Dvorana slavnih

Danes prižigal štiri svečke na prvo adventno nedeljo ?️? pri dveh stopinjah je pasalo ko hudič. 60km je bilo čisto dovolj.

Ta je tud vesel ko radio ?

Obljuba dela dolg oz kaj smo peljali v Ravenni in kako se to pelje. Najprej bom malo skritiziral naše kolege Talijane. Sicer je treba priznati da se je lastnik trgovine res potrudil in nama priskrbel kar dva prevajalca (sam tud hello ne zna angleško rečt ), po drugi strani pa je bil tako imenovan demo ride res kratek demo. Kot zanimivost, - za nadzornega na vožnji je bil eden izmed članov uredništva revije Endurista, Rodolfo Marandi) Recimo da gostitelju na pol skoz prste pogledam ker res kratek demo ride ni bil samo po asfaltu. Ostale pritikline okoli obveznih vljudnosti (kava, čaj, smalltalk) so bile na nivoju, po poti so naju zaradi cca polurne zamude klicali (pomoje dokler nisma parkirala pred štacuno ni bil 100% da se boma res prikazala). Je pa vseeno zanimivo slišat (prestavljate si res ornk italjanski naglas) "this is no demo bike it a new bike so please be careful". Po uvodnem ogledu mopedov (dva sta bila v štacuni) so jih zrinili ven in se je testiranje lahko začelo. Prvo kar se opazi - PR7 je precej visok. Tam okoli 690 in malo poleg, tako da oni bolj kratkonogi vozniki znajo imeti kak problem ali dva s tem. Osebno sem sicer brez zatikanja spravil nogo prek (in prek zadaj montirane torbice) in komoto segel do tal... sam pri 181cm višine imam težave na samo res zelo visokih motorjih. Naprej se poskusil par res počasnih manevrov (hitrost hoje) - motor je okreten, stabilen, zadnja zavora točno tam, kjer jo noga pričakuje, tačke pa širše z več opore kot standard enduro tačke. Tablica je nekje v primerni višini za odčitavanje navigacije (ali na gps vezanega merilnika hitrosti na njej), z nižje nameščenim števcem hitrosti, obratov in verjetno še česa se nisem ukvarjal - montiran je tako nizko kot na enduro motorju in v kolikor ne pogledaš direkt dol ni lih uporaben med vožnjo. Eden izmed obeh motorjev je imel na mestu, kjer se ponavadi 'objame' okvir in sedež z nogami montirane nastavke za pripeti prtljago in sprva se mi je zdelo, da je spodaj pri pogonskem agregatu motor bistveno širši kot okoli sedeža. Ko sem se vsedel na drug motor, ki tega ni mel je bil občutek precej boljši, vsekakor se ga da z nogami dobro zagrabit, kar je nujno za malo bolj resno terensko vožnjo. Malo 'hitrejša' vožnja po 'offroad sekciji' - PR7 se pelje kot enduro motor. Sprednji del je težji (oz je razporeditev teže bolj enakomerna kot pri 690) tako da je tehnika nekako v stilu 'sprednji del postavi v želeno smer in z gasom usmeri zadnji del za njim'. Simpl k pasulj, motor gre kam hočeš brez truda. Vsaj pri normalnih hitrostih, za malo manj normalne hitrosti bo treba kdaj po kakem daljšem makedamu odpelat. Občutek na balanci je ok, ni čutiti kakega siljenja nekam po svoje ali teže motorja. Usmerjanje s pomočjo zadnje zavore isto, prvi del usmeriš v želeno smer, preneseš težo v ustrezno pozicijo in stvar gre točno tja, kot želiš. Pogonski agregat je precej mehek, edino nekoliko grobo se odziva na prehodu iz prostega teka v dodajanje plina. Malo 'cukne' in se pol takoj normalno zavrti. Navora je na voljo takoj dovolj, kolko da maksimalno od sebe pa ni bilo variante testirat. S power up kompletom bo moči vsekakor dovolj. Okoli vibracij ni kaj za komentirat, trese nič kaj bolj kot 690... kar pomeni da za velikega enocilindraša trese malo. Vzmetenja skor nima smisla komentirati. Na popolnoma novem motorju preprosto še ni utečeno in težko kaj pametnega povem. Sprednji del se zdi nekoliko trd v začetnem hodu, sam to se lahko zaenkat pričakuje. Zadaj progresija po prvih občutkih dela ok, pa pri zaviranju ni bilo čutiti kakega pikiranja na nos in ne pretirane razbremenitve sprednjega dela pri pospeševanju. Ampak še enkrat - peljali smo se vsega skupaj nekaj metrov in nisem poskušal kakih ekstremnih manevrov. So pa prvi občutki dobri. Kvaliteta izdelave je na oko super. Končna obdelava AJP komponent je zelo dobra vključno z detajli kot je pokrov cilindra sprednje zavore na balanci - stvar je aluminijasta in ne plastična kot pri kaki bolj premium znamki Precej je eloksiranih delov, aluminijast del okvirja pa je konkretno 'heavy duty' nosilen kos. Zadnja votla nihajka je itak AJP klasika, zavore in hidravlika so tudi AJP komponente. Šus plata izgleda solidno tovarniška. Nekaj detajlov se vidi na slikah spodaj. Ker je treba biti pošten je potrebno napisati da je @spuzvica po tem ko je bil motor že na prikolici pogruntal manjšp napako pri izdelavi sprednjega kolesnega obroča - kot da bi bil na ene mestu malo vdrt. Lastnik trgovine je rekel da lahko uveljavi garancijo in pošlje drug obroč... po kratkem razmisleku smo na koncu premontirali sprednje kolo z drugega motorja, ki napake na obroču ni imelo. Vprašanje je seveda pogonski agregat. Je starejša zasnova, izdeluje jih SWM v Italiji. Mašina je velika, nekoliko izpostavljeni delujejo pokrovi magneta in sklopke na obeh straneh. Oba pokrova sta narejena iz enega velikega kosa... kar pomeni da v kolikor ga kjerkoli poškoduješ je potrebno menjati res velik kos aluminija. Je pa za razliko od kake premium znamke vsaj štarter konkreten kos elektromotorja in ne nekaj že na oko nezadostnega. Pretiranih vibracij ne povzroča, z (večkratnim) zagonom obeh motorjev pri cca 7 stopinj Celzija zunaj ni bilo težav. Garancija? Seveda se bo to izkazalo s časom (še bolje če ne bo potrebe) ampak prodajalec je povedal da je garancija 2 leti na komplet motor in da v kolikor kaj v garancijskem roku odpove se preko njega uredi uveljavitev garancije in pošlje nadomestni del lastniku. Tako da garancija očitno je, vsaj na papirju.

Čist po gazdi sam da je sonce pa happy.....

Se en kratek review ponosnega novega lastnika :) Motor je dozivel svoj krst, malo Golovca in nekaj Rakitne, v dobri druzbi @Dimen-a. Motor je izpolnil moja pricakovanja, resnicno sem izredno zadovoljen. Vse moje frustracije s staro Africo na malo kompleksnejsem terenu so se v trenutku razblinile. Motorja sem se takoj navadil in dosegal mnogo visje povprecne hitrosti na offroadu. Motor ni zastrasujoc (kot mi je bila na trenutke 701ka), predvsem pa zelo lepo sledi pricakovani poti, tako prvi del v ovinku kot zadnji pri driftanju. Na trenutke se mi je zdelo kot da sem presedlal iz motorja na mountain bike, razlika v tezi, okretnosti in "forgivingness"-u (kako bi sploh temu rekel po slovensko?) je neverjetna. Tudi ob napakah in presenecenjih v podlagi, ki jih je bilo danes pod listjem mnogo, se motor hitro ujame in odpelje naprej. Motor trese prakticno enako kot Africa, tako pri nizkih kot malo visijih hitrostih do 110kmh. Tresljajev v balanci je minimalno. Vec bom opazil ob kaksnem AC transferju, vsekakor pozitivno presenecen nad mojim prvim enocilindrasem. Tudi ob situacijah, ko si v previsoki prestavi motor presenetljivo dobro potegne in te spravi cez hribcek. Ne pozabite, da me je stara Africa MOCNO razvadila na tem podrocju, tisti motor prakticno ne crkne ko ze stejes takte... Razlike med praznim in polnim kestlom skoraj ni, saj je tank sestavljen iz dveh polovick, kar pomeni, da se bencin ne more pretumbati samo na eno stran. Skratka, fura je bila krasna, povem se to, da sem danes vozil popolnoma serijski motor z 21kw po specifikaciji (ziher jih je vec) in brez kakrsnih koli upgrejdov. V kratkem planiram: 1. Power up kit sem ze vplacal, cakam prejem (nov ECU, nov auspuh in nov airbox). Ta dvigne moc na 60HP kar bi moralo motor dvigniti krepko nad mojo Africo. 2. poviske balance 30mm. Imam 193cm in so le-ti nujni, razmisljam tudi o "ponizanih" tackah. Motor je sicer dovolj visok zame, skoraj s celimi stopali stojim na tleh, 920mm je po specifikaciji visina sedeza. 3. Radiator protection, serijsko so le-ti ranljivi. 4. Zascita motorja (avstralci proizvajajo kar nekaj tega), susplata je sicer ze serijsko oreng debela, cca 5mm. Skratka, motor bo do pomladi ready for action! @jskrablin, ko naredim prvi servis pri 500km (verjetno bom prosil kar fante iz Motoxgenerationa), ga dobis za cel dan da poves kako bi se tak motor dopadel enemu bolj izkusenemu endurasu. Ne pozabimo seveda, da je to dual-sport/adventure motor in ne 105 kilska hard endura :)

en krofk je padu dons......

