Dvorana slavnih

Vtisi so..na koncu mokri k mš

Običajno smo se okoli 1. maja klatili po južnih krajih EU in Balkana, danes pa še okoli Triglavskega parka ne moreš! Vsi prelazi zahodno razen Vršiča so kjuzo! Od Kobarida dalje je občasno rahlo rosilo. V dolini Trente in čez Vršič nisva srečala prevoznega sredstva. Do Jasne v Kr. Gori je bila cesta samo za naju in dva srnjaka (mogoče sta bila celo par, ker sta jo skupaj pobrisala v gmajno)

7. dan Hornopiren - Villa Amengual Zjutraj naju je presenetilo lepo vreme. Voda je bila mirna, trajekt zasidran, kapitan pripravljen, motorist pa s čistimi čevlji in z umazanim motorjem. Na trajektu sta bila dva motorja. Pri Čilencih je očitno Africa Twin zelo priljubljena. Plovba je mirno minila. Potniki so jedli, pili in pospravili za sabo. Pogovarjala sva se z domačim motoristom. Izvedela sva