Dvorana slavnih

Po en stran gor po drug stran dol okrog Gorjancev. Nekajkrat izgubljen in najden v gozdu. Naredil 171 km. Min temp -0,5°c max 7°c. Efektiva premikanja 4:20 ure, povprečna brzina pa cesti, makedamu primerna 38,9 km/h. Po Slo strani 60 km makedama malo asfalta. Cro stran ozka zavita cesta od Slovenske vasi pa do Metlike. Zanimivi razgledi. Na Cro strani en kup odmaknjenih vasic, kjer se je čas kar malo ustavil. Nad Javorovico Kostanjevica na Krki Še več takih Stari grad Žumberački na Hrvaškem. Za letos še ni konec.

Ne, ni še konec Ni lepšega kot sončna novemberska sobota...za en giro z motorjem. Ustavila in slikala sem pa samo enkrat, ko me je očaral prizor v Ajbi...jesensko listje v zraku in čudovita Soča...bjutiful

Jadransko magistralo sem do Jadrana zategnu

Ena od vceraj

Sem se odpravil na jug v sredo v smeri Jadranke. Na Knežaku sem občutil prve udare burje. Upanje, da bo burja ponehala, je bilo zaman. Jadranka je bila zaprta za prvo skupino vozil. V NoviV sem krenil na sever, da obvozim znak prepovedi vožnje in morebitno policijsko kontrolo ter se vključil nazaj na Jadranko v Klenovici. V začetku je kazalo, da bo OK, le tisti obvoz me je pošteno spotil, vozil sem po šodru, ki ga je razjedla deževnica zadnjega naliva. Velebit s kapo, zanesljiv znak za burjo Vzel sem si čas za fotkanje, vidljivost je bila idealna Novi Vinodolski... ja, vinogradi... Kam pa zdaj ? Proti jugo-zahodu.. po šodru, kar naporno V Senju sem sušil premočena oblačila in ob čakanju, da se roba posuši, naročil (ne priporočam) kalamare nadaljeval sem po D8, kljub zapori za I.skupino. Enkratno! Ta kažipot me je spomnil na tisto hudourniško pot... Burja se je, navidezno, umirila a je klobuk nad Velebitom oznanjal, kaj sledi Večer na Murterju je bil lep Jutri, v nedeljo, moram v Ljubljano. Še ne vem, kje bom vozil...

Naš tamali je muvi star ratu!!

Start v Paklenici ob lepem sončnem vremenu, potem pa opozorilo za burjo in prepoved vožnje za vozila I. kategorije. Bolj kot burja, ki je praktično do Karlobaga ni bilo, so me skrbeli "kunolovci". Zaradi prepovedi tudi v smeri Senja sem jo "mahnil" v hribe. Baške Oštarije "vlejče ko strejla". Med Gospičem in Otočcem nekaj dela na cesti. Na Kapeli sonce vendar le 7 stopinj. Včeraj in danes skupaj 788km.

Cca. 114400km

One candy...

še zadnji topli utrinki pred zimo

Če so pa lahi tako gor na polproizvod nataknil, skoz samo 200 drgnem, najprej nekaj kompletov prepereli SC SP, ma je po 2500 km spred in zad zginla, pol sem na metzeler M 7 RR perešaltu, zdržijo tam do nekje 5000 - 6000, z njimi sem tudi oddrajsal in poletel, fajni občutki ...., pa jih še kar drajsam ..... Nekoč, davno nazaj, v rani mladosti sem se preganjal z motokros motorji, ti so spred in zad vedno opletal, mal, al pa mal več, levo in desno, zato sem takih situacij navajen, posledično je men čist vseen kakšne gume trajbam, ker je zame vse dobro, oz. vse predobro za vožnjo kakršno jest zmorem ..... Mi je pa fino brat experte, kateri opisujejo o občutenju nekih povratnih informacija, vodlivosti gume, trdotah bočnic, prehodih iz trde na mehko zmes, trdotah karkase, pritiskih v gumah, koliko oni vse še tako minmalne razlike občutjo in kakšen grozno velik vpliv ima to na njihovo vožnjo, da se morajo zaradi tega prilagajati gumi, spreminjati stil in način vožnje, da se pol komaj dobro - varno počutjo v vožnji ..... Jest priznam, nimam pojma o gumah in me to tudi ( teorije, zgradba, tehnične lastnosti, pritiski ) grozno ne zanima, jez se usedem na motor in gasss ......, uživancija ..... Vidiš, zato ne morem kej dost pisat o gumah, zato to zadovoljstvo prepuščam drugim bolj poučenim, z boljšimi abčutki .....