Kupiti motor od "svetovnega moto popotnika" ja strel v koleno.........glede na to, da sem odpeljal 2/3 moto ture po Maroku lani z njim, vem kako ravna z motorjem....ni tehničen tip in ne da kaj dosti na vzdrževanja motorja, gont dokler vdrži.... no tudi to je nek način, zakaj naj bi te srce bolelo za tehniko ona služi nam ne mi njej, no on je tud "hudo šaroven" glede vzdrževanja........morda smo mi preveč čustveno navezani na naše jeklene konjiče, ali pa jih težje zaslužimo in drugače gledamo na vso zadevo,......kar se KTM ADV 1290 tiče, ga je na račun slave "svetovnega popotnika" kupil ceneje, kot ga je kasneje prodal...... v reviji Moto.Si je" strokovno" utemeljil in opisal zakaj je zamenjal......po moje v prvi vrsti zato, da je še nekaj zaslužil in verjamem tudi, da je za njegov slog vožnje in potrebe KTM predivji in se mu GS po toliko prevoženih km usedel v dušo in nedvomno ima BMW trenutno še boljšo servisno mrežo po svetu....... no v reviji je zapisal, da mu merilniki v izvedbi tablice nikakor niso všeč, so namreč nepregledni, no na GS je dobil enako tablico pa je kar OK prav tako je nergal o tem, da je desni kovček manjši na račun Izpušnega lonca, da le kaj so mislil konstruktorji pri KTM-ju.....na GS je dobil enako ....... pa še bi lahko našteval, torej en kup bedastih izmišljnih zadev....... da ne bo pomote cenim GS, zame so v tem razredu štirje motorji v first class razredu GS, T EX, D MS in KTM ADV, po vsem kar ponujajo in seveda tudi po ceni ......... pred cca. mesecem sem ga srečal v TC-ju kjer je pri nakupu že skoraj moril prodajalce za extra popust....ko sem vstopil me je prvo nekoliko ignoriral (na moto turi mu nisem bil najbolj pri srcu zaradi kritik na račun organizacije in "špranja" na naš račun, okarkteriziral me je kot razavjenega, no saj morda sem res, predvsem pa rad dobim tisto kar plačam )..... no potem pa sva si le stisnila roki in malo pokramljala.....tip odhaja za 8-9 mesecev na turo od juga Južne Amerike, Ognjene zemlje, do severa Severne Amerike, torej Aljaske, nekoliko ga skrbi vožnja po kritičnih državah Južne Amerike..... za avio prevoz motorja v Argentino ja plačal le 400€ res ugodno.....občasnu se mu bo pridružila žena in tudi kaka frišna mlada....... mislim, da bo kaj več sproti za prebrat z njegove poti v Moto.Si.......torej mu zaželim srečno pot.

A veš tist, k en dan od 9.00 do 23.59 drgenes iz vse povsod tunizijski pesek, med drugim tud iz tanka in verige, naredis servis, postimas vse vijake, nosilce, itd..samo zato da se gres naslednji dan valjat v blato pujski smo zakon ☺

Jah vseeno mislim, da imam železne živce in dobro mero tolerance.....vse pa ima svoje meje, pa ne gre le za denar, predvsem odnos,.....na koncu smo mu v Essaouiri plačali na roko še preostali neplačana delež v € in spoklai, ter se zadnji del poti odpeljali sami in si pogledali kar smo želeli in ne tisto kar je on želel, z razlago, da je on že vse to videl in je brez veze to it pogledat nam je bilo zanimivo in smo se imeli super...... kot sem že napisal. Tudi tisti, ki so osteli z njim bi šli, pa jim je grozil, da bo po FB skritiziral njih osebno in njihove firme, kar je tudi naredil z enim, ki je šel z nami, pa ga je kmalu poklical odvetnik in mu razložil par stvari, da je potem pospravil vse svoje komentarje "pod preprogo" ........ kakorkoli srečali smo se totalni neznanci in postali dobri kolegi, tako, da smo še letos odpeljali moto turo po Armeniji in Gruziji.........v tem mesecu pa se dobimo na srečanju vsak s svojim predlogom moto ture za naslednje leto to je največji + no vsekakor smo nekaj videli in doživeli, kar ostane za vedno.

...tačke in rito je treba dat na mehko in toplo po sprehodu ...

Danasnje planiranje naslednjega GEMa, krasen dan za mal braaap braaap. Hvala @Dimen za dobro druzbo!

