Dvorana slavnih

Mi smo dva tedna nazaj prišli iz Irana (po luftu). Skratka situacija je trenutno zelo ugodna za potovanja sploh kar se tiče stroškov. Če menjaš na ulici dobiš za 1 EUR med 150.000-200.000 rialov. Samo nekaj stroškov Poln rezervoar goriva (cca 35l): 2 EUR Obrok v restavraciji (1-1.5 EUR)...top shit restavracije (cca. 3 EUR) Vstopnine 0,25-1,5 EUR Turistov praktično ni zaradi vse propagande v medijih...... So pa sedaj uvedli elektronsko vizo, ki je zaradi USA ne lepijo več v potni list ampak jo imaš na ločenem papirju.

Naslednji dan smo pokonci ob 8 uri, pozajtrkujemo v hotelu, se poslovimo od prijaznega osebja in že smo na motorjih, odpeljemo se do trgovine v centru mesteca, kjer se ustavimo pred trgovino, da nakupimo pijačo za po poti. Kot prejšnji dan, tudi tokrat zunaj stojijo penzionisti ob debati, med njimi tudi tisti, ki je včeraj ˇiz prveˇ vedel za našo Slo in celo za Ljubljano.......nekako nam ni bilo jasno kako, saj se do sedaj na poti večina, ni vedela od kje smo, kaj šele, da bi vedeli za naše ˇnajlepše mesto na svetuˇ, zato v času, ko so ženske zaposlene v trgovini, stopimo do njega in ga kar v našem jeziku, povprašamo kako pozna našo državo.......razloži nam, da je bil prof. zgodovine in geografije v srednji šoli v Tbilisiju, sodeloval je tudi z državnimi inštitucijami, mimogrede nam razloži tudi, da sta Tbilisi in Ljubljana pobrateni mesti razgledan in prijazen možakar........plačamo jim kavo, se poslovimo in že smo na motorjih ....peljemo se nazaj po cesti, ki se vije po soteski in smo jo včeraj že prevozili......vožnja zanimiva zaradi raznolike okolice, pripeljemo se do trdnjave Khertvisi, ki "kraljuje" na vrhu hribu ob sotočju rečic, kjer zavijemo desno v drugo sotesko rečice Mtkvari, cesta se zoža, pelje po razgibani pokrajini, zato je vožnja superca...... skozi naselje Vardzia in kaj kmali zagledamo v daljavi znamenito mesto vklesano v skalo ..... Vardzia caves.....pripeljemo se do prvega večjega P za osebna vozila in buse, peljemo naprej do manjšega P za osebna vozila ob vznožju hriba, kjer najdemo prostor za motorje ob hišicah v katerih se prodaja hrana, pijač in spominki..... opremo odložimo na motorje, park mojster pokima, da bo pazil.....glede na to, da je vhod v jame višje in je potrebno nekaj pešačenja, odločimo se, da kupimo karte in se peljemo gor z minibusom, ki vozi obiskovalce.......nekateri turisti gredo tudi peš, kar je ob primerni obutvi in vremenu tudi prijetno..... Ime Vardzia pojasnjujejo številne stare legende, tista, ki je zgodovinarjem nekako najbolj blizu pravi, da ime Vardzia prihaja iz perzijske besede "varja" - tako so Perzijci imenovali stare državljane Gruzije......poenostavljeno torej....Gruzijske jame Zgodovina jamskega samostanskega kompleksa sega v 12. Stoletje, v najbolj cvetočem obdobju tega jamskega verskega mesta je tu živelo 2000 menihov. Samostanski kompleks jam je dejansko velikanski, ogromna južna stena je visoka preko trinajst nadstropij, v njem je preko 400 sob, 13 cerkva in celo 25 vinskih klet ja žejni niso bili. Cave City Vardzia je bila zgrajena kot varna utrdba namenjen za obrambo, naravni sistem podzemnih jam Mount Erusheti je bil odličen za ta namen in povezavo s trdnjavo, ki se je gradila v času vladavine Georgea III, nadaljevala pa njegova hči Tamara. Samostan je bil popolnoma skrit v globinah skal, ter z labirinti podzemnih prehodov povezan s površjem. Najmočnejši potres v zgodovini teh krajev, na koncu XIII stoletja, je dodobra preoblikoval zunanji del pobočje in spremenil zunanjo podobo gore, posledično tudi kompleksa. V naslednjih stoletjih so to območje vključno z Vardzijo, večkrat plenile tatarsko-mongolske in perzijske vojske, ti zadnji so leta 1551 povzročili velik požar. Ta katastrofa je vzela življenje menihov samostana, vendar je paradoksalno zagotovila nesmrtnost umetnosti v samostanu, namreč freske na stenah, skrite pod sajami, so se tako varno ohranile do danes. Vsekakor pestra, kruta in zanimiva zgodovina. Danes je Vardzia zelo obiskan nacionalni verski spomenik Gruzije, ki je umeščen na Unescov seznam svetovne dediščine. To podzemno mesto je res impresivno s svojo monumentalnostjo in kompleksnim sistemom prostorov v katere gre menda 20000 ljudi, tempeljski kompleks združuje petnajst cerkva, katerega srce je še vedno veličasten tempelj Marijinega vnebovzetja. V kolikor vprašate gruzijce, na katero zadevo so zelo ponosni, bo večina omenila Vardzio. Turistično zelo obiskan urejen kulturni objekt, opremljen z električno energijo, primernimi stopnicami in varnostnimi ograjami, je pa seveda vseeno potrebno pazit pri hoji kam se gleda ...... Vzeli smo si celo dopoldne za ogled, res impresivno, pa noben od nas veren, na tem mestu je bilo čutiti neko mirnost, tako smo si vzeli čas.......tudi z mislijo, da verjeno naše noge ne bodo več hodile po tem svetem kraju. Glavni vhod v jamo vodi skozi majhen zvonik, ki je bil zgrajen po hudem potresu, pot vodi v osrednji tempelj Marijinega vnebovzetja, ki se nahaja v velikem prostoru, ki je bogat z edinstvenimi freskami na katerih so obrazi svetnikov. Oboki v templju so naslikani s tradicionalnimi svetopisemskimi temami, po legendi je tu kraljica Tamara našla svoj večni počitek. Cerkev Marijinega vnebovzetja se nahaja globoko v skalah, od zunaj se lahko vidijo samo loki in oboki ob vhodu verandi, ozki prehodi pa vodijo do skrivnih v globinah jame, kjer so druge manjše cerkve in templji. Smo se kar sprehodili po skalah in votlina, ter vseh verskih prostorih. Imel sem sreča, da sem ob bil nekako najbolj firbčen in pred vhodom v cerkev srečal angleško družino s šoferjem-vodiče, ki smo jih srečali na Armensko Gruzijski meji....pozdravili smo se , poklepetali, nato pa sem se pridružil njihovem šoferju, ki je v dobri angleščini pojasnjeval zadeve, ki sem jih na na kratko povzel zgoraj. Z njimi sem "prepotoval" jame in zgodovino, tako, da so ostali pri vhodu v kompleks že nestrpno čakali, ko sem prišel nazaj. Zopet prevoz nazaj do P, nakupimo še spominke in na motorje.......plan je bil, takoj zaviti na zahod preko Gruzijsko Turške meje, kar smo tudi brez večjih komplikacij uspeli, seveda nam je vsa papirologija na meji in vzela nekaj časa. Od meje naprej smo bili spet na dobrih Turških cestah in zopet smo se počutili bolj domače, hitrosti pa so bile večje, odlična cesta nas je zavito "vodila" preko relativno visokega prelaza in temperatura se je z +35 st. na vrhu spustila okrog +10, tako, da je bilo kar "frišno", vseeno pa uživancija v vožnji in malo počitka na vrhu. Nato pa naprej, čim dlje po centralni Turčiji proti Kapadokiji, našem naslednjem cilju.