....priprave na zimo Lp, notranc

njemu tudi moped ne nudi kar hoče, bilokateri razn BMW Zdej, če pa resno: poznam par zglednih rejserjev, ki znajo olupiti gumo in imajo izredno solidno vožnjo, brez napak a hitro in vozijo, ne boš verjel SF+ (Rumeni, Živnorc) itd... Če bi vsaj mal prebral, kaj nekateri napišejo, ko so jo gonili po Grobniku, racelandu, če bi pogledal slikice, ki jih prilima @kronikpotem ne bi takih budalaštin pisal. Poznam pa celo nekaj spet zglednih rejserjev, ki so na GSu šolali marsikoga in to na conti trail attack. Ja tut @krucimuci je med njimi, pa Solorider, pa Nearrein itd. Ljudje, ki so sposobni peljati vsako kurčevo gumo dobro. Zato, tale fama okrog sovraštva ali pa slepe zaljubljenosti do neke zadeve je vsaj po mojem prepričanju malce pretirana. Si opazil da @kmet2 nisem omenil? On tudi z leseno gumo pelje bolje kot 90% drugih motoristov

Pol četice čuva ribice pred čapljo...

Včeraj proti "kurjem kljunu" danes pa Jadrankaaaaa... Ob startu v Celju oblačno vendar cca 18 stopinj, potem pa se je nekje v Mokronogu zjasnilo in občasno je do Josipdola bilo celo 20 stopinj. Nekje pred Generalskim Stolom... Na Kapeli in Vratniku megleno in 11 stopinj, za vodo pa 17-18 stpinj in prazna cesta. Odsek Karlobag, Lukovo Šugarje sem seveda ponovil. ŠAJBA! TEMA... ????

Am utisnu oblacne Kilometer Po pesku

Načrt je bil ribolov... ampak burja ga je odnesla. Prav, se gremo pa navtično kulinariko

. tud Ronaldo ni več to kar je bil včasih

moj versys gre po gpsu 238kmh, ac obvoznica reka, oktober 2018, rahlo popimpana elektronika ne wobla

tut preko Bosne al pa Hrvaška ima dooolge ravne odseke, če je, ga lahko uporabiš če ga ni ti je pa dolgač kot na AC,. V primeru dežja in potrebe po hitrem transferu je AC kot suho zlato, sploh ko se cel dan voziš po 35C, vmes kako kazen plačas in na koncu ko se ti mudi je vhod na AC kot vhod v nebesa,

Sej se ne vozis na tempomatu po golici. Tempomat imas cez vasi. V 6. 55km/h, ker itak stevec laze.

Nic ne suva. En tak motorcek je za fijakat se lepo pocasi naokoli. Tisti ki hoce dirkat, bo moral po cem drugem poseci.

Sej to se vedno sam vozim. Startamo skupaj, pol me pa v gostilni pocakajo.

Včeraj je bilo precej vetrovno ...

