Dvorana slavnih

14.dan (Sarande-Ksamil-Blue Eye-Gjirokaster-Korce….338km) Za zajtrk kozji sir z borovnicami s hribov (top kombinacija) ob razgledu na turistični Sarande.....Ob pogledu na Ksamilske otoke in Krf v ozadju še zadnjič pomahava morju in obrneva nazaj proti notranjosti. Pri Ksamilu vodo prečkava s »trajektom«…tista »dilca« za 600 lekov (5 eur) za oba ni bila nič kaj zaupanje vzbujajoča, ko naložijo dva avta, naju in cel avtobus, ampak smo prišli čez wuhuuu. Ogled Burinta, antičnega arheološkega najdišča iz grških časov antike sva spustila, ker tovrstnega kamna sva se nagledala lani v Grčiji in na Siciliji (pač amfiteater, tempelj ali dva oziroma, kar je od njih ostalo) in se raje zapodila proti »modremu uču« - Blue eye…Nekje sredi makadamskega prahu do tja se je na števcu moje zverine pokazala cifra 80.000 km ?….zdj se bo ziher lažje prodal hahahaah .Glede na vikend kar nagužvano in s precej domišljije v izviru res intenzivne modre barve vidiš oko….je pa voda res kristalno čista (in ledeno mrzla). Kupiva še obvezen magnetek in proti naslednjemu postanku, mestu pod zaščito Unesca zaradi s kamnom kritih hiš v otomanskem slogu. Sprehod po kamnitih uličicah z bazarjem do trdnjave malo kvarijo dela, saj je večji del mesta prekopan, ampak se kljub temu da pokukat v kako delavnico ročne obrti, npr. kamnoseštvo, lončarstvo, izdelava posebnih ponvic/pekačev za riževe kroglice »qifqi«, tradicionalno jed te pokrajine (seveda sva jih tudi poskusila, požrešna pač ?). S trdnjave je prav lep razgled na kamnite strehe hiš. Tam je tudi ameriško vohunsko letalo, ki naj bi bilo sestreljeno, uradno pa je pristalo/strmoglavilo zaradi tehničnih težav…Albanci imajo pač radi mite in legende ?. In potem verjetno najdaljših 200km mimo Leskovca do Korc po reeeees razsuti cesti, povprečna hitrost ni bila višja od 20km/h do 30 km/h in še tako je bilo treba vsake toliko preverit, če se na motorjih še vse drži… obvoziš eno udarno jamo, padeš v dve….tako da tisto o zanič cestah v Albaniji ni čisto iz trte zvito, tudi take sva našla ?. Sama dolina reke je bila sicer hudo lepa, kot Trenta na momente. Ta dan sva tudi edinkrat zvlekla na plano dežjake, saj je začelo nekaj kapljat, a ni bilo panike, je kmalu sonce »posilo« hahahaha ? in tudi cesta je postala relativno uredu malo pred Korcami, ki so presenetljivo lepo urejeno mesto, kolikor sva v večernem mimohodu in po nastanitvi v hotelu nad mestom (se ne imenuje zaman balkoni nad Korcami) ujela. Po celem dnevu je pasalo nekaj dat pod zob in spet je, po solati (imajo zanimiv način strežbe hrane, če naročiš solato...mimogrede so res odlične, res sveža zelenjava s pravim okusom in ogromne....ti najprej prinesejo solato in šele ko poješ, dobiš ostalo, ne kot pri nas pri glavni jedi), padel jagenjček (jaz sem v teh dneh potamanila verjetno celo čredo, močnejša polovica pa je bila itak na piščancu …bogi jagenjčki pa to hahahah), med večerjo se je konkretno ulilo, tako da sva za nazaj do hotela navlekla nase dežno opremo…deževnike in nepremočljive papuče hahahah. VID_20190907_094917.mp4 VID_20190907_112222.mp4

Delcek danasnjih 600 km. Jadranka? Kdo je ze to?

12., 13. dan (Tirana – Berat-Vlore-Dhermi-Sarande…360km) Po zajtrku sva se nekako živa prebila čez nori promet Tirane in zopet na samotne ovinkaste hribovske ceste, kjer srečaš edino jato puranov, čredo ovc, koz,krav, kako želvo, oslička….v glavnem milina, cel dan levo-desno-levo-desno in proti jugu, morju, plažam, sonca sva imela pa vse dni čez glavo (vse dni je konkretno žgalo nad 35 stopinj). Kratek postanek za malo sence, salepa in klime v Beratu, »mestu tisočih oken« z značilno otomansko arhitekturo. Misel na vzpon na trdnjavo sva v opoldanski pripeki kaj hitro opustila in jo raje ucvrla iskat osvežitev v morju. Seveda nisva snela spustiti prelaza Vllore z razgledom na znamenite plaže Dhermi, Livadhe, Gjipe, ki sva jih glede na hudo turističen izgled (apartmaji, črne gradnje, cesta, plaža polna senčnikov in ležalnikov in kupi smeti) raje preskočila in ob sončnem zahodu parkirala v neuradni prestolnici albanske riviere Sarande (hotel na hotel na apartma)…kljub zaključku turistične sezone še kar nagužvano. Sledila je še morska pojedina (taverna Fish Filipi), res sveža morska hrana (zraven imajo ribarnico), ogromne porcije, za res smešno nizko ceno (okoli 20 eur….pri nas ali pri bratih Hrvatih, te za kaj takega olupijo za krat tri najmanj). Tako da sva se naslednje jutro, da se izogneva masovki zapeljala tistih 30 km (res je muka odvozit 30 km po prazni cesti a la jadranka ?) do malo manj obljudene plaže…..logično, glede na to, da je bilo potem še par km res nagravžnega makadama do dol, človek zašvica in skoraj faše živčnega na ful že ob 8ih zjutraj, ampak ok, na plaži sva bila cel dan praktično sama edino en ata z oslom je naredil mimohod, voda turkizno čista….no ja, se je relativno splačalo namatrat do dol, nazaj je šlo lažje ?. Plaže so reeees lepe, sploh tiste malo težje dostopne. Zvečer sva spržena od albanskega sonca, nasoljena in lepo škrlatno zagorela sprehodila do promenade in ob coctailu (tukaj se ga za ceno enega našega lahko že konkretno naliješ ?) uživala v sončnem zahodu, za slovo od albanskega morja pa spet morska požrtija, sicer sva zamenjala lokacijo od prejšnjega dne, ampak je bilo tudi tukaj (Haxhi) top. VID_20190906_112342.mp4

...posluži se alternative:

Sawadika, Speed je v Bangkoku, respekt, večina nas je šla tja z letalom ?

