Dvorana slavnih

Hitreje, dlje, višje - moto motorista? Ko sem lani iskal zadosti dolgo in zanimivo turo po Sloveniji, sem se spomnil, da imamo v naši občini občinski kolesarski krog, ki gre blizu meja občine. Parkrat sem ga že prekolesaril, zakaj pa ne bi enkrat probal z motorjem. V petek sem imel dobre tri ure lufta, izbral sem del kroga južno od Poljanske Sore in mu dodal par dodatnih ovinkov. Start v Poljanah pred Šubičevo hišo (zadnja slika), pa do dvorca na Visokem, kjer je vse v znamenju Ivana Tavčarja. Potem pa mimo Bukovega vrha pogledat na Pasjo ravan ta novi vremenski radar, ki tudi nam motoristom zelo natančno kaže meje padavin. Hrib je nekdanja JLA sredi sedemdesetih let za potrebe raketne zaščite pred napadom iz zahoda (podobno nora ideja kot Rupnikova linija) znižala za 9 m in vrh zravnala v plato, tako da z 1020 metri ni več najvišji vrh Polhograjskih Dolomitov. Nadalje je pot vodila proti Lučinam in levo navzdol do Zaloga in spet navzgor do Butajnove, Kurje vasi, Potoka, Smrečja (cerkev), Golega vrha (vojaška postojanka), Javorča in nazaj v Poljansko dolino. Slabih 90 km, razgledi od zgoraj pa v tem vremenu izjemni.

@XTR ...hvala za slikce.. ...ajooooj........nisem vedu, da se držim na motorju k baba...... ...jest sem pa zmeri mislu, da se mi smejite, da ste me veseli, k pridem.....zdej pa vem zakaj.. @Kugelschreiber ...nak...tale slikca je iz kasnejšega obdobja...... ....ko sem jaz vozil cisterne čez Ride, so bili drugačni kamijoni...je imel zadaj še kubik drv pa premog...pa kurjača sem še vozil s sabo. ...to je bilo adrenalinsko....skoraj vsakič je kaka cisterna eksplodirala, če je kurjač preveč naložu v kotel parnega kamijona....

Narocen

Med mojim potopisom se bo vmes oglašala Vesna in napisala še pogled iz zadnjega sedeža Pa poglejmo o čem razmišlja njegova Kmetova polovica. Ko je sam potoval po Rusiji sem imela isto mnenje. Ta je nor. No sedaj sedim zadaj za njegovim hrbtom in se voziva skupaj. In sva oba nora. Tranzit je tranzit. AC in gas. Jaz mal kinkam zadaj, in km se nabirajo. In počasi dojemam, da se mi do Pirana na kavo sploh več ne da nna motor. 1dan.. do Istanbula....ja ja miško ti kar sanjaj si mislim ( če prideva do Niša bo ok) in evo ga Niš oba naspidirana ( od pričakovanja kot otroka) hmmm, greva čez mejo. Ok. Prvi mini kulturni šok. Se pogledava... greva dalje. Da draga in že šibava. Malo čvekava, mal glasbe in evo že so table za Istanbul. Ok noro...res sem nora tudi jaz. Nemogoče je postala realnost. In spet debata in nasveti prijateljev. Če si že tam probaj it čez. Super in že sva v gužvi in greš. Srecen si da najdeš bencinsko, da bi zavil iz glavne poti ni šans. Vozi dalje. In potem dojameš, da so tudi hoteli na teh postojankah, ne samo celi shoping centri. Prvega zgrešiš, drugi... ni spanja in evo tretji juhuuu postelja. A vmes je bilo vsaj 150_ 200km pač moraš zdržat. 2dan do meje. Ah tukaj se spomnim samo mraza in iskanja bencina. Povsod samo dizel. Spet si samo srečen da tankaš. Spiješ čaj, kaj poješ in dalje. Tili čaji so top. Bolš ko kava al cocacola. Prihaja mraz in oblačenje, km tečejo. No zadnji del poti ko je sonce zašlo... še zdaj me zebe. Spet, to so take razdalje od enega do drugega večjega mesteca, vmes pa nič. Kje boš spal. Z ovcami na pašniku?? 200 km pred mejo (tole s km je moja ocena) zebe fakk no a je lahko še kaj lepš.Spanje, spanje kje si vroč tuš, postelja. Ni ni.. ni mesta ni hotela. 30 km pred mejo. Ggrrrr sovražim smrkce. Kaj lubika greva spat a še potegneva čez mejo in se guzvi ogneva. Pogledam čist nerazpoložena. Ma grava trmasta ko gorenska čebela, če ti lahko voziš jaz bom že tam zadaj. In evo si na meji. Rešiš uganko kam po žig kam neveekam še... to ni tako kot smo navajeni v nasih krajih. Ti moraš do njih, oni pa na toplem čičkajo. Tako nekako zgleda to premagovanje km. Za konec pa še mal poklicne deformacije.. če naši fantje lahko popravljajo omrežje pri _20, v snegu in ledu bom tudi jaz zdržala. In drugič še bolj težila gor na vrhu kaj potrebujejo. Naj povem , da je moja žena Ing. Mag. tehnične varnosti in moram še doma nosit čelado