Vožnja po dobrih Turških cestah, razgibani pokrajini in preko prelazov je bila pravi moto užitek V tem dnevu je bil plan priti do mesta Erzurim cca. 400km, vendar glede na to, da smo iz Vardzie krenili popoldan je bilo potrebno voziti kar dinamično, še posebej, ker smo izgubili nekaj časa ob postankih za fotoshooting in seveda jedačo.......zaustavili smo se v novo postavljenem mestu....... teh je v Turčiji veliko........namreč Erdogan je dal postavit kar nekaj povsem novih mest, v katere je preselil poceni delovno silo iz nerazvitih okolij.......nekaj smo jih prevozili še povsem nenaseljenih...........nova blokovska naselja, banke trgovine, urejena infrastruktura, pa žive duše še nikjer......no to mestece je bilo naseljeno, nov urejen fast food fantje so se obrnili in v trenutko smo imeli postreženo vse kar smo želeli, okusno in dobro seveda vse brez prisotnosti kralja živali...... Kaj hitro smo spet na motorjih, čas nas preganja, tudi vreme se je kisalo.....v mraku prispemo v mesto Erzurum, sparkiramo v centru pred urejenim lokalom, kjer smo nameravali nekaj pojest in seveda po spletu poiskat prenočišče.....bilo je že temno, po netu nismo našli prostih sob, zadeva se je nekoliko komplicirala saj je Erdogan ˇprepovedalˇ Booking .... očitno so se mu zelo zamerili na spletu preko različnih linkov nismo nič našli....... obrnili smo se na lokalce, vendar s hoteli, ki smo jih pogledali nismo bili zadovolji, bogo in nekateri kar nekoliko scary v starem delu mesta, tako ženski del ekipe ni dal zleno luč, no tudi moškemu delu ekipe ni bilo ravno zadovoljivo......res "razvajene hotelske p....." nas je okarkteriziral "svetovni moto popotnik" glede na to, da mesto ni ravno majhno je bilo očitno, da je prav gotovo kje še kakšen boljša možnost za prespat.......med tem, ko se ostali v lokalu neuspešno trudijo najt po spletu hotel za prespat, se peš odpravim preko lepo urejenega glavnega trga na drugo stran in kaj kmalu najdem prijeten hotelček s prostimi sobami, problem je le kam spravit motorje......garaže nimajo, pred hotelom pa le nekaj zasedenih parkirišč, s prijaznim šefom se dogovorim, da umakne svoj avto in avto sodelavca s P, ter motorje sparkiramo na dva parkinga neposredno pred vhod v hotel........ ravno še pravi čas saj je začelo deževati. Razpakiramo se po sobah, nato v baru hotel nekaj debate o preživetem dnevu. Zjutraj smo ob 7 smo že na zajtrku, plan ob 8 štart cilj Kapadokija, cca. 700km. Vreme slabo dežuje na polno.......naliv..... in vse zamegljeno, nič kaj ne kaže na izboljšanje. Odločili smo se, da počakamo ob še eni kavici in res po slabi uri naliv mine, še vedno pa dežuje, čas nas je že preganjal, zato smo oblekli dežjake, se poslovili od prijaznega osebja in odpeljali po dežju, proti zahodu, mestu Erzircan.......po dobri uri je dež ponehal in med oblaki se je pokazalo sonce....vozili smo po dolgi ravni cesti, ki se je blago dvigala in spuščala, na obeh straneh pa ogromna polja pšenice.....bili smo presenečeni, kako je vsak kvadrat zemlje skrbno obdelan.....poljedelski stroji novejši in znanih znamk (John Deer, Fendt,... celo pralnice kombajnov in velikih traktorjev imajo ob BS ) .......cesta odlična dvo ali tro pasovnica z občasnimi vmesnimi krožišči in v mestih s kalsičnimi semaforiziranimi križišči......skoraj kot AC....v mestu Sivas si privoščimo kosil in spet na motorje, cesta ravna ˇdok oko nosiˇ......na BS imajo v većini le plin in nafto, nekje le plin.......očitno posledica dragega bencina pred leti........ tako, da je potrebno pazit na range in tankat pred "rezervo" ........gas proti Kapadokiji, tam smo že imeli rezervirane sobe........eden od kolegov je poklical prijateljico, turistično vodičko, ki nam je uredila res dober prijeten hotel za dobro ceno.....nekoliko zaidemo pred mestom na pentlji obvoznice, pa uspešno najdemo hotel še preden je zašlo sonce. Razpakiramo se po sobah, večerja v hotelu, nato še pijača in kramljanje, pri katerem se nam je pridružila tudi vodička, dogovorili smo se, za dve, ali tri nočitve, tako, da imamo dovolj časa za ogled naravnih lepot pokrajine Kapadokije in tudi nekaj "relaxa" ....... naslednji dan smo pričakovali tudi kolega, ki sta bila napoti iz Tbilisija. Naslednji dan po zajtrku posedimo na terasi in že zaslišimo znan zvok motorjev .....kolega pripeljeta po ulici, snidenje po nekaj dneh je prijetno, ekipa je spet kompletna.......čas do kosila smo preživeli ob debati, kaj se je dogajalo v času, ko nismo bili skupaj.....iz Slo mi je kolega prinesel novo vzvratno ogledalo, katerega sem naročil po mailu (hvala ekipa KTM Seleš), še preden sem namontiral nadomestno od Volge DeLux, kupljenega na avto odpadu....... tako da smo takoj imeli svečano primopredajo ob prisotnosti dveh državljanov Siera Leone .....tako so namreč prebrali , Gruzijski cariniki ime naše lepe Slovenije na pasportih dveh kolegov "ooo you have a loong trip" so jima dejali popoldne smo si vzeli čas za sproščen ogled mesta in nakup spominkov, no in še česa drugega...... uživancija za ženske......večerja v hotelu....naslednji dan po zajtrku na motore in moto ogled pokrajine Kapadokija.....res fascinantna pokrajina..... kaj napisati o njej..... Kapadokijo, je Unesco uvrstil na listo zaščitene svetovne dediščine, kot enega najpomembnejših spomenikov človeštva........poznana je po fantazijskih tvorbah stožčaste oblike........ oblike dimnikov, stebričkov s ˇklobukiˇ v različnih barvah so nastale iz materiala, ki so ga je pred milijoni let izbruhnili vulkani......vremenske vplivi pa skozi čas preoblikovali. V te stožce so si ljudje v preteklosti izdolbli slikovita bivališča, trgovine in cerkve in še danes nekatere družine prebivajo v njih. Pokrajina je zares neverjetna, saj so prebivališča izklesana tudi v skale in pobočja hribov. Vozili smo počasi, se ustavljali in si ogledali neverjetno pokrajino....... vmes se je cesta povzpela tudi v zelo strm klanec tlakovan z granitnimi kockami, zelo spolzko in ob precejšnji gužvi na cesti je bilo potrebno biti zelo pazljiv..... V Kapadokiji so nastala tudi številna podzemna mesta, ki so služila kot zatočišča kristjanov pred osvajalci, eno do njih je kar 100 metrov pod zemelskim površjem. Gre za nenavaden kompleks prepletenih podzemnih hodnikov v osmih nadstropjih, ob katerih so si ljudje ustvarili bivališča, shrambe, cerkve, samostane, pokopališča in vodnjake.....nismo si ga ogledali v celoti.......namreč za ogled vseh ˇčudesˇ Kapadokije bi rabili kak teden časa, ki ga pa na žalost nismo imeli.......ustavili smo se v enem od mestec, se sprehodili po njem, tudi čez zanimiv viseči most.....nakupili še nekaj spominkov......praktično smo cel dan porabili za ogledovanje zanimive pokrajine in mestec v katerih imajo luštkane lokalčke na strehah oz. terasah zgradb z lepim razgledom......prijetno za posedet.....vsi smo pozitivno presenečeni nad prijaznostjo in gostoljubnostjo Turkov, urejenostjo in "čistostjo" države.......tega dela, ki smo ga prevozili in videli.....pasalo nam je, da smo bili malo na easy .......imeli smo dodaten dan viška zaradi spremembe panirane poti......izpustili smo nekaj prej planiranih zanimivosti v Gruziji in še dodaten dan v rezervi za nepredvidene zadeve......tako smo si privoščili dva dni ˇpravega ležernega dopustovnjaˇ ........ naslednji dan nas je čakal vožnja po centralni Turčiji proti mestu Bursa cca.650km..........ter nato povratek na staro celino smo planirali s trajektom preko ožine Dardanele.

Točno tako! To je klasična zimsko motomrtvilna razprava. Jajcanje o nekaj kilogramih gor in dol. In to običajno med kakšnim rahlecom (75kg.), srednjekategornikom (90kg.) in "ubergevihtnežem" (120 pa i više)...en ima kratke noge, drugi daljše.... Če je motor dobro uravnotežen in ima dobro ciklistiko je glih en kurc važno ali tehta 185kg-195-205-225 kg.... Kdor se zna peljat se bo peljal z vsemi, kdor se ne zna, ga bo motil tudi zrak v gumah. Razlika je med motorji, ki tehtajo 150kg, 250, ali 340kg. Praviloma so glede na težo, tudi narejeni za svoje področje uporabe in konec zgodbi. Ne moreš imet 150kg. motorja in brezskrbo cruizat 160km/h po avtocesti in ne moreš z debelo kravo poskakovat po gozdnih stezah kot koza. Menda ja vsak normalen ve kam kaj spada....ali se že tukaj zatakne? Teža motorja je pomembna predvsem, če gre motor po tleh in ga moraš sam dvignit.... Drugače pa je ta MG precej všečen na pogled...izgleda kot lep , klasičen motor za potepanja, z možnostjo občasnega obiska, kakšne oddaljene turistične kmetije, do katere ne pelje asfalt.

Sem najdu drugo pomoč......spil sem tri viskače, pa zalil z enim pirom...trenutno je program...odličen, ker se mi rahlo hebe.....?

Jagodo sem našel

@Snecer vsekakor ni latest&greatest, niti nima titanijevih odmikacev in karbonskih pokrovov, ce bi si to zelel bi kupil kaj drugega. To je poznan Husqvarnin 630 agregat, ki so ga izpopolnili da: a. manj trese b. izpolnjuje EURO 4 norme c. ima nov DUCATIjev ECU, ki se ga da tudi remapati oz upgrejdati. d. verjetno se kup stvari, ki jih ne vem. Meni je masina in njeno obnasanje vsecno, vsekakor je kaj kar bi bilo lahko boljse, ampak overall za enocilindrasa presenetljivo dober, predvsem pa zelo dostopen za kak servis, menjavo svecke, troubleshooting, itd. Brez posebnosti in eksotike, kar zelis pri zanesljivih masinah. Koliko je dejansko zanesljiv bomo seveda sele videli...

Danes dopoldne: med Idrijo (Podrateja) in Godovičem (pr' barak) so dela nad in pod cesto končana, zato tudi nobenega semaforja ni več. V Hotedrišici bojo dela na cesti potekala najbrž še nekaj časa, zato bo tudi semafor postavljen še nekaj časa.