Ko je odvandral je tako godrnjal kot en star dedek ko ga razjezijo

Malo pozno ampak prej ni zneslo Potepanje 19., 20. in 21.9. malo po Bosni malo po Hrvaški, malo po že znanih cestah, malo po meni novih. Plan je nastal ob 7:00 ob 8:00 je bil štart Hrvaška Kostanjevica od Banjaluke protu Jajcu skozi kanjon reke Vrbas Prihod v Jajce mimo Mrkonič Grada proti Ključu in Drvarju Čez Bosansko Grahovo na Hrvačko skozi Knin do Sv. Roka od tam pa na Velebit s pravim motorjem se da povsod lep dan se je krasno končal v Paklenici ker zjutraj piše da je jadranka zaprta se odločim da prevozim še Pag in v Sanju skočim čez Velebit in proti domu v senju preverim kaj je z burjo, ki je ni bilo čututi in glej zapore ni več tako, da bo kar lepo ob morju do Reke, pavza v Postojni in domov. Pa se je nabralo lepih 1208km.

Hvala ?... Oh Evrope je se dovolj, baltske drzave, osrednja in severna Francija, Skandinavija.... V glavnem same bolj dezevne dezele hahahah, zato odlasava ?..... Hm, tezka.... ce gledam z vidika samega ambienta se tezko odlocim med Albanijo in Romunijo, zlasti sever obeh drzav je noro lep.... S strani cestne infrastrukture pa je na prvem mestu Romunija (mogoce zaradi transalpine in transfagarasa) od teh treh ce ze izbiram, nisem ravno obozevalka makadama na tej svoji dilci ??....

204 000, čakam da se števc tadrugič ustavi na 99 999 .....

10., 11.dan (Kukes – Kruje-Tirana…248km) Po odličnem zajtrku…neke njihove palačinke (petulla)z domačo marmelado in jogurtom….pa spet na pot mimo jezera Ulez (malico sva nabrala kar ob cesti...malo sva se popasla po robidah, srečala še želvo Frančka potem pa naprej) do Kruje in Skenderbegove trdnjave z muzejem…zanimiv muzej, kjer sva se malo podučila o zgodovini Albanije in velikem Skenderbegu (njegovi kipi so skoraj po vseh mestih, saj velja za najpomembnejšo osebo v zgodovini Albanije in za narodnega heroja v boju proti Otomanskemu imperiju )…ni slabo, lažje razumeš zakaj je tako kot je danes. Še bolj zanimiv pa je bazar, sicer se vidi vpliv Kitajcev in njihove robe, ampak se še vedno najdejo izdelki tradicionalne obrti: ročno tkane preproge, filigranski srebrn nakit…in ja so zelo prepričljivi trgovci, na koncu kupiš, čeprav nisi imel ravno namena. Obložena s steklenicami konjaka Skenderbeu sva skočila še na kosilo…spet malo tradicionalnega: jagenjček z jogurtom (Tave kosi), trelece in salep (napitek iz prahu korenine orhideje, ki menda pomaga pri kašlju, značilen predvsem za dežele, kjer je v navadi kajenje šiše, saj vlaži sluznico…malo ma vonja po mehčalcu, ampak okus je pa top…..zaloga za domov je narejena, ker v eu naj ne bi bil dovoljen, ker je ta vrsta orhideje zaščitena, ponekod v Turčiji je namreč že iztrebljena). Vožnja do Tirane po njihovi »hibridni« avtocesti (nič nenavadnega ni da po njej prehitevaš kolesarje, da ti nasproti po odstavnem pasu pelje traktor, da ljudje ob ograji prodajajo zelenjavo in lubenice….) je bila adrenalinski podvig, še bolj pa vožnja po Tirani….ni žmigavcev, ustavljajo se sredi ceste brez opozorila, stopijo iz avta in grejo v trgovino, s stranske ceste pač zapelješ direktno na glavno, malo potrobiš in je, v krožnem z 2 pasovoma nas je bilo 6 vštric….v glavnem survivor varianta (pa sem mislila, da hujše od Palerma ne more bit…so wrong :P). Prenočišče sva imela v samem centru (Vila Korani), tako da sva šla zvečer peš na ogled nočnega utripa glavnega mesta. Ker je zgledalo precej zanimivo je padla odločitev da en dan planiran za plaže žrtvujeva na račun dodatnega dneva za ogled Tirane in znamenitosti. Tako sva naslednji dan po zajtrku (odličen zajtrk, od jajc, sirov, domačega peciva, svežega sadja, kosmičev do odličnega domačega riževega pudinga »sutlijaš«….teta obvlada) vzela pod pod noge in se šla turista ter pretacala Tirano po dolgem in počez (okoli 11ih je aplikacija na mobiju že javila, da sva dosegla dnevni cilj 10000 korakov, pa še začela nisva dobro hahahah)….ogledala sva si tržnico (ni da ni, kaj prodajajo, od zelenjave, sadja, sirov, pijač, izdelkov obrti, starin….), poulične bolšje sejme (dobiš vse od starin, rabljenih koles, pralnih strojev, knjig…..), glavni trg s kipom Skenderbega (zanimivost tega trga je, da je tlakovan s kamni iz celotnega območja t.i. velike Albanije in predstavlja enotnost albanskega naroda), clock tower v bližini, veliko mošejo Et'hem Bey ravno prenavljajo, tako da žal nisva videla nič, katedralo, piramido Enverja Hoxe, ki naj bi bila namenjena za njegov muzej, a sedaj propada (tip ni ravno priljubljen glede na njegov krvoločen komunistični režim), vilo Enverja Hoxe (pač ena hiša sredi mesta z mini bazenčkom), bunkArt(bunker preurejen v muzej z zgodovino komunističnega režima in tajne policije Sigurimi-albanska verzija SS….zelo nazoren prikaz temačnega dela zgodovine albanskega naroda), nacionalni muzej (vstopnina pičlih 200 lekov,kar je manj kot 2 eur za obsežno muzejsko zbirko celotne albanske zgodovine), četrt Blloku (elitna četrt Tirane s fensi trgovinami), našla sva najboljši sladoled v mestu (Cioccolatitaliani Blloku) ?, skytower je bil žal zaradi prenove zaprt, tako da je moral biti ob sončnem zahodu dober coctail ob fontani v parku :P, za zaključek po celodnevnem pohajanju pa večerja…fergeš tiranese, kofte in zgara (grill).

