Dvorana slavnih

Po en stran gor po drug stran dol okrog Gorjancev. Nekajkrat izgubljen in najden v gozdu. Naredil 171 km. Min temp -0,5°c max 7°c. Efektiva premikanja 4:20 ure, povprečna brzina pa cesti, makedamu primerna 38,9 km/h. Po Slo strani 60 km makedama malo asfalta. Cro stran ozka zavita cesta od Slovenske vasi pa do Metlike. Zanimivi razgledi. Na Cro strani en kup odmaknjenih vasic, kjer se je čas kar malo ustavil. Nad Javorovico Kostanjevica na Krki Še več takih Stari grad Žumberački na Hrvaškem. Za letos še ni konec.

Ne, ni še konec Ni lepšega kot sončna novemberska sobota...za en giro z motorjem. Ustavila in slikala sem pa samo enkrat, ko me je očaral prizor v Ajbi...jesensko listje v zraku in čudovita Soča...bjutiful

Jadransko magistralo sem do Jadrana zategnu

Ena od vceraj

Sem se odpravil na jug v sredo v smeri Jadranke. Na Knežaku sem občutil prve udare burje. Upanje, da bo burja ponehala, je bilo zaman. Jadranka je bila zaprta za prvo skupino vozil. V NoviV sem krenil na sever, da obvozim znak prepovedi vožnje in morebitno policijsko kontrolo ter se vključil nazaj na Jadranko v Klenovici. V začetku je kazalo, da bo OK, le tisti obvoz me je pošteno spotil, vozil sem po šodru, ki ga je razjedla deževnica zadnjega naliva. Velebit s kapo, zanesljiv znak za burjo Vzel sem si čas za fotkanje, vidljivost je bila idealna Novi Vinodolski... ja, vinogradi... Kam pa zdaj ? Proti jugo-zahodu.. po šodru, kar naporno V Senju sem sušil premočena oblačila in ob čakanju, da se roba posuši, naročil (ne priporočam) kalamare nadaljeval sem po D8, kljub zapori za I.skupino. Enkratno! Ta kažipot me je spomnil na tisto hudourniško pot... Burja se je, navidezno, umirila a je klobuk nad Velebitom oznanjal, kaj sledi Večer na Murterju je bil lep Jutri, v nedeljo, moram v Ljubljano. Še ne vem, kje bom vozil...

Naš tamali je muvi star ratu!!

Start v Paklenici ob lepem sončnem vremenu, potem pa opozorilo za burjo in prepoved vožnje za vozila I. kategorije. Bolj kot burja, ki je praktično do Karlobaga ni bilo, so me skrbeli "kunolovci". Zaradi prepovedi tudi v smeri Senja sem jo "mahnil" v hribe. Baške Oštarije "vlejče ko strejla". Med Gospičem in Otočcem nekaj dela na cesti. Na Kapeli sonce vendar le 7 stopinj. Včeraj in danes skupaj 788km.

Cca. 114400km

One candy...

še zadnji topli utrinki pred zimo

Če so pa lahi tako gor na polproizvod nataknil, skoz samo 200 drgnem, najprej nekaj kompletov prepereli SC SP, ma je po 2500 km spred in zad zginla, pol sem na metzeler M 7 RR perešaltu, zdržijo tam do nekje 5000 - 6000, z njimi sem tudi oddrajsal in poletel, fajni občutki ...., pa jih še kar drajsam ..... Nekoč, davno nazaj, v rani mladosti sem se preganjal z motokros motorji, ti so spred in zad vedno opletal, mal, al pa mal več, levo in desno, zato sem takih situacij navajen, posledično je men čist vseen kakšne gume trajbam, ker je zame vse dobro, oz. vse predobro za vožnjo kakršno jest zmorem ..... Mi je pa fino brat experte, kateri opisujejo o občutenju nekih povratnih informacija, vodlivosti gume, trdotah bočnic, prehodih iz trde na mehko zmes, trdotah karkase, pritiskih v gumah, koliko oni vse še tako minmalne razlike občutjo in kakšen grozno velik vpliv ima to na njihovo vožnjo, da se morajo zaradi tega prilagajati gumi, spreminjati stil in način vožnje, da se pol komaj dobro - varno počutjo v vožnji ..... Jest priznam, nimam pojma o gumah in me to tudi ( teorije, zgradba, tehnične lastnosti, pritiski ) grozno ne zanima, jez se usedem na motor in gasss ......, uživancija ..... Vidiš, zato ne morem kej dost pisat o gumah, zato to zadovoljstvo prepuščam drugim bolj poučenim, z boljšimi abčutki .....

