in skušala s pogledom najti kje se Atene sploh končajo….nemogoče, kamor je segel pogled mesto in smog. Ob vračanju sva se že prerivala čez nepregledno množico predvsem azijskih turistov v dolgih hlačah, anorakih, kot da smo sredi zime, gumijastih škornjih s klobuki in obveznimi selfistiki, nama pa na 35 stopinjah vroče kot pri norcih (sploh nočem vedet, kako zgleda sredi poletja v tem kamnu). Po eni najbolj znanih (turistično....restavracije, barčki, trgovinice z ni da ni, še lesenega dildota si lahko nabaviš hahahah) ulic Plaka sva se sprehodila do grškega parlamenta in počakala na ceremonijo menjave straže (na pol ure se zamenjajo v celoti, na 15 minut pa stražarja zamenjata mesti)….cofkoti so malo smešni, vse pa spominja na zeloooooo počasen sirtaki hahahha. ZA konec pa sem odtekla še častni krog na stadionu Panathinaiko (hitrost crknjenega konja šprint ahhaha), kjer so bile prve OI moderne dobe. Po povratku v hotel sva se na hitro napokala v motoopremo in se zapeljala na namakanje v jezero Voulgomeni, jezero z zdravilnimi wellness učinki in z malimi grickajočimi žgečkajočimi ribicami, ki so navalile name, kot da niso še nikoli nič pojedle, moj je strokovno ugotovil, da je to zato, ker sem bolj gnila hahahah. Zvečer pa v lajf v predmestje Aten in spet na obilno grško večerjo, za predjed namaz iz pečenih jajčevcev in tzatziki (v bistvu sva se ves čas v Grčiji pretežno hranila s tzatzikijem, grškim jogurtom, tistim pravim kozjim, pred katerim se ti naši grški jogurti wannabe lahko samo skrijejo in feta sirom, za katerega velja enako kot za jogurt), potem pa gyros in grška solata, za konec pa tradicionalna sladica…nekakšne miške z medenim prelivom. MVI_4073.MP4 MVI_4126.MP4 MVI_4252.MP4

Vsak nov model je tezji. Tale je bil najlazji ...

Gazda v Milni (Vis) "pokvaril" WiFi zato nadaljevanje čez dobrih 14 dni. Še sreča, da ni "pipnio" plavca in travarice. Nointernetdopustpress

Odglumim gljivo ob kokakoli, župci in šljivi še cel dan v sobici tam na Zlatiboru, da se mal k sebi spravim in da vidim, ali bom naslednji dan še za akcijo, ali bom rikverc proti domu udaril. Pride naslednje jutro, se je tak lep sončen dan prebujal, naložim robo na mopi, se usedem gor in štartam, da vidim, ali sem še za stvar, ali mi je proljiev preveč moči za preganjat po tistih šumah pobral. Izgleda, da je sončno jutro prebudilo telešček iz štandgasa, sem se kar sposobnega za nadaljevanje počutil zato krenem dalje. Obrnem itak še zmeraj lahko, če ne bom dovolj pri močeh, Se peljem dol proti jugu Srbije po nekih traktorskih poteh, vse nekam 3D ukrivljeno, pot na na ven visi pa v 180 stopinj ovink, na sliki zgleda vse skupaj izi, v resnici me je pa ornk zmetal, da sem do vrha prilezel Vmes so bili tudi lepi hitri odseki, ki jih je bilo pravi užitek prevozit Teh kažipotov tudi Đems Bond ne bi razvozal Po asfaltu mimo Priboja, ovekovečim znamenito fabriko FAP, nisem prav zihr, če tole sploh še funkcionira Tam nekje nižje od Priboja se spet priključim TET tracku, zadeve zgledajo obetajoče, tamle čez hrib je že Črna gora Kmalu se je kolovoz začel spreminjati, hitrost padati, pot je postajala vse bolj prepredena s kanali, ki jih je pustilo zadnje dežeje Kje si medo, da mi boš pomagal motor obrnt? Sem ga moral ker sam, ker tale džungla je postajala praktično neprevozna (vsaj zame). Mi ni preostalo drugega, kot, da sem sam zmotal kravco za 180 stopinj in vesel 100 na uro, da se ni kaj zapletlo, počasi odbrenčal na mal lažji teren :-) Do večera sem želel priti na Kopaonik, kjer imam prjatla Gorana, šefa enega fajn hotela Kraljevi čardaci. Sva bila dogovorjena, da se naslednji dan zjutraj dobiva na kavi. Ni mi preostalo drugega, kot da stisnem gas po asfaltu in se nekako ob 8h zvečer utrujen narišem gor. V glavnem tale srbski linesman je naredil konkretno težko progo, klobuk dol Ni3ousu in fantom , da so tole po državah strasirali, srbski track je dolg čez 2k km in sploh ni easy.... Se nadaljuje...