me je kr malo nasmejalo .. dobre misli

ker lohka trdi niplni preluknajo ledr ... kaj ni jasno

Sem isti, kot ti, samo mi zaradi operacij in poškodb nič ne vstane v glavi po 14 dneh, zato pišem, za sebe, bolj kot za vas.

nehi diujat

Jest se ne upam peljat dlje od Stari grad-paklenica. Pa niti mi ni zanimivo. Mi je pa fajn prebrat kako se nekomu uresniči želja pa gre kamor ga veseli. Pa kej pametnega napiše. Hvaležn sm vsem, ki objavjo potopis, tak ali drugačen, pa predstavj svojo zgodbo. Puste reve ki ne upajo in so fovš pa šimfajo...Vedno se bo najdu kak drekač, mi bo nekomu drugmu zavidu uspeh...Objavlajte za nas, ki se nam fajn zdi...in smo hvaležni...in ni nas malo.

Sem lovila zadnje ure sončka v NG toplo...v Bovcu pa že bolj frišno ampak nebo pa take lepe barve! @DAMI34 ti maš pa res veselje z gladkimi gumami po makadamu vozit

Se "pardoniram", dodajam še slike iz Džodpurja

16.dan: Beograd-Domžale No če prejšnji dan ni uspelo, so bli pa knedli za zajtrk. Ker sva šla ravno mimo, sva odvila še na letališče in si šla pogledat muzej letalstva (ki vse kaže ni bil obnovljen, že kar so ga postavili, mu ne bi škodilo malo »osvežitve«), kjer sva padla v resno debato o starih jugo časih z vratarjem hahahah, ti zmeraj največ vejo o vsem. Potem pa sva se spokala kar na AC, ker vreme ni ravno kazalo najbolje, pri Zagrebu je že začelo ulivat kot pri norcih, tako da sva v garažo parkirala lepo oprana vsega popotniškega prahu, ki se je v dobrih dveh tednih nabral…….ja in spet je vsega prehitro konec. Skupno se nama je pod gumami nabralo dodatnih 4.855 km, če štejeva še trajekt pa še slabih dodatnih 1000 morskih. Grčija je lepa, sploh gorati del ima lepe cestice, kar se tiče motoriranja, kljub temu, da kvaliteta asfalta ni ravno najboljša. Res wow pa je Meteora, človek bi kar sedel na tistih skalah in gledal v daljavo, »there's sth special, mystic in the air«. Maj je po moje idealen tajming za obisk, je toplo, ni prevroče in predvsem ni še mase turistov, zaradi česar so tudi cene, sploh nočitev in bencina (ki sicer že tako ni poceni, okoli 1,6 do 1,7 eur/l, v sezoni pa se še dvigne) nižje. Cenovno naju je skupaj s trajektom (422 eur za dva+dva motorja+kabina+večerja in kosilo) in vsemi drobnarijami in spominki, hrano, prenočišči, bencinom, vstopninami (ki res niso poceni, pod 20,00 eur po osebi ne prideš nikjer noter) cca 1.100 eur po glavi, vtisi in spomini pa so neprecenljivi.

iz večernje maše

Jaz imam že na tretjem motorju samolepljive ježke držijo kot treba za stran vzet tablico se malo potrudiš pa je

