Dvorana slavnih

Saj ne vem, kaj je boljše, Pakistana, Indija, mislim bolj na sever, kjer si sam... Ali ta beton?malo preveliko mesto za mene?še dobro, da je bil Myanmar vmes, ker drugače, bi bil prevelik šok. V prejšnjih državah, sem bil več lačen, kot sit☹️tistiga riža, sem imel že po enem tednu dni dovolj, pa ni bilo drugega, kot riž, riž in pišek,ter zelenjava, vsak dan isto, tukaj vsega na pretek? Pa vseeno mislim, da mi je tisto bolj pasalo. Mislim, da bo treba nekam bližje k morju,kak dan počitka, da malo splaniram pot za naprej, vleče me v Avstralijo, pa tranzit ni ugoden, in traja, mesec, lahko majn ali več, odvisno od sreče, letalo 2 dni, ampak cena? ... ter en kup, papirjev... Prvo Tajsko odklukat, pol Malezija, dalje še zaenkrat nič ni fiksno, se oglasim, ko mi bo Pretep v hotelu Bangkok

16.dan (Skadar – Podgorica-Nikšič-Skradin…467km) Zadnji dan v Albaniji se že začel ni hudo vrhunsko, že zjutraj je ulivalo kot iz škafa, zato sva z odhodom čakala, saj je Fred napovedal, da naj bi okoli 10ih ponehalo. Ko se je končno zlilo in nama je za popotnico napakiral še njihov raki (smo naredili blagovno menjavo za našo domačo medico ?) sva se končno spravila na pot….no ravno daleč ne, saj je guma na kameli spet spustila (mala »jebica« od železa, ki je že prvič naredila štalo, je ostala v gumi in jo naredila še enkrat)…po zajtrku v Peji zapeljeva do prve pumpe, nimajo zadeve za pumpat….dobro, da vse voziva sabo, moj zabije v gumo nov čep in s prenosnim kompresorčkom napumpava gumo…modeloma na pumpi ni bilo nič jasno, kaj to vse vlačiva sabo hahahaha. No po polurnem gužvanju čez mesto pa odpove še moja zverina, enostavno noče več vžgat….očitno je regler dokončno umrl in spet šraufava (jaz pa spet fašem popizditis…)…..ampak to je zraven v ceni, če se klatiš okrog, v garaži ne more nič crknit. Zrineva se v stransko ulico, razmontirava pol motorjev, vžgeva zadevo na kable (tudi to je od Korzike dalje med obvezno prtljago), odklopiva vse porabnike elektrike, kar je možno (sprednjo luč….) in gas naprej, ker sva zgubila že pol dneva, pred nama pa še več kot 400km. Tako je tudi plan poti malo prilagojen, glede na to, da naju bo po planu več kot očitno dohitela noč pred ciljem in da sem jaz brez luči (Njeguši in Kotorski zaliv ter dolina Neretve odpadejo)…..ker nimava pojma v kakšnem stanju je regler in koliko se prazni akumulator imava neke ideje, da bi jo potegnila direktno do doma, da če zadeva umre sva bližje doma…ampak glede na število kilometrov, bližajočo noč in da sem jaz brez luči ni najbolj pameten plan…..se pravi plan B …po najkrajši poti in zadnji del do Skradina voziva po trdi temi po AC, jaz pa zadaj špilam nightriderja brez luči…it's such a thrill wuhuuu. Ampak kljub vsemu sva tudi ta dan prišla na cilj, hvala M. za ključke in streho nad glavo v mali zeleni kučici v malem mestecu v Dalmaciji. Fotk skoraj ni, ker ni bilo volje ustavljat, pa tudi polovico te poti sva prevozila že tri tedne prej ob vračanju iz Mostarja. 17.dan (Skradin-Plitvice-Domžale…396km) Zadnji dan in pot domov je vedno čudna, po eni strani si vesel da je konec in da si kljub vsemu v enem kosu po drugi pa »zakaaaaj treba že domov noooo«. Glede na težave s tehniko...sva zkutraj pred štartom razmišljala, če ne bi zajahala, kar tistile dve mrcini na fotki hahahah ?) nisva planirala nekih posebnih postankov, ampak kar direktiva do doma. Še ena avantura je uspela, kljub manjšim ali večjim težavicam, spet en kup nepozabnih spominov in predvsem podrtih stereotipov o Kosovu in Albaniji. Sploh Albanija je čudovita dežela, nori razgledi, lepa narava in pokrajina (no če odmislimo kupe smeti)…na momente je pokrajina spominjala na Sardinijo, naše gore in gorske doline, obalni del na Grčijo…. in kolikor toliko še ne obremenjena z masovnim turizmom. Tako, da kdor hoče doživeti pristno, neokrnjeno Albanijo naj kar pohiti, saj se pospešeno dela na promociji in gradnji turistične infrastrukture. Ljudje so neverjetno prijazni in odprti, tako da tudi vse organe sva pripeljala nazaj hahaha, ceste so razmeroma dobre, hrana vrhunska in cene za naše razmere precej nizke, razen bencina, ki je nekoliko dražji kot pri nas. Za tiste, ki jih malo bolj zanimajo tudi statistični podatki potovanja…v 17ih dneh sva na števcu dodala po 4.566km, stroškovno pa je denarnica pri vsakem lažja za točno 960,00 EUR in niti centa več ? (vključeno vse od bencina, nastanitev,hrane,vstopnin,spominkov in precej litrov konjaka hahaha ?…v primerjavi s prvomajskim Iberskim polotokom đabe dopust ?, sploh glede na to, da mi je bilo osebno precej bolj všeč, kot Španija in Portugalska…nekako vse bolj domače, Balkan ima svoj čar.

