Dvorana slavnih

Po en stran gor po drug stran dol okrog Gorjancev. Nekajkrat izgubljen in najden v gozdu. Naredil 171 km. Min temp -0,5°c max 7°c. Efektiva premikanja 4:20 ure, povprečna brzina pa cesti, makedamu primerna 38,9 km/h. Po Slo strani 60 km makedama malo asfalta. Cro stran ozka zavita cesta od Slovenske vasi pa do Metlike. Zanimivi razgledi. Na Cro strani en kup odmaknjenih vasic, kjer se je čas kar malo ustavil. Nad Javorovico Kostanjevica na Krki Še več takih Stari grad Žumberački na Hrvaškem. Za letos še ni konec.

Ne, ni še konec Ni lepšega kot sončna novemberska sobota...za en giro z motorjem. Ustavila in slikala sem pa samo enkrat, ko me je očaral prizor v Ajbi...jesensko listje v zraku in čudovita Soča...bjutiful

Jadransko magistralo sem do Jadrana zategnu

Ena od vceraj

Sem se odpravil na jug v sredo v smeri Jadranke. Na Knežaku sem občutil prve udare burje. Upanje, da bo burja ponehala, je bilo zaman. Jadranka je bila zaprta za prvo skupino vozil. V NoviV sem krenil na sever, da obvozim znak prepovedi vožnje in morebitno policijsko kontrolo ter se vključil nazaj na Jadranko v Klenovici. V začetku je kazalo, da bo OK, le tisti obvoz me je pošteno spotil, vozil sem po šodru, ki ga je razjedla deževnica zadnjega naliva. Velebit s kapo, zanesljiv znak za burjo Vzel sem si čas za fotkanje, vidljivost je bila idealna Novi Vinodolski... ja, vinogradi... Kam pa zdaj ? Proti jugo-zahodu.. po šodru, kar naporno V Senju sem sušil premočena oblačila in ob čakanju, da se roba posuši, naročil (ne priporočam) kalamare nadaljeval sem po D8, kljub zapori za I.skupino. Enkratno! Ta kažipot me je spomnil na tisto hudourniško pot... Burja se je, navidezno, umirila a je klobuk nad Velebitom oznanjal, kaj sledi Večer na Murterju je bil lep Jutri, v nedeljo, moram v Ljubljano. Še ne vem, kje bom vozil...

Naš tamali je muvi star ratu!!

Start v Paklenici ob lepem sončnem vremenu, potem pa opozorilo za burjo in prepoved vožnje za vozila I. kategorije. Bolj kot burja, ki je praktično do Karlobaga ni bilo, so me skrbeli "kunolovci". Zaradi prepovedi tudi v smeri Senja sem jo "mahnil" v hribe. Baške Oštarije "vlejče ko strejla". Med Gospičem in Otočcem nekaj dela na cesti. Na Kapeli sonce vendar le 7 stopinj. Včeraj in danes skupaj 788km.

Cca. 114400km

One candy...

še zadnji topli utrinki pred zimo

Če so pa lahi tako gor na polproizvod nataknil, skoz samo 200 drgnem, najprej nekaj kompletov prepereli SC SP, ma je po 2500 km spred in zad zginla, pol sem na metzeler M 7 RR perešaltu, zdržijo tam do nekje 5000 - 6000, z njimi sem tudi oddrajsal in poletel, fajni občutki ...., pa jih še kar drajsam ..... Nekoč, davno nazaj, v rani mladosti sem se preganjal z motokros motorji, ti so spred in zad vedno opletal, mal, al pa mal več, levo in desno, zato sem takih situacij navajen, posledično je men čist vseen kakšne gume trajbam, ker je zame vse dobro, oz. vse predobro za vožnjo kakršno jest zmorem ..... Mi je pa fino brat experte, kateri opisujejo o občutenju nekih povratnih informacija, vodlivosti gume, trdotah bočnic, prehodih iz trde na mehko zmes, trdotah karkase, pritiskih v gumah, koliko oni vse še tako minmalne razlike občutjo in kakšen grozno velik vpliv ima to na njihovo vožnjo, da se morajo zaradi tega prilagajati gumi, spreminjati stil in način vožnje, da se pol komaj dobro - varno počutjo v vožnji ..... Jest priznam, nimam pojma o gumah in me to tudi ( teorije, zgradba, tehnične lastnosti, pritiski ) grozno ne zanima, jez se usedem na motor in gasss ......, uživancija ..... Vidiš, zato ne morem kej dost pisat o gumah, zato to zadovoljstvo prepuščam drugim bolj poučenim, z boljšimi abčutki .....

