Dvorana slavnih

Trenutno v Pattayi?, knjižnice, muzeji, gledališča... zaprto, ker je vikend ☹️nimam sreče, odkar sem Myanmar zapustil, ker ni kaj za počet, sem hitro nekaj materiala iz Myanmara skupaj vrgel... Toliko nekih negativnih pomislekov sem imel, o tej državi, preden sem šel na pot?sedaj pa vidim, da sem se pravilno odločil. Turistov je res zelo malo, še ti, večinoma Kitajci, domačina zelo prijazni, hoteli urejeni, hrana, kako naletiš, stroški bivanja, hrane... podobno, kot Pakistan, Indija, z to razliko, da vse skupaj deluje kakšno stopnjo?višje.

Trenutna lokacija

Naš novi gazda no tudi ovcam ni sile

Saj ne vem, kaj je boljše, Pakistana, Indija, mislim bolj na sever, kjer si sam... Ali ta beton?malo preveliko mesto za mene?še dobro, da je bil Myanmar vmes, ker drugače, bi bil prevelik šok. V prejšnjih državah, sem bil več lačen, kot sit☹️tistiga riža, sem imel že po enem tednu dni dovolj, pa ni bilo drugega, kot riž, riž in pišek,ter zelenjava, vsak dan isto, tukaj vsega na pretek? Pa vseeno mislim, da mi je tisto bolj pasalo. Mislim, da bo treba nekam bližje k morju,kak dan počitka, da malo splaniram pot za naprej, vleče me v Avstralijo, pa tranzit ni ugoden, in traja, mesec, lahko majn ali več, odvisno od sreče, letalo 2 dni, ampak cena? ... ter en kup, papirjev... Prvo Tajsko odklukat, pol Malezija, dalje še zaenkrat nič ni fiksno, se oglasim, ko mi bo Pretep v hotelu Bangkok

.. Najprej bljak... ... Pol pa njam... ?

Ni ga čez dober šnicel.

En vtis tik pred nevihto ?‍♂️

gužva... Vidu Bmw od Skale v Karlobagu

Včerajšnje pozno kosilo oz. zgodnja večerja ...pred 2. in 3. plavanjem ...

Danes dopoldne me je zanimalo s kakšno največjo povprečno hitrostjo sem se zmožen s kolesom pripeljati v Idrijsko Belo in nazaj domov, in z rezultatom sem zelo zadovoljen, če bi si pa pred tem privoščil dan ali dva zasluženega kolesarskega počitka, bi bila druga številka moje današnje povprečne hitrosti vožnje sigurno 5. Siguren sem tudi, da je moja današnja povprečna hitrost, tudi moj "življenski časovni in hitrostni rekord" vožnje v Idrijsko Belo in nazaj domov s kolesom. Pedal na kolesu nisem obračal samo minuto ali dve, med fotografiranjem v Idrijski Beli.

Bratranci ? nič bat ko pride do lovk na krožniku nimam niti do žlahte usmiljenja ??

... So tut tvoji bratci not...

