Dvorana slavnih

Ponovna "prisilna" pavza v Bloom Star hotelu je za mano. V ponedeljek si skupaj z enim Švicarjem uredim NOC dokument in v torek že peljem (sam) v spremstvu varnostnikov proti Iranu. Pričakoval sem, da bom zvečer že v Dalbandinu in spal v istem hotelu kot pred cca. mesecem dni z nemškima motoristoma Max-om in Holgerjem. A glej ga zlomka, približno 50 km pred omenjenim krajem je moja pot zaključena na obcestni policijski kontrolni točki. Sprva ne vem za kaj gre. A po slabi uri, ko se mi pridruži nemški avtomobilist Karel s svojim kombijem povedo, da je hotel v Dalbandinu zaprt zaradi ramazana in bova noč morala preživeti pri njih. Zapeljeva zadaj za policijsko zgradbo in si ustvariva bivalni prostor za spanje. Karel sicer nima veliko težav s tem saj ima Ford Tranzit, ki je predelan v bivalnik. Jaz pa dobim v "dar" posteljo in "hotel 1000 zvezd" me pričakuje. Na srečo ponoči (in podnevi) ni nadležnega mrčesa, le proti jutru se nekoliko "ohladi" in se moram ogrniti z jakno, saj se mi zvečer ni ljubilo pripraviti spalne vreče. Sicer pa kdo bi jo rabil pri "toplih" nočnih temperaturah ? Dan je bil nekoliko vetroven – peščen in pozno popoldne s Karlom že zapeljeva v ograjen prostor obmejne policije v Taftanu. Na postaji sta novozelandski par s terenskim avtomobilom in italijanski motorist, pred katerimi je pot preko Pakistana. Kot je navada med popotniki, sva s Karlom zanimiva "informatorja" saj jim lahko posredujeva kar nekaj koristnih informacij. Zjutraj pride po naju policist na motorju in naju pospremi do PK-IR meje. Po eni uri urejanja papirologije že "divjava" po dobesedno prekrasnem Iranu. Ne samo, zaradi poceni bencina ampak tudi promet se je "normaliziral" (po desni), urejene ceste, "normalni" vozniki, če izvzamem neprestano odprte stekla na vratih in pozdravljanje in fotkanje iz vozil. Slednje leti predvsem name kot motorista, a občasno so "opazili" tudi Karla. Prvi dan Irana sva sklenila, da pač skupaj voziva saj imava isto pot. Noč prespiva na bencinski črpalki. Tokrat mi Karl odstopi rezervni jogi iz svojega vozila in noč ob G-ju in z zvezdami nad glavo je kar prehitro minila. Zjutraj se najine poti ločijo, saj imava vsak svoj "plan dela". Na poti proti Shirazu prespim v mestu Sirjan. Najdem ugoden hotel (cena) ter večerjo in kaj malo mi je mar za ogled večernega mestnega utripa. Prijetno udobna postelja me kar vsrka vase in prav nič ji nisem zameril. Kljub posteljnemu udobju sem zjutraj že zgodaj (hlad) na G-ju. "Smer umika" pa Shiraz in njihova "pink mošeja" oz. Nasir Al Molk mošeja. V njeni bližini najdem Golshan hostel, a ker je le-ta v (pre)ozki ulici moram odpeljati G-ja na bližnji ograjeni parkirni prostor. Sledita dva dneva odkrivanja mestnih ulic, Karim Khan citadele (mestega obzidja) in "moje" mošeje, ki sem jo leta 2002 "pozabil" pogledati. V mestu je itak toliko zanimivosti, da je dva dni ogledov daleeeeeč premalo. Pa saj Iran ni tako daleč, mogoče še kdaj ? Na poti proti domu se za tri dni ustavim še v Isfahanu, biseru iranskih mest, ki jih je treba videti. Obilica mošej, trgov, bazarjev itd. Žal me razočara vodostaj reke Zayandeh preko katere potekajo prekrasni mostovi Siose Pol, Joul in Khajou, katere sem želel pofotkati. Žal je reka presahnila in mostovi so bili "na suhem" in s tem posledično le "suhe" fotografije meni ljubih mostov. A nič ne de, od mojega zadnjega obiska lahko rečem, da so Iranci še vedno (pre)prijazni, vse je čisto in urejeno (v mestih) in se je tako treba že kar malo potruditi za iskanje "eksotike". Sledi še 6 dni tranzita in zadnji dan me končno, verjetno v znak dobrodošlice, pričaka nekaj dežnih kapelj. Dežne kaplje, tako željene zaradi vročine, vročineee, a nikoli dočakanih na poti dolgi 20.000 km v 2. mesecih. In tako je dežjak ostal suh in "nedolžen" ! Ni več . . .. p.s. Lahko pa še kakšno besedo in sliko dne, 25. 10. 2018 ob 20.uri v PGD Groblja - Latkova vas 214 (ali 6. 11. 2018 ob 18:30 v knjižnjici Prebold).

Ooo @tomaz69 - smo se srečali kje v mestecu Krk? Vikend moto-morski vtisi s Krka ...

V Koper po 3 kile kafeta. Za en cajt bo

Onlajn...pri Senju malo piha ampak nic zaprto. Naprej pa, za ta cas, idealno.

Jest sem pa nehal pit, da ma moj moped dovolj...

Brezveze to razlagat kaffe rejserjem par tisoč km na leto . Že deset let drgnem letno od 15-35kkm in razlika 3l na 100km mi podari eno lepo potovanje.

Razni komentarji, da ko kupuješ motor je brezveze gledat na porabo se mi zdijo nesmiselni oz. jih lahko poda le nekdo, ki se z motorjem pelje do prve gostilne in nazaj. Malo si preračunajte koliko bencina porabite npr. če letno prevozite 10.000km. Pa sem napisal dokaj malo glede na nekatere "brezdomce" na tem forumu. In če ti porabi 5l ali 8l je še še kaka razlika, sploh ker vsi vemo, da bodo šle cene goriv samo še navzgor. Da pa imam neko kravo od motorja parkirano v garaži in je ne morem vozit, ker nimam na bencin, se mi zdi pa tudi mimo. Zato je podatek koliko porabi in koliko se da goriva spravit v kesl še kako pomemben, vsaj zame. Kolega ima čoperja, težko kravo, kesl zgleda ogromn (notri pa spravi samo 15l). Vsakih 200km mora na pumpo, sam imam v enakem času še polovico kesla.

Jaz sem se pritoževal, medtem ko sem ga iz enega grma ven vleku. To je bilo prvi mesec, ko sem še mislil da sem enduro kupil. Nato sem se bolj asfalta držal raje.

Z 260 kilami je tole endura... v bistvu dve enduri, če ga na pol prežagaš. V enem kosu je pa SUV. Sej gre dokler pač ne gre več. Pol maš pa objave v TET FB skupini kako je 5 dedov celo popoldne vleklo GS-a nazaj na cesto... po terenu preko katerega se z enduro odpelješ. Kaj ti tu pomaga 'ga je lahko pobrati ko se nasloni na joške', če hudič ne zvozi preko malo višjih ovir obenem pa zaradi teže v klanec ne spelje? GS je SUV. Gre tudi po terenu. Z zelo dobrim voznikom po precej zajebanem terenu. Sam takih je bolj malo. Je pa fino gledat YT filmčke in sanjarit... kako bi bilo če bi se pisal Birch.

Upam da se strinjava vsaj v tem, da to ni endura ampak motor s katerim se izredno dobro pelje po cesti s cestnimi gumami. Solidno se pelje tudi po nezahtevnem terenu s primernimi gumami, ampak se potem po cesti ne vec. Za teren obstajajo veliko primernejsi motorji ze kar znotraj iste znamke.