Ne vem zakaj se nekateri specifični modeli nenehno tako zavzeto vsajate v vse kar nima znaka bavarske vetrnice. Kaj je tako nerazumljivega v tem, da nismo vsi navdušeni nad vodoravnimi cilindri, ki mimogrede izgledajo kot štrleča ušesa tistega retardiranca z benđotom v filmu Deliverance? Kaj vas nenazdnje briga kaj drugi vozimo ko sami lebdite meter nad zemljo v svoji vzvišenosti? Dajte razumet, da vam nihče nič noče in, da vam želimo vse lepo v vaših užitkih in da nam je prav malo mar za njih in, da ne prosimo nobene razlage o tem, kako vi uživate. Takšni ste kot LGBT skupnost...nenehno se počutite ogrožene in nenehno pojasnjujete svojo drugačnost. Ok...razumeli smo...ste drugačni in nas, ki pač razmišljamo drugače, pustite pri miru. Zdaj boste imeli svojo novoletno zabavo in tam lahko v miru orgijate na svoje modele. Mi, ki ne razmišljamo kot vi imamo pač svoje veselje in to veselje ne vključuje vaša nenehna pridiganja za katera se čutite poklicani, o tem kaj ostali vozimo in kaj bi po vašem mnenju morali vozit. Ob nakupu naših motorjev smo dobili ključe in račun...brez zaveze k enoumju in neumju...

na jadranki smo meli zaključek

Lej, jaz sem te ponovno blokirala. Ne zaradi prijave dr. loodey, ampak zaradi tvojih nebuloz. Zaradi sovražnega govora, zaradi posploševanja, zaradi tvoje večne paranoične gonje proti vsem migrantom. Za zmerjanje vseh migrantov s posiljevalci, pedofili in nazadnjaki. In ko boš imel spet dovoljenje pisati po forumu, ti bom visela za vratom in prva taka ali podobna objava te bo ponovno odpeljala na hladno. Ja, sem mnenja, da se svoboda govora konča, ko s svojim klevetanjem delaš škodo in ponižuješ vsepovprek brez kakršnihkoli dokazov.

Vse te kvazi migrante bi morali na meji polkrožno obrnit in sterat,ker ko jih enkrat sprejmeš avtomatsko dobijo večje pravice kot mi državljani.Ko so enkrat not, je potem konc,ker jih potem kao ne morejo nazaj poslat. Mislim,da imamo doma precej veliko problemov sami s sabo,revščine je vsak dan več in najprej moramo poskrbeti zase potem za druge. Očitno bojo tolk časa sral,da bojo pemetne države spet zaprle meje,naši troti bojo pa samo gledal in vso to sranje bomo fasali mi.

Vedno se najde kupec! Tudi tokrat! Ded je najbolj vesel, da je dobil vozilo z “pedigrejem” on Zvoneta! Sedaj pa ima problem, ker ne seže do tal z nogami in išče škornje z 5 cm platformo

Migracije so bile in bodo. Na to je potrebno gledati s svetle strani, s spoštovanjem in ljubeznijo do soljudi. Sovraštvo pelje v hude konflikte, še posebno, če ti ga vsili nekdo tretji. Sam sem na svoje oči videl izraze v očeh otrok, mater in očetov, ko so bežali pred strahoto in to je grozno. Verjemite, da želja po miru in normalnem življenju ni nič slabega. Bojite se za obstoj slovenstva, ob enem pa je gledanost kmetije, raznih tretje razrednih nadaljevank ... nenormalna. V parlamentu je nivo pogovora nizek, in novice so v glavnem rumene. Nihče drug, kot sami sebi, kopljemo jamo. Najprej pred svojim pragom pomesti in na svojem podstrešju pospraviti. Tako prav zares, se naj vsak pri sebi zamisli, česa in zakaj se boji.

Za manjše intervencije pa tole

Za naše morje bi blo čist zadost, vzdrževanje je cenovno vdržno pa še rikverc ma, k je v našem morju problem obrnt.

letos je dopolmil 70 ..kar ni tako slabo ..

...tole mi je bilo prav simpatično ...

Ne. Ti si to artikulirano in kulturno napisal. “Fantje” pa ne govorijo tega. “Fantje” blaznijo in paranojijo. Norijo. Obnasajo se k ameriske nastnice u pocen filmih.use skup ze vlece na bozjast. Kar nekateri tle gor stipkajo je zrelo za psihiatrijo. In eni trije ne bi hermeticno zaprli mej, ampak bi pustili strelne line in histericno nazigali na vse kar se prmika na drugi strani. Tako so zatopljeni v strazo, v tujega sovraga, da nit ne cutijo kurca u riti, ki so nam ga ta cas uatknili nasi banksterji in nasi politiki.

mau pretiravaš ti s tem svojim branjenjem in zagovarjanjem sej veš koga a ne....in zapomni si...pri nas je svoboda govora....saša lošič,bora đorđević in še par t spodnih so imeli zelo sovražn govor naperjen prot slovencem...zdej se pa pasejo pri nas...mater jim ... dej nim kej napiš...

Cena patruljnih čolnov skupaj z usposabljanjem je bila po podatkih PU Koper nekaj manj kot 1,19 milijona evrov, od tega so 75 odstotkov vrednosti financirali iz evropskih sredstev, točneje iz sklada za notranjo varnost, preostanek pa iz nacionalnih sredstev. https://www.rtvslo.si/slovenija/pomorska-policija-ima-v-svoji-floti-dva-nova-gumenjaka/406160 in pri takih zneskih stojijo zaradi servisov? še mal pa bo hrvaška meja na valeti če bo šlo tako naprej..

Varnostna situacija v zahodni Evropi se je v zadnjih letih, odkar traja migrantska kriza, drastično poslabšala. Lahko si pred tem zatiskaš oči, sam si jih nočem. Svoja potepanja na ta del Evrope omejujem le na tranzit, v kolikor je to potrebno, večjih mest in krajev z večjimi množicami se načrtno izogibam, točno vem zakaj....Skozi wajdowšno npr. pa se zaenkrat še počutim varno, srčno upam da tako tudi ostane. Na tvoje tretje vprašanje lahko odgovorim: zdaj je žal že prekasno, že sam ugotavljaš, da situacije ne obvladujejo....

yamaha 200 stane redna cena med 16750 in 18690e .. tako da glede na vrednos obeh čolnov verjetno ni problem nabaviti še 2 rezervna motorja , ki jih lahko samo zamenjaš v par urah..

Izživljam se čisto nežno

veš da se mi z leti in leti gledanja takega početja vedno bolj zdi da zaradi strahu in neznanja. Ko gre mim kamiona, pade noga kar sam dol, večina je itak starejših občanov, kamion velik pa prikola se mau ziblje, bolj počasi mim,, potem ko 1x končno pride mimo kamiona, pa vidi 100m naprej drugega in se že ustraši, pa pomisli, bolje, da ne grem desno, da mu ne priletim v rit

stari , dihi dihi, kok je migrantov pri nas? Kaka je možnost da ti bodo posilil ženo, pa psa in na koncu še tebe? Na pse so se že v neki vili spravljali, pa so psi pokazali zobe aja, saj tisto so bili naši. Pa fajmoštri ki ti baje serijsko otroke posiljujejo, ups saj ti so tut naši. sej jest tudi, skoz ga neki tolažim.

@sesir jz navijam zate

Ne morem da ne bi ... Nisem veren in nimam nič proti tistim ki so verni, če mi kdo ne začne česa "vsiljevati". Če bi bil veren, in bi se po moji prometni nesreči opiral na "božjo pomoč", bi bil najbrž še vedno na invalidskem vozičku ...

Hja sam glej, jest sm bil na celjskem motoobumu že ene parkrat in še nisem videl, da bi Kawasaki imel razstavljen kakšen model motorja. Ne grem več. Na žegnanje bom pa še šel. Tam ni, da ni motorjev. Jest pa nor nanje- na motorje. Pa še zastonj jih lahko pogledaš, ni vstopnine. Pa še vsedeš se lohk na kakega, so lastniki čist fajn ljudje. Ter druženje... men je vseen, če je človk..črn, zelen, musliman, ateist, krščan. Če je fajn... pa oddaja dobro energijo... se mam lohk dobr tud na žegnanju. Če je pa teslo...mi pa gre na jetra tud, če sva v nebesih.