@mausmi je dovolu PS: dons bom spet tm, k grem po novo olagumo

da seveda so, žal pa nekateri začnejo že komentirat preden je kak potopis skončan, al pa se komaj začne. In potem marsikaterega avtorja mine, da bi pisal in delil svoje vtise z ostalimi. Nekako po mojem mišljenju, potopisi naj bi bili ne za "kimat" ampak za prebrat, postavit kako tehtno vprašanje, negativna mnenja pa raje zadržati zase, saj ne vplivajo niti ne pripomorejo k ničemur, kajti sam izlet je že končan in je tak kot je. Medtem ko v načrtovanju potovanj lahko komot izražamo nestrinjanja, ali dajemo drugačne ideje. Ok tule pri Kmetu je res mal heca, ker se hecamo radi, ampak pri ostalih, bi raje videl da je čimmanj pametovanja, ker v nasprotnem pisec nima želje deliti potepa z nami.

črna suzana....

Go Vale, gooooooo.... Ah ta Kras

A to zna na mestu stat brez da da nogo dol...taj zihr trial prej vozu

js mam raj lastno arhivo potovanj v tiskani in CD obliki .. pa če kdo kdaj želi, rade volje dam za prebrat ... @Kmet2 - a pa itak vedno rad berem ...

važno da se pelje TOP in to se, že moj...peršing, bi napisal moj frend @pik1

Moja najlubša sladica, posušeni jabolčni krhlji, iz domačih (Kanomeljskih) jabolk. HVALA moji dragi, ki je že pred precej časa kupila "sušilnik" in da ima voljo pripraviti jabolka za sušenje v tem sušilniku.

V nedeljo sem nekam veliko ledrastih videl v anorakih. Pa sonce je sijalo! Sploh ne razumem...

Ajoj. Najstnik u tretjem zivljenskem obdobju...... ziher je tle ze kamjob fural hehe

... kdor se rodi reven ni sam kriv. Kdor se pa revno oženi pa je! Men žena skuha ocvirke gor pa da čist mal polente...

Točno tako! Takoj te mine volja, da bi delil vtise iz izletov in potovanj! Zakaj??????? Mislim, da ravno zato, ker nekateri-kateri se tri krat odpeljejo od doma dlje kot 10 km imajo največ za povedat in komentirat. Ravno takšni imajo največ izkušenj, znanja... Vsak post, tema se v trenutku zasmeti in uniči z neprimernimi komentarji, saj je bolje nabijat, kot pa preskočit meni (tebi, njemu) nezanimiv post. Ljudje smo različni, imamo drugačne poglede, navade, razvade. In, kadar nekomu nekaj ni po godu naj preskoči, spregleda ali niti ne bere. Ni pa potrebe po neumestnih kritikah, vsiljevanju svojih pogledov ali pljuvanju po postu. Miljone motoristov je že prevozilo Dolomite, Transalpino, SH20, Route69, Jezersko... in vsi imajo drugačen pogled na prevoženo traso. Hvala bogu, drugače bi res bilo dolgočasno. Ampak smo pač takšni, da imamo več za povedat o sosedu, kot o sebi. Imam najboljši motor, najbolje vozim, najlepše sem oblečen, imam le jaz nepremočljive škornje, nesmrdeče štumfe... Jaz in le jaz sem na tem svetu! Dokaz temu so FB moto skupine in branje teh postov, komentarjev te v nekaj minutah spravi do diareje. Katastrofa! Imamo svojo FB skupino in tudi v njo ne pišem skoraj nič več. Ni pa nujno, da je tako! Spremljam eno skupino, katera ima 124 članov in zelo lepo funkcjonira. (Nisem njen član) Lepo opisujejo svoja potovanja, izlete, izkušnje, okvare, popravila, posodobitve... Redno se ažurirajo posti, dogodki in na veselje je grupa pri nas. Kje so tile fantje? Na motorjih ter se vozijo in ne za tipkovnico čakajoč, da se nekje nekaj objavi ter da lahko popljuvajo prispevek. Berem z užitkom. Tudi tukaj bi lahko tako bilo! Le nekateri se naj malo zamislijo, nekatere opozori, nekatere, da na hladno za nekaj dni... Če moj post ni v primerni temi se naj prestavi!

Vtisi so sportfortastični+

...... za jetra je pa pegasti badelj..... pa je stvar resena .....