Glej, ne vem ali sta vidva kupila motor zato, da sta frajerja (kaj imaš tudi kolo, smuči in jadralno desko zato, da si frajer alipa ti je všeč vozitise z njim, se smučati in surfati). Jaz sem kupil motor zato, ker mi je všeč vožnja z motorjem (vedno pravim - enako kot kolesarjenje, le hitrejše in manj naporno). Nisem presegel svojih finančnih zmožnosti, imam pa svoje prioritete in sem kupil motor, ki se mi zdi dovolj ugoden za to kar nudi in kar želim od njega. Ker pa sem škrt po naravi, mi je nizka poraba (čeprav ni na prvem mestu) dobrodošla. Zakaj bi plačeval več za enak užitek? To ne pomeni počasne vožnje z namenom šparanja ampak nakup motorja, ki je sodobnejši in zato manj porabi (ko smo se skupaj peljali na izlete sem jaz natočil 17 litrov, kolega pa 21). Zdaj, če vam denar tako prek teče, ga lahko namenite tudi v dobrodelne namene, nehajte pa prosim razlagati, zakaj si je nekdo kupil motor, ki ga ne zmore in mu je zato škoda denarja za gorivo. P.S.: Pa še fajn se mi zdi, ko tankam na 500km in imam preko 100km rezerve.

toooooooo Roki, niko ti ništa ne može

Par utrinkov od srede. Do 12h je bilo malo oblacno potem pa se je naredil lep dan ravno prav toplo 23C. Na progi nas je bilo 6 slovencev. "Čigumi" gume se lepo limale tudi brez grelcev. Malo debata malo trening tko bol u izi.

Vesna Aj jaj jaj. Kakšen dan. Vroče Med tem ko se Sergej ukvarja z motorjem se pri meni vse vrti kako se oblečt. Zjutraj pod 10 na cilju pričakujeva najman 30 aaaaaa. Ja nič termo podlogo pustim v obleki podobleka,pas in še en zgornji del. Saj bo... Aha ko se prebijava čez Teheran po skoraj praznih ulicah... (srečava še nekaj jutranjih voznikov) je bilo še ok a ko se hitrost poveča me počasi že hladi. Gretje sedežev me rešuje moj moj motorino. Sanjarim, uživam ko kar naenkrat poletiva. Pristaneva zelo na trdooo na trdo a se še peljeva in začuda ostaneva na kolesih . Otrpnem, šok, nič mi ni jasno. Sergej ustavi, pogleda motor.....vozen je, vse neki utripa, mal trese..... Zahvaljujem se vsem angelčkom da sva cela in motorju da je prenesel vso to dramo. Greva dalje jaz še čist v krču,.... razmišljam kaj vse bi lahko bilo.. Še sreča, da se je zdanilo, da vsaj kaj vidim in preusmerim pogled na prelepo pokrajino, ki naju obdaja. S tem pa so se umirile tudi moje misli. A vsakič ko vijuga po cesti (da ne bodo gume ploščate) me mal stisne. Cesta ravna... pokrajina lepa... km bežijo ko se mu nalim na hrbet. V daljavi zagledam neko ruševino. Izkoristim wc v naravi, Sergej pa že mašira tja proti ruševini. Caplam za njim mal mi je scary in se odločim da ga kar počakam. Ma kaj men je scary, on naj pa kar raziskuje. Pojeva še ribice in gas dalje. AC so gratis cool. Temperatura narašča z njo pa moja tečnoba. Menjam rokavice in podkapo za poletni komplet, osvobodim se ene majce. Takoj mi je lažje. ledvični pas je naslednji. Razmišljam kako naj se tukaj znebim termo podloge. Kot da mi bere misli. Indijanc moj že obrača sred AC čist se je adaptiral lokalnemu načinu vožnje. Avti nasprot... nič to je tu normalno in jaz bi tu z mojim načinom vožnje.... ah no coment še vedno bi bila doma Pojedli bi me. Kam spet... spet ena ruševina. Pa ne da greva tja. Ti si nor... vsako kozjo potko je treba obrat men vroče kar cedim se in že sva v blatu moj lubi motorino ranjen zgubu ogledalo. Še zadnje atome moči porabiva da se skopleva ven..... ampak jaz se končno lahko slečem in odstranim podloge. Aaaa lažje se diha. Še slabih 100km do hotela. Napori in neumnosti pozabljene. Vroč tuš, poštena večerja in nina nana... Lp V

komaj slabih 53k

remont 2019 in odprava "štale" hoferjevo čistilo je ok, tudi lepo diši

Tisti ki sedi zadaj, vsaj ponavadi, itak ni nic dal za motor.

Kar ob ostalih extra stroških, ki jih lastništvo motorja prinaša pomeni bolj kot ne drobiž. Ima doseg motorja svoje praktične vidike, sam za drajsanje par km sem in tja, to niti ni tako pomembno. Dvomim pa da ima katerikoli izmed sodobnih civilnih strojev izrazito obupno porabo goriva... vsaj ne pri zmerni vožnji. Namerno ignoriram SS izstrelke, ki že po defniciji niso narejeni z nekim velikim cestnim dosegom v mislih. Še 4T enduro motorji so ratali precej varčni, pa je govora o zelo odprtih tekmovalnih strojih. Skurit 8.5 litrski kesl na kakem EXC 250 4T pomeni solidno garati večino dneva. Seveda so izjeme z veliko kilometri na leto. Sam tam je celotna računica druga, tudi okoli porabe ostalega materiala in nenazadnje samimi stroški potovanj. Jebiga, ni to poceni hobi.

Eh ......ko že mislim , da lahko vzpostaviva komunikacijo si že zaplaval spet

S 14 leti sem šel od doma , z 17 leti sem bil v najemniškem stanovanju in v delovnem razmerju , ki traja še danes . Vse motorje in ostalo sem ustvaril z lastnimi rokami in žulji . V življenju nisem ničesar dobil , razen batin

Ti si vrjetno pozabila, da si bila mlada, ali pa si začela motorirat stara. Mi ko smo bili mladi smo napilili vsak tomos do plafona .....dok ni ribnilo Sam sem nafriziral Jawo 350 da je šla 160kmh . Ne hvalim se, samo pišem ,a smo bili vsi enkrat mladi in neu...... Eni smo živi eni več ne ....

Dober,samo glede na to da je 47000 km pri nas ze kriticna kilometraza je bil cajt za prodat.

Glede teže sem napisal, ker vsi jamrajo zakaj je težji. Največ je na račun izpuha, ki nj bi bil zdaj mnogo tišji. Kdo se pritožuje nad težo GSa? Tisti, ki ga nima . Težek je samo pri prestavljanju po garaži, ko enkrat odpelješ se teže ne čuti, tudi na polno otovorjenem ne.

Pa mama ve?

In še zgodnje obvestilo-vabilo . . . Vabljeni na potopisno predavanje: "Z motociklom do Indije in nazaj" v četrtek 25. 10. 2018 ob 20. uri v gasilskem domu PGD Groblja - Latkova vas 214 (v knjižnici Prebold pa v torek 6. 11. 2018 ob 18:30h, če se ne motim). Lokacija PGD Groblja: Karta Vabljeni ! p.s. Brezplačni parkirni prostor pred trgovino Jager v bližini.