7. , 8. dan (jezero Komani, treking Vallbona-Theth, Skadar) Tale treking podvig je sicer pred odhodom terjal kar nekaj googlanja in iskanja informacij. Idejo za hribolazenje iz Vallbone v Theth, ki je precej znana in ena najlepših tras v Prokletijah (v albanskem delu, ker del Prokletij se nadaljuje v Črno Goro in nekatere agencije v aranžmajih nudijo predvsem te večdnevne ture) sem našla na enem slovenskem blogu in po kontaktu z blogerko, mi je ta posredovala podatke agencije, s katero so šli oni. Po kontaktu s to agencijo, ki je imela aranžma za najmanj tri dni, kar je bilo za najin časovni okvir poti in dopusta preveč, da ne omenjam, da so za organizacijo ture postavili ceno cca 500 eur za dva, sva se odločila zadevo speljat v lastni režiji, sploh potem, ko sva navezala kontakt s Fredom, ki nama je prihranil največji del organizacije (prevoz in hrambo motorjev) je bila zadeva mala malica in dejansko precej cenejša; z nočitvijo v Skadarju, prevozom iz Skadra do Komanija, trajektom po jezeru Komani, prevozom iz Fierze v VAllbono, nočitvijo z večerjo in zajtrkom v VAllboni in prevozom nazaj v Skadar naju je prišlo manj kot 120 eur za oba. Tako naju je 6.15 minivan (izven mest med kraji Albanija nima organiziranega javnega prevoza v smislu rednih avtobusnih linij, ampak vozijo ti mini kombiji, ki nimajo nekega točnega voznega reda, pač čakaš ob cesti in ko pelje mimo pomahaš in vprašaš v katero smer gre) otovorjena z ruzaki in v polni planinski opremi pobral pred hostlom in smo šli…po Skadarju smo pobrali še kar precej pohodnikov (v večini Angležev) in tudi domačinov, ko zmanjka sedežev se pač postavijo zložljive pručke in stolčki v sredinski prehod in se nabaše še par ljudi, radio na ves glas in gas po luknjasti »samajama« cesti do pristanišča za trajekt po jezeru Komani….«ko to tam opeva« scena v glavnem, vožnja pa traja dobre 3 ure. Potem so nas nabasali na »kao trajekt«, naš je bil še kar spodoben, drugi je bil pa v stilu, kabina od avtobusa nabita na dilco hahahah.... (priporočljivo je prej preko spleta kupit karto, ker zna bit precej poln) in smo se slabe 3 urice vozili po (akumulacijskem) jezeru Komani do Fierze…..ambient pa čudovit, reka turkizno modre barve, pečine, mrtvi rokavi, otočki….V Fierze so ob izkrcanju....(to je itak zgodba zase, ker ni nekega pomola, ko trajekt pristane malo skopljejo breg z lopatami potem pa gas in se avtomobili nekako skopljejo dol....en z busom je prav poletel, kot v kakem akcijskem filmu :P).... že čakali šoferji minivanov in avtov, tako da najti prevoz ni bil problem, sicer je šofer Audija hotel zapolniti avto še z dvema, tako da smo čakali še na drugi trajekt, a ni imel sreče, tako da je dobro uro do Vallbone peljal samo naju dva (dobro, da sva prej vprašala za ceno, sicer nama bi računal dvojno)….komunikacija je bila bolj z rokami in google translate-om, enako pri družini kjer sva prespala, ker albanščina nama ravno ne gre, njim pa ostali jeziki ne, ampak smo se vse zmenili. Do Vallbone sva tako prišla šele pozno popoldan, ravno dovolj, da sva pred večerjo (res domača tradicionalna hrana…byrek je bil za dol past) šla še malo v izvidnico po dolini, kje bova naslednje jutro že pred sončnim vzhodom štartala v breg in namočila noge v ledeeeeno mrzlo reko. Vallbona je res čudovita dolina, kot dolina Soče, samo brez masovnega turizma (zaenkrat, se pa tudi tu že gradijo hotelski kompleksi). Naslednje jutro pa »v ranu zoru« štart….stric je bil tako prijazen, da naju je malo pred 6.00 zjutraj zapeljal kake tri kilometre do konca doline in nama prihranil slabo uro hoje po cesti do izhodišča, zajtrk so nama zapakirali za na pot »picnic » ?…. Plan je bil, da poskusiva prit čez prelaz Vallbona v dolino Theth na drugi strani pred 12.00, ko odhajajo minivani proti Skadarju, saj so na blogih po internetu pisali, da je cca 8-9 ur hoje….na poti nisva srečala žive duše, tudi sonce naju je ujelo šele, ko sva prehodila že kar lep del poti po suhi strugi do prve vasi, kjer se pot začne vzpenjati, potem pa se je začel najlepši del poti proti sedlu Vallbona z res norimi razgledi po dolini ob vzhajajočem soncu…še za jamranje, kako je v breg ni bilo časa tolk je lepo.....ambient nekako kot naše gore, precej domače torej….med potjo tisoč in ena fotka, zabavanje z "delanjem" Slovenije na odžaganem štoru....tako da sva bila kar .malo presenečena, ko sva bila malo čez 9. uro že na vrhu sedla (tisti podatki o trajanju hoje so konkretno pretirani, ne vem a hodijo ljudje v rikverc ?), je pa sonce že konkretno žgalo, tako da če štartaš pozneje so tile hribi s tem belim skalovjem res "prokleti" za rinit v breg hahahah. Na poti sta tudi dve postojanki "planinska koča wannabe", kjer se da dobiti kak prigrizek, pijačo....sicer je pa čiste pitne vode ob poti dovolj. Glede na to da sva bila časovno krepko v prednosti sva si privoščila »picnic« z res hudim razgledom, konkreten fotoshooting, potem pa spust proti Thethu, tu sva že srečevala kar precej pohodnikov (Francozi, Poljaki- v papučah , Izraelci, Angleži, trop Američanov z jeziki do tal, pa še začeli niso hahahah) iz nasprotne strani, veliko si jih je vzelo pot bolj na »izi« saj so jim prtljago nosili osli. Ta stran je precej manj razgledna, saj gre pot po gozdu in zadnji del spusta je precej strm, tako da varianta, ki sva jo midva vžgala….iz Vallbone v Theth je precej boljša kot obratno. Za celotno pot sva porabila nekje 5 ur, se vidi da smo Slovenci planinci hahahaha. V Thethu sva poštopala prvi minivan, ki je prišel mimo, vprašala, če gre za Skadar in si rezervirala sedež in čez cca 15 minut se nas je že (pre)poln kombi v stilu »ko to tam opeva« guncal proti prelazu Theth in naprej proti Skadarju. Vmes je klical tudi Fred, če je vse ok, če sva ujela prevoz ali rabiva, da nama uredi spanje ali poseben prevoz. Glede na to, da si je šofer na vrhu prelaza vzel še čas za popravilo enega avta in da smo se na poti še nenapovedano ustavili (toliko o voznem redu hahahah), ker je šel šofer na kosilo, je pot do Skadarja trajala dobre 4 ure, ampak sva celo pot imela debatni krožek z albansko družino, ki sicer živi v ZDA in so na dopustu v očetovi domovini in lokalnim vodičem, ki je bil z njimi, ki je tudi ko smo se vozili mimo ogromnih polj z nekimi zelenimi grmički, za katere sva dva dni prej, ko sva se vozila mimo ugotavljala, kaj to gojijo, kot zanimivost razložil, da gojijo sivko in predvsem žajbelj, namesto tobaka, ki so ga gojili prej, tako da je kar minilo. Po prihodu nazaj v Skadar pa spet malo po mestu, peš cona v centru je kar živahna (še nisva imela dovolj hoje), v nakup spominkov in zasluženo večerjo v Pejo na še malo degustacije tradicionalne hrane (musaka, flija, spece te mbushur-polnjene pečene paprike…), zvečer pa še malo debatiranja s Fredom, skupino Angležev, ki so imeli plan naslednji dan it v Prokletije in eno teto iz Avstrije, ki sicer precej časa na leto preživi v Albaniji. VID_20190901_131151.mp4