Sprej kot sprej. Ene tri piksne Motula sem spraznil na svojem. Ma niti ni važna znamka, kot to da se redno maže. Frčijo pa več ali manj vsi... eni bolj drugi manj. Tisti, ki manj frčijo so potem bolj nadležni, ko je treba pucat feltno, ketno ali pa zobnike. Uglavnem se ni za sekirat. Feltno kamot spucaš z WD40, ki ga špricneš na krpo. Če te moti, da leti na vse konce pa probaj taktiko večkrat po malem. Isto je z pucanjem… lahko drgneš enkrat na sezono kot majmun ali pa pucaš za sproti. Jaz jo recimo večkrat samo obrišem z starim kuhinjskim prtom... ko je ketna topla, gre stara mast lepo dol.

najprej se naučiš poiskati iskalnik na strani (Ctrl+f - če ga ne najdeš)- btw govorim o vseh straneh , na katerih iščeš karkoli , tudi tu - vtipkaš željeni niz - začneš z najkrajšim v tem primeru "cafe" - in če na forumu novinci ravno ne odpirajo za eno vprašanje cele nove teme - in imaš iskani rezultat na 3.mestu takoj za zadnji čas najbolj obiskano temo "z900 cafe..." za vse predelave potrebuješ strojniške risbe/načrte , nek "elaborat" s podrobnim opisom predelave določenega dela v katerem so navedeni uporabljeni postopki in materiali naprimer : "matica M6 DIN985 , razred 8 , svetlo cinkana" ... seveda mora natezna , vzvojna in strižna trdnost materialov ustrezati izračunani ali predvidevani obremenitvi iz samih izračunov , ki so del elaborata, ki si ga naredil. rezanje, krivljenje in varjenje : tehnične risbe , izračuni in točen opis priprave samih obdelovanih delov s točnim opisom postopka : kje boš/si odrezal, pod kakšnim kotom boš pripravil nov stik za varjenje (te stvari so načeloma standardizirane s postopki priprave pred varjenjem - določeni so koti , razmaki za korenske vare) ,kakšno notranjo ojačitev spoja boš dal na stik dveh cevi , način varjenja (plamensko,obločno,MIG/MAG/TIG) , uporabljen dodajni material(tip in model elektrode pri obločnem varjenju , tip in odel žice pri MIG/MAG, tip in model žice pri TIG) , ki mora seveda ustrezati željeni/potrebni kvaliteti zvara , ki si ga navedel v izračunih v elaboratu.. ta del elaborat mora biti podpisan s strani varilca , ki je imel v času varjenja veljaven atest , ter priložen račun od varilca če to nisi ti osebno. za rezkane ali stružene dele - sploh nosilne /obremenjene dele (osi koles , puše) moraš priložiti poleg delavniških risb in izračunov tudi dokazilo o nakupu točno tega materiala , ki s svojimi lastnostmi ustreza izračunu ter certifikat/tehnični list od proizvajalca na katerem pišejo vse lastnosti materiala. pa tako naprej po papirnati vojni in ne pozabi na "Ctrl+f".. veliko sreče. DAMI34 pa lepo poprosiva , če bo to prestavil v ustrezno temo kajne..

ne znam zasto si toliko skeptican prema proizvodima Made in Slo ?! Da se malo maknemo od motora: gorenje, cimos, iskra elektronika ........ vratimo se na motore: akrapovic i savatech / mitas. a na slici se vidi jedna moja prednja koja je izdrzala dvije zadnje..... malo me iznenadilo kako se brzo trosi pri kraju

Sej ni trditev, ampak pac dejstvo da je mitas nepoznan v motosvetu. Nankang so bile se bolje ocenjene pred leti. Bi jih kupil ce ti jih nekdo predlaga? Jaz jih ne bi evo. Mitas bi vzel samo zato ker so slovenske, ker vem da je v sloveniji ogromno know-howa, pa da ne bi znali ene gume narest. Ampak nekdo drugi, anglez, nemec, francoz ... bodo pac skepticni kot sem jaz do nankanga.

Tak se to dela

Burja!! VID_20181114_101028.3gp

to so neumestni komentarji, sploh ne veš kam in kako se vozim in kakšne so moje zahteve po gumi in ne, dunlopka ni bila v redu, je precej drsela

Še daleč od tega ( u homolomogacijskem kartonu je zapisan 200 ), za Borutte in zavarovalnico, pa še kdo bi se najdu... si takoj kriv... tahud kriminalc ...

zakaj bi pa morali poznati https://www.24ur.com/novice/svet/newyorcane-presenetil-prvi-sneg-in-ohromil-mesto.html V Ameriki se zgledujejo po nas in jih je sneg presenetil

139 km = nazaj na realna tla !!! Včeraj sem moral uporabiti kar dvojno moč, ker se je na kulu z menoj, brez mojega dovoljenja, vozil tudi tovariš Prehlad s.p.

