Dvorana slavnih

NA KONEC SVETA - JUŽNA AMERIKA 2020 Počasi umira, kdor postane suženj navad, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom. Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe … kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem. (Pablo Neruda: Živi za danes - odlomek) Po tridesetletnem jamranju nad tem, da pozimi ne morem dobiti dopusta, so se mi na račun minulega dela odprla vrata do februarske svobode. Odločitev o potovanju na južno poloblo, ki ima v tem času poletje, je bila hitra. Prehitela je vse ostale dolgo zaželene in nikoli izvedene ... Zakaj na konec sveta? Nekatere turistično zanimive točke, ki jih seveda ne najbolj natančno jemljemo za nekakšne konce, sva že obiskala, v Južni Ameriki pa še nisva bila. Cesta na jugu Argentine se konča z napisom Fin del Mundo, Ushuaia pa se kot najjužnejše mesto na svetu ponaša tudi s slovesom konca sveta. Oboje je sicer sporno, saj južneje še obstajajo naselja, a po svoji velikosti in številu prebivalcev ne dosegajo statusa mest. Do Ushuaie vodi tudi železnica, ki je danes turistična znamenitost poimenovana Tren del Fin del Mundo. Midva pa sva si želela ustvariti lastno predstavo o koncu sveta. Zakaj v Čile? Čile ima osupljivo in izredno raznoliko naravo; slovi po čudovitih prostranstvih Ognjene zemlje, divji in cvetoči Patagoniji, po Atacami - najbolj suhi in vroči puščavi na svetu, po aktivnih in ugaslih vulkanih in celo po pingvinih. Zbrani osnovni podatki o Čilu Republika Čile je dolga in ozka obmorska država ob obali Južne Amerike med Tihim oceanom (ali Pacifikom) na zahodu in Andi na vzhodu. Na severu meji s Perujem in Bolivijo, na vzhodu z Argentino, na jugu z Atlantskim, na jugozahodu pa s Tihim oceanom. Ima 6.435 km obale. Podnebje je zmerno, puščavsko na severu, mediteransko v srednjih deželah, na jugu pa sveže in vlažno. Ob obali ležijo nizka gorovja, rodovitno območje je v osrednji dolini, na vzhodu pa so visoka gorovja – Andi. Najvišja točka je Nevado Ojos. Čile ima približno 19 milijonov prebivalcev, glavno mesto je Santiago de Chile, uradni jezik je španščina, valuta pa je čilski peso. Predsednik je Sebastian Pinera. Glavna naravna bogastva so baker, les, železova ruda, nitrati, žlahtne kovine, molibden in vodna energija. Najbolj razširjene naravne katastrofe v Čilu so hudi potresi, izbruhi vulkanov in cunamiji. Razširjeno krčenje gozdov in rudarstvo ogrožata naravne vire, ogroža jih tudi onesnaževanje zraka in vode v industrijskih območjih. Več kot tri četrtine prebivalcev živi v mestih. Najgosteje naseljena je Čilska dolina, veleposestniki pa imajo 70% zemlje. V Čilu se srečujejo različne etnične skupine. Večina so potomci evropskih priseljencev, ki so prišli sem konec 19. in v začetku 20. stoletja (Nemci, Francozi, Angleži, Irci, Poljaki, Italijani, Španci, Rusi, Hrvati in drugi (celo nekaj Slovencev). Največ je mesticev – potomcev evropskih belih priseljencev in ameriških staroselcev Indijancev, Indijancev je samo še 10%. V 2. polovici 19. stoletja se je naselilo tudi 4000 nemških družin, ki so si skrčile do takrat nedotaknjene gozdove in začele razvijati poljedelstvo in živinorejo. PRIPRAVE Naročanje zemljevidov (Reise Know-How), servis motorja, priprava opreme in hitri tečaj španščine. Servis motorja - serviserju (Selmar Celje) sem zagrozil, da bo ob morebitnih težavah z motorjem pripotoval za mano na lastne stroške. Ko sem na dan privlekel rumeno plastenko, na kateri je pisalo Bardahl in trdil, da je to najboljše olje (olje moje mladosti), sem tudi ugotovil, da tega izdelka vzhodno od prelaza Hrušica nihče ne pozna. Le kje ljudje živijo (pa takrat še ni bilo potovanje omejeno na občinske meje). Olje je bilo sponzorsko darilo (Avtostil z Rakeka) in niti na misel mi ni prišlo, da ga ne bi uporabil. (Serviserji ne vedo ali pa nočejo vedeti, kaj je dobro). Gume - normalno je, da so jeseni na motorju izrabljene gume. Pri vulkanizerju Tomažu (pred enim letom