Dvorana slavnih

pa smo se le lahko z eno slikal ... kok smo luškani po parih pirih @Kmet2 je kr mene objemou

Nazaj vozimo po isti vojaški cesti, vreme je lepo, pogledi na pokrajino prav tako, prometa kar nekaj, v glavnem tovornjaki nasproti namenjeni v Rusijo....in seveda krave na mostovih, nenerado se umaknejo tudi tovornjakom......ustavimo se pri pokopališču ob spomeniku nemških vojakov, ki so po II. sv. vojni dograjevali to cesto. Ob ogledu skromnega spomenika se ustavi avto.....možakar pride do nas in v polomljeni angleščini nam pojasni, žalostno zgodbo gradnje te znamenite cesta..... ja pota življenja so nepredvidljiva....nadaljujemo po vojaški cesti v dolino proti Tbilisiju, ga obvozimo, ceste so relativno slabe....v gradnji, vozimo po pameti, nikamor se nam ne mudi, kamor pridemo pridemo.....vmes se ustavimo za kosilo.... tankamo........pred mejo z Armenijo nekoliko zaidemo proti Azerbajdžanu pripeljemo se na 5km do meje.........ustavimo se, ter povprašamo za pot......po slovensko in rusko izvemo katera je prava doroga......nekoliko moramo obrniti proti jugu, zavozili smo se slabih 10km nihče se ne razburja....gas naprej... vozimo se po revnih vaseh, med polji pšenice.....ljudje prijazni mahajo in pozdravljajo.......ustavimo se v malem mestecu slabih nekaj km pred mejo, kupimo pijačo v trgovini, še enkrat tankamo, za ziher.....ne vemo kje so črpalke v Armeniji...... kot nalašč zraven tudi trgovina z avto deli........povprašam po zunanjem avto retrovizorju, da bi iz njega vzel ogledalo in ga namontiral preko počenega, moti me ker ne vidim dobro nazaj, v takem prometu je res zelo, zelo koristen.......prodajalka ni ravno spretna v komunikaciji nekako pa razumem, da ga nima, ja pa trgovina na drugi strani ceste z rabljenimi avto deli, tam bi se mogoče kaj našlo...... pridem do mini trgovine z rabljenimi deli.......bogo na prvi pogled, ravno nekaj dozidavajo, vprašam zidarja kje je šef, pride starejši možakar.....sporazumevava se slo-rus ..... gre ko ponavadi ...... najprej seveda vprašanje...od kuda? ... malo pokramljava in o običajnih stvareh..... od kje smo in kaj delamo tukaj.... kako živimo in kako oni, kot pojasni menda v Azerbadžanu živijo super napram Gruzijcem in Armencem....ja zaloge fosilnih goriv delajo svoje....takoj se je okoli naju nabralo nekaj ljudi, ki bi radi kaj zvedeli, vendar ni bilo časa....vprašal sem ga, če ima avtomobilsko vzvratno ogledalo od katerekoli avta.....možakar prikima odide v garažo polno delov in prinese ven lepo ohranjeno ogledalo od Volga DeLux model ogrevano.... pravi super kavliteta ...nikorga ne slomati se....zglihava ceno na na 5€, prosim za izvijač, pazljivo spajsam ogledalo iz plastičnega ohišja.....zadaj na ogledali kelme s priključni kabelčki, ki bi bile pri nas za priključitev 2KW elektro motorja ...... z Letermanom sem odrezal plastične pritrdilna peresa in odščipnil elekt priključka......plastično ohišje vrnem, mojstri med smehom ugotovijo, da bi jim lahko koristil pri razdiranju avtov......dobr volje se poslovimo in zaželijo nam castlivy put....ogledalo spravim v tank torbo in gas......kmalu smo na GR-AR meji, je nekaj prometa in gužve, se že mrači, formalnosti potekajo precej sproščeno,.....tako bi lahko opisal, kup kontrol, zavarovnja z motorje......v dveh urah smo čez mejo, je že trda tema......želeli smo takoj poiskat prenočišče v hotelu, pa so bili posredniki za mobi kartice, menjavo denarja in prenočišča tko tečni, da smo se odpeljali dobrih 10 km naprej in se v soteski ustavili pri bednem hotelčku,bilo je že pozno okorg 22 ure, dogovorili smo se za spanje, sobe so bila morda najslabše na celi turi, sicer poceni, je pa možakar iz graže zapeljal svojo mečko ML, da smo imeli prostor za naše bajke in ob 23 uri je razgrnil žerjavico na žaru, ter nam spekel verjetno najboljši roštilj na turi....pa brez zamere Leskovvački mojstri ..... Tudi zajtrk naslednji dan je bil korekten za 8€ na glavo. Pot smo nadaljevali proti po planotah Armenije, proti