Moram ga pohvalit.... Dans je z 99 točkami opravil izpit iz poslušnosti, prosta vodljivost - nadaljevalni tečaj. Čist ponosna sem (tud nase, ker na izpitu nisem bila živčna )

Tut burja je ne odpihne

Me je zadnjič v šoli vprašal en mulc, če greš z mataciklom v Ameriko in nisi bil na Route 66, da pol sploh nisi bil tam... Sploh mu nisem nič odgovoril... Nekaj časa me je k'r gledal, pol je pa rekel: "Že vem!" Jst sem mu pa pokimal...

https://motosvet.com/albums/view/62966-namibia-botswana-zimbadwe slike z potovanja po Afriki na 4x4 kolesih

16.dan: Beograd-Domžale No če prejšnji dan ni uspelo, so bli pa knedli za zajtrk. Ker sva šla ravno mimo, sva odvila še na letališče in si šla pogledat muzej letalstva (ki vse kaže ni bil obnovljen, že kar so ga postavili, mu ne bi škodilo malo »osvežitve«), kjer sva padla v resno debato o starih jugo časih z vratarjem hahahah, ti zmeraj največ vejo o vsem. Potem pa sva se spokala kar na AC, ker vreme ni ravno kazalo najbolje, pri Zagrebu je že začelo ulivat kot pri norcih, tako da sva v garažo parkirala lepo oprana vsega popotniškega prahu, ki se je v dobrih dveh tednih nabral…….ja in spet je vsega prehitro konec. Skupno se nama je pod gumami nabralo dodatnih 4.855 km, če štejeva še trajekt pa še slabih dodatnih 1000 morskih. Grčija je lepa, sploh gorati del ima lepe cestice, kar se tiče motoriranja, kljub temu, da kvaliteta asfalta ni ravno najboljša. Res wow pa je Meteora, človek bi kar sedel na tistih skalah in gledal v daljavo, »there's sth special, mystic in the air«. Maj je po moje idealen tajming za obisk, je toplo, ni prevroče in predvsem ni še mase turistov, zaradi česar so tudi cene, sploh nočitev in bencina (ki sicer že tako ni poceni, okoli 1,6 do 1,7 eur/l, v sezoni pa se še dvigne) nižje. Cenovno naju je skupaj s trajektom (422 eur za dva+dva motorja+kabina+večerja in kosilo) in vsemi drobnarijami in spominki, hrano, prenočišči, bencinom, vstopninami (ki res niso poceni, pod 20,00 eur po osebi ne prideš nikjer noter) cca 1.100 eur po glavi, vtisi in spomini pa so neprecenljivi.

7.dan: Korint (prekop) - Epidaurus teater 37.596758, 23.075170 - Mikene 37.730566, 22.754359 - Argos 37.631039, 22.720846 - Šparta 37.078960, 22.428487 - Githia Dimitrios razbitina 36.792261, 22.582303 Čez Korintski prekop sva se premaknila na Peloponez. Žal nisva dočakala nobene ladjice, ki bi se peljala po prekopu, ki se danes bolj ali ne uporablja le še za turistične ladje. Potem sva spet malo ponavljala osnovnošolsko zgodovino in si najprej ogledala teater v Epidaurusu, ogromna zadeva. Čez nepregledne dišeče (se je užitek vozit z malo priprtim vizirjem) nasade pomaranč, kjer sva našla še trojanskega konja in katrco hahahhaha sva zgodovinsko popotovanje nadaljevala v Mikenah (slavna levja vrata, ki se jih spomnim iz zgodovinskih učbenikov) in ga končala v Šparti, kjer pa razen Leonidasovega kipa, kjer sem po kar nekaj poskusih in poziranjih uspela zrealizirati »This is Spartaaaaa« moment hahahah. Za konec dneva pa sva končno pridrsala do obale Peloponeza in pravega grškega morja in ob sončnem zahodu izpeljala krajši fotoshooting ob Dimitrosovi razbitini.