INLE LAKE

To sem si zapomnila oz sem se spomnila ob urejanju fotk kje sva bla in kaj je dogajalo, pa neki si je moj zapomnil (dva možgana več vesta hahahah) pa sva neki spacala skup ?...med potjo ne znese pisat, pa sem mela neke prebliske, da bi... Sj dost se pozabi, pa se ti pol kaka prigida utrne, ko tastotic fotke gledas.. ..drugac pa med potovanjem mam tud jz probleme, da se ne morem spomnit kje sem bla dan, dva prej ?.

Fajn premisl......... lej kle barka ni bla nič počena pa zbita, pa je moja rekla, ko sva jo obnavljala, da bi jo najraj zažgala Nekje na sredi se začne obnova....

K bom velik... ?

Ko gre poletje pri nas proti koncu je znak, da treba na poletni dopust…ni gužve, ni pasje vročine (no ja, tu sva se malo zakalkulirala, ampak boljše, kot da naju (spet) pere kot dva miša), cene so malce nižje….plan A je bil sicer Škotska, Irska, ampak nekako naju je letošnjo sezono po Španiji zadosti pralo, zato sva šla raje na plan B….kanček Črne Gore in Srbije, kanček več Kosova in preostalo dežela orlov, bunkerjev in konjaka (če že viskija ne bo)….pa za popestritev, da se ne bova samo vozila in da se nama riti v skoraj treh tednih ne bi sploščile malo popestritve s hribolazenjem po Durmitorju in Prokletijah. Plan torej je, priprave so stekle (nabava potnih listov…za Kosovo osebna ni dovolj; prebiranje potopisov in sestavljanje poti; iskanje informacij in urejanje logistike za hribolazniške izpade po Prokletijah, ker pač rabiš nekje pustit motorje par dni in najt prevoz do izhodišča in nazaj, saj je Albanski javni prevoz, sploh v bolj odročne kraje, cela avantura; kura ali dve za čiščenje ledvic in ostalih organov, ker naju je večina, ko sva povedala najino »top« turistično destinacijo nekaj strašila, da bova šla za rezervne dele hahahah) in zadnji vikend v avgustu končno štart. 1.dan (Domžale – Šabac-Mokra Gora…690km) Glede na kilometrino, ki je bila v planu in da zgubiva čim manj časa na tranzitu, sva storila največji motoristični greh in šla do Šabaca po avtocesti, jbg*** takle mamo, če je treba se mora. Na srbski meji je sicer že bolj slabo kazalo, da bova kam prišla, ker po stanju v koloni zverina ni hotla več vžgat….očitno reeees ne mara Garmina hahaha (tudi drugi poskus ni uspel, mogoče bo šlo v tretje rado), mu je splil očitno ravno toliko življenjske energije, da je bil mrk (jaz sem itak fasala popizditis, a lahko enkrat greva nekam, da ni skooooz nekaj) … ko ga je moj rešil parazita je zalaufal, ampak očitno je bil regler že počasi v umiranju glede na merilec napetosti…recimo, da bo zdržalo, ni druge, kot da gremo naprej …..sicer pa prvi dan bolj dolgočasna pot, ampak do večera, s postankom za selfie ob kučici na Drini, sva pridrsala do Mokre Gore…sicer nama je zadnji Ćira že odpeljal, ampak v zadnjih žarkih sonca sva si še pogledala železniško Šarganske osmice in samo od daleč etno selo Drvengrad Emirja Kusturice malo nad železniško…ata pri katerem sva prenočevala se je kar razgovoril o tem, kako vsi mladi odhajajo s podeželja in da dejansko turizem v Mokri Gori najbolje pelje prav Kusturica, da razen v njegovi etno vasi, drugje pri domačinih sploh ne moreš več kupit npr. kajmaka, domačega sira, drugih domačih pridelkov….v glavnem zgleda zanimivo na prvi uč, tako da ideja za podaljšan vikend izlet.

15.dan (Korce-Galičica-Pogradec-Tirana-Skadar…336km) Po večerni nevihti naju je zjutraj počakala »šajba«?…tako da je bila vožnja do makedonske meje po res hudo lepi in prazni (razen par oslov ob in na cesti in kačic) ovinkasti cesti najprej čez prestrane sadovnjake jabolk in polja (človek postane ob vsej hrani lačen in sem se šla spet malo past med robidnice ?) potem pa mimo Prespanskega jezera, čez Galičico (za razliko od leta prej, ko zaradi dežja nisva videla razgledana Ohridsko jezero) in mimo Ohridskega jezera nazaj na albansko stran že kar kičasta. Ob cesti mimo Ohridskega jezera komot nabaviš za celo kosilo, ob cesti prodajajo ohridske postrvi (modeli imajo akvarije z živimi ribami, z eno na vrvici pa skočijo pred vsak avto/motor), malo naprej krompir za zraven in čebulo in paradižnik za solato ?. Pogradec je za razliko od makedonskega Ohrida precej razsut in zanemarjen, tako da sva samo na brzino peljala čez, saj sva imela v Skadarju za popravit še par »grehov« in si ogledat še Masi most in pa trdnjavo Rozafa. No veleumni garmin je do trdnjave spet našel bližnjico, čez smetišče in meter globoke blatne luže…well done, da se slučajno kak dan ne bi ves čas vozila po normalni cesti. S trdnjave je super razgled na jezero in celo mesto, tako da sva počakala še na romantičen sončni zahod potem pa spet do Freda, na večerjo (tokrat morsko) in na sladoled (kao so Šiptarji znani po sladoledu, a v celem Skadarju sva komaj našla en sladoled, pa še ta ni bil bogve kaj…verjetno ga je imam tudi, ga je spet želodec bolel :P). VID_20190830_192936.mp4 Še ni konec ;)....še par dni je ostalo....bo ravno za dolgočasne deževne dni ;)....