To bi šlo nekako zraven

pedofile , posiljevace in morilce je treba trajno izločiti iz naše družbe.. napiši da se ne strinjaš z mano. ne upa..

pejte u avto teme.

Bil si blokiran, ker je moderator tako presodil in da zaradi sovražnega govora, točno veš kdaj in kje in katere objave. Lažnih prijav pa ne more biti, ker so lahko samo izmišljene, namreč pri prijavi se ve za katero objavo se gre in potem moderator prebere ter ukrepa.

Ne preveč....ker trenutno vrednost riala pada in dvomim da numbeo sledi temu trendu. Edino kar v Iranu ostaja na istem nivoju so cene spanja...če 10 let nazaj niso hoteli nikjer jemati EUR ali USD lahko trenunto spanje v 90% plačaš le v teh dveh valutah. Jebiga to je eden izmed načinov kako lahko Iranci pridejo do stabilnih valut. Pa še to....kdor bo potoval tja dol...ne menjati denarja na banki ker tam držijo tečaj 50,000-90.000 rial za 1 EUR na ulici pa dobiš 2-3x več. Je pa to postalo pred nekaj meseci ilegalno in je kaznovano z zaporno kaznijo zato velja biti previden. Najboljša lokacija za menjavo denarja je Ferdowsi v Teheranu in ulice, ki vodijo do trga Nash E Jahan v Esfahanu.

Jadranka izven glavne sezone, ni treba nobene organizacije. Greš dol pa je. Tisti tvoj GG je bil eden izmed zelooooo redkih projektov na ms, ko si zbral grupo.... Pa ni3triusov projekt (se še spomnim pred leti), ko so šli offroad na relaciji Lj-Črni kal.. To so te redke zadeve tule gor na ms, ki združujejo. Ne pa gromade in grmade egotriparskega nabijanja, nakladanja in štrajtanja.

en primer sem hotel.. ne obrazložitve ..

Čestitke za edinstven nakup. Pa išči pravo tehniko, ne visokih pet...

Ne želi si, kup prepotentnih s kakšnim evrčkom več v žepu, ki mislijo, da so nekaj več Pa ob zgodbicah, kako so rili z GS po terenu, se komaj zadržuješ.....

se oproščam in hudo mi je žal!! O @Boruttkateri si v nebesih, in se voziš po 4 kolesih, ne ognja in kazni, prosim lepo, nakloni nam milosti s to svojo batino.

Oblastniki so tudi večinoma gospodarstveniki ali kapitalisti. Gospodarska rast teh držav je praktično odvisna od uvoza delovne sile in tu je problem. Problem imajo razvite države, ki bi rade obdržale gospodarsko rast ali jo zviševale. Zato, so ustvarile pogoje, da so ljudje dobili signal - pridite. Bla, bla bla, je večini Nemcem in drugim za begunce ali migrante. Imajo eno samo politiko - poceni in zadostna delovna sila. Če bi sedaj izgnali vse prišleke iz Nemčije, večina proizvodnje in storitev obstoji. Bog ne daj , da pride do resne krize, kajti takrat bo popolna štala.

Težko si zamišljam, da si zidar za minimalca želi nesmrtnost in podobni poklici.

...tam do ene 4 eure...

Se mi zdi, da noben ekstrem ni v redu, ne pretirane hvalnice ne graje. Sem vozil oba motorja, o katerima se tu prereka. Bokser ima prednosti in slabosti, nič ni idealno, kot je nekdo zapisal. Med motorjema ni taka razlika, kot je razlika v ceni in kubikih. Na začetku, ko sem vozil BMW, sem se spraševal, v čem je toliko boljši. Po asfaltu je malo boljši bokser, je pa tudi Tenere šla 160 po števcu in to kar hitro, na vsaki malo daljši ravnini. Se spomnim, ko sem od GO do Tolmina sledil parim cestakom, samo na parih ravninah so se malo odpeljali. Sem pa večinoma Tenere vozil "do konca", kot moped in vožnja je bila nasplošno hitrejša, kot sedaj z GS-om, ko se pelje bolj umirjeno, tudi poraba je bila višja na Tenerejki. Mogoče bi ju moral bolj direktno primerjat, ker so bili vmes še drugi motorji, ampak tako, po spominu... Če bi sedaj kupoval nekaj novega, bi se težko odločil med Tenere 700 (najlepša), Afriko 100, GS, 1250 - 850, ... Africa je neka sredina, tudi po karakteristikah, samo mi oblika ni všeč. Imajo pa japonci pri meni rahlo prednost...

GDPR consent... nic takega.

Hvala za slike in tekst, sem gledal eno po eno. Letos sva šla z ženo čez Albanijo do Meteore z avtom (druga polovica julija, >30°C dnevno), pa naprej do Ohrida. Ja za Meteoro si moraš vzeti čas, midva sva rentala skuter Sym 150, za en dan, pa sva obvozila tudi malce širšo okolico samostanov. Naslednje leto pa ponovimo ta del z motorji sivi panterji, konec maja, da ne bo prevroče. Želv nisva videla, zaradi vročine so verjetno čez dan v senci.

Ko so krščani še veselo kurili vse znanstvene knjige, drkali Galileja in podobne znanstvenike in trdili, da je se sonce vrti okoli zemlje, kurili ženske, češ da so čarovnice in se šli krvavo inkvizicijo, je znanost v arabskem svetu cvetela. Ekstremna vera - katerakoli, je bila vedno slaba za znanost. TO se ve, da je bilo jajce prej. Ker so še preden so se razvile kure, živali legle jajca. O živalih, živalskih možganih, razmišljanju in čustvovanju vemo še presneto premalo, da bi lahko z gotovostjo postavljali kakršnekoli trditve. Če gledamo samo na razvitost možganov, so že tukaj delfini absolutno v prednosti pred ljudmi. Nasploh vemo o svetu presneto premalo, da bi lahko postavljali trditve ali nekaj je ali ni. Če današnja znanost nečesa še ne zna/zmore empirično dokazati, ne pomeni, da to ne obstaja. Mogoče pa je bog, mogoče pa je vse skupaj samo energija, ki se lahko manifestira v materialnem svetu, mogoče je koneckoncev vse samo misel, ki se manifestira v materialnem? Kdo ve....tudi znanost se še razvija in odkriva nove in nove stvari.