je tudi on s kolegi prepotoval podobno pot) sem naročil nove TKC 70. Časa ni bilo veliko, skladišča gum prazna (čudno, zakaj so sploh skladišča). S Poljske so grozili, da bodo vsak čas prišli po motor, da ga spakirajo na barko. Tako mi ni preostalo nič drugega, kot da doma pogledam malo po garaži. Namontiramo TKC 80, konec koncev je na poti predvideno cca 1500 km makadama. Tomaž svetuje, naj vseeno vzamem rezervne gume s sabo. (Oni so imeli probleme in so v Argentini drago plačali novo gumo.) Meni tistih par kilogramov dodatne teže na motorju pri potovanju ne predstavlja problema, kvečjemu mi rezervne gume lahko pomagajo kot dodatna zaščita motorja in sebe. Medtem, ko se je Miro ukvarjal z motorjem, sem imela dovolj časa, da sem opravila par osnovnih lekcij španščine. Med pripravljeno opremo se je vrinila tudi naša Mumi, ki se je delala, kot da je ena izmed torb, da bi se lažje infiltrirala in neopazno odpotovala. Ob razkrinkanju je bila žalostna, oči so govorile - jaz bi tudi šla, vzemita me s sabo! Motor je bil pripravljen, oprema naložena, kombi pred vrati. In odpeljali so ga ... In ko je bil motor z vso opremo in rezervnima gumama vred že sredi oceana, ko so bile kupljene letalske karte; ko se začne odštevanje tednov do odhoda; začneva resneje spremljati poročanje o nemirih v Čilu. Mirni protesti preko milijon ljudi so prerasli v vandalske pohode, razbijanje, požiganje; na ulicah je vojska! Povod naj bi bilo na prvi pogled malenkostno povišanje cen vožnje s podzemno železnico, ki pa je bilo kaplja čez rob nakopičenemu nezadovoljstvu ljudi. Vzroki za to pa so nezadovoljstvo z življenjskim standardom, slabe zdravstvene usluge v privatnem in državnem sektorju, nizke pokojnine, drago izobraževanje; eno leto študija stane povprečno 5000 evrov – za večino postaja študij nedostopen ali pa se morajo čezmerno zadolžiti. Še najbolj zgovoren pa je podatek, da ima 1% najbogatejših v rokah približno 30% bogastva države. Poenostavljeno rečeno so nemiri zaradi družbene neenakosti in velikega prepada med revnimi in bogatimi. Decembra 2019 so bila zaradi razmer v Čilu državljanom Slovenije izdana Splošna opozorila vladnega urada. Povzetek Splošnih opozoril Zaradi protestov prihaja do incidentov in motenj potovanj v mestih. Obstajajo poročila o obsežnejših protestih v nekaterih predelih mest Punta Arenas, Santiago, Viña del Mar, Arica, Puerto Montt, Valparaiso, Antofagasta in Iquique. Prihaja tudi do cestnih zapor in barikad v okolici Santiaga na večjih cestah in mestnih vpadnicah. V skladu s čilskim pravom se lahko tuje državljane, ki obiskujejo ali živijo v Čilu, deportira zaradi sodelovanja v protestih in demonstracijah. Vsa javna prevozna sredstva v Santiagu de Chile – vključno s podzemno železnico in avtobusi delujejo v omejenem obsegu. Javni prevoz lahko deluje v omejenem obsegu tudi v drugih mestih po državi. Nekatere banke, nakupovalni centri, lekarne in supermarketi obratujejo s skrajšanim delovnim časom. Še vedno lahko prihaja do zamud in odpovedi notranjih in mednarodnih poletov, zato se o statusu vašega poleta pred odhodom pozanimajte pri svoji letalski družbi. Če potujete na letališče, se pred potovanjem posvetujte s prevoznim podjetjem in si zagotovite dodaten čas za pot. Nekateri kopenski mejni prehodi med Čilom in sosednjimi državami Argentino, Bolivijo in Perujem so trenutno ponoči zaprti. Če nameravate prečkati katerokoli kopensko mejno točko, se pred potovanjem posvetujte s pristojnimi organi. S sabo ne nosite večjih količin denarja, dragega nakita ali dragih ur. Ob vsej žalosti ob prebiranju opozoril in priporočil Miro ugotovi, da vsaj z zadnjim priporočilom res ne bo problemov, saj ure nima (in je nikoli ni imel! …tako in drugače …), dragega nakita nimava, kakšnih večjih količin denarja pa tudi ne. Na novo leto, mesec pred nameravanim odhodom, se soglasno odločiva - če bo ostalo samo pri opozorilih glede (ne)varnosti, bova šla. Januar se je iztekal, imeli smo poslovilno zabavo z domačimi (hruševskimi) motoristi in pridruženimi notranjskimi motoekstremisti … malo črnega humorja - za vsak slučaj; če se ne vrneva in ne bo tradicionalnega sprejema, naj bo vsaj poslovilna zabava. Zabava je več kot uspela (mijauuuu), dobila pa sva tudi toliko uporabnih daril, da bi lahko potovanje podaljšala najmanj za mesec dni, če ne bi bil problem dopust. Morava se vrniti, da skupaj uničimo te zaloge! Ob slovesu je Miro slavnostno izjavil: »Če ne bo pilotiral bivši vojaški pilot, se vidimo!