Štajercu pa Lublančanu se je prikazal duh in jima rekel, da bo vsakemu izpolnil eno željo. Lublančan si je zaželel, da bi bil okrog Lublane zid, da ne bi drugi hodli notr. Duh je naredil zid. Nato pogleda Štajerca, za njegovo željo. Štajerc je reku duhu, da naj napolni zid z vodo. "Plavajte, žabice, plavajte!!" se je veselil.

A take odojke pa imajo tam dol ?

Zato se men ne ljubi vsak dan objavljat v tej temi..... ??

kaj pravijo ... da so s Koroške

15.dan (Korce-Galičica-Pogradec-Tirana-Skadar…336km) Po večerni nevihti naju je zjutraj počakala »šajba«?…tako da je bila vožnja do makedonske meje po res hudo lepi in prazni (razen par oslov ob in na cesti in kačic) ovinkasti cesti najprej čez prestrane sadovnjake jabolk in polja (človek postane ob vsej hrani lačen in sem se šla spet malo past med robidnice ?) potem pa mimo Prespanskega jezera, čez Galičico (za razliko od leta prej, ko zaradi dežja nisva videla razgledana Ohridsko jezero) in mimo Ohridskega jezera nazaj na albansko stran že kar kičasta. Ob cesti mimo Ohridskega jezera komot nabaviš za celo kosilo, ob cesti prodajajo ohridske postrvi (modeli imajo akvarije z živimi ribami, z eno na vrvici pa skočijo pred vsak avto/motor), malo naprej krompir za zraven in čebulo in paradižnik za solato ?. Pogradec je za razliko od makedonskega Ohrida precej razsut in zanemarjen, tako da sva samo na brzino peljala čez, saj sva imela v Skadarju za popravit še par »grehov« in si ogledat še Masi most in pa trdnjavo Rozafa. No veleumni garmin je do trdnjave spet našel bližnjico, čez smetišče in meter globoke blatne luže…well done, da se slučajno kak dan ne bi ves čas vozila po normalni cesti. S trdnjave je super razgled na jezero in celo mesto, tako da sva počakala še na romantičen sončni zahod potem pa spet do Freda, na večerjo (tokrat morsko) in na sladoled (kao so Šiptarji znani po sladoledu, a v celem Skadarju sva komaj našla en sladoled, pa še ta ni bil bogve kaj…verjetno ga je imam tudi, ga je spet želodec bolel :P). VID_20190830_192936.mp4 Še ni konec ;)....še par dni je ostalo....bo ravno za dolgočasne deževne dni ;)....

Jabolčni, s cimetom in rozinami ?... ...se že bašem ?

Mater ste se razpisali. Moje mnenje o tem je, da ima avtobus neovirano pot naprej, saj ne spreminja smeri. Ta rumena poševna črta samo označuje konec površine, po kateri se ostali udeleženci ne smejo voziti. Če bi hoteli, da se avtobus ustavi, bi to moralo biti dodatno označeno z vertikalno signalizacijo. Kakorkoli že, gre še za en izdelek birokratov, ki ne znajo jasno zapisati zadeve, predvsem tako, da bi jo vsi, ki imamo vozniško dovoljenje brez tridnevnega razmisleka lahko razumeli. Sicer pa, TO so debate, ki vsem nam koristijo.

Rajš ne, ker bi bila prec polna

ženske s Koroške imajo velke moške

... da imajo jogi kar na hrbet pripet.... ...motoristke s koroške pa imajo namesto želve pod kombinezonom kar tisto penasto rolo , k jo imajo za na aerobiko...

as vidu kaj si storu s takimi vici .. zdj bi usi kr neki

mislim, da si narobe slišal, ko se pogovarjaš moraš dat čelado dol... niso moški veliki

"Dolžan" sem še fotografiji kako izgledajo "gorski" in "cestni" kolesarski plašči.

... štiri strani napisanega v parih urah... pa še zdej ne vem, kdo ima prednost...

Nauči se brat... Napisal je, da pogreša marsikaterega avtorja, ki je objavil kakšen dober potopis itd.... Če pomisliš malo bolj počasi, boš zastopu, da so ti avtorji "izginili" s foruma... Lahko da zaradi nabijačev, lahko pa tudi zaradi koga drugega....