....priprave na zimo Lp, notranc

njemu tudi moped ne nudi kar hoče, bilokateri razn BMW Zdej, če pa resno: poznam par zglednih rejserjev, ki znajo olupiti gumo in imajo izredno solidno vožnjo, brez napak a hitro in vozijo, ne boš verjel SF+ (Rumeni, Živnorc) itd... Če bi vsaj mal prebral, kaj nekateri napišejo, ko so jo gonili po Grobniku, racelandu, če bi pogledal slikice, ki jih prilima @kronikpotem ne bi takih budalaštin pisal. Poznam pa celo nekaj spet zglednih rejserjev, ki so na GSu šolali marsikoga in to na conti trail attack. Ja tut @krucimuci je med njimi, pa Solorider, pa Nearrein itd. Ljudje, ki so sposobni peljati vsako kurčevo gumo dobro. Zato, tale fama okrog sovraštva ali pa slepe zaljubljenosti do neke zadeve je vsaj po mojem prepričanju malce pretirana. Si opazil da @kmet2 nisem omenil? On tudi z leseno gumo pelje bolje kot 90% drugih motoristov

Pol četice čuva ribice pred čapljo...

Včeraj proti "kurjem kljunu" danes pa Jadrankaaaaa... Ob startu v Celju oblačno vendar cca 18 stopinj, potem pa se je nekje v Mokronogu zjasnilo in občasno je do Josipdola bilo celo 20 stopinj. Nekje pred Generalskim Stolom... Na Kapeli in Vratniku megleno in 11 stopinj, za vodo pa 17-18 stpinj in prazna cesta. Odsek Karlobag, Lukovo Šugarje sem seveda ponovil. ŠAJBA! TEMA... ????

Am utisnu oblacne Kilometer Po pesku

Načrt je bil ribolov... ampak burja ga je odnesla. Prav, se gremo pa navtično kulinariko

. tud Ronaldo ni več to kar je bil včasih

moj versys gre po gpsu 238kmh, ac obvoznica reka, oktober 2018, rahlo popimpana elektronika ne wobla

tut preko Bosne al pa Hrvaška ima dooolge ravne odseke, če je, ga lahko uporabiš če ga ni ti je pa dolgač kot na AC,. V primeru dežja in potrebe po hitrem transferu je AC kot suho zlato, sploh ko se cel dan voziš po 35C, vmes kako kazen plačas in na koncu ko se ti mudi je vhod na AC kot vhod v nebesa,

Sej se ne vozis na tempomatu po golici. Tempomat imas cez vasi. V 6. 55km/h, ker itak stevec laze.

Nic ne suva. En tak motorcek je za fijakat se lepo pocasi naokoli. Tisti ki hoce dirkat, bo moral po cem drugem poseci.

Sej to se vedno sam vozim. Startamo skupaj, pol me pa v gostilni pocakajo.

Včeraj je bilo precej vetrovno ...

Sprej kot sprej. Ene tri piksne Motula sem spraznil na svojem. Ma niti ni važna znamka, kot to da se redno maže. Frčijo pa več ali manj vsi... eni bolj drugi manj. Tisti, ki manj frčijo so potem bolj nadležni, ko je treba pucat feltno, ketno ali pa zobnike. Uglavnem se ni za sekirat. Feltno kamot spucaš z WD40, ki ga špricneš na krpo. Če te moti, da leti na vse konce pa probaj taktiko večkrat po malem. Isto je z pucanjem… lahko drgneš enkrat na sezono kot majmun ali pa pucaš za sproti. Jaz jo recimo večkrat samo obrišem z starim kuhinjskim prtom... ko je ketna topla, gre stara mast lepo dol.