Glavno mesto Armenije Yerevan, ali Eravan po naše, ima dober Mio prebivalcev, leži v kotlini, ki jo obkrožajo visoki vrhovi, skozi mesto pa teče reka Hrazdan v globoko vsekani strugi, ki deli mesto. Mestni javni promet je soliden.....podzemna železnica, ki središče mesta povezuje severno in južno predmestje, busi in trole, tudi tramvaji še obratujejo, taxijev je ogromno in so za nas poceni, predvsem odvisno za koliko se dogovoriš, veliko se potuje z zasebnimi kombiji (maršrutkami). Center mesta se nahaja na njenem levem bregu reke, kjer smo se v hotelčku namestili tudi mi, do strogega središča mesta smo imeli 10 min hoje....res smo dobili idealno lokacijo, za ogled mmestnega jedra pešaka......že preko ceste hotela je bil park z dogajanjem, prijetni lokali na prostem in gostilne. Motorje smo sparkirali ob vhodu v ograjen prostor, šlo je na tesno.... vendar je šlo.....po tem, ko smo se razpakirali po sobah, smo se sprehodili do parka in si privoščili obilno večerjo z več različnimi jedmi, glede na to, da je bil jedilnik napisan z njihovimi črkami in seveda jeziku, ter tudi noben od strežbe ni ravno obvladal angleško, smo naročili bolj po loterijsko in tudi nekaj več jedi kot nas je bilo, da poskusimo čim več različne hrane, bili smo že hudo lačni in...... za ziher še nekaj rund piva je steklo......odlično raznoliko hrano smo jedli in podebatirali o preživetem dnevu, nakar nam od sosednje mize pristopi urejen gospod srednjih let in spet vprašanje, ki smo se ga bili že navadili ...."od kuda?"....ko mu povemo za Slo, je takoj preklopil na Ang jezik...... nekoliko smo se pogovorili, dobro je poznal našo državo, kot smo izvedeli, je bil prof na družboslovni fakulteti......s spoštovanjem je govoril o nas, bil je navdušen nad našimi košarkaši, kot EU prvaki v košarki, ter nad tem, da je tako mala državica kot njihova, bila na nogometnem svetovnem prvenstvu v JAR...... očitno je bil športni navdušenec, saj nam je zdiktiral celo prvo postavo naše takratne reprezentace s kapetanom Korenom in selektorjem Kekom na čelu......bili smo presenečeni, sam je ne poznam v celoti, pa sem veliko ur presedel pred TV ob gledanju fuzbala ....... športniki so očitno res ambasadorji države.......... možakar je za sosednjo mizo z družbo praznoval RD, vsi so bili veseli in ponosni, da smo se z motorji pripeljali tako daleč ogledat njihovo deželo......nekoliko smo se še pogovorili in nazdravili z rundo za srečno potovanje in jo v nasprotju z navado dali na naš račun in na koncu za vse skupaj kar smo pojedli in popili plačali pa bagatelo Naslednji dan po zajtrku v hotelčku z res zelo prijaznim osebjem.......receptorka nam je dala zemljevid mesta in v angleščini pojasnila kar je bistvenega za pogledat...... smo se odpravili na ogled mesta pešaka, staro mestno jedro je lepo urejeno, z vodometi, urejenimi parki, spomeniki, arhitekturno zanimivimi zgradbami, hoteli v odličnem stanju, čisto, zeleno, delovalo je mirno in spokojno.....nekako v stilu stare metropole, brez nepotrebnega vrivanja nove arhitekture, je mesto zadržalo zgodovinski pridih nekega drugega sveta....začetki mesta segajo v leto 782 p.n.š., ko je bila na obrobju sedanjega mesta postavljena utrdba, ob njej pa naselbina.... sčasoma je bilo po rodovitni dolini postavljenih še nekaj utrdb in kljub večkratnim osvajanju perzijcev je prebivalstvo obdržalo armensko apostolsko cerkev, ki se je uprla tudi rimokatoliški....zgodovina mesta je bila burna, saj so se zaradi strateške lege, na tem območju križali ruski, turški in perzijski interesi.....po 1. s.v. je mesto pridobilo na veljavi, kot glavno mesto ob proglasitvi Armenske republike, širilo se je in hitro razvilo, tudi kasneje v CCCP, saj je z več kot mio prebivalci imelo posebej ugoden status v mega državi. Ogledali smo si glavne znamenitosti, zgodovinski muzej na Trgu republike, ostanki trdnjave Erebuni in muzej Matenadaran s številnimi rokopisi, na koncu še spominski park genocida nad Armenci na griču Cicernakaberd.....žalostno......nas je pretreslo kaj so jim naredili Turki po 1. s. v. Ogled mesta je bil zanimiv, vsem nam je bilo všeč..... mesto je zelo razgibano, saj leži od 900 do 1200 mnm.....promet ˇnormalenˇ ......ljudje prijazni.....imeli smo nenadejano srečo, da je bila nedelja in .... tržnica je obratovala na polno.... je bili kaj videt in kupit, kupili smo spominke, darila......ženske so našle svojo srečo mesto vredno obiska in ogleda.... imeli smo lep sproščujoč dan. Zvečer še dobro pojedli in popili v parku blizu hotelčak ob planiranju trase naslednjega dne, ki naj bi peljala ob vznožju Ararata ob Armensko Turški meji proti mejnemu prehodu z Gruzijo. Ob 7uri smo že v jedilnici na dobrem zajtrku, ob 8 imamo načrtovan odhod, poslovimo se od prijaznega osebja, kuharica ženskam podari še nekaj njihovih zelišč, pripravimo motorje in oblečeni čakamo še zadnjega za odhod, ko ......šok, ne najde dokumentov.....vse preiščemo dokumentov ni ....na hitro se posvetujemo kaj nam je narediti....takoj podaljšamo bivanje v hotelčku še za en dan, se ponovno razpakiramo po istih sobah.....kontaktiramo naše MZZ, povedo, da v Armeniji ni našega veleposlaništva in, da zadeve za nas ureja Poljska ambasada.....receptorka pomaga pri iskanju P ambasade......glede na situacijo se razdelimo v tri skupine..... dva gresta po poteh urjenja dokumentov, nekaj jih ostane v hotelčku in kontaktira v Slo glede pridobivanja dokumentov, moja družina pa dobi hvaležno nalogo.......obiskati tovarno brendya Arart in nakuptit robo .....vsi smo imeli naročila od doma in seveda tudi zase.....poberemo naročila in se taxijem odpeljemo do tovarne...... Armenski konjak je mogoče ob ogledu proizvodnje poskusiti in kupiti tako v tovarni »Ararat«, na desni strani soteske reke Hrazdan, kamor so iz skupne tovarne preselili proizvodnjo konjaka, kot tudi v tovarni »Noy Ararat«, na levi strani reke, ki je nastala na starem obratu, ki se nahaja v nekdanji perzijski trdnjavi iz 16. Stoletja. Le-ta je bila v rušilnem potresu leta 1858 zravnana z zemljo in leta 1877 se je začela proizvodnja vina, ki jo je kasneje prevzel Shustov, vodilni ruski proizvajalec alkoholnih pijač. Glavni preobrat v proizvodnji konjaka se je zgodil po razstavi leta 1902 v Parizu, ko je bilo armenskemu brendiju dovoljeno uporabljati ime Konjak. Zaradi izjemne kakovosti je že leta 1912 postal glavni dobavitelj ruskemu carskemu dvoru in še danes je Ararat ekskluzivni dobavitelj konjaka za Kremelj. Tovarna je bila opuščena po razpadu Sovjetske zveze, a ponovno zaživela leta 2002 in od takrat si lahko vso zgodovino za tovarniškimi zidovi obiskovalci Erevana tudi ogledajo. Mi smo se odločili obiskat tovarno na desni strani reke, ker nam je lokacijsko delovala bolj privlačno na vrhu hriba, kljub temu, da nam je taxist svetoval obratno, kot smo kasneje ugotovili je dobro svetoval...... tako, da smo se peljeli preko mosta čez globoko soteske in že na mostu se vidi na vrhu hriba impozantna urejena stara tovarna konjaka Ararat. Proizvodnja konjak z imenom Ararat poteka že od leta 1887 in je zelo cenjen.....obilno ga je konzumiral W. Churchill. Armenski konjak je britanski premier Sir Winston Churchill prvič okusil na mirovni konferenci na Jalti februarja 1945 in od takrat dalje konzu,iral le tega, menda kar v obilnih količinah Sovjetski voditelj Stalin ga je zalagal z armenskim konjakom in prav konjak je rešil vrhunskega strokovnjaka za pripravo konjaka. Churchill je pri eni izmed pošiljk konjaka pripomnil Stalinu, da okus ni več takšen, kot je bil nekoč in izkazalo se je, da je bil strokovnjak iz Erevana deportiran v gulag v Sibirijo, od koder ga je rešil prav Churchillov prefinjen okus. Stalinu namreč ni preostalo drugega, kot da ga iz Sibirije vrne v Erevan, kjer je skrbel za pripravo konjaka. Tudi Agata C, ga je "ljubila" in še mnoge znane svetovne osbenosti.....ja res je vrhunski...priporočam Vstopimo v prodajalno urejeno top, na recepcija želimo na ogled tovarne, vendar je na žalost že vse rezervirano za teden naprej