. ..... rdece vino to vse spuca.....

a je demonstriru, ker mu niso hotl več točt, al pa mamile dt promašeni slućaj še dobr, da ni izkrvaveu tam pod tvojim avtom .. ti bi zjutraj odpelu in preko njega, bi blo lohka še sranje, kao da si ga povozu

smo že povedali. Sicer pa pijan zadet v zid ni vandalizem ampak zgrešena ruta

"šrauf" bi pasal samo v trboveljski "hunt" .

mislim, da je bila konvencija ustanovnega odbora za pripravo martinove gosi, ter degustacija vinskih omak, ki spadajo zraven. Ker so bili nesklepčni so 10 vrst omak (temna, svetla, suha, polsuha, kisla itd...) obravnavali vsaj 3x. Zadnja ugotovitev je bila, da so sicer raznolike, ampak vse dokaj močne, da z glavo avto sosedu razbiješ!!! kaj pa on ve, saj mu žena kuha

Ocvirki se ne kuhajo!

Piša, sere i solato bere ...

@Kmet2 ima rad, da kaj napišemo, drugače ne funkcionira njegova objava potem nam postreže še z dodatnimi pojasnili. v drugih potopisih (od drugih) pa ne vidim, da bi se sploh kaj dosti komentiralo, zato ne vem, zakaj je takšen jok nekaterih oziroma zakaj se zgoraj nek uporabnik vsaja, moderacija pa tudi bolje funkcionira kot nekoč ps grafe objavljam še bolj iz razloga, ker je nekoga to motilo itak jih ne razumejo

Je že vse rešeno. V bistvu sem prehitro obsodil človeka, ni bilo Martinovo, ampak ornk predMartinovo pa sosed ni zadel domov.

ne, ni nate letelo, ampak na splošno, ker se toliko omenja "koristne informacije". Tudi jaz včasih rabim kake info, pa jih dobim. koristne info so pa tudi pri meni/naših potopisih (če si me že omenil). Ker pa so zgodbice zelo različne in ker potovanje po nekih bivših republikah naše Yuge res ni potrebno opisovati v detajle z vsemi rutami, je lahko "koristna informacija" samo en del. Recimo pri trio čelos je to bil letos vzpon na Kapetanovo jezero, ki je vsaj po mojem mnenju dovolj dobro opisan, da se približno ve, kje je, kaka je pot gor in kaj lahko vidiš. Vse ostalo pa je bolj zabava kot ne. Nikomur pa ni bilo nikoli in nikdar ukazano, da mora slediti Motosvet. Celo nekateri tako radi poudarjajo, da jim gre brez njega lažje in zato se vedno vprašam, pa zakaj za vraga in kdo vas sili tukaj ostati. tukaj trpeti Nekaj pa že mora biti tule (beri na Motosvetu) zanimivega ali dobrega, da z enim učem sem poškilite. Hočem pa povedati, da prav vsak avtor takega ali drugačnega potovanja, porabi nekaj časa, energije in dajmo spoštovati bilokatere potopise.

Tok je hudddddd de kr stran gledam.......drugače bi kr šparat začeu............

5) Registrske tablice morajo biti pritrjene tam, kjer je to predvidel proizvajalec vozila, in sicer tako, da so dobro vidne in čitljive, niso poškodovane, upognjene, zakrite, dodatno prevlečene ali prekrite. Registrske tablice so lahko prikovičene, privijačene ali kako drugače čvrsto pritrjene.

pa ja 365x Ride-Kal-Ride?