najprej se naučiš poiskati iskalnik na strani (Ctrl+f - če ga ne najdeš)- btw govorim o vseh straneh , na katerih iščeš karkoli , tudi tu - vtipkaš željeni niz - začneš z najkrajšim v tem primeru "cafe" - in če na forumu novinci ravno ne odpirajo za eno vprašanje cele nove teme - in imaš iskani rezultat na 3.mestu takoj za zadnji čas najbolj obiskano temo "z900 cafe..." za vse predelave potrebuješ strojniške risbe/načrte , nek "elaborat" s podrobnim opisom predelave določenega dela v katerem so navedeni uporabljeni postopki in materiali naprimer : "matica M6 DIN985 , razred 8 , svetlo cinkana" ... seveda mora natezna , vzvojna in strižna trdnost materialov ustrezati izračunani ali predvidevani obremenitvi iz samih izračunov , ki so del elaborata, ki si ga naredil. rezanje, krivljenje in varjenje : tehnične risbe , izračuni in točen opis priprave samih obdelovanih delov s točnim opisom postopka : kje boš/si odrezal, pod kakšnim kotom boš pripravil nov stik za varjenje (te stvari so načeloma standardizirane s postopki priprave pred varjenjem - določeni so koti , razmaki za korenske vare) ,kakšno notranjo ojačitev spoja boš dal na stik dveh cevi , način varjenja (plamensko,obločno,MIG/MAG/TIG) , uporabljen dodajni material(tip in model elektrode pri obločnem varjenju , tip in odel žice pri MIG/MAG, tip in model žice pri TIG) , ki mora seveda ustrezati željeni/potrebni kvaliteti zvara , ki si ga navedel v izračunih v elaboratu.. ta del elaborat mora biti podpisan s strani varilca , ki je imel v času varjenja veljaven atest , ter priložen račun od varilca če to nisi ti osebno. za rezkane ali stružene dele - sploh nosilne /obremenjene dele (osi koles , puše) moraš priložiti poleg delavniških risb in izračunov tudi dokazilo o nakupu točno tega materiala , ki s svojimi lastnostmi ustreza izračunu ter certifikat/tehnični list od proizvajalca na katerem pišejo vse lastnosti materiala. pa tako naprej po papirnati vojni in ne pozabi na "Ctrl+f".. veliko sreče. DAMI34 pa lepo poprosiva , če bo to prestavil v ustrezno temo kajne..

ne znam zasto si toliko skeptican prema proizvodima Made in Slo ?! Da se malo maknemo od motora: gorenje, cimos, iskra elektronika ........ vratimo se na motore: akrapovic i savatech / mitas. a na slici se vidi jedna moja prednja koja je izdrzala dvije zadnje..... malo me iznenadilo kako se brzo trosi pri kraju

Sej ni trditev, ampak pac dejstvo da je mitas nepoznan v motosvetu. Nankang so bile se bolje ocenjene pred leti. Bi jih kupil ce ti jih nekdo predlaga? Jaz jih ne bi evo. Mitas bi vzel samo zato ker so slovenske, ker vem da je v sloveniji ogromno know-howa, pa da ne bi znali ene gume narest. Ampak nekdo drugi, anglez, nemec, francoz ... bodo pac skepticni kot sem jaz do nankanga.

Tak se to dela

Burja!! VID_20181114_101028.3gp

Ker z "iransko kmetijo" ni šlo (srečanje), sem jo mahnil pa naprej. Kaj preostane motoristu drugega, kot da gre pogledat motoristični tempel Om-Banna. Pot je sicer malo daljša (8800 km), a vsak km doživetij šteje !! In teh doživetij je bilo do sedaj uuuullaaaalaaaaaaa, . .. ;-)

tak al tak mi je vseeno

D222? Meni ni nikoli zdrsnila. Nobena. To imas nekaj narobe z vzmetenjem, ali pa celim motorjem.

ja nemam vise niti jedan video na internetu. policija rado pregleda takve uratke i salje kazne na kucnu adresu.... da bilo je i toga! Ova dva linka sa you tube su rijetki gdje nema nikoga ispred Snimao je moj prijatelj.

.....de ne odtržeš zajle in zdrobiš ročke za gas.

S poti se ne bom nič oglašal, ker nimam dovolj pametnega fona ...

Umoran, umoran sam prijatelju, umoran..