ko bi vedel kaj vse smo že pri naši hiši udomačili, te ježki sploh nebi motili

16.dan (Skadar – Podgorica-Nikšič-Skradin…467km) Zadnji dan v Albaniji se že začel ni hudo vrhunsko, že zjutraj je ulivalo kot iz škafa, zato sva z odhodom čakala, saj je Fred napovedal, da naj bi okoli 10ih ponehalo. Ko se je končno zlilo in nama je za popotnico napakiral še njihov raki (smo naredili blagovno menjavo za našo domačo medico ?) sva se končno spravila na pot….no ravno daleč ne, saj je guma na kameli spet spustila (mala »jebica« od železa, ki je že prvič naredila štalo, je ostala v gumi in jo naredila še enkrat)…po zajtrku v Peji zapeljeva do prve pumpe, nimajo zadeve za pumpat….dobro, da vse voziva sabo, moj zabije v gumo nov čep in s prenosnim kompresorčkom napumpava gumo…modeloma na pumpi ni bilo nič jasno, kaj to vse vlačiva sabo hahahaha. No po polurnem gužvanju čez mesto pa odpove še moja zverina, enostavno noče več vžgat….očitno je regler dokončno umrl in spet šraufava (jaz pa spet fašem popizditis…)…..ampak to je zraven v ceni, če se klatiš okrog, v garaži ne more nič crknit. Zrineva se v stransko ulico, razmontirava pol motorjev, vžgeva zadevo na kable (tudi to je od Korzike dalje med obvezno prtljago), odklopiva vse porabnike elektrike, kar je možno (sprednjo luč….) in gas naprej, ker sva zgubila že pol dneva, pred nama pa še več kot 400km. Tako je tudi plan poti malo prilagojen, glede na to, da naju bo po planu več kot očitno dohitela noč pred ciljem in da sem jaz brez luči (Njeguši in Kotorski zaliv ter dolina Neretve odpadejo)…..ker nimava pojma v kakšnem stanju je regler in koliko se prazni akumulator imava neke ideje, da bi jo potegnila direktno do doma, da če zadeva umre sva bližje doma…ampak glede na število kilometrov, bližajočo noč in da sem jaz brez luči ni najbolj pameten plan…..se pravi plan B …po najkrajši poti in zadnji del do Skradina voziva po trdi temi po AC, jaz pa zadaj špilam nightriderja brez luči…it's such a thrill wuhuuu. Ampak kljub vsemu sva tudi ta dan prišla na cilj, hvala M. za ključke in streho nad glavo v mali zeleni kučici v malem mestecu v Dalmaciji. Fotk skoraj ni, ker ni bilo volje ustavljat, pa tudi polovico te poti sva prevozila že tri tedne prej ob vračanju iz Mostarja. 17.dan (Skradin-Plitvice-Domžale…396km) Zadnji dan in pot domov je vedno čudna, po eni strani si vesel da je konec in da si kljub vsemu v enem kosu po drugi pa »zakaaaaj treba že domov noooo«. Glede na težave s tehniko...sva zkutraj pred štartom razmišljala, če ne bi zajahala, kar tistile dve mrcini na fotki hahahah ?) nisva planirala nekih posebnih postankov, ampak kar direktiva do doma. Še ena avantura je uspela, kljub manjšim ali večjim težavicam, spet en kup nepozabnih spominov in predvsem podrtih stereotipov o Kosovu in Albaniji. Sploh Albanija je čudovita dežela, nori razgledi, lepa narava in pokrajina (no če odmislimo kupe smeti)…na momente je pokrajina spominjala na Sardinijo, naše gore in gorske doline, obalni del na Grčijo…. in kolikor toliko še ne obremenjena z masovnim turizmom. Tako, da kdor hoče doživeti pristno, neokrnjeno Albanijo naj kar pohiti, saj se pospešeno dela na promociji in gradnji turistične infrastrukture. Ljudje so neverjetno prijazni in odprti, tako da tudi vse organe sva pripeljala nazaj hahaha, ceste so razmeroma dobre, hrana vrhunska in cene za naše razmere precej nizke, razen bencina, ki je nekoliko dražji kot pri nas. Za tiste, ki jih malo bolj zanimajo tudi statistični podatki potovanja…v 17ih dneh sva na števcu dodala po 4.566km, stroškovno pa je denarnica pri vsakem lažja za točno 960,00 EUR in niti centa več ? (vključeno vse od bencina, nastanitev,hrane,vstopnin,spominkov in precej litrov konjaka hahaha ?…v primerjavi s prvomajskim Iberskim polotokom đabe dopust ?, sploh glede na to, da mi je bilo osebno precej bolj všeč, kot Španija in Portugalska…nekako vse bolj domače, Balkan ima svoj čar.

Ko gre poletje pri nas proti koncu je znak, da treba na poletni dopust…ni gužve, ni pasje vročine (no ja, tu sva se malo zakalkulirala, ampak boljše, kot da naju (spet) pere kot dva miša), cene so malce nižje….plan A je bil sicer Škotska, Irska, ampak nekako naju je letošnjo sezono po Španiji zadosti pralo, zato sva šla raje na plan B….kanček Črne Gore in Srbije, kanček več Kosova in preostalo dežela orlov, bunkerjev in konjaka (če že viskija ne bo)….pa za popestritev, da se ne bova samo vozila in da se nama riti v skoraj treh tednih ne bi sploščile malo popestritve s hribolazenjem po Durmitorju in Prokletijah. Plan torej je, priprave so stekle (nabava potnih listov…za Kosovo osebna ni dovolj; prebiranje potopisov in sestavljanje poti; iskanje informacij in urejanje logistike za hribolazniške izpade po Prokletijah, ker pač rabiš nekje pustit motorje par dni in najt prevoz do izhodišča in nazaj, saj je Albanski javni prevoz, sploh v bolj odročne kraje, cela avantura; kura ali dve za čiščenje ledvic in ostalih organov, ker naju je večina, ko sva povedala najino »top« turistično destinacijo nekaj strašila, da bova šla za rezervne dele hahahah) in zadnji vikend v avgustu končno štart. 1.dan (Domžale – Šabac-Mokra Gora…690km) Glede na kilometrino, ki je bila v planu in da zgubiva čim manj časa na tranzitu, sva storila največji motoristični greh in šla do Šabaca po avtocesti, jbg*** takle mamo, če je treba se mora. Na srbski meji je sicer že bolj slabo kazalo, da bova kam prišla, ker po stanju v koloni zverina ni hotla več vžgat….očitno reeees ne mara Garmina hahaha (tudi drugi poskus ni uspel, mogoče bo šlo v tretje rado), mu je splil očitno ravno toliko življenjske energije, da je bil mrk (jaz sem itak fasala popizditis, a lahko enkrat greva nekam, da ni skooooz nekaj) … ko ga je moj rešil parazita je zalaufal, ampak očitno je bil regler že počasi v umiranju glede na merilec napetosti…recimo, da bo zdržalo, ni druge, kot da gremo naprej …..sicer pa prvi dan bolj dolgočasna pot, ampak do večera, s postankom za selfie ob kučici na Drini, sva pridrsala do Mokre Gore…sicer nama je zadnji Ćira že odpeljal, ampak v zadnjih žarkih sonca sva si še pogledala železniško Šarganske osmice in samo od daleč etno selo Drvengrad Emirja Kusturice malo nad železniško…ata pri katerem sva prenočevala se je kar razgovoril o tem, kako vsi mladi odhajajo s podeželja in da dejansko turizem v Mokri Gori najbolje pelje prav Kusturica, da razen v njegovi etno vasi, drugje pri domačinih sploh ne moreš več kupit npr. kajmaka, domačega sira, drugih domačih pridelkov….v glavnem zgleda zanimivo na prvi uč, tako da ideja za podaljšan vikend izlet.