taxist je imel prav, saj je ta tovarna zaradi svoje lege bolj "oblegana" od turistov, kot druga, ki je v bistvu matična tovarna in kot smo kasneje izvedeli so cene še nekoliko nižje in vse skupaj ni tako mondeno, ter bolj pristno, kot tam kjer smo bili........na žalost nismo šli v drugo tovarno, kjer bi po vsej verjetnosti lahko videli celotno pridelavo konjaka..... posvetili smo se zahtevnemu nakupovanju.....jah ni bilo lahko.....izbora ogromna, po količini v steklenici, okusu in starosti od 3 do 30 let, pa še exlusive kolekcije, različne embalaže, reklamni artikli....moram poklicat kolege kaj si kdo želi....imeli smo samo količinska naročila ......nabavimo....cene so bile, ko smo kasneje ugotovili cca. 30% cene v Slo. S polnimi rokami vrečk zopet vzamemo taxi in se odpeljemo do hotela. Tam potek akcija »reševanje motorista Saškota« ...na Poljski ambasadi ne vedo nič o tem, da bi zastopali tudi Slovenske državljane naše MZZ očitno "odlično" dela zato se kolega obrneta na Nemško ambasado, Germani jima pomagajo tako, da priskrbijo brezplačno prevajalko, ki napiše izjavo o izgubi dokumentov v Armenščini in Angleščini, s to izjavo gresta na policijo, tam je precej kaotična situacija......zaslišanje vodi stroga šefica zelo uradno in hladno, no ko ji kolega "pihneta na dušo" o lepotah Armenije se omehča in nekako le otoplijo odnoso in po pojasnilih, telfonijadi, ter preverjanjih dobita potrdilo, da lahko brez dokumentov zapusti državo......težava je bila v tem, da je izgubil prometno, vozniško, zavarovalno polico motorja za Armenijo in Gruzijo, OI, nekaj denaraj in KK, poleg tega pa tudi dokumente za motor kolega, ki se je poškodoval in je čakal v garaži v Tbilisiju na voznika, ki bo priletel tja z letalom teden dni pred odhodom domov.........v glavnem xseba....no po telefonskih klicih in pomoči prijateljev v Slo, so se uredili drugi dokumenti, ki jih je potem kolega, ki je prišel po motor prinesel v Gruzijo. Konec dober vse dobro, z nekaj stresa in izgubljen dan, tako je bili potrebno zopet prilagoditi ruto in izpustiti kako planirano točko. Epilog vsega pa je prišel čez teden dni, ko smo bili že v Kapadokiji, ko se je po FB kolegu, ki je izgubil dokumente, javil Armenec, ki je na AP, kjer smo se ustavili in bokirali prenočišče našel njegovo povoženo torbico, z dokumenti.......še so pošteni ljudje na tem svetu in....FB dela čudeže Naslednji dan po zajtrku, smo končno pripravljeni pri motorjih, je že pasalo, po tolikih dneh permanentno na motorju, je že manjkal gas Ogledalo od Volge DeLux, ki sem ga nalepil na počenega, še v Gruziji je držalo in odlično opravljalo svojo funkcijo, skoraj bolje kot original Razdelimo se, kolega z dokumenti motorja, ki je v garaži v Tbilisiju se odpelje po drugi poti proti glavnemu mestu Gruzije, kjer se bo dobil s kolegom, ki pride z letalom po motor...... mi pa ob Armenski-Turški mejo, proti drugem mejnemu prehodu, med Armenijo in Gruzijo, iz Gruzije pa potem takoj zavijemo na jug, na mejni prehod proti Turčiji, ker Armenija in Turčija nimata med sabo mejnega prehoda v funkciji..... dogovorimo se, da se dobimo v Kapadokiji, ki smo jo naknadno ob zadnji spremembi rute dodali v plan, torej vsak po svoji poti in potem meeting point v Tručiji. Pozdravimo se in gas vsak v svojo smer....... Že po dobri uri vožnje se pripeljemo v mesto Vagharshapat ali Echmiadzin, ki je znano po najstarejši cerkvi v Armeniji in kar tretji najstarejši na svetu. Samo mesto ni veliko, šteje okrog 60.000 prebivalcev in je četrto največje v Armeniji, tako, da hitro najdemo cerkev in samostanski kompleks. Ustavimo se, že okolica izgleda lepo urejena in policisti nam dovolijo parkirati kar na pločniku ob ograji kompleksa, kjer načelom ni dovoljeno parkiranje, saj je za osebna vozila in avtobuse na drugi strani urejeno plačljivo parkirišče, očitno je lokacija zelo obiskana......pravkar je pripeljal tudi bus poševnookih. Opremo pustimo brez skrbi na motorjih, glede na to, da sta policaja ob motorjih pokimala, da ni skrbi. Vstopnine za ogled velikega in urejenega samostanskega kompleksa ni, sprehodimo se po kompleksu, kjer se tudi nahaja najstarejša katedrala svetega Etchmiadzina, zgrajena med leti 301 do 303, ter nekajkrat dograjena leta 480, 618 in 1658, tudi sedaj so ob njej gradbeni odri in jo obnavljajo. V veličastnem kompleksu se nahajajo lepo urejene zgradbe in lepo število starih ˇhačkarjevˇ (kamnitih križev, prvi so nastali v 1. st., večina na tem območju pa v 9 st., ko so se osvobodili izpod arabcev in obeleževali zmage, ter označevali krščansko deželo) v kompleksu je tudi restavracija, v nekdanji meniški menzi, tiskarna, semenišče… Po ogledu se pozdravimo s policajema in zopet na motorje.....cesta na s pelje ob Turški meji in pripeljemo se v Gyumri, drugi največje mesto v Armeniji, leži na 1509m.n.m. je nekakšen gospodarski center države....dobrih sto tisoč prebivalcev.....odkrili so ga Grki leta 402 B.C. skozi zgodovino je doživljal uničenja in razcvet, menjal imena Alexandropol, Kumayri, Leninakan, odvisno pač od trenutnih vladarjev, naredimo kratek tour po mestu, si ogledamo cerkvico in spomenik padlim v vojni, na žalost ni časa za ogled impozantne trdnjave na nasprotnem hribu, ob kateri stoji velik spomenik matere Armenije, ustavimo za pijačo in nadaljujemo proti meji z Gruzijo, vozimo po planotah, klima je sveža in od severa grozijo črni oblaki, pridemo do mejnega prehoda na planoti v stepi, relativno dobro urejeno, .....skoraj prazen le par vozil....carinske formalnosti potekajo brez problemov in korektno, le računalniki imajo še "hitrost commodore", trajalo je par minut preden sprocesira en pasport. Na prehodo se pogovorimo z družino iz Anglije, ki je priletela v Erevan in tam najelo vodiča z avtom, ki jih vozi na oglede znamenitosti......very clever, bil je prijeten in angleško zelo vljuden pogovor Zopet v Gruziji in na motorje, današnji cilje je pripeljati v bližino Vardzie, kjer so svetovno znane jame v katerih so bivali ljudje. Ko pripeljemo okrog zgradbe in kontejnerja Gruzijske policije se znajdemo na širokem blatnem kolovozu z ogromnimi blatnimi lužami, ki pelje čez polje, ustavimo se in hitro ugotovimo, da smo sfalili cesto, ustavimo in peš se odpravim do policaja in v slovensko-ruski kombinaciji skomunicirava in verjetno z bebastim pogledom izvem, da je to glavna cesta (ena od treh), ki vodi v notranjost države......jp je kar prava cesta....vozimo dobrih 40km po delno blatnem kolovozu res da relativno je širok, polnem blatnatih luž, zelo spolzko je, občasno sopotnice popešačijo zaradi varnosti, nihče ne želi zalegnt in se poškodovat......daleč je še do doma....srečujemo težke tovornjake, ki se potapljajo v blato, občasno tudi avte, celo kaka mečka se pripelje vsa blatnata in je praskala s podom po kolovozu.....peljemo se skozi res zelo revne vasi....kar naporno pa, ko končno pridemo na asfalt se smejimo doživetju...tudi to je del potovanja, del avanture za spomine Vmes nas namoči dež, ko pridemo na asfalt dvignemo tempo vožnje, veliko časa smo izgubili na poljski cesti....spustimo se s planote v sotesko, peljemo mimo gradu Khertvisi, ki ima strateško lego na vzpetini ob sotočju dveh rečic, tukaj bi se morali ustaviti in poiskati prenočišče, vendar se s tempom peljemo mimo odcepa, dan gre h koncu, do mesteca mesto Aspindza, ustavimo se ob trgovini za pijačo, na klopci posedajo penzionisti in žulijo pivo.....eden pristopi in spet vprašanje "od kuda?" povemo in stari kot iz topa "aha Slovenija ja Ljubljana", ga pogledamo z odprtimi usti, prvi, do sedaj, ki je takoj vedel za našo malo lepo državico in še glavno mesto.....zopet slo-ruski pogovor....povprašamo za Vardzia caves, razloži nam, da smo zgrešili odcep in se je potrebno vrniti do gradu in tam zavit proti jamam......pozno je in odločimo se, da kar tu prespimo, povedo nam kje je edini hotel v mestu, nekaj sto metrov stran, relativno nov in dobro urejen, motorje spravimo v pritličje, kjer naj bi bila enkrat trgovina....večerjo pojemo kar v hotelu.