....priprave na zimo Lp, notranc

njemu tudi moped ne nudi kar hoče, bilokateri razn BMW Zdej, če pa resno: poznam par zglednih rejserjev, ki znajo olupiti gumo in imajo izredno solidno vožnjo, brez napak a hitro in vozijo, ne boš verjel SF+ (Rumeni, Živnorc) itd... Če bi vsaj mal prebral, kaj nekateri napišejo, ko so jo gonili po Grobniku, racelandu, če bi pogledal slikice, ki jih prilima @kronikpotem ne bi takih budalaštin pisal. Poznam pa celo nekaj spet zglednih rejserjev, ki so na GSu šolali marsikoga in to na conti trail attack. Ja tut @krucimuci je med njimi, pa Solorider, pa Nearrein itd. Ljudje, ki so sposobni peljati vsako kurčevo gumo dobro. Zato, tale fama okrog sovraštva ali pa slepe zaljubljenosti do neke zadeve je vsaj po mojem prepričanju malce pretirana. Si opazil da @kmet2 nisem omenil? On tudi z leseno gumo pelje bolje kot 90% drugih motoristov

Pol četice čuva ribice pred čapljo...

Včeraj proti "kurjem kljunu" danes pa Jadrankaaaaa... Ob startu v Celju oblačno vendar cca 18 stopinj, potem pa se je nekje v Mokronogu zjasnilo in občasno je do Josipdola bilo celo 20 stopinj. Nekje pred Generalskim Stolom... Na Kapeli in Vratniku megleno in 11 stopinj, za vodo pa 17-18 stpinj in prazna cesta. Odsek Karlobag, Lukovo Šugarje sem seveda ponovil. ŠAJBA! TEMA... ????

Am utisnu oblacne Kilometer Po pesku

Načrt je bil ribolov... ampak burja ga je odnesla. Prav, se gremo pa navtično kulinariko

. tud Ronaldo ni več to kar je bil včasih

moj versys gre po gpsu 238kmh, ac obvoznica reka, oktober 2018, rahlo popimpana elektronika ne wobla

tut preko Bosne al pa Hrvaška ima dooolge ravne odseke, če je, ga lahko uporabiš če ga ni ti je pa dolgač kot na AC,. V primeru dežja in potrebe po hitrem transferu je AC kot suho zlato, sploh ko se cel dan voziš po 35C, vmes kako kazen plačas in na koncu ko se ti mudi je vhod na AC kot vhod v nebesa,

Sej se ne vozis na tempomatu po golici. Tempomat imas cez vasi. V 6. 55km/h, ker itak stevec laze.

Nic ne suva. En tak motorcek je za fijakat se lepo pocasi naokoli. Tisti ki hoce dirkat, bo moral po cem drugem poseci.

Sej to se vedno sam vozim. Startamo skupaj, pol me pa v gostilni pocakajo.

Včeraj je bilo precej vetrovno ...