« V petek zjutraj sem se peljala v službo in razmišljala, če sva še kaj pozabila; popoldan imava let … v tem trenutku je na cesto skočila srna. Podzavestno sem tako zabremzala, da se je avto na mestu ustavil! Šlo je za las, imela sem srečo. So pa vse mape poletele z zadnjih sedežev in roke so se mi tresle še ves dan. To sem povedala Mirotu šele na letalu, da ne bi razmišljala, da je polet nevaren. Vse je lahko nevarno, vse je relativno. 1. dan Hrušica - Benetke - Rim (31. januar 2020) Popoldan naju je Nina peljala v Benetke. Na letališču sva sedela kot kup nesreče, ne pa kot vesela popotnika. Grizla so naju podzavestna stalna vprašanja, če ne bi bilo mogoče bolje, da ne greva, ali je nevarno, ali je neodgovorno, kako je z demonstracijami v Čilu, kaj, če se kaj zgodi … Nina ni vedela, ali naj naju tolaži ali naj se jezi. Rekla je, da nisva normalna, da se obnašava, kot da bi šla prvič od doma. Pametno je zaključila, da bo parkirnina dražja kot letalska karta, zato ona gre, midva pa naj nehava fantazirati. Poslovili smo se. Midva s težkim srcem. Iz Benetk sva letela v Rim. Letališča so bila napol prazna, nikjer ni bilo običajne gneče. Vzdušje ni bilo evforično. Kupila sva le vodo in čokolado za prvo silo. Brez prve dopustniške pijače sva šla na letalo za Santiago in Miro se je prepričal, da pilot ni bivši vojaški pilot. (Po njegovi statistiki so le-ti zaradi specifične vojaške vzgoje najmanj zanesljivi.) Zaradi sreče s pilotom je lažje prenesel dejstvo, da stevardese niso mlade; v prepričanju, da ne bo zamudil nič atraktivnega, je po polnoči celo zaspal (beri smrčal). Ko sem ga videla tako pomirjenega, sem zasmrčala še sama. Seveda je bil spanec bolj mučenje na obroke - malo prostora, malo zraku. S svojimi kratkimi nogami sem seveda lažje preživela noč na letalu kot normalni moški. 2. dan Rim - Santiago Po napol neprespani noči pa je bilo kmalu vse hudo pozabljeno, saj sva se zbudila v sončen dan nad Andi, prekritimi s snegom. Odprla sva čokolado, preko katere sva spoznala celo soseda na letalu – prvega Čilenca, kot je sam rekel. Simpatični gospod je ugibal, od kod sva, a najin jezik mu je bil uganka. Po omembi Slovenije se je nasmehnil in povedal, da je že bil v Ljubljani in na Bledu, da je Slovenija lepa. Midva pa greva za en mesec po Čilu in Argentini, v San Antoniu že čaka motor in Miro je naštel glavne postaje s svojega zemljevida … Zmajal je z glavo. Verjetno se mu nisva zdela prepričljiva, prav nič motoristom podobna, pa še prestara za take avanture. Ta dva sta pa res ravno prava za na motor?! Pristanek je bil tako eleganten, da smo vsi zaploskali pilotu. Gospod Čilenec nama je povedal še par podatkov o Čilu. Potem je vsakemu dal bankovec za 1000 čilskih pesov. Rekel je, da je to simbolno - za srečo, da je vrednost zanemarljiva (manj kot 1 evro) in naj paziva nase. In ko se stemni, naj bo motor v garaži, midva pa v sobi in naj nikar ne poskusiva hoditi po temi okrog! Niti s taksijem! Ponoči nikamor! Prepovedano! To je trikrat ponovil. Imeli smo samo ročno prtljago in smo hiteli proti izhodu. Slovo. Komaj navežeš stik s človekom, pa se že poslavljaš. Poletje v Santiagu, pri nas pa zima – tudi v Munchnu, kjer dela je zima – izvedela sva, da že dolgo živi v Nemčiji in dela za neko mešano firmo. V Čile prihaja le na obiske. Tudi on rad potuje. Ko bo imel čas, bo šel na potovanje v Mongolijo. Fascinira ga Džingiskan. Molčeči Miro