Se nadaljuje . . .. Nočna "dogodivščina" je s pomočjo motorista Mohita uspešno zaključena. "Vsi živi in zdravi" kot se spodobi za srečen zaključek (nočne) zgodbe. Da bi lažje "prebolel" nočne dogodke me Mohit zjutraj skupaj z lokalnim predsednikom motorističnega kluba "Taj Royals Bullet Club of Agra" pospremita iz mesta. Po približno 20 km se v obcestnem bifeju ob jutranjem čaju poslovimo. Zaželimo si srečno pot ter čim manj "bolečih" dogodivščin na naših motorističnih potepanjih. Dopoldne, ob pogostem razmišljanju na nočni "pripetljaj", hitro mine in opoldne že parkiram v mestu Zirakpur na dogovorjenem mest. V zadnjih dneh sem bil na "zvezi" (email) s sikhovsko družino katera me je povabila na svoj dom. Glavna pri vsem skupaj je bila njihova hčer Aman, ki je prepričala domače, da v goste povabijo motorista iz "drugega sveta". Vse skupaj se je začelo ob nočnem fotografiranju zlatega templja v Amritsanu (po tem, ko sta mi "suličarja" prepovedala fotografiranje s foto stojalom in sem se moral skrivati z napol zloženim stojalom ob nadaljevanju fotkanja). *VOPP Pome pride "Srečko" (Lucky - sin), ki me s svojem avtu uspešno vodi do doma. Tu me že čakajo "v vrsti" preostali člani družine. Prvo kar mi pade v oko je to, da sem "pristal" pri srednje premožni družini. Dokaj velika, urejena hiša mi da misliti, da bom naslednje tri dni užival v "razkošju". Na bila zaman izrečena dobrodošlica, da se naj počutim kot doma. In tako je tudi bilo. Nič mi ni manjkalo, no skoraj nič. Sikhi so vegetarijanci, zato na jedilniku pač ni bilo mesa. A pri alkoholu (pivu) so bili malo bolj "usmiljeni". Ko je "Srečko" zagledal moje naramnice me je takoj vprašal ali napis (I love beer) na njih velja tudi zame ? Odgovor skoraj ni bil potreben. Že sva sedela v avtu in se odpeljala v cca. 15 km oddaljen beer shop ! Kljub temu, da je na etiketi Kingfisher-ja pisala, da se naj postreže hladno ni bilo časa na hlajenje. Nebesa, kako je prijal po daljšem času "abstinence". Naslednja večera pa še bolj, saj je "izginjal" pravilno ohlajen. Nebesa na kvadrat ! Sicer pa zanimiva tale moja gostiteljska sikhovska družina. Za moške je značilno, da imajo običajno na sebi ali pri sebi pet simbolov pripadnosti sikhom: poleg dolgih las (zvitih pod turbanom) še lesen glavnik, jeklen zapestni obroček (kara), kratke bele hlače pod oblačilom in kratek zavit meč oziroma obredno bodalce. Ampak pri mojih gostiteljih ta tradicionalnost ni bila vidna, če izvzamemo karo, ki so jo vsi pri hiši nosili, so bili povsem normalno oblečeni. Le ženske so imela izven hiše na glavi ali okrog vratu ruto. Ob obiskih sikhovskega templja si pa tako ali tako moramo tudi moški povezniti na glavo (oranžno) rutico. Moški sikh kot znamenje upora zoper razločevalni kastni sistem za srednje ime ali kar priimek uporablja besedo Singh (lev po slovensko), ženska imena pa vsebujejo tudi besedo Kaur (princesa). Na kratko, moški pri družini so imeli "priimek" Singh, ženske pa Kaur. Dopoldneve sem preživljal s "tastarima" (mama ni bila preveč zgovorna, ker je njena angleščina še v "povojih"), medtem ko so me popoldne "prevzeli" mladi in me vodili od znamenitosti do znamenitosti. V redkih trenutkih "samote" sem izkoristil, da sem se šel potepat in fotkat mesto. Nekaj časa sem preživel tudi v mehanični delavnici, ki je bila zraven mojih gostiteljev, kjer so servisirati, kaj pa drugega kot Enfielde. Motoristično-mehaničnih tem nam ni zmanjkalo. Žal pa je meni zmanjkalo časa in trije dnevi preživetih pri družini "Singh-Kaur" je minilo kot bi mignil. Jutro našega slovesa je bilo ganljivo in mukotrpno za vse (tudi zame). Čez dva dni, ko sem že bil v Pakistanu me je v "nabiralniku" čakalo Aman-nino sporočilo v katerim mi je sporočila, da so ves dan mojega odhoda bili "odklopljeni" in skoraj niso govorili. Postopali so po hiši kot izgubljeni. K hiši sem prišel kot tujec a po treh dneh od nje odšel kot njihov družinski član, tako mi je napisala. Še zdaj mi je lepo ob napisanem s strani mojih indijskih "sorodnikov". A pakistanske dogodivščine me odvrnejo na pogoste miselne skoke v Zirakpur. Vse pogosteje se zalotim kako v mislih "načrtujem" kako bo potekalo moje gibanje skozi Belučistan. Ali bom dolgo čakal na sopotnike(a), s katerimi bom moral v spremstvu voziti proti Iranu. Naenkrat se pred mano znajde bela Toyota Land Cruiser V8, ki mi (voznik) z vožnjo in gestami nakazuje naj se ustavim. Ker ga ne jemljem resno, kljub temu, da se on skoraj ustavi ob cesti, se odpeljem naprej. Pogledam v ogledalo in Toyota postava vse večja. Zopet me prehiti in mi kaže naj se ustavim. "3749 misli" mi v trenutku švigne skozi skuhane možgane kaj želi voznik (in sopotnik) od mene ?, razen, da se ustavim. Preden začnem ustavljati pogledam še na registrsko tablico vozila, ki je povsem drugačna kot so ostale, ki sem jih videval po Pakistanu. Kaj če gre za kakšno vojaško-policijsko vozilo mi roji po glavi ? Ko se ustavim pristopi voznik in začne s "klasiko", od kod, kje, kam, . . . ? OK, izgleda, da je "civilist". Po nekaj minutah "kuhanja" na soncu me povabi na svoj dom, ki se nahaja cca. 40 km pred krajem (mesto Sadiqabad), kjer sem nameraval prenočiti. Vse dorečeva in voznik zdrvi naprej, saj se mu mudi, jaz pa nadaljujem v "laganem" tempu. Čez slabo uro se pripeljem v dogovorjeni manjši kraj, kjer v daljavi zagledam belo Toyoto in človeka ob njej, ki mi maha naj mu sledim. Zopet se mi po možganih izpiše scenarij kako in kaj bodo naredili z mano ?!?!? ko se peljeva po samotnih ulicah iz naselja v puščavo. Po približno km "razmišljajoče" vožnje se pripeljeva pred debela dvoriščna vrata. Voznik trikrat "pohupa" in vrata odpre oboroženi stražar. Ko zapeljemo na dvorišče meni zopet "pade čeljust dol". Znajdem se na "haciendi" in to sredi puščave ! Iz ene izmed hiš pristopi moj gostitelj, ki me je še pred dobro uro skoraj neuspešno ustavljal na cesti "sredi ničesar". Safi (Makhdoomsafi Hashmi) pristopi in me odpelje do "moje" hiše, kjer bom prenočeval. Dodeli mi tri služabnike, ja služabnike, ki so me spremljali skoraj na vsakem koraku in mi "prinašali in odnašali" kar sem rekel oz. so sklepali, da želim. Še pred večerom me Safi s Toyoto popelje po svojih drevesnih plantažah z mandlji in agrumi. Presenetljivo nikjer nisem videti kakšnih "čudnih" rastlin !? Zvečer ko je sonce zašlo (ramazan) pride na vrsto "večerja" na travniku. Ko se dobro napokam in napijem ("non alko") me preseneti z novico, da bo čez pol ure na vrsti večerja !!! Seveda sem se moral potruditi, da Safija in dva kuharja, ki sta se trudila s pripravo "spice chicken" nisem razočaral. Sem pa na žalost razočaral moje črevesje, ki je proti jutru "popustilo" in dvojen, precej obilen, obisk školjke je bil zagotovljen. Požrešnost v izobilju me je tokrat, edinokrat na tej turi, pripeljala do nepotrebnega "školjkovanja". Zjutraj se poslovim od Safija in "mojih" služabnikov. Pred mano je pokrajina Belučistan in vprašanje kako bo s spremstvom ? V okolici Jacobabad-a pripeljem do vojaško, policijsko, varnostne, cestne zapore. Moj potni list potuje iz rok v roke raznih uniformirancev. Po kakšne pol ure pa odrešitev. Lahko nadaljujem sam, seveda v spremstvu varnostne službe. Jaz pa zadnje dni v strahu, koliko dni bom porabil, da se nas bo dovolj nabralo (popotnikov) za spremstvo. Zvečer prispem(o) v Quetto. Spremstvo zaprosim, za postanek ob cestnih prodajalcih, da si nakupim nekaj hrane, saj bom v Bloom Star hotelu zopet prisiljen trikrat prespati. Sobota je, v ponedeljek si bom šel urejat NOC dokument, tako me do torka zjutraj čaka "pauza". Se nadaljuje . . . ..

