Dvorana slavnih

Začetek v Ljubljani, nato pa Ljubelj. Naprej nisem več slikal. ???️?️ Cca 250 kilometrov. Lp Robert

15. DAN…Sevilija – Tarifa – Gibraltar- Ronda (348 km) Ceste Andaluzije niso ravno vrhunec motorizma, saj je vse ravno, pokrajina pa bolj kot ne sama polja in pašniki, vsake toliko na kakšnem malo višjem kuclju stoji pano toro-ta. Po dolgočasni ravnini je prav prijalo malo zavit v bolj hribovit del naravnega parka (Sierra di Grazalema in Los Alcornocales) z ovinki in malo razgleda……in mimo Tarife do the skale (The Rock) of Gibraltar, na obisk k »sorodnikom«….opičkeeeeee. Nekako sva se zbasala mimo vseh nagužvanih avtomobilov, parkirala pri gondoli in se postavila v vrsto za karto. Tip, ki ponuja minibus prevoze na the rock je vztrajno nabijal, kako se čaka več kot uro in pol, naj vzamemo minibus, ampak nisva čakala več kot pol ure in sva se že peljala proti vrhu z gondolo. Že na izstopni platformi so čakale opice na nič hudega sluteče turiste s hrano. Midva jim nisva bila zanimiva, najbrž sva jim tudi mal čudno zgledala v vsej bojni opremi idelani za pohodništvo po skali v pripekajočem soncu :P. Je pa kmalu nastradal en Poljak, ki mu je opica v sekundi, ko mu je skočila za vrat odprla ruzak, pajsnila sendvič in mentose in se potem malo nižje mastila z njimi. Druga je vase basala cel toblerone….v glavnem hrane jim ne manjka. Tretja in četrta pa sta imeli discovery channel hahahah, z enima dvema sva imela midva debato, da se je treba bolj pogosto umivat, ker smrdijo pa kot kuge hahah. V spremstvu opičk sva prepešačila cel naravni park na skali, od skywalka do visečega mostu in jame potem pa po miljavžnt stopnicah (ful je filing hribolazit v opremi pa to hahahah)nazaj do vrha in na gondolo za dol. In v popoldanskem soncu med hribi z belimi vasicami proti končni točki. V Rondi, mestu kjer naj bi se začele bikoborbe, sva na hitro v zadnjih sončnih žarkih pogledala in poslikala še ponte Nuovo in sotesko reke Tajo potem pa proti prenočišču…..no najt tiste bungalovčke bogu za ledjima ni bilo čisto enostavno, ker »gremlin« občasno malo bluzi in sva se tako okoli 9ih zvečer malo vozila in roadtripala po nekih njivah, poljskih kolovozih in oljčnih nasadih. Ampak nekako sva prilezla do prav luštnih apartmajčkov res sredi ničesar…..so se pa videle zvezde ?. MVI_3867.MP4 MVI_3966.MP4 MVI_4024.MP4 VID_20190503_155639.mp4

Plominka s @perici

@DAMI34, orgazmično ščegetanje trivaljnika...?

10. DAN…Viseu – Fatima- Lizbona (535 km) Zgodaj zjutraj spet štart med ovinke hribovite portugalske pokrajine….sonce, ovinki, prazne ceste…na poti samo vetrne elektrarne in sem in tja kak zaselek…vse do Fatime…portugalskega Brezja, da se greva za vsak slučaj malo požegnat ?…..na parkingu gužva, stlačiva se v senco pod enega od dreves, super, zraven je še klopca, da lepo v miru pomalicava potem pa pogledat to famozno romarsko središče….v cerkev….oz gromozansko okroglo stavbo cerkev wannabe uletiva ravno sredi maše, pogledava še trg, kjer moraš menda po kolenih do kapele….čeprav imava drsnike nisva šla hahahah ampak sva raje oddrsala dalje na polotoček Peniche z mivkastimi plažami….lepo, ampak piha ko pes (Atlantik pač)in v vodi žlobudra le par srferjev, s sipine pa se jadralni padalec neumorno meče dol na plažo, nekaj mu ni šlo ravno hahahah. Obkroživa polotoček, na eni strani mivkaste plaže, na drugi klifi….no naju čaka še pot do Lisbone, kjer si privoščiva eno pravo konkretno morsko večerjo v eni mali gostilnici z le par mizami, z jastogi, rakovicami, ostrigami…..ni da ni, požrla sva vse morsko življe iz akvarija….odlično, sveže in relativno poceni, sploh če primerjamo s tistimi zamrznjenimi kitajskimi zadevami, ki jih dobiš pri nas. Tačas, ko sva se basala se je že stemnilo in ob zvokih fada (sliši se kot eno javkanje, ampak ok, vsak ima svoj okus :P), ki se sliši iz lokalčkov v starem delu Lisbone Alfami se sprehodiva nazaj do motorjev in gas do prenočišča izven Lisbone….tam ugotoviva, da sva izbrala top lokacijo, svoj bungalovček ob morju, s pokritim parkingom pred vhodom in teraso na drugi strani. Superca, ravno prav, da preperem cunje (ker za tri tedne svežih cunj pač ne gre tovorit sabo) in ker piha od morja se bodo ravno posušile….ker ni stojala za obešanje zimprovizirava stojalo iz stolov in zajl oz ključavnic za zaklepanje čelad in izolir traku….cela »a je to« varianta, ampak deluje pa ?.