Včeraj sem naredil samo eno fotografijo in še tisto ko sem se že pripeljal nazaj domov. Med vožnjo s kolesom sem ugibal o tem, koliko kilometrov bom moral še prevoziti letos do mojega željenega števila 10.000 s kolesom prevoženih kilometrov. Lansko leto mi je do tega števila manjkalo 483 km, kolesarsko sezono sem pa zaključil 12. decembra.

noup..beri organa.. to je z zakonom predpisan trenig prostate pri starejših moških.. baje bi moral policist kot organ prijaviti napake v postopkih po službeni dolžnosti.. tisti , ki se umakne in nič ne ukrene je enako kriv kot tisti , ki ukrepa protizakonito. "Predlog novele, ki bi reševalce na nujni vožnji razbremenila prekrškovne odgovornosti, je pred dnevi v državnem zboru padel." naj preminejo tisti , ki so glasovali proti..enako kot oni želijo drugim..

Evo malo shujševalne hrane, zajčja obara z veliko zelenjave. Nič ni ostalo.

7. , 8. dan (jezero Komani, treking Vallbona-Theth, Skadar) Tale treking podvig je sicer pred odhodom terjal kar nekaj googlanja in iskanja informacij. Idejo za hribolazenje iz Vallbone v Theth, ki je precej znana in ena najlepših tras v Prokletijah (v albanskem delu, ker del Prokletij se nadaljuje v Črno Goro in nekatere agencije v aranžmajih nudijo predvsem te večdnevne ture) sem našla na enem slovenskem blogu in po kontaktu z blogerko, mi je ta posredovala podatke agencije, s katero so šli oni. Po kontaktu s to agencijo, ki je imela aranžma za najmanj tri dni, kar je bilo za najin časovni okvir poti in dopusta preveč, da ne omenjam, da so za organizacijo ture postavili ceno cca 500 eur za dva, sva se odločila zadevo speljat v lastni režiji, sploh potem, ko sva navezala kontakt s Fredom, ki nama je prihranil največji del organizacije (prevoz in hrambo motorjev) je bila zadeva mala malica in dejansko precej cenejša; z nočitvijo v Skadarju, prevozom iz Skadra do Komanija, trajektom po jezeru Komani, prevozom iz Fierze v VAllbono, nočitvijo z večerjo in zajtrkom v VAllboni in prevozom nazaj v Skadar naju je prišlo manj kot 120 eur za oba. Tako naju je 6.15 minivan (izven mest med kraji Albanija nima organiziranega javnega prevoza v smislu rednih avtobusnih linij, ampak vozijo ti mini kombiji, ki nimajo nekega točnega voznega reda, pač čakaš ob cesti in ko pelje mimo pomahaš in vprašaš v katero smer gre) otovorjena z ruzaki in v polni planinski opremi pobral pred hostlom in smo šli…po Skadarju smo pobrali še kar precej pohodnikov (v večini Angležev) in tudi domačinov, ko zmanjka sedežev se pač postavijo zložljive pručke in stolčki v sredinski prehod in se nabaše še par ljudi, radio na ves glas in gas po luknjasti »samajama« cesti do pristanišča za trajekt po jezeru Komani….«ko to tam opeva« scena v glavnem, vožnja pa traja dobre 3 ure. Potem so nas nabasali na »kao trajekt«, naš je bil še kar spodoben, drugi je bil pa v stilu, kabina od avtobusa nabita na dilco hahahah.... (priporočljivo je prej preko spleta kupit karto, ker zna bit precej poln) in smo se slabe 3 urice vozili po (akumulacijskem) jezeru Komani do Fierze…..ambient pa čudovit, reka turkizno modre barve, pečine, mrtvi rokavi, otočki….V Fierze so ob izkrcanju....(to je itak zgodba zase, ker ni nekega pomola, ko trajekt pristane malo skopljejo breg z lopatami potem pa gas in se avtomobili nekako skopljejo dol....en z busom je prav poletel, kot v kakem akcijskem filmu :P).... že čakali šoferji minivanov in avtov, tako da najti prevoz ni bil problem, sicer je šofer Audija hotel zapolniti avto še z dvema, tako da smo čakali še na drugi trajekt, a ni imel sreče, tako da je dobro uro do Vallbone peljal samo naju dva (dobro, da sva prej vprašala za ceno, sicer nama bi računal dvojno)….komunikacija je bila bolj z rokami in google translate-om, enako pri družini kjer sva prespala, ker albanščina nama ravno ne gre, njim pa ostali jeziki ne, ampak smo se vse zmenili. Do Vallbone sva tako prišla šele pozno