Pot nas je vodila proti JV pokrajino Armenije, obkroženo z spornim Gorskim Karabahom (pod okupacijo Azerbajdžana), Iranom in Azerbajdžanom, cesta, ki ni bila ravno v najboljšem stanju, je pa bil asfalt, nas je vodila preko visokih planot, prelazov čudovitimi razgledi na pokrajino, vse okrog 2000mnm, tudi po znameniti trasi Svilene poti, na kar so nas opozarjale table ob cesti, nekajkrat smo se ustavili za fotografiranje in odmor za pijačo, kosilo si privoščimo v lepo urejeni gostilni ob cesti, pritegnil pa nas je poznan kuhar na sliki Vožnja je bila užitek po tej pokrajini, res smo imaš občutek, da se voziš po "drugem svetu" med vožnjo so višinomeri na mbt pokazali tudi nad 2600mnm. Pozno popoldan prispemo v Tatev, zapeljemo se v sotesko in sparkiramo pri ˇHudičevem mostuˇ peš se sprehodimo v ozko globoko sotesko, v kateri so zgoraj ob potki, tolmuni tople vode, v katerih so se namakali ljudje…..rečica spodaj pa precej globoko. Odločili smo se, da se do samostana zapeljemo z menda ˇnajdaljšo dvosmerno žičnico na svetuˇ, zato smo poiskali prenočitev v prijetnem resortu z lesenimi hišicami v bližini, na vrhu, povsem na robu soteske s čudovitim razgledom. Zvečer smo si privoščili dobro večerjo in debato ob pivu večinoma smo hodili pozno spat, zvečer podebatirali o preživetem dnevu in vtisih, vedno dobra volja in zafrkancija, res super družba ........ odhode planirali okrog 8 ure, odvisno od plana poti in ogledov za tisti dan. Naslednje jutro smo se spakirali in odpeljali do parkirišča od koder se je do samostana mogoče pripeljati z najdaljšo dvosmerno žičnico na sveti 5752m z imenom ˇ Wings of Tatev" cena vožnje v obe smeri je bila 8€ za osebo, kar je za tamkajšnje razmere zelo visoka cena, izgradnja pa je stala 32mio€, pol pa jo je financiral eden od bogatejših tajkunov v državi, nekaj pa je celo primaknila EU. Kakorkoli uživali smo v vožnji in izjemnih pogledih na globoko sotesko Vorotan in pokrajino, vožnja traja dobrih 10 min, hitrost gondole je 32km/h, med vožnjo pa se po zvočniku več jezikih predstavi pokrajina in samostan. Glede na to, da je dostop do samostana omogočen po cesti in z gondolo, je bilo na vrhu kar precej ljudi, nekaj pa tudi dejstvo, da je bila sobota. Samostan Tatev je postavljen, na visoki planoti, 1600mnm in ima res impozantno lego. Zgrajen je bil v 9. st. in ima obzidje s stolpi, ki ga obnavljajo, ter znotraj več zgradb, kar štiri cerkve, največja in najlepša je cerkev sv. Petra in Pavla, ki pa notranjosti ni tako "bogata", kot nekatere, ki smo jih videli.....niti ni čudno, saj je bil samostan nekajkrat izropan in skoraj uničen......zunaj je še nekaj objektov, grobnic…. kot je bilo moč prebrati na info tablah je dobil ime po apostolu Tadeju razsvetljitelju, ki je tod širil krščanstvo in umrl mučeniške smrti…… ali po drugi bolj verjetni verziji ….. je arhitekt, ko je dokončal cerkev dobil krila in poletel …. dobiti krila pa v armenskem jeziku pomeni ˇta tevˇ. Kakorkoli v samostanu je v 11.st. živelo okrog tisoč ljudi, od 12 in 18. st. so ga napadli različni osvajalci in uničevali zgodovinske zapise in relikvije, tako, da ima pestro zgodovino, je pa na srečo prestal vse hude čase, na območju v objemu islama. V nekem obdobju je bilo v njem celo vseučilišče, srednjeveška univerza. V notranjosti obzidja stoji tudi nekaj metrski spomenik Gavazan s hačkarjem, kamnitim križem na vrhu, ki je edini preživel vso zgodovino brez obnove, ker je zgrajen na posebnih gibljivih temeljih, tako, ga niso uničili niti rušilni potresi na tem območju. Sicer pa ima samostan tudi pomembno vlogo v novejši zgodovini, saj so tukaj Armenci leta 1921 proglasili Gorsko republiko Armenijo, ki pa ni trajala dolgo, saj se njihov v ˇsosedˇ iz Gruzije, Stalin, takratni voditelj CCCP ni strinjal s tem in jih je ˇpovabilˇ v skupni komunistični imperij, katerega so se osvobodili po razpadu CCCP. Segajo pa korenine Armenske samostojnosti daleč nazaj v zgodovino, prva armenska samostojna kraljevina je bila ustanovljena leta 190 pr.n.št., Armenija je bila svoje čase mogočen imperij z bogato kulturo, ter je obsegala vse ozemlje med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom. Leta 301 pa je takratna kraljevina na območju Armenije kot prva sprejela krščansko vero in to kar 12 let pred Rimom………takratni kralj naj bi sprjel krščanstvo, po eni od legend, ker naj bi ga je sv. Gregor razsvetljitelj ozdravil, po drugi pa je imel grdo prašičjo glavo in v zameno za "polepšanje", ki se je zgodili je sprejel krščansko vero, v obeh primerih torej gre za koristoljublje, to čudno človeško lastnost, ki še danes zalo opažena, nekje celo cenjena in jo je celo krščanstvo izkoristilo za svoje cilje.........jah pestra in krvava zgodovina tega območja......... Po vrnitvi na parkirišče, smo se odpeljali proti glavnemu mestu Armenije Yerevanu, slabih 300km, za katerega smo si imeli namen vzet en cel dan. Del poti smo se prepeljali po isti cesti potem pa pri mestu Malishka zavili proti SZ, ter se ob meji z Gorskim Karabahom in Turčijo peljali proti glavnemu mestu Armenije, vseskozi smo se vozili na +1500mnm, kar je bilo prijetno, saj temperature niso sekale čez 30st., temveč so se vrtele okrog 24st. V mesto prispemo popoldan, se ustavimo v lokalu in zbokiramo sobe v centru mesta, tako, da je možen ogled mestnega jedra pešaka …ko pridemo do lokacije prvič na potovanju naletimo na situacijo, da nimajo dovolj sob za vse na enem mestu, tudi tip je zelo lesen in nefleksibilen, zato odpovemo in le dobrih 100m stran ob cesti najdem, urejen hotelček, kjer se namestimo za dve spanji, saj smo imeli namen cel naslednji dan raziskovati Armensko glavno mesto Yerevan, ki nam je bil že med vožnjo v center simpatičen

Dajte malo pszit, no. Ne se sedaj iz sočutja vsi polomit...