9.DAN….Samoes-Pinhao-Porto-Aveiro-Viseu (385km) Končno štart v soncu….sončna Portugalska in dolina Duora…najstarejša vinska regija, ki je tudi pod Unescovo zaščito. Vožnja po praznih, ovinkastih cesticah med terasastimi vinogradi, ki se dvigajo nad reko Duoro kamor seže pogled je res en sam užitek. V Portu, mestu mostov je najprej čas, da se malo podkrepiva z njihovim tradicionalnim sendvičem Francesinha (little french girl v prevodu)…holesterolna bomba, tako da je eden čisto dovolj za oba…..potem pa na ogled ene najstarejših in njabolj znanih vinskih kleti Calem. Vstopnici sva kupila že preko spleta, tako da sva ravno ujela začetek vodenega ogleda kleti z ogromnimi sodi in se malo poučila o pridelavi portovca, na koncu pa seveda degustacija te žlahtne kapljice, ki s svojimi 17% kar pribije ? (v bistvu ni vino ampak mešanica vina in žganja)….v glavnem ogled katere od vinskih kleti je res vredna porabljenega časa. Ker sva planirala še ogled starega centra Porta sva se sparkirava v garažno zraven najbolj znanega mostu Ponte Luis, se preoblekla v opravo turistov in pešhonda po mestu šestih mostov, čez katerega se vije reka po kateri še vedno (sicer v turistične namene, plan je bil, da bi si mesto ogledala tudi s te perspektive, ampak časovno ni zneslo) plujejo znamenite ladjice za prevoz vina »rabelo boat«. Porto je res čudovito mesto (lepše od Lisbone) s kolonialno arhitekturo, načičkanimi hišami s fasadami obloženimi z značilnimi keramičnimi ploščicami v »azulejo« stilu (modro-bela poslikava s prizori predvsem iz kolonialnih osvajalskih časov), ozkimi uličicami, tramvajčki, ki vozijo v hrib. …posebej vredna ogleda je železniška postaja »Sao Bento« z značilno keramično poslikavo notranjosti, Clergios Tower, tržnica Bolhao….hoja po hribu gor in dol te zlakotni in je padel še drugi tipični porto sendvič Bifana (v rahlo pekoči omaki počasi kuhana svinjina) in pa pastel de nata (čeprav na najboljše sva morala počakati še kak dan, da sva prišla do Belema ?). Ob sončnem zahodu sva pridrsala še do zadnje postaje za ta dan, Aveira (tako znanih portugalskih Benetk), ki je prepreden s kanali po katerih vozijo ladjice. Tu sva na hitro poiskala še značilno sladico »ovos Moles« (sladka jajca), ki pa ni bila nek presežek….rumenjak s sladkorjem v neki lupinici iz hostije…no ja, probali smo in ne bi več (moj je direkt povedal, da je bilo zanič hahahah).

Hočem se dobr pocutit na motorju, ni mi vazno al je pocen in zanesljivo. To mi je druga MS, pa nisem imel enega samega problema, niti enega najmanjsega. Vsi motorji so danes kvalitetni, razlika ja samo obcutek na motorju. Stevilke (moc, hitrost...) je samo za tiste pred PCji

13.DAN….Evora – Sagres- Lagos-Portimao-Bengil – Armacao di Pera (353km) Zjutraj sva videla, da še dobro, da si v bazenu nisva privoščila nočnega kopanja, ker sva imela v bazenu morskega psa hahahah. Jutro kot vsako….zajtrk, pokanje krame na motorje in gas….cesta, sicer čedalje bolj ravna, saj je jug Portugalske precej bolj nižinski od severa, naju je vodila čez neskončne nasade plutovcev in ob cesti so bili sami nagci hahahah, in tipične bele vasice, vsake toliko mimo vetrnih elektrarn in mlinov na veter (večino sicer porušenih)….vse do rta San Vicente, najbolj jugozahodne točke, kjer si lahko privoščiš zadnjo klobaso pred Ameriko ? in mimo Sagresa, ki je znano po njihovem pivu SAgres. V Portimau sva brez uspeha iskala prevoz z ladjico/čolnom do Benagil caves….menda najlepših morskih jam…..tisti dan zaradi valovg ni bilo nobenega odhoda več, za naslednji dan pa tudi niso mogli zagotoviti da bo morje dovolj mirno….v rit v glavnem. Sva se šla pač razpakirat v hotel potem pa na eno čudovitih portugalskih plaž…zelo podobne plaže kot lansko leto videne na Lefkadi…klif in mivka, edino morje tukaj ni turkizno (no ja če te fascinirajo plaže….saj je lepo, ampak na dopust pa definitivno ne bi šla sem sredi poletja)…..če ne za drugega za fotoshooting in draženje s slikicami ljudi doma, kjer je bil mraz in dež….no saj Atlantik je bil tud hudičevo mrzel, ampak saj na fotki se ne vidi hahaha. Da ni še sezone se je videlo tako v hotelu, kjer sva bila bolj kot ne edina gosta, kot v mestu, kjer sva komaj našla odprto gostilno za večerjo (pa še 1,maj je bil)…..padel je tradicionalen piščanec piri piri in neka njihova morska enolončnica (porcija za 10 ljudi :P). MVI_3589.MP4

12.DAN….Lisbona-Sintra-Cabo da Roca-Evora (311km) Dan za najbolj zahodno točko Evrope…Cabo da Roca…..najprej sva se spotoma ustavila še pri peklenskem žrelu »boca de Inferno«…..nek klif oziroma pečina ob morju…..potem pa Cabo da Roca, sonca je sicer zmanjkalo nekje na poti, apmak where the world ends sva našla, se pofotkala potem pa naprej do Sintre, zgodovinskega kraljevega mesta. Ubrala sva lažjo varianto, parkirala na železniški in se nabasala na bus št. 434, ki ima krožno pot do mavrskega gradu, Palače Pena (barvasta palača a la disneyland varianta), palacio National , čez staro mestno jedro Sintre in nazaj na izhodišče. Povsod gužva in vrste za vstopnice, tako da sva se malo prešvercala z nakupom preko spleta in preskočila vrsto, za ogled teh zgradb je bilo treba malo potelovadit v hrib, zato so ob povratku v dolino padle ene gigantske portugalske sardele in pa pasteis de Sintra (nimajo za burek proti Belemu ?). Plan je bil, da v Evori pogledava še kapelico s kostmi (Chapel of bones), ampak ker imajo butast delovni čas (samo do 16.30) in ker sva sfalila izvoz na AC na poti do tja ni ratalo. Tako da sva si potem vzela na izi in se po ene treh kilometrih zluknjanega makadama čez nasade plutovcev pritresla do enega največjih skupkov dolmenov (monolitov)….fascinantno…..sva se malo priklopila in napolnila energijo potem pa v sončnem zahodu mimo ostankov akvadukta v Evori oddrsala najprej v nabavo večerje in zajtrka (kupe polenovke….bacalau, ki ga menda Portugalci pripravljajo na 365 načinov, sva spustila :P) do prenočišča v neki vasici, ki je bilo malo posebno….a la japanese stil, sploh kopalnica je bila malo posebne sorte, pa še bazenček in visečo mrežo sva imela.