...posluži se alternative:

9. dan(Skadar-Fierze-Kukes….324km) Spet dan za motor. Zjutraj sva se za dober teden poslovila od Freda in si že kar rezervirala spanje pri njem ob vračanju proti domu. Potem pa po luštnih ovinkastih cesticah »v hribovito divjino« osrednje in severovzhodne Albanije, saj je ta del praktično nenaseljen…od 3 mio Albancev v Albaniji jih 1,5 mio živi v Tirani, ostali pa še v nekaj večjih mestih, podeželje pa je precej prazno….večina se jih izseljuje v mesta in pa predvsem tujino (Anglija, Italija). Cel dan sva srečala le par avtomobilov in ogromno krav (lope) in ovc, ki se ne dajo motit, če pač stoji sredi ceste bo stala tam hahaha. GArmin si je parkrat sredi poti premislil in naju obračal, sploh prvi del poti do Fierze (končna postaja trajekta po jezeru Komani) je bluzil na polno in naju vozil po sicer vrhunskih cesticah s fenomenalnimi razgledi, ki pa so se končale na makadamu…..ko sva končno naciljala pravo pot pa sva preostanek dneva vozila po robu kanjona, kjer sva se dva dni nazaj vozila s trajektom, tako da sva obdelala še razgled z vrha. Vsake toliko sva peljala skozi kako manjšo vasico, malo pred končnim ciljem celo skozi manjše mestece, kjer je bil cel podvig v trgovini nabavit malico, ker ali je vsepakirano po najmanj kilo ali pa sploh nimajo nič primernega, ampak železna rezerva iz torbe (juha v vrečki,plinski gorilnik, konzerva rib in oreščki) saved the day, če bi bilo treba, ampak sva v novo urejenem kmečkem turizmu (bujtina Gjana…eno redkih nočitev v tem predelu, ki ni ravno turističen) bila deležna še večerje….imajo pa zelo »tradicionalen« odnos do žensk….vedno hrano najprej postavijo pred moškega, natakaric v lokalih ni, samo moški, tudi zvečer po ulicah in v lokalih sedijo samo moški…najbolj smešno je bilo na bencinski, ko nama je ata natankal in potem gleda mojega in mu kaže račun, čeprav je videl, da imam jaz denarnico in mu hočem plačat …ja no, saj ne grizem ?…aja in ko ti natanka, ti ponudi še štamprle njihovega raki (če voziš ne piješ pa to hahaha).