pobrska po telefonu in najde fotografijo z Džingiskanovim spomenikom, pod njegovo mogočno glavo pa midva, dva pregreta, razmršena motorista. Pa vidva res potujeta z motorjem?! Nasmejemo se. Mongolija je čudovita, srečno. Srečno pot. In med objemom še enkrat: PO TEMI NIKAMOR! OBLJUBITA! Obljubiva. Potem sva stala v vrsti za tujce in jaz sem posojala svoj kemični svinčnik mladeničem Evropejcem. Mladi imajo vse v elektronski obliki in zastarelih pripomočkov ne prenašajo okrog. Formular pa je treba izpolniti … Miro je rekel, da sem smešna in stara, da mi bo kdo še svinčnik ukradel. Nič zato, pa naj si ga zatakne, saj veš, da imam vedno najmanj štiri s sabo. Pa so mi ga vrnili in celo hvala so rekli! Ja, ni vse v elektronski obliki, včasih tudi klasika prav pride. V menjalnici sva zamenjala dolarje za čilske pese, se v mislih zahvalila Tomažu za ustne informacije, dr. Speedu in Menihu za pisne informacije in se kasneje še večkrat spomnila nanje, ko sva hodila mimo zaprtih bank in vrst pred bankomati; ko kartic niso sprejemali, ko terminali niso delali in ko kartice niso prijemale. Pred izhodom iz letališke stavbe, sva (kakšno naključje!) v množici čakajočih zagledala Krzysztofa - direktorja firme Advfactory, ki je poskrbela za prevoz motorja čez ocean. Povedal je, da čaka obiske iz Evrope, da bodo nekaj časa skupaj potovali po Braziliji. Rekel je, da na najini načrtovani poti ni kakšnih posebnosti, razen delov slabega makadama in nevarnega vetra, ki pogosto razsaja na jugu celine. V primeru napovedi hudega vetra nama je svetoval, naj z vožnjo po določenih predelih raje kakšen dan počakava. Srečno vožnjo nam in vam in vsem! Z letališča sva se z avtobusom odpeljala v center Santiaga. Vozovnice so poceni (približno 5 evrov za dve osebi), avtobusi pa udobni in še preveč klimatizirani. Le Miro je godrnjal – Zdaj pa še avtobus, nazadnje sem se vozil z avtobusom leta entaužentdevetstoosemdeset, ker je bilo z mopedom do Dubrovnika predaleč, motorja pa še nisem imel. Zdaj pa avtobus … Skozi okno gledam podobe predmestja, tudi brezdomce, šotore na zelenicah in veliko taksijev in avtobusov, zamrežena pritličja in ograje, ograje … Izstopiva in se usedeva v prvi park. Temperaturni šok – poletje! Obsediva kot dve popipsani muhi. Najraje bi zadremala. Pa zmaga racionalna odločitev, da greva najprej nekam na kavo in vodo, potem pa v hotel, pod tuš … V glavi mi šumi, Miro pravi, da zato, ker je prazna. Čez nekaj časa prizna, da šumi tudi njemu, a to je seveda zaradi letala, časovnih pasov, avtobusa, vročine … Postaja živahnejše, a postaje podzemne so še vedno zaprte, zaprti so lokali, s pregradami so zaprte nekatere stranske ulice, ponekod so pregrade med cestnimi pasovi; in v naslednji zaprti ulici so demonstracije. (V opozorilih sva prebrala, da se lahko tuje državljane, ki sodelujejo v demonstracijah deportira. To, da bi naju lahko poslali domov, preden sploh prideva do motorja, bi bila res ironija. Zato nisva razmišljala o raziskovalnem novinarstvu in fotografiranju s kraja dogajanja. Z domačega kavča se to mogoče zdi strahopetno.) Zamujala sva zgodovinske dogodke, ki so se odvijali dobesedno čez cesto. Zavestno sva se jim izogibala. Hitro mimo! Potuhnila sva se v prvi odprt lokal. In spila prvo dopustniško pivo. (Tiste vodene kave in vodene vode, ki sta bili prva pijača v Santiagu, ni bilo vredno fotografirati, pa še račun je bil enkrat višji kot za avtobus!) V iskanju sence in hladu sva zavila še v edino cerkev, ki je bila na najini poti odprta. Tu se mi je zazdelo, da so podatki o religiji res zgolj statistični podatki … Zahvale, predvsem pa prošnje so praktično nalepljene ali napisane kar na zid … Srečala sva eno samo žensko, ki je sedela pred Žalostno Materjo Božjo! (Približno 66 % prebivalcev je katolikov.) Muzej ob cerkvi je bil zaprt, na drugi strani se je bohotil hotel Corona, Sexshop je bil odprt. V ulici, kjer sva imela rezervacijo, je bilo ministrstvo za okolje