11.DAN….Lisbona Dan brez motorja, dan za zganjanje turizma po Lisboni….po zajtrku (cel žur, jajca majo ?) odpešačiva do železniške (tudi Portugalska ima odličen javni prevoz), potem še malo na metro in do Praca Marques de Pombal, kjer sva se naložila na hop on hop off bus in potem malo z busom malo peš od ene do druge znamenitosti ….stadion Benfica, shopping center Colombo s 340 trgovinami…n'č tazga :P. Torre Vasco da Gamma, Praca do Comercio s pogledom na znamenitim rdeči most (Ponte 25 de Abril) in kip Santuario nacional de Cristo Rei, po ozkih v hrib vzpenjajočih se uličicah starega dela Lisbone (Alfama), kjer se vozijo tramvajčki in tuktuki , kjer ti nad glavo visi cela zbirka spodnjih gat za stare mame hahahah in in kjer najdeš tisoč in eno zanimivo trgovinico s spominki….od azulejo ploščic do sardelic v vseh možnih materialih do konzerv z ribami (Portugalska je znana po številnih tovarnah ribjih konzerv in ko zaideš v eno od »hiš konzerv« je izbire ni da ni). Našla sva tudi en lušten lokalček z zbirko kosmičev s celega sveta in probala fasat sladkorno, če te ves sladkor v porciji kosmičev, piškotov, čokolade in sladoleda uniči, lahko še malo odležiš hahahah……nisva spustila niti predela Belem s samostanom Mosteiro dos Jeronimos, v katerem je tudi grobnica Vasca da Gamme, stolpa Torre de Belem, spomenika Vascu da Gammi, zalutala še v vojaški muzej in na koncu za pikico na i stala v vrsti za znamenite Pasteis de Belem (pastel de nata iz Belema), ki so res the one, edine res dobre pasteis od vseh, ki sva jih poskusila….sem hotela recept, pa ga niso dali ?. ZA večerjo sva preko Tripadviserja rezervirala mizo v enem od lokalčkov v Alfami in ker sva bila čisto na drugem delu Lisbone se je moj izkazal kot odličen navigator, da sva v manj kot pol urice z vlakom in metrojem pridrsala v piko po tajmingu…..lokalček je bil prav zanimiv, kot večina le par miz, vsak krožnik in vsak del pribora drugačen, kuhinja kar direktno pri štedilniku za šankom hrana pa odlična.

»Jz bi šla pa opice na Gibraltar gledaaaaaat«….in tako je padla ideja za letošnje prvomajsko motopotepanje. In da se ne peljeva samo na obisk k »sorodnikom« :P , sva naredila plan za en lušten krogec po Iberskem polotoku. Letos so super padli skupaj velikonočni in prvomajski prazniki, da se prišpara malo na dopustu (je treba met še za septembrsko stepanje naokoli ?) in tako sva nažicala skupno za dobre tri tedne na off in v sedlu wuhuuuuu :D. Kot vsakič sva mislila, da je to fuuul časa….no na koncu je bil spet maraton »od zore do mraka«, ampak če je tooooolk stvari za vidt in tako malo časa….in razdalje od ene do druge zanimivosti so tam dol malo konkretnejše kot pri nas, ko si v 300 km praktično od meje do meje, tam pa niti od mesta do mesta ne :P. Priprave so stekle že med zimo….brskanje po potopisih, google mapsu, wiki-ju in sestavljanje trase, nabava raznih malenkosti (gurtne, kuhalniček – nakup leta hahahah, tisoč in en nosilec za garmina, ker letos bo baba žaba mela tud navigacijo, da ne zaluta kje hihi) in rezervacija trajekta…no s tem, sva zadela terno, ko sva ujela ravno ponudbo 40% off, tako da sva za dva osebka, dva motorja, kabino (zlata vredna zadeva, da se na 20 urni vožnji lepo stuširaš in naspiš kot človek…bmw-jaši smo baje »razmaženi« pa to) ter kosilom in večerjo v obe strani (Savona-Barcelona-Savona) plačala malenkost manj kot 350 eurčkov (po preračunu, bi za celo pot do Barcelone plačala precej več za gorivo, cestnine in vsaj eno spanje v eno smer, da ne omenjam, kako ti AC požre gume…in živce ?). 1. 1. DAN….Domžale-Savona (718km) In končno je prišel 19.april in vamoooooos Espania&Portugeš (poudarek je bil sicer na Portugalski, ampak do tja in nazaj je treba nekako prit, takoda sva si privoščila še malo španske uverture :D. Motorja (no enega, ker moja raketa tovori samo torbico s sendviči in podobnimi drobnarijami…en je lep en je pa uporaben hahahah) sva otovorila že prejšnji večer, zjutraj sem šla še za 4 ure odglumit gljivo v službo, potem pa štart točno 14.00 proti Savoni. Pot nič posebnega, pač AC čez severno Italijo, dolgčas do nezavesti, ampak nekako je treba prit do čolna. Ideje, da bom imela tudi jaz »gremlina« (navigacijo), so skupaj z napajanjem (razne neoriginalne variante konektorjev se ne obnesejo, čeprav je moj naštudiral po forumih, da deluje bp) umrle že preden sva prišla do italijanske meje hehehe (po moje sem jaz kriva, ker ko pridem zraven vse pocrka :P), tako da sem se lepo kot do sedaj celo potovanje lepo šlepala zadaj za vodičem in imela čas zijat okoli in poslikat kakšno zanimivo stvar. No okoli 22.00 sva se lepo v izi počekirala v pristanišču in se postavila v vrsto za vkrcanje. Motorjev je bilo kar nekaj, večina še za naprej za Tangir in Maroko (mybe next year ?). Brez nekih komplikacij sva bila okoli 23.00 že lepo razpakirana v kabini, izpluli smo baje okoli 00.30 ampak sva zamudila, ker sva zaspala kot ubita (še enkrat…. kabina je zakon ?). 1. 2. DAN….Barcelona No naslednjih 16 ur sva se večinoma svaljkala v kabini, odrezana od sveta in modernih telekomunikacij, s palube ni blo nič pametnega za videt…morje vsenaokrog in kar razburkano, tako da smo se konkretno majali….bazen je bil prazen, mal sva se pomartinčkala….okoli 17.00 pa končno na obzorju kopno in obrisi Barcelooooonaaaaaa, BArceloooonaaaaa. No začetno navdušenje je malo skvaril dež, takoj ko so naju spljunili s trajekta je začelo kapljat (takrat še nisva slutila, da je to znak, da naju bo pralo ko miša naslednjih 7 dni…globalno segrevanje my ass). Tako, da na hitro en selfiš pred spomenikom Krištofu Kolumbu potem pa nekam pod streho nekaj dobrega piknit (že pred odhodom sem naštudirala v katerem kraju je kaj dobrega tipičnega za pojest….pač motopotovanje je tudi priložnost za gurmansko spoznavanje krajev ?, tud jest je treba)….in sva se zavlekla na božanske tapase v pivnico Vaso de Oro . Spotoma sva na ulici naletela še na par iz bivše juge (»naši« so pač povsod hahahah), tako da je večer minil v prijetnem pogovoru v bolj domačem jeziku, ker španščina nama je bolj španska vas :P. Tapasi pa res tooop, sveže pripravljeni pred našimi očmi, lastno pivo….tudi sam ambient in vzdušje, sicer vse stisnjeno in se dogaja ob šanku, natakarji naročila vpijejo čez cel lokal…..v glavnem tale kotiček »must go« v Barceloni. Potem pa še do hotela kakih 40 km iz Barcelone (malo zoprn dostop, ker je med AC in sva morala malo naokoli, ampak z varovanim parkingom in solidno ceno v primerjavi s centrom Barcelone).