Iiiii, ponovno pritlehno podtikanje, ker stavek z veliki debelimi mastnimi črkami je naenkrat kar dejstvo? Dokaz sam po sebi? Ok, verjetno je za vas to dovolj, ker itak niste sposobni predelat več teksta, vsebina pa itak nikoli ni pomembna. Kaj je izjavila Špela Kolar? Zakaj je to pomembno za debato o migrantih? Samo zato ker je levičarka? Veliki Jordan Peterson imenovan tudi: "The proffesor of Piffle" "The stupid man's smart person" človek, ki sam sebe oglašuje kot "liberal" njegovi podporniki pa so severno ameriški desničarji ter nesamozavestni slovenski moški zgodnjih srednjih let. Katerih libido je prizadet, ker sem bojijo, da jim bodo sirijski in libijski pastirji brez službe ukradli žene in dekleta. Malo kasneje pa še službo. Glej tole: "Profesor Jordan Peterson je izjavil da tisti xtzs ni pretirano razgledan" Sem prebral v rokodelskih novicah. 3 stran

Dami, učer sm gledou če te kje zagledam

samo opozarjam te, da si ti tisi, ki posplošuješ zadeve na nadvse primitiven način, tako kot mediji, ki jih navajaš. Evropska družba se je začela spreminjat šele v drugi polovici 19 stoletja, večji premiki so nastali po prvi, še več pa po drugi svetovni vojni, kot niz različnih dogodkov, feminizem, seksualna revolucija, gibanja za pravice delavcev etc. Sto let nazaj naša družba ni bila kaj dosti bolj odprta od družbe v večini sedanjih muslimanskih držav. V resnici je položaj žensk (s stališča pravic) v Maroku, Alžiriji in Tuniziji precej precej boljši kot je bil položaj Slovenk med obema vojnama. Tudi biblijo se da interpretirat na različne načine, imaš na kupe norosti, ki jih zagovarjajo z njo. Ravno tako ima (med drugimi) RKC polno skledo najrazličnejših spolnih in drugih izkoriščevalskih škandalov, pa se zato nate nihče ne dere da si pedofil. Samo zato ker prihajaš iz geografskega področja z večinsko katoliškim prebivalstvom. Ti, in še marsikdo, pa počnete ravno to. Ekstremni vahabizem je samo ena od islamskih vej, izhaja iz izrazito patriarhalnih in tradicionalnih okolij ter daje politično oporo saudski kraljevi družini (v zameno je postal edina religija v SA). Ravno tako imate polna usta varovanja ženskih pravic, v resnici pa se vam gre samo za varovanje "namišljene lastnine", večina vas ni sposobna priznati ženskam npr. enake spolne svobode, kot si jo lastite sami. Bahaš se s pravicami, za katere nisi niti mignil s prstom (ker so jih izborile naše babice in prababice) ter se nisi sposoben izobraziti dlje kot z abotnimi* novicami, ki ti jih servirajo abotni mediji. Temu primerni so tvoji komentarji. * aboten = nespameten, neumen, sem uporabil to besedo z namenom poudarka

Prihaja zima, zunaj mrzlo, mokro, motoriranja lep čas ne bo. Zato sledi obnova 2 del Letos pomladi sem kar se tiče agregata porihtal vso periferijo, od vodne črpalke do oljnih, sklopko ... Motorja pa nisem odprl do konca, ker ni nič ropotalo, komeprsija je bila dobra. Je pa tako, pri rabljenem se ne moreš zanašati na to, kar piše v servisni knjigi. Razen tega, mi je malo pil olje, kakšen deci na 10 ur ko ga zamenjam. Kadil pa ni. Ker motorja nisem kupil novega ne vem a je to normalno ali že preveč. Na forumih pišejo vse od nič porabe olja do deci na furo. Na to se ne moreš zanest, Konstrukcijko ta motor sigurno popije nekaj olja, saj ima samo en kompresijski obroč brez spodnjega za strganje oljnega filma. Pa izredno vroče teče, delovna temperatura je konstantno visoka. Ker pa je bolje "sprečiti nego lečiti" sem se odločil da ga odprem, vse preverim in pomerim. Tesnilo glave in cilindra ni tako drago in je edini potrošni material, če ga sestavim brez popravil. V vsakem primeru bom tudi menjal tesnila ventilov ( teflone ) če sem že vse podrl, ta so tudi poceni Glavo se najlažje sname, če agregat odstranim iz okvirja ampak to je ogromno dela. Pa potem potrebuješ neko pripravo, da agregat vpneš, ker sicer ni šans, da boš odtegoval vijake. Zato sem agregat pustil v okviru. Težava je v tem, da je nad glavo motorja okvir zelo blizu in jo je zelo težko odstranit. Vodila krmilne verige se ne dajo odstranit brez da snameš levi pokrov in vztrajnik in ta vodila so zelo moteča ker moraš glavo dvignit precej visoko, da jo lahko izvlečeš preko teh vodil, potem pa že pritisne zgoraj ob okvir. Odstranil sem torej vse, kar bi oviralo in se da odstranit relativno enostavno. V to vključujem celoten izpuh, uplinjač in termostatsko ohišje z cevmi. Da odstraniš uplinjač moraš odstranit amortizer in dvignit pomožni okvir z ohišjem zračnega filtra. Nato sem odstranil pokrov glave in motor postavil v zgornjo mrtvo točko. Sledila je demontaža napenjalca krmilne verige in demontaža odmične gredi. Na krmilno verigo se pritrdi žica, da lahko kasneje lažje dvignemo verigo ki bo padla v ohišje motorja. Odstranil sem še oba odmikača ventilov, ker tako glavo nekoliko stanjšam. Potem sem odvil vijak M6 ki je znotraj glave in drži glavo in cilinder privijačeno na ohišje motorja. Tega je potrebno najprej odviti, ker ko odvijemo glavne vijake se material, ki je močno stisnjen nekoliko sprosti in lahko poškoduje navoje tega relativno majhnega vijaka. Potem sem se pošteno namučil, da sem odvil vijake glave. Kdorkoli je sestavljal ni nič namazal navojev z oljem - wrong. Tak vijak se zapeče v navojni zvezi. Dodatna težava je še v tem, da sem potreboval najdaljši imbus natični ključ kar jih premorem, je 70 mm dolg in ta se kar lepo podaja - zvija. Z najdaljšo ročico z 3/4 cole nastavkom sem nekako odtegnil. Še to naj omenim, odteguje se postopoma in navzkrižno, torej v več stopnjah, sicer se lahko glava deformira. Potem sem glavo malenkost dvignil in vstavil med glavo in cilinder dve leseni deščici, da mi ne bi slučajno padla na tesnilne površine in jih poškodovala. Tako sem pridobil dovolj prostora, da sem lahko izvlekel oba valjčka, ki služita poravnavi glave in cilindra. Sledilo je tisoč in en poizkus kako glavo spraviti ven. Na koncu mi je z mukami uspelo, gre pa samo na en način in upam, da sem si zapomnil zaporedje gibov, ker jo moraš nagnit, zavrtet in jo tako dvigneš preko prvega vodila krmilne verige, potem pa vajo ponoviti v obratnih smereh za drugo vodilo. Snet cilinder je enostavno, tokrat sem deščice položil na vrh cilindra, da ga ne bi slučajno potolkel po tesnilni površini ob okvir motorja. Zaenkrat še nisem ničesar meril. Cilinder in bat gresta na meritve k mehaniku, ki ima tovrstne merilne instrumente. Glavo še moram nadalje razstavit, ventili gredo ven ! Zaenkrat pa kaže precej dobro. Cilinder nima prask ali robov, tekalna površina zgleda skoraj kot nova. Tisti del, po katerem drsi bat je nekoliko bolj gladek ampak križne zareze od honanja so še dobro vidne. Pred vgradnjo ga bom dal na novo honat, da bo boljši oprijem oljnega filma. Bat ima na srajčki spredaj in zadaj par drobnih prask, ki se jih komaj zazna. So se pojavile na drsni oblogi in ne segajo globoko. To je definitivno od tujkov, ki so šli mimo ali skozi zračni filter, ni pa nič dramatičnega in se ni preslikalo na stene cilindra. Sornik bata je kot nov, DLC nanos ne kaže nobene vidne obrabe. Batni obročki so nepoškodovani in ko sem kompresijskega vstavil v cilinder se je pokazalo, da je zračnost minimalna. Dovoljena znaša 1 mm, pri meni pa je komaj zaznavna, nisem pa še pomeril. Zanimivo je to, da obročki nimajo oznake katera stran je zgoraj. Zato sem jih označil z flomastrom. Se pa vidi, da robovi na notranji strani niso simetrični, zgornji notranji je namreč posnet. Ojnični ležaj je tudi brez zračnosti, ko ojnico zgoraj pomigaš levo in desno se premika za komaj 0,5 mm. Je pa malo več aksialnega pomika ojnice na samem ležaju, tam je tovarniška zračnost 0,6 mm, pri meni pa je malo več, nisem pa še pomeril. To ni nič alarmantnega, podložke na ležaju so namenjene temu, da se obrabljajo. Pa nekaj slikic. Ko bom imel vse izmerjeno pa bom še kaj napisal.

pretirano moteče in bodeče ali kako drugače "preteče" poste bomo pa skrili, da ne bodo motili podobe. Torej je na textopiscu da malo popazi.

fuck, jest sm s talevo ful švohcan

po moje nek deal v ozadju, da si malo dela reklamo še s svojim biznisom, ker noben normalen se ne slika z nalepkami od prodajalca, da mu še dodatno reklamo dela

tip je kupu ta motor samo zato ker so zvonetove nalepke gor... da se bo loh 'pohvalu' ko bojo hodil u garazo moped gledat... wosu p.s. loh mu bi vsaj ene skornje z visokim podplatom zvone senku... ?

kaj bi ti iskal? saj lahko samo poiščemo https://de.wikipedia.org/wiki/Drum_național_66A

...men pa kaka kuharska knjiga... ? ...pa nevegetarijanska...itak. ..s svinjino...obvezno.

