Dvorana slavnih

5.dan (Priština-Kamenica-Prizren-Peč-Rožaje….324 km) Ta dan naju je čakal še drugi del kroga po Kosovu. Ko se nama je končno uspelo prebiti čez ulice Prištine (garmin ima neke posebne bližnjice hahah..je bilo pa zanimivo videti kako zgleda mesto malo ven iz centra…ta poulični sejem svega i svašta je kar zanimiv) sva se praktično cel dan vozila po bolj ali manj nenaseljenem podeželju….če sva že šla čez kakšno od redkih vasi je bila še ta na pol zapuščena. Ceste v sicer precej hriboviti pokrajini sploh niso slabe (do prelaza Prevala je prav luštna panoramska cestica), ponekod celo boljše kot naše hribovske ceste, prometa praktično izven mest ni, so pa »zastoji« zaradi krav, koz, ovc….V Peči sva pred prečkanjem meje odvila še v kanjon Rugova, kjer je cesta speljana čez mestoma čisto ozko sotesko, ob povratku pa sva se ustavila še za ogled srbskega pravoslavnega Rdečega samostana…glede na razmere na Kosovem je samostan zastražen, na vhodu je mitnica s policisti, kjer sledi pregled potnih listov, popišejo te od glave do gum, preden greš lahko naprej do vhoda, kjer sledi še en podoben postopek, preden te končno spustijo čez vrata samostanskega obzidja, se je pa stric policist kar razgovoril o razmerah na Kosovem nasploh. Sama cerkev ob samostanu je taka kot vse pravoslavne, freske na vsakem milimetru sten in stropa, nune pa vztrajno hodijo za tabo, ker slikanje ni dovoljeno. Po ogledu, bila sva med zadnjimi in je bila tista nuna na vhodu že malo živčna, če ne bova še spokala hahaha, samo še pot čez mejo do Rožaj (je trajala malo dlje, ker naju je Garmin peljal po cesti, ki je še ni), kjer sva si bukirala streho nad glavo v eco kampu Zeleni raj. Luštna zelo natur nastanitev z balkončkom tik nad potokom in stric ima kar obsežno etnološko zbirko.

INLE LAKE

Malo pozno ampak prej ni zneslo Potepanje 19., 20. in 21.9. malo po Bosni malo po Hrvaški, malo po že znanih cestah, malo po meni novih. Plan je nastal ob 7:00 ob 8:00 je bil štart Hrvaška Kostanjevica od Banjaluke protu Jajcu skozi kanjon reke Vrbas Prihod v Jajce mimo Mrkonič Grada proti Ključu in Drvarju Čez Bosansko Grahovo na Hrvačko skozi Knin do Sv. Roka od tam pa na Velebit s pravim motorjem se da povsod lep dan se je krasno končal v Paklenici ker zjutraj piše da je jadranka zaprta se odločim da prevozim še Pag in v Sanju skočim čez Velebit in proti domu v senju preverim kaj je z burjo, ki je ni bilo čututi in glej zapore ni več tako, da bo kar lepo ob morju do Reke, pavza v Postojni in domov. Pa se je nabralo lepih 1208km.

4.dan (Žabljak- Podgorica-Priština…462km) Ob sončnem vzhodu brez zajtrka na hitro spokava proti Podgorici, pobereva prometno (wuhuuuuuu, dopust rešen) in potem pitstop za brunch….se nas je kar nabralo klošarjev hahahha. Potem pa via Kosova, bolj kot ne po bližnjici do Prištine (prvotni plan je bil mimo elektrarne Gazivode in Sremske Mitrovice, ampak časovno ne bi zneslo), da si pred temo še peš malo ogledava mesto. No ja…..prvi vtis…čisto drug svet….totalen teksas, vse je na ulici, od trgovin, sejma, domačih živali, smeti, električna napeljava je razred zase (prav impresivna gnezda naredijo iz električnih žic)…mešanje kultur-na eni strani vpije imam s stolpa džamije (tista varianta 4.45 zjutraj je prav nadležna) , na drugi tolčejo cerkveni zvonovi …. je pa zvečer mesto zelo živahno, čeprav sredi tedna, ulice, gostilne in parki so polni ljudi. Kljub stereotipom o Kosovu se nisva niti za minuto počutila nelagodno ali da se nama ne bi zdelo varno, ljudje so zelo prijazni, tudi lastnik hotela v centru naju je pomiril, da kljub temu, da sta bila motorja parkirana čez noč na pločniku pred hotelom, ni nobene nevarnosti. Po razpakiranju in tušu (čez dan je bilo vse dni za motor kar prevroče…35+ in človek komaj čaka, da se ves lepljiv reši usnja) sva naredila eno mini turo peš po mestu…od Clintonovega spomenika, mimo katedrale matere Tereze, trga Ibrahima Rugove do spomenika Newborn in ker je gastronomija tudi del kulturnega izobraževanja in spoznavanja države sledi tudi tradicionalna večerja (priporočam tradicionalno restavracijo Liburnia)….za predjed zelenjava na žaru – »perime ne zgare« (kosovska in albanska kuhinja imata ogromno odličnih zelenjavnih jedi, kar ni čudno saj praktično na vsakem vogalu raste paprika, jajčevci….), kofte Kosova z njihovim sirom in jagenjček na žaru (brez jagenjčka tu pač ne gre)….ta del spoznavanja kulture mi je najbolj všeč ?.