Še nekaj lepih slikic

Moj sin gre eno leto na Novo Zelandijo. In takole pakira zadeve za s sabo: K sreči smo še pravočasno ujeli slepega potnika

u torkih se to dela brez rok

Že spet Se je predal Drgač pa sem še na furci. Še ni konc.

Tudi meni je telelever všeč, čeprav se mi je v začetku zdelo malo čudno. Ko pa se ga navadiš, ko ugotoviš, da gre motor v vseh pogojih tja, kamor želiš da gre in ko spoznaš , kako fino je, da motor, neglede na nagib, ob pritisku na zavore ne širi ali kakorkoli spreminja linije, si česa boljšega ne znam predstavljati. Da o udobju ne govorim. Govorim o lastnih izkušnjah in neposredni primerjavi, ker je pri hiši kar nekaj motorjev različnih segmentov...

Se "pardoniram", dodajam še slike iz Džodpurja

15.dan: Skopje -Kumanovo - Vranje - NIŠ (Ćele kula 43.312475, 21.923708) - Knić 43.931515, 20.750452 Beograd (stolp Avala 44.695962, 20.514772 Na poti proti Beogradu sva se ustavila še v Nišu (ja in mali pripadnik etnične manjšine mi je pokazal sredinec....olika pa taka hahaha) in si pogledala ostanke Ćele kule, ja lobanjic ni ostalo prav veliko. Ob poti sva opazila slavni bus (repliko sicer) iz Ko to tam opeva ….selfi, dva, potem pa «za Beograd, firmom Krstić...no ja firmom BMW« hahahhah. Ker sva bila zgodnja sva za naslednji dan planirani obisk Avale opravila kar ob sončnem zahodu, na vrhu ob razgledu spila ene »bršljinke« hahahah in benko, potem pa do apartmaja….fensi čist…..svašta, samo v Srbiji ……savna v dnevni hudoooooo. Tako da se je dalo preživet tud to, da se je zunaj ulilo in da nisem prišla do svojih knedlov hahahah.