6. dan: Dan za zganjanje turizma po Atenah. Za borih 30 km obvoznice sva s taksijem v nemogoči gneči (ne priporočam, da kdo rine v center Aten z motorjem, ker je bolj divje kot v džungli...nekje na nivoju Neaplja in Rima) potrebovala slabo urico, da naju je dostavil direktno pred vhod na atensko akropolo. Ker sva bila dokaj zgodnja so se trume turistov šele začele zbirati, ko sva midva že stala na vrhu akropole in skušala s pogledom najti kje se Atene sploh končajo….nemogoče, kamor je segel pogled mesto in smog. Ob vračanju sva se že prerivala čez nepregledno množico predvsem azijskih turistov v dolgih hlačah, anorakih, kot da smo sredi zime, gumijastih škornjih s klobuki in obveznimi selfistiki, nama pa na 35 stopinjah vroče kot pri norcih (sploh nočem vedet, kako zgleda sredi poletja v tem kamnu). Po eni najbolj znanih (turistično....restavracije, barčki, trgovinice z ni da ni, še lesenega dildota si lahko nabaviš hahahah) ulic Plaka sva se sprehodila do grškega parlamenta in počakala na ceremonijo menjave straže (na pol ure se zamenjajo v celoti, na 15 minut pa stražarja zamenjata mesti)….cofkoti so malo smešni, vse pa spominja na zeloooooo počasen sirtaki hahahha. ZA konec pa sem odtekla še častni krog na stadionu Panathinaiko (hitrost crknjenega konja šprint ahhaha), kjer so bile prve OI moderne dobe. Po povratku v hotel sva se na hitro napokala v motoopremo in se zapeljala na namakanje v jezero Voulgomeni, jezero z zdravilnimi wellness učinki in z malimi grickajočimi žgečkajočimi ribicami, ki so navalile name, kot da niso še nikoli nič pojedle, moj je strokovno ugotovil, da je to zato, ker sem bolj gnila hahahah. Zvečer pa v lajf v predmestje Aten in spet na obilno grško večerjo, za predjed namaz iz pečenih jajčevcev in tzatziki (v bistvu sva se ves čas v Grčiji pretežno hranila s tzatzikijem, grškim jogurtom, tistim pravim kozjim, pred katerim se ti naši grški jogurti wannabe lahko samo skrijejo in feta sirom, za katerega velja enako kot za jogurt), potem pa gyros in grška solata, za konec pa tradicionalna sladica…nekakšne miške z medenim prelivom. MVI_4073.MP4 MVI_4126.MP4 MVI_4252.MP4