nehi ponaulat toj zarat mitas

sj si čist pr mir

Tudi sam nikjer ne beležim vtisov, vse ostaja le v lastni glavi, saj vozim za tiste trenutke, ko sem na motorju. Tudi fotografiram malo, pa še tisto včasih shranim , takrat na hitro preletim skozi fotografije, a ne vedno. Večje veselje kot obujanje spominov, mi pedstavlja načrtovanje novih potepanj in ob tem pričakovanje, kam, kako, s kom, kdaj, kako uskladit z dopustom.....Zelo rad pa prebiram potopise drugih in tudi iz tega veliko črpam. Dobre pohvalim, manj dobre pa preletim ali izpustim. Menim, da so pomemben del potopisa, poleg lastnih vtisov, tudi koristne informacije potovanja. Pravzaprav pa ne razumem ljudi s tako nizko samopodobo, da ga že par komentarjev, ki mu niso povšeč, tako spravi v obup in zaradi tega preneha s pisanjem, ali pa s pisanjem sploh ne začne prav zaradi strahu, da komu kaj ne bo všeč, ker pričakuje le kimavčke. Ali se tak človek, če mu nekdo zažuga ob cesti, ustavi in hitro obrne nazaj domov?........... No, npr. Snecer je povsem drugi kaliber, ko nevmesne komentarje obrne v svoj prid in z "loleki" na hitro besedno obračuna in jih navije okoli malega prsta...meni vedno zabavno branje... ....aja, zašel sem s poti, kot velikokrat na potepanjih.........tema je IRAN.....nestrpno čakam na nove prispevke vezane na naslov teme.....prihaja obdobje potopisov

Bi ali ne bi in odločil sem se da bom končno napisal, čeprav bo zame naporno, oziroma vsaj mislim da bo. Trenutni pogled skozi okno mi pravi, GO ROBERTO GO, in odpelji se vsaj do Brusovih klavž, ker si včeraj opazil, da v Beli ni več znaka prepovedi prometa za vsa vozila v smeri proti Kočevšem, mimo Brusovih in Putrihovh klavž. Vendar tega pred kosilom še ne morem. Zakaj? Kljub temu da sem invalidsko upokojen, moram vseeno skrbeti za mojo mamo, ki je po neuspeli operaciji hrbtenice, dve leti pred mojo prometno nesrečo, skoraj ves čas v ležečem stanju. Bilo je tudi že malo bolje, toda sedaj je njeno stanje skoraj enako kakor takoj po njeni operaciji, in sicer tako, da vse svoje osebne potrebe opravlja v planice, hrano ji je treba zrezati na "koške" in ji pred jedo pmagati v sedeče stanje na njeni bolniški postelji (izposojeni v domu starejših oseb), ker tega sama ne zmore več. Razlika je sedaj le ta, da ponoči ne spim več poleg nje na kavču, ji menjujem planice, dajem pijačo, in se potem ob 5.40 odpeljem v službo ... Ekola, uspelo mi je sestaviti in napisati.

eni so v ameriki , drugi v nemčija.. jaz sem pa v sloveniji : sava eskimo s3 M+S .... in ta M+S pomeni : Megla in Sneg.. za delat 10-12 tkm na leto ultimativna izbira .jeseni gre nov komplet 185/65-15 gor 200e - zima-leto-zima leto , zamenjat prve/zadnje, zima -leto, jeseni 2 novi 100e , zima -leto- zima- leto.. 5 let , nekje med 55 in 60 tkm = 300e.. ne lani ne letos nobenih problemov pri +40stC..

Vi srečkoviči. Meni moja za kazen ne pusti pomivati posode. Sicer pa: kazni in prisotnost policije. Če nam med vožnjo nasprotivozeči pokaže, da je policija blizu samodejno zmanjšamo na dovoljeno hitrost in nehamo prehitevati čez polno črto. Lahko želimo še kaj več? Policaja na vsakih 100m ceste pa sem prepričan, da bi število nesreč padlo na minimum (ker bi vsi Slovenci stali ob cestah z loparčki v rokah in nihče ne bi vozil)