Sprej kot sprej. Ene tri piksne Motula sem spraznil na svojem. Ma niti ni važna znamka, kot to da se redno maže. Frčijo pa več ali manj vsi... eni bolj drugi manj. Tisti, ki manj frčijo so potem bolj nadležni, ko je treba pucat feltno, ketno ali pa zobnike. Uglavnem se ni za sekirat. Feltno kamot spucaš z WD40, ki ga špricneš na krpo. Če te moti, da leti na vse konce pa probaj taktiko večkrat po malem. Isto je z pucanjem… lahko drgneš enkrat na sezono kot majmun ali pa pucaš za sproti. Jaz jo recimo večkrat samo obrišem z starim kuhinjskim prtom... ko je ketna topla, gre stara mast lepo dol.

najprej se naučiš poiskati iskalnik na strani (Ctrl+f - če ga ne najdeš)- btw govorim o vseh straneh , na katerih iščeš karkoli , tudi tu - vtipkaš željeni niz - začneš z najkrajšim v tem primeru "cafe" - in če na forumu novinci ravno ne odpirajo za eno vprašanje cele nove teme - in imaš iskani rezultat na 3.mestu takoj za zadnji čas najbolj obiskano temo "z900 cafe..." za vse predelave potrebuješ strojniške risbe/načrte , nek "elaborat" s podrobnim opisom predelave določenega dela v katerem so navedeni uporabljeni postopki in materiali naprimer : "matica M6 DIN985 , razred 8 , svetlo cinkana" ... seveda mora natezna , vzvojna in strižna trdnost materialov ustrezati izračunani ali predvidevani obremenitvi iz samih izračunov , ki so del elaborata, ki si ga naredil. rezanje, krivljenje in varjenje : tehnične risbe , izračuni in točen opis priprave samih obdelovanih delov s točnim opisom postopka : kje boš/si odrezal, pod kakšnim kotom boš pripravil nov stik za varjenje (te stvari so načeloma standardizirane s postopki priprave pred varjenjem - določeni so koti , razmaki za korenske vare) ,kakšno notranjo ojačitev spoja boš dal na stik dveh cevi , način varjenja (plamensko,obločno,MIG/MAG/TIG) , uporabljen dodajni material(tip in model elektrode pri obločnem varjenju , tip in odel žice pri MIG/MAG, tip in model žice pri TIG) , ki mora seveda ustrezati željeni/potrebni kvaliteti zvara , ki si ga navedel v izračunih v elaboratu.. ta del elaborat mora biti podpisan s strani varilca , ki je imel v času varjenja veljaven atest , ter priložen račun od varilca če to nisi ti osebno. za rezkane ali stružene dele - sploh nosilne /obremenjene dele (osi koles , puše) moraš priložiti poleg delavniških risb in izračunov tudi dokazilo o nakupu točno tega materiala , ki s svojimi lastnostmi ustreza izračunu ter certifikat/tehnični list od proizvajalca na katerem pišejo vse lastnosti materiala. pa tako naprej po papirnati vojni in ne pozabi na "Ctrl+f".. veliko sreče. DAMI34 pa lepo poprosiva , če bo to prestavil v ustrezno temo kajne..

ne znam zasto si toliko skeptican prema proizvodima Made in Slo ?! Da se malo maknemo od motora: gorenje, cimos, iskra elektronika ........ vratimo se na motore: akrapovic i savatech / mitas. a na slici se vidi jedna moja prednja koja je izdrzala dvije zadnje..... malo me iznenadilo kako se brzo trosi pri kraju

Sej ni trditev, ampak pac dejstvo da je mitas nepoznan v motosvetu. Nankang so bile se bolje ocenjene pred leti. Bi jih kupil ce ti jih nekdo predlaga? Jaz jih ne bi evo. Mitas bi vzel samo zato ker so slovenske, ker vem da je v sloveniji ogromno know-howa, pa da ne bi znali ene gume narest. Ampak nekdo drugi, anglez, nemec, francoz ... bodo pac skepticni kot sem jaz do nankanga.

Tak se to dela

Burja!! VID_20181114_101028.3gp

Kaj se pa zgodi, če dvigneš prednje kolo?

Pozabil...lahko pa se na Tromejo ( uradno se vrh imenuje Peč) zapeljes iz Bokšendorfa, oz. Rateč. Odcep pri gostilni Šurc.

Prenežen je z gasom pa Dunlop-ke sploh ne ogreje na delovno temperaturo. Še en dokaz, da je Mitas vrhunska guma, ker se zelo hitro ogreje.