Potem pa bluzi o strojniškem priročniku.

Dikler se boste in bojo ljudje ubadali z rdečimi in belimi Slovenija ne more napredovati, na žalost se je to potem vleklo v Jugoslaviji z komunisti proti socjalisti, pa levi proti desnim pa žnjolčasti proti frjolčastim. Glejte osamosvojitev Slovenije in padec berlinskega zidu in združitev nemčije sta se zgodila zgodovinsko gledano hkrati, kje je Nemčija, kje smo mi? Kje so obljube o "Švici" balkana? Problem Slovenije je foušija, torej če meni crkne krava nej sosedu dve, namesto da bi razmišljali če sosedu crkne krava mu dam tele, in pol mi bo že vrnu tele ko se spet postavi. Pred časom je bil intervju z nekim kao herojem druge svetovne ki je govoril kako je vedel da se bori za pravo stvar in kako so bili domobranci ali ta beli najhujši... bla bla bla.. same neumnosti. Če je šel kdo kdaj po primorski, je kar nekaj mest in vasi s spominskimi ploščami, to so tisti ki niso hotli it v "ta bele" nišo prišli vn iz vasi. Dostikrat so italjani ali nemci šli čez vas in pobrali moške ki so bili sposobni, če je bil kdo sumljiv je ostal v grmih na koncu vasi. In kdo bo govoril da so bili to ta najslabši nasprotniki in nevem kaj, ko se je dogajalo da sta se borila brat proti bratu in ne zato ker sta imela kaj en proti drugemu, ampak ker nista bila hkrati v vasi ko je prišla patrulja skozi je pobrala enega drugega pa je pobrala druga stran. Poslušal sem zgodbe gospoda ki je v svojih 90h pripevodaval zgodbe kako je bilo v partizanih, ampak ko sem podrobno poslušal njegove zgodbe je bilo jasno to, da je bil prvih nekaj let v italjanski vojski, ob kapitulaciji Italije je prišel domov, so prišli partizane in je šel v partizane. Torej kaj je bil ? En navaden delavec ali kmet ki ponavadi z osnovnim znanjem pismenosti, do katerega so prišli s puškami in mu ukazali naj gre, ali bi bil to njegov zadnji dan. In po vojni si ljudje zapomnejo "ta je bil s tistimi" in pol počistijo. Drugi primer, koroški Slovenec ki je imel Avstrijske dokumente je z motorjem mimo žice v Lj švercal Slovencem, ki so bili praktično ujeti v obroču kakšne nujne potrebščine da so lažje preživeli, takoj po vojni ga je nekdo ustrelil in mu pobral motor in so ga trepljali po ramenih ker je ubil nemca, čeprav je ta "nemc" naredil dosti dobrega. Tako da nehite ga srat z rdečimi belimi frjolčastimi, vojna je svinjarija in s to "balkansko" mentaliteto nastanejo samo še večje svinjarije

Kaj to strežejo v Banovcih? Jaz bi tudi šel tja. DAMI prosimmmm

dacembra so dajavni u PM ....lansko leto 27.12 malo pred Lomom AC, 7:30 megla, mokro, -6°C, ga žgem ( sej itak nkamr negre ), vidm bl mau, k je vizir sprot zmrzvau, pa se začne neki rdeč pa blau pobliskvt ......evo ga provida...bela cesta sem zapelu na benzinsko in ustavu, otresem ledeno skorjo z dežnjaka in je že zravn stal .....in začne: guspod a veste zakuga sem vs ustavu ...pojma nimam.....a res ne veste zakuga ....ne ne vem.....ja kok ste pa vozu..... sa pardoniram, je vse pomrznl, nč ne videm na števc .... vtakne glavo bliži in se čudi ...a vs nč ne zebe ... ne zakaj ??? .... ja kam pa greste .....u Dubrovnik .....a kr u Dubrovnik...ja kr ...pa je to vaš motor ....ja moj motor že 10 let pa 183 000 km sva naklepala ..... dejte mi prosim dokumente ....a res moram, morem rokavice dol dt, pa še dežnaka in jakno odpet ....ja bo kr treba .... matr pa nej bo ( mu nekako izkopljen prometno in vozniško ) .....si zadeve pogleda in izdavi: gospod ustavu sm vs, ker so pred dnevi v Lublan en motor ukradl, pa se mi je enmal čudn zdel da se gdo u takm voz, hvala lepa, pa mal bl počas pelte, 156 km/h v teh razmerah ni glih varn, pa čez Knežak bl previden, da nau kej narobe .....

Mojemu pa nič mrzlo, glavno da se žoga.

Guspod se kauča

Vedno se najde kupec! Tudi tokrat! Ded je najbolj vesel, da je dobil vozilo z “pedigrejem” on Zvoneta! Sedaj pa ima problem, ker ne seže do tal z nogami in išče škornje z 5 cm platformo

zdej pa meni ni v redu, če ni poboldano, ne vem kaj prebrat ps. oblikovanje pisave je čisto svobodna izbira vsakogar na forumu, zato tudi je urejevalnik besedila na vrhu. Kaj piše il giornale ne morem komentirat, ampak vem da kdor hoče preživeti v Italiji od "uvoženih" bo prekleto delal. Vidim, črnce, ki vozijo kamione, predvsem pa veliko "naših bratskih" vse do Ukraincev. In vsi delajo ali pa iščejo priložnostna dela. Ma pa Itaija tudi hud naval Kitajcev.

Ne vidim pravila, ki bi določal kakšna pisava je primerna in sam je nisem določil. Je le kopirano/prilepljeno - naslov, se tega ne sme? Razumeš? Ali ti vre v glavi in vidiš sovražni govor? Lahko tudi priznaš, da te le vsebina moti. Lahko mi tudi lepo umirjeno pisno obrazložiš, da motim Tvoj prav. P.S. vem, da bi pred leti že bil na poti na Goli otok

60% migrantov v Italijo je penzičev? Zanimiv podatek ? A to je ona desna varianta Yanisa Varoufakisa? Oz kot mu jaz ljubkovalno pravim - Varoufakoffića p.s. - Naslednji post v neprimerni pisavi bo odstranjen. Avtor pa gre sedet na kazensko klop.

Italijanski medij razkril šokantne podatke: Kar 60 odstotkov migrantov, ki prejemajo italijanske pokojnine, nima niti enega dneva delovne dobe! @nejc74 , nam boš obrazložil?

V Divači sva zaklučla...?️

Lukec,a te je čarovnica spet ven poslala?