7. , 8. dan (jezero Komani, treking Vallbona-Theth, Skadar) Tale treking podvig je sicer pred odhodom terjal kar nekaj googlanja in iskanja informacij. Idejo za hribolazenje iz Vallbone v Theth, ki je precej znana in ena najlepših tras v Prokletijah (v albanskem delu, ker del Prokletij se nadaljuje v Črno Goro in nekatere agencije v aranžmajih nudijo predvsem te večdnevne ture) sem našla na enem slovenskem blogu in po kontaktu z blogerko, mi je ta posredovala podatke agencije, s katero so šli oni. Po kontaktu s to agencijo, ki je imela aranžma za najmanj tri dni, kar je bilo za najin časovni okvir poti in dopusta preveč, da ne omenjam, da so za organizacijo ture postavili ceno cca 500 eur za dva, sva se odločila zadevo speljat v lastni režiji, sploh potem, ko sva navezala kontakt s Fredom, ki nama je prihranil največji del organizacije (prevoz in hrambo motorjev) je bila zadeva mala malica in dejansko precej cenejša; z nočitvijo v Skadarju, prevozom iz Skadra do Komanija, trajektom po jezeru Komani, prevozom iz Fierze v VAllbono, nočitvijo z večerjo in zajtrkom v VAllboni in prevozom nazaj v Skadar naju je prišlo manj kot 120 eur za oba. Tako naju je 6.15 minivan (izven mest med kraji Albanija nima organiziranega javnega prevoza v smislu rednih avtobusnih linij, ampak vozijo ti mini kombiji, ki nimajo nekega točnega voznega reda, pač čakaš ob cesti in ko pelje mimo pomahaš in vprašaš v katero smer gre) otovorjena z ruzaki in v polni planinski opremi pobral pred hostlom in smo šli…po Skadarju smo pobrali še kar precej pohodnikov (v večini Angležev) in tudi domačinov, ko zmanjka sedežev se pač postavijo zložljive pručke in stolčki v sredinski prehod in se nabaše še par ljudi, radio na ves glas in gas po luknjasti »samajama« cesti do pristanišča za trajekt po jezeru Komani….«ko to tam opeva« scena v glavnem, vožnja pa traja dobre 3 ure. Potem so nas nabasali na »kao trajekt«, naš je bil še kar spodoben, drugi je bil pa v stilu, kabina od avtobusa nabita na dilco hahahah.... (priporočljivo je prej preko spleta kupit karto, ker zna bit precej poln) in smo se slabe 3 urice vozili po (akumulacijskem) jezeru Komani do Fierze…..ambient pa čudovit, reka turkizno modre barve, pečine, mrtvi rokavi, otočki….V Fierze so ob izkrcanju....(to je itak zgodba zase, ker ni nekega pomola, ko trajekt pristane malo skopljejo breg z lopatami potem pa gas in se avtomobili nekako skopljejo dol....en z busom je prav poletel, kot v kakem akcijskem filmu :P).... že čakali šoferji minivanov in avtov, tako da najti prevoz ni bil problem, sicer je šofer Audija hotel zapolniti avto še z dvema, tako da smo čakali še na drugi trajekt, a ni imel sreče, tako da je dobro uro do Vallbone peljal samo naju dva (dobro, da sva prej vprašala za ceno, sicer nama bi računal dvojno)….komunikacija je bila bolj z rokami in google translate-om, enako pri družini kjer sva prespala, ker albanščina nama ravno ne gre, njim pa ostali jeziki ne, ampak smo se vse zmenili. Do Vallbone sva tako prišla šele pozno popoldan, ravno dovolj, da sva pred večerjo (res domača tradicionalna hrana…byrek je bil za dol past) šla še malo v izvidnico po dolini, kje bova naslednje jutro že pred sončnim vzhodom štartala v breg in namočila noge v ledeeeeno mrzlo reko. Vallbona je res čudovita dolina, kot dolina Soče, samo brez masovnega turizma (zaenkrat, se pa tudi tu že gradijo hotelski kompleksi). Naslednje jutro pa »v ranu zoru« štart….stric je bil tako prijazen, da naju je malo pred 6.00 zjutraj zapeljal kake tri kilometre do konca doline in nama prihranil slabo uro hoje po cesti do izhodišča, zajtrk so nama zapakirali za na pot »picnic » ?…. Plan je bil, da poskusiva prit čez prelaz Vallbona v dolino Theth na drugi strani pred 12.00, ko odhajajo minivani proti Skadarju, saj so na blogih po internetu pisali, da je cca 8-9 ur hoje….na poti nisva srečala žive duše, tudi sonce naju je ujelo šele, ko sva prehodila že kar lep del poti po suhi strugi do prve vasi, kjer se pot začne vzpenjati, potem pa se je začel najlepši del poti proti sedlu Vallbona z res norimi razgledi po dolini ob vzhajajočem soncu…še za jamranje, kako je v breg ni bilo časa tolk je lepo.....ambient nekako kot naše gore, precej domače torej….med potjo tisoč in ena fotka, zabavanje z "delanjem" Slovenije na odžaganem štoru....tako da sva bila kar .malo presenečena, ko sva bila malo čez 9. uro že na vrhu sedla (tisti podatki o trajanju hoje so konkretno pretirani, ne vem a hodijo ljudje v rikverc ?), je pa sonce že konkretno žgalo, tako da če štartaš pozneje so tile hribi s tem belim skalovjem res "prokleti" za rinit v breg hahahah. Na poti sta tudi dve postojanki "planinska koča wannabe", kjer se da dobiti kak prigrizek, pijačo....sicer je pa čiste pitne vode ob poti dovolj. Glede na to da sva bila časovno krepko v prednosti sva si privoščila »picnic« z res hudim razgledom, konkreten fotoshooting, potem pa spust proti Thethu, tu sva že srečevala kar precej pohodnikov (Francozi, Poljaki- v papučah , Izraelci, Angleži, trop Američanov z jeziki do tal, pa še začeli niso hahahah) iz nasprotne strani, veliko si jih je vzelo pot bolj na »izi« saj so jim prtljago nosili osli. Ta stran je precej manj razgledna, saj gre pot po gozdu in zadnji del spusta je precej strm, tako da varianta, ki sva jo midva vžgala….iz Vallbone v Theth je precej boljša kot obratno. Za celotno pot sva porabila nekje 5 ur, se vidi da smo Slovenci planinci hahahaha. V Thethu sva poštopala prvi minivan, ki je prišel mimo, vprašala, če gre za Skadar in si rezervirala sedež in čez cca 15 minut se nas je že (pre)poln kombi v stilu »ko to tam opeva« guncal proti prelazu Theth in naprej proti Skadarju. Vmes je klical tudi Fred, če je vse ok, če sva ujela prevoz ali rabiva, da nama uredi spanje ali poseben prevoz. Glede na to, da si je šofer na vrhu prelaza vzel še čas za popravilo enega avta in da smo se na poti še nenapovedano ustavili (toliko o voznem redu hahahah), ker je šel šofer na kosilo, je pot do Skadarja trajala dobre 4 ure, ampak sva celo pot imela debatni krožek z albansko družino, ki sicer živi v ZDA in so na dopustu v očetovi domovini in lokalnim vodičem, ki je bil z njimi, ki je tudi ko smo se vozili mimo ogromnih polj z nekimi zelenimi grmički, za katere sva dva dni prej, ko sva se vozila mimo ugotavljala, kaj to gojijo, kot zanimivost razložil, da gojijo sivko in predvsem žajbelj, namesto tobaka, ki so ga gojili prej, tako da je kar minilo. Po prihodu nazaj v Skadar pa spet malo po mestu, peš cona v centru je kar živahna (še nisva imela dovolj hoje), v nakup spominkov in zasluženo večerjo v Pejo na še malo degustacije tradicionalne hrane (musaka, flija, spece te mbushur-polnjene pečene paprike…), zvečer pa še malo debatiranja s Fredom, skupino Angležev, ki so imeli plan naslednji dan it v Prokletije in eno teto iz Avstrije, ki sicer precej časa na leto preživi v Albaniji. VID_20190901_131151.mp4

