Dvorana slavnih

Karantena mimo,držal sem se strogo?za vsak slučaj,sem bil še en dan dalje?‍♂️sedaj študiram,kako naprej,Aljaska verjetno odpade?zmanjkalo bo časa...Nekaj se mi bliska pod pokrovom v glavi,pa je hudič,ko ne vem,kdaj bo ta virus dal zeleno luč☺️

Leta 2018 mi je na prejšnjem mopedu sredi vukojebine v Bosni, na motorju izdahnil stator. Boljšega časa res ni mogu izbrat. Malo po kosilu s kolegom štartava in naenkrat mi motor cukne, števec ugasne in tema (tako na števcu, kot pred mojimi očmi ). Ker je bil ravno tisti dan praznik, je bila misija nemogoče dobiti kak odprt servis, kaj šele kak rezervni del. Zato sem poklical znanca, ki je bil par vasi naprej doma, pravi da pozna enega majstra, ki šraufa motorje in ima doma delavnico. Pride z Obi prikolico, si mislim, če tu gor spravimo motor, ne morš verjet na milimetre je šlo. In gasa do majstra. Spodaj prilagam fotografije kako je vse skup zgledalo. Napetost je meril z žarnico in žičko. Najprej sem imel solzne oke, po 6-tih pirih mi je bilo že vse skup smešno. Vse skup je trajalo 5ur. Prespala sva pri znancu, zjutraj me je iz kavča pokonci vrgel model brez posluha, ki je tulil ven z rakete. Isuse kak je fušal. Se je znanec pohvalil, da imajo ponavadi v đamijah posnetek, katerega predvajajo, v njihovi vas imajo pa "v živo". Sem si mislu ubogi reveži. Delavnica... Terasa pred delavnico... Organiziranost v nulo... Revežu ni bilo nič jasno... Priklopljen na infuzijo... Tak sem se pripeljal vse do doma. Le akumulator sem v vrečko za smeti zavil da nisem zgledal preveč zajeban.

Tkole smo začel v 70-tih S tem me je zastrupil bratranec prvi nakup leta 98 In prvič resno v svet - dirka moto GP Brno 1999

V malo modernejši tehniki... Na pagu, Varsan, Novalja, v času, ko smo iz dopusta prinesli 24 ali 36 posnetkov in še nisno vedeli kaj je GSM še manj pa GPS .

No pa začnimo z motorizmom, takole je bilo danes med dolgim transferjem? Evo danes nisem več zdržal brez hrane in sva šla z ženoza jogurtom in burekom.? Izogibam se cest, ljudi in se držim bolj zase, po naravi sem bolj vase zaprt in sramežljiv.? Šla sva preko Horjula na Toško čelo... ...in naprej mimo Katarine... ...na Sv. Jakob... ...iz tam pa preko Trnovca na Škofjo loko in z prijateljem @skalar36 na Sv. Ožbolt. ...kjer sva zmolila eno na hitr, da bi bilo dane situacije karseda hitro konec. On ima šmrkljo letnik 2019 jaz pa staro damo letnik 1999, šli smo se medgeneracijsko solidarnost, zato me k sebi povabi na kozarec vode.....ja šmrklje so drage, ni to stara dama, ko jo nehaš jahat, ti še palačinke speče Na Sv. Jakobu in Ožboltu sem bil prvič in moram reči lepo. Kakor kaže bomo letos bolj raziskovali Slovenijo saj je izredno lepa in kljub temu, da sem videl na motorju že veliko sveta moram reči, da me Slovenija še vedno preseneti z lepoto in skritimi kotički za katere nisem vedel. Za vse vas pa vam prilimam še link, ko se bojo odprle občine za prosto gibanje.... https://vigozavarovanje.si/12-najlepsih-moto-poti-po-slov…/… Nazaj pa mal okrog riti v žep... Na Toškem čelu sva za nazaj uživala ob čaju in domači potički na terasi nad Ljubljano. ...pa na Polhov gradec in domov. Z ženo sva si hotela malo popestriti življenje pa sva nasrkala.... Naj vam še napišem kaj je ljubezen: Da greš z ženo po koncu karantene še na dopust.? No ko sem to napisal mi je žena skoraj primazala šamar, šamar pa veste kaj je......informacija iz prve roke.? Lp do naslednjič...