in prostor, povsod pa tudi sledi protestov. Za 35 dolarjev sva dobila apartma (Plaza Paris) z dvema sobama, dvema kopalnicama, kuhinjo in jedilnico. Vsega tega seveda nisva potrebovala, a bilo je v centru in ceneje kot kaj manjšega. Z drugega nadstropja se je odpiral pogled na prazno ulico. Po osnovnih higienskih ukrepih, litru vode in urici popoldanskega dremeža sva šla na ogled mesta, ki pa sva ga hitro zaključila. Začetek je bil še obetaven, cvetoči kaktusi in oleandri. A vse preveč ograj, policije in vojske nama ni vzbujalo občutka varnosti. Prej obratno. Kdo tu koga ali kaj čuva in zakaj?! Samo par korakov stran se ti zazdi, da nisi v istem mestu. Istočasno se spomniva na Filipa F., nekoč divjega motorista, zdaj umirjenega tenisača. Asociacija s pozdravi! Povsod samo beton in steklo, nikjer kotička za človeka. Edini lokal, ki ga odkrijeva, je zaprt! Še pes si misli svoje. Greva nazaj, za vogalom je spet drugačna slika. Na drugi strani je park, v bližini pa odprt lokal! Oči si oddahnejo. Miro je dehidriran, sama pa potrebujem nekaj močnega za razkužilo in naročim konjak. Natakar me je sicer dvakrat vprašal, če bom tudi kokakolo zraven, pa sem obakrat odklonila. Prinesel mi je naročeno in to resno dozo. Ne vem, če v Čilu običajno tako strežejo konjak, ker ga zaradi kroničnega pomanjkanja časa nisem več naročala. Ta je bil dober in ni mi bilo žal, da sem dvakrat zavrnila kokakolo. Samo okus bi si pokvarila. Med kratkim odklopom je na vrata že trkala misel, da po temi ne smeva hoditi okrog. Tema pa pride vedno prezgodaj. Najhitreje, če si v lokalu ali na motorju. Težko sva se odlepila s stolov, a je bilo treba … Šla sva proti hotelu in naključno odkrila trgovino z živili, ki je bila odprta. Pogledala sva cene osnovnih živil in ugotovila, da so kar primerljive z našimi - mleko, jajca, vino, žgane pijače; pa še instant juhe, omake in raznorazni pripravki (imeli so celo takega za meso na mongolski način), skrinje pa polne empanadosov z različnimi polnili. Žgane pijače so v trgovini cenejše kot pri nas. Seveda nisva imela časa … Kupila pa sva jajca, ker je gospod motorist načrtoval zajtrk. Kdo bi si upal ugovarjati, saj bo minil še en cel dan brez motorja, če bo seveda vse šlo po načrtih. Tako nevelemestno in tudi nekulturno sva dan v Santiagu zaključila kot dva navadna potrošnika. V košarico sem - poleg motoristično izbranih jajc - na lastno odgovornost dala še maslo in instant kavo. Jajca! 3. dan Santiago - Valparaiso Nedeljsko jutro v Santiagu je bilo mirno. Po motorističnih jajcih in kavi sva pospravila in šla. Ulice iz centra proti avtobusni postaji so bile prazne in opustele, pritličja dobesedno zabarikadirana; zamrežena okna, spuščene rolete, celo zavarjena železna vrata, kopičenje ključavnic, stebričkov in zaščitnih vezanih plošč. Napisi, gesla in protestne izjave niso izbirali podlage, z grafiti so zaznamovana ministrstva, banke, javne ustanove, cerkve, spomeniki in navadne fasade, ki so jih dosegle jezne roke. Razbita stekla povedo še več. Bar Santiago je zaprt, zaprte so postaje podzemne. Na avtobusni postaji je bilo živahno, očitno veliko ljudi uporablja javni prevoz. Sicer sem stala v vrsti, a šlo je hitro in kupila sem vozovnici za Valparaiso. Peroni so pregledno označeni, prav tako avtobusi, sedeži so oštevilčeni, klima dela, celo tako zares, da sva oblekla jopiče. Posnetki, narejeni z avtobusa niso dobri, ko jih je videl Miro se je jezil, a sam ni naredil nobenega, ker mu grejo avtobusi itak na živce (taksiji pa še bolj). Po predmestju si oči oddahnejo ob prvih trtah, v ozadju so griči, potem pa kar nekaj kilometrov gozda oz. ostankov evkaliptusov in borovcev, ki jih je decembra 2019 prizadel požar. Požar se je iz okoliških gozdov razširil proti mestu in uničil približno 120 hiš. Evakuirati so morali več četrti. Ogenj je zajel najmanj sto hektarjev površin. Več kot četrtina prebivalcev mesta je bila brez elektrike. (Novice sem prebirala decembra, ko sva se odločala o potovanju.) Sledijo novogradnje, montažne hiše … predmestje Valparaisa. Mesto na prvi pogled deluje pestro in živahno. Z avtobusne postaje se prebijava čez tržnico proti pristanišču. Valparaiso je eno večjih mest v Čilu (ok. 300. 