Življenje je zelo enostavno, ampak mi si ga vztrajno otežujemo.

... in posledica tega je razpoka čez celotni presek pod vodno linijo??? Težko me prepriča .. glede a oblike trupov (običajnih) plovil in konstrukcijskih lastnosti (debelina laminata je običajno največja na dnu in pod vodno linijo) bi v takem primeru razpoka nastala višje??? Ne glede na vse, odločiti se boš moral sam - če ti DIY ni težava in imaš vsaj malo izkušenj z laminiranjem s polestrsko smolo in steklenimi vlakni, občutek za konstrukcijske lastnosti ter predvsem res dobro nakupno ceno in še večjo željo postati navtik - go for it!!! Ne bom pa nikoli pozabil enega prvih nasvetov, ki so mi ga podali izkušeni navtiki, ko sem se sam podajal v navtiko: "Ko se odločiš za navtiko, pozabi na kreme za sončenje - kupi si "šmir žajfo" ...!!" In dejansko drži, še vedno ... ali pa kot iz nekega EPP: "... za vse ostalo je master card!" Veliko sreče !!

Manjka mu samozavest? Doberman puppyji

9. dan(Skadar-Fierze-Kukes….324km) Spet dan za motor. Zjutraj sva se za dober teden poslovila od Freda in si že kar rezervirala spanje pri njem ob vračanju proti domu. Potem pa po luštnih ovinkastih cesticah »v hribovito divjino« osrednje in severovzhodne Albanije, saj je ta del praktično nenaseljen…od 3 mio Albancev v Albaniji jih 1,5 mio živi v Tirani, ostali pa še v nekaj večjih mestih, podeželje pa je precej prazno….večina se jih izseljuje v mesta in pa predvsem tujino (Anglija, Italija). Cel dan sva srečala le par avtomobilov in ogromno krav (lope) in ovc, ki se ne dajo motit, če pač stoji sredi ceste bo stala tam hahaha. GArmin si je parkrat sredi poti premislil in naju obračal, sploh prvi del poti do Fierze (končna postaja trajekta po jezeru Komani) je bluzil na polno in naju vozil po sicer vrhunskih cesticah s fenomenalnimi razgledi, ki pa so se končale na makadamu…..ko sva končno naciljala pravo pot pa sva preostanek dneva vozila po robu kanjona, kjer sva se dva dni nazaj vozila s trajektom, tako da sva obdelala še razgled z vrha. Vsake toliko sva peljala skozi kako manjšo vasico, malo pred končnim ciljem celo skozi manjše mestece, kjer je bil cel podvig v trgovini nabavit malico, ker ali je vsepakirano po najmanj kilo ali pa sploh nimajo nič primernega, ampak železna rezerva iz torbe (juha v vrečki,plinski gorilnik, konzerva rib in oreščki) saved the day, če bi bilo treba, ampak sva v novo urejenem kmečkem turizmu (bujtina Gjana…eno redkih nočitev v tem predelu, ki ni ravno turističen) bila deležna še večerje….imajo pa zelo »tradicionalen« odnos do žensk….vedno hrano najprej postavijo pred moškega, natakaric v lokalih ni, samo moški, tudi zvečer po ulicah in v lokalih sedijo samo moški…najbolj smešno je bilo na bencinski, ko nama je ata natankal in potem gleda mojega in mu kaže račun, čeprav je videl, da imam jaz denarnico in mu hočem plačat …ja no, saj ne grizem ?…aja in ko ti natanka, ti ponudi še štamprle njihovega raki (če voziš ne piješ pa to hahaha).