Prvi motor in prvic sam Mali losinj enkrat 2011

PMS sindrom je hud za vsakega motorista, pa naj bo to 100 al 30000 letno prevoženih kilometrov, vsak od nas ve, da mu nekaj manjka. Zato, lahko tule, lepite slike spominov, bližnjih ali daljnih, izpred 2 dni ali 50 let, s pojasnilom zakaj vam je spomin drag, ali pa tudi ne. Komentarji na fotke sicer niso zaželjeni, čeprav bom toleriral lokacijska, tehnična in podobna "normalna" vprašanja. Na postu naj bo ena fotka, vendar pa lahko objavljate neskončno krat Naj vsem nam "korona" karantena, čimprej mine!!! Ter želja, srečno, varno in uživaško naprej. Letos, je malo osipa motoristov, naj tako ostane, tudi ko bo konec vseh ovir za prosto gibanje. Naslov fotke: ko sva se spet vrnila na motor, po dolgih letih drugačnih prioritet, gradnje doma, vzgoje in šolanja mularije, ko spet zadihaš s polnimi pljuči, daleč od normale in ponorelega sveta.

In nadaljevanje zgodbe do "covid-19"

2006 - prvic po Jadranki in prva tura po Dolomitih

Naši začetki iz prejšnjega tisočletja ?

@SuNa in @MiNa v prejšnjem tisočletju... Lisca, Motor pa R50/5

obujam spomine na moje prvo moto srečanje z jadransko magistralo definitvo spomin, ki mi bo ostal za vedno... no ali pa vsaj do Alzheimerjeve

Tako izgleda, če brezglavo divjaš po plominki

Tam sem spoznal enega motorista,kateri je bil pripravljen poskrbeti za moped,težava je bila v tem,da sem imel zavarovanje samo za tri mesece,in ko bi to poteklo,bi imel težave z ponovnim zavarovanjem.Zato sem šel po uradni poti,motor sem odpeljal do enega podjetja,kjer ga lahko uradno skladiščim eno leto,za vsak dan,se plača 3usd.Potem sem šel na carino,ter prekinil to zavarovanje,tako,da sem sedaj brez skrbi. Ko se vrnem,prvo uredim zavarovanje za motor,nato grem na carino,ter s temi papirji do podjetja kjer ga skladiščim,in sem zopet uradno lahko 3 mesece v Costa rici.

Prvi moto koraki.

še dobro da nisem prestavil z lani na letos.

Če je kdo že umrl naj se javi ...

Jelko je končno resnico povedal

PETEK SOBOTA NEDELJA Lepo izkoriščen vikend.

Kliče novo zaposlena uradnica svojega informatika: Imam težavo z gesli, vedno ko vtipkam geslo se, se na zaslonu kažejo le zvezdice. To je za vašo zaščito. Če bi kdo stal za vami, ne bi mogel videti, kakšno geslo imate. pravi informatik. Ja, ampak zvezdice se prikazujejo tudi takrat, ko ni nobenega za mano.

Morda, veš pa vsekakor ne. Testiranja, kjer so mozne številne smrtne žrtve, pa so precej nepriljubljena pri državljanih, ponavadi pa tudi kazensko preganjanja (ok, za voditelje drzav zal redko, ker se smatra da imajo mandat). Gospodarsko smo pa itak vsi precej vpeti v svetovni trg in malim gospodarstvom ne pomaga kaj dosti ce imajo malenkost drugačno dinamiko v tej krizi. Je pa ze zdaj jasno, da ima vsaka drzava glede na lastno druzbeno, gospodarsko, socialno, politcno itd klimo nekoliko drugacne ukrepe in tudi rezultate. Btw moj pogled na Slovenijo iz tujine: - drzite se odlično in sam sem v tem trenutku resnično ponosen, da izhajam iz taksnega okolja - upam da vam cimprej začnejo počasi popuscati ukrepe, pa cetudi samo minimalno. Zakaj? Zato, da pride nazaj malo optimizma, pa da ljudje vejo, da so dobro opravili svoje delo.

Danes popoldne pa v hribe( samo do meje občine) ,katere še iz mladosti poznam kot svoj žep ampak jih zadnja leta premalo obiskujem Odlično je bilo Moram večkrat ponovit glede na to da ima občina 78,9 km2 lahko karantena še kar traja, idej za izlete še pa še Zadnja slike je mravljišče v velikosti 3m2

V tem "intervjuju" z domnevno magistrico bi izpostavil eno zanimivo zadevo....Na vprašanje novinarke o dogodkih v Bergamu je gospa povdarila, da zadeve sploh ne odstopajo od običajnih dogodkov v tem obdobju, ki se tam dogajajo že leta, slicujoč se na podatke in nekega kvazi vira. Ok. Ampak če so takšni dogodki v Bergamu dejansko stalnica me zanima kako to, da jim je tokrat zmanjkalo respiratorjev, umrlo ne vem koliko zdravstvenega osebja, niso imeli opreme....da ne naštevam naprej. To pomeni, da je Italijansko zdravstvo dejansko kot naši cestarji...vsako leto so znova in znova presenečeni, ko pade sneg....ker se iz prejšnjih zim nič niso naučili. Skratka...kljub temu, da je v Italiji vsako leto ista zgodba, so bili letos presenečeni in brez opreme, torej nepripravljeni. Teorija gospe magistrice sodi v skupino kot so recimo tudi teorije šamanskih veganov o življenju brez mesa. Ker pa imam osebno izkušnjo z bolnišnico v Bergamu, kjer so pred leti operirali mojo hčerko (če kdo dvomi o verodostojnosti moje navedbe, se bom potrudil in poiskal bolniški list in ga prilepil), lahko samo povem, da gre za izjemno strokovno osebje, vrhunske specialiste in odlično opremo....daaaaleč nad nivojem slovenskega zdravsta. Prepričan sem, da takšno ustanovo ne more presenetit takšna epidemija, kot se je zgodila letos ob predpostavki , ki jo je navedla ta naša "znanstvenica"...da se to pri njih dogaja vsako leto...ker je ona to nekje prebrala. Sramoten inervju...