2.,3. dan (Mokra Gora-Uvac -Žabljak…312km) Štart v rahlo megleno jutro v tudi dobesedno Mokri Gori. Spotoma nabaviva še par stvari za zajtrk…plan je bil zajtrk z razgledom na Uvac…no na koncu je vse skupaj ratalo kosilo z razgledom na Uvac, ker naju je garmin navozil malo…khm no veliko…. naokoli po makadamskem offroadu do razgledne točke ….ker pač na prvem razpotju, kjer bi lahko šla, pogledam tisto makadamsko razrito pot nekam v hrib in »neeeee, ne greva tle, M. je rekla, da je čist lepa pot do razgledne točke« (lepa pot je zame asfalt by the mimo, makadam ni pot sploh) in greva naprej po asfaltu…no tud ta se je končal potem pa vozikanje po zdrtem makadamu kako uro, če ne več in končno smerokaz za vidikovac…še makadam in končno najdeva razgledno nekje sredi dneva, enako kot trop Kitajcev (ti so tud čist povsod ?)…..v glavnem vidikovac sva našla, kosilo z razgledom je bilo, lepooooo…no nazaj do ceste sva šla po tisti poti, kjer bi morala že prvič it (še tabla je, ampak v grabljicah, kdo zna to brat noooo) in v par 10 minutah sva bila nazaj na cesti (nauk: ne poslušaj babe žabe glede navigacije hahahah). Ker sva z neplaniranim offroadom zgubila skoraj pol dneva se nama je že malo mudilo proti Durmitorju, da ujameva vsaj sončni zahod v meni najlepšem delu Črne Gore. Na črnogorski meji pa spet šok….s prometno od avta greš bolj težko čez mejo… no nekako naju Črnogorec vseeno spusti v Črno Goro, ko je preveril, da moj res ni ukradel svoje že priletne zverine, ampak v Bosno in nazaj v Črno Goro čez Trso ne bo šlo, še manj naprej na Kosovo…aaaaaa…. jz itak fašem (spet…pač drama queen) popizditis in zakuham mulo, ker ni po planu in ne bo lepih slik Durmitorja ob sončnem zahodu, moj išče rešitev….ni druge, kot da od doma z DHL pošljejo prometno, ki je ostala doma, in upava, da bo v dveh dneh, kolikor sva planirala ostat v Žabljaku, prišla. Prenočišče za naslednja dva dni rezervirava tik ob smučišču Savin Kuk malo ven iz centra Žabljaka (Apartments and rooms Savin Kuk), kjer je tudi super izhodišče za pohod do Črnega jezera in na Savin Kuk (par metrov do začetka pešpoti), kar imava v planu. Model (Željko) je cela faca, ker kuha za žičničarje, sva še midva povabljena na roštilj in za povrh nama zrihta še zastonj karte za žičnico, pove, da ni problema, da bo on čakal DHL-ovce in prevzel pošiljko, naslednji dan zvečer pa še urgentno vulkanizerja (obvezen postanek na vsakem potovanju hahahah), ker naju je na kameli, ko sva se namenila na večerjo v Žabljak pričakala prazna zadnja guma. Naslednja dva dni sva ob čakanju na DHL in prometno porabila za pohod do in okoli Črnega jezera in skok na Savin Kuk, da jezero pogledava še s ptičje perspektive….še vedno je Durmitor zame najlepši košček Črne Gore….opisa v besedi ni, slike povedo več. Naslednji dan tracking pošiljke že kaže, da je prometna v Podgorici, tako, da glede na to, da zna dostava v Žabljak trajati še dodaten dan ali dva (Črnogorci si pač vzamejo čas), spremeniva plan poti in naslednje jutro štartava proti Podgorici, da na sedežu DHL kar sama pobereva prometno.