INLE LAKE

2.,3. dan (Mokra Gora-Uvac -Žabljak…312km) Štart v rahlo megleno jutro v tudi dobesedno Mokri Gori. Spotoma nabaviva še par stvari za zajtrk…plan je bil zajtrk z razgledom na Uvac…no na koncu je vse skupaj ratalo kosilo z razgledom na Uvac, ker naju je garmin navozil malo…khm no veliko…. naokoli po makadamskem offroadu do razgledne točke ….ker pač na prvem razpotju, kjer bi lahko šla, pogledam tisto makadamsko razrito pot nekam v hrib in »neeeee, ne greva tle, M. je rekla, da je čist lepa pot do razgledne točke« (lepa pot je zame asfalt by the mimo, makadam ni pot sploh) in greva naprej po asfaltu…no tud ta se je končal potem pa vozikanje po zdrtem makadamu kako uro, če ne več in končno smerokaz za vidikovac…še makadam in končno najdeva razgledno nekje sredi dneva, enako kot trop Kitajcev (ti so tud čist povsod ?)…..v glavnem vidikovac sva našla, kosilo z razgledom je bilo, lepooooo…no nazaj do ceste sva šla po tisti poti, kjer bi morala že prvič it (še tabla je, ampak v grabljicah, kdo zna to brat noooo) in v par 10 minutah sva bila nazaj na cesti (nauk: ne poslušaj babe žabe glede navigacije hahahah). Ker sva z neplaniranim offroadom zgubila skoraj pol dneva se nama je že malo mudilo proti Durmitorju, da ujameva vsaj sončni zahod v meni najlepšem delu Črne Gore. Na črnogorski meji pa spet šok….s prometno od avta greš bolj težko čez mejo… no nekako naju Črnogorec vseeno spusti v Črno Goro, ko je preveril, da moj res ni ukradel svoje že priletne zverine, ampak v Bosno in nazaj v Črno Goro čez Trso ne bo šlo, še manj naprej na Kosovo…aaaaaa…. jz itak fašem (spet…pač drama queen) popizditis in zakuham mulo, ker ni po planu in ne bo lepih slik Durmitorja ob sončnem zahodu, moj išče rešitev….ni druge, kot da od doma z DHL pošljejo prometno, ki je ostala doma, in upava, da bo v dveh dneh, kolikor sva planirala ostat v Žabljaku, prišla. Prenočišče za naslednja dva dni rezervirava tik ob smučišču Savin Kuk malo ven iz centra Žabljaka (Apartments and rooms Savin Kuk), kjer je tudi super izhodišče za pohod do Črnega jezera in na Savin Kuk (par metrov do začetka pešpoti), kar imava v planu. Model (Željko) je cela faca, ker kuha za žičničarje, sva še midva povabljena na roštilj in za povrh nama zrihta še zastonj karte za žičnico, pove, da ni problema, da bo on čakal DHL-ovce in prevzel pošiljko, naslednji dan zvečer pa še urgentno vulkanizerja (obvezen postanek na vsakem potovanju hahahah), ker naju je na kameli, ko sva se namenila na večerjo v Žabljak pričakala prazna zadnja guma. Naslednja dva dni sva ob čakanju na DHL in prometno porabila za pohod do in okoli Črnega jezera in skok na Savin Kuk, da jezero pogledava še s ptičje perspektive….še vedno je Durmitor zame najlepši košček Črne Gore….opisa v besedi ni, slike povedo več. Naslednji dan tracking pošiljke že kaže, da je prometna v Podgorici, tako, da glede na to, da zna dostava v Žabljak trajati še dodaten dan ali dva (Črnogorci si pač vzamejo čas), spremeniva plan poti in naslednje jutro štartava proti Podgorici, da na sedežu DHL kar sama pobereva prometno.