Prihajam v pozabljiva leta, pa moram psa naučit, da mi najde izgubljene ključe ?? VID_20200414_184220.mp4

Dons ma tamala ustvarjalni navdih

Tole filozofsko razmišljanje je dobro, globoko, zanimivo https://siol.net/siol-plus/kolumne/miha-mazzini-v-tistem-trenutku-sem-okamenelo-cakal-lahko-bi-slo-v-katerokoli-smer-522919 pa dodam še svoje. Slovenci kot narod smo faking adaptivni. To nas uči že zgodovina, kamorkol nas postaviš mi se znamo prilagoditi, še v jebenem taborišču smo polni volje in podpiramo druge. Te jebe avstroogrska, ni blema, gremo se borit zanje, kopljemo jarke mamo radi cesarja. Pridejo lahi do polovice Slovenije, ni blema, kopljemo jarke po Krnu, postavimo celo Soško fronto, se borimo na obeh straneh, govorimo oba jezika, pa vseeno nas nič ne zlomi. Se prilagodimo, dejansko vložimo več energije in truda, kot ga vloži sam "trenutni" gospodar. Če pogledaš z mal priprtimi očmi, boljši smo kot pa narod, ki nas zasužnji in to na njegovem področju. Pade en režim, pride drugi. Ni problema, pričamo bolš kot Hrvati in Srbi skupaj, ekonomsko vlečemo Jugo iz dreka, dokler nam mal ne dopizdi. Pa se spet začne jovo na novo. Je res da smo narod brez identitete, brez prave zgodovine, saj jo redno brišemo in se z njo ne kitimo, ker se pač ne znamo. Ampak lejte, počas se tudi sedaj, po menjavi razno raznih jebivetrov na oblasti navajamo živet brez dela in plače. Tak da opozorilo vsem oblastnikom: ko se nam (raji) jebe, se nam jebe za vse, na celi črti in u izi. Mi znamo bit doma in brez plač, kaj pa vi? In če citiram mojga predsednika: MALO čiliram na sončki

Morda pa bodo imeli Švedi enako mrtvih kot drugi, le da v dveh mesecih, pri drugih pa bodo do takšne številke prišli po 6 mesecih karantene in uničeni ekonomiji (samo ena od možnosti). Sicer pa je zelo različno število okuženih (verjetno zelo odvisno od števila testiranih) in mrtvih pa raznih državah, in ne vidim nekega resnega vzorca, zakaj je tako. Pa še en lažji: Vidim vlomilca, kako vlamlja svoja vrata. Kaj počneš, ga vprašam. Delam od doma.

Današnji vtis... Menina planina. Ujel sem velikonočnega zajčka ☺️ sneg me je premagal in sem položil svojo kravico. Popraskana je samo zaščita ostalo presenetljivo celo. Pa po dolgem času sem delal dead lift z 270kg ☺️

Včerajšnji ftis na tleh

Ne ni moja, je pa vsekakor presežek

Halleluja, he's alive

Malo se vozimo, malo šraufamo, malo lepimo..če še kdo ni videl na facebooku.

Pri nekaterih modelih Ducejev je zadnji zavorni sistem ločen od prednjega (Hypemotard 821), količina zavornega olja pa za dober "pljunek", je pa rezervoarček in sistem povsem zraven izpušnega sistema, ki ga neposredno segreva in se posledično pregreva na polno, tako, da ga je treba po izkušnjah (pri sinovi dinamiki vožnje), menjat vsaj na cca. 5000km in odzračit, ker se pedalka pogreza in se zavorna moč na zadnjem kolesu zmanjša. Pri odzračevanju je dodaten problem, ker je zavorna čeljust z odzračevalnim vijakom nižje kot rezervoarček za zavorno olje, tako, da se ga na običajen "domač način" ne da odzračit, potrebno je uporabiti napravo za odzračevanje, sicer je nekaj več komplikacija z odzračevanjem (potrebno demontirati čeljust in jo dvigniti), ali servis. Je pa priporočljivo uporabiti zavorno olje z višjo temperaturo delovanja, kako racing varianto. Olje pri menjavi ni bilo spenjeno, temveč je X-kratnem pregrevanju izgubilo potrebne lastnosti za normalno funkcioniranje zavornega sistema. Sicer je to tema za drugo znamko, je pa možno, da se tudi pri BMW pregreva zavorna tekočina, ker je sedaj vse tako stisnjeno na motorjih. Je pa prva opcija menjava zavornega olja.