14.DAN….Armacao di Pera- Sevilija (394km) Za zajtrk sva »zbojlala« jajčka potem pa spet pot pod gume in v ovinkaste hribe, kjer ovinkom ni konca in s cestami podobnimi tistim na Sardiniji, tudi pokrajina je zelo podobna…rumeno cvetoče grmičevje, makija in kak zatrt borovec. Proti španski meji je cesta postajala vse bolj ravna…..ob cesti pa na vsakem drogu gnezdo s štorkljami (prav naselja štorkelj). Po prečkanju portugalsko-španske meje »klošarska« malica potem pa peklensko vroča Sevilija…..termometer je kazal konkretno čez 30 stopinj. Midva pa sva se po gužvi po centru Sevilije cijazila skoraj eno uro, da sva našla prosto parkirno hišo in se preoblekla v turista :P. Prekuhana sva se najprej zvlekla v senco parka pri Plaza de Espana, potem pa malo po mestu, do katedrale, na sladoled (s kozjim sirom in dulce de leche je bil top), malo pogledat najnovejšo flamenco modo in že ob mraku na Setas de Sevila občudovat nočni razgled na mesto. Potem pa do prenočišča…«gremlin« je spet imel neke svoje izpade, tako da sva malo vozila v krogih…...motel pa kot v ameriških filmih hahahah in sex v mestu, saj sta naju na vhodu pričakala pri recepciji dva psa, ki sta se šla discovery channel ?, ampak postelja in tuš in varovan parking je bil.

Mal vibracij mi je manjkalo

8. DAN ….Santiago de Compostela- Braga-Rio de Onor-Samoes (633km) Pogled čez okno kaže, da se jasni…bi bil že čas….ampak preden se spakirava že (speeeet) kaplja….navlečeva nase deževnike in na ogled Santiaga de Compostela….najprej do spomenika pelegrinotom, potem do trga s katedralo, ki bolj kot ne sameva, enako ulice Santiaga….najdeva slavno Tarta de Santiago (nič posebnega, nek mandljev biskvit) potem pa dalje. Še preden se skopljeva iz centra mesta crkne še drugi »gremlin«, očitno je vesoljni potop zadnjih 7 dni načel napajanje…..moj zadevo razmontira, ampak zadeva ni navdušena, da bi delal…here we go again (ko misliš, da si to navigacijo končno naumil se najde neka nova fora). Se pravi treba najt nov napajalnik, kar precej časa sva zabila, da sva našla Mediamarket, originalnega garmin napajalnika seveda nimajo, kupljen plan B ne deluje, ostane še powerbank pa upajmo, da zdrži vsaj do konca dneva….No nadaljevanje dneva je bilo kolikor toliko po planih…..ker sva na tesno s časom, kljub temu, da sva zaradi premika ure nazaj ob prehodu čez mejo pridobila eno uro časa ?, narediva največje grozodejstvo motorizma in čez portugalsko mejo do Brage pičiva po AC, vmes še kratek postanek za malico (v Santiagu kupljene empanade so super, sploh tista s hobotnico) in tankanje….na Portugalskem je bencin očitno dražji kot v Španiji ….od 1,6 do 1,7 EUR. Ja niso poceni in tudi cestnine so konkretne (cestninjene pa so vse AC za razliko od Španije, kjer sva plačala le AC po Baskiji in v okolici Barcelone). Razred zase pa je način cestninjenja, komplicirano, da glava boli, del je na »ticket« sistem, del elektronsko cestninjenje, pri čemer še vedno ostaja misterij, če tista predplačniška zadeva (plačaš znesek kot dobroimetje preko neke njihove spletne strani, vneseš registrsko in zadeva naj bi delovala), za katero nama je povedal na recepciji hotela, deluje ali ne (na pošti, kamor naju je napotil, da se kao tudi da plačati, niso imeli pojma), plačala sva za en motor, jaz sem se šlepala zastonj in upam, da ne dobim kake čestitke domov. V Bragi parkirava tik pod začetkom stopnic Bom Jesus do Monte in narediva en kardio trening do vrha, kjer je cerkev…razgled na Brago potem pa pot pod gume med samotne ovinke severno portugalskega hribovja. Cesta je fenomenalna, letiva po ovinkih med nasadi plutovcev, kamor seže pogled (Portugalska je ena največjih pridelovalk plute), sem in tja kaka na pol opuščena vas, kjer že znak opozarja, da živijo samo še starčki…..sonce že počasi zahaja, ko privijugava do ene najbolj tipičnih kamnitih gorskih portugalskih vasic Rio de Onor. Med fotkanjem naletiva na Nizozemca, ki je na gs-u po celem dnevu ovinkov omagal v tej vasici,…malo naju sicer čudno gleda, ko poveva, da nameravava še danes iti skoraj do Pinha-a, ker naj bi bili sami ovinki….dddddd :P.No po temi sva prilezla do prenočišča, ene od »Quint«, značilnih za to področje, vmes pa še opazovala sončni zahod…čao sonček, glej, da boš jutri zjutraj nazaj hihi.