Pot nas je vodila proti JV pokrajino Armenije, obkroženo z spornim Gorskim Karabahom (pod okupacijo Azerbajdžana), Iranom in Azerbajdžanom, cesta, ki ni bila ravno v najboljšem stanju, je pa bil asfalt, nas je vodila preko visokih planot, prelazov čudovitimi razgledi na pokrajino, vse okrog 2000mnm, tudi po znameniti trasi Svilene poti, na kar so nas opozarjale table ob cesti, nekajkrat smo se ustavili za fotografiranje in odmor za pijačo, kosilo si privoščimo v lepo urejeni gostilni ob cesti, pritegnil pa nas je poznan kuhar na sliki Vožnja je bila užitek po tej pokrajini, res smo imaš občutek, da se voziš po "drugem svetu" med vožnjo so višinomeri na mbt pokazali tudi nad 2600mnm. Pozno popoldan prispemo v Tatev, zapeljemo se v sotesko in sparkiramo pri ˇHudičevem mostuˇ peš se sprehodimo v ozko globoko sotesko, v kateri so zgoraj ob potki, tolmuni tople vode, v katerih so se namakali ljudje…..rečica spodaj pa precej globoko. Odločili smo se, da se do samostana zapeljemo z menda ˇnajdaljšo dvosmerno žičnico na svetuˇ, zato smo poiskali prenočitev v prijetnem resortu z lesenimi hišicami v bližini, na vrhu, povsem na robu soteske s čudovitim razgledom. Zvečer smo si privoščili dobro večerjo in debato ob pivu večinoma smo hodili pozno spat, zvečer podebatirali o preživetem dnevu in vtisih, vedno dobra volja in zafrkancija, res super družba ........ odhode planirali okrog 8 ure, odvisno od plana poti in ogledov za tisti dan. Naslednje jutro smo se spakirali in odpeljali do parkirišča od koder se je do samostana mogoče pripeljati z najdaljšo dvosmerno žičnico na sveti 5752m z imenom ˇ Wings of Tatev" cena vožnje v obe smeri je bila 8€ za osebo, kar je za tamkajšnje razmere zelo visoka cena, izgradnja pa je stala 32mio€, pol pa jo je financiral eden od bogatejših tajkunov v državi, nekaj pa je celo primaknila EU. Kakorkoli uživali smo v vožnji in izjemnih pogledih na globoko sotesko Vorotan in pokrajino, vožnja traja dobrih 10 min, hitrost gondole je 32km/h, med vožnjo pa se po zvočniku več jezikih predstavi pokrajina in samostan. Glede na to, da je dostop do samostana omogočen po cesti in z gondolo, je bilo na vrhu kar precej ljudi, nekaj pa tudi dejstvo, da je bila sobota. Samostan Tatev je postavljen, na visoki planoti, 1600mnm in ima res impozantno lego. Zgrajen je bil v 9. st. in ima obzidje s stolpi, ki ga obnavljajo, ter znotraj več zgradb, kar štiri cerkve, največja in najlepša je cerkev sv. Petra in Pavla, ki pa notranjosti ni tako "bogata", kot nekatere, ki smo jih videli.....niti ni čudno, saj je bil samostan nekajkrat izropan in skoraj uničen......zunaj je še nekaj objektov, grobnic…. kot je bilo moč prebrati na info tablah je dobil ime po apostolu Tadeju razsvetljitelju, ki je tod širil krščanstvo in umrl mučeniške smrti…… ali po drugi bolj verjetni verziji ….. je arhitekt, ko je dokončal cerkev dobil krila in poletel …. dobiti krila pa v armenskem jeziku pomeni ˇta tevˇ. Kakorkoli v samostanu je v 11.st. živelo okrog tisoč ljudi, od 12 in 18. st. so ga napadli različni osvajalci in uničevali zgodovinske zapise in relikvije, tako, da ima pestro zgodovino, je pa na srečo prestal vse hude čase, na območju v objemu islama. V nekem obdobju je bilo v njem celo vseučilišče, srednjeveška univerza. V notranjosti obzidja stoji tudi nekaj metrski spomenik Gavazan s hačkarjem, kamnitim križem na vrhu, ki je edini preživel vso zgodovino brez obnove, ker je zgrajen na posebnih gibljivih temeljih, tako, ga niso uničili niti rušilni potresi na tem območju. Sicer pa ima samostan tudi pomembno vlogo v novejši zgodovini, saj so tukaj Armenci leta 1921 proglasili Gorsko republiko Armenijo, ki pa ni trajala dolgo, saj se njihov v ˇsosedˇ iz Gruzije, Stalin, takratni voditelj CCCP ni strinjal s tem in jih je ˇpovabilˇ v skupni komunistični imperij, katerega so se osvobodili po razpadu CCCP. Segajo pa korenine Armenske samostojnosti daleč nazaj v zgodovino, prva armenska samostojna kraljevina je bila ustanovljena leta 190 pr.n.št., Armenija je bila svoje čase mogočen imperij z bogato kulturo, ter je obsegala vse ozemlje med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom. Leta 301 pa je takratna kraljevina na območju Armenije kot prva sprejela krščansko vero in to kar 12 let pred Rimom………takratni kralj naj bi sprjel krščanstvo, po eni od legend, ker naj bi ga je sv. Gregor razsvetljitelj ozdravil, po drugi pa je imel grdo prašičjo glavo in v zameno za "polepšanje", ki se je zgodili je sprejel krščansko vero, v obeh primerih torej gre za koristoljublje, to čudno človeško lastnost, ki še danes zalo opažena, nekje celo cenjena in jo je celo krščanstvo izkoristilo za svoje cilje.........jah pestra in krvava zgodovina tega območja......... Po vrnitvi na parkirišče, smo se odpeljali proti glavnemu mestu Armenije Yerevanu, slabih 300km, za katerega smo si imeli namen vzet en cel dan. Del poti smo se prepeljali po isti cesti potem pa pri mestu Malishka zavili proti SZ, ter se ob meji z Gorskim Karabahom in Turčijo peljali proti glavnemu mestu Armenije, vseskozi smo se vozili na +1500mnm, kar je bilo prijetno, saj temperature niso sekale čez 30st., temveč so se vrtele okrog 24st. V mesto prispemo popoldan, se ustavimo v lokalu in zbokiramo sobe v centru mesta, tako, da je možen ogled mestnega jedra pešaka …ko pridemo do lokacije prvič na potovanju naletimo na situacijo, da nimajo dovolj sob za vse na enem mestu, tudi tip je zelo lesen in nefleksibilen, zato odpovemo in le dobrih 100m stran ob cesti najdem, urejen hotelček, kjer se namestimo za dve spanji, saj smo imeli namen cel naslednji dan raziskovati Armensko glavno mesto Yerevan, ki nam je bil že med vožnjo v center simpatičen