Ko gre poletje pri nas proti koncu je znak, da treba na poletni dopust…ni gužve, ni pasje vročine (no ja, tu sva se malo zakalkulirala, ampak boljše, kot da naju (spet) pere kot dva miša), cene so malce nižje….plan A je bil sicer Škotska, Irska, ampak nekako naju je letošnjo sezono po Španiji zadosti pralo, zato sva šla raje na plan B….kanček Črne Gore in Srbije, kanček več Kosova in preostalo dežela orlov, bunkerjev in konjaka (če že viskija ne bo)….pa za popestritev, da se ne bova samo vozila in da se nama riti v skoraj treh tednih ne bi sploščile malo popestritve s hribolazenjem po Durmitorju in Prokletijah. Plan torej je, priprave so stekle (nabava potnih listov…za Kosovo osebna ni dovolj; prebiranje potopisov in sestavljanje poti; iskanje informacij in urejanje logistike za hribolazniške izpade po Prokletijah, ker pač rabiš nekje pustit motorje par dni in najt prevoz do izhodišča in nazaj, saj je Albanski javni prevoz, sploh v bolj odročne kraje, cela avantura; kura ali dve za čiščenje ledvic in ostalih organov, ker naju je večina, ko sva povedala najino »top« turistično destinacijo nekaj strašila, da bova šla za rezervne dele hahahah) in zadnji vikend v avgustu končno štart. 1.dan (Domžale – Šabac-Mokra Gora…690km) Glede na kilometrino, ki je bila v planu in da zgubiva čim manj časa na tranzitu, sva storila največji motoristični greh in šla do Šabaca po avtocesti, jbg*** takle mamo, če je treba se mora. Na srbski meji je sicer že bolj slabo kazalo, da bova kam prišla, ker po stanju v koloni zverina ni hotla več vžgat….očitno reeees ne mara Garmina hahaha (tudi drugi poskus ni uspel, mogoče bo šlo v tretje rado), mu je splil očitno ravno toliko življenjske energije, da je bil mrk (jaz sem itak fasala popizditis, a lahko enkrat greva nekam, da ni skooooz nekaj) … ko ga je moj rešil parazita je zalaufal, ampak očitno je bil regler že počasi v umiranju glede na merilec napetosti…recimo, da bo zdržalo, ni druge, kot da gremo naprej …..sicer pa prvi dan bolj dolgočasna pot, ampak do večera, s postankom za selfie ob kučici na Drini, sva pridrsala do Mokre Gore…sicer nama je zadnji Ćira že odpeljal, ampak v zadnjih žarkih sonca sva si še pogledala železniško Šarganske osmice in samo od daleč etno selo Drvengrad Emirja Kusturice malo nad železniško…ata pri katerem sva prenočevala se je kar razgovoril o tem, kako vsi mladi odhajajo s podeželja in da dejansko turizem v Mokri Gori najbolje pelje prav Kusturica, da razen v njegovi etno vasi, drugje pri domačinih sploh ne moreš več kupit npr. kajmaka, domačega sira, drugih domačih pridelkov….v glavnem zgleda zanimivo na prvi uč, tako da ideja za podaljšan vikend izlet.

...lastniki mačk bodo razumeli ...

Jaz nisem na dieti, tako da naslednjič ko pečeš se bom z veseljem odzval na vabilo

...jebenti...a ste vsi na dieti?...sej za tole bom mogla dvojno migat, da bom skurla + 30 sklec?...enkrat na velik cajta pa si človek mora mal privoščit..

Kaj se sekiraš, ti si tak kurent, ti bi bil na drugi strani obzidja.

Si popravil, pa dodajam. Ja, seveda ni nujno, ampak pravim, da je zadeva ze skoraj obvezna. Iz lastnega vidika. Ce gres na potovanje, teh par eur ni pretiran strosek, da nebi iz domacega naslonjaca sklenil... To je moje mnenje (na podlagi delovnih izkusenj s tem), seveda pa vsak naredi po svoje... @Snečer ni bil moj namen kakorkoli se izpostavljat s svojo službo ali pa promovirat sebe... zato tudi nikjer nisem objavil, kaj delam itd. Samo povem, kaj je na stvari... Ps. Tvoj post se ne sklada s tvojim razmisljanjem o dvigu nivoja MS

pešci nimajo rumene ... zakaj ne ... kako naj prečka vozišče, če se sredi pasu prižge direkt rdeča .. naj tam obstane... naj se vrne... naj preskakuje vozeča vozila .. levji skok naprej... levji skok nazaj policaji so že kaznovali rumene luči, ko se je pri 50 kn/h 2 metra pred semaforjem prižgala rumena luč ... "zakaj pa niste predvideli, da se bo prižgala rumena luč", je izustil vrli organ

... ....reče se " vlke"

Ker sem od neuradnih virov izvedel, da nam bojo naslednje pokojnine zvišali za 1.000 %, bom naslednje leto kupil kolo iz karbona .

...odkar se s tabo družim.... mi ne ostane nobena več... ...tut tiste "taprebrane" ne....

Za vse nas, ki smo na tak ali drugačen način ostali brez vozniškega dovoljenja. Ali kdo ve, kdo je proizvajalec? Čistim namizje!