6. DAN…Pamplona – Altamira-Oviedo (462km) ZA zajtrk jajčki (vmes se sprašujeva, kako se nisva že prej spomnila, da ga nabaviva….vsako potovanje se nekaj naučiva hehehe) potem pa gas v dež in mraz juhej, to nas pa res ne moti tako zelo (mhm, jaz pizdim že tri dni, moj sanja avto hahahah)…..kot dva zmrznjena pingvina hahahahah….moj dežjak je od vsega hudega začel razpadat in kaže, da se bo transformiral v dežni brezrokavnik :P, tako da ductape-amo na vsakem postanku (če ima kdo kakšno priporočilo za spodoben dežjak, ki ne spusti po pol ure se priporočam, ker tale je že tačetrti in niti eden do zdaj ni bil vreden, da bi ga pes poscal :P). Počasi se sicer začne jasniti, ampak bolj se bližava Atlantiku bolj je mraz in piha….zato se za kako urico, dve, tri zavlečeva v jamo hahahah….no v repliko jame Altamira s slavnimi jamskimi slikami bizonov (originalna jama je zaradi zaščite in ohranitve slik zaprta za javnost, je pa replika v piko taka kot original in hologrami, ki prikazujejo življenje jamskega človeka so res fascinantni). Počasi se potem odpraviva do Ovieda, ker sva relativno zgodnja (navadno na cilj pridrsava v temi) si greva malo ogledat mesto (mesta so si vsa bolj kot ne podobna, kolonialističen načičkan stil gradnje, ozke ulice, tisoč in ena trgovinica s spominki). NA večerjo imava plan it v El Gato Nero kjer imajo tudi poseben način strežbe tradicionalnega asturijskega ciderja, ki ni sladek tako kot te naše zadevščine…cel show (zlivanje čez glavo, s pomočjo google translate-a nama natakar razloži, da se tako cider prezrači, da gre ven odvečen CO2 in tudi natoči vedno samo toliko, kolikor se takoj spije). No ko prideva prvič mimo ata razloži, da začnejo hrano strečt šele ob 19.30. ok pol ure se še šetava po mestu, nabavljava spominke (dobro, da sva z motorjem, jaz bi vse pokupila)….prideva 19.30 razloži (itak v španščini….ja sj ful razumeva ja), da začnejo strečt ob 20.00…ok …no v tretje ko sva prišla je uspelo, tako da sva prišla do asturijskega lonca in cachopo-ta (to je kao porcija za eno osebo pa je pol krave na krožniku) in seveda cider-ja ?, potem pa po zadnjem do hotela hahahah (ja malo pa pribije, tud če je odzračen ?). MVI_2520.MP4 MVI_2557.MP4 MVI_2596.MP4

Kaže baba dedi: Sanjala sam pun džak kuraca. Sve veliki i tvrdi. Deda: Ima li ga negde moj? Baba: Ima, kako nema. Tvojim vezali džak.

Sej v resnici se kr dobro razumema. Kar sem v resnici želel povedati s spisom na račun onega članka in avtorice. Če ne verjameš Dnevniku, 24ur, oz t.i. mainstream medijem - ok. Jim ni vsega za verjet. Sam po istih vatlih je treba pol meriti tud socialne medije in t.i. alternativne novičarske vire. Če dvomiš, bodi konsistenten - dvomi v vse. Ker drugače ne dosežeš veliko, sam eno histerično dretje si zamenjal z drugim.

Pri Savi se lahko prenese bonus iz avta na več motorjev (klon bonusa) v primeru, da si fizična oseba (nimaš kakšnega rent a bike al kaj podobnega). P.S.: Ne mešati popusta in bonusa.

Tle na vznožju dobro kaže zaenkrat.

ne klič hudiča, še ta se mi je manjka, ja

Pred mojo nesrečo z motorjem se ne spomnim da bi, razen pred mnooogo leti, kdaj padel s kolesom, včeraj pa se mi je to zgodilo že četrtič po moji nesreči z motorjem, pri čemer je bil najprej kriv dež (mokra cesta + preveč zavore), drugič je bil kriv sneg (spust iz Vojskega proti Oblakovem vrhu), tretjič je bil kriv avtomobilist, ki me je "na uti" (?) spregledal in zbil ko je zavijal proti "cerkvi", včeraj pa me je očitno zopet spregledala mlajša voznica, ki je "pri Soči" (nekoč gostilna) zavila levo proti SKB banki. Moja "sreča v nesreči" je bila, da sem pravočasno ukrepal in močno zavrl, tako da se v avto nisem zaletel, ampak me je "samo izstrelilo" v smeri vožnje, ker je sprednje kolo mojega kolesa "spodneslo".