Nazaj vozimo po isti vojaški cesti, vreme je lepo, pogledi na pokrajino prav tako, prometa kar nekaj, v glavnem tovornjaki nasproti namenjeni v Rusijo....in seveda krave na mostovih, nenerado se umaknejo tudi tovornjakom......ustavimo se pri pokopališču ob spomeniku nemških vojakov, ki so po II. sv. vojni dograjevali to cesto. Ob ogledu skromnega spomenika se ustavi avto.....možakar pride do nas in v polomljeni angleščini nam pojasni, žalostno zgodbo gradnje te znamenite cesta..... ja pota življenja so nepredvidljiva....nadaljujemo po vojaški cesti v dolino proti Tbilisiju, ga obvozimo, ceste so relativno slabe....v gradnji, vozimo po pameti, nikamor se nam ne mudi, kamor pridemo pridemo.....vmes se ustavimo za kosilo.... tankamo........pred mejo z Armenijo nekoliko zaidemo proti Azerbajdžanu pripeljemo se na 5km do meje.........ustavimo se, ter povprašamo za pot......po slovensko in rusko izvemo katera je prava doroga......nekoliko moramo obrniti proti jugu, zavozili smo se slabih 10km nihče se ne razburja....gas naprej... vozimo se po revnih vaseh, med polji pšenice.....ljudje prijazni mahajo in pozdravljajo.......ustavimo se v malem mestecu slabih nekaj km pred mejo, kupimo pijačo v trgovini, še enkrat tankamo, za ziher.....ne vemo kje so črpalke v Armeniji...... kot nalašč zraven tudi trgovina z avto deli........povprašam po zunanjem avto retrovizorju, da bi iz njega vzel ogledalo in ga namontiral preko počenega, moti me ker ne vidim dobro nazaj, v takem prometu je res zelo, zelo koristen.......prodajalka ni ravno spretna v komunikaciji nekako pa razumem, da ga nima, ja pa trgovina na drugi strani ceste z rabljenimi avto deli, tam bi se mogoče kaj našlo...... pridem do mini trgovine z rabljenimi deli.......bogo na prvi pogled, ravno nekaj dozidavajo, vprašam zidarja kje je šef, pride starejši možakar.....sporazumevava se slo-rus ..... gre ko ponavadi ...... najprej seveda vprašanje...od kuda? ... malo pokramljava in o običajnih stvareh..... od kje smo in kaj delamo tukaj.... kako živimo in kako oni, kot pojasni menda v Azerbadžanu živijo super napram Gruzijcem in Armencem....ja zaloge fosilnih goriv delajo svoje....takoj se je okoli naju nabralo nekaj ljudi, ki bi radi kaj zvedeli, vendar ni bilo časa....vprašal sem ga, če ima avtomobilsko vzvratno ogledalo od katerekoli avta.....možakar prikima odide v garažo polno delov in prinese ven lepo ohranjeno ogledalo od Volga DeLux model ogrevano.... pravi super kavliteta ...nikorga ne slomati se....zglihava ceno na na 5€, prosim za izvijač, pazljivo spajsam ogledalo iz plastičnega ohišja.....zadaj na ogledali kelme s priključni kabelčki, ki bi bile pri nas za priključitev 2KW elektro motorja ...... z Letermanom sem odrezal plastične pritrdilna peresa in odščipnil elekt priključka......plastično ohišje vrnem, mojstri med smehom ugotovijo, da bi jim lahko koristil pri razdiranju avtov......dobr volje se poslovimo in zaželijo nam castlivy put....ogledalo spravim v tank torbo in gas......kmalu smo na GR-AR meji, je nekaj prometa in gužve, se že mrači, formalnosti potekajo precej sproščeno,.....tako bi lahko opisal, kup kontrol, zavarovnja z motorje......v dveh urah smo čez mejo, je že trda tema......želeli smo takoj poiskat prenočišče v hotelu, pa so bili posredniki za mobi kartice, menjavo denarja in prenočišča tko tečni, da smo se odpeljali dobrih 10 km naprej in se v soteski ustavili pri bednem hotelčku,bilo je že pozno okorg 22 ure, dogovorili smo se za spanje, sobe so bila morda najslabše na celi turi, sicer poceni, je pa možakar iz graže zapeljal svojo mečko ML, da smo imeli prostor za naše bajke in ob 23 uri je razgrnil žerjavico na žaru, ter nam spekel verjetno najboljši roštilj na turi....pa brez zamere Leskovvački mojstri ..... Tudi zajtrk naslednji dan je bil korekten za 8€ na glavo. Pot smo nadaljevali proti po planotah Armenije, proti jezeru Sevan, vseskozi smo bili nad 1000mnm, čez prelaze, zanimivi razgledi na pokrajino, nekajkrat smo se ustavili za foto šuting, kosilo, popoldan smo se peko prelaza spustili do jezera Sevan, ki je s 1930mnm eno od najviše ležečih na svetu......jezero ni majhno, je največje v Zakavkazju, ob njem je bilo opaziti ostanke infrastrukture socialističnega turizma, ki so žalostno propadali, nekaj potopljenih ladij v pristanišču, kot bi bili v nekem drugem času..........tudi novi hoteli, nekateri celo zelo razkošni pa niso bili, kot je bilo videti zapolnjeni....odločili smo se, da bomo kampirali in si nekoliko spremenimo potovalni ritem pri večernem druženju ob šotorih......kampirali smo do takrat le enkrat, ostala planirana kampiranja so odpadla zaradi različnih vzrokov.....najdemo kamp ob jezeru, poraščen z borovci, na ravnem, plaža peščena, nekaj pomolov, možna izposoja ležalnikov, čolnov, skuterjev, restavracija...skratka nekako gredo s časom, le sanitarje bi morali za naše standarde nekoliko obnovit.......šefom se dogovorimo za ceno 8€ za vse ........ v kampu so bile tudi klopce z mizami in streho za normalno pojest ....... kamp je bil skoraj prazen, tako, da smo lahko zbirali kje postaviti šotore....vsa okrog jezera je delovalo, kot, da ne bi bila glavna sezona, ki je tukaj zelo kratka. Hitro smo postavili šotore in se razpakirali ter odšli na sprehod, ter v trgovino po jedačo, ko smo se vrnili smo si privoščili kamp gostijo ........ ker sem imel čas sem s pomočjo silver tejpa namestil ogledalo od Volge DeLux bilo je le nekoliko velčje od originala, tako, da se je dalo lepo namestit in mi je odlično služilo do oma nato sem se odločil, da se malo namočim v tem visoko ležečem jezeru, če sem že tu, ostali niso bili ravno navdušeni, ker temperatura ni bila obetavna....... no malo JB je pomagalo, potrebno je bilo konkretno zaplavat vsaj v začetku, da ni zeblo...voda je imela nekje med 20 in 22 znosno in za ohladit, če je zunaj vroče, no problem je bil, da zunaj ni bili lih vroče, ponoči nas je kar zeblo v spalkah. Jezero je bilo v preteklosti večje. Pred planskimi ljudi posegi je bila gladina jezera Sevan na nadmorski višini 1.950 m, obseg obale je znašal 260 km, povprečna globina je bila priblližno 95 m, površina gladine je bila 1.360 km², kar je bilo cca. 5 % celotne površine Armenije. Še pred I. sv. vojno so imeli takratni vladarji napredne ali nore energetske načrte in projekte kako ga zmanjšati, posledično pridobiti vodo za hidroelekrarne in hkrati pridobiti kmetijske površine, na srečo se jim načrti niso izšli, kljub temu, da so se dela za znižanje gladine že izvajala, sicer bi verjetno delil žalostno usodo Aralskega jezera. Tako je trenutno gladina stabilizirana na 20 m pod prvotno gladino, na 1920mnm, njena površina pa je cca. 940 km². Posledično je otoček na katerem je bil postavljen samostan Sevanavank, postal polotok in dostopen s kopnega, katerega smo si ogledali naslednji dan, saj je bil oddaljen 10min hoje od kampa. Po napisu na eni od cerkva je jasno, da je samostan leta 874, dala postaviti princesa Miriam. Samostan je bil strogega tipa in je služil spreobračanju menihov, ki so se pregrešili....torej mučenje samega sebe za spregledanje in spreobrnitev..... vidni so zapisi popotnikov, ki pričajo o strogem režimu brez zadostne prehrane, mladine in žensk, kar nam je pojasnil pop, ki je znal angleško, sicer samostan sestavljata dve cerkvi ..... cerkev sv. apostolov in cerkev Matere božje, obe imata obliko križa in osemkotno kupolo. Ob južni obali tega polotoka je zgradba društva pisateljev, na vzhodni obali se nahaja rezidenca predsednika republike, ob severni obali pa je nastal novejši del tega še vedno aktivnega samostana. Po ogledu samostana se spakiramo na motorje in se napotimo proti jugu Armenije na mejo z Iranom, proti dragulju Armenske zgodovine .....na ogled samostana Tatev, kjer je bila že leta 1921 ustanovljena Gorska republika Armenija......no pa se Stalin takrat ni strinjal s tem.