haha, sem vidu da je Pujsa pepi letela po luftu. Bi moral mal na kras zavit

jaz ali kak drug moderator ti damo samo napotnico, PP plačaš sam

Mam rdeča lička od mraza

Glavno mesto Armenije Yerevan, ali Eravan po naše, ima dober Mio prebivalcev, leži v kotlini, ki jo obkrožajo visoki vrhovi, skozi mesto pa teče reka Hrazdan v globoko vsekani strugi, ki deli mesto. Mestni javni promet je soliden.....podzemna železnica, ki središče mesta povezuje severno in južno predmestje, busi in trole, tudi tramvaji še obratujejo, taxijev je ogromno in so za nas poceni, predvsem odvisno za koliko se dogovoriš, veliko se potuje z zasebnimi kombiji (maršrutkami). Center mesta se nahaja na njenem levem bregu reke, kjer smo se v hotelčku namestili tudi mi, do strogega središča mesta smo imeli 10 min hoje....res smo dobili idealno lokacijo, za ogled mmestnega jedra pešaka......že preko ceste hotela je bil park z dogajanjem, prijetni lokali na prostem in gostilne. Motorje smo sparkirali ob vhodu v ograjen prostor, šlo je na tesno.... vendar je šlo.....po tem, ko smo se razpakirali po sobah, smo se sprehodili do parka in si privoščili obilno večerjo z več različnimi jedmi, glede na to, da je bil jedilnik napisan z njihovimi črkami in seveda jeziku, ter tudi noben od strežbe ni ravno obvladal angleško, smo naročili bolj po loterijsko in tudi nekaj več jedi kot nas je bilo, da poskusimo čim več različne hrane, bili smo že hudo lačni in...... za ziher še nekaj rund piva je steklo......odlično raznoliko hrano smo jedli in podebatirali o preživetem dnevu, nakar nam od sosednje mize pristopi urejen gospod srednjih let in spet vprašanje, ki smo se ga bili že navadili ...."od kuda?"....ko mu povemo za Slo, je takoj preklopil na Ang jezik...... nekoliko smo se pogovorili, dobro je poznal našo državo, kot smo izvedeli, je bil prof na družboslovni fakulteti......s spoštovanjem je govoril o nas, bil je navdušen nad našimi košarkaši, kot EU prvaki v košarki, ter nad tem, da je tako mala državica kot njihova, bila na nogometnem svetovnem prvenstvu v JAR...... očitno je bil športni navdušenec, saj nam je zdiktiral celo prvo postavo naše takratne reprezentace s kapetanom Korenom in selektorjem Kekom na čelu......bili smo presenečeni, sam je ne poznam v celoti, pa sem veliko ur presedel pred TV ob gledanju fuzbala ....... športniki so očitno res ambasadorji države.......... možakar je za sosednjo mizo z družbo praznoval RD, vsi so bili veseli in ponosni, da smo se z motorji pripeljali tako daleč ogledat njihovo deželo......nekoliko smo se še pogovorili in nazdravili z rundo za srečno potovanje in jo v nasprotju z navado dali na naš račun in na koncu za vse skupaj kar smo pojedli in popili plačali pa bagatelo Naslednji dan po zajtrku v hotelčku z res zelo prijaznim osebjem.......receptorka nam je dala zemljevid mesta in v angleščini pojasnila kar je bistvenega za pogledat...... smo se odpravili na ogled mesta pešaka, staro mestno jedro je lepo urejeno, z vodometi, urejenimi parki, spomeniki, arhitekturno zanimivimi zgradbami, hoteli v odličnem stanju, čisto, zeleno, delovalo je mirno in spokojno.....nekako v stilu stare metropole, brez nepotrebnega vrivanja nove arhitekture, je mesto zadržalo zgodovinski pridih nekega drugega sveta....začetki mesta segajo v leto 782 p.n.š., ko je bila na obrobju sedanjega mesta postavljena utrdba, ob njej pa naselbina.... sčasoma je bilo po rodovitni dolini postavljenih še nekaj utrdb in kljub večkratnim osvajanju perzijcev je prebivalstvo obdržalo armensko apostolsko cerkev, ki se je uprla tudi rimokatoliški....zgodovina mesta je bila burna, saj so se zaradi strateške lege, na tem območju križali ruski, turški in perzijski interesi.....po 1. s.v. je mesto pridobilo na veljavi, kot glavno mesto ob proglasitvi Armenske republike, širilo se je in hitro razvilo, tudi kasneje v CCCP, saj je z več kot mio prebivalci imelo posebej ugoden status v mega državi. Ogledali smo si glavne znamenitosti, zgodovinski muzej na Trgu republike, ostanki trdnjave Erebuni in muzej Matenadaran s številnimi rokopisi, na koncu še spominski park genocida nad Armenci na griču Cicernakaberd.....žalostno......nas je pretreslo kaj so jim naredili Turki po 1. s. v. Ogled mesta je bil zanimiv, vsem nam je bilo všeč..... mesto je zelo razgibano, saj leži od 900 do 1200 mnm.....promet ˇnormalenˇ ......ljudje prijazni.....imeli smo nenadejano srečo, da je bila nedelja in .... tržnica je obratovala na polno.... je bili kaj videt in kupit, kupili smo spominke, darila......ženske so našle svojo srečo mesto vredno obiska in ogleda.... imeli smo lep sproščujoč dan. Zvečer še dobro pojedli in popili v parku blizu hotelčak ob planiranju trase naslednjega dne, ki naj bi peljala ob vznožju Ararata ob Armensko Turški meji proti mejnemu prehodu z Gruzijo. Ob 7uri smo že v jedilnici na dobrem zajtrku, ob 8 imamo načrtovan odhod, poslovimo se od prijaznega osebja, kuharica ženskam podari še nekaj njihovih zelišč, pripravimo motorje in oblečeni čakamo še zadnjega za odhod, ko ......šok, ne najde dokumentov.....vse preiščemo dokumentov ni ....na hitro se posvetujemo kaj nam je narediti....takoj podaljšamo bivanje v hotelčku še za en dan, se ponovno razpakiramo po istih sobah.....kontaktiramo naše MZZ, povedo, da v Armeniji ni našega veleposlaništva in, da zadeve za nas ureja Poljska ambasada.....receptorka pomaga pri iskanju P ambasade......glede na situacijo se razdelimo v tri skupine..... dva gresta po poteh urjenja dokumentov, nekaj jih ostane v hotelčku in kontaktira v Slo glede pridobivanja dokumentov, moja družina pa dobi hvaležno nalogo.......obiskati tovarno brendya Arart in nakuptit robo .....vsi smo imeli naročila od doma in seveda tudi zase.....poberemo naročila in se taxijem odpeljemo do tovarne...... Armenski konjak je mogoče ob ogledu proizvodnje poskusiti in kupiti tako v tovarni »Ararat«, na desni strani soteske reke Hrazdan, kamor so iz skupne tovarne preselili proizvodnjo konjaka, kot tudi v tovarni »Noy Ararat«, na levi strani reke, ki je nastala na starem obratu, ki se nahaja v nekdanji perzijski trdnjavi iz 16. Stoletja. Le-ta je bila v rušilnem potresu leta 1858 zravnana z zemljo in leta 1877 se je začela proizvodnja vina, ki jo je kasneje prevzel Shustov, vodilni ruski proizvajalec alkoholnih pijač. Glavni preobrat v proizvodnji konjaka se je zgodil po razstavi leta 1902 v Parizu, ko je bilo armenskemu brendiju dovoljeno uporabljati ime Konjak. Zaradi izjemne kakovosti je že leta 1912 postal glavni dobavitelj ruskemu carskemu dvoru in še danes je Ararat ekskluzivni dobavitelj konjaka za Kremelj. Tovarna je bila opuščena po razpadu Sovjetske zveze, a ponovno zaživela leta 2002 in od takrat si lahko vso zgodovino za tovarniškimi zidovi obiskovalci Erevana tudi ogledajo. Mi smo se odločili obiskat tovarno na desni strani reke, ker nam je lokacijsko delovala bolj privlačno na vrhu hriba, kljub temu, da nam je taxist svetoval obratno, kot smo kasneje ugotovili je dobro svetoval...... tako, da smo se peljeli preko mosta čez globoko soteske in že na mostu se vidi na vrhu hriba impozantna urejena stara tovarna konjaka Ararat. Proizvodnja konjak z imenom Ararat poteka že od leta 1887 in je zelo cenjen.....obilno ga je konzumiral W. Churchill. Armenski konjak je britanski premier Sir Winston Churchill prvič okusil na mirovni konferenci na Jalti februarja 1945 in od takrat dalje konzu,iral le tega, menda kar v obilnih količinah Sovjetski voditelj Stalin ga je zalagal z armenskim konjakom in prav konjak je rešil vrhunskega strokovnjaka za pripravo konjaka. Churchill je pri eni izmed pošiljk konjaka pripomnil Stalinu, da okus ni več takšen, kot je bil nekoč in izkazalo se je, da je bil strokovnjak iz Erevana deportiran v gulag v Sibirijo, od koder ga je rešil prav Churchillov prefinjen okus. Stalinu namreč ni preostalo drugega, kot da ga iz Sibirije vrne v Erevan, kjer je skrbel za pripravo konjaka. Tudi Agata C, ga je "ljubila" in še mnoge znane svetovne osbenosti.....ja res je vrhunski...priporočam Vstopimo v prodajalno urejeno top, na recepcija