Mi lahko nekdo pove zakja zaboga bi si GSa nabavil za skakanje/skoke na terenu??? Za take stvari sem imel trial.

Nauk te zgodbe: Če ne znaš tujih jezikov, uporabi motorko. ?

I like this restaurant, je rekel ?...

Všeč mi je posnetek, ne padec.

pocakaj, prvi dan bo folk vse nadoknadil: pijan seks med voznjo na motorju po sosednji obcini ?

Jaz sem prepričan, da se pri nas scena iz Italije ne bi ponovila...nimamo tako gosto poseljenih pokrajin, nimamo takih nogometnih tekem, nimamo tako tesnih medsebojnih odnosov, kot Romani, nimamo tako onesnažen zrak, tako staro prebivalstvo...zaradi vsega tega so prestrašili celotno Evropo. Bo pa potrebno s tem virusom živeti še naprej. Ko sprostijo ukrepe bo enako, kot, da jih ne bi bilo...virus s tem ne bo premagan, potrebno bo ščititi najranljivejše skupine.

@Dr.SPEED dej se mal javi..tko za en griz..

Back on Black

Cest mi zmanjkuje

Nisem več zdržal... Pred tem je pomagalo dejstvo da so gume bolj švoh in da bo treba pred novim motorističnim podvigom obiskati vulkanizerja. Danes sem pa rekel da je prelepo vreme, da bi motor počival. Pa tudi za švoh gume me ni veliko brigalo. Na srečo je tudi občina Sevnica kar velika in se je dalo naredit 150km s ponovljenimi odseki in manšim izletom v sosednje občine(sam tolko da sem obrnil nazaj?) No tale je ratala na "obračališču" ? Sam pasalo pa je...

Nekaj slikic s včerajšnje in današnje vožnje. Od petka popoldan do danes zvečer napikal celih 803km. Sem pač cele popoldneve v sedlu motorja in uživam, pa čeprav večinoma le v mejah naše občine. Občasno pa prekršim te omejitve in se znajdem tudi v sosednjih občinah. Zaenkrat vse brez problemov.