Jest jim privoščim, da bo samo to.(kazni) Boh ne daj, da bo kaj hujšga...Prevečkrat videno. In točno tko kt si napisu... Mulc nima pameti... pr teh letih sigurno ne. Jo bi pa mogu fotr met. Zato pa so starši (vsaj naj bi bili)

@skalar36, sozalje za prjatla. Tud jaz imam dve puncki, in grem zdajle ene zadeve na mopedu testirat, pa si mi zdaj pomiselke vzbudil... 25 km/h mopedi pa tudi ce se jih da sfrizirat na dvojno, trojno hitrost... ...zavore, pnevmatike, okvir, tisto kar ima namesto podvozja ipd. ostane enako. Pa ena razgreta buca pod celado - ce je sreca, sicer pa brez celade. Pri otrokih tipa gamer 2002 pa samoohranitveni instinkt se ne deluje, zdrava pamet se manj, razmisljanje brezskrbno kot krava na pasniku (been there, done that, against all odds survived). In ce nima niti foter toliko pameti, da bi varoval svoj podmladek, pol pa ne vem. Upam, da se vsaj zaveda, da bo on placeval vse odskodnine in kazni, ko pride do pizdarije. Potencialne nege invalida (fizicnega zaradi poskodbe ali mentalnega zaradi vzgoje) namenoma ne omenjam. In ja, tudi mi smo frizirali mopede. Ampak mi smo morali opraviti tecaj CPP in izpit H kategorije (ceprav le teoreticni) - tako smo vsaj priblizno vedeli kaj pocnemo na cesti in kaj pricakovati od ostalih. Pa nismo se ganjali, delali hrupa in smradili po kolesarskih stezah med vozickarji in otroci (in celo po plocnikih, kot vidim v mojem kraju - enkrat bom enemu stil v felgo porinil, pa naj potem klice starse), ampak smo se vozili po cesti. In ko sem naredil pizdarijo, je sel moped pod kljuc. Ce bi ga takrat pljunil, bi me foter narezu ko bika. Sedaj ga povsem razumem. Taveliko hcero (5 let) prepricujem, da bi ji kupil en minimoto cross da malo natrenira motoriko, okrog imamo dovolj travnikov, pa sosed bi mi pustil, da se malo vozi... ...po eni strani sem kar vesel, da ga noce.

Najbolj glupo je na, nas, vas,mene, tebe boli kaj drugi mislejo. Tistmu k je vseen, je vseen, tistmu k pa ni ma pa velik izbire. Eni kadijo, pa me BK. Jest ne... Važn mi je zase...

Svoje napake, kazni in pizdarije smo sami resevali. Meni je foter placal eno samo samcato kazen (celada - 5000 SIT), potem je rekel - od sedaj naprej si na svojem. In tocno tako je tudi bilo. Nekaj kazni sem placal - alkohol, pa radar 98 km/h v naselju, pa 102 km/h v naselju, pa 190 km/h, pa spet alkohol (niti ena kazen ni bila poceni), potem sem pa pocasi prisel k pameti. Kar pa se pri nekomu, ki mu foter pomaga v ilegalo, verjetno ne bo zgodilo - vsaj v doglednem casu ne.

Včeraj, malo pred mojim odhodom od doma, je bilo na našem zunanjem termometru, na balkonu v senci, za vožnjo s kulom prijetnih 19 oC. V Idrijski Zali so zopet trije delujoči semaforji, na cesti proti in iz Idrijske Bele je še vedno ČASOVNO OMEJENA prepoved prometa za vsa vozila in na kanomeljski cesti do ribogojnice so tudi še vedno trije semaforji. Med vračanjem iz Kanomlje, mi je odpovedal kolesarski števec in prepričan sem bil, da je za to zopet kriva njegova izpraznjena baterija, zato sem se odpeljal kar direktno v Kolesarski Center Bonča, ki mi je baterijo zamenjal, izgubljenih podatkov pa ni mogel "nazaj pričarati". Ker sem svoj letošnji namen s kulom prevoženih 7.777 km dosegel že približno pred enim mesecem, izbrisani podatki na števcu zame niso bili "prevelik udarec", le moja končna letošnja kilometrina bo bolj približna, ker sem serviserju na njagovo vprašanje, če se spomnim koliko skupnih kilometrv je bilo pred izbrisom na števcu, odgovoril naj vpiše 12.475 km, toda če se pravilno spominjam, sem nazadnje na števcu videl že 13.XXX skupnih preveženih kilometrov.

se prav bo za ene dvakrat, trikrat na let?

..meni tudi. ...jaz sem pa mislil, da full znam driftat desne ovinke na Marofu zadnjič.... zdej pa vem zakaj je bilo tko... ... ker mi je olje teklo po desni strani gume... Je pa tko. Tale Scott oiler je fajn....ampak se da še boljšega naredit doma za par eur....pa še puščat ne začne...

. ... stari, tud jest sem bolan ... ... pa bom jutr "Ospen 1500" probal zamenjat za "Jadranko520km" ... in sporočim, kako se je obnesl

Skoraj tak, kot pobarvanka za lenuhe

Vedno znova impresionira.

Ja vee in oče če te že zanimaa mi je oče odstranil blokado .lp

PROHODNOST CESTA ažurirano 18.10.2018. 10:28 Pojačan je promet u gradovima, na prilaznim i obilaznim cestama. Na brojnim dionicama autocesta, državnih i ostalih cesta u tijeku su radovi, pa se zbog privremene regulacije prometa povremeno vozi u koloni ili uz zastoje. Dana 19., 20. i 21. listopada 2018. godine od 00:00 sati do 24:00 sati biti će zatvorena dionica DC8 (Jadranska magistrala) od čvora Crikvenica do čvora Zadar zbog divljaka iz Slovenije.

Danes pa sem se koncno vtisno na Marofum celo sezono sem se vozil tja, pa mi je sele na koncu dejansko uspelo prit do tja. Guzve ni bilo. Samo jaz in Katica. Fajn je blo!!!

Tole je pa najin vtis večih dnevnih voženj v tej sezoni. Do Grčije, Poljske in čez Italijo, Francijo, Španijo do Maroka 14 držav, 25.000km, Prvo tretjino še s sv650s ostalo pa z Kawlom