jezeru Sevan, vseskozi smo bili nad 1000mnm, čez prelaze, zanimivi razgledi na pokrajino, nekajkrat smo se ustavili za foto šuting, kosilo, popoldan smo se peko prelaza spustili do jezera Sevan, ki je s 1930mnm eno od najviše ležečih na svetu......jezero ni majhno, je največje v Zakavkazju, ob njem je bilo opaziti ostanke infrastrukture socialističnega turizma, ki so žalostno propadali, nekaj potopljenih ladij v pristanišču, kot bi bili v nekem drugem času..........tudi novi hoteli, nekateri celo zelo razkošni pa niso bili, kot je bilo videti zapolnjeni....odločili smo se, da bomo kampirali in si nekoliko spremenimo potovalni ritem pri večernem druženju ob šotorih......kampirali smo do takrat le enkrat, ostala planirana kampiranja so odpadla zaradi različnih vzrokov.....najdemo kamp ob jezeru, poraščen z borovci, na ravnem, plaža peščena, nekaj pomolov, možna izposoja ležalnikov, čolnov, skuterjev, restavracija...skratka nekako gredo s časom, le sanitarje bi morali za naše standarde nekoliko obnovit.......šefom se dogovorimo za ceno 8€ za vse ........ v kampu so bile tudi klopce z mizami in streho za normalno pojest ....... kamp je bil skoraj prazen, tako, da smo lahko zbirali kje postaviti šotore....vsa okrog jezera je delovalo, kot, da ne bi bila glavna sezona, ki je tukaj zelo kratka. Hitro smo postavili šotore in se razpakirali ter odšli na sprehod, ter v trgovino po jedačo, ko smo se vrnili smo si privoščili kamp gostijo ........ ker sem imel čas sem s pomočjo silver tejpa namestil ogledalo od Volge DeLux bilo je le nekoliko velčje od originala, tako, da se je dalo lepo namestit in mi je odlično služilo do oma nato sem se odločil, da se malo namočim v tem visoko ležečem jezeru, če sem že tu, ostali niso bili ravno navdušeni, ker temperatura ni bila obetavna....... no malo JB je pomagalo, potrebno je bilo konkretno zaplavat vsaj v začetku, da ni zeblo...voda je imela nekje med 20 in 22 znosno in za ohladit, če je zunaj vroče, no problem je bil, da zunaj ni bili lih vroče, ponoči nas je kar zeblo v spalkah. Jezero je bilo v preteklosti večje. Pred planskimi ljudi posegi je bila gladina jezera Sevan na nadmorski višini 1.950 m, obseg obale je znašal 260 km, povprečna globina je bila priblližno 95 m, površina gladine je bila 1.360 km², kar je bilo cca. 5 % celotne površine Armenije. Še pred I. sv. vojno so imeli takratni vladarji napredne ali nore energetske načrte in projekte kako ga zmanjšati, posledično pridobiti vodo za hidroelekrarne in hkrati pridobiti kmetijske površine, na srečo se jim načrti niso izšli, kljub temu, da so se dela za znižanje gladine že izvajala, sicer bi verjetno delil žalostno usodo Aralskega jezera. Tako je trenutno gladina stabilizirana na 20 m pod prvotno gladino, na 1920mnm, njena površina pa je cca. 940 km². Posledično je otoček na katerem je bil postavljen samostan Sevanavank, postal polotok in dostopen s kopnega, katerega smo si ogledali naslednji dan, saj je bil oddaljen 10min hoje od kampa. Po napisu na eni od cerkva je jasno, da je samostan leta 874, dala postaviti princesa Miriam. Samostan je bil strogega tipa in je služil spreobračanju menihov, ki so se pregrešili....torej mučenje samega sebe za spregledanje in spreobrnitev..... vidni so zapisi popotnikov, ki pričajo o strogem režimu brez zadostne prehrane, mladine in žensk, kar nam je pojasnil pop, ki je znal angleško, sicer samostan sestavljata dve cerkvi ..... cerkev sv. apostolov in cerkev Matere božje, obe imata obliko križa in osemkotno kupolo. Ob južni obali tega polotoka je zgradba društva pisateljev, na vzhodni obali se nahaja rezidenca predsednika republike, ob severni obali pa je nastal novejši del tega še vedno aktivnega samostana. Po ogledu samostana se spakiramo na motorje in se napotimo proti jugu Armenije na mejo z Iranom, proti dragulju Armenske zgodovine .....na ogled samostana Tatev, kjer je bila že leta 1921 ustanovljena Gorska republika Armenija......no pa se Stalin takrat ni strinjal s tem.