Po skoraj tridnevnem odmoru zopet vozim z "vetrom v laseh" proti jugu. Izberem kar avtocesto, ki to ime zasluži zgolj zaradi dveh ali ponekod treh voznih pasov in cestninskih postajah. Na srečo motoristom ni treba plačevati vožnje po njih, razen tistih, ki so označene kot "Expressway". Na takšno sem naletel le enkrat (in tudi plačal cestnino), v nadaljevanju voženj po Indiji pa sem se jim izogibal, čeprav so ponujale dokaj sprejemljivo in varno vožnjo po njih. Vse ostale (ne plačljive) avtoceste pa so že ponujale precejšnjo avanturo. Nikoli nisem doumel kateri prometni pas je vozni in kateri je prehitevalni. Enkrat so tovornjaki vozili po levem enkrat po desnem pasu. Enako so počeli tudi vozniki osebnih vozil in motoristi. Glede na to, da imajo vozniki na desni strani volan in se vozi po levem smernem vozišču (Pakistan, Indija) sem sklepal, da je pač skrajno levi prometni pas tisti po katerem se vozi. A v Indiji je bilo to prepuščeno trenutnemu navdihu vozečega. Torej sem moral v vožnji proti Agri počasi odmisliti na prometna pravila, kot jih poznamo Evropejci in začeti misliti po indijsko. Se pravi, da moram čim prej izklopiti tisto malo znanja o CCP od doma ter voziti tako, da PREŽIVIM ! Da je "dogodivščina" na indijskih cestah zagotovljena govori dejstvo, da na indijskih cestah dnevno umre v povprečju po 400 ljudi ! Glede na videno v treh tednih po indijskih cestah me podatek ne preseneča. Kar nekajkrat je čisto malo manjkalo, merjeno v cm in bi lahko postal ena izmed števil do 400. Največji krivci za to so bili tovornjakarji, vozniki kombijev in tu in tam kakšen voznik osebnega vozila. Pač indijsko razmišljanje, večji sem, večje so moje "pravice" na cesti. Ničkolikokrat sem moral "zbežati" na bankine, da sem si rešil kožo pred čelnim trčenjem, saj te vozniki omenjenih skupin ne upoštevajo. Kljub temu, da pelješ proti njim začnejo prehitevati vozilo pred sabo. Zato sem moral vedno strmeti v smeri vožnje ali bo kdo "skočil" predme. S takšnimi "dogodivščinami" sem se srečeval na običajnih podeželskih cestah. Za spoznanje bolje je bilo na avtocestah, kjer ni bilo "prehitevalnih skokov". Sicer pa je bilo tudi na običajni avtocesti obilica "zanimivih" avantur. Od slona, krav in še kakšne živali, do voženj v nasprotno smer. Tega je itak toliko, da bi na našem Valu 202 redkokdaj slišali pesem do konca, saj bi neprestano objavljali, kje je kakšen "kljukec" na cesti, ki vozi nasproti. Tudi hupanje na cesti, predvsem pa v mestih je prav tako "zanimivost" indijskega prometa. Še dandanes ne vem natančno, čemu služi "simfonija cestnega hupanja". Edina razlaga bi lahko bila "moja je glasnejša in dalj časa lahko hupam nanjo, tvoja pa ni !? In tudi res ni bila. Sem se nekajkrat poizkušal vklopiti v "koncert hupanja" pa sem izpadel precej bedno, zato sem v nadaljevanju opustil to indijsko "glasbeno folkloro". Mogoče omenim še eno prometno "razvado" z indijskih cest. Pri vključevanju s stranske ceste na prednostno voznik "ni dolžan" preveriti ali ima prosto ampak brez "kančka sramu" zapelje na prednostno cesto. Prve dni sem mislil, da gre preprosto za "spregledal me je", a sem kasneje uvidel, da tako "mora biti" ! *VOPP OK dovolj cestnih avantur, za katere sem v naprej "sumil", predvsem pa upal, da jih "brez