Se "pardoniram", dodajam še slike iz Džodpurja

Dan se počasi poslavlja in mene že nese po strmini proti trdnjavi Mehrangarh Fort, ki se bohoti neposredno nad mojim hostlom. Pogled na večerno mesto, v katerem se vse bolj množično prižigajo luči postane prekrasen. Napotim se pred mogočna vhodna vrata trdnjave Mahrangarh, kjer so več stoletij živeli maharadže. Komaj dobro postavim stojalo in naredim fotko se iz trdnjave proti meni napoti čuvaj-varnostnik. Podobno kot varnostnika pri Zlatem templju v Amritsanu me tudi tukaj le-ta vljudno opozori, da je fotografiranje s foto stojalom prepovedano. Na vprašanje zakaj ?, mi obrazloži, da gre zgolj za varnostni ukrep, ki ga moram upoštevati. Rečeno – storjeno in že pospravim stojalo ter nadaljujem s povišano ISO nastavitvijo na fotoaparatu. Kljub že trdi temi se nas kar nekaj radovednih turistov in domačinov s terase ob trdnjavi razgleduje po modrem mestu pod nami. Zjutraj "vajo" s fotografiranjem ob trdnjavi ponovim in ob gledanju na modro mesto pod sabo me le-to spominja na Ghardaia (Alžirsko mesto, moto tura pred ulalaaaa leti). Naslednji dan posvetim "izgubljanju" med modrimi ulicami in obveznem obisku starega dela mesta, kjer je znan Sardar market, kjer dobiš vse kar želiš. Market obdaja dvoje vhodnih vrat – Girdikot, na sredini trga pa je stolp z uro. Vrvež nepopisen, kot se za pravo tržnico pač spodobi. Tudi po mestnih ulicah vrvež proti večeru, ko se temperatura malo spusti, nekoliko oživi. Le vonjave, tiste prijetne predvsem pa one manj prijetne, le-te so žal v večini, so neglede na dnevni čas enako močne - neprijetne. Zaradi časovne stiske (potek iranske vize) se iz Džodpurja namesto proti jugu (Goa) napotim proti vzhodu, saj "moram" videti Varanasi. Sledita dva dneva tranzita iz enega dela Indije v drugi, vzhodnejši del. Spoznavam "obcestno" Indijo in njeno življenje. Na cestne "kamikaze" sem se pa tudi že navadil in sem se jim uspešno umikal. Tako srečno prispem v Varanasi. Tokrat še dodatno srečno, saj se je dva dni pred mojim prihodom zrušila betonska konstrukcija nove avtoceste, ki jo gradijo nad cesto, po kateri sem se pripeljal v mesto. Ob nesrečnem dogodku (18 mrtvih) so betonski nosilci pod sabo pokopali nekaj avtomobilov oz. delavcev na gradbišču. Nekako se prebijem skozi prizorišče nezgode in se v bližini reke Ganges namestim v Brown Bread Bakery hostel. Ker je ulica ob hostlu precej ozka mi v hostlu odstopijo svoj skladiščni prostor, ravno dovolj širok, da vanj porinemo mojega G-ja. Še sreča, da lahko premaknejo plastične "balone" z vodo in naredijo prostor za motor, saj bi na ulici resno oviral "promet". Ko jim omenim, da imam namen narediti na ulici redni servis na motorju pa jih zagrabi "panika". V naslednjih urah, dnevih ugotovim, da bi bila to res misija nemogoče – pač pomanjkanje prostora in gneča. Na srečo me lastnik 2. dan odpelje do "normalne" ulice, kjer ima njegov prijatelj mehanično delavnico. Tu se lotim dela (menjava olja, filtrov) a se že po 5 minutah začno zbirati firbci in "normalna" ulica je kmalu zabasana z njimi. Kolikor sem uspel z enim očesom opaziti med delom, je množico firbcev nekdo z "vzgojnim ukrepom" – palico razganjal. A so se znova in znova "nagužvali" okrog motorja. Po dobri uri in pol je motor že spravljen v "garažici" hostla in pripravljen za naslednjih 10.000 km. Kaj napisati o Varanasiju ? Sigurno mesto, ki si podobno kot Tadž Mahal, zasluži ogled. Seveda je najbolj "znan" po sežiganju trupel. Varanasi je najbolj sveto izmed vseh Indijskih svetih mest. Leži na levem bregu najbolj pomembne in najbolj čaščene indijske reke Ganges. Hindujci verjamejo, da je tisti, ki umre v tem kraju, osvobojen večnega cikla reinkarnacije (ponovnega rojevanja) in takoj doseže blaženost, nebesa oziroma nirvano. V osrčju mesta je ogromno "ghatov" – ceremonialnih stopnišč, ki peljejo do reke. Kot običajno na potovanju se že pred sončnih vzhodom sprehajam ob reki od ghata do ghata. S fotoaparatom beležim jutranji utrip hindujcev. Že pred sončnim vzhodom se ob reki zberejo množice romarjev, ki izvajajo obredni pozdrav soncu in se okopajo v Gangi. Domačini si v njej umivajo zobe in zajemajo vodo za jutranji čaj. Potujoči sveti možje, ki so se odrekli zemeljskim dobrinam, pa prosjačijo za kakšno rupijo. Čolnarji te želijo popeljati na turo po reki. S čolnom bi (verjetno) bila zanimiva izkušnja, a ko sem si ob sprehajanju ob reki ogledoval te čolne, predvsem pa kako jih obnavljajo in iz preluknjane lupine naredijo "nov" čoln, me je minilo (Strah je Gospod"). Ob nekaterih ghatih, predvsem na Manikarnika ghatu potekajo sežigi cel dan in vso noč. Odvisno od statusa in premoženja umrlega družina odkupi določeno količino lesa, ki je naložen v velikanske grmade vsepovsod okoli ghata. "Nedotakljivi" (najnižja in najbolj prezirana kasta) nato truplo zavijejo v svetlo platno, obredno operejo v Gangi in položijo na grmado. Najbližji sorodnik umrlega, ki si v izraz žalovanja pobrije glavo, se trikrat sprehodi okoli grmade in jo nato prižge. Vsi žalujoči potem čakajo okoli 3 do 6 ur, in opazujejo kako se njihov ljubljeni spreminja v prah. Ne izgorele dele in pepel pogrebniki z lopatami namečejo na velik kup in čez čas vržejo v Ganges, zadnje počivališče umrlega. In takšnih sežigov je na dan do 300 (tristo). Vonjave okrog tega ghata je razumljivo nekoliko drugačna kot po mestnih ulicah. Ampak tako pač je ! Za nas Evropejce nekoliko čudno vse skupaj, za njih pa čisto normalna življenjska stvar. Zato ne preseneča, da na nekaj 10 metrov ob reki vidiš kako se kanalizacija steka v reko, malo nižje se v njej kopa "svetinja", nekdo pere perilo, drugi si pere zobe, tretji si . . .. Zanimivo ! Sprehod skozi ozke ulice starega mesta, katere so polne templjev, trgovinic ter poslikanih hiš je zanimivo a tudi rahlo stresno. Največ energije porabiš za izogibanje mopedistom, ki v ulici široki komaj "meter in pol" s polno hitrostjo in večno pritisnjeno hupo drvijo proti tebi. Tudi krave nimajo veliko uvidevanja zate in te nesramno stisnejo ob zid, ko gredo mimo. Kar nekaj akrobatskih veščin rabiš za hojo po tleh, prekritih z različnimi živalskimi ali človeškimi iztrebki, ter zadevami sumljivega videza. Ampak pri vsej gneči sem opazil, da so tudi druge živali očitno "svetinje". V že tako ozki uličici nihče ne prežene (brcne) ležečega-spečega psa stran. V nekaterih bratskih republikah bivše Juge bi bil to normalno dejanje. Ne, tu v Indiji oz. v Varanasiju pa se vsi izogibajo(mo) spečim živalim na ulicah. Zanimivo doživetje ! Trije dnevi, "duhovnega" Varanasija so hitro minili. Predvsem "duhovnega" in ne duhovnega. Z duhovnostjo si žal nisem ravno na "TI" ! Po Varanasiju se moja pot obrne severno proti Zirakpurju pri Chandigarhu, kamor sem povabljen na dom indijske družine. Na poti do tja prespim v kraju Mathura, kjer doživim "ne preveč zanimivo" nočno izkušnjo. Zvečer grem spat v hostel, zjutraj pa se zbudim v bolnišnici !?!?! *VOPP Se nadaljuje . . ..