popoldan, ravno dovolj, da sva pred večerjo (res domača tradicionalna hrana…byrek je bil za dol past) šla še malo v izvidnico po dolini, kje bova naslednje jutro že pred sončnim vzhodom štartala v breg in namočila noge v ledeeeeno mrzlo reko. Vallbona je res čudovita dolina, kot dolina Soče, samo brez masovnega turizma (zaenkrat, se pa tudi tu že gradijo hotelski kompleksi). Naslednje jutro pa »v ranu zoru« štart….stric je bil tako prijazen, da naju je malo pred 6.00 zjutraj zapeljal kake tri kilometre do konca doline in nama prihranil slabo uro hoje po cesti do izhodišča, zajtrk so nama zapakirali za na pot »picnic » ?…. Plan je bil, da poskusiva prit čez prelaz Vallbona v dolino Theth na drugi strani pred 12.00, ko odhajajo minivani proti Skadarju, saj so na blogih po internetu pisali, da je cca 8-9 ur hoje….na poti nisva srečala žive duše, tudi sonce naju je ujelo šele, ko sva prehodila že kar lep del poti po suhi strugi do prve vasi, kjer se pot začne vzpenjati, potem pa se je začel najlepši del poti proti sedlu Vallbona z res norimi razgledi po dolini ob vzhajajočem soncu…še za jamranje, kako je v breg ni bilo časa tolk je lepo.....ambient nekako kot naše gore, precej domače torej….med potjo tisoč in ena fotka, zabavanje z "delanjem" Slovenije na odžaganem štoru....tako da sva bila kar .malo presenečena, ko sva bila malo čez 9. uro že na vrhu sedla (tisti podatki o trajanju hoje so konkretno pretirani, ne vem a hodijo ljudje v rikverc ?), je pa sonce že konkretno žgalo, tako da če štartaš pozneje so tile hribi s tem belim skalovjem res "prokleti" za rinit v breg hahahah. Na poti sta tudi dve postojanki "planinska koča wannabe", kjer se da dobiti kak prigrizek, pijačo....sicer je pa čiste pitne vode ob poti dovolj. Glede na to da sva bila časovno krepko v prednosti sva si privoščila »picnic« z res hudim razgledom, konkreten fotoshooting, potem pa spust proti Thethu, tu sva že srečevala kar precej pohodnikov (Francozi, Poljaki- v papučah , Izraelci, Angleži, trop Američanov z jeziki do tal, pa še začeli niso hahahah) iz nasprotne strani, veliko si jih je vzelo pot bolj na »izi« saj so jim prtljago nosili osli. Ta stran je precej manj razgledna, saj gre pot po gozdu in zadnji del spusta je precej strm, tako da varianta, ki sva jo midva vžgala….iz Vallbone v Theth je precej boljša kot obratno. Za celotno pot sva porabila nekje 5 ur, se vidi da smo Slovenci planinci hahahaha. V Thethu sva poštopala prvi minivan, ki je prišel mimo, vprašala, če gre za Skadar in si rezervirala sedež in čez cca 15 minut se nas je že (pre)poln kombi v stilu »ko to tam opeva« guncal proti prelazu Theth in naprej proti Skadarju. Vmes je klical tudi Fred, če je vse ok, če sva ujela prevoz ali rabiva, da nama uredi spanje ali poseben prevoz. Glede na to, da si je šofer na vrhu prelaza vzel še čas za popravilo enega avta in da smo se na poti še nenapovedano ustavili (toliko o voznem redu hahahah), ker je šel šofer na kosilo, je pot do Skadarja trajala dobre 4 ure, ampak sva celo pot imela debatni krožek z albansko družino, ki sicer živi v ZDA in so na dopustu v očetovi domovini in lokalnim vodičem, ki je bil z njimi, ki je tudi ko smo se vozili mimo ogromnih polj z nekimi zelenimi grmički, za katere sva dva dni prej, ko sva se vozila mimo ugotavljala, kaj to gojijo, kot zanimivost razložil, da gojijo sivko in predvsem žajbelj, namesto tobaka, ki so ga gojili prej, tako da je kar minilo. Po prihodu nazaj v Skadar pa spet malo po mestu, peš cona v centru je kar živahna (še nisva imela dovolj hoje), v nakup spominkov in zasluženo večerjo v Pejo na še malo degustacije tradicionalne hrane (musaka, flija, spece te mbushur-polnjene pečene paprike…), zvečer pa še malo debatiranja s Fredom, skupino Angležev, ki so imeli plan naslednji dan it v Prokletije in eno teto iz Avstrije, ki sicer precej časa na leto preživi v Albaniji. VID_20190901_131151.mp4