želimo na ogled tovarne, vendar je na žalost že vse rezervirano za teden naprej taxist je imel prav, saj je ta tovarna zaradi svoje lege bolj "oblegana" od turistov, kot druga, ki je v bistvu matična tovarna in kot smo kasneje izvedeli so cene še nekoliko nižje in vse skupaj ni tako mondeno, ter bolj pristno, kot tam kjer smo bili........na žalost nismo šli v drugo tovarno, kjer bi po vsej verjetnosti lahko videli celotno pridelavo konjaka..... posvetili smo se zahtevnemu nakupovanju.....jah ni bilo lahko.....izbora ogromna, po količini v steklenici, okusu in starosti od 3 do 30 let, pa še exlusive kolekcije, različne embalaže, reklamni artikli....moram poklicat kolege kaj si kdo želi....imeli smo samo količinska naročila ......nabavimo....cene so bile, ko smo kasneje ugotovili cca. 30% cene v Slo. S polnimi rokami vrečk zopet vzamemo taxi in se odpeljemo do hotela. Tam potek akcija »reševanje motorista Saškota« ...na Poljski ambasadi ne vedo nič o tem, da bi zastopali tudi Slovenske državljane naše MZZ očitno "odlično" dela zato se kolega obrneta na Nemško ambasado, Germani jima pomagajo tako, da priskrbijo brezplačno prevajalko, ki napiše izjavo o izgubi dokumentov v Armenščini in Angleščini, s to izjavo gresta na policijo, tam je precej kaotična situacija......zaslišanje vodi stroga šefica zelo uradno in hladno, no ko ji kolega "pihneta na dušo" o lepotah Armenije se omehča in nekako le otoplijo odnoso in po pojasnilih, telfonijadi, ter preverjanjih dobita potrdilo, da lahko brez dokumentov zapusti državo......težava je bila v tem, da je izgubil prometno, vozniško, zavarovalno polico motorja za Armenijo in Gruzijo, OI, nekaj denaraj in KK, poleg tega pa tudi dokumente za motor kolega, ki se je poškodoval in je čakal v garaži v Tbilisiju na voznika, ki bo priletel tja z letalom teden dni pred odhodom domov.........v glavnem xseba....no po telefonskih klicih in pomoči prijateljev v Slo, so se uredili drugi dokumenti, ki jih je potem kolega, ki je prišel po motor prinesel v Gruzijo. Konec dober vse dobro, z nekaj stresa in izgubljen dan, tako je bili potrebno zopet prilagoditi ruto in izpustiti kako planirano točko. Epilog vsega pa je prišel čez teden dni, ko smo bili že v Kapadokiji, ko se je po FB kolegu, ki je izgubil dokumente, javil Armenec, ki je na AP, kjer smo se ustavili in bokirali prenočišče našel njegovo povoženo torbico, z dokumenti.......še so pošteni ljudje na tem svetu in....FB dela čudeže Naslednji dan po zajtrku, smo končno pripravljeni pri motorjih, je že pasalo, po tolikih dneh permanentno na motorju, je že manjkal gas Ogledalo od Volge DeLux, ki sem ga nalepil na počenega, še v Gruziji je držalo in odlično opravljalo svojo funkcijo, skoraj bolje kot original Razdelimo se, kolega z dokumenti motorja, ki je v garaži v Tbilisiju se odpelje po drugi poti proti glavnemu mestu Gruzije, kjer se bo dobil s kolegom, ki pride z letalom po motor...... mi pa ob Armenski-Turški mejo, proti drugem mejnemu prehodu, med Armenijo in Gruzijo, iz Gruzije pa potem takoj zavijemo na jug, na mejni prehod proti Turčiji, ker Armenija in Turčija nimata med sabo mejnega prehoda v funkciji..... dogovorimo se, da se dobimo v Kapadokiji, ki smo jo naknadno ob zadnji spremembi rute dodali v plan, torej vsak po svoji poti in potem meeting point v Tručiji. Pozdravimo se in gas vsak v svojo smer....... Že po dobri uri vožnje se pripeljemo v mesto Vagharshapat ali Echmiadzin, ki je znano po najstarejši cerkvi v Armeniji in kar tretji najstarejši na svetu. Samo mesto ni veliko, šteje okrog 60.000 prebivalcev in je četrto največje v Armeniji, tako, da hitro najdemo cerkev in samostanski kompleks. Ustavimo se, že okolica izgleda lepo urejena in policisti nam dovolijo parkirati kar na pločniku ob ograji kompleksa, kjer načelom ni dovoljeno parkiranje, saj je za osebna vozila in avtobuse na drugi strani urejeno plačljivo parkirišče, očitno je lokacija zelo obiskana......pravkar je pripeljal tudi bus poševnookih. Opremo pustimo brez skrbi na motorjih, glede na to, da sta policaja ob motorjih pokimala, da ni skrbi. Vstopnine za ogled velikega in urejenega samostanskega kompleksa ni, sprehodimo se po kompleksu, kjer se tudi nahaja najstarejša katedrala svetega Etchmiadzina, zgrajena med leti 301 do 303, ter nekajkrat dograjena leta 480, 618 in 1658, tudi sedaj so ob njej gradbeni odri in jo obnavljajo. V veličastnem kompleksu se nahajajo lepo urejene zgradbe in lepo število starih ˇhačkarjevˇ (kamnitih križev, prvi so nastali v 1. st., večina na tem območju pa v 9 st., ko so se osvobodili izpod arabcev in obeleževali zmage, ter označevali krščansko deželo) v kompleksu je tudi restavracija, v nekdanji meniški menzi, tiskarna, semenišče… Po ogledu se pozdravimo s policajema in zopet na motorje.....cesta na s pelje ob Turški meji in pripeljemo se v Gyumri, drugi največje mesto v Armeniji, leži na 1509m.n.m. je nekakšen gospodarski center države....dobrih sto tisoč prebivalcev.....odkrili so ga Grki leta 402 B.C. skozi zgodovino je doživljal uničenja in razcvet, menjal imena Alexandropol, Kumayri, Leninakan, odvisno pač od trenutnih vladarjev, naredimo kratek tour po mestu, si ogledamo cerkvico in spomenik padlim v vojni, na žalost ni časa za ogled impozantne trdnjave na nasprotnem hribu, ob kateri stoji velik spomenik matere Armenije, ustavimo za pijačo in nadaljujemo proti meji z Gruzijo, vozimo po planotah, klima je sveža in od severa grozijo črni oblaki, pridemo do mejnega prehoda na planoti v stepi, relativno dobro urejeno, .....skoraj prazen le par vozil....carinske formalnosti potekajo brez problemov in korektno, le računalniki imajo še "hitrost commodore", trajalo je par minut preden sprocesira en pasport. Na prehodo se pogovorimo z družino iz Anglije, ki je priletela v Erevan in tam najelo vodiča z avtom, ki jih vozi na oglede znamenitosti......very clever, bil je prijeten in angleško zelo vljuden pogovor Zopet v Gruziji in na motorje, današnji cilje je pripeljati v bližino Vardzie, kjer so svetovno znane jame v katerih so bivali ljudje. Ko pripeljemo okrog zgradbe in kontejnerja Gruzijske policije se znajdemo na širokem blatnem kolovozu z ogromnimi blatnimi lužami, ki pelje čez polje, ustavimo se in hitro ugotovimo, da smo sfalili cesto, ustavimo in peš se odpravim do policaja in v slovensko-ruski kombinaciji skomunicirava in verjetno z bebastim pogledom izvem, da je to glavna cesta (ena od treh), ki vodi v notranjost države......jp je kar prava cesta....vozimo dobrih 40km po delno blatnem kolovozu res da relativno je širok, polnem blatnatih luž, zelo spolzko je, občasno sopotnice popešačijo zaradi varnosti, nihče ne želi zalegnt in se poškodovat......daleč je še do doma....srečujemo težke tovornjake, ki se potapljajo v blato, občasno tudi avte, celo kaka mečka se pripelje vsa blatnata in je praskala s podom po kolovozu.....peljemo se skozi res zelo revne vasi....kar naporno pa, ko končno pridemo na asfalt se smejimo doživetju...tudi to je del potovanja, del avanture za spomine Vmes nas namoči dež, ko pridemo na asfalt dvignemo tempo vožnje, veliko časa smo izgubili na poljski cesti....spustimo se s planote v sotesko, peljemo mimo gradu Khertvisi, ki ima strateško lego na vzpetini ob sotočju dveh rečic, tukaj bi se morali ustaviti in poiskati prenočišče, vendar se s tempom peljemo mimo odcepa, dan gre h koncu, do mesteca mesto Aspindza, ustavimo se ob trgovini za pijačo, na klopci posedajo penzionisti in žulijo pivo.....eden pristopi in spet vprašanje "od kuda?" povemo in stari kot iz topa "aha Slovenija ja Ljubljana", ga pogledamo z odprtimi usti, prvi, do sedaj, ki je takoj vedel za našo malo lepo državico in še glavno mesto.....zopet slo-ruski pogovor....povprašamo za Vardzia caves, razloži nam, da smo zgrešili odcep in se je potrebno vrniti do gradu in tam zavit proti jamam......pozno je in odločimo se, da kar tu prespimo, povedo nam kje je edini hotel v mestu, nekaj sto metrov stran, relativno nov in dobro urejen, motorje spravimo v pritličje, kjer naj bi bila enkrat trgovina....večerjo pojemo kar v hotelu.