Nisem nastavil datuma na fotoaparatu , upam ,da preživite ......

Tudi tvoji potopisi niso moteči ampak fajn. Veliko informacij, grafi so pa že zaščitna znamka Snecija. A veš kok folka jih podrobno analizira, pa ugotavlja zakaj ti je nekje utrip poskočil na 180. Drama ti povem Kar pa se Kmeta in njegovega potopisa tiče, je posebej tema brez komentarjev ( z veeeeliko koristnih informacij, celo rute so narisane, pridobivanje dokumentov opisano), tule pa čvek.

Zgodaj popoldan smo prispeli v mestece Stepantsmindo ali Kazbegi, prijetno mestece, ki se razprostira po dolini pod orjaškimi gorami in ledeniki. Razgled na naselje je veličasten, v ozadju se bohoti gora Kazbegi oz. gruzijsko Mqinvartsveri – Ledeni vrh, kar tudi v resnici je...njegov bel, ledeni vrh kraljuje nad okoliškim gorovjem, zato je bil pogled nanj zelo slikovit. Kazbegi je dejansko stratovulkan, ki je nazadnje izbruhnil okoli leta 750 pr. Kr. Med vsemi temi visokimi gorami pa na vrhu hriba 2170mnm kraljuje cerkvica Gergeti trinity church, fenomenalen je bil pogled nanjo, še posebej ko je zahajalo sonce, verjetno tudi ob sončnem vzhodu.......no tega sem zamudil ...... Ustavimo smo se in povprašali po možnostih za spanje, prve info so bile, da so kapacitete precej zasedene, opazimo nekaj turistov, v večini avanturistov s terenci, pohodniki, tudi z motorji, nekaj Rusov celo na čoperjih in dva Estonca s H Transalp in KTM 1190R, ki smo ju srečali že v Mestiji. Ker smo prišli zgodaj popoldan razmišljamo, da bi se peljali z motorji na vrh do cerkvice in tam na divje skampirali, to bi bilo enkratno avanturistično doživetje za mojega sina, zato jo solo bajkerja mahneta na ogled ceste, katere en del je zaprt in v obnovi, drugi del pa menda prevozen....zapletemo se v pogovor z domačini, razložijo nam, da so ime kraju dali Rusi v 19.st. Med tem sta se vrnila solo rajderja z info, da ne bo šlo tako obteženimi motorji in s takimi gumami na vrh, zelo razrita in blatnata cesta in res je bila taka, kot smo videli naslednji dan. Odločili smo se, da se naslednji dan peljemo gor s terenci.....razočaranje za mojega sina.....potrebno je bilo poiskat prenočišče......... po nekaj iskanja smo našli proste sobe nedaleč od centra mesteca, sicer se nekoliko stisnemo vsi v dve sobi, ne kompliciramo smo se prilagodili situaciji...... ob sončnm zahodu peš nakaj pojest v mesto....spotoma povprašamo pri voznikih glede prevoza in ceni do Cerkve svete trojice, ki še zadnjič ta dan obsijejo sončni žarki.....res fantastičen pogled. Naslednji dan smo bili že zgodaj na nogah, privoščimo si zajtrk v mestu in poiščemo prevoz, zopet legendarna Mitsubishi Delica 4x4, prevoz 80€ za 8 oseb v obe smeri, vse je odvisno od pogajanja in števila zainteresiranih za prevoz. Zbašemo se v mini kombi in že gremo, cesta je res boga, z globokimi jarki in gladkimi kamni, nekaj blata, po drugi strani hriba obnavljajo staro cesto........ ko bo obnovljena celotna cesta bom ob delo.. je povedal voznik.......po dobre pol ure vožnje smo na vrhu, z voznikom se dogovorimo da se vračamo čez dve uri, njemu se mudi, spodaj čakajo nove stranke. Vreme je še oblačno in zelo spremenljivo, oblaki se z veliko hitrostjo premikajo skoraj nad našimi glavami, smo 2170m visoko.......ob cerkvici na razgledni točki, od koder se vidi cela dolina je celo tekoča pitna voda, ledeniško mrzzzla. Sprehodimo se po okolici, nekaj je postavljenih šotorov, avanturistov, ki so prenočili tu gor, prišli peš, ali večinoma s terenci in..... dva tudi z motorji.....pa lih tista Estonca .....bemti, mi pa prave HP s kombijem,..... Pogled na pokrajino je fantastečn, še posebej, ko se na hitro zjasni in sonce obsije celotno dolino, ter gorovje, ledeniški Kazbegi (5047m) se pokaže v vsej svoji veličini.......Gergeti trinity church (Tsminda Sameba) zasije v vsej svoji lepoti, dejansko dominira visoko na hribu, na izjemni razgledni in slikoviti lokaciji, fotkamo na polno........pri zunanji kapelici, je potrebno vzeti ogrinjalo za moje gole noge, ko stopim skozi nizek vhod v cerkev, rabijo moje oči nekaj trenutkov, da se privadijo temačnega prostora.......ko spregledam opazim po stropu čudovite freske in slike na stenah, zlate ikone, na katerih kraljuje sveta trojica..... nek občutek miru in spokojnosti vlada v prostoru ...... majhen oltarček, ob njem je stal duhovnik, ki je znal celo angleško in v parih besedah je pojasnil zgodovino cerkvice.......cerkvica je bila zgrajena v 14. stoletju in njena posebnost je križna kupola. Iz istega časa je tudi zvonik, ki stoji posebej. Legenda pravi, da se kralji niso mogli dogovoriti, kje naj postavijo svetišče. Modri mož iz Mtskhete jim je svetoval, naj ubijejo vola in vržejo stran medenično kost. Krokar jo bo pobral in odnesel s seboj. Cerkev naj bi zgradili tam, kjer bi krokar kost v miru pojedel. Krokar je dvakrat počival in na teh mestih so zgradili kapelico in križ. Končno je poletel nad vasico Gergeti (Stepantsminda ali Kazbegi) in tam kost oglodal. Tu so torej postavili cerkev, ki je osrednje versko središče pokrajine, postaja pa znano po celem svetu. Zaradi izolirane lokacije na vrhu strme gore in obkroženosti s prostranstvom narave je postala simbol Gruzije. V sovjetskem času so bile prepovedane vse verske aktivnosti, ampak cerkev je kljub temu ostala priljubljen cilj romarjev. Kupimo in prižgemo svečke za najdražje.......pa nismo neki verniki......zdelo se nam je, da je tako prav...... vzvratno je treba it iz cerkvice, spoštujemo to.....zunaj pa sonce in lepi razgledi..... Po dveh urah uživanja v naravi se zberemo pri kombiju in se zapeljemo v dolino polni čudovitih občutkov......res pravi higlihts naše poti. V mestecu si privoščimo še kosilo, nato pa spokamo in zajahamo motorje, ter se odpeljemo še naprej do Gruzijsko-Ruske meje, cesta se vije po soteski Dariali in je pravi užitek za vožnjo z motorjem, pred mejo cesto popravljajo, prav tako gradijo na novo mejni prehod na Gruzijski strani, Ruski je za ovinkom soteske in ga nismo videli, kaže pa na otoplitev odnosov med obema državama, tudi tovorni promet je zelo gost, tovornjakov, tudi zdelanih, je polno na cesti. Prevozili smo večji del....177km od celotnih 208km Gruzijske vojaške ceste ......in bilo je vredno. Zgodaj popoldan se vračamo po isti poti, kot smo prišli nazaj, zopet uživamo v vožnji po slikoviti pokrajini, zanimivi cesti in zapuščamo Kazbegi z lepimi vtisi in navijemo gas proti naslednjemu cilju naše poti....Armeniji.