In spet sem sam. Za vse (bom) moram "poskrbeti" sam. Kdaj bom vstal, kje bom jedel ali spal, kje bom zavil levo ali desno. Edini, ki me spremlja neglede na moje odločitve je lastna senca in nič drugega. To je zame tisti pravi užitek potovanja, ker sem "sam svoj mojster". Zato zjutraj malo kasneje vstanem saj imam cel dan na voljo, da prispem v 60 km oddaljen indijski Amritsar. Mejne formalnosti na Wagha prehodu so sorazmerno hitro končane. Le indijski organi so bili malo bolj natančni pri pregledu. A v približno 2,5 ure sem že zapeljal v Indijo (Koromandijo). Kljub indijskemu prometnemu kaosu v mestu, sem uspešno našel in zapeljal na dvorišče iskanega hostla. Po dobri minutki barantanja za ceno (še predno sem videl sobo) sem že parkiral G-ja pred svojo sobo. Še dobro, da sem "zbarantiral" za ceno (mogoče celo premalo), saj je bila posteljnina že dobro "uporabljena" od predhodnika(ov) in bolj kot ne neoprana. Zato sem preventivno nanjo pogrnil raje svojo spalno vrečo. Sem vsaj spal "na svojem". Ampak to spada v avanturo in sem na takšne in drugačne "pripetljaje" že vnaprej računal. No, bila je vsak kopalnica – WC na solidnem nivoju. Če nisem ravno mlad in bogat sem bil pa vsaj "lep in urejen", ko sem odšel v mesto. Poizkušam najti PC servis, v katerem sem si iz pakistanske Quette naročil zamenjavo počenega ekrana na mojem prenosniku. Ker me ljudje pošiljajo od ulice do ulice – seveda napačne – se na koncu odločim in se usedem v kolesarski tuk-tuk, da me možakar "prigoni" do iskanega servisa. Vendar je tudi ta imel nemalo navicijskih težav in neuspelih poizkusov "pristanka" na pravem naslovu. Končno se mu posreči in v pol ure je prenosnik "kot nov" in že se peš vračam po bolj kot ne umazanih in smrdečih ulicah nazaj v hostel. Med presenečenje prvega dne Indije je predvsem smrad, ki me je pričakal na ulicah. Dosedanje vedenje o Indiji je bilo omejeno bolj na smeti in svete živali, ki sobivajo na ulicah mest. A pozabil sem, da se te "svetinje" morajo tudi "olajšati" tu in tam. In kaj je bolj primerno kot to, da to opravijo kar na ulici. Tako sem že prvi dan Indije spoznal, da je med turističnem ogledovanjem zanimivosti zelo pomembno opazovanje kje hodiš, kam stopiš. Drugače se ti kaj hitro lahko zgodi, da začutiš neprijetnost, ko stopiš na "mino presenečenja". Kasneje na potovanju po Indiji sem videl, da niso samo krave vsega krive. Tudi prašiči in psi pustijo marsikakšen iztrebek na ulicah in cestah. Žal se tudi "homo sapiens" tu in tam spozabi. Nikakršno presenečenje ni bilo videti kako opravi svoje "delo" kar na cesti (dobesedno). Niti toliko sramu – kulture nima, da bi stopili nekam na skrivno mesto, ampak opravi kar na mestu "trenutnega navdiha". O "urinskih dišavah" pa niti nebi izgubljal besed. Vsakih nekaj minut pešačenja po ulicah nosnice zaznajo, verjetno človeško "urinsko prisotnost". K sreči obstajajo tudi lepše stvari. In ena je zagotovo Zlati tempelj v Amritsarju, ki si ga grem ogled na večer. Le-ta je bil na mojem spisku želja – "moraš videti". Zlati tempelj, znan tudi kot Sri Harmandir Sahib je najsvetlejša in najpomembnejša romarska točka Sikov. Kot je navada, se po "svetih" mestih hodi bos, zato obuvalo pustim v zato določenem odlagališču. Prav tako si moram na glavo povezniti oranžno pokrivalo – ruto. Čaka me še sprehod skozi bazenček z vodo, da se "očistim" in že se sprehajam med množico Sikov okoli "bazena-jezera", znotraj katerega se nahaja Zlati tempelj. Pogled nanj je bil prekrasen, zato seveda s pomočjo stojala fotografiram kot nor. A naenkrat me za rokav nekdo pocuka. Ker se med sprehajanje okoli templja gnete ljudi sem ignoriral omenjeno cukanje, misleč, da gre za naključen pripetljaj. A cukanje ne pojenja in oko odmaknem od okularja. Ozrem se in za hrbtom mi stojita dve pojavi v čudnem kostimu in s sulico v rokah. Prva