6. dan (Rožaje-Plav-Boge-Skadar…259km) Dan za slavno SH20…na meji so si Albanci kar vzeli čas, najbrž ker sva bila edina ?. Takoj za mejo pa že prvi bunkerji…neke male betonske gobice, sicer jih je precej že »izpuljenih« iz zemlje, večji so preurejeni v hleve za ovce oz za spravilo sena…., ki pojma nimam čemu so res služile (Enver Hoxa naj bi jih, bilo naj bi jih zgrajenih več kot 170.000 v celi Albaniji, dal zgraditi za namen obrambe pred napadi iz zraka…wtf ampak nikakor ne zgledajo primerni za karkoli od tega) in prvi mercedesi (dejansko dokler si prve dni pozoren je vsak drugi avto mercedes….po moje vsi od prvega predpotopnega modela še vozijo po cestah hahah). Sama SH20 me ni pretirano impresionirala (je precej lepših gorskih cest), pač par serpentin, s precej peska in precej drsečim asfaltom…..cesta po kanjonu do tja je precej bolj impresivna….no razgled z vrha je pa kar fascinanten. Na vrhu sva srečala par Slovencev, ki se tudi potepajo po Albaniji, izmenjali smo par vtisov, potem pa naprej proti Skadarju. Vmes sva odvila še v izvidnico nekje do polovice poti do doline Theth, do vasice Boge, kjer so z asfaltiranjem ceste že prišli do prelaza…tako da čez kaki dve leti bo konec z offroad romantiko in Theth bo precej bolj dostopen (tudi na žalost, ker cesta pomeni tudi prihod masovnega turizma, kar se že kaže, saj v Thethu pospešeno gradijo apartmaje in hotele). Tu sva prvič na poti srečala še peščico motopopotnikov, očitno Albanija ni še neka huda moto destinacija, čeprav ceste niso tako grozno slabe, kot je bilo pričakovano…precej je novo asfaltiranih, precej se jih tudi še gradi, tako, da nas znajo po cestni infrastrukturi kmalu prehitet. Do večera sva ravno pridrsala do najine nastanitve v Skadarju za naslednjih par dni…to je bila tudi edina nočitev, ki sva jo rezervirala že vnaprej, pred odhodom, saj mi je po googlanju uspelo najti Freda in njegov Eco Garten guesthouse (priporočam…super nastanitev, top lokacija, zmerna cena in super gostitelj) v samem centru, z ograjenim dvoriščem, kjer sta bila motorja varno parkirana tudi naslednja dva dni, ko sva šla na treking v Prokletije. Fred nama je shranil tudi prtljago, povedal ogromno zanimivosti o Albaniji in kaj se splača še pogledat, nama organiziral za naslednji dan jutranji prevoz do trajekta na jezeru Komani, uredil nastanitev v dolini Vallbona in nama dal vse potrebne informacije, da sva ujela transport iz Thetha nazaj v Skadar, za primer, da nama ne bi uspelo do ure odhoda iz Thetha ujeti nobenega minivana pa ponudil možnost, da nama po klicu, da sva obtičala tam, uredi spanje ali pa zasebni prevoz nazaj v Skadar. Zvečer sva šla še na kratek sprehod po Skadarju, ki je prav luštno, lepo urejeno mesto, nabavila njihovo sim kartico (za več dni v Albaniji se zelo splača, že zaradi prenosa podatkov, saj wifiji v lokalih in v nastanitvah niso ravno hudo delujoči), na bankomatu Credins banke (ne jemljejo provizije pri dvigih) dvignila leke (priporočava, da plačujete v njihovi valuti, ker čeprav z veseljem jemljejo tudi evre, sploh ko vidijo, da si tujec, ti ceno povejo najprej v evrih, pri preračunu pa te kar lepo olupijo, kartična plačila pa so prej izjema kot pravilo, sploh na bencinskih, na celi poti sta samo dve bencinski imeli plačilo s kartico), šla še v trgovino po malico za na pot naslednji dan, ker v VAllboni in tudi v Thethu ni trgovine (no te njihove trgovine, ki jih je sicer malo morje, praktično vsakih nekaj metrov je mini market, odprt praktično 24 ur na dan, ampak za nas, ki smo malo razvajeni, so založene res samo z osnovnimi stvarmi, izbira je celo v večjih marketih hudo omejena in vse je v ogromnih pakiranjih…pač velike albanske družine…., poleg tega kruh prodajajo samo v pekarnah posebej, zelenjavo in sadje prav tako…tako da zna nakup malice kar malo trajati, da vse nabereš ?) in po priporočilu Freda na super večerjo v gostilnico Peja (odlična tradicionalna hrana in ogromne porcije, tako da sva se v naslednjih dneh še vrnila, poskusit še ostalo).