Ko je odvandral je tako godrnjal kot en star dedek ko ga razjezijo

12., 13. dan (Tirana – Berat-Vlore-Dhermi-Sarande…360km) Po zajtrku sva se nekako živa prebila čez nori promet Tirane in zopet na samotne ovinkaste hribovske ceste, kjer srečaš edino jato puranov, čredo ovc, koz,krav, kako želvo, oslička….v glavnem milina, cel dan levo-desno-levo-desno in proti jugu, morju, plažam, sonca sva imela pa vse dni čez glavo (vse dni je konkretno žgalo nad 35 stopinj). Kratek postanek za malo sence, salepa in klime v Beratu, »mestu tisočih oken« z značilno otomansko arhitekturo. Misel na vzpon na trdnjavo sva v opoldanski pripeki kaj hitro opustila in jo raje ucvrla iskat osvežitev v morju. Seveda nisva snela spustiti prelaza Vllore z razgledom na znamenite plaže Dhermi, Livadhe, Gjipe, ki sva jih glede na hudo turističen izgled (apartmaji, črne gradnje, cesta, plaža polna senčnikov in ležalnikov in kupi smeti) raje preskočila in ob sončnem zahodu parkirala v neuradni prestolnici albanske riviere Sarande (hotel na hotel na apartma)…kljub zaključku turistične sezone še kar nagužvano. Sledila je še morska pojedina (taverna Fish Filipi), res sveža morska hrana (zraven imajo ribarnico), ogromne porcije, za res smešno nizko ceno (okoli 20 eur….pri nas ali pri bratih Hrvatih, te za kaj takega olupijo za krat tri najmanj). Tako da sva se naslednje jutro, da se izogneva masovki zapeljala tistih 30 km (res je muka odvozit 30 km po prazni cesti a la jadranka ?) do malo manj obljudene plaže…..logično, glede na to, da je bilo potem še par km res nagravžnega makadama do dol, človek zašvica in skoraj faše živčnega na ful že ob 8ih zjutraj, ampak ok, na plaži sva bila cel dan praktično sama edino en ata z oslom je naredil mimohod, voda turkizno čista….no ja, se je relativno splačalo namatrat do dol, nazaj je šlo lažje ?. Plaže so reeees lepe, sploh tiste malo težje dostopne. Zvečer sva spržena od albanskega sonca, nasoljena in lepo škrlatno zagorela sprehodila do promenade in ob coctailu (tukaj se ga za ceno enega našega lahko že konkretno naliješ ?) uživala v sončnem zahodu, za slovo od albanskega morja pa spet morska požrtija, sicer sva zamenjala lokacijo od prejšnjega dne, ampak je bilo tudi tukaj (Haxhi) top. VID_20190906_112342.mp4

Takrat, ko nisem na motorju tukaj nabijam, ali delam v domačem gospodinjstvu.? Žena pa med tem dela servis na avtu? Popolnoma vse domače sestavine. Ni za kulinarično lepotno tekmovanje ampak aroma je pa....da se ti sline cedijo, kot majhnemu cucku ?

6. dan (Rožaje-Plav-Boge-Skadar…259km) Dan za slavno SH20…na meji so si Albanci kar vzeli čas, najbrž ker sva bila edina ?. Takoj za mejo pa že prvi bunkerji…neke male betonske gobice, sicer jih je precej že »izpuljenih« iz zemlje, večji so preurejeni v hleve za ovce oz za spravilo sena…., ki pojma nimam čemu so res služile (Enver Hoxa naj bi jih, bilo naj bi jih zgrajenih več kot 170.000 v celi Albaniji, dal zgraditi za namen obrambe pred napadi iz zraka…wtf ampak nikakor ne zgledajo primerni za karkoli od tega) in prvi mercedesi (dejansko dokler si prve dni pozoren je vsak drugi avto mercedes….po moje vsi od prvega predpotopnega modela še vozijo po cestah hahah). Sama SH20 me ni pretirano impresionirala (je precej lepših gorskih cest), pač par serpentin, s precej peska in precej drsečim asfaltom…..cesta po kanjonu do tja je precej bolj impresivna….no razgled z vrha je pa kar fascinanten. Na vrhu sva srečala par Slovencev, ki se tudi potepajo po Albaniji, izmenjali smo par vtisov, potem pa naprej proti Skadarju. Vmes sva odvila še v izvidnico nekje do polovice poti do doline Theth, do vasice Boge, kjer so z asfaltiranjem ceste že prišli do prelaza…tako da čez kaki dve leti bo konec z offroad romantiko in Theth bo precej bolj dostopen (tudi na žalost, ker cesta pomeni tudi prihod masovnega turizma, kar se že kaže, saj v Thethu pospešeno gradijo apartmaje in hotele). Tu sva prvič na poti srečala še peščico motopopotnikov, očitno Albanija ni še neka huda moto destinacija, čeprav ceste niso tako grozno slabe, kot je bilo pričakovano…precej je novo asfaltiranih, precej se jih tudi še gradi, tako, da nas znajo po cestni infrastrukturi kmalu prehitet. Do večera sva ravno pridrsala do najine nastanitve v Skadarju za naslednjih par dni…to je bila tudi edina nočitev, ki sva jo rezervirala že vnaprej, pred odhodom, saj mi je po googlanju uspelo najti Freda in njegov Eco Garten guesthouse (priporočam…super nastanitev, top lokacija, zmerna cena in super gostitelj) v samem centru, z ograjenim dvoriščem, kjer sta bila motorja varno parkirana tudi naslednja dva dni, ko sva šla na treking v Prokletije. Fred nama je shranil tudi prtljago, povedal ogromno zanimivosti o Albaniji in kaj se splača še pogledat, nama organiziral za naslednji dan jutranji prevoz do trajekta na jezeru Komani, uredil nastanitev v dolini Vallbona in nama dal vse potrebne informacije, da sva ujela transport iz Thetha nazaj v Skadar, za primer, da nama ne bi uspelo do ure odhoda iz Thetha ujeti nobenega minivana pa ponudil možnost, da nama po klicu, da sva obtičala tam, uredi spanje ali pa zasebni prevoz nazaj v Skadar. Zvečer sva šla še na kratek sprehod po Skadarju, ki je prav luštno, lepo urejeno mesto, nabavila njihovo sim kartico (za več dni v Albaniji se zelo splača, že zaradi prenosa podatkov, saj wifiji v lokalih in v nastanitvah niso ravno hudo delujoči), na bankomatu Credins banke (ne jemljejo provizije pri dvigih) dvignila leke (priporočava, da plačujete v njihovi valuti, ker čeprav z veseljem jemljejo tudi evre, sploh ko vidijo, da si tujec, ti ceno povejo najprej v evrih, pri preračunu pa te kar lepo olupijo, kartična plačila pa so prej izjema kot pravilo, sploh na bencinskih, na celi poti sta samo dve bencinski imeli plačilo s kartico), šla še v trgovino po malico za na pot naslednji dan, ker v VAllboni in tudi v Thethu ni trgovine (no te njihove trgovine, ki jih je sicer malo morje, praktično vsakih nekaj metrov je mini market, odprt praktično 24 ur na dan, ampak za nas, ki smo malo razvajeni, so založene res samo z osnovnimi stvarmi, izbira je celo v večjih marketih hudo omejena in vse je v ogromnih pakiranjih…pač velike albanske družine…., poleg tega kruh prodajajo samo v pekarnah posebej, zelenjavo in sadje prav tako…tako da zna nakup malice kar malo trajati, da vse nabereš ?) in po priporočilu Freda na super večerjo v gostilnico Peja (odlična tradicionalna hrana in ogromne porcije, tako da sva se v naslednjih dneh še vrnila, poskusit še ostalo).