Ko gre poletje pri nas proti koncu je znak, da treba na poletni dopust…ni gužve, ni pasje vročine (no ja, tu sva se malo zakalkulirala, ampak boljše, kot da naju (spet) pere kot dva miša), cene so malce nižje….plan A je bil sicer Škotska, Irska, ampak nekako naju je letošnjo sezono po Španiji zadosti pralo, zato sva šla raje na plan B….kanček Črne Gore in Srbije, kanček več Kosova in preostalo dežela orlov, bunkerjev in konjaka (če že viskija ne bo)….pa za popestritev, da se ne bova samo vozila in da se nama riti v skoraj treh tednih ne bi sploščile malo popestritve s hribolazenjem po Durmitorju in Prokletijah. Plan torej je, priprave so stekle (nabava potnih listov…za Kosovo osebna ni dovolj; prebiranje potopisov in sestavljanje poti; iskanje informacij in urejanje logistike za hribolazniške izpade po Prokletijah, ker pač rabiš nekje pustit motorje par dni in najt prevoz do izhodišča in nazaj, saj je Albanski javni prevoz, sploh v bolj odročne kraje, cela avantura; kura ali dve za čiščenje ledvic in ostalih organov, ker naju je večina, ko sva povedala najino »top« turistično destinacijo nekaj strašila, da bova šla za rezervne dele hahahah) in zadnji vikend v avgustu končno štart. 1.dan (Domžale – Šabac-Mokra Gora…690km) Glede na kilometrino, ki je bila v planu in da zgubiva čim manj časa na tranzitu, sva storila največji motoristični greh in šla do Šabaca po avtocesti, jbg*** takle mamo, če je treba se mora. Na srbski meji je sicer že bolj slabo kazalo, da bova kam prišla, ker po stanju v koloni zverina ni hotla več vžgat….očitno reeees ne mara Garmina hahaha (tudi drugi poskus ni uspel, mogoče bo šlo v tretje rado), mu je splil očitno ravno toliko življenjske energije, da je bil mrk (jaz sem itak fasala popizditis, a lahko enkrat greva nekam, da ni skooooz nekaj) … ko ga je moj rešil parazita je zalaufal, ampak očitno je bil regler že počasi v umiranju glede na merilec napetosti…recimo, da bo zdržalo, ni druge, kot da gremo naprej …..sicer pa prvi dan bolj dolgočasna pot, ampak do večera, s postankom za selfie ob kučici na Drini, sva pridrsala do Mokre Gore…sicer nama je zadnji Ćira že odpeljal, ampak v zadnjih žarkih sonca sva si še pogledala železniško Šarganske osmice in samo od daleč etno selo Drvengrad Emirja Kusturice malo nad železniško…ata pri katerem sva prenočevala se je kar razgovoril o tem, kako vsi mladi odhajajo s podeželja in da dejansko turizem v Mokri Gori najbolje pelje prav Kusturica, da razen v njegovi etno vasi, drugje pri domačinih sploh ne moreš več kupit npr. kajmaka, domačega sira, drugih domačih pridelkov….v glavnem zgleda zanimivo na prvi uč, tako da ideja za podaljšan vikend izlet.

Ni dnevni, je pa vikend.....na Krku. Ducati: ST4, M 821, Diavel Carbon, M 1100S

Banane?

Dej ne prbližuj se.......

Bekice rastejo ?

Z Z-jem in zeno okol istre v petek. ? Fajn sma se mela, pa veliko pogledov pozela... verjetno sva bla tok lepa gor... ? Morem jo pa pohvalit, da se ji kaj dost prizozevala nad udobjem, pa da nama ovinki ze kr dobro grejo ...

Takole, danes se je po 2900 kilometrih končala najina 9 dnevna pot do Krfa in nazaj. Srečna in polna vtisov, motorja pa na varnem v domači garaži. Kavica v Kočevju, o Jadranki ne bom pisal, ker si boste poslinil tipkovnice Skupna prevožena pot... Tole pa po samem otoku.