60 konjev brez pomagal zahteva nek občutek

Če bi bla solidna, bi jo v dimenziji 200 delal, tako pa ..... je komaj za dobra . Kronik je junak- heroj, k se z 190 matra ......

XTR Ne zameri mi, ampak, ko boš 40 let oženjen, pol te bom pa vprašal, če ti komunikacija še paše - pa naj bodo čepki rdeči, rumeni, ali pa zeleni...... V bistvu pa pri cestnih motociklih tega sploh ne rabimo. Ali veš, zakaj jih uporabljam jaz? - Na daljših furah, ali z morja pa domov in to zato ker ogrooooomo plavam kravl, pa mi voda ostaja v odprtinah prazne glave...

Umoran, umoran sam prijatelju, umoran..

Moja pošastka je zjutraj ob prihodu v vrtec izjemno nekomunikativen in narenči vse na poti do svoje postelje, ker oddrema še kakšno kitico ali dve Isti kot jaz

Ocistu bom ze,sej mam cajt,moram rect da tud original crne feltne ne zgledajo slabo pa se cenejs so ,mogoce bom pa zacel offroad vozt glede na to da so na ms sami motokrosisti in strokovnjaki za offroad.

Moj sin gre eno leto na Novo Zelandijo. In takole pakira zadeve za s sabo: K sreči smo še pravočasno ujeli slepega potnika

u torkih se to dela brez rok

Se "pardoniram", dodajam še slike iz Džodpurja

15.dan: Skopje -Kumanovo - Vranje - NIŠ (Ćele kula 43.312475, 21.923708) - Knić 43.931515, 20.750452 Beograd (stolp Avala 44.695962, 20.514772 Na poti proti Beogradu sva se ustavila še v Nišu (ja in mali pripadnik etnične manjšine mi je pokazal sredinec....olika pa taka hahaha) in si pogledala ostanke Ćele kule, ja lobanjic ni ostalo prav veliko. Ob poti sva opazila slavni bus (repliko sicer) iz Ko to tam opeva ….selfi, dva, potem pa «za Beograd, firmom Krstić...no ja firmom BMW« hahahhah. Ker sva bila zgodnja sva za naslednji dan planirani obisk Avale opravila kar ob sončnem zahodu, na vrhu ob razgledu spila ene »bršljinke« hahahah in benko, potem pa do apartmaja….fensi čist…..svašta, samo v Srbiji ……savna v dnevni hudoooooo. Tako da se je dalo preživet tud to, da se je zunaj ulilo in da nisem prišla do svojih knedlov hahahah.