bolečinsko" preživim. Obstajajo tudi lepše stvari. Med njimi je zagotovo mavzolej Tadž Mahal v Agri. Na srečo sem prejšnji večer našel in parkiral motor na dvorišču Shyam Palace hotela, ki se nahaja v bližini mavzoleja. Tako se zjutraj že ob 05:30 odpravim v nekaj 100 m oddaljen Tadž Mahal misleč, da bom bolj ali manj osamljen obiskovalec-fotograf. A seveda ni bilo tako. Kar precej istomiselnih je že pred mano občudovalo lepote parka in Tadž Mahal. O mavzoleju, ki velja za novejšo sedmo čudo je prelito že ogromno črnila, zato o tej "ljubezenski" zgradbi narejeni iz belega marmorja ne bi ponavljal že prežvečenih podatkov. Kot vsaka palica, ki ima dva konca ima tudi ta "love story" manj prijetna dejstva, ki sem jih izvedel v času potovanja po Indiji. *VOPP Ob vračanju proti hotelu sem za kratek čas ustavim pri ulični učilnici, kjer me učitelj povabi v razred. Na hitro postanem "5 minutni učitelj" geografije saj jim moram predstaviti kje se nahaja Slovenija, kako velika, koliko prebivalcev, sosednje države itd… Med mojim "predavanjem" so bili vsaj tiho, kar pa ne morem reči za trenutke pred mojim prihodom in odhodom, ko je iz učilnice prihajal glasen živžav. Ali sem bil tako dober pedagog, ali pa tako slab govorec z mojo angleščino, da so me poslušali kaj pripovedujem oz. kaj sploh poskušam povedati ?! Popoldne si vzamem malo časa za servisiranje-pregled mojega "G-ja", da ga pripravim za jutrišnje nadaljevanje v smeri Džaipur. Kot je že običajno na tem potovanju, tudi tokrat zgodaj zjutraj zapustim mesto, saj so temperature še dokaj sprejemljive za vožnjo. Vozim po ravninskem delu Indije. Vasi in manjša mesta se izmenjujejo kot po tekočem traku. Pri marsikateri vasi vidim, da nimajo tekoče vode, saj se ob vaških vodnjakih kopičijo ljudje, predvsem ženske, ki polnijo posode z vodo in jo na glavi nosijo v svoje domove. Še ena zanimivost mi je ta dan ostala v spominu. Vozil sem se mimo številnih opekarn, kjer so imeli "dnevni kop" ilovice iz katere so izdelovali opeke le-te pa dokončali v "pečeh" za žganje. Seveda so bile potem posledično vse ceste v okolici "napolnjene" s tovornjaki in traktorji s prikolicami na katerih je bilo (pre)naloženo, da se je "kar po tleh vleklo". Ustavim se v kraju Abhaneri, kjer me navduši ogled svetovno znanega vodnjaka Chand Baori v bližini Džaipurja. Vodnjak so zgradili v 9. stoletju in se nahaja v neposredni bližini templja Harshat Mata. Do vode vodi kar 3500 zelo strmih stopnic, ki se spuščajo 20 m globoko. Prav zaradi številnih stopnic velja vodnjak za edini tovrstni vodnjak na svetu. Kljub temperaturi 40 °C je bil vodnjak – stopničasta stena - res vreden ogleda in mi ni žal niti kapljice znoja, ki je tekel v potokih. Po ogledu se vrnem domačinu, ki mi je pazil "G-ja". Ponudil mi je čaj in vodo za osvežitev. Vse seveda z namenom. Računal je na to, da bom pri njemu kupil vsaj kakšen spominek. Žal ni vedel, da sem Savinjčan, kar je po "naturi" precej podobno Gorenjcu ali še huje Škotu. Seveda nisem kupil nič. Zato ob odhodu "zahteva", da mu plačam čaj. Kar tudi storim, a po moji ceni ! Kaj so pomenile njegove besede v indijščini si lahko samo mislim Po približno 80 km me moj nepogrešljivi pomočnik (Garmin) pripelje pred Palačo vetrov (Hawa Mahal) v Džaipurju. Se nadaljuje …