Ko sem pred meseci, v iskanju indijskih zanimivosti, ugledal Palačo vetrov in cesto, ki pelje ob njej je bila moja želja, da se tudi sam pripeljem z G-jem do palače. Preprosta "motoristične potreba", da G-ja pofotkam ob palači. Željeno je bilo tudi storjeno in že tipkam po Garminu ter iščem želeni (poceni, kaj pa drugega) Tony hostel. A glej ga zlomka, Zumo "izvrže morje" hostlov, le mojega "Tonča" ne. Po občutku se peljem v smeri, kjer naj bi se nahajal in kakšnih 500 m pred želenim ciljem Zumo le "spregovori" in me pripelje pred vrata iskane lokacije. Če sem imel v Agri le "špuk" do Tadž Mahala imam tukaj dobra 2 km do moje zanimivosti, ki si jo želim ogledati ob jutranji in večerni svetlobi. Palača vetrov ali Hawa Mahal kot se uradno imenuje je zgrajena v petih nadstropjih. Zaradi njenih majhnih okenc, ki jih je skupaj kar 950, pogled nanjo spominja na nekakšen čebelnjak, vendar so ta številčna okna služila prav posebnemu namenu. Hawa Mahal predstavlja del kraljeve palače, kjer so imele svoj poseben prostor dvorne dame. Ta majhna okenca so jim omogočala enega redkih pogledov v svet. Skoznje so namreč na skrivaj opazovale dogajanje na živahnih ulicah Džaipurja. Ker pa je skozi okna vedno pihljal rahel vetrič, je palača dobila po tem tudi ime – Palača vetrov. Pred večerom se napotim proti moji palači, da vidim kako je videti ponoči, ko je osvetljena - pač moja foto "razvada". Ravno se dobro namestim na mestu nasproti nje ko se začno prižigati luči. Na moje veliko razočaranje so luči čudne vijolične barve in moja predstava o čudoviti osvetlitvi palače se spremeni v razočaranje. Oranžno-rdečkasto zgradbo osvetljuje vijolična svetloba. Bljak, sicer stvar debate, kdo je brez okusa (mogoče pa ne razumem pomena vijolične barve pri Indijcih, saj kasneje pri vračanju k "Tonču" naletim še na dve zgradbi osvetljeni z vijoličnimi lučmi) ? Preden prispem v hostel zavijem še v ulično restavracijo na večerjo. Nekaj vrst omak, riž, čapati, ter nizka cena mi odženejo misel o, vsaj zame, neprijetni osvetlitvi palače. Prijetno utrujen se zavalim v, kot je že v Lonely Planet-u opisano, trdoooo in "glasnooo" posteljo. Glasno je predvsem zaradi živ-žava pod sobo, saj ima "Tonč" svoj hostel neposredno ob avtobusni postaji in 24 urni "panj" vre od, tudi nočnega, življenja. Vse omenjeno je kljub utrujenosti krivo, da se ponoči zbudim vsaj "175-krat". A to me ne utrudi in zmoti moje namere ter še pred sončnih vzhodom odhitim proti palači. Prvi trgovci v ulicah po katerih se sprehajam že pometajo in čistijo svoje dele ulice pred trgovinicami ali stojnicami. Nekaj ljudi še spi na ulicah ali na avtomobilskih kesonih. Na nekaj mestih že leži trava oz. nekaj zelenega kamor prihajajo "svetinje" (krave) na svoj jutranji prigrizek. Dobijo vsaj nekaj zelenega, saj čez dan v glavnem brskajo po smeteh, da najdejo še kakšen "smetarski bombonček". Že stojim na včerajšnjem mestu in čakam na foto "streljanje", ko bo sonce začelo osvetljevati moj cilj. Tokratna palača se pokaže v povsem drugačni luči. In to je tisto za kar sem se ustavil v Džaipurju. Po uri "dela" se počasi začnem vračati k mojemu "Tonču". Na poti doživim še vse mogoče. *VOPP Popoldne preživim v hostlu in si pripravljam "plan dela" za vnaprej. Po medsebojni komunikaciji od prijatelje dobim naslov, (tudi email) kje v Indiji se nahaja njegov sin. Glej kakšno naključje, ravno jutri se peljem mimo, ko grem pogledat Om Banna (motoristični) tempelj. Seveda mu pišem (njegovemu sinu) in se najavim. Ponoči dobim njegov (Gyan Puri) odgovor in navodila kako naj ga poiščem. Zgodaj zjutraj se poslovim od Tony-ja in okrog poldneva sem že na lokaciji v bližini mesta Jadan, kjer se nahaja Om Ashram v katerem dela in živi svoje življenje Gyan Puri (Grega). Srečanje je resnično obojestransko prisrčno. Po izjavi Gyana sem imel izredno srečo saj je njihov "učitelj" guru (Paramhans Swami Maheshwarananda) ravno v tem času prisoten v Ashramu. Zato me tudi popelje k njemu, da me predstavi, in pove kakšna čast ga je doletela (Gyana), da je prišel "zemljak" z motorjem k njemu na obisk iz daljne Slovenije. Z gurujem spregovoriva le par besed, saj je moja duhovnost bolj na nivoju "veter v laseh" in nič drugega. Povabljen sem na kosilo, ki si ga udeleženci v Ashramu pripravljajo sami, nakar me Gyan popelje po "ranču" do veličastne zgradbe, ki je še v nastajanju – gradnji. Tu pa tudi moja spodnja čeljust ni zdržala in je padla dol in je trajalo in trajalo in trajalo preden sem jo lahko spet pridružil k zgornji. Veličasten dom joge in duhovnosti v obliki simbola OM je kot del izobraževalnega in raziskovalnega centra Om Vishwa Dip Gurukul Svami Maheshwarananda. Zame res enkratna, dih jemajoča, zgradba ! Žal je mojega obiska pri Gyanu prehitro konec in že odhitim proti načrtovani točki na moji poti po Indiji. In to je (verjetno) edini motoristični templju na svetu. Motoristični tempelj !, kdo bi si mislil, da to tudi obstaja, a Indijci pri katerih je verstev in sekt "mali milijon" tudi to očitno ni nič posebnega. "Blizu indijskega mesta Jodhpur (50 km južno) je postavljeno svetišče "čarobnemu" motociklu. Svetišče Om Banna nosi ime po motociklistu (Om Singh Rathod), ki je leta 1988 izgubil življenje v prometni nezgodi – zaletel se je v drevo ob cesti in za poškodbami umrl. Dan po nezgodi je lokalna policija počistila sledi nezgode in motocikel odpeljala na postajo. Dan kasneje je motocikel izginil s parkirišča policijske postaje. Našli so ga na mestu nezgode in ga nemudoma vrnili na policijsko postajo. Motocikel je v dneh za tem trmasto izgineval s parkirišča in se "vračal" na mesto nezgode, vse dokler okoliški prebivalci niso izvedeli za dogodke in rodilo se je prepričanje, da je motocikel zaklet. Postavil so mu tempelj imenovan Bullet Baba’s Temple, ki je znan tudi kot tempelj Om Banne. Med tamkajšnjimi prebivalci velja prepričanje, da preminuli motociklist še vedno bdi nad vozniki na cesti med mestoma Bangdi in Chotila ter jim v nesreči priskoči na pomoč".(info by Motosvet) Tako, tempelj je "pregledan ter pofotkan", in lahko naredim še eno kljukico v moji indijski zgodbi in že šibam naprej do mesta Džodpur (Jodhpur - modro mesto). Tik pred iskanim Hill View Guest hostlom postanem "pametnejši" od Zuma in že se peljem proti mojem hostlu po tako ozki ulici, da mi nekajkrat celo bočni torbi "preizkušata" modro barvo uličnih sten, po kateri je mesto tudi dobilo ime. Glede na to, da sta tudi moji torbi modre barve večje "škode" ni ne na stenah in ne na torbah. Se nadaljuje . . .

Trije najlepši kraji na svetu: Biti pri nekom v mislih. V molitvi. V srcu. ♥️ ( N.V.)