In spet sem sam. Za vse (bom) moram "poskrbeti" sam. Kdaj bom vstal, kje bom jedel ali spal, kje bom zavil levo ali desno. Edini, ki me spremlja neglede na moje odločitve je lastna senca in nič drugega. To je zame tisti pravi užitek potovanja, ker sem "sam svoj mojster". Zato zjutraj malo kasneje vstanem saj imam cel dan na voljo, da prispem v 60 km oddaljen indijski Amritsar. Mejne formalnosti na Wagha prehodu so sorazmerno hitro končane. Le indijski organi so bili malo bolj natančni pri pregledu. A v približno 2,5 ure sem že zapeljal v Indijo (Koromandijo). Kljub indijskemu prometnemu kaosu v mestu, sem uspešno našel in zapeljal na dvorišče iskanega hostla. Po dobri minutki barantanja za ceno (še predno sem videl sobo) sem že parkiral G-ja pred svojo sobo. Še dobro, da sem "zbarantiral" za ceno (mogoče celo premalo), saj je bila posteljnina že dobro "uporabljena" od predhodnika(ov) in bolj kot ne neoprana. Zato sem preventivno nanjo pogrnil raje svojo spalno vrečo. Sem vsaj spal "na svojem". Ampak to spada v avanturo in sem na takšne in drugačne "pripetljaje" že vnaprej računal. No, bila je vsak kopalnica – WC na solidnem nivoju. Če nisem ravno mlad in bogat sem bil pa vsaj "lep in urejen", ko sem odšel v mesto. Poizkušam najti PC servis, v katerem sem si iz pakistanske Quette naročil zamenjavo počenega ekrana na mojem prenosniku. Ker me ljudje pošiljajo od ulice do ulice – seveda napačne – se na koncu odločim in se usedem v kolesarski tuk-tuk, da me možakar "prigoni" do iskanega servisa. Vendar je tudi ta imel nemalo navicijskih težav in neuspelih poizkusov "pristanka" na pravem naslovu. Končno se mu posreči in v pol ure je prenosnik "kot nov" in že se peš vračam po bolj kot ne umazanih in smrdečih ulicah nazaj v hostel. Med presenečenje prvega dne Indije je predvsem smrad, ki me je pričakal na ulicah. Dosedanje vedenje o Indiji je bilo omejeno bolj na smeti in svete živali, ki sobivajo na ulicah mest. A pozabil sem, da se te "svetinje" morajo tudi "olajšati" tu in tam. In kaj je bolj primerno kot to, da to opravijo kar na ulici. Tako sem že prvi dan Indije spoznal, da je med turističnem ogledovanjem zanimivosti zelo pomembno opazovanje kje hodiš, kam stopiš. Drugače se ti kaj hitro lahko zgodi, da začutiš neprijetnost, ko stopiš na "mino presenečenja". Kasneje na potovanju po Indiji sem videl, da niso samo krave vsega krive. Tudi prašiči in psi pustijo marsikakšen iztrebek na ulicah in cestah. Žal se tudi "homo sapiens" tu in tam spozabi. Nikakršno presenečenje ni bilo videti kako opravi svoje "delo" kar na cesti (dobesedno). Niti toliko sramu – kulture nima, da bi stopili nekam na skrivno mesto, ampak opravi kar na mestu "trenutnega navdiha". O "urinskih dišavah" pa niti nebi izgubljal besed. Vsakih nekaj minut pešačenja po ulicah nosnice zaznajo, verjetno človeško "urinsko prisotnost". K sreči obstajajo tudi lepše stvari. In ena je zagotovo Zlati tempelj v Amritsarju, ki si ga grem ogled na večer. Le-ta je bil na mojem spisku želja – "moraš videti". Zlati tempelj, znan tudi kot Sri Harmandir Sahib je najsvetlejša in najpomembnejša romarska točka Sikov. Kot je navada, se po "svetih" mestih hodi bos, zato obuvalo pustim v zato določenem odlagališču. Prav tako si moram na glavo povezniti oranžno pokrivalo – ruto. Čaka me še sprehod skozi bazenček z vodo, da se "očistim" in že se sprehajam med množico Sikov okoli "bazena-jezera", znotraj katerega se nahaja Zlati tempelj. Pogled nanj je bil prekrasen, zato seveda s pomočjo stojala fotografiram kot nor. A naenkrat me za rokav nekdo pocuka. Ker se med sprehajanje okoli templja gnete ljudi sem ignoriral omenjeno cukanje, misleč, da gre za naključen pripetljaj. A cukanje ne pojenja in oko odmaknem od okularja. Ozrem se in za hrbtom mi stojita dve pojavi v čudnem kostimu in s sulico v rokah. Prva misel, ki mi švigne skozi glavo je, da se želita slikati. Nebi bila prva, ki bi me ob