Po skoraj tridnevnem odmoru zopet vozim z "vetrom v laseh" proti jugu. Izberem kar avtocesto, ki to ime zasluži zgolj zaradi dveh ali ponekod treh voznih pasov in cestninskih postajah. Na srečo motoristom ni treba plačevati vožnje po njih, razen tistih, ki so označene kot "Expressway". Na takšno sem naletel le enkrat (in tudi plačal cestnino), v nadaljevanju voženj po Indiji pa sem se jim izogibal, čeprav so ponujale dokaj sprejemljivo in varno vožnjo po njih. Vse ostale (ne plačljive) avtoceste pa so že ponujale precejšnjo avanturo. Nikoli nisem doumel kateri prometni pas je vozni in kateri je prehitevalni. Enkrat so tovornjaki vozili po levem enkrat po desnem pasu. Enako so počeli tudi vozniki osebnih vozil in motoristi. Glede na to, da imajo vozniki na desni strani volan in se vozi po levem smernem vozišču (Pakistan, Indija) sem sklepal, da je pač skrajno levi prometni pas tisti po katerem se vozi. A v Indiji je bilo to prepuščeno trenutnemu navdihu vozečega. Torej sem moral v vožnji proti Agri počasi odmisliti na prometna pravila, kot jih poznamo Evropejci in začeti misliti po indijsko. Se pravi, da moram čim prej izklopiti tisto malo znanja o CCP od doma ter voziti tako, da PREŽIVIM ! Da je "dogodivščina" na indijskih cestah zagotovljena govori dejstvo, da na indijskih cestah dnevno umre v povprečju po 400 ljudi ! Glede na videno v treh tednih po indijskih cestah me podatek ne preseneča. Kar nekajkrat je čisto malo manjkalo, merjeno v cm in bi lahko postal ena izmed števil do 400. Največji krivci za to so bili tovornjakarji, vozniki kombijev in tu in tam kakšen voznik osebnega vozila. Pač indijsko razmišljanje, večji sem, večje so moje "pravice" na cesti. Ničkolikokrat sem moral "zbežati" na bankine, da sem si rešil kožo pred čelnim trčenjem, saj te vozniki omenjenih skupin ne upoštevajo. Kljub temu, da pelješ proti njim začnejo prehitevati vozilo pred sabo. Zato sem moral vedno strmeti v smeri vožnje ali bo kdo "skočil" predme. S takšnimi "dogodivščinami" sem se srečeval na običajnih podeželskih cestah. Za spoznanje bolje je bilo na avtocestah, kjer ni bilo "prehitevalnih skokov". Sicer pa je bilo tudi na običajni avtocesti obilica "zanimivih" avantur. Od slona, krav in še kakšne živali, do voženj v nasprotno smer. Tega je itak toliko, da bi na našem Valu 202 redkokdaj slišali pesem do konca, saj bi neprestano objavljali, kje je kakšen "kljukec" na cesti, ki vozi nasproti. Tudi hupanje na cesti, predvsem pa v mestih je prav tako "zanimivost" indijskega prometa. Še dandanes ne vem natančno, čemu služi "simfonija cestnega hupanja". Edina razlaga bi lahko bila "moja je glasnejša in dalj časa lahko hupam nanjo, tvoja pa ni !? In tudi res ni bila. Sem se nekajkrat poizkušal vklopiti v "koncert hupanja" pa sem izpadel precej bedno, zato sem v nadaljevanju opustil to indijsko "glasbeno folkloro". Mogoče omenim še eno prometno "razvado" z indijskih cest. Pri vključevanju s stranske ceste na prednostno voznik "ni dolžan" preveriti ali ima prosto ampak brez "kančka sramu" zapelje na prednostno cesto. Prve dni sem mislil, da gre preprosto za "spregledal me je", a sem kasneje uvidel, da tako "mora biti" ! *VOPP OK dovolj cestnih avantur, za katere sem v naprej "sumil", predvsem pa upal, da jih "brez bolečinsko" preživim. Obstajajo tudi lepše stvari. Med njimi je zagotovo mavzolej Tadž Mahal v Agri. Na srečo sem prejšnji večer našel in parkiral motor na dvorišču Shyam Palace hotela, ki se nahaja v bližini mavzoleja. Tako se zjutraj že ob 05:30 odpravim v nekaj 100 m oddaljen Tadž Mahal misleč, da bom bolj ali manj osamljen obiskovalec-fotograf. A seveda ni bilo tako. Kar precej istomiselnih