Dan se počasi poslavlja in mene že nese po strmini proti trdnjavi Mehrangarh Fort, ki se bohoti neposredno nad mojim hostlom. Pogled na večerno mesto, v katerem se vse bolj množično prižigajo luči postane prekrasen. Napotim se pred mogočna vhodna vrata trdnjave Mahrangarh, kjer so več stoletij živeli maharadže. Komaj dobro postavim stojalo in naredim fotko se iz trdnjave proti meni napoti čuvaj-varnostnik. Podobno kot varnostnika pri Zlatem templju v Amritsanu me tudi tukaj le-ta vljudno opozori, da je fotografiranje s foto stojalom prepovedano. Na vprašanje zakaj ?, mi obrazloži, da gre zgolj za varnostni ukrep, ki ga moram upoštevati. Rečeno – storjeno in že pospravim stojalo ter nadaljujem s povišano ISO nastavitvijo na fotoaparatu. Kljub že trdi temi se nas kar nekaj radovednih turistov in domačinov s terase ob trdnjavi razgleduje po modrem mestu pod nami. Zjutraj "vajo" s fotografiranjem ob trdnjavi ponovim in ob gledanju na modro mesto pod sabo me le-to spominja na Ghardaia (Alžirsko mesto, moto tura pred ulalaaaa leti). Naslednji dan posvetim "izgubljanju" med modrimi ulicami in obveznem obisku starega dela mesta, kjer je znan Sardar market, kjer dobiš vse kar želiš. Market obdaja dvoje vhodnih vrat – Girdikot, na sredini trga pa je stolp z uro. Vrvež nepopisen, kot se za pravo tržnico pač spodobi. Tudi po mestnih ulicah vrvež proti večeru, ko se temperatura malo spusti, nekoliko oživi. Le vonjave, tiste prijetne predvsem pa one manj prijetne, le-te so žal v večini, so neglede na dnevni čas enako močne - neprijetne. Zaradi časovne stiske (potek iranske vize) se iz Džodpurja namesto proti jugu (Goa) napotim proti vzhodu, saj "moram" videti Varanasi. Sledita dva dneva tranzita iz enega dela Indije v drugi, vzhodnejši del. Spoznavam "obcestno" Indijo in njeno življenje. Na cestne "kamikaze" sem se pa tudi že navadil in sem se jim uspešno umikal. Tako srečno prispem v Varanasi. Tokrat še dodatno srečno, saj se je dva dni pred mojim prihodom zrušila betonska konstrukcija nove avtoceste, ki jo gradijo nad cesto, po kateri sem se pripeljal v mesto. Ob nesrečnem dogodku (18 mrtvih) so betonski nosilci pod sabo pokopali nekaj avtomobilov oz. delavcev na gradbišču. Nekako se prebijem skozi prizorišče nezgode in se v bližini reke Ganges namestim v Brown Bread Bakery hostel. Ker je ulica ob hostlu precej ozka mi v hostlu odstopijo svoj skladiščni prostor, ravno dovolj širok, da vanj porinemo mojega G-ja. Še sreča, da lahko premaknejo plastične "balone" z vodo in naredijo prostor za motor, saj bi na ulici resno oviral "promet". Ko jim omenim, da imam namen narediti na ulici redni servis na motorju pa jih zagrabi "panika". V naslednjih urah, dnevih ugotovim, da bi bila to res misija nemogoče – pač pomanjkanje prostora in gneča. Na srečo me lastnik 2. dan odpelje do "normalne" ulice, kjer ima njegov prijatelj mehanično delavnico. Tu se lotim dela (menjava olja, filtrov) a se že po 5 minutah začno zbirati firbci in "normalna" ulica je kmalu zabasana z njimi. Kolikor sem uspel z enim očesom opaziti med delom, je množico firbcev nekdo z "vzgojnim ukrepom" – palico razganjal. A so se znova in znova "nagužvali" okrog motorja. Po dobri uri in pol je motor že spravljen v "garažici" hostla in pripravljen za naslednjih 10.000 km. Kaj napisati o Varanasiju ? Sigurno mesto, ki si podobno kot Tadž Mahal, zasluži ogled. Seveda je najbolj "znan" po sežiganju trupel. Varanasi je najbolj sveto izmed vseh Indijskih svetih mest. Leži na levem bregu najbolj pomembne in najbolj čaščene indijske reke Ganges. Hindujci verjamejo, da je tisti, ki umre v tem kraju, osvobojen večnega cikla reinkarnacije (ponovnega rojevanja) in takoj doseže blaženost, nebesa oziroma nirvano. V osrčju mesta je ogromno "ghatov" – ceremonialnih stopnišč, ki peljejo do