sprehajanju okrog templja zaprosila za takšno uslugo. A v naslednjem trenutku mi odpihneta mojo misel glede fotografiranje njiju. Na lep, preprost in ne ukazovalen način mi povesta, da je fotografiranje dovoljeno, a ne s foto stojalom ! Zato začnem z zlaganjem le-tega. In hecno, celo pomagata mi pri zlaganju. Ob tem mi razložita, da gre le za varnostni ukrep in stojalo kot "smrtonosno orožje" ni dovoljeno. V redu, grem naprej, povečam ISO na aparatu in nadaljujem s fotkanjem. A žilica mi ne da mira in že po nekaj 10 m, ko se "suličarja" odpravita v drugo smer spet izvlečem stojalo. Raztegnem ga le na 1/3 dolžine in ob preventivnem gledanju levo, desno spet veselo škljocam. Takšno početje me pripelje do nove avanture . . . *VOPP Res, da je Zlati tempelj zaslužil največ pozornosti, a tudi okoliške zgradbe so bile vredne "fotografske dejavnosti". Še sreča, da Siki ne dovolijo "svetinjam" k templju ter okoliškim lokacijam in sem zato lahko brez skrbi občudoval prekrasno osvetljene zgradbe brez strahu, da me na tleh čaka "presenečenje". A bolj ko se, ob vračanju, bližam svojemu hostlu, postaja "indija" vse bolj prisotna in gledanje pod noge zelo potrebno v izogib "neprijetnostim". Naslednji dan dopoldne se v bližini hostla dogovarjam s skupino šoferjev tuk-tukov, da me zgodaj popoldne nekdo z najboljšo ceno odpelje pred IND/PK mejo na ogled znamenitega ceremoniala ob spuščanju nacionalne zastave in zapiranju železnih vrat na meji. Ob 14.uri že sedim v tuk-tuku in šofer uspešno manevrira v in skozi mestni prometni kaos. Čez eno uro sem že v moški koloni (ženske imajo svojo) in čakam na osebni pregled pred dostopom na "stadion" od koder bom opazoval "čudo od ceremonije". Še sreča, da me je voznik opozoril, na varnostne ukrepe, ki me čakajo. Zato sem s sabo vzel le 2x fotoaparat (brez torbic), rezervne baterije, kartice, mobilnik in denarnico v katero so prav tako skrbno pogledali. Varnost je varnost, pravijo. In potem sledi dobro uro čakanja na tribuni "stadiona", da se je začelo. Ker je Indija večja in močnejša je njihov "stadion" bistveno večji kot pakistanski. A njihova glasba in govorec pred začetkom in med samo ceremonijo ni nič kaj tišji kot indijski. In v tem stilu poteka tudi cela ceremonija. Razkazovanje kdo je boljši, močnejši, glasnejši, naj . . .., naj . . . .. pač "otroški vrtec". Vseeno je to vredno pogledati. Sem neizmerno užival ob gledanju korakanja, dvigovanja nog, kazanju mišic v stilu "ko vas *ebe" , itd.?! Po približno eni uri "atrakcije" se že nahajam pri "mojem" tuk tuku in čakam, da se šofer nekako prebije iz mravljišča premikajočih. Vsi želimo čimprej priti ven iz tega kaosa, ki ga naredi več tisoč glava množica obiskovalcev. Naslednji – zadnji – dan v Amritsarju zopet namenim Zlatemu templju, saj ga želim videti in pofotkati tudi pri dnevni svetlobi. Foto stojalo ni potrebno in nepotrebnega srečanja s "suličarji" ni v načrtu. Gneča zopet nepopisna. Sem mislil, da bo kaj bolje a mi razložijo, seveda kasneje, da je tu le proti jutru malce bolje. Sicer pa 24/7/365 gneča. Je pa še ena stvar, za katero nisem vedel. Gostoljubnost v templju Siki kažejo tudi tako, da vsakodnevno razdelijo ogromno obrokov tradicionalnega indijskega obroka - riža, juhe iz leče in čapatija, ploščatega kruha, narejenega le iz moke in vode. V mestu je tako le redkokdo lačen, saj se lahko vsakdo brezplačno nahrani v templju. Hrano in denar, ki ju prinesejo verniki ali donatorji, porabijo za pripravo obedov. Sikovski templji sicer priskrbijo hrano in prenočišče za vsakogar, ki potrebuje pomoč. Kasneje sem vseeno dobil manjši obrok hrane nekje drugje. . . *VOPP Prvi tridnevni stik z Indijo je uspešno za mano. Se že veselim kaj mi bodo prinesli naslednji dnevi-tedni. Se nadaljuje …

jp, včasih gledam njegove slike kr mal z nostalgijo v očeh

Potovanje počasi prehaja v zaključno fazo - vračanje in zato še nekaj naključnih slik "s prizorišča". :-)