je že pred mano občudovalo lepote parka in Tadž Mahal. O mavzoleju, ki velja za novejšo sedmo čudo je prelito že ogromno črnila, zato o tej "ljubezenski" zgradbi narejeni iz belega marmorja ne bi ponavljal že prežvečenih podatkov. Kot vsaka palica, ki ima dva konca ima tudi ta "love story" manj prijetna dejstva, ki sem jih izvedel v času potovanja po Indiji. *VOPP Ob vračanju proti hotelu sem za kratek čas ustavim pri ulični učilnici, kjer me učitelj povabi v razred. Na hitro postanem "5 minutni učitelj" geografije saj jim moram predstaviti kje se nahaja Slovenija, kako velika, koliko prebivalcev, sosednje države itd… Med mojim "predavanjem" so bili vsaj tiho, kar pa ne morem reči za trenutke pred mojim prihodom in odhodom, ko je iz učilnice prihajal glasen živžav. Ali sem bil tako dober pedagog, ali pa tako slab govorec z mojo angleščino, da so me poslušali kaj pripovedujem oz. kaj sploh poskušam povedati ?! Popoldne si vzamem malo časa za servisiranje-pregled mojega "G-ja", da ga pripravim za jutrišnje nadaljevanje v smeri Džaipur. Kot je že običajno na tem potovanju, tudi tokrat zgodaj zjutraj zapustim mesto, saj so temperature še dokaj sprejemljive za vožnjo. Vozim po ravninskem delu Indije. Vasi in manjša mesta se izmenjujejo kot po tekočem traku. Pri marsikateri vasi vidim, da nimajo tekoče vode, saj se ob vaških vodnjakih kopičijo ljudje, predvsem ženske, ki polnijo posode z vodo in jo na glavi nosijo v svoje domove. Še ena zanimivost mi je ta dan ostala v spominu. Vozil sem se mimo številnih opekarn, kjer so imeli "dnevni kop" ilovice iz katere so izdelovali opeke le-te pa dokončali v "pečeh" za žganje. Seveda so bile potem posledično vse ceste v okolici "napolnjene" s tovornjaki in traktorji s prikolicami na katerih je bilo (pre)naloženo, da se je "kar po tleh vleklo". Ustavim se v kraju Abhaneri, kjer me navduši ogled svetovno znanega vodnjaka Chand Baori v bližini Džaipurja. Vodnjak so zgradili v 9. stoletju in se nahaja v neposredni bližini templja Harshat Mata. Do vode vodi kar 3500 zelo strmih stopnic, ki se spuščajo 20 m globoko. Prav zaradi številnih stopnic velja vodnjak za edini tovrstni vodnjak na svetu. Kljub temperaturi 40 °C je bil vodnjak – stopničasta stena - res vreden ogleda in mi ni žal niti kapljice znoja, ki je tekel v potokih. Po ogledu se vrnem domačinu, ki mi je pazil "G-ja". Ponudil mi je čaj in vodo za osvežitev. Vse seveda z namenom. Računal je na to, da bom pri njemu kupil vsaj kakšen spominek. Žal ni vedel, da sem Savinjčan, kar je po "naturi" precej podobno Gorenjcu ali še huje Škotu. Seveda nisem kupil nič. Zato ob odhodu "zahteva", da mu plačam čaj. Kar tudi storim, a po moji ceni ! Kaj so pomenile njegove besede v indijščini si lahko samo mislim Po približno 80 km me moj nepogrešljivi pomočnik (Garmin) pripelje pred Palačo vetrov (Hawa Mahal) v Džaipurju. Se nadaljuje …

sej se ve ker moped je stroj

Malo se "pardoniram", ker še nisem začel s pisanjem krajšega potopisa s potepanja do Indije (in nazaj). V bistvu so mogoče tile stavki nekakšen začetek - upsss zaključek mojega potovanja (potopisa). Le-ta se pri meni pač zaključi, ko je "motoristov najboljši prijatelj" spet nared za nove dogodivščine. Še nekaj dni "pisarskega molka", da ga sestavim - poservisiram, potem le napišem kaj bolj "resnega" s poti. Do takrat pa nekaj slik z "regeneracije prijatelja" . . ..

Z veliko sreče in z malo moje "nežnosti" na ročici plina nama je uspelo . . . .. ;-) Zdaj samo še čakam, da se mi prsti na desnici malo poravnajo in se lahko "približam" tipkovnici ter napišem kakšen stavek ali dva o avanturi.

Izvoli. Več in z opisom slik pa od doma (kmalu). ;-)