Cilj potovanja je videti Črno morje. Malo za šalo in malo zares, ampak vedno me je zanimalo, koliko je to morje drugačno od tega našega dobro poznanega. Ali je Črno morje res črno? Konec maja je čas, ki praviloma že zagotavlja relativno tople dni. Planirana pot je vsebovala tudi nekaj prelazov, ki pa so lahko zaradi hudih zim v hribovju tudi dolgo zaprti. Bomo videli. Planiranje poti je potekalo vso dolgo zimo in ob prebiranju potopisov in spremljanju spletnih strani je bila pot okvirno začrtana. Izkušnje so pokazale, da približno 500 km na dan gre in krat sedem dni bo naneslo 3500 km. Tako se je izkazalo tudi na koncu tega Balkan Tura. Planiranje se vedno ne izkaže kot popolno, zatorej sem nabavil še avto karto Balkana, oziroma Bolgarije in Romunije in vso pot splaniral in vnesel v tretjega sopotnika z imenom Garmin Zumo. Ta se običajno kljub svojim muham izkaže za dobrega pomagača. Prenočišča sem si v času planiranja pregledal na Bookingu in jih nekaj shranil. Bookiranje prenočišč sva opravljala vsak dan posebej, saj kljub začrtani poti, nisva točno vedela v katerem kraju bova spala. V treh kovčkih na GSu je bilo dovolj prostora za potrebščine, ki jih potrebujeta dva popotnika za en teden. Kar se tiče hrane in pijače, sva se odločila, da koristiva usluge na poti, saj se vendarle ne odpravljava v popolno divjino. Kar se tiče pijače sva se do sedaj naučila, da morava obvezno s seboj v vsakem trenutku imeti vodo in tudi kakšen piškot ni odveč. Glede na to, da bova imela opravka z različnimi valutami, sva se odločila, da bo plastični denar kar prava izbira. V informacijo opravka bova imela z evri, hrvaškimi kunami, srbskimi dinarji, bolgarskimi in romunskimi levi. Faktorji preračunavanja in spremljanje cen so v tem pogledu zanimiva izkušnja. Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Bolgarija, Romunija Plan je obsegal teden dni časa in šest država Balkana od doma do Črnega morja in nazaj. Vsa pot je temeljila na tem, da se v glavnem izogneva avtocest in večjih mest. Glede na to, da je dnevni zalogaj poti relativno velik, sva vedela da bo večino tako znamenitosti kot posebnosti potrebno videt kar z motorja. Na dan ponedeljka je bilo vreme ravno prav primerno in gremo. 1.dan 485 km Griže - preko Bosne do Bijeljine (SLO-HR-BiH; Etno selo Stanišiči) Od doma ob osmih zjutraj, da prezgodnji jutranji mraz že na začetku ne vpliva na razpoloženje. Tudi ostale dni sva v glavnem štartala okoli osme ure, po malo bolj polnem zajtrku. Prvi dan sva se iz Griž peljala po klasični poti na Hrvaško. Po glavni cesti preko Krškega in nato po avtocesti do mejnega prehoda v Slovenski vasi mimo Zagreba do Hrvatske Kostajnice. Tu se že prileže druga jutranja kava, ki jo spijeva na bosanski strani. Bosno in Hercegovino sva prevozila skoraj vso pot ob reki Savi. Cesta je zanimiva, brez nekih posebnosti. Cilj tega dne je bila Bijeljina, oziroma Etno selo Stanišiči. Izjemno lep turističen kotiček, ki sicer nima nobene veze z Bosno, ima pa prijeten ambient in dobro hrano. Pred večerjo ena rakija, da stabiliziramo stanje in imunski sistem, potem pa ob pivu malo roštilja. Za prenočišče sva dobila eno od hišk, ki v dveh nadstropjih nudi vse. Vse skupaj relativno poceni. Motor varno parkiran na parkirišču, ki ga spremljajo preko kamer. 2.dan 560 km Bijeljina, ob Drini preko Kadinjače in Zaječarja do Belogradčika (BiH-SRB-BG: B&B Castel Cottage) Zjutraj pojeva zajtrk, ki je v ceni prenočišča in gas pa naprej. Čez reko Drino in mejni prehod v Srbijo in kot da si odrezal, popolnoma drugo stanje. Spremeni se tip ceste, način odvijanja prometa in arhitektura. Skozi prva naselja se potem ob Drini vzporedno z bosansko srbsko mejo usmeriva proti jugu do Bajne Bašte in nato do spominskega obeležja Kadinjača. Tu je ogromen spomenik bataljonu partizanov iz II. svetovne vojne. Vožnja po Srbiji je nekaj posebnega. Vsaj kar se tiče naselij in mest je tako, da moraš biti še kako previden. Na cesti nekje med Užicami in Paračinom mi je še kako prav prišla vaja izogibanja, ki sem jo treniral na Vranskem. Kar naenkrat se vse ustavi in v ogledalu sem opazil, da oni zadaj nima nikakršnega namena pravočasno ustavit. Hitro stisnem sklopko, manever desno levo in rešeni smo. Malo adrenalina tako in tako ne škodi, poveča pa predvsem še več pozornosti na dogajanje v okolici. Moram priznati, da mi ta predel Balkana ni preveč všeč, vsaj kar se kulture vožnje tiče, ampak