Mene pa zanima, kako lahko iz ene same slike potegnete tolk teorij. Nenazadnje nihče ne ve ne kako hitro je motorist peljal ne kakšna je bila zavorna pot. Teoretično je šel lahko 25 na uro pa ni bremzal al pa 130 in mu ni uspelo zbremzat do avta, pa ga je s 25 na uro zadel. Ta ugibanja na forumu so postala že malo oguljena. Zakon pa je jasen - voznik avtomobila je ravnal v nasprotju s 56. členom ZPrCP in je kaznovan z 250€ in 3 kazenskimi točkami. Glede na to, da ne gre za hujšo poškodbo ali smrt ga verjetno ne bodo ovadili po 323. členu kazenskega zakonika za Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti. Verjetno samo oba voznika vesta, kaj je šlo zares narobe, tako da je tole mal dolgočasno. Vedno sta dva bregova in eni in isti člani na njih.

Stari dobri casi. Sm se že ustrašu da je jadranka in štrijo čelos vzela pikantnost. Skor sm začel kmetijio gledat. Pa vidm da mi ne bi treba.

Tole je pa najin vtis večih dnevnih voženj v tej sezoni. Do Grčije, Poljske in čez Italijo, Francijo, Španijo do Maroka 14 držav, 25.000km, Prvo tretjino še s sv650s ostalo pa z Kawlom

js k sm še v jugi hodu s kakšno punco ni gledala na uro .. ampak kolendar ... pa zmeri sem meu orožne vaje preko vikendov in ji nisem smeu povedat kje sem, ker je bilo strogo zaupno, da smo v Umagu zato sem pa še vedno samski p.s. Lojz ni kriu ... mogoče mau puklast in šepa .. kriu pa zir ne

. ... uboga punčka

Lojz je star 72let in živ motorist, jaz jih imam 42 pa se sem napol mrtu od motorizma.

pa dobro, a si me skrajšal pa raztegnu? Tist tvoj uč, dej ga mal spucaj najraje zna bit, da grem v petek dol, v soboto pa lagano po vseh zalivčkih nazaj...videtčemo

AAaaaa? Kaj ni ona v Selinah v modrem gvanti? Včeraj je nisem srečal! Pravzaprav je bi ta vikend brez srečevanja z represivnimi organi! Prav nikjer jih nisem videl! Upam, da oni na stebrih mene tudi niso Vidi, vidi en vesel par ...

A zdej gremo pa še na morje ??

ta nas je šolala na jadranki

prou živahn si za svoja leta

Bolj ko se bojo krajšali dnevi, tja nekje do začetka pomladi, bolj se bojo daljšale base, pa začimbe v tejle temi...

no, glej, probamo lahko, a veš ..

prjatu .. a si se res ornk udaru

Seveda. Ker si starikav.