Nazaj vozimo po isti vojaški cesti, vreme je lepo, pogledi na pokrajino prav tako, prometa kar nekaj, v glavnem tovornjaki nasproti namenjeni v Rusijo....in seveda krave na mostovih, nenerado se umaknejo tudi tovornjakom......ustavimo se pri pokopališču ob spomeniku nemških vojakov, ki so po II. sv. vojni dograjevali to cesto. Ob ogledu skromnega spomenika se ustavi avto.....možakar pride do nas in v polomljeni angleščini nam pojasni, žalostno zgodbo gradnje te znamenite cesta..... ja pota življenja so nepredvidljiva....nadaljujemo po vojaški cesti v dolino proti Tbilisiju, ga obvozimo, ceste so relativno slabe....v gradnji, vozimo po pameti, nikamor se nam ne mudi, kamor pridemo pridemo.....vmes se ustavimo za kosilo.... tankamo........pred mejo z Armenijo nekoliko zaidemo proti Azerbajdžanu pripeljemo se na 5km do meje.........ustavimo se, ter povprašamo za pot......po slovensko in rusko izvemo katera je prava doroga......nekoliko moramo obrniti proti jugu, zavozili smo se slabih 10km nihče se ne razburja....gas naprej... vozimo se po revnih vaseh, med polji pšenice.....ljudje prijazni mahajo in pozdravljajo.......ustavimo se v malem mestecu slabih nekaj km pred mejo, kupimo pijačo v trgovini, še enkrat tankamo, za ziher.....ne vemo kje so črpalke v Armeniji...... kot nalašč zraven tudi trgovina z avto deli........povprašam po zunanjem avto retrovizorju, da bi iz njega vzel ogledalo in ga namontiral preko počenega, moti me ker ne vidim dobro nazaj, v takem prometu je res zelo, zelo koristen.......prodajalka ni ravno spretna v komunikaciji nekako pa razumem, da ga nima, ja pa trgovina na drugi strani ceste z rabljenimi avto deli, tam bi se mogoče kaj našlo...... pridem do mini trgovine z rabljenimi deli.......bogo na prvi pogled, ravno nekaj dozidavajo, vprašam zidarja kje je šef, pride starejši možakar.....sporazumevava se slo-rus ..... gre ko ponavadi ...... najprej seveda vprašanje...od kuda? ... malo pokramljava in o običajnih stvareh..... od kje smo in kaj delamo tukaj.... kako živimo in kako oni, kot pojasni menda v Azerbadžanu živijo super napram Gruzijcem in Armencem....ja zaloge fosilnih goriv delajo svoje....takoj se je okoli naju nabralo nekaj ljudi, ki bi radi kaj zvedeli, vendar ni bilo časa....vprašal sem ga, če ima avtomobilsko vzvratno ogledalo od katerekoli avta.....možakar prikima odide v garažo polno delov in prinese ven lepo ohranjeno ogledalo od Volga DeLux model ogrevano.... pravi super kavliteta ...nikorga ne slomati se....zglihava ceno na na 5€, prosim za izvijač, pazljivo spajsam ogledalo iz plastičnega ohišja.....zadaj na ogledali kelme s priključni kabelčki, ki bi bile pri nas za priključitev 2KW elektro motorja ...... z Letermanom sem odrezal plastične pritrdilna peresa in odščipnil elekt priključka......plastično ohišje vrnem, mojstri med smehom ugotovijo, da bi jim lahko koristil pri razdiranju avtov......dobr volje se poslovimo in zaželijo nam castlivy put....ogledalo spravim v tank torbo in gas......kmalu smo na GR-AR meji, je nekaj prometa in gužve, se že mrači, formalnosti potekajo precej sproščeno,.....tako bi lahko opisal, kup kontrol, zavarovnja z motorje......v dveh urah smo čez mejo, je že trda tema......želeli smo takoj poiskat prenočišče v hotelu, pa so bili posredniki za mobi kartice, menjavo denarja in prenočišča tko tečni, da smo se odpeljali dobrih 10 km naprej in se v soteski ustavili pri bednem hotelčku,bilo je že pozno okorg 22 ure, dogovorili smo se za spanje, sobe so bila morda najslabše na celi turi, sicer poceni, je pa možakar iz graže zapeljal svojo mečko ML, da smo imeli prostor za naše bajke in ob 23 uri je razgrnil žerjavico na žaru, ter nam spekel verjetno najboljši roštilj na turi....pa brez zamere Leskovvački mojstri ..... Tudi zajtrk naslednji dan je bil korekten za 8€ na glavo. Pot smo nadaljevali proti po planotah Armenije, proti jezeru Sevan, vseskozi smo bili nad 1000mnm, čez prelaze, zanimivi razgledi na pokrajino, nekajkrat smo se ustavili za foto šuting, kosilo, popoldan smo se peko prelaza spustili do jezera Sevan, ki je s 1930mnm eno od najviše ležečih na svetu......jezero ni majhno, je največje v Zakavkazju, ob njem je bilo opaziti ostanke infrastrukture socialističnega turizma, ki so žalostno propadali, nekaj potopljenih ladij v pristanišču, kot bi bili v nekem drugem času..........tudi novi hoteli, nekateri celo zelo razkošni pa niso bili, kot je bilo videti zapolnjeni....odločili smo se, da bomo kampirali in si nekoliko spremenimo potovalni ritem pri večernem druženju ob šotorih......kampirali smo do takrat le enkrat, ostala planirana kampiranja so odpadla zaradi različnih vzrokov.....najdemo kamp ob jezeru, poraščen z borovci, na ravnem, plaža peščena, nekaj pomolov, možna izposoja ležalnikov, čolnov, skuterjev, restavracija...skratka nekako gredo s časom, le sanitarje bi morali za naše standarde nekoliko obnovit.......šefom se dogovorimo za ceno 8€ za vse ........ v kampu so bile tudi klopce z mizami in streho za normalno pojest ....... kamp je bil skoraj prazen, tako, da smo lahko zbirali kje postaviti šotore....vsa okrog jezera je delovalo, kot, da ne bi bila glavna sezona, ki je tukaj zelo kratka. Hitro smo postavili šotore in se razpakirali ter odšli na sprehod, ter v trgovino po jedačo, ko smo se vrnili smo si privoščili kamp gostijo ........ ker sem imel čas sem s pomočjo silver tejpa namestil ogledalo od Volge DeLux bilo je le nekoliko velčje od originala, tako, da se je dalo lepo namestit in mi je odlično služilo do oma nato sem se odločil, da se malo namočim v tem visoko ležečem jezeru, če sem že tu, ostali niso bili ravno navdušeni, ker temperatura ni bila obetavna....... no malo JB je pomagalo, potrebno je bilo konkretno zaplavat vsaj v začetku, da ni zeblo...voda je imela nekje med 20 in 22 znosno in za ohladit, če je zunaj vroče, no problem je bil, da zunaj ni bili lih vroče, ponoči nas je kar zeblo v spalkah. Jezero je bilo v preteklosti večje. Pred planskimi ljudi posegi je bila gladina jezera Sevan na nadmorski višini 1.950 m, obseg obale je znašal 260 km, povprečna globina je bila priblližno 95 m, površina gladine je bila 1.360 km², kar je bilo cca. 5 % celotne površine Armenije. Še pred I. sv. vojno so imeli takratni vladarji napredne ali nore energetske načrte in projekte kako ga zmanjšati, posledično pridobiti vodo za hidroelekrarne in hkrati pridobiti kmetijske površine, na srečo se jim načrti niso izšli, kljub temu, da so se dela za znižanje gladine že izvajala, sicer bi verjetno delil žalostno usodo Aralskega jezera. Tako je trenutno gladina stabilizirana na 20 m pod prvotno gladino, na 1920mnm, njena površina pa je cca. 940 km². Posledično je otoček na katerem je bil postavljen samostan Sevanavank, postal polotok in dostopen s kopnega, katerega smo si ogledali naslednji dan, saj je bil oddaljen 10min hoje od kampa. Po napisu na eni od cerkva je jasno, da je samostan leta 874, dala postaviti princesa Miriam. Samostan je bil strogega tipa in je služil spreobračanju menihov, ki so se pregrešili....torej mučenje samega sebe za spregledanje in spreobrnitev..... vidni so zapisi popotnikov, ki pričajo o strogem režimu brez zadostne prehrane, mladine in žensk, kar nam je pojasnil pop, ki je znal angleško, sicer samostan sestavljata dve cerkvi ..... cerkev sv. apostolov in cerkev Matere božje, obe imata obliko križa in osemkotno kupolo. Ob južni obali tega polotoka je zgradba društva pisateljev, na vzhodni obali se nahaja rezidenca predsednika republike, ob severni obali pa je nastal novejši del tega še vedno aktivnega samostana. Po ogledu samostana se spakiramo na motorje in se napotimo proti jugu Armenije na mejo z Iranom, proti dragulju Armenske zgodovine .....na ogled samostana Tatev, kjer je bila že leta 1921 ustanovljena Gorska republika Armenija......no pa se Stalin takrat ni strinjal s tem.