cesta Paračin Zaječar, ta je pa top. Ni prometa, dobra široka cestna podlaga in tik tak Bolgarska meja. No pa smo tu na manjšem mejnem prehodu na srbsko bolgarski meji. Nekaj carinikov, midva in mlajši nizozemski par z avtomobilom. Po vsej verjetnosti sta bila že nekaj časa na meji, kajti fant je izgledal obupan, prav tako njegovo dekle. Cariniki so pri tem nekoliko hipijevskem paru nekaj iskali na vse pretege. V glavnem so ju, po moje, malo maltretirali, med tem pa se na mejo pripelje nek možakar, ki je imel na avto priklopljeno tovorno prikolico. Carinik malo pogleda pod cerado prikolice in pomigne temu Bolgaru, da ima prosto pot, onadva reveža pa če vedno na odstavnem pasu. Nama se ni nihče posvetil, vsekakor pa sta mi ostala v spominu ta dva tujca z obupanimi izrazi na obrazu. Prva izkušnja v Bolgariji je za nama, takoj za tem pa naju čaka naslednja. Ker sem si zamislil krajšo pot in sva imela za ta dan že dosti vožnje sva jo usekala po bližnjici. Namesto 60 km jih bo 40, ki pa se niso in niso končali. Po slabši cesti še nisem vozil, levo in desno pa slika, ki je nakazovala na Bolgarijo, na siromašno temačno deželo za železno zaveso. Seveda je bil ta prvi vtis popolnoma napačen. Končno po tej, po svoje zelo zanimivi poti, prispeva v Belogradčik. Nastanitev v B&B, parkirava motor in lačna. Lastnica pove, da pri njih večerje ni, da pa je v mestu dobra gostilna pri Ivanu. Pustiva motor na dvorišču, se preoblečeva in peš skozi mesto proti omenjeni gostilni. Ena sama žalost to mesto in ljudje vsi malo gledajo izpod čela. Mesto je bolj kot ne zapuščeno in kar malce turobno. Sprehodiva se do Ivana, pa da vidimo, kaj nama bodo pripravili za najin današnji glavni obrok. Na terasi nama prijazni natakar postreže z hrano in pijačo. Vse dobro in poceni, za morebitne dodatne želje, pa nama pustijo na mizi tipkalo, s katerim jih lahko prikličeš v vsakem trenutku. Malce dezinficirava, pojeva, spijeva in plačava ter nazaj do nastanitve. Izjemno lepo urejeno prenočišče, kjer sva se spočila. 3.dan 480 km Belogradčik preko prelazov Troyan in Shipke do Arbanasija (BG; Hotel Izvora 2) Zjutraj sva dobila zajtrk za prste obliznit, burek in marmelada. Izkušnje do sedaj so nakazovale na to, da se bomo v Bolgariji malo težje sporazumevali in imel sem občutek, kot da nehote nočejo vsega povedat. Zakaj že smo se podali skozi Belogradčik? Ker so v tem SZ delu Bolgarije izredno lepe skale ob obrobju mesta in je to ena od večjih znamenitosti Bolgarije. Zanimivi balvani in izredno čista narava in ne moreš verjet, da so ceste postale kar naenkrat zelo dobre. Mit o temačni deželi se počasi razblinja. Vse lepše in bolj prijazno je in to se je začelo že prejšnji dan v gostilni in prenočišču. Vreme solidno, temperatura prava, narava pa čudovita. V planu potovanja večja mesta niso bila predvidena, pravzaprav je bilo mišljeno, da se jih na široko izogneva. Tako je možno narediti malo več kilometrov na dan, ob enem uživati v vožnji in panorami in se v solidnem času prestaviti iz zahodnega dela Bolgarije na vzhod. In kot je prvih nekaj kilometrov ob vstopu kazalo na razsuto stanje bolgarskih cest, tako se je to razblinilo z vsakim naslednjim kilometrom. Presenetljivo dobre ceste, dovolj široke, promet soliden, posamezni odseki pa neverjetni. Severni del Bolgarije je absolutno primeren za motoriranje. Od Belogradčika, preko Montane in Bolgarskega Izvora čez prvi prelazu Troyan, ki se nahaja v osrednjem nacionalnem parku Bolgarije. Cesta pa še kar prva liga. Preko prelaza, kjer je malo zahladilo sva se spustila po južni strani proti Karlovu. Kakor je bilo v hribih malo hladno je bilo potem v dolini kar precej vroče. Nekako sva na pol poti tega dne in imava še en prelaz pred seboj. Mogoče bi bilo potrebno malo pohitet, vendar se v tem delu velika polja vrtnic, ki jih je potrebno ovohat, saj Bolgarija slovi po izdelkih iz vrtnic. Sledi še ena kava in pred nama je še en od malo večjih prelazov. Ta dan je dan premika preko cele države in tako nama ne preostane drugega, kot čez prelaz Šipka na sever in proti mestu Veliko Trnovo. Malce utrujena v mestu Arbanassi najdeva prenočišče Hotel Izvora 2. Simpatičen majhen kraj si ogledava sproti med iskanjem gostilne. Motor sva pustila pred hotelom in kot se je izkazalo že ne vem kolikokrat, bi moral natočit gorivo ob koncu dneva, ne pa, bom že jutri. Večerjo sva pojedla v družbi lokalnega psa, ki je zvesto stražil najino pojedino. Tako glavna jed kot tudi sladica in seveda obvezna procedura pred tem si zasluži vse pohvale. Kot sva se že navadila je tako hrana kot pijača okusna in vse skupaj relativno poceni. V hotelu, kjer so sicer iskali prazno sobo, so bili prijazni. Kasneje sva ugotovila, da malce blefirajo, saj sva bila ena redkih gostov. Tako, kot je bilo v Belogradčiku vse super, je tudi tukaj v Arbanasiju. Privoščil sem si celo kopanje v bazenu, ki je bil takrat samo moj. Soba je bila opremljena vrhunsko, motor pa parkiran pred recepcijo na očeh kamere in receptorke. 