reke. Kot običajno na potovanju se že pred sončnih vzhodom sprehajam ob reki od ghata do ghata. S fotoaparatom beležim jutranji utrip hindujcev. Že pred sončnim vzhodom se ob reki zberejo množice romarjev, ki izvajajo obredni pozdrav soncu in se okopajo v Gangi. Domačini si v njej umivajo zobe in zajemajo vodo za jutranji čaj. Potujoči sveti možje, ki so se odrekli zemeljskim dobrinam, pa prosjačijo za kakšno rupijo. Čolnarji te želijo popeljati na turo po reki. S čolnom bi (verjetno) bila zanimiva izkušnja, a ko sem si ob sprehajanju ob reki ogledoval te čolne, predvsem pa kako jih obnavljajo in iz preluknjane lupine naredijo "nov" čoln, me je minilo (Strah je Gospod"). Ob nekaterih ghatih, predvsem na Manikarnika ghatu potekajo sežigi cel dan in vso noč. Odvisno od statusa in premoženja umrlega družina odkupi določeno količino lesa, ki je naložen v velikanske grmade vsepovsod okoli ghata. "Nedotakljivi" (najnižja in najbolj prezirana kasta) nato truplo zavijejo v svetlo platno, obredno operejo v Gangi in položijo na grmado. Najbližji sorodnik umrlega, ki si v izraz žalovanja pobrije glavo, se trikrat sprehodi okoli grmade in jo nato prižge. Vsi žalujoči potem čakajo okoli 3 do 6 ur, in opazujejo kako se njihov ljubljeni spreminja v prah. Ne izgorele dele in pepel pogrebniki z lopatami namečejo na velik kup in čez čas vržejo v Ganges, zadnje počivališče umrlega. In takšnih sežigov je na dan do 300 (tristo). Vonjave okrog tega ghata je razumljivo nekoliko drugačna kot po mestnih ulicah. Ampak tako pač je ! Za nas Evropejce nekoliko čudno vse skupaj, za njih pa čisto normalna življenjska stvar. Zato ne preseneča, da na nekaj 10 metrov ob reki vidiš kako se kanalizacija steka v reko, malo nižje se v njej kopa "svetinja", nekdo pere perilo, drugi si pere zobe, tretji si . . .. Zanimivo ! Sprehod skozi ozke ulice starega mesta, katere so polne templjev, trgovinic ter poslikanih hiš je zanimivo a tudi rahlo stresno. Največ energije porabiš za izogibanje mopedistom, ki v ulici široki komaj "meter in pol" s polno hitrostjo in večno pritisnjeno hupo drvijo proti tebi. Tudi krave nimajo veliko uvidevanja zate in te nesramno stisnejo ob zid, ko gredo mimo. Kar nekaj akrobatskih veščin rabiš za hojo po tleh, prekritih z različnimi živalskimi ali človeškimi iztrebki, ter zadevami sumljivega videza. Ampak pri vsej gneči sem opazil, da so tudi druge živali očitno "svetinje". V že tako ozki uličici nihče ne prežene (brcne) ležečega-spečega psa stran. V nekaterih bratskih republikah bivše Juge bi bil to normalno dejanje. Ne, tu v Indiji oz. v Varanasiju pa se vsi izogibajo(mo) spečim živalim na ulicah. Zanimivo doživetje ! Trije dnevi, "duhovnega" Varanasija so hitro minili. Predvsem "duhovnega" in ne duhovnega. Z duhovnostjo si žal nisem ravno na "TI" ! Po Varanasiju se moja pot obrne severno proti Zirakpurju pri Chandigarhu, kamor sem povabljen na dom indijske družine. Na poti do tja prespim v kraju Mathura, kjer doživim "ne preveč zanimivo" nočno izkušnjo. Zvečer grem spat v hostel, zjutraj pa se zbudim v bolnišnici !?!?! *VOPP Se nadaljuje . . ..

zato ker se je zadeva odvijala online, nato pa je postal iz tega čvek. Recimo temu, dajmo tule smetiti z vsem okrog Irana. Kmet je začel pisati svoj potopis, prav tako sem ga ponudil drugim, da ga napišejo. Dejansko je meni najbolj všeč, če vsak zase piše svoj potopis, recimo Iran (by pinkopalinko), kajti vsak vidi in doživi drugače. Če so pa fantje tule objavili par slik, me pa res prav nič ne moti. Še vedno pa upam in čakam, da začneta @FrigoFrops, @hitrii in @Explorer pisati svojega. Seveda, če se jima bo dalo in ko zbreta vse vtise s potovanja. Jaz lahko 100x preberem potovanje po Iranu, Korziki, Makedoniji itd...100 ljudi, 100 doživetij, vsak po svoje, vsak ima svoje prigode itd..