Saj ravno to sumim. Ker akumulator naceloma pokaze znake pehanja ne pa da kar naenkrat shira. Ampak meritev ni pokazala nobene porabe. Posameznih relejev sicer nisem meril sem pa preveril ce je sklenjen tokokrog na prikljucnih konektorhih, seveda z odstranjenim akumukatorjem. Storil bom takole: 1. Napolnjen aku bom pustil par dni odklopljen in izmeril napetost 2. Priklopljen aku bom pustil par dni in izberil napetost 3. Opravil obremenitveni test Potem bo jasno ali imam tezave z motorjem. Drugace pa @Quest gelni AGM akuji ne crknejo ce jih globoko izpraznis, so temu namenjeni. So pa precej obcutljivi na pretirano polnjenje, vse nad 15 V jih trajno poskoduje. Zato moram bolje stestirat tudi regulator napetosti.

a las?

...pa'b pučepniwa......ajga..

sj se već vid .. samo izrezu sm na brzino slikco tko da .. vse vidm k mam tretji uć na ćeladi pa tut vem s kom se je družu

Tiger in Malika

Temu se rece ...boli te K

edini greh poleg ostalih je da ni mela mitaske

tokrat smo bolj na končni delali, na obvoznici pri Reki mi je za GPZ500 uspelo doseči nov rekord z Versačem in sicer 238kmh (športni filter, booster plug, sveže olje, chrom filter itd.... in malenkost pomoč burje). Povprečje je bilo skupno 75kmh @sesir si videl zdaj kak moj leti? zlata ketna pa mitas

kakšna prepoved?

V Novem Vinodolskem, pri tabli, veliki in pregledni, kjer je označena prepoved, greš levo in samo v hrib. Po enih dveh urah prideš iz gozda in preko Rumene luže v Senj. Super ovinkasto in čisto prazno.

evo, še en posnetek iz Jadranke brez podatkov, da se zaključi prispevek (dok ne dam še mausovih, lol..) in cel moj seznam

Ti si bil?

Mater, jaz sem trenutno še mladič, torej potencialni dirkač, Lojze pa star in brez refleksov? Kaj so tisti vmes? Če že policaj pove, da je motorist vedno nekaj najhujšega ne glede na leta, potem vem kaj lahko pričakujem, če se mi kaj zgodi. Avtomatsko kriv. Nič čudno, da je potem taka klima tudi pri "nemotoristih".

Tistega pred njo nisi slikal? Bi ti lahko povedal, kdo je bajkerka

...a se gremo igrco "Ugani gumo!"

misliš, da js tebe nism zabeležu

Naredil sem "napako" in zavil pri karlobagu v hrib... tak da ne še malo prizorov

Prelepih 100km sem naredil pa se 100 jih bom pol pa se mal v vodo.