Takrat, ko nisem na motorju tukaj nabijam, ali delam v domačem gospodinjstvu.? Žena pa med tem dela servis na avtu? Popolnoma vse domače sestavine. Ni za kulinarično lepotno tekmovanje ampak aroma je pa....da se ti sline cedijo, kot majhnemu cucku ?

6. dan (Rožaje-Plav-Boge-Skadar…259km) Dan za slavno SH20…na meji so si Albanci kar vzeli čas, najbrž ker sva bila edina ?. Takoj za mejo pa že prvi bunkerji…neke male betonske gobice, sicer jih je precej že »izpuljenih« iz zemlje, večji so preurejeni v hleve za ovce oz za spravilo sena…., ki pojma nimam čemu so res služile (Enver Hoxa naj bi jih, bilo naj bi jih zgrajenih več kot 170.000 v celi Albaniji, dal zgraditi za namen obrambe pred napadi iz zraka…wtf ampak nikakor ne zgledajo primerni za karkoli od tega) in prvi mercedesi (dejansko dokler si prve dni pozoren je vsak drugi avto mercedes….po moje vsi od prvega predpotopnega modela še vozijo po cestah hahah). Sama SH20 me ni pretirano impresionirala (je precej lepših gorskih cest), pač par serpentin, s precej peska in precej drsečim asfaltom…..cesta po kanjonu do tja je precej bolj impresivna….no razgled z vrha je pa kar fascinanten. Na vrhu sva srečala par Slovencev, ki se tudi potepajo po Albaniji, izmenjali smo par vtisov, potem pa naprej proti Skadarju. Vmes sva odvila še v izvidnico nekje do polovice poti do doline Theth, do vasice Boge, kjer so z asfaltiranjem ceste že prišli do prelaza…tako da čez kaki dve leti bo konec z offroad romantiko in Theth bo precej bolj dostopen (tudi na žalost, ker cesta pomeni tudi prihod masovnega turizma, kar se že kaže, saj v Thethu pospešeno gradijo apartmaje in hotele). Tu sva prvič na poti srečala še peščico motopopotnikov, očitno Albanija ni še neka huda moto destinacija, čeprav ceste niso tako grozno slabe, kot je bilo pričakovano…precej je novo asfaltiranih, precej se jih tudi še gradi, tako, da nas znajo po cestni infrastrukturi kmalu prehitet. Do večera sva ravno pridrsala do najine nastanitve v Skadarju za naslednjih par dni…to je bila tudi edina nočitev, ki sva jo rezervirala že vnaprej, pred odhodom, saj mi je po googlanju uspelo najti Freda in njegov Eco Garten guesthouse (priporočam…super nastanitev, top lokacija, zmerna cena in super gostitelj) v samem centru, z ograjenim dvoriščem, kjer sta bila motorja varno parkirana tudi naslednja dva dni, ko sva šla na treking v Prokletije. Fred nama je shranil tudi prtljago, povedal ogromno zanimivosti o Albaniji in kaj se splača še pogledat, nama organiziral za naslednji dan jutranji prevoz do trajekta na jezeru Komani, uredil nastanitev v dolini Vallbona in nama dal vse potrebne informacije, da sva ujela transport iz Thetha nazaj v Skadar, za primer, da nama ne bi uspelo do ure odhoda iz Thetha ujeti nobenega minivana pa ponudil možnost, da nama po klicu, da sva obtičala tam, uredi spanje ali pa zasebni prevoz nazaj v Skadar. Zvečer sva šla še na kratek sprehod po Skadarju, ki je prav luštno, lepo urejeno mesto, nabavila njihovo sim kartico (za več dni v Albaniji se zelo splača, že zaradi prenosa podatkov, saj wifiji v lokalih in v nastanitvah niso ravno hudo delujoči), na bankomatu Credins banke (ne jemljejo provizije pri dvigih) dvignila leke (priporočava, da plačujete v njihovi valuti, ker čeprav z veseljem jemljejo tudi evre, sploh ko vidijo, da si tujec, ti ceno povejo najprej v evrih, pri preračunu pa te kar lepo olupijo, kartična plačila pa so prej izjema kot pravilo, sploh na bencinskih, na celi poti sta samo dve bencinski imeli plačilo s kartico), šla še v trgovino po malico za na pot naslednji dan, ker v VAllboni in tudi v Thethu ni trgovine (no te njihove trgovine, ki jih je sicer malo morje, praktično vsakih nekaj metrov je mini market, odprt praktično 24 ur na dan, ampak za nas, ki smo malo razvajeni, so založene res samo z osnovnimi stvarmi, izbira je celo v večjih marketih hudo omejena in vse je v ogromnih pakiranjih…pač velike albanske družine…., poleg tega kruh prodajajo samo v pekarnah posebej, zelenjavo in sadje prav tako…tako da zna nakup malice kar malo trajati, da vse nabereš ?) in po priporočilu Freda na super večerjo v gostilnico Peja (odlična tradicionalna hrana in ogromne porcije, tako da sva se v naslednjih dneh še vrnila, poskusit še ostalo).