6. dan (Rožaje-Plav-Boge-Skadar…259km) Dan za slavno SH20…na meji so si Albanci kar vzeli čas, najbrž ker sva bila edina ?. Takoj za mejo pa že prvi bunkerji…neke male betonske gobice, sicer jih je precej že »izpuljenih« iz zemlje, večji so preurejeni v hleve za ovce oz za spravilo sena…., ki pojma nimam čemu so res služile (Enver Hoxa naj bi jih, bilo naj bi jih zgrajenih več kot 170.000 v celi Albaniji, dal zgraditi za namen obrambe pred napadi iz zraka…wtf ampak nikakor ne zgledajo primerni za karkoli od tega) in prvi mercedesi (dejansko dokler si prve dni pozoren je vsak drugi avto mercedes….po moje vsi od prvega predpotopnega modela še vozijo po cestah hahah). Sama SH20 me ni pretirano impresionirala (je precej lepših gorskih cest), pač par serpentin, s precej peska in precej drsečim asfaltom…..cesta po kanjonu do tja je precej bolj impresivna….no razgled z vrha je pa kar fascinanten. Na vrhu sva srečala par Slovencev, ki se tudi potepajo po Albaniji, izmenjali smo par vtisov, potem pa naprej proti Skadarju. Vmes sva odvila še v izvidnico nekje do polovice poti do doline Theth, do vasice Boge, kjer so z asfaltiranjem ceste že prišli do prelaza…tako da čez kaki dve leti bo konec z offroad romantiko in Theth bo precej bolj dostopen (tudi na žalost, ker cesta pomeni tudi prihod masovnega turizma, kar se že kaže, saj v Thethu pospešeno gradijo apartmaje in hotele). Tu sva prvič na poti srečala še peščico motopopotnikov, očitno Albanija ni še neka huda moto destinacija, čeprav ceste niso tako grozno slabe, kot je bilo pričakovano…precej je novo asfaltiranih, precej se jih tudi še gradi, tako, da nas znajo po cestni infrastrukturi kmalu prehitet. Do večera sva ravno pridrsala do najine nastanitve v Skadarju za naslednjih par dni…to je bila tudi edina nočitev, ki sva jo rezervirala že vnaprej, pred odhodom, saj mi je po googlanju uspelo najti Freda in njegov Eco Garten guesthouse (priporočam…super nastanitev, top lokacija, zmerna cena in super gostitelj) v samem centru, z ograjenim dvoriščem, kjer sta bila motorja varno parkirana tudi naslednja dva dni, ko sva šla na treking v Prokletije. Fred nama je shranil tudi prtljago, povedal ogromno zanimivosti o Albaniji in kaj se splača še pogledat, nama organiziral za naslednji dan jutranji prevoz do trajekta na jezeru Komani, uredil nastanitev v dolini Vallbona in nama dal vse potrebne informacije, da sva ujela transport iz Thetha nazaj v Skadar, za primer, da nama ne bi uspelo do ure odhoda iz Thetha ujeti nobenega minivana pa ponudil možnost, da nama po klicu, da sva obtičala tam, uredi spanje ali pa zasebni prevoz nazaj v Skadar. Zvečer sva šla še na kratek sprehod po Skadarju, ki je prav luštno, lepo urejeno mesto, nabavila njihovo sim kartico (za več dni v Albaniji se zelo splača, že zaradi prenosa podatkov, saj wifiji v lokalih in v nastanitvah niso ravno hudo delujoči), na bankomatu Credins banke (ne jemljejo provizije pri dvigih) dvignila leke (priporočava, da plačujete v njihovi valuti, ker čeprav z veseljem jemljejo tudi evre, sploh ko vidijo, da si tujec, ti ceno povejo najprej v evrih, pri preračunu pa te kar lepo olupijo, kartična plačila pa so prej izjema kot pravilo, sploh na bencinskih, na celi poti sta samo dve bencinski imeli plačilo s kartico), šla še v trgovino po malico za na pot naslednji dan, ker v VAllboni in tudi v Thethu ni trgovine (no te njihove trgovine, ki jih je sicer malo morje, praktično vsakih nekaj metrov je mini market, odprt praktično 24 ur na dan, ampak za nas, ki smo malo razvajeni, so založene res samo z osnovnimi stvarmi, izbira je celo v večjih marketih hudo omejena in vse je v ogromnih pakiranjih…pač velike albanske družine…., poleg tega kruh prodajajo samo v pekarnah posebej, zelenjavo in sadje prav tako…tako da zna nakup malice kar malo trajati, da vse nabereš ?) in po priporočilu Freda na super večerjo v gostilnico Peja (odlična tradicionalna hrana in ogromne porcije, tako da sva se v naslednjih dneh še vrnila, poskusit še ostalo).

5.dan (Priština-Kamenica-Prizren-Peč-Rožaje….324 km) Ta dan naju je čakal še drugi del kroga po Kosovu. Ko se nama je končno uspelo prebiti čez ulice Prištine (garmin ima neke posebne bližnjice hahah..je bilo pa zanimivo videti kako zgleda mesto malo ven iz centra…ta poulični sejem svega i svašta je kar zanimiv) sva se praktično cel dan vozila po bolj ali manj nenaseljenem podeželju….če sva že šla čez kakšno od redkih vasi je bila še ta na pol zapuščena. Ceste v sicer precej hriboviti pokrajini sploh niso slabe (do prelaza Prevala je prav luštna panoramska cestica), ponekod celo boljše kot naše hribovske ceste, prometa praktično izven mest ni, so pa »zastoji« zaradi krav, koz, ovc….V Peči sva pred prečkanjem meje odvila še v kanjon Rugova, kjer je cesta speljana čez mestoma čisto ozko sotesko, ob povratku pa sva se ustavila še za ogled srbskega pravoslavnega Rdečega samostana…glede na razmere na Kosovem je samostan zastražen, na vhodu je mitnica s policisti, kjer sledi pregled potnih listov, popišejo te od glave do gum, preden greš lahko naprej do vhoda, kjer sledi še en podoben postopek, preden te končno spustijo čez vrata samostanskega obzidja, se je pa stric policist kar razgovoril o razmerah na Kosovem nasploh. Sama cerkev ob samostanu je taka kot vse pravoslavne, freske na vsakem milimetru sten in stropa, nune pa vztrajno hodijo za tabo, ker slikanje ni dovoljeno. Po ogledu, bila sva med zadnjimi in je bila tista nuna na vhodu že malo živčna, če ne bova še spokala hahaha, samo še pot čez mejo do Rožaj (je trajala malo dlje, ker naju je Garmin peljal po cesti, ki je še ni), kjer sva si bukirala streho nad glavo v eco kampu Zeleni raj. Luštna zelo natur nastanitev z balkončkom tik nad potokom in stric ima kar obsežno etnološko zbirko.

4.dan (Žabljak- Podgorica-Priština…462km) Ob sončnem vzhodu brez zajtrka na hitro spokava proti Podgorici, pobereva prometno (wuhuuuuuu, dopust rešen) in potem pitstop za brunch….se nas je kar nabralo klošarjev hahahha. Potem pa via Kosova, bolj kot ne po bližnjici do Prištine (prvotni plan je bil mimo elektrarne Gazivode in Sremske Mitrovice, ampak časovno ne bi zneslo), da si pred temo še peš malo ogledava mesto. No ja…..prvi vtis…čisto drug svet….totalen teksas, vse je na ulici, od trgovin, sejma, domačih živali, smeti, električna napeljava je razred zase (prav impresivna gnezda naredijo iz električnih žic)…mešanje kultur-na eni strani vpije imam s stolpa džamije (tista varianta 4.45 zjutraj je prav nadležna) , na drugi tolčejo cerkveni zvonovi …. je pa zvečer mesto zelo živahno, čeprav sredi tedna, ulice, gostilne in parki so polni ljudi. Kljub stereotipom o Kosovu se nisva niti za minuto počutila nelagodno ali da se nama ne bi zdelo varno, ljudje so zelo prijazni, tudi lastnik hotela v centru naju je pomiril, da kljub temu, da sta bila motorja parkirana čez noč na pločniku pred hotelom, ni nobene nevarnosti. Po razpakiranju in tušu (čez dan je bilo vse dni za motor kar prevroče…35+ in človek komaj čaka, da se ves lepljiv reši usnja) sva naredila eno mini turo peš po mestu…od Clintonovega spomenika, mimo katedrale matere Tereze, trga Ibrahima Rugove do spomenika Newborn in ker je gastronomija tudi del kulturnega izobraževanja in spoznavanja države sledi tudi tradicionalna večerja (priporočam tradicionalno restavracijo Liburnia)….za predjed zelenjava na žaru – »perime ne zgare« (kosovska in albanska kuhinja imata ogromno odličnih zelenjavnih jedi, kar ni čudno saj praktično na vsakem vogalu raste paprika, jajčevci….), kofte Kosova z njihovim sirom in jagenjček na žaru (brez jagenjčka tu pač ne gre)….ta del spoznavanja kulture mi je najbolj všeč ?.