7.DAN….Oviedo-ob atlantski obali do Santiaga de Compostela (569km) ZA dobro jutro se je pokazal sonček na obzorju….končnoooooo, da naju neha prat…toplo sicer ni, se je treba vsake toliko ob postanku malo pogret na deklcu ?, ampak razgledi s klifov na brezskončen ocean so vrhunski…najdeva klopco z razgledom »El Banco Mais bonito«, za fotke na robu klifa se je treba parkrat sicer malo prizemljit, ker dobro vleče…..ampak je lepooooo. Potem se premakneva do svetilnika na rtu CAbo Ortegal in si privoščiva malico z razgledom (tale španski jamon je odličen). Ker se od nekje začnejo vlačit skupaj neki črni oblaki, se kmalu spokava dalje do naslednje označene točke, kjer naj bi bil ful hud razgled z vrha grebena...mhm….pogled tja kamor se peljeva ne kaže nič dobrega, čedalje bolj piha, začne zlivat ko pri norcih, midva pa naravnost proti grebenu z vetrnimi elektrarnami, se pravi, da tam reeees piha….čista jeba…..itak na teh kozjih stezah se nimaš kam umaknit, ker ni ničesar…..za piko na i začne po nama klestit toča in orkanski veter, gledam mojega pred sabo (pa je precej bolj obtežen kot jaz), kako jadra levo desno, veter kar pometa v sunkih dež in točo….voziva 20, 30 na uro, preklinjam žive in mrtve, kaj mi je tega treba, zalimana na motor, balanco dobro, da nisem skrivila, malo levo, malo desno po kozji stezi (fitness se obrestuje hahahah). Prideva do nekega odcepa za v dolino, znak, da je za vprege, kolesarje in pešce….jebiga samo vozi, slabše, kot tukaj gor ne more bit…no in sva prišla dol s tega grebena ….brez razgleda sicer hahahah….malo scukana od toče in orkanskega vetra, ampak sva preživela wuhuuuuu…..do konca sveta, preko toče vetra in dežja…..dobesedno, saj sva prilezla do Finisterre ?. Npiševa sporočilce, ga zbaševa v flaško in v morje z rta Finisterra (drugače tudi ena kočnih točk El Camina)….pa da vidimo, če jo bo kdo našel ?. In kot vsak večer spet v hotelček oziroma enega od albergov sušit cunje (vroč radiator majo wiiiiii) in kuhat juhico, za ogled Santiaga, ki je bil v planu sva malo prepozna in preveč mokra, bo počakal na naslednje jutro. MVI_2606.MP4 MVI_2639.MP4

4. DAN…..Barcelona - Cervera – Andora- Rialp (482 km) Končno pravi začetek motopotepanja….vreme sicer ni sodelovalo, ker se je konkretno zlilo že po pol ure vožnje, tako da sva malo prevedrila na bencinski in si ob preklinjanju vremena privoščila zajtrk »mizica pogrni se na tanku«….ja življenje ni potica, samo če imaš kruh s suhim sadjem na velikonočni ponedeljek se tudi da hahahah . Ko je končno un gor zaprl tuš sva odvijugala do Cervere, mesto malega MM…..mone ni bilo doma hahahah (no bila je nedelja in je bil official store zaprt), tako da sva v sicer oblačnem in hladnem vremenu (dežjaki so super, da te ne prepiha) vozila čez prav lepo gorato pokrajino z nasadi mandljevcev proti Pirinejem….temperatura je vztrajno padala (gretje ročk rules ?), tako da na prelazih je bilo malenkost nad ničlo (»k nisva šla midva v Španijo na toplo?«. Ceste so drugače v severni Španiji pravljica (konkretno priporočam N260 od Andore dalje) in če je lepo vreme en sam užitek med temi ovinki (če je dež je pa mal zoprno ja) in s takimi razgledi. Bolj sva se bližala Andori, več je bilo snega, smučišča so videti še funkcionalna…prava zima še. Andora je en sam shopping center, tako da se nisva kaj veliko ustavljala in sva nadaljevala do nastanitve v Rialpu, da prideva čimprej na toplo, ker je termometer kazal že minus. Lastnica apartmajčkov sicer ni govorila drugega kot špansko, ampak je teta modernizirana in z google translate-om smo se vse zmenili. Tokrat se je kuhalniček prvič izkazal in za odtajanje sta gobova juhica iz vrečke (velike skrivnosti malih kuharskih mojstrov hahahah) in čaj zelo pasala.

3. DAN….Barcelona Dan namenjen zganjaju turizma po Barceloni….ja če sva že tukaj a ne. Okoli 7.00 sva se lepo spravila v udobno opravo turistov (teniske, sončna očala, klobuček, ruzak, zemljevid), motorja pustila lepo pri hotelu in pot pod noge do slaba 2 km oddaljene železniške postaje. Stric na blagajni nama je ob kartah (po nasvetu sva vzela karto za 10 eur, ki ima vključen še prestop in vožnjo z metrojem ali busom v samem mestu…pride hudo prav, ker peš v tem glomaznem mestu ne prideš nikamor) dal še napotke kje točno morava z vlaka in na metro, da prideva do Plaza Catalunya, kjer sva se potem naložila na hop on hop off bus (odlična zadeva, če si hočeš v enem dnevu pogledat vse….no večino znamenitosti Barcelone) in cel dan skakala gor in dol z njega, kjer naju je kaj bolj podrobno zanimalo za ogled, pa še svdio guide je na njem, tako da ti še kaj razložijo, kaj gledap….no pred 9.00 je bila slavna Plaza CAtalunya prazna, še fontane niso delale, tako da super priložnost za fotoshooting :P, isto na Rambli….mimo najbolj slavnih Gaudijevih stavb (Casa Batilo- fasado sicer obnavljajo , CAsa Mila, CAsa de les Punxes…….za park Guell so bile že par dni prej vse vstopnice razprodane….jajc pa ti prazniki in masovni turizem), sva se sprehodila do ene najboljših pekarn za zajtrk (lepo grizljaš odličen svež rogljiček, kruh s suhim sadjem in drožmi….) in opazuješ čez šipo, kako se pečejo hrustljave dobrote. Čez stari gotski del mesta se splača sprehodit peš, fascinantne stavbe iz kolonialističnih časov (se ve od kje denar)….se vmes ustavit na churrosih, zlizat kakšno »špansko vrtnico« pred katedralo in potem do slavne Sagrade Familie, največje črnogradnje, ki se še kar gradi…no tukaj se je že začela gužva, večinoma kitajci in njihovi selfi sticki hahahah. No neke toplote ni bilo (ne vem od kje pridevnik sončna Španija), tako da je bilo treba nabavit zimsko opremo….šal in kapo….seveda Barca colours, bo še za spomin, čeprav nama obema dol maha za fuzbal hahahah. In kljub temu sva si vzela dobri dve uri za Camp Nou….je le največji evropski nogometni stadion in je zanimivo videt v živo, stopit na to sveto travo (plačaš pa tud konkretno za vse od vstopnine do spominkov in da ne omenjam fotobooka….te na ene 4 točkah slikajo z navijaškimi rekviziti, pokalom itd, zmontirajo zraven une modele od Barce, k pojma nimam kdo so hahahah in potem midva budale plačava 40 eur za tri ušive slike, da ne omenjam da taboljših 3 ne dajo zraven, razen če plačaš 70 eur, ampak ok, sj vrjetn ne bova šla nkol več), pokukat v slačilnico, si ogledat muzej (ni mi jasno, kaj folk počne dve uri tam not, kolikor je priporočen čas za obisk, midva sva bila pol ure ven in not hahahah) komentatorske kabine, se usest na klop za igralce na igrišču (ni mi jasno kaj vraga rabjo fotelje, k niso plačani, da tekajo gor pa dol?) in se poslikat ter malo dražit prijatelje doma »lj kje sm, sicer me briga za fuzbal, sms m pa tle hehehe, a ti prnesem mal trave, podpis od Messija al kaj je un model«. V glavnem vidla sva The stadion, se poslikala, smeti je ful (prejšen dan je bila neka ful pomembna tekma kao), nabavla kos svete trave, fotobook in Barca pajkice zame (pač vzorc mi je bil všeč hahahah), tako da kljukica ?. Sledila je Plaza Espania s ptičje perspektive….v nekdanji bikoborski areni so naredili shopping center in z dvigalom se pelješ na streho kjer je super razgled na Barcelono. V daljavi se je videl konček telekomunikacijskega stolpa na Motjuice-u, zgrajenega za potrebe OI, tako da sva potem odpešačila kar v tisto smer do olimpijskega parka in stadiona s promenado odtisov slavnih športnikov (eni imajo res mala stopalca hahahah). Počasi so se nama luštali tapasi , tako da sva se spustila hribu do starega gotskega dela mesta in šla malo piknit in poplaknit s sangrio….tile tapas lokalčki so prav luštna zadeva, greš vzdolž šanka, si naložiš po izbiri zalogajšče na krožnik, na koncu pa ti računajo po zobotrebcih, ki ostanejo na krožniku…zakaj pri nas ni kaj takega. No med najinim tapanjem je dan minil in v mraku je zaživela tudi Rambla vključno s prodajalci »unikatov« znanih znamk :P, s posebej patentiranimi »stojnicami« (rjuha, na njej izdelki, vsi 4 vogali oa na špagi, da ko pridejo organi samo potegne, puf in ga ni hahahaha. In ker ima noč svojo moč sva zalezla v muzej erotike (ni bla moja ideja, naša pa ni taka :P)….no ja par tičkov visi s sten in to dobro prodajo hahahah. Potem pa na zadnji vlak proti hotelu.