ok .. moj predlog je, da se mejte radi in bodite strpni en do drugega, ter upoštevajte in spoštujte mnenje drugih brez žaljenja in en drugmu mamu mamu i sestru evo .. to je moj konstruktivni predlog

7. , 8. dan (jezero Komani, treking Vallbona-Theth, Skadar) Tale treking podvig je sicer pred odhodom terjal kar nekaj googlanja in iskanja informacij. Idejo za hribolazenje iz Vallbone v Theth, ki je precej znana in ena najlepših tras v Prokletijah (v albanskem delu, ker del Prokletij se nadaljuje v Črno Goro in nekatere agencije v aranžmajih nudijo predvsem te večdnevne ture) sem našla na enem slovenskem blogu in po kontaktu z blogerko, mi je ta posredovala podatke agencije, s katero so šli oni. Po kontaktu s to agencijo, ki je imela aranžma za najmanj tri dni, kar je bilo za najin časovni okvir poti in dopusta preveč, da ne omenjam, da so za organizacijo ture postavili ceno cca 500 eur za dva, sva se odločila zadevo speljat v lastni režiji, sploh potem, ko sva navezala kontakt s Fredom, ki nama je prihranil največji del organizacije (prevoz in hrambo motorjev) je bila zadeva mala malica in dejansko precej cenejša; z nočitvijo v Skadarju, prevozom iz Skadra do Komanija, trajektom po jezeru Komani, prevozom iz Fierze v VAllbono, nočitvijo z večerjo in zajtrkom v VAllboni in prevozom nazaj v Skadar naju je prišlo manj kot 120 eur za oba. Tako naju je 6.15 minivan (izven mest med kraji Albanija nima organiziranega javnega prevoza v smislu rednih avtobusnih linij, ampak vozijo ti mini kombiji, ki nimajo nekega točnega voznega reda, pač čakaš ob cesti in ko pelje mimo pomahaš in vprašaš v katero smer gre) otovorjena z ruzaki in v polni planinski opremi pobral pred hostlom in smo šli…po Skadarju smo pobrali še kar precej pohodnikov (v večini Angležev) in tudi domačinov, ko zmanjka sedežev se pač postavijo zložljive pručke in stolčki v sredinski prehod in se nabaše še par ljudi, radio na ves glas in gas po luknjasti »samajama« cesti do pristanišča za trajekt po jezeru Komani….«ko to tam opeva« scena v glavnem, vožnja pa traja dobre 3 ure. Potem so nas nabasali na »kao trajekt«, naš je bil še kar spodoben, drugi je bil pa v stilu, kabina od avtobusa nabita na dilco hahahah.... (priporočljivo je prej preko spleta kupit karto, ker zna bit precej poln) in smo se slabe 3 urice vozili po (akumulacijskem) jezeru Komani do Fierze…..ambient pa čudovit, reka turkizno modre barve, pečine, mrtvi rokavi, otočki….V Fierze so ob izkrcanju....(to je itak zgodba zase, ker ni nekega pomola, ko trajekt pristane malo skopljejo breg z lopatami potem pa gas in se avtomobili nekako skopljejo dol....en z busom je prav poletel, kot v kakem akcijskem filmu :P).... že čakali šoferji minivanov in avtov, tako da najti prevoz ni bil problem, sicer je šofer Audija hotel zapolniti avto še z dvema, tako da smo čakali še na drugi trajekt, a ni imel sreče, tako da je dobro uro do Vallbone peljal samo naju dva (dobro, da sva prej vprašala za ceno, sicer nama bi računal dvojno)….komunikacija je bila bolj z rokami in google translate-om, enako pri družini kjer sva prespala, ker albanščina nama ravno ne gre, njim pa ostali jeziki ne, ampak smo se vse zmenili. Do Vallbone sva tako prišla šele pozno popoldan, ravno dovolj, da sva pred večerjo (res domača tradicionalna hrana…byrek je bil za dol past) šla še malo v izvidnico po dolini, kje bova naslednje jutro že pred sončnim vzhodom štartala v breg in namočila noge v ledeeeeno mrzlo reko. Vallbona je res čudovita dolina, kot dolina Soče, samo brez masovnega turizma (zaenkrat, se pa tudi tu že gradijo hotelski kompleksi). Naslednje jutro pa »v ranu zoru« štart….stric je bil tako prijazen, da naju je malo pred 6.00 zjutraj zapeljal kake tri kilometre do konca doline in nama prihranil slabo uro hoje po cesti do izhodišča, zajtrk so nama zapakirali za na pot »picnic » ?