misel, ki mi švigne skozi glavo je, da se želita slikati. Nebi bila prva, ki bi me ob sprehajanju okrog templja zaprosila za takšno uslugo. A v naslednjem trenutku mi odpihneta mojo misel glede fotografiranje njiju. Na lep, preprost in ne ukazovalen način mi povesta, da je fotografiranje dovoljeno, a ne s foto stojalom ! Zato začnem z zlaganjem le-tega. In hecno, celo pomagata mi pri zlaganju. Ob tem mi razložita, da gre le za varnostni ukrep in stojalo kot "smrtonosno orožje" ni dovoljeno. V redu, grem naprej, povečam ISO na aparatu in nadaljujem s fotkanjem. A žilica mi ne da mira in že po nekaj 10 m, ko se "suličarja" odpravita v drugo smer spet izvlečem stojalo. Raztegnem ga le na 1/3 dolžine in ob preventivnem gledanju levo, desno spet veselo škljocam. Takšno početje me pripelje do nove avanture . . . *VOPP Res, da je Zlati tempelj zaslužil največ pozornosti, a tudi okoliške zgradbe so bile vredne "fotografske dejavnosti". Še sreča, da Siki ne dovolijo "svetinjam" k templju ter okoliškim lokacijam in sem zato lahko brez skrbi občudoval prekrasno osvetljene zgradbe brez strahu, da me na tleh čaka "presenečenje". A bolj ko se, ob vračanju, bližam svojemu hostlu, postaja "indija" vse bolj prisotna in gledanje pod noge zelo potrebno v izogib "neprijetnostim". Naslednji dan dopoldne se v bližini hostla dogovarjam s skupino šoferjev tuk-tukov, da me zgodaj popoldne nekdo z najboljšo ceno odpelje pred IND/PK mejo na ogled znamenitega ceremoniala ob spuščanju nacionalne zastave in zapiranju železnih vrat na meji. Ob 14.uri že sedim v tuk-tuku in šofer uspešno manevrira v in skozi mestni prometni kaos. Čez eno uro sem že v moški koloni (ženske imajo svojo) in čakam na osebni pregled pred dostopom na "stadion" od koder bom opazoval "čudo od ceremonije". Še sreča, da me je voznik opozoril, na varnostne ukrepe, ki me čakajo. Zato sem s sabo vzel le 2x fotoaparat (brez torbic), rezervne baterije, kartice, mobilnik in denarnico v katero so prav tako skrbno pogledali. Varnost je varnost, pravijo. In potem sledi dobro uro čakanja na tribuni "stadiona", da se je začelo. Ker je Indija večja in močnejša je njihov "stadion" bistveno večji kot pakistanski. A njihova glasba in govorec pred začetkom in med samo ceremonijo ni nič kaj tišji kot indijski. In v tem stilu poteka tudi cela ceremonija. Razkazovanje kdo je boljši, močnejši, glasnejši, naj . . .., naj . . . .. pač "otroški vrtec". Vseeno je to vredno pogledati. Sem neizmerno užival ob gledanju korakanja, dvigovanja nog, kazanju mišic v stilu "ko vas *ebe" , itd.?! Po približno eni uri "atrakcije" se že nahajam pri "mojem" tuk tuku in čakam, da se šofer nekako prebije iz mravljišča premikajočih. Vsi želimo čimprej priti ven iz tega kaosa, ki ga naredi več tisoč glava množica obiskovalcev. Naslednji – zadnji – dan v Amritsarju zopet namenim Zlatemu templju, saj ga želim videti in pofotkati tudi pri dnevni svetlobi. Foto stojalo ni potrebno in nepotrebnega srečanja s "suličarji" ni v načrtu. Gneča zopet nepopisna. Sem mislil, da bo kaj bolje a mi razložijo, seveda kasneje, da je tu le proti jutru malce bolje. Sicer pa 24/7/365 gneča. Je pa še ena stvar, za katero nisem vedel. Gostoljubnost v templju Siki kažejo tudi tako, da vsakodnevno razdelijo ogromno obrokov tradicionalnega indijskega obroka - riža, juhe iz leče in čapatija, ploščatega kruha, narejenega le iz moke in vode. V mestu je tako le redkokdo lačen, saj se lahko vsakdo brezplačno nahrani v templju. Hrano in denar, ki ju prinesejo verniki ali donatorji, porabijo za pripravo obedov. Sikovski templji sicer priskrbijo hrano in prenočišče za vsakogar, ki potrebuje pomoč. Kasneje sem vseeno dobil manjši obrok hrane nekje drugje. . . *VOPP Prvi tridnevni stik z Indijo je uspešno za mano. Se že veselim kaj mi bodo prinesli naslednji dnevi-tedni. Se nadaljuje …