000 prebivalcev) in glavno čilsko pristanišče ob Tihem oceanu. Leži na številnih gričih. Staro središče mesta z zgodovinskimi hišami, strmimi ulicami, stopnicami in vzpenjačami je na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. Glavne industrijske panoge Valparaisa so turizem, kultura, ladijski promet in tovorni promet. Severno od mesta je tudi naftna rafinerija. Značilnosti mesta so tirne vzpenjače, grafiti, novoletni ognjemet, pisana arhitektura, tu je nekaj let živel tudi Nobelov nagrajenec za literaturo Pablo Neruda. Odločiva se, da bova šla peš, saj ni vroče. Od tržnice dalje so ulice prazne. Približno 50 mednarodnih ladij za križarjenja se ustavi v Valparaísu med 4-mesečnim čilskim poletjem. Da je mesto polno turistov in zabave, letos ne drži. Namesto turističnega vrveža so letos ulice preplavili protestniki. Sledovi so vidni povsod. Nekaj ljudi je bilo le na bolšjem sejmu. Vzpenjača Pešačenje povzroča lakoto in žejo (ki ju sicer motoristi ne občutijo, če so na motorju …). V eni izmed ulic sta bila odprta dva lokala. Po M. teoriji, da je hrana bolj sveža, kjer je gneča, sva izbrala enega izmed dveh. Počasi se je začelo vračati življenje tudi motoristu, ki se po Čilu vozi z avtobusi in pešači. Začel je teoretizirati o prostorninskih merah … toliko morskih sadežev pa bi v Karlobagu imeli najmanj za deset porcij … Potem sva šla do pristanišča in levo v hrib. Pristanišče je največje in najmodernejše na Tihem oceanu. Pristaniški promet (po podatkih izpred 5 let) ima 11 milijonov ton tovora, več kot milijon kontejnerjev in več kot 85. 000 potnikov na leto. Z oceana je prijetno pihljalo, a le redki so uživali ob in v vodi. Povzpela sva se po stopnicah za evakuacijo pred cunamijem. Valparaiso je potresno območje, potrese pa običajno spremljajo cunamiji. Za sabo sem slišala godrnjanje – ma kdo bi ušel cunamiju, večina Čilencev se premika še počasneje od mene – glej ti te detajle, a ti sploh vidiš, kaj tu manjka?! Poglej to mesto … Ta zastranitev je seveda služila počitku in umirjanju dihanja. Potem sva rinila naprej v hrib. Kamorkoli greš v Valparaisu (razen po obalni cesti) je hrib. Tudi v vodnikih piše - Zgrajen na desetinah strmih pobočij s pogledom na Tihi ocean, ima Valparaiso labirint ulic in tlakovanih uličic in poti, ki predstavljajo bogato arhitekturno in kulturno dediščino. Pisana arhitektura, grafiti in rastlinstvo dajeta mestu poseben čar. Turistov pa letos kljub temu ni. Pripešačila sva do vile Čiračara, kjer sva bila zmenjena še preden so v Valparaisu pristaniški delavci stavkali in še preden so preusmerili ladjo z dragocenim tovorom v San Antonio … In zdaj sva tu, kjer so, upava, dokumenti za motor, da bova jutri zjutraj (z mojstrom za zvezo) lahko šla v San Antonio po motor. Čilenec Enzo, mojster za čilensko administracijo in carino, in njegova žena Martina imata v leseni vili pribežališče za najavljene in tudi za zgubljene motoriste, skrbita pa tudi za nekaj psov in mačk. Kamen, ki se je odvalil od motorističnega srca, ko je motorist izvedel, da je z dokumenti vse v redu in da jutri v ponedeljek v pristanišču delajo, bi lahko povzročil pravi cunami, če bi se odkotalil po klancu navzdol … Enzo je ponudil pivo, z balkona se je videlo mesto, videl se je ocean in zavel je svež vetrc. Pred večerom sva šla še na sprehod. Po drugi strani hriba navzdol do oceana in tudi nazaj – peš! V zalivu so domačini in galebi uživali v poznem nedeljskem popoldnevu. V zahajajočem soncu sva se s plastenko vode vrnila do vile in pozvonila. Pred spanjem je motorist (ki se vozi z avtobusom in pešači) zgroženo ugotovil, da sva tega dne prehodila skoraj 20 km. (Pa kaj ti ne veš, da bi mene lahko kap!)