…. Plan je bil, da poskusiva prit čez prelaz Vallbona v dolino Theth na drugi strani pred 12.00, ko odhajajo minivani proti Skadarju, saj so na blogih po internetu pisali, da je cca 8-9 ur hoje….na poti nisva srečala žive duše, tudi sonce naju je ujelo šele, ko sva prehodila že kar lep del poti po suhi strugi do prve vasi, kjer se pot začne vzpenjati, potem pa se je začel najlepši del poti proti sedlu Vallbona z res norimi razgledi po dolini ob vzhajajočem soncu…še za jamranje, kako je v breg ni bilo časa tolk je lepo.....ambient nekako kot naše gore, precej domače torej….med potjo tisoč in ena fotka, zabavanje z "delanjem" Slovenije na odžaganem štoru....tako da sva bila kar .malo presenečena, ko sva bila malo čez 9. uro že na vrhu sedla (tisti podatki o trajanju hoje so konkretno pretirani, ne vem a hodijo ljudje v rikverc ?), je pa sonce že konkretno žgalo, tako da če štartaš pozneje so tile hribi s tem belim skalovjem res "prokleti" za rinit v breg hahahah. Na poti sta tudi dve postojanki "planinska koča wannabe", kjer se da dobiti kak prigrizek, pijačo....sicer je pa čiste pitne vode ob poti dovolj. Glede na to da sva bila časovno krepko v prednosti sva si privoščila »picnic« z res hudim razgledom, konkreten fotoshooting, potem pa spust proti Thethu, tu sva že srečevala kar precej pohodnikov (Francozi, Poljaki- v papučah , Izraelci, Angleži, trop Američanov z jeziki do tal, pa še začeli niso hahahah) iz nasprotne strani, veliko si jih je vzelo pot bolj na »izi« saj so jim prtljago nosili osli. Ta stran je precej manj razgledna, saj gre pot po gozdu in zadnji del spusta je precej strm, tako da varianta, ki sva jo midva vžgala….iz Vallbone v Theth je precej boljša kot obratno. Za celotno pot sva porabila nekje 5 ur, se vidi da smo Slovenci planinci hahahaha. V Thethu sva poštopala prvi minivan, ki je prišel mimo, vprašala, če gre za Skadar in si rezervirala sedež in čez cca 15 minut se nas je že (pre)poln kombi v stilu »ko to tam opeva« guncal proti prelazu Theth in naprej proti Skadarju. Vmes je klical tudi Fred, če je vse ok, če sva ujela prevoz ali rabiva, da nama uredi spanje ali poseben prevoz. Glede na to, da si je šofer na vrhu prelaza vzel še čas za popravilo enega avta in da smo se na poti še nenapovedano ustavili (toliko o voznem redu hahahah), ker je šel šofer na kosilo, je pot do Skadarja trajala dobre 4 ure, ampak sva celo pot imela debatni krožek z albansko družino, ki sicer živi v ZDA in so na dopustu v očetovi domovini in lokalnim vodičem, ki je bil z njimi, ki je tudi ko smo se vozili mimo ogromnih polj z nekimi zelenimi grmički, za katere sva dva dni prej, ko sva se vozila mimo ugotavljala, kaj to gojijo, kot zanimivost razložil, da gojijo sivko in predvsem žajbelj, namesto tobaka, ki so ga gojili prej, tako da je kar minilo. Po prihodu nazaj v Skadar pa spet malo po mestu, peš cona v centru je kar živahna (še nisva imela dovolj hoje), v nakup spominkov in zasluženo večerjo v Pejo na še malo degustacije tradicionalne hrane (musaka, flija, spece te mbushur-polnjene pečene paprike…), zvečer pa še malo debatiranja s Fredom, skupino Angležev, ki so imeli plan naslednji dan it v Prokletije in eno teto iz Avstrije, ki sicer precej časa na leto preživi v Albaniji. VID_20190901_131151.mp4