Dan znotraj ograjenega prostora na policijski postaji v Taftanu se preveša že v pozno popoldne. Naenkrat se odprejo velika železna vrata in vsi trije pričakujemo, da se bo na dvorišče pripeljal še kakšen popotnih, ki se nam bo jutri pridružil v konvoju. Hitro ugotovimo, da smo se zmotili. Na dvorišče prihajajo in prihajajo številni Pakistanci, med njimi mogoče tudi moški drugih nacionalnosti – kdo bi vedel ?. Po ravnanju lokalnih policistov vidimo, da so to posebne vrste "popotnikov". S pomočjo "ostrih" besed in "bambusovk" jih postrojijo in za vsako neposlušnost hitro "okusijo" kakšno kinetično energijo proizvaja bambusovka. Mi trije se na hitro umaknemo v notranjost zgradbe in skozi okno opazujemo "vzgojne ukrepe nad popotniki". Spoznamo, da gre za ilegalce, ki poskušajo poiskati srečo v "lepšem svetu". Žal je bilo njihovo potovanje zaustavljeno (zaenkrat ?) v Taftanu. Že v trdi temi se zopet odprejo vrata in "popotniki" začnejo vstopati na avtobus, ki se pripelje pred dvorišče. Avtobus odpelje, velika železna vrata se zaprejo in mi se skoraj brez besed odpravimo spat. Seveda še nekaj časa ne morem(o) zaspati, saj mi (nam) misel na odpeljane "popotnike" ne da spati. Zjutraj pridelo pripadniki Levies, ki predstavljajo paravojaške enote v pakistanski provinci Balučistan. Delujejo kot organi pregona, pristojni za vzdrževanje javnega reda in miru v pokrajini. V našem primeru pa predstavljajo našo varnostno spremstvo za vožnjo skozi Belučistan. Ta del Pakistana je "nekoliko nemiren" in Levies, policija ter vojska poskrbijo, da se turistom-popotnikom ne zgodi kaj "nepotrebnega". V njihovem spremstvu vozimo tako od kontrolne točke do kontrolne točke. Včasih so te točke narazen tudi po 50 in več kilometrov. Včasih pa . . . "Buh pumagi" ! Na razdalji približno 1. km smo imeli 3 (tri) kontrolne točke. To pomeni 3x čelado dol, 3x zapisati podatke iz potnega lista, 3x . . ., in vse to početi pri 47st.C v senci, le-te pa v glavnem ni bilo. Občasno so tudi Leviesi imeli dovolj vročine in so se ustavili v obcestnih "kafičih", kjer smo z njimi popili čaj. Zgodaj popoldne nas naši "Leviesi" pripeljejo do Dalbandina, kjer nas "namestijo" v Al Dawood - edini "varni" hotel v mestu (hotela ne smemo zapustiti za večerni ogled mesta !). Po nekaj dneh zopet vidim sobo s kopalnico in školjko ! Vauu, kakšen luksuz, postati zopet človek (umit in urejen). Medtem, ko sem "preizkušal razkošje" kopalnice, sta Nemca zaspala kot otročička. Vročina tega dne ju je res dotolkla. Naslednje jutro že nekaj čez 6. uro nadaljujemo proti Quetti. Vsem ta zgodnja ura zelo ustreza, saj so jutranje temperature še dokaj primerne za "veter v laseh". Žal se proti 10. uri dopoldne temperature že tako povzpnejo, da postane vožnja, predvsem pa pogosti postanki na kontrolnih točkah zelo neprijetni. Ob tankanju rezervoarjev naših motorjev si pogosto dokupimo tudi vodo v plastenkah. Ravno ta dan "dosežem" osebni rekord v popiti tekočini-vodi. Sedem (7) litrov jo je steklo po grlu ! Uboge ledvice, ki so doživele takšen "naliv". Če odmislim žejo, večjih težav z vročino nisem imel. Kar pa ne moram reči za oba Nemca, predvsem Max je dvakrat "izsilil" krajši postanek v obcestnih "gostilnah – trgovinah", da se je osvežil in malo opomogel. K sreči so bili "čuvaji" razumni in niso komplicirali zaradi nepredvidenih postankov. Z vožnjo po dolgočasni-puščavski pokrajini se popoldne le pripeljemo do periferije "nevarne" Quette. Tu Leviese zamenja policija oz. protiteroristična enota policije na motorjih ob pomoči oklepnega vozila. Kar nekaj spremstev skozi mesto zamenjamo do "zloglasnega" Bloom Star hotela, kamor je "dostavljeno" 99% vseh popotnikov, ki potujejo(mo) skozi Belučistan. V hotelu smo prisiljeni trikrat prespati saj smo prišli dan pred 1. majem, ko imajo tudi Pakistanci "praznik dela". Z