Vsem mojim MOTO prjatlom: Prvih par kilometrov v izi, okej? Res, da smo bili 2 meseca brez, ampak brez pameti divjat tud ni treba od nule. COVID19 je lahko nevaren, CESTA PA ŠE BOLJ. En pogreb smo že imeli v kratkem, res nebi rad še enega.

Pa sva šla.....izven občine...u planine ......

So me prepričal,pa smo šli...

Koncno malo dalsa fura :D lj - idrija - ng - divaca - lj

Ni ga Tak se pa študenta moj kolega dela

zakaj pa logiko iščeš

Slovenija, od kod lepote tvoje:

Raje počakaj, ker "terasa" s kavo bo naslednji teden.

Danes sem se javil da grem do čebelnjaka pogledat če je vse pod kontrolo, panji na mestu, ali je spet medved polomil spet vse. Ce je kak doktor ali znanstvenik iz bliznjega vzhoda se naselil ... daily routine. Kar v redu, da je bilo malo dežja, da se prah poleže.

Danes sem se SAM spravil v slabo voljo. Ajd, grem sam zamenjat zadnji gumo, če zmore Nitous to sred vukojebine, bom jest to na domačem dvorišču kamot . JO ! Tastara Maxxis ne in ne gre dol, probam tisto foro z motorsko taco(tak ko v videu za Darkside), ženin 200 kilski BMW ni bil dost težek; zgleda da dela ta fora sam z 280 kilskim GeeSom. Ajd, po eni uri snamem dol gumo, nova mitaska gre razmeroma hiter gor, a kurba se ne uleže. Pumpam 4 bare, spustim, namažem z žajfnco, napumpam na 5 barov, pozabim noter vtaknat ventilček, še enkrat napumpam, ne in ne. Naj povem, da sem pumpal na navadno kolesarsko pumpo. Jebat ga, naložim felgo u karjolo, do soseda vulkanizerja. Pri 6 barih in z dodatkom olja se kurba uleže. In da zaključim dolgo predavanje: delo, ki Nitrosu vzame 15 minut, sem sam rabil 4 ure. In, za koji kurac jest tovorim v motorju dva monirajzla, flike, bombice če ga ni boga, ki bi sredi vukojebine dol dobu mitasko. Amen!

Čakam prjatla! On pa išče vinjeto ?

kaže boljš kot zgleda men že cel dopoudan foun neki zvoni....vprašanja so pa naslednja: kdaj kje

...žabarji ?... ...ne bo skos dežja no...

https://maribor24.si/slovenija/vrtce-in-sole-bodo-postopoma-odprli-18-maja Tu pa ni neke logike, vrtec in prva triada so otroci, ki imajo najslabšo higieno in so največji prenašalci.

eh pa glih sem si obcinski moped kupil.

Nedavna raziskava je pokazala, da ženske, ki imajo prekomerno težo, živijo dlje kot moški, ki to omenijo.

Mi smo prpravlen..

Tko, dans mami naročim naj mi gre v Lidla po 2 steaka. Tam so mi bili do sedaj daleč najboljši. Itak, kot vedno nardi po svoje. Gre v špar in kupi nekaj neuležanega ? No, vsaj mislil sem tako. Ko me pokliče in pove kje je kupila in kaj je kupila, se mi itak stemni pred očmi, pa še v neko marinado ga je dal.... ajde, sej bomo tut to pojedl. Ji je pa rekel, če bo slučajno žilav, pridi v nedeljo nazaj, ti vrnem denar. Ja glej, v življenju nisem bolj mehkega steaka pojedel. V ustih se je stopil ko puter! Fukjeno do amena ? Če bo kdo kupoval, Spar, Ledja-Rostbif... pa se v akciji so, 14.90 eur/kg ?

Logika je, da morajo starši v službo in mora nekdo poskrbeti za otroke (z zdravstvenega vidika imaš pa čisto prav) . lp

Tomahawk; meso od …….. (raje ne povem) Okus neverjeten; občutek grozen Še malo dodamo klasike.

Zdaj, ko smo svobodni, bo pa cel maj dež

Ajd ne sekiraj se, jaz v nedeljo s kolesom v gmajno, nisem imel defekta na terenu že nekaj cajta, ko naenkrat psssssssss, ma ni panike imam jaz vse, rezervno zračnico, montirače, flike, adapter za ventil, ni da ni..............................................................................................................................................samo jebena pumpa je pa doma a ne

Zmagal smo..

Danes sem od doma "odskakljal" ob 7.30 in na zunanjem termometru je bilo 9 oC.