drmr69 hvala, da si me spomnil, ker mi je pri pisanju ušlo iz glave ;).....mejo s Kosovim sva prečkala iz Črne Gore (mejni prehod Kula) in se tudi vrnila nazaj v ČG čez isti prehod (pazit moraš, da če greš iz ČG, da se vračaš tudi v ČG oz. če greš iz Srbije, da se vračaš nazaj). Prečkanje brez problemov in zelo hitro, daš papirje (rabiš potni list), pogleda, skenira, vrne in srečno pot. Tik pred Kosovsko mejo je lesena kučica ob strani, kjer kupiš zavarovanje (zelena karta tam ne velja), stane pa 10 eur za en motor. DAš prometno, stric prepiše podatke, plačaš, da ti polico in greš, nič kompliciranega ali zamudnega.

Kulegice.....

Nekje na koroskem potem pogled z golice pa se en nedolocen kraj na koroskem. Ps ogrevane rocke so zakon;)

Lačna?. Prpel je dost.

dobr je!

Toliko o tem, kako neka tema rata nabijanje brez pomena....in v čigavi režiji...

Predlagam predlagatelju, da predlagani predlog predloži predlagani publiki.

Posebnih primerov se ne splača komentirati Poanta je v tem da karkoli narediš, vseh primerov (zlo)rabe ne moreš predvideti ali preprečiti. Namerno kvarjenje kvalitete ceste jo pa pokvari za vse... in na koncu bo en malo bolj lesen motorist šal v maline, ker se bo prestrašil rahlega poplesovanja motorja na sfrezani cesti (če ostanemo pri tem primeru). Jaz bi lahko rekel da so ležeči policaji (sploh oni dvignjeni otočki) super, ker lahko na njih testiram nastavitev vzmetenja na enduri. Al pa vadim skoke če lih nimam časa za na MX progo it

Včeraj: "točno opoldne" v piceriji / kavarni Jezero v Mostu na Soči je še vedno 90 centov in jaz s kolesom tudi še vedno zmorem prevoziti 100 km "z dodatkom" ....

foćk učeraj .. Afla pawa

Happiness is not getting all you want, it is enjoying all you have.

...pred 14. dnevi sem kot ponavavadi v soboto direkt iz šihta šibala malo okoli...do dvorca Trakoščan. Takrat si nisem vzela kaj dosti časa za ogled, zato sem danes ponovila kratko, zgodnje popoldansko potepanje...obnovljen dvorec je vreden ogleda, ravno tako okolica. Oba mejna prehoda pri Leskovcu in Rogatcu praktično prazna, cesta med njima pa lušno vijugasta ?.

@Akito hvala za odlicno idejo, sicer po drugi poti ampak je res zanimiv ta pyramidenkögel ? niti ni bilo prevec tezko najt.. p.s. vseeno pricakujem voden izlet ?

Trenutni vtisi.... ...

Evo in zadnji zapis dnevnih vtisov iz Krfa, pravzaprav poti proti "severu" še po temi sva "odpujsala" do trajekta na srečo sva imela le 4km... prvi znaki svitanja in pri prihodu v Igoumenitso se je skoraj zdanilo. potem pa proti mejnemu prehodu Konispol v Albanijo. Še vedno nama sledijo dolge sence. Nič posebnega v Albaniji ovce na cesti... pa krave in celo... dva prava konjenika. še en trajekt preko Boke Začelo se je spet mračiti zato preko Bookinga rezervacija nastanitve za nocoj... in po 606 kilometrih še zadnji posnetek iz balkona pred popolno nočjo. Jutri pa ... ja v Paaaklenico.

Ni mi, pa moram vstat, in dalje... 2019_09_22_15_11_04.mp4

ne diraj mi lajke predlagam, da se doda srćek ♥️, ker mi ne upajo v obrazek povedat, da so vame tko, moj predlog je, da se pored lajkov doda še srćek

Sicer mam raj kinder jajček forum, kot da berem osmrtnice to je moj predlog

vsi dol! novo oblast hočmo!