2.,3. dan (Mokra Gora-Uvac -Žabljak…312km) Štart v rahlo megleno jutro v tudi dobesedno Mokri Gori. Spotoma nabaviva še par stvari za zajtrk…plan je bil zajtrk z razgledom na Uvac…no na koncu je vse skupaj ratalo kosilo z razgledom na Uvac, ker naju je garmin navozil malo…khm no veliko…. naokoli po makadamskem offroadu do razgledne točke ….ker pač na prvem razpotju, kjer bi lahko šla, pogledam tisto makadamsko razrito pot nekam v hrib in »neeeee, ne greva tle, M. je rekla, da je čist lepa pot do razgledne točke« (lepa pot je zame asfalt by the mimo, makadam ni pot sploh) in greva naprej po asfaltu…no tud ta se je končal potem pa vozikanje po zdrtem makadamu kako uro, če ne več in končno smerokaz za vidikovac…še makadam in končno najdeva razgledno nekje sredi dneva, enako kot trop Kitajcev (ti so tud čist povsod ?)…..v glavnem vidikovac sva našla, kosilo z razgledom je bilo, lepooooo…no nazaj do ceste sva šla po tisti poti, kjer bi morala že prvič it (še tabla je, ampak v grabljicah, kdo zna to brat noooo) in v par 10 minutah sva bila nazaj na cesti (nauk: ne poslušaj babe žabe glede navigacije hahahah). Ker sva z neplaniranim offroadom zgubila skoraj pol dneva se nama je že malo mudilo proti Durmitorju, da ujameva vsaj sončni zahod v meni najlepšem delu Črne Gore. Na črnogorski meji pa spet šok….s prometno od avta greš bolj težko čez mejo… no nekako naju Črnogorec vseeno spusti v Črno Goro, ko je preveril, da moj res ni ukradel svoje že priletne zverine, ampak v Bosno in nazaj v Črno Goro čez Trso ne bo šlo, še manj naprej na Kosovo…aaaaaa…. jz itak fašem (spet…pač drama queen) popizditis in zakuham mulo, ker ni po planu in ne bo lepih slik Durmitorja ob sončnem zahodu, moj išče rešitev….ni druge, kot da od doma z DHL pošljejo prometno, ki je ostala doma, in upava, da bo v dveh dneh, kolikor sva planirala ostat v Žabljaku, prišla. Prenočišče za naslednja dva dni rezervirava tik ob smučišču Savin Kuk malo ven iz centra Žabljaka (Apartments and rooms Savin Kuk), kjer je tudi super izhodišče za pohod do Črnega jezera in na Savin Kuk (par metrov do začetka pešpoti), kar imava v planu. Model (Željko) je cela faca, ker kuha za žičničarje, sva še midva povabljena na roštilj in za povrh nama zrihta še zastonj karte za žičnico, pove, da ni problema, da bo on čakal DHL-ovce in prevzel pošiljko, naslednji dan zvečer pa še urgentno vulkanizerja (obvezen postanek na vsakem potovanju hahahah), ker naju je na kameli, ko sva se namenila na večerjo v Žabljak pričakala prazna zadnja guma. Naslednja dva dni sva ob čakanju na DHL in prometno porabila za pohod do in okoli Črnega jezera in skok na Savin Kuk, da jezero pogledava še s ptičje perspektive….še vedno je Durmitor zame najlepši košček Črne Gore….opisa v besedi ni, slike povedo več. Naslednji dan tracking pošiljke že kaže, da je prometna v Podgorici, tako, da glede na to, da zna dostava v Žabljak trajati še dodaten dan ali dva (Črnogorci si pač vzamejo čas), spremeniva plan poti in naslednje jutro štartava proti Podgorici, da na sedežu DHL kar sama pobereva prometno.

Dr. Speed se trenutno nahaja na severu Pakistanskega dela Kashmirja, na znameniti cesti N35 tik pred Khunjerab Pass-om (meja s Kitajsko na 4693 m.n.v.). Sledilna naprava Iridium na tem teritoriju trenutno ne deluje…. Se bo javil na forum takoj, ko bo možno, predvidoma, ko bo nazaj v civilizaciji proti Islamabadu. Prilagam fotografijo posneto pred tremi dnevi, v ozadju je Nanga Parbat (8126 m.n.v.)

Večerno "tihožitje" ?

Veliko sreče in vsega v nadaljevanju poti želim, da bom še naprej cedil slino pa pošlji še posnetkovše, še,..... me potegne, da bi kar šel na pot..................nekoč ko zrastem

?...ena boljših priredb...

če jaz prav razumem našga organa potem mora bus pri črti ustaviti in dati prednost tistim z levega pasu , ki z nakazano spremembo pasu s smerokazom želijo z levega na desni pas, ker imajo prednost.