2.,3. dan (Mokra Gora-Uvac -Žabljak…312km) Štart v rahlo megleno jutro v tudi dobesedno Mokri Gori. Spotoma nabaviva še par stvari za zajtrk…plan je bil zajtrk z razgledom na Uvac…no na koncu je vse skupaj ratalo kosilo z razgledom na Uvac, ker naju je garmin navozil malo…khm no veliko…. naokoli po makadamskem offroadu do razgledne točke ….ker pač na prvem razpotju, kjer bi lahko šla, pogledam tisto makadamsko razrito pot nekam v hrib in »neeeee, ne greva tle, M. je rekla, da je čist lepa pot do razgledne točke« (lepa pot je zame asfalt by the mimo, makadam ni pot sploh) in greva naprej po asfaltu…no tud ta se je končal potem pa vozikanje po zdrtem makadamu kako uro, če ne več in končno smerokaz za vidikovac…še makadam in končno najdeva razgledno nekje sredi dneva, enako kot trop Kitajcev (ti so tud čist povsod ?)…..v glavnem vidikovac sva našla, kosilo z razgledom je bilo, lepooooo…no nazaj do ceste sva šla po tisti poti, kjer bi morala že prvič it (še tabla je, ampak v grabljicah, kdo zna to brat noooo) in v par 10 minutah sva bila nazaj na cesti (nauk: ne poslušaj babe žabe glede navigacije hahahah). Ker sva z neplaniranim offroadom zgubila skoraj pol dneva se nama je že malo mudilo proti Durmitorju, da ujameva vsaj sončni zahod v meni najlepšem delu Črne Gore. Na črnogorski meji pa spet šok….s prometno od avta greš bolj težko čez mejo… no nekako naju Črnogorec vseeno spusti v Črno Goro, ko je preveril, da moj res ni ukradel svoje že priletne zverine, ampak v Bosno in nazaj v Črno Goro čez Trso ne bo šlo, še manj naprej na Kosovo…aaaaaa…. jz itak fašem (spet…pač drama queen) popizditis in zakuham mulo, ker ni po planu in ne bo lepih slik Durmitorja ob sončnem zahodu, moj išče rešitev….ni druge, kot da od doma z DHL pošljejo prometno, ki je ostala doma, in upava, da bo v dveh dneh, kolikor sva planirala ostat v Žabljaku, prišla. Prenočišče za naslednja dva dni rezervirava tik ob smučišču Savin Kuk malo ven iz centra Žabljaka (Apartments and rooms Savin Kuk), kjer je tudi super izhodišče za pohod do Črnega jezera in na Savin Kuk (par metrov do začetka pešpoti), kar imava v planu. Model (Željko) je cela faca, ker kuha za žičničarje, sva še midva povabljena na roštilj in za povrh nama zrihta še zastonj karte za žičnico, pove, da ni problema, da bo on čakal DHL-ovce in prevzel pošiljko, naslednji dan zvečer pa še urgentno vulkanizerja (obvezen postanek na vsakem potovanju hahahah), ker naju je na kameli, ko sva se namenila na večerjo v Žabljak pričakala prazna zadnja guma. Naslednja dva dni sva ob čakanju na DHL in prometno porabila za pohod do in okoli Črnega jezera in skok na Savin Kuk, da jezero pogledava še s ptičje perspektive….še vedno je Durmitor zame najlepši košček Črne Gore….opisa v besedi ni, slike povedo več. Naslednji dan tracking pošiljke že kaže, da je prometna v Podgorici, tako, da glede na to, da zna dostava v Žabljak trajati še dodaten dan ali dva (Črnogorci si pač vzamejo čas), spremeniva plan poti in naslednje jutro štartava proti Podgorici, da na sedežu DHL kar sama pobereva prometno.

Le naprej v borbo, Don Kihot

16.dan (Skadar – Podgorica-Nikšič-Skradin…467km) Zadnji dan v Albaniji se že začel ni hudo vrhunsko, že zjutraj je ulivalo kot iz škafa, zato sva z odhodom čakala, saj je Fred napovedal, da naj bi okoli 10ih ponehalo. Ko se je končno zlilo in nama je za popotnico napakiral še njihov raki (smo naredili blagovno menjavo za našo domačo medico ?) sva se končno spravila na pot….no ravno daleč ne, saj je guma na kameli spet spustila (mala »jebica« od železa, ki je že prvič naredila štalo, je ostala v gumi in jo naredila še enkrat)…po zajtrku v Peji zapeljeva do prve pumpe, nimajo zadeve za pumpat….dobro, da vse voziva sabo, moj zabije v gumo nov čep in s prenosnim kompresorčkom napumpava gumo…modeloma na pumpi ni bilo nič jasno, kaj to vse vlačiva sabo hahahaha. No po polurnem gužvanju čez mesto pa odpove še moja zverina, enostavno noče več vžgat….očitno je regler dokončno umrl in spet šraufava (jaz pa spet fašem popizditis…)…..ampak to je zraven v ceni, če se klatiš okrog, v garaži ne more nič crknit. Zrineva se v stransko ulico, razmontirava pol motorjev, vžgeva zadevo na kable (tudi to je od Korzike dalje med obvezno prtljago), odklopiva vse porabnike elektrike, kar je možno (sprednjo luč….) in gas naprej, ker sva zgubila že pol dneva, pred nama pa še več kot 400km. Tako je tudi plan poti malo prilagojen, glede na to, da naju bo po planu več kot očitno dohitela noč pred ciljem in da sem jaz brez luči (Njeguši in Kotorski zaliv ter dolina Neretve odpadejo)…..ker nimava pojma v kakšnem stanju je regler in koliko se prazni akumulator imava neke ideje, da bi jo potegnila direktno do doma, da če zadeva umre sva bližje doma…ampak glede na število kilometrov, bližajočo noč in da sem jaz brez luči ni najbolj pameten plan…..se pravi plan B …po najkrajši poti in zadnji del do Skradina voziva po trdi temi po AC, jaz pa zadaj špilam nightriderja brez luči…it's such a thrill wuhuuu. Ampak kljub vsemu sva tudi ta dan prišla na cilj, hvala M. za ključke in streho nad glavo v mali zeleni kučici v malem mestecu v Dalmaciji. Fotk skoraj ni, ker ni bilo volje ustavljat, pa tudi polovico te poti sva prevozila že tri tedne prej ob vračanju iz Mostarja. 17.dan (Skradin-Plitvice-Domžale…396km) Zadnji dan in pot domov je vedno čudna, po eni strani si vesel da je konec in da si kljub vsemu v enem kosu po drugi pa »zakaaaaj treba že domov noooo«. Glede na težave s tehniko...sva zkutraj pred štartom razmišljala, če ne bi zajahala, kar tistile dve mrcini na fotki hahahah ?) nisva planirala nekih posebnih postankov, ampak kar direktiva do doma. Še ena avantura je uspela, kljub manjšim ali večjim težavicam, spet en kup nepozabnih spominov in predvsem podrtih stereotipov o Kosovu in Albaniji. Sploh Albanija je čudovita dežela, nori razgledi, lepa narava in pokrajina (no če odmislimo kupe smeti)…na momente je pokrajina spominjala na Sardinijo, naše gore in gorske doline, obalni del na Grčijo…. in kolikor toliko še ne obremenjena z masovnim turizmom. Tako, da kdor hoče doživeti pristno, neokrnjeno Albanijo naj kar pohiti, saj se pospešeno dela na promociji in gradnji turistične infrastrukture. Ljudje so neverjetno prijazni in odprti, tako da tudi vse organe sva pripeljala nazaj hahaha, ceste so razmeroma dobre, hrana vrhunska in cene za naše razmere precej nizke, razen bencina, ki je nekoliko dražji kot pri nas. Za tiste, ki jih malo bolj zanimajo tudi statistični podatki potovanja…v 17ih dneh sva na števcu dodala po 4.566km, stroškovno pa je denarnica pri vsakem lažja za točno 960,00 EUR in niti centa več ? (vključeno vse od bencina, nastanitev,hrane,vstopnin,spominkov in precej litrov konjaka hahaha ?…v primerjavi s prvomajskim Iberskim polotokom đabe dopust ?, sploh glede na to, da mi je bilo osebno precej bolj všeč, kot Španija in Portugalska…nekako vse bolj domače, Balkan ima svoj čar.