Zgodaj popoldan smo prispeli v mestece Stepantsmindo ali Kazbegi, prijetno mestece, ki se razprostira po dolini pod orjaškimi gorami in ledeniki. Razgled na naselje je veličasten, v ozadju se bohoti gora Kazbegi oz. gruzijsko Mqinvartsveri – Ledeni vrh, kar tudi v resnici je...njegov bel, ledeni vrh kraljuje nad okoliškim gorovjem, zato je bil pogled nanj zelo slikovit. Kazbegi je dejansko stratovulkan, ki je nazadnje izbruhnil okoli leta 750 pr. Kr. Med vsemi temi visokimi gorami pa na vrhu hriba 2170mnm kraljuje cerkvica Gergeti trinity church, fenomenalen je bil pogled nanjo, še posebej ko je zahajalo sonce, verjetno tudi ob sončnem vzhodu.......no tega sem zamudil ...... Ustavimo smo se in povprašali po možnostih za spanje, prve info so bile, da so kapacitete precej zasedene, opazimo nekaj turistov, v večini avanturistov s terenci, pohodniki, tudi z motorji, nekaj Rusov celo na čoperjih in dva Estonca s H Transalp in KTM 1190R, ki smo ju srečali že v Mestiji. Ker smo prišli zgodaj popoldan razmišljamo, da bi se peljali z motorji na vrh do cerkvice in tam na divje skampirali, to bi bilo enkratno avanturistično doživetje za mojega sina, zato jo solo bajkerja mahneta na ogled ceste, katere en del je zaprt in v obnovi, drugi del pa menda prevozen....zapletemo se v pogovor z domačini, razložijo nam, da so ime kraju dali Rusi v 19.st. Med tem sta se vrnila solo rajderja z info, da ne bo šlo tako obteženimi motorji in s takimi gumami na vrh, zelo razrita in blatnata cesta in res je bila taka, kot smo videli naslednji dan. Odločili smo se, da se naslednji dan peljemo gor s terenci.....razočaranje za mojega sina.....potrebno je bilo poiskat prenočišče......... po nekaj iskanja smo našli proste sobe nedaleč od centra mesteca, sicer se nekoliko stisnemo vsi v dve sobi, ne kompliciramo smo se prilagodili situaciji...... ob sončnm zahodu peš nakaj pojest v mesto....spotoma povprašamo pri voznikih glede prevoza in ceni do Cerkve svete trojice, ki še zadnjič ta dan obsijejo sončni žarki.....res fantastičen pogled. Naslednji dan smo bili že zgodaj na nogah, privoščimo si zajtrk v mestu in poiščemo prevoz, zopet legendarna Mitsubishi Delica 4x4, prevoz 80€ za 8 oseb v obe smeri, vse je odvisno od pogajanja in števila zainteresiranih za prevoz. Zbašemo se v mini kombi in že gremo, cesta je res boga, z globokimi jarki in gladkimi kamni, nekaj blata, po drugi strani hriba obnavljajo staro cesto........ ko bo obnovljena celotna cesta bom ob delo.. je povedal voznik.......po dobre pol ure vožnje smo na vrhu, z voznikom se dogovorimo da se vračamo čez dve uri, njemu se mudi, spodaj čakajo nove stranke. Vreme je še oblačno in zelo spremenljivo, oblaki se z veliko hitrostjo premikajo skoraj nad našimi glavami, smo 2170m visoko.......ob cerkvici na razgledni točki, od koder se vidi cela dolina je celo tekoča pitna voda, ledeniško mrzzzla. Sprehodimo se po okolici, nekaj je postavljenih šotorov, avanturistov, ki so prenočili tu gor, prišli peš, ali večinoma s terenci in..... dva tudi z motorji.....pa lih tista Estonca .....bemti, mi pa prave HP s kombijem,..... Pogled na pokrajino je fantastečn, še posebej, ko se na hitro zjasni in sonce obsije celotno dolino, ter gorovje, ledeniški Kazbegi (5047m) se pokaže v vsej svoji veličini.......Gergeti trinity church (Tsminda Sameba) zasije v vsej svoji lepoti, dejansko dominira visoko na hribu, na izjemni razgledni in slikoviti lokaciji, fotkamo na polno........pri zunanji kapelici, je potrebno vzeti ogrinjalo za moje gole noge, ko stopim skozi nizek vhod v cerkev, rabijo moje oči nekaj trenutkov, da se privadijo temačnega prostora.......ko spregledam opazim po stropu čudovite freske in slike na stenah, zlate ikone, na katerih kraljuje sveta trojica..... nek občutek miru in spokojnosti vlada v prostoru ...... majhen oltarček, ob njem je stal duhovnik, ki je znal celo angleško in v parih besedah je pojasnil zgodovino cerkvice.......cerkvica je bila zgrajena v 14. stoletju in njena posebnost je križna kupola. Iz istega časa je tudi zvonik, ki stoji posebej. Legenda pravi, da se kralji niso mogli dogovoriti, kje naj postavijo svetišče. Modri mož iz Mtskhete jim je svetoval, naj ubijejo vola in vržejo stran medenično kost. Krokar jo bo pobral in odnesel s seboj. Cerkev naj bi zgradili tam, kjer bi krokar kost v miru pojedel. Krokar je dvakrat počival in na teh mestih so zgradili kapelico in križ. Končno je poletel nad vasico Gergeti (Stepantsminda ali Kazbegi) in tam kost oglodal. Tu so torej postavili cerkev, ki je osrednje versko središče pokrajine, postaja pa znano po celem svetu. Zaradi izolirane lokacije na vrhu strme gore in obkroženosti s prostranstvom narave je postala simbol Gruzije. V sovjetskem času so bile prepovedane vse verske aktivnosti, ampak cerkev je kljub temu ostala priljubljen cilj romarjev. Kupimo in prižgemo svečke za najdražje.......pa nismo neki verniki......zdelo se nam je, da je tako prav...... vzvratno je treba it iz cerkvice, spoštujemo to.....zunaj pa sonce in lepi razgledi..... Po dveh urah uživanja v naravi se zberemo pri kombiju in se zapeljemo v dolino polni čudovitih občutkov......res pravi higlihts naše poti. V mestecu si privoščimo še kosilo, nato pa spokamo in zajahamo motorje, ter se odpeljemo še naprej do Gruzijsko-Ruske meje, cesta se vije po soteski Dariali in je pravi užitek za vožnjo z motorjem, pred mejo cesto popravljajo, prav tako gradijo na novo mejni prehod na Gruzijski strani, Ruski je za ovinkom soteske in ga nismo videli, kaže pa na otoplitev odnosov med obema državama, tudi tovorni promet je zelo gost, tovornjakov, tudi zdelanih, je polno na cesti. Prevozili smo večji del....177km od celotnih 208km Gruzijske vojaške ceste ......in bilo je vredno. Zgodaj popoldan se vračamo po isti poti, kot smo prišli nazaj, zopet uživamo v vožnji po slikoviti pokrajini, zanimivi cesti in zapuščamo Kazbegi z lepimi vtisi in navijemo gas proti naslednjemu cilju naše poti....Armeniji.