Glede vožnje med pasovi, skozi Mostar sva naletela na nenormalno kolono na Mostarski "obvoznici". Ker sem vozil spredaj se počasi in previdno spravim v vožnjo po sredini, med pasovoma. Vozniki so se uvidevno umikali, predvsem nasproti vozeči. Ko pa naju prehitijo Bosanski motoristi, smo pa skoraj leteli med pasovoma. Enako prehitevanje sva izvajala na Podgoriški obvoznici. P.S. Vzrok za tak zastoj v Mostarju je bila ligaška nogometna tekma domačega moštva, kolona do štadiona. (mokre sanje Olimpije)

Letos na meji med BiH in MNE (Bileča) sredi avgusta, prehitiva kolono (po sredini) na nikogaršnji zemlji. Pred MNE kontrolo in se postaviva pred tovornjak. Voznik se ni strinjal in po hupi. Pa pride Črnogorski policist in mu na nič kaj lep način razloži, da hupanje ni dobro in tudi, da je prepovedano. Pa pohupaj še enkrat in greš na konec vrste mu še razloži v Črnogorščini. Potem se obrne k nama in reče, pa še enkrat ga prehitra pa da vidimo "mudonjo". Na meji samo pogledajo najine dokumente in hitro naprej.

Ko sem se včeraj vračal domov sem našel ti dvein ostal še eno noč v Drvarju,

Mislim, da je tu na splošno problem, ker ste vsi ko neki moderni froci za vsako pi*** užaljeni... Dajte se malo sprostit, če kdo koga malo potrola se dejmo malo nasmejat vsi skupaj, če se kdo neumno obnaša pa mu drugi reče da je bedak, dajte lajk tisti, ki se strinjate, pa minus tisti ki se ne, pa če kdo 100x eno in isto stvar ponovi, ok naj bo utišan za kak dan, drugač pa malo svobode ne škodi nikjer, saj to je forum za boga, saj pa je normalno, da smo si različni in imamo različna mnenja, ravno to je tisto kar dela vse skupaj zanimivo. Govoril sem - hovgh

I

mejte se radi ... kličte se đorđe

kaj pa če bi namesto minusa dali je kar dosti objav ki bi ga potrebovali Sem pa proti ukinitvi lajkov in ostalih kakorkolijimžerečemo, ker če se potrudiš, naložiš nekaj slik, opišeš neko pot, dogodivščine, občutke itd... je lepo, da dobiš nek feedback, da se nisi zastonj trudil, da je kdo sploh pogledal tvojo objavo, da vidiš da delaš dobro. pa ko si ravno omenil potovanje dr.speeda, ga spremljam že od začetka, res odličen članek, pa se mi zdi da ga spremlja kar dosti ljudi, in da je kar popularna objava, tako da to, da so kvalitetni članki spregledani pri lajkih ne ravno drži, se mi zdi da dobri članki dobijo kar dosti lajkov. je pa res kar si napisav o "češplicah" ampak to je pa samo zato, ker ste vsi tu gor eni navadni nepotešeni pohotni paceki

"Žalostno, res žalostno" je da nekdo objavi nekaj, pa naj bo to replika ali potopis in upa na cim vec vseckov za svojo samopotrditev. In se bolj zalostno je...da premajhno stevilo dobljenih vseckov botruje njegovemu razpolozenju. A pisemo za vsecke? WTF? BTW: sem za ukinitev vseckov/emotikonov, erotikonov in vsega tega sranja, ker preprosto potencirajo nebuloze in NE kvalitete objav

bučeeeeeeeeeeeeeeee........jaaaaa....kr prpellllll

mam predlog

Danes, smo prejeli odgovor, sedaj samo čakam, kdaj bodo ti ležaji in semeringi dobavljivi. Za komplet zadnje kolo, sploh ni težava dobiti teh ležajev, samo kaj, ko so vsi kitajski, ga zavrtiš?in vidiš, da ni to, kar bi rabil. Večji problem sta semering, dobiš, ampak ne točno tistega, ki je tovarniški. Sedaj sem vse menjal, vzel še rezervo, ampak bom miren, ko bom vse menjal z originalnimi. Če pomislim, celo Rusijo in Mongolijo so eni zdržali, in še potem, ko sem jih preventivno menjal, so bili kot novi? Ja, tudi na dhl sem pomislil, pa se trenutno ne splača, "spuzvica" čuvaj moped, ker pot je še dolga, in bom ziher polovico tvoje Afrike ponucal? Hvala, in res si car, da bi to naredil