izgkeda tko kot pri večini motoristov

Posevna črta samo pomeni da je konec pasu rezerviranega za avtobuse, od tu naprej veljajo normalna pravila vožnje, tisti ki menja pas lahko to stori samo v primeru da je sosednji pas prost.

#KTM #MarincSpeedShop

Lansko leto sem naredil "obračun moje kolesarske kilomerine" 22. decembra. Koliko kiometrov bom pevozil letos? Ker na kolesu nimam več "kramparic" in imam "cestne" gume, bom letošnjo kolesarsko sezona zaključil takoj ko se bo pričela "poledica", ali bo zapadel prvi sneg. Nisem še napisal, da so sedanje "cestne gume" zelooo zanesljive na mokri cesti, kar vedno upoštevam in se po mokri cesti vozim bolj počasi in zelo preeevidno uporabljam zavori, oziroma uporabljam samo zadnjo!

Hmm??? Izklop iz napajanja in ponoven vklop je zadevo sicer rešil, ampak...

Pa še ena, da nem offtopic .. Po mojem je to moj naravni habitat, to je moj lifestyle ..

Prvo zamenjaj zvonec, da ima bolj prijeteno zvonenje. Poišči nekaj takšnega, da začne tiho ter nato vedno močneje zvoniti ali igrati melodijo.

Menjava sklopke #Yamaha #MarincSpeedShop

@Zivnorc valda si gedoro raztegnil ko pa tolk nabijaš ? Miran ne bo vesel... Zelenko nisem že nekaj časa. Ne da se mi več forumskega ? pucat

Narocil sem nove gumice, obe celjusti zelo dobro scisto, zamenjal gumice in na koncu komplet zavorni sistem prezraco z novim zavornim oljem in zadeva resena. Kolo se vrti tako kot mora. Hvala vseem za nasvete!

Takrat, ko nisem na motorju tukaj nabijam, ali delam v domačem gospodinjstvu.? Žena pa med tem dela servis na avtu? Popolnoma vse domače sestavine. Ni za kulinarično lepotno tekmovanje ampak aroma je pa....da se ti sline cedijo, kot majhnemu cucku ?

Včeraj: "točno opoldne" v piceriji / kavarni Jezero v Mostu na Soči je še vedno 90 centov in jaz s kolesom tudi še vedno zmorem prevoziti 100 km "z dodatkom" ....

Danes, smo prejeli odgovor, sedaj samo čakam, kdaj bodo ti ležaji in semeringi dobavljivi. Za komplet zadnje kolo, sploh ni težava dobiti teh ležajev, samo kaj, ko so vsi kitajski, ga zavrtiš?in vidiš, da ni to, kar bi rabil. Večji problem sta semering, dobiš, ampak ne točno tistega, ki je tovarniški. Sedaj sem vse menjal, vzel še rezervo, ampak bom miren, ko bom vse menjal z originalnimi. Če pomislim, celo Rusijo in Mongolijo so eni zdržali, in še potem, ko sem jih preventivno menjal, so bili kot novi? Ja, tudi na dhl sem pomislil, pa se trenutno ne splača, "spuzvica" čuvaj moped, ker pot je še dolga, in bom ziher polovico tvoje Afrike ponucal? Hvala, in res si car, da bi to naredil

po neuspelem vžiganju poglej svečke : če so suhe ne dobiš bencina , če so mokre ti ga zaliva.. stvar uplinjačev .

...madonca?...kaj ji pa fali...če je "zaherca"...je popolna? ...če pa ni, je pa kljub temu prav ???...

...pred 14. dnevi sem kot ponavavadi v soboto direkt iz šihta šibala malo okoli...do dvorca Trakoščan. Takrat si nisem vzela kaj dosti časa za ogled, zato sem danes ponovila kratko, zgodnje popoldansko potepanje...obnovljen dvorec je vreden ogleda, ravno tako okolica. Oba mejna prehoda pri Leskovcu in Rogatcu praktično prazna, cesta med njima pa lušno vijugasta ?.

Bi se rad igral skrivalnice cel dan in bil za to tudi plačan? .. . . Pridruži se ekipi prodajalcev v Bauhausu...

WohOoo super Šele zdaj opazila to temo. Par let prepozna, a se bo zagotovo našel še kakšen oboževalec, oboževalka. Dajmo se razpisat. Moj najljubši lik v tej seriji je kot že znano miks nežnega medvedka in badass motorista - ogromen, bradat Opie. ❤ Tvoj? Anytime I see a motorcycle, I'm like Opie? Jax?