14.dan (Sarande-Ksamil-Blue Eye-Gjirokaster-Korce….338km) Za zajtrk kozji sir z borovnicami s hribov (top kombinacija) ob razgledu na turistični Sarande.....Ob pogledu na Ksamilske otoke in Krf v ozadju še zadnjič pomahava morju in obrneva nazaj proti notranjosti. Pri Ksamilu vodo prečkava s »trajektom«…tista »dilca« za 600 lekov (5 eur) za oba ni bila nič kaj zaupanje vzbujajoča, ko naložijo dva avta, naju in cel avtobus, ampak smo prišli čez wuhuuu. Ogled Burinta, antičnega arheološkega najdišča iz grških časov antike sva spustila, ker tovrstnega kamna sva se nagledala lani v Grčiji in na Siciliji (pač amfiteater, tempelj ali dva oziroma, kar je od njih ostalo) in se raje zapodila proti »modremu uču« - Blue eye…Nekje sredi makadamskega prahu do tja se je na števcu moje zverine pokazala cifra 80.000 km ?….zdj se bo ziher lažje prodal hahahaah .Glede na vikend kar nagužvano in s precej domišljije v izviru res intenzivne modre barve vidiš oko….je pa voda res kristalno čista (in ledeno mrzla). Kupiva še obvezen magnetek in proti naslednjemu postanku, mestu pod zaščito Unesca zaradi s kamnom kritih hiš v otomanskem slogu. Sprehod po kamnitih uličicah z bazarjem do trdnjave malo kvarijo dela, saj je večji del mesta prekopan, ampak se kljub temu da pokukat v kako delavnico ročne obrti, npr. kamnoseštvo, lončarstvo, izdelava posebnih ponvic/pekačev za riževe kroglice »qifqi«, tradicionalno jed te pokrajine (seveda sva jih tudi poskusila, požrešna pač ?). S trdnjave je prav lep razgled na kamnite strehe hiš. Tam je tudi ameriško vohunsko letalo, ki naj bi bilo sestreljeno, uradno pa je pristalo/strmoglavilo zaradi tehničnih težav…Albanci imajo pač radi mite in legende ?. In potem verjetno najdaljših 200km mimo Leskovca do Korc po reeeees razsuti cesti, povprečna hitrost ni bila višja od 20km/h do 30 km/h in še tako je bilo treba vsake toliko preverit, če se na motorjih še vse drži… obvoziš eno udarno jamo, padeš v dve….tako da tisto o zanič cestah v Albaniji ni čisto iz trte zvito, tudi take sva našla ?. Sama dolina reke je bila sicer hudo lepa, kot Trenta na momente. Ta dan sva tudi edinkrat zvlekla na plano dežjake, saj je začelo nekaj kapljat, a ni bilo panike, je kmalu sonce »posilo« hahahaha ? in tudi cesta je postala relativno uredu malo pred Korcami, ki so presenetljivo lepo urejeno mesto, kolikor sva v večernem mimohodu in po nastanitvi v hotelu nad mestom (se ne imenuje zaman balkoni nad Korcami) ujela. Po celem dnevu je pasalo nekaj dat pod zob in spet je, po solati (imajo zanimiv način strežbe hrane, če naročiš solato...mimogrede so res odlične, res sveža zelenjava s pravim okusom in ogromne....ti najprej prinesejo solato in šele ko poješ, dobiš ostalo, ne kot pri nas pri glavni jedi), padel jagenjček (jaz sem v teh dneh potamanila verjetno celo čredo, močnejša polovica pa je bila itak na piščancu …bogi jagenjčki pa to hahahah), med večerjo se je konkretno ulilo, tako da sva za nazaj do hotela navlekla nase dežno opremo…deževnike in nepremočljive papuče hahahah. VID_20190907_094917.mp4 VID_20190907_112222.mp4

Takole, danes se je po 2900 kilometrih končala najina 9 dnevna pot do Krfa in nazaj. Srečna in polna vtisov, motorja pa na varnem v domači garaži. Kavica v Kočevju, o Jadranki ne bom pisal, ker si boste poslinil tipkovnice Skupna prevožena pot... Tole pa po samem otoku.

...pred 14. dnevi sem kot ponavavadi v soboto direkt iz šihta šibala malo okoli...do dvorca Trakoščan. Takrat si nisem vzela kaj dosti časa za ogled, zato sem danes ponovila kratko, zgodnje popoldansko potepanje...obnovljen dvorec je vreden ogleda, ravno tako okolica. Oba mejna prehoda pri Leskovcu in Rogatcu praktično prazna, cesta med njima pa lušno vijugasta ?.

Banane?

en jutranji utrinek iz pretekle fure...Korčula 06:30h

Danes, smo prejeli odgovor, sedaj samo čakam, kdaj bodo ti ležaji in semeringi dobavljivi. Za komplet zadnje kolo, sploh ni težava dobiti teh ležajev, samo kaj, ko so vsi kitajski, ga zavrtiš?in vidiš, da ni to, kar bi rabil. Večji problem sta semering, dobiš, ampak ne točno tistega, ki je tovarniški. Sedaj sem vse menjal, vzel še rezervo, ampak bom miren, ko bom vse menjal z originalnimi. Če pomislim, celo Rusijo in Mongolijo so eni zdržali, in še potem, ko sem jih preventivno menjal, so bili kot novi? Ja, tudi na dhl sem pomislil, pa se trenutno ne splača, "spuzvica" čuvaj moped, ker pot je še dolga, in bom ziher polovico tvoje Afrike ponucal? Hvala, in res si car, da bi to naredil

Utrinek z Engura... Žal slabše kakovosti...