Nasledenji dan je bil tudi naš plan pot proti Tbilisiju, spotoma pa smo se želeli ustaviti v mestu Gori in si ogledati Stalinov muzej, ki je bil rojen v tem kraju. Nekaj časa smo vozili skupaj s Šumijem in res je šlo v ovinkih parkrat skoraj po dveh kolesih, ni kaj je vozil k.....Proti večeru smo prispeli v Gori. stacionirali smo se v prijetnem resortu v bližini centra. Naslednji dan smo, se dopoldan peš odpravili po mestu, do muzeja, ki je lepo urejen in zelo obiskan, z vodenjem v različnih jezikih. Zunaj je rojstna hiša v kateri je bil rojen nekdanji voditelj CCCP, Joseph Vissarionovich Dzhugashvili - Stalin (1878-1953), nebi razpredal o tem, koliko nedolžnih ljudi je umrlo zaradi njega ...... in koliko jih ja zaradi R.Nixona ali J. Busha, ali je bil diktator ali ne, je zgodovinska osebnost in ker smo se vozili mimo smo si šli ogledat njegov muzej. V Goriju govorijo o njem s spoštovanjem, kot o voditelju, sinu njihovega naroda, ki je vodil celo CCCP do zmage v II. svetovni vojni. V rojstno hišo, ki je zaščitena z mogočno zgradbo, ni bil mogoč vstop, smo si pa ogledali muzej, ki je lepo urejen in poln predmetov iz njegovega življenja. Mene kot ajzenponarja je najbolj zanimal vagon v katerem se je večinoma vozil, ker se je bal letenja, ta je stal zunaj in je bilo potrebno za ogled plačati še eno vstopnico. Za tiste čase je bil tehnološko zelo napredne konstrukcije, predvsem podvozje, znotraj pa nič kaj razkošno. Peš smo si ogledali center mesta, na žalost je bil muzej II. sv. vojne zaprt, smo si pa ogledali druge mestne zanimivosti in ugotovili, ja Gori raznoliko, ter urejeno mesto, s parki in zgodovinskim pridihom. Popoldan smo bili spet na motorjih in pozno popoldan prišli v Tbilisi, kjer smo rezervirali celi hiši v bližini njihovega kliničnega centra in smo imeli možnost peš na obisk k kolegu.