4.dan (Žabljak- Podgorica-Priština…462km) Ob sončnem vzhodu brez zajtrka na hitro spokava proti Podgorici, pobereva prometno (wuhuuuuuu, dopust rešen) in potem pitstop za brunch….se nas je kar nabralo klošarjev hahahha. Potem pa via Kosova, bolj kot ne po bližnjici do Prištine (prvotni plan je bil mimo elektrarne Gazivode in Sremske Mitrovice, ampak časovno ne bi zneslo), da si pred temo še peš malo ogledava mesto. No ja…..prvi vtis…čisto drug svet….totalen teksas, vse je na ulici, od trgovin, sejma, domačih živali, smeti, električna napeljava je razred zase (prav impresivna gnezda naredijo iz električnih žic)…mešanje kultur-na eni strani vpije imam s stolpa džamije (tista varianta 4.45 zjutraj je prav nadležna) , na drugi tolčejo cerkveni zvonovi …. je pa zvečer mesto zelo živahno, čeprav sredi tedna, ulice, gostilne in parki so polni ljudi. Kljub stereotipom o Kosovu se nisva niti za minuto počutila nelagodno ali da se nama ne bi zdelo varno, ljudje so zelo prijazni, tudi lastnik hotela v centru naju je pomiril, da kljub temu, da sta bila motorja parkirana čez noč na pločniku pred hotelom, ni nobene nevarnosti. Po razpakiranju in tušu (čez dan je bilo vse dni za motor kar prevroče…35+ in človek komaj čaka, da se ves lepljiv reši usnja) sva naredila eno mini turo peš po mestu…od Clintonovega spomenika, mimo katedrale matere Tereze, trga Ibrahima Rugove do spomenika Newborn in ker je gastronomija tudi del kulturnega izobraževanja in spoznavanja države sledi tudi tradicionalna večerja (priporočam tradicionalno restavracijo Liburnia)….za predjed zelenjava na žaru – »perime ne zgare« (kosovska in albanska kuhinja imata ogromno odličnih zelenjavnih jedi, kar ni čudno saj praktično na vsakem vogalu raste paprika, jajčevci….), kofte Kosova z njihovim sirom in jagenjček na žaru (brez jagenjčka tu pač ne gre)….ta del spoznavanja kulture mi je najbolj všeč ?.

Še venček policijskih: Lisice so tesne, ker so nove, ko jih boste nekaj časa nosili, se bodo raztegnile Torej ne veste, kako hitro ste vozili? To pomeni, da lahko na listek za kazen napišem karkoli želim. Ne gospod, nimamo norme. Včasih smo jo imeli, sedaj pa lahko napišemo toliko kazni, kot želimo. In kako velika sta bila ta dva kozarčka vina? Radi bi opozorilo? Torej, opozarjam vas, da boste naslednjič, ko boste prehitro vozili spet dobili kazen kot danes.

En star vic, ki mi pride na misel po določenih debatah v določenih temah: Odvetnik sprašuje pričo: "Doktor, preden ste pričeli z obdukcijo, ste preverili puls?""Ne""Ste preverili krvni pritisk?""Ne""Ali ste preverili dihanje?""Ne""Torej je možno, da je bil pacient še živ, ko ste začeli obdukcijo?""Ni možno.""Kako ste lahko tako prepričani doktor?""Zato, ker so bili njegovi možgani v posodi s formalinom na moji mizi.""Ali ni mogoče, da je pacient poleg tega vseeno bil živ?""Mogoče, da je živ, in se še danes nekje bavi z advokaturo" In debatira na MotoSvet forumu

Klik

od slik se še noben ni zredil..

Menda je res kriza sedaj ?