...nehaj klicat hudiča noooo ?

Gospod doktor, moj mož govori med spanjem. Dovolite mu, da govori podnevi, pa bo nehal.

Jutri pa gaaaaasaaa ?

Za 4 urce, pol pa per. ?

dej ne kukudaki baba smotana,toj slikan pri frendu v zdornih pirnčah,grrrrr

Od kje s to skopiral? .....

Pa še to. Vsi privoščljivi, ko kak "propeler" obstane. Ja tudi "kraljica" ni imuna. Pri 48Kkm... Razsulo ležaj v zadnjem kolesu.

Za cca 18 jurjev € je skuril samo bencina pa gume, servis... Ne rabiš samo časa rabiš tudi "čas". ReifenMitas E07 V, E07+ H 173 916 196 432 22 516 02.10.2018 Tudi njemu je Mitaska držala 22Kkm, zato sem pa računal, da mu kuri cca 5,5L/100km Sicer ima pa "Hanss" kar pedantno opisano vse okoli kilometrov in servisiranja.

fočk, tralalalaaa

zatu pa ni prava LJ ubica bi še nekak šlo. V glavnem za vse paranoike, prvi dan sproščenih občin, pa kup motorjev na cesti. včasi to lubejzen preveč agresivno izkaže

NO, saj veš kaj mislim....rožice, pa čebelce, pa metuljčKI ....

Lastniki bmflou Prikolica je nepremičnina, če jo imaš v kakšnem kampu oziroma imaš kakšno pogodbo, da jo imaš v kampu

Vrtci najprej, res da je pri njih packarija, ampak je pri njih tudi manj nevarnosti za okužbo/zaplet, ni res? Prav tako so (smo) verjetno starši večinoma mlajši in glede tega ni problema. Zaradi mene lahko tudi vzgojiteljice nad 40 (oz. kjer je meja za večji riziko) ostanejo še malo doma. Vsekakor pa se potem ne družit s starejšimi... Moje menje, tudi jaz komaj čakam da se odprejo, pa ne zaradi tega ker nisem rad z otroki ampak ker je naporno hendlat delo in varstvo (popoldan/med vikendi prazniki moram nadoknadit).

na uradni strani ima klx 250 (2019) 22konjev...euro 3...očitno je prej mel več

Evo, kam gremo jutr?

Da ti tocneje odgovorim na vprasanje. Danes sem se zal peljal par kilometrov po glavni cesti. 400km ima sedaj ze, ogret je bil dobro, tako da sem malo odprl plin. 100km/h po stevcu se pelje v redu, nic ne wobbla, obrati niso pretirano visoki v sesti prestavi. Ne vem kako bi bilo na daljse razdalje, ampak mislim da cisto OK.

Jaz sem bil dol v ponedeljek,z potnim nalogom podjetja in ni bilo nobenih zapletov ne na meji ne z karanteno

Za 100 km sem vstavil , in ker samo en očitno ni zalegel, sem danes dodal še dva ... Danes sem si dežno vetrovko moral obleči že v Podrateji, in ker sem takšen kakršen sem, si vetrovke nisem oblekel samo za vožnjo nazaj domov. Ker sem si vetrovko oblekel kakšno minuto ali dve prepozno, bom sedaj nekaj dni "na kavču", ker je bilo moje kolesarsko oblačilo, podoblačila in predvsem obutev vseeno tako mokra, da se je "mokrota cedila od mene" vso pot od vhoda v hišo do kabine za prhanje ...

stara in nova ljubezen....

Evo tut jest mal ventile prepihal dons. Mi je od prejsnga leta pr km mankal, da bi obrnu 20000km, nikakor mi ni ratal, tako da sm dons nadoknadil. Ossiacher Tauernstraße, Gerlitzen(Neugarten Almseehütte), windische höhe, Hermagor, Stranig( sm hotu u hribe it, pa so v polnem teku z spravljanjem hlodovine in sm obrnu) Windische höhe, Spital an der Drau, in nazaj domov. Prva runda za letos in rit me boli za popizdit _4241231.ORF _4241232.ORF

350 je bila oranžna 250 pa neka zelena ,ki je meni bila prov grda barva. Sam pa sem imel 350 in ne bom pozabil,ko sem jo po ravnini nateral po ravnini pol ko je bila že ulafana mašina. In mi je na sprednjem kolesu utrgalo fentilček. Ko sem začel zgubljati hitrost bolj me je treslo in začel sem skakat iz enga konca motorja na drugi konc, in tako vse dokler nisem prišel z motorjem na drugo stran ceste,kjer sem se tudi ustavil. A če pomislim,da bi takrat nekdo se nasproti pripeljal bi lahko bilo hudo. Tako,da sem še imel kar srečo.