Letošnji prvomajski trip, ki se je vedno na vprašanje: "Kam pa greste? Kje boste spali, pa jedli, pa kakali, pa kaj boste pogledali?" Končal z globokoumnim stavkom: "plan je do Zadra, pol bomo pa vidli " (no Zadra nismo letos vidli) Realno pa smo si želeli ponoviti turo izpred par let, ko je deževje (in poškodbe) dobesedno ustavilo ves promet in smo z avtodomom harali okrog. Naj že na začetku poudarim. Potopis je @Kmet2izprogramiral (zato škoda dobre robe), jaz samo fejstbukovsko kopiram njegove globoke, ter občasno kako svojo po spominu pribijem, ker vsako drugo klobasanje zraven, je dobesedno brezveze in na škodo potopisu, ki ga je Kmet napisal. Za štart pa krogec 3400km

Dekoncentrirali so druga moštva.

Rossi v Q1 uspesno zaigral Millerja, razmere so se ravno pravi cas poslabsale, n riziko je uspel na celi crti. Potem v Q2 ko je bila steza ze mokra, se mi je pa kr tema nardila pred ocmi ko sem videl gume za po suhem... ...pa kaj jim spet ni jasno? Pa je slo v maloro casa za minimalno dva hitra kroga.

Ne, sam bereš bolj slabo. Pa nisi edini tod naokoli s to težavo. Sicer pa če verjameš blodnjam avtorice, ki med drugim piše o 'GMO ljudeh' in Kolindo obtožuje satanizma... Kaj naj rečem. Vsakemu svoje.

Pojdi si pogledat nazaj kdo je prvi začel v tej temi limat etikete in nehaj spet podtikat ! Moj post je po ZKP tvoj pa je brez argumentov in o neki hipijevski ljubezni do vseh......

Pa saj nimam nobene potrebe, da zmaga MS... vsi trije so mi dobri, KTM, Duc in Bmw

Ajde... se dobimo, Multistrada, KTM 1290, GS, pa kdo zeli naj proba... na koncu pa naredimo skupen komentar. Dolocimo tri testnike, pa naj napisejo mnenja. Jaz posodim MS Pa še nove Mitaske sem dal gor, bo cist primerljivo z Damijevim KTMom...

evo prvi test piksne...to je to, najdu model čelade za do konca življenja. udobna, ko se lepo na bučo usede je najraš nebi več snel. probal s čepki in brez. brez gre tam do 110-120, pol je pa šumenje od vetra malo naporno za daljše relacije, s čepki bi lahko zaspal not v čeladi pri 160+, motor se presenitljivo dobro sliši tudi v tej konfiguraciji.

Vse tri preizkusi in se odloči za tistega, ki ti je najbolj všeč. Ker nič drugega ti ne sme biti bolj pomembno, kot tvoj nasmeh med vožnjo. Poslušaj sebe in nikogar drugega ter preskoči to temo.

Včeraj popoldne je bilo samo 12 oC in zame je tudi preveč pihalo za prijetno vožnjo s kolesom, zato sem popoldne na zidni koledar vpisal nov R = ravfnk = dimnik ...

HVALAAA za priporočilo . Najprej seveda "fotošuting" mejnega prehoda Lazaret, skozi katerega mislim da sem se z mopedom do sedaj pripeljal samo iz Trsta in takoj po tem seveda v Baru Valdoltra in če bo Nalgesin 550 Mg Forte med vožnjo preveč popustil, bom v Ortopedski bolnišnici Valdoltra prosil za teden dva ali tri okrevanja ... ?

Dinos vage so v minus kalibrirane.

To je jasno, ampak kvaliteta je pa čungalunga.. Glede kvalitete sem mislil, da je bolje fotke na x sekund zajemat.