Do 4500 še gre, 4800 in več?ni pomoči, odpreš gas do konca, tema, samo črn dim gre pa nikamor, daš v prvo in lezeš, včasih druga in čisto malo gasa, kot bi imel 10% moči. Saj tudi meni, na tej višini ni bilo do heca?sem 1x spal na 4500,včasih sem prav globoko dihal, sem že mislil, da bo konec?je bil eden iz Malezije z mano, je rekel, da so njegovemu prijatelju morali na enem prelazu vojaki z kisikom na pomoč priskočiti, se je lahko obrnil, ter šel nazaj v mesto... dokler ta ni odpeljal svoje poti... Sem tudi videl, da imajo ponekot na izposojo prenosne kisikove bombe... Seboj imam Oximeter, 1x izmeril kisik v krvi-82? Mislim, da v Myanmaru ne bo težav s tem ??

Jutro, še par dni Indije, ter bo te koromandije konec, rabiš čas, da se navadiš, pol? pa gre. Včeraj srečal Maxa iz Francije z njegovim BMW - jem, 400.000km.pa še kar melje?? 50 litrski tank, poraba 8 litrov... 400kg? Podnebje v teh koncih, tipično za ta letni čas?dež 3x dnevno po 15min.ostalo sončno do 35 stopinj.

Staaari, cajt si pa našo, da si se obril.. Končno.. Emmm, ko bom jaz enkrat velik, bom tudi jaz Lep, Peter Lep..

Še kar v pogonu, bolj tranzit☹️ a tudi to, sodi zraven. In zaradi slabih cest, Nepal odpade, časovno ne gre skozi, da pa grem za dva dni not, pa ne vidim smisla, ker južni del, je bolj tak... ? Good_night_.mp4

Z zamudo... VID-20190906-WA0003.mp4

Prejšnjo nedeljo sva s kolegom odvozila del slovenske TET trase od Ajdovščine do Vipave. Nekaj utrinkov: kar hitro sva prišla do kar zanimivega dela, sploh za velike krave (kvaliteta videa se je nekje precej zgubila): pomotoma sem imel vklopljen stari gpx kjer je trasa potekala še mimo doma Kokoš, ko sva ugotovila da nisva na pravi trasi, sva tukaj obrnila: Po trasi se je nabralo cca 150km, kar nekaj trase gre sicer tudi po asfaltu, skupaj s transferjem pa dobrih 600km, good day

Da v dveh domačih stavkih, opišem Pakistan ? Jug Pakistana, vročina, norišnica v mestih, zunaj mest umazano, ob cestah leži čisto vse, od smeti, do vseh domačih živali, smrad obupen?... Kar se tiče ljudi, pa njihove prijaznosti, pa kapo dol? Severni del, Lahore, Islamabad, Kašmir... Vsi so govorili, da je tam drugače?čisto????kaj je čisto, vsak drugače vidi, edina razlika je, da ni vročine, si svoboden, dokler ne zalutaš, in te tri ure vojska in policija drka v glavo in vse po tel. preišče, zaseže kartico... to je druga zgodba, drugače ljudje fenomenalni, res, od onih, malih, do šefov?in pokrajina, čudovita... Kaj me je motilo v teh 20 dneh, kar sem bil v Pakistanu ?da kjerkoli sem se ustavil, pa naj bo to nepregledni ovinek, ali sredi ničesar, čez par minut, jih je bilo 10 okrog mene, vedno z istimi vprašanji, kako sem, od kod sem in tisto najbolj nevsakdanje ?kakšni so ljudje v Pakistanu, ali so dobri, ja zlati ste?kaj pa narava, tudi, ni lepšega?in na koncu, vsi tel. ven in gremo selfije delat?pa sem preživel... Se mi zdi, da je sistem v drugem svetu, in so tem preprostim ljudem čisto zamegli razum, zato pa včasih tako nastopajo, kot da sem bog?in me vprašujejo, če imam potni list☹️od začetka, se mi je zdelo to smešno, ampak kasneje sem videl, da res nikam ne gredo, in pol ni čudno, da so nekateri čisto zgubljen. Še to, Indijo so popljuvali vsi, da naj ne hodim tja, ker tam je kaos, sedaj sem 2 dni v Indiji, in ista zgodba, še sim kartice nisem mogel kupit, ker sem bil v Pakistanu ?saj so totalno zmešani, no, pol smo našli eno gospodično, ki je vzela kartico na sebe, in jo meni prodala?cena temu primerna... Bilo je super, niso me oropali, ne ubili?dali pa veliko, tako materialno(hrana, pijača, spanje...) , kot stisk roke, ki mi je največ pomenil, ker je bil tisti ta pravi, iskreni?... Grem nazaj v Indijo, danes moped šravfajo, servisirajo, pri lokalnem mehaniku...

Dvomim !!! Indijci izvedejo podroben osebni pregled - niti foto torbe nisem smel vnesti (rezervno baterijo in SD kartico so dovolili, celo v denarnico so mi pogledali, skratka precej detaljni pregled pred vstopom v "areno" ! Stanje na dan 6. 5. 2018). ☹️

Tukaj se kar dogaja?vse je ? ampak noro ? GH015232_1564738375756_high.MP4 GH015231_1564738375756_high.MP4 GH015231_1564738375756_high.MP4 GH015231_1564738375756_high.MP4 GH015231_1564738375756_high.MP4