4.dan 380 km Arbanasi preko Varne do Zlatnih peskov preko meje v Romunijo do Eforie Nord (BG-RU; Hotel Evia) Zjutraj greva na zajtrk, ki je vključen v ceni. Zajtrkovalnica je na sosednjem vrtu, kjer nama postrežejo z zelenjavo, kruhom, marmelado, maslom in salamo. Vse super, ampak kako naj to prežvečim, če ni zraven nobene tekočine. Še danes ne razumem, kako to da nisva mogla dobiti kave, čaja, soka ali vsaj vode. Verjetno spet en od nesporazumov. Pred nama še zadnji del poti do Črnega morja. Kot omenjeno je bilo tankanje predvideno ob poti saj je bilo do tu bencinskih črpalk dovolj. Nivo goriva pravi še 30 km, pumpe pa nikjer, tako da nadaljujem vožnjo v špar programu. Klementina še ne ve. Nivo goriva kaže črtico, kar pomeni 0 km in tako še naslednjih 20 km. Z glavne ceste ne grem in vztrajam, bo že za naslednjim ovinkom pumpa. Ni je. Ok pa gremo, do kamor bo šlo in kot naročeno na vrhu hriba črpalka. Najraje bi nalil kopasto, in srečen kot otrok plačam preko 19 litrov. Rešeno, in sedaj po avtocesti do Varne in skozi to res lepo mesto proti obali. Prevozila sva praktično celo severno Bolgarijo in moram izreči same pohvale. Pozitivno presenečen . Tukaj sva. Črno morje je mogoče res malce temnejše ni pa črno. Odgovor sem dobil in ker sva že tukaj se sprehodiva ob obali, namočiva noge v Črnem morju na plažah Zlatnih peskov, spijeva zasluženo pivo in obrneva proti severu. Preko bolgarsko romunske meje na obalni cesti vstopiva v Romunijo. Klementino malce skrbi saj je slika popolnoma spremenjena. Nekaj zapleta na meji, vendar gre. Ne moreš falit, to je Romunija, kar pa se kasneje zopet izkaže, kot še eden od stereotipov. V mesto Eforie Nord najdeva hotel Evia. Super hotel z urejenimi sobami, ki bi mu jaz dal sedem zvezdic. Motor parkiram v garažo, ki to ravno ni, je pa na varnem za ograjo hotela. Podava se na krajši sprehod po mestu in ob obali ter nato večerja na vrtu po ustaljenih navadah. 5.dan 480 km Eforie Nord skozi Bukarešto do Sinae (grad Peleš) in v Bran (grad) do Fagaraša (RU; Hotel Bulvard) Sva na skrajnem vzhodu Romunije ob Črnem morju. Tu je potrebno obrnit proti zahodu in nazaj domov. Če sva rabila štiri dni do sem in morava biti v treh dneh nazaj, bo treba malo pohitet. Morava še videt Transilvanijo in bil bi greh ne prevozit vsaj enega od dveh znamenitih prelazov Romunije. Od Črnega morja do Bukarešte ravno, sva na avtocesti, ki je za motoriste brezplačna in to traja. Nekje vmes voziva preko fascinantnega mostu preko Donave in ob tej dolgi ravni avtocesti ves čas spremljava neizmerno prostrana polja in na stotine vetrnih elektrarn. Dogovoriva se, da je smiselno zapeljati se skozi Bukarešto, ki se mu reče tudi Mali Pariz. Promet v mestu je zelo gost in če nama Zumo ne bi pomagal bi bila še tam. V Bukarešti si ogledava od daleč parlament ali vladno palačo ter avenijo po vzoru francoske arhitekture in kakor hitro se le da naprej proti centralnemu delu Romunije – Transilvaniji. Opaziva že prve telekomunikacijske povezave in neverjetno urejeno zmedo kablov. Tega se ne da drugače opisat. Nekaj avtoceste, ki je popolnoma prazna in prispeva na območje grozovito temačne dežele, ki to seveda ni. Malce drugače je sicer ponoči, vendar čez dan ni panike, saj vampirji in volkovi spijo oziroma čakajo svojo nočno priložnost. Zapeljeva se do gradu Peleš, ki je zame eden lepših gradov. Spominja bolj na cerkev, vendarle to ni. Je relativno nova zgradba s pomožnimi objekti, ki si jih je dal zgraditi eden od kraljev te dežele. Ta predel je tudi obrobje južnih Krpatov, ki ponujajo nekaj lepših prelazov. Spijeva kavo in se sprehodiva, občudujeva naravo in grad, ki je v večini grajen iz lesa. Pred gradom gneča, tako da si notranjosti gradu ne ogledava, pogledava pa si okolico. Ker naju čas nekoliko preganja se izogneva Brašovu po južni strani in se zapeljeva do mesteca