Ahaaaaa! Namreč jaz imam KTM becikl pa ima isto več zobnikov skupaj... pa sem mislil, da imajo KTM motorji tudi tak narjeno! Saj so se iz beciklov razvili ???

Vem, da je že kar nekaj potopisov, ali pa dogodivščin v tej smeri, bom dodal svojo/našo (Kmet+Kmetica in Dami+Damica), mogoče komu pride prav, mogoče bo lahko izluščil zanimive pointe, ali pa se bo samo zabaval ob prebiranju. Okvirni plan je bil zlo guglsko približen, čeprav sem rute zrisal tudi za Garmina (brez AC), nekje od oka 3.500-4000kmjev. dan1. do etno sela v Bjeljini cca 650km Kot rečeno, če že vsi hodijo v Romunijo moramo pa še mi, da si končno ogledamo najlepšo cesto ali pa obe na svetu. Da nam ne bo dolgčas na poti opalim še nekaj zanimivosti kar z gugla. Evo in tako je bil poletni dopust splaniran. Kmet, Kmetica, jaz in moja, 4 kalibri in 2 nakrcana mopeda, da ne bo dolgčas. Kmetu dam v roke Garmin in mu povem, naj ga za božjo voljo vsaj malo kontrolira...pajade, že ko smo padli na Hrvaško se je z njim skregal in smo bluzili po nekih "bližnjicah". Nekaj časa sem pregledoval zemljevid, iskal kje je zgrešil, nakar sem se po stimulaciji ženskega oddelka vdal v usodo....in gre kamor pač gre. Razn mene tako al tako ni nihče nič prostestiral, verjetno zato, ker sem samo jaz vedel, kam točno, no pravzaprav približno gremo Kljub porodnim težavam garmin branja (jebiga Kmetu garmin govori v pretekliku, meni pa samo "vozite prehitro") se spet znajdemo na asfaltni podlagi in kruzamo dalje, dokler v popoldanskih urah ne prispemo v Bjeljino. Žal gneča, poroke in turisti, vendar nam k sreči najdejo prostor v popolnoma novem hotelu, kjer se smestimo. Medtem motorje pospraviva v privat garažo. Moram pohvaliti osebje, ker bi pričakoval sitne ljudi, pa so nam šli na roko in uredili motovarovanje. se nadaljuje.......

dan3: fraj dan Tekija, ogled donavske klisure, Trajanove table, kompenzacija mojga posla z večerjico v hotelu v Kladovu,....ja sj, plani so bili, nekaj smo jih izpolnili, a kaj ko je rakijca toook dobra-efekti so v priloženih fotkah Torej - najeli smo največjo najdražjo jahto na Donavi in odšli na potep , Kmet je prec začel izigravati "Dicapriota", in zgolj veliki palubi se imamo zahvaliti, da ni v vodo padel. po dobri uri "hiterga glisiranja" prispemo do Trajanove table, katera je bila pred 30ali še več (približno) pomaknjena višje, ko so zgradili HE Đerdap in poplavili Staro Tekijo, ter zgradili novo vas. Žal je vidna samo z Donave. Hkrati smo opazovali romunsko stran in si mislili svoje...saj veste, človek ima v mislih Čeušeskuja, železno zaveso, baje Romuni niso smeli niti pogledati čez Donavo, pa trdi komunizem, in s tem povezano revščino, nerazvitost....bolj se ne bi mogel motiti kot sm se. Jp, popoldan prispe SMS, da mi je bil sin sprejet na fakulteto....opaaa in spet so padale one prave Rakijce, katere so prej dozorele u bačvama od hrasta. in potem je bilo vse bolj megleno...baje smo se tut kopali v umazani Donavi... Do večera, ko sva s Kmetom malo odmorila, smo prišli spet k sebi in udarili izlet do Kladova. Nekje 7 komadov se nas je natrpalo u lokalna kola, da so amortizerji gledali pri strani skoraj vn iz avta, ampak je šlo...pa še kako...spet sem se spomnil kako je pred leti tudi pri nas šlo, sedaj te pa zaprejo kot največjega kriminalca. Napolnjenih baterij smo zvečer zaspali, sicer jaz malce bolj težko, ker me je že skrbelo, kako se bosta Garmin pa Kmet ulovila po Romuniji. Se nadaljuje....

dan2 Bjeljina - Tekija cca 350km. Kratka relacija, nikamor se nam ne mudi, štart ob 8.00 uri, zato spet izbrana ruta po "seoskim putevima". Da nebi, bi se reklo pri nas, spet makedamiramo, srečujemo lokalni prevoz in celo dopoldne, majkemi do 14 ure gledam Beograd na severu, ter že fantaziram, da se vozimo v krogu. Nikakor ni hotelo biti ceste proti Smederevu/Požarevcu in ko so mi sotrpini kaj zatežili, sem modro odvrnil: Hoteli ste pristno Srbijo, na tu jo imate Dan se je prevesil v popoldan in nekako smo le prispeli do Donave in kar naenkrat je cesta začela teči, prej se je pa vlekla kot 100mater. Srbsko more in lepi razgledi so ponovno pričarali nasmeh pod čelado. Meni osebno je ta del Srbije resnično najlepši. Skozi trdnjavo Golubac se približamo kanjonu Donave, kjer naredimo še kratko pavzico pred prihodom na današnji cilj v Tekijo. Zanimivi oglas nas skoraj prepriča v nakup nepremičnine. Ker smo spanje organizirali kar kod "zemljaka" , pri nastanitvi nismo bili izbirčni , pri hrani in pijači pa kr, a ni bilo pomanjkanja, pravzaprav je bilo vsega viška. Spet rakijca in ostale dobrote. Kmet je bil kmalu v navezi s starejšo gospo (on res pada na starejše dame), v glavnem testirala sta dioptrijo drug drugemu, hkrati pa se hvalila kdo ma koliko zdravil in poživil s seboj. Kakorkoli, štekala sta se do konca Še nekaj informacij: Tekijo, je zemeljski plaz vode in blata leta 2014 prepolovil, odnesel je hiše, avte, k sreči ni bilo mrtvih... že tako reven kraj, je postal še bolj reven, mladina beži iz vasi v večje kraje, starejši ostajajo in počasi umirajo. A lokacija...fantastična, ob Donavi, možnost turizma itd... se nadaljuje...