za tebe še niso naredili

In spet sem sam. Za vse (bom) moram "poskrbeti" sam. Kdaj bom vstal, kje bom jedel ali spal, kje bom zavil levo ali desno. Edini, ki me spremlja neglede na moje odločitve je lastna senca in nič drugega. To je zame tisti pravi užitek potovanja, ker sem "sam svoj mojster". Zato zjutraj malo kasneje vstanem saj imam cel dan na voljo, da prispem v 60 km oddaljen indijski Amritsar. Mejne formalnosti na Wagha prehodu so sorazmerno hitro končane. Le indijski organi so bili malo bolj natančni pri pregledu. A v približno 2,5 ure sem že zapeljal v Indijo (Koromandijo). Kljub indijskemu prometnemu kaosu v mestu, sem uspešno našel in zapeljal na dvorišče iskanega hostla. Po dobri minutki barantanja za ceno (še predno sem videl sobo) sem že parkiral G-ja pred svojo sobo. Še dobro, da sem "zbarantiral" za ceno (mogoče celo premalo), saj je bila posteljnina že dobro "uporabljena" od predhodnika(ov) in bolj kot ne neoprana. Zato sem preventivno nanjo pogrnil raje svojo spalno vrečo. Sem vsaj spal "na svojem". Ampak to spada v avanturo in sem na takšne in drugačne "pripetljaje" že vnaprej računal. No, bila je vsak kopalnica – WC na solidnem nivoju. Če nisem ravno mlad in bogat sem bil pa vsaj "lep in urejen", ko sem odšel v mesto. Poizkušam najti PC servis, v katerem sem si iz pakistanske Quette naročil zamenjavo počenega ekrana na mojem prenosniku. Ker me ljudje pošiljajo od ulice do ulice – seveda napačne – se na koncu odločim in se usedem v kolesarski tuk-tuk, da me možakar "prigoni" do iskanega servisa. Vendar je tudi ta imel nemalo navicijskih težav in neuspelih poizkusov "pristanka" na pravem naslovu. Končno se mu posreči in v pol ure je prenosnik "kot nov" in že se peš vračam po bolj kot ne umazanih in smrdečih ulicah nazaj v hostel. Med presenečenje prvega dne Indije je predvsem smrad, ki me je pričakal na ulicah. Dosedanje vedenje o Indiji je bilo omejeno bolj na smeti in svete živali, ki sobivajo na ulicah mest. A pozabil sem, da se te "svetinje" morajo tudi "olajšati" tu in tam. In kaj je bolj primerno kot to, da to opravijo kar na ulici. Tako sem že prvi dan Indije spoznal, da je med turističnem ogledovanjem zanimivosti zelo pomembno opazovanje kje hodiš, kam stopiš. Drugače se ti kaj hitro lahko zgodi, da začutiš neprijetnost, ko stopiš na "mino presenečenja". Kasneje na potovanju po Indiji sem videl, da niso samo krave vsega krive. Tudi prašiči in psi pustijo marsikakšen iztrebek na ulicah in cestah. Žal se tudi "homo sapiens" tu in tam spozabi. Nikakršno presenečenje ni bilo videti kako opravi svoje "delo" kar na cesti (dobesedno). Niti toliko sramu – kulture nima, da bi stopili nekam na skrivno mesto, ampak opravi kar na mestu "trenutnega navdiha". O "urinskih dišavah" pa niti nebi izgubljal besed. Vsakih nekaj minut pešačenja po ulicah nosnice zaznajo, verjetno človeško "urinsko prisotnost". K sreči obstajajo tudi lepše stvari. In ena je zagotovo Zlati tempelj v Amritsarju, ki si ga grem ogled na večer. Le-ta je bil na mojem spisku želja – "moraš videti". Zlati tempelj, znan tudi kot Sri Harmandir Sahib je najsvetlejša in najpomembnejša romarska točka Sikov. Kot je navada, se po "svetih" mestih hodi bos, zato obuvalo pustim v zato določenem odlagališču. Prav tako si moram na glavo povezniti oranžno pokrivalo – ruto. Čaka me še sprehod skozi bazenček z vodo, da se "očistim" in že se sprehajam med množico Sikov okoli "bazena-jezera", znotraj katerega se nahaja Zlati tempelj. Pogled nanj je bil prekrasen, zato seveda s pomočjo stojala fotografiram kot nor. A naenkrat me za rokav nekdo pocuka. Ker se med sprehajanje okoli templja gnete ljudi sem ignoriral omenjeno cukanje, misleč, da gre za naključen pripetljaj. A cukanje ne pojenja in oko odmaknem od okularja. Ozrem se in za hrbtom mi stojita dve pojavi v čudnem kostimu in s sulico v rokah. Prva misel, ki mi švigne skozi glavo je, da se želita slikati. Nebi bila prva, ki bi me ob sprehajanju okrog templja zaprosila za takšno uslugo. A v naslednjem trenutku mi odpihneta mojo misel glede fotografiranje njiju. Na lep, preprost in ne ukazovalen način mi povesta, da je fotografiranje dovoljeno, a ne s foto stojalom ! Zato začnem z zlaganjem le-tega. In hecno, celo pomagata mi pri zlaganju. Ob tem mi razložita, da gre le za varnostni ukrep in stojalo kot "smrtonosno orožje" ni dovoljeno. V redu, grem naprej, povečam ISO na aparatu in nadaljujem s fotkanjem. A žilica mi ne da mira in že po nekaj 10 m, ko se "suličarja" odpravita v drugo smer spet izvlečem stojalo. Raztegnem ga le na 1/3 dolžine in ob preventivnem gledanju levo, desno spet veselo škljocam. Takšno početje me pripelje do nove avanture . . . *VOPP Res, da je Zlati tempelj zaslužil največ pozornosti, a tudi okoliške zgradbe so bile vredne "fotografske dejavnosti". Še sreča, da Siki ne dovolijo "svetinjam" k templju ter okoliškim lokacijam in sem zato lahko brez skrbi občudoval prekrasno osvetljene zgradbe brez strahu, da me na tleh čaka "presenečenje". A bolj ko se, ob vračanju, bližam svojemu hostlu, postaja "indija" vse bolj prisotna in gledanje pod noge zelo potrebno v izogib "neprijetnostim". Naslednji dan dopoldne se v bližini hostla dogovarjam s skupino šoferjev tuk-tukov, da me zgodaj popoldne nekdo z najboljšo ceno odpelje pred IND/PK mejo na ogled znamenitega ceremoniala ob spuščanju nacionalne zastave in zapiranju železnih vrat na meji. Ob 14.uri že sedim v tuk-tuku in šofer uspešno manevrira v in skozi mestni prometni kaos. Čez eno uro sem že v moški koloni (ženske imajo svojo) in čakam na osebni pregled pred dostopom na "stadion" od koder bom opazoval "čudo od ceremonije". Še sreča, da me je voznik opozoril, na varnostne ukrepe, ki me čakajo. Zato sem s sabo vzel le 2x fotoaparat (brez torbic), rezervne baterije, kartice, mobilnik in denarnico v katero so prav tako skrbno pogledali. Varnost je varnost, pravijo. In potem sledi dobro uro čakanja na tribuni "stadiona", da se je začelo. Ker je Indija večja in močnejša je njihov "stadion" bistveno večji kot pakistanski. A njihova glasba in govorec pred začetkom in med samo ceremonijo ni nič kaj tišji kot indijski. In v tem stilu poteka tudi cela ceremonija. Razkazovanje kdo je boljši, močnejši, glasnejši, naj . . .., naj . . . .. pač "otroški vrtec". Vseeno je to vredno pogledati. Sem neizmerno užival ob gledanju korakanja, dvigovanja nog, kazanju mišic v stilu "ko vas *ebe" , itd.?! Po približno eni uri "atrakcije" se že nahajam pri "mojem" tuk tuku in čakam, da se šofer nekako prebije iz mravljišča premikajočih. Vsi želimo čimprej priti ven iz tega kaosa, ki ga naredi več tisoč glava množica obiskovalcev. Naslednji – zadnji – dan v Amritsarju zopet namenim Zlatemu templju, saj ga želim videti in pofotkati tudi pri dnevni svetlobi. Foto stojalo ni potrebno in nepotrebnega srečanja s "suličarji" ni v načrtu. Gneča zopet nepopisna. Sem mislil, da bo kaj bolje a mi razložijo, seveda kasneje, da je tu le proti jutru malce bolje. Sicer pa 24/7/365 gneča. Je pa še ena stvar, za katero nisem vedel. Gostoljubnost v templju Siki kažejo tudi tako, da vsakodnevno razdelijo ogromno obrokov tradicionalnega indijskega obroka - riža, juhe iz leče in čapatija, ploščatega kruha, narejenega le iz moke in vode. V mestu je tako le redkokdo lačen, saj se lahko vsakdo brezplačno nahrani v templju. Hrano in denar, ki ju prinesejo verniki ali donatorji, porabijo za pripravo obedov. Sikovski templji sicer priskrbijo hrano in prenočišče za vsakogar, ki potrebuje pomoč. Kasneje sem vseeno dobil manjši obrok hrane nekje drugje. . . *VOPP Prvi tridnevni stik z Indijo je uspešno za mano. Se že veselim kaj mi bodo prinesli naslednji dnevi-tedni. Se nadaljuje …