Bran. Tu nama tik pred mestom nasproti pride krava, ki gre seveda po svojem pasu popolnoma suvereno. Zanimivo. V Branu je po nekih informacijah grad grofa Drakule, ki je vsekakor vreden ogleda. Opremo pustiva v recepciji in se vzpneva do tega manjšega gradu na vrhu hriba, si ogledava notranjost in panoramo ter si nato v mestecu privoščiva malo boljšo malico in kozarec vina. Paše vino, paše hrana ampak v mestu kjer je Drakula doma ne bova spala. Zanimivi so sprehajalci oziroma obiskovalci te turistične destinacije in sploh je mestece prijetno, ampak do večera je še daleč in cesta naju vabi naprej. Ostane nama še preostanek dneva in če hočeva jutri prečkati Krpate, je bolje da se še malo zapeljeva vsaj do Fagaraša. Tankala bova pa jutri. V centru najdeva prijeten hotel Bulvard, motor parkirava pred hotelo in na vrtni terasi naročiva sladico. Dobim dva krova s pol kile borovnic in smetane, kar izgleda bolj kot glavni obrok. Malce dvomljivo gledam to goro hrane, nakar mi natakarica reče »It jor men«. Malo sem rabil, da sem razumel pomen njenih besed, vseeno pa mi mora pomagati moja draga sopotnica. V mestu nabaviva še potrebščine za naslednji dan, saj naju čaka Transalpina in dolga pot do Srbije. 6.dan 680 km Fagaraš, Sibiu (skozi center) Sebeš in Transalpina do Đerdapa in v Beograd (Ru-SRB; Hotel Sky - ima garažo) Tako. Jutri morava bit doma, pred nama pa en najlepših delov poti. Tankala nisva včeraj, bova pa takoj ko prideva na obrobje mesta. Par km pred črpalko naju policija preusmeri na stransko cesto, saj je bila na glavni cesti huda prometna nesreča. Itak smo spet tam. 40 kilometrski obvoz, nivo goriva na nuli ampak, kaj hočeš, ni druge kot naprej. Zopet v zadnjem trenutku natočiva kopasto in se v nadaljevanju skozi res lepa mesta podava skozi Sebeš in nazaj na jug. Prelaz Transfagarašan je po informacijah, ki sva jih dobila včeraj v mestu Bran, po vsej verjetnosti zaprt. Zopet poleg relativno dobre ceste občudujeva romunsko predvidevanje za nadaljnji razvoj telekomunikacije. Imajo namreč ogromne količine kablov pripravljenih za naslednji priklop, kar sicer zopet ne razumem, je pa zanimivo. Klementina je navdušena nad urejenostjo mest, kar razblini še zadnje stereotipne predstave o Romuniji, kar je malce drugače sicer na južni strani te svetovne ceste. Transilvanski gozdovi, ki jim ni konca in kraja. Romunija ima vsega v presežkih. Polja, vetrne elektrarne, gozdovi in kabli na telegrafarcah. Da ne govorim o cesti. Transalpina, ki sva jo napadla s severne strani, ni v začetki nič kaj posebnega, ko pa se dvigne in poda v gozdove proti vrhu planote, pa je top. Malo se je pooblačilo, malenkost zapihalo in porosilo, ampak asfalt drži in užitek je neizmeren. Srečava nekaj motoristov na vrhu in na poti, ni pa gneče in kot bi mignil sva preko. Pred nama je naslednji cilj, Đerdap. Vroče, gneča na cesti in ko prispeva do hidroelektrarne Đerdap imava dovolj. Prečkava romunsko srbsko mejo in se od Donavi ustaviva na čevape in hladno pivo. Malce traja, sva pa edina v tej mali gostilnici, ki ima tudi wifi. Ko se najeva in odžejava ter tudi malce spočijeva ugotoviva, da še ni tako pozno. Nimava posebnega plana in ker svo v časovni stiski, skleneva da obiščeva še eno prestolnico balkanskih držav. Odpejleva še teh nekaj več kot 200 km in prispeva v Beograd. To je tudi zaključek najinega potovanja. Poiščeva si sobo v hotelu Sky, ki je popolnoma nov in sva verjetno ena izmed prvih obiskovalcev. Motor v garaži poleg pregrešno dobrih avtomobilov. Greva na ogled Kalemegdana in Terazij. Naslednji dan tranzit do doma. 7.dan 520 km iz Beograda domov (SRB-SLO) Zjutraj po zajtrku na motor in skoraj brez pavze do doma. Ta dan tranzit, ki ni omembe vreden. Predstave o krajih, ki jih nisi še nikoli obiskal so večkrat lahko zmotne. Potrebno se je podati na pot in na lastni koži in s svojimi očmi spoznati svet okoli sebe. Balkan ima krasne pokrajine, dobre ceste, izvrstno hrano, zanimivo arhitekturo in verjetno bi se našlo še kaj. Na poti do Črnega morja sva v sedmih dneh prevozila 3500 km in dnevno v povprečju porabila 100 evrov (all inclusive). In še to Črno morje ni črno. Stroški (v evrih): Cestnina 15,00 bencin 205,00 nočitve (6) 270,00 hrana in ostalo 200,00

Tudi na dnevniku je bilo. Pa ne samo na italijanski, tudi na avstrijski meji.

Stari se je mal "zašaltu" ?...

tudi jas po brežiški obćini tri dni ,samo 250 km,vendar strogo po občini.