Nemcema bi rad čimprej nadaljeval, ker imamo vsi "težave" s potekom viz. Njiju muči Kitajska viza, mene pa Iranska pri vračanju, saj z vsakim dnem izgubljam dneve, ki jih bom lahko preživel v Indiji. Naslednji dan (po prazniku) zjutraj pridejo po nas "čuvaji" na motociklih. Z njimi pridejo tudi vozniki tuk-tukov v katere se naložimo (skupaj cca. 10 gostov iz hotela). Odpeljejo nas v mestni urad, kjer moramo pridobiti "čudezni" NOC dokument za nadaljevanje potovanja po Belučistanu. *VOPP Če odmislim nočno ilegalno gibanje po strehi hotela (zaradi fotografiranja) in občasnega "petja AK-47 in podobnih instrumentov" nekje v daljavi, je bilo bivanje v hotelu dolgočasno. Na srečo je hotel imel soliden WiFi in sem uspel s "pokvarjenim" prenosnikom nekako vzpostaviti in naročiti popravilo-zamenjavo displaya v indijskem Amritsarju. Končno tretji dan le nadaljujemo v smeri Lahorja. Po nekaj policijskih menjav znotraj mesta nas na izhodu iz mesta zopet prevzamejo Leviesi. V ustaljeni praksi minulih "spremljevalnih" dni nam potovalni dan dokaj hitro poteka. Mogoče tudi zato, ker je nekaj menjav spremstva potekalo v "letečem" stilu. Sploh se nismo ustavljali (vpis v evidenco) ampak je naslednja "varnost", ki nas je že čakala, samo pomahala naj ji sledimo. To smo sprejeli z odobravanjem, saj smo lahko nadaljevali brez mukotrpnega "slačenja" čelad, rokavic jakn, vse seveda v "toplem" vremenu. Popoldne v okolica Jakobabad-a še zadnjič "opravimo" s kontrolno točko in končno smo "svobodni kot ptički". Zapuščamo pokrajino Belučistan in promet postaja vse bolj kaotičen (malo pogrešamo spremstvo, predvsem skozi mesta). Še dodatno težava nastopi ko se stemni. Sam se sicer izogibam nočnim vožnjam (vidljivost-varnost), a ker sem solidaren z Nemcema popustim in se jima pridružim v nočni vožnji. Glavni razlog, kot že napisano, pač vsem se mudi zaradi izteka viz. Na cesti pa GROZA ! Pravilno osvetljenih vozil na cesti je le peščica. Vse ostalo kar se na cesti giblje pa katastrofa (pešci, vozovi, takšni in drugačni, vse vrste motornih vozil) !! Eni so neosvetljeni ali le delno, eni obračajo ali prečkajo vozne pasove, vozijo v nasprotni smeri, ljudje in živali skačejo preko ceste. Nekateri pa so (predvsem tovornjaki) okrašeni bolj kot vsaka novoletna smreka pri nas. Vse to gledati skozi rahlo "uničen" vizir je GROZLJIVKA ! Z dvignjenim vizirjem pa tudi ne gre, saj je cesta marsikjej "prašna" in je bolje imeti le-tega zaprtega. Na srečo okoli polnoči Nemca le popustita in pri kraju Sadiqabad se ustavimo v obcestnem hotelu s pomenljivim imenom (vsaj zame) "Al-Noor", kar jaz Nemcema "prevedem" v Al si Nor. Glede na cestne "dogodivščine" preteklih ur ime kar ustreza. Naslednji dan je pred nami še zadnjih 650 skupnih kilometrov. Ker nimamo več "čuvajev" smo mislili, da bomo z malo hitrejšo vožnjo in brez nepotrebnega ustavljanja (kontrolne točke) z lahkoto zagledali mesto Lahore pri dnevni svetlobi. A vročina (pogosto "hlajenje" pregretih nemških glav) in kaos na cestah nam malo upočasnijo "napredovanje" proti Lahorju. Tako moramo zadnje kilometre spet voziti v temi. Ponovi se kaotična slika minulega večera. Z veliko sreče se okoli 22. ure prijetno utrujeni pripeljemo do Backpackers hostla. Tu Nemca doživita hladen tuš. Max-a naj bi tu čakala pogonska veriga, ki si jo je naročil v naprej in naj bi jo tu zamenjal. A glej ga zlomka, prišlo je do "lokacijskega šuma". Pošiljatelj mu je verigo poslal v hostel, ki je na čisto drugem koncu mesta. Nemca se odločita, da se takoj odpeljeta tja in se ne bosta vračala čez kaotičen nočni promet Lahorja. Tako je naše enotedensko skupno potovanje na hitro končano. Jaz po strmih stopnicah v tretje nadstropje na spanje, ona dva pa še nekaj kaotičnih km do verige. Se nadaljuje …

jp, včasih gledam njegove slike kr mal z nostalgijo v očeh