Vas cisto razumem. Jaz sem nekoc kot mulc tudi sel samo po kruh iz kempa v stacuno pa me dva dni ni bilo nazaj

Seveda, takrat ni več druge kot menjati. Če nimaš sreče se vščije po gumi al pa sprednjem disku pa je še veselo poleg. Semering se pa ponavadi vščije ohoho časa po tovarniško predvidenem servisnem intervalu. Kolk od teh pa jih je kadarkoli obnovilo zadnji amortizer? Verjetno bolj malo... ker tam se ponavadi nič ne vščije. Seveda zna @Zivnorc pripomnit kako na dirkače in v principu je obremenjenost in izpostavljenost komponent na offroad strojih nekaj čisto drugega kot na cestnih. Sam osebno dam 'po novem' obnovit komplet vzmetenje na enduro kobilicah po 50 delovnih urah. Mi je na servisu (skor točno na 50 ur je začel solziti semering na levi vilici, obenem sem dal še fedre za svojo težo vgradit) lepo razložil, da sicer redno čiščenje umazanije pod semeringi pomaga, sam nekaj umazanije pa vseeno pride v vilice in amortizer in tam grize naprej. Tako da ni druge kot vse razmetat, očistit, menjat potrošne materiale, dat skupaj. In še v tem primeru 'prezgodnjega vzdrževanje' (50 ur amaterske offroad vožnje ni nekaj hudega za vzmetenje) se solidno pozna razlika med prej/potem. Glede na to da se gre za priznanega strokovnjaka za offroad vzmetenje štimat mu kr verjamem. Seveda pri povprečnih cestnih obremenitvah stvari zdržijo precej dlje. Je pa vseeno tečno če ti semering spusti lih nekje daleč od doma... v najboljšem primeru imaš vzmetenje brez dušenja, v najslabšem lahko greš fino po tleh. Ta drugi velja za USD vilice, klasika sicer tudi olje zmeče ven sam bolj na obroke.

...še zmeri mi ni všeč....

hmm .. ta vikend ponovimo?

A je že kdo videl petelina na cesti? Povoženega pa sploh nikoli Si vsaj mišice krepil pri porivanju motorja

tole je objavil "Nisem prise v na kostan picknik[ sori sm sev v hotel." tole je pa objavil pred 1 minuto in mi dela konkurenco pr medicinskih sestrcah

Brothers in crime....796 & 1100 S

Pot nas je vodila na sever, proti enemu glavnih ciljev naše poti, do Gergeti Trinity church, po Gruzijski vojaški cesti (Voyenno-Gruzinskaya doroga). Ta legendarna cesta, ki je dolga 208km, povezuje dve velemesti Tbilisi in Vladikavkaz (cca. 40km od Kazbegija). Trasa in pot obstaja že iz antike, občasno je na določenih mestih vidna precej starejša cesta, ki bil takrat bil to kolovoz, ki je bila času Svilene ceste dobila na veljavi. To je trenutno edina cesta, ki jo Gruzijci dajejo na razpolago Rusom za prehod iz Evrope v Azijo. Možnosti prehodov preko Kavkaza, ki je 1100km dolgo in do 5000m visoko gorstvo, med Črnim morjem in Kaspisjkim morjem, je malo in Gruzijska vojaška cesta (po gruzijsko Sakartvelos samkhedro gza) je prav gotovo najpomembnejši prehod. Vožnja preko legendarne doroge očitno še dandanes ostaja svojevrsten izziv, še posebej, ker se v neposredni bližini nahajata dve zelo nemirni pokrajin: Južna Osetija in Čečenija....in fajn občutek je, ko jo prevoziš. Vsi s katerim smo se pogovarjali o naši poti, so jo omenjali s spoštovanjem, očitno je bila v preteklosti res velik potovalni izziv. Nekaj časa je bil mejni prehod, ob politično-vojaških napetostih med Gruzijo in Rusijo tudi zaprt, sedaj bil mejni prehod zopet odprt in promet živahen, predvsem tovoren. Tudi na tej cesti so čredice krav poležavale po cestišču, še posebej rade imajo mostove, ki so bili po pravilu zasedeni z ležečimi kravami in povsem posrani, kot v šatli, tako, da je bilo potrebno paziti, da nisi dobesedno zalegnil z motorjem v svež drek. Zakaj ravno mostovi, nam je še sedaj uganka, niso se bile voljne umakit niti velikim tovornjakom, tako, da se je vožnja občasno ustavila, še posebej, če je kak mlad bikec zbezljal v bližini. Gruzijska vojaška cesta predstavlja prehod iz Evrope v Azijo, modernejšo cesto so dogradili ruski vojaki konec 18. Stoletja, nato pa še nemški po II. svetovni vojni, na poti nazaj smo se ustavili ob njihovem pokopališču in si ga ogledali, pristopil nam je možakar, žid in nam pojasnil žalostne zgodbe, kako so ljudje pustili svoja življenja daleč od doma. Vozimo se mimo starodavne prestolnice Gruzije Mtskheta, na sotočju rek Mtkvari in Aragvi, ki je pod zaščito UNESCA. Spotoma se ustavimo in pospravimo okusno kosilo. Sledimo reki Aragvi vse do akumulacijskega jezera Zhinvali. Ustavimo se pri utrdbi Ananuri, si privoščimo pijačo, ter vržemo okice po stojnicah za spominki in potrgujemo. Pred nadaljevanjem vožnje si podrobneje ogledamo slikovito utrdbo s stolpom iz 17 stoletja, cerkvico in prekrasnim pogledom na sinje modro akumulacijsko jezero Zhinvali v ozadju. V nadaljevanju poti se cesta močno serpentinasto dviga in prispemo do naselja Gudauri, 2000mnm, najsodobnejšega smučarskega središča v Gruziji. Ne gre za strnjeno naselje, niti vasico, temveč za veliko število razpršenih hotelov po pobočjih preko 3000m visokih, s travo poraščenih vrhov, kjer je postavljena vsa potrebna smučarska infrastruktura in so pozimi urejena smučišča. Po cesti smo se peljali z zmernim tempom in uživali ob pogledih na pokrajino. Malo pod prelazom Jvari, je ob cesti spomenik gruzijsko-ruskega prijateljstva, kljub političnim napetostim so odnosi med ljudmi očitno še vedno prijateljski, saj je bilo ob spomeniku veliko tako Gruzijcev, kot tudi Rusov, živahen vrvež, stojnice, ustavili smo, se in občudovali lepo pokrajino, fotkali, se pogovorili s prijaznimi zvedavimi ljudmi....od kuda? Je bilo najpogostejše vprašanje ...... na žalost praktično nihče ni vedel za našo lepo Slovenijo, .....aaaa Bratislva, bili ste z nami v vzhodnem bloku....največkrat .......nee exYuga .... to so vedeli vsi...... Vožnja po legendarni cesti je predstavljala svojevrsten užitek, tudi cesta je v relativno dobrem stanju, sicer je nekaj slabih odsekov, v večini pa OK, kar nam je dajalo res super filing na motorju. Gore Kavkaza so na tem delu še posebej slikovite, močno zelene in vabijo na fotografijo, tako, da smo se občasno ustavljali za fotkanje, vožnja je bila eno samo uživanje. Čudoviti razgledi po okolišnjih vrhovih, pašnikih polnih krav, majhnih vasicah, atraktivno lociranih cerkvicah, pravoslavna vera je očitno v teh krajih zelo močna in je prestala vsa muslimanska obleganja. Kot so nam povedali domačini so za dostope na nekatere vrhove potrebna posebna dovoljenja, ker so ob meji z napol odcepljeno južno Osetijo. Pripeljemo se na Jveri pass - križev prelaz, kjer se cesta povzpne na 2395 mnm,. Prelaz je prostoren, poraščen s travo, v bližini se nahaja vojaški objekt, na vrhu hribov so nameščeni radarji. Na drugi strani prelaza pripeljemo do čudnih - rdeče obarvanih skal, to so vrelci mineralne vode bogate z železom, v stoletjih nalaganja so postale skale rdeče, kar ponuja zanimiv pogled na njih. Polno ljudi, ki okušajo zdravo vodo in si jo točijo v različne posode, nismo se ustavljali, čas nas je preganjal, želeli smo čim prej priti v Kazbegi. Tankali smo na visoko na planoti 2046mnm, bilo zelo sveže, bencin bogi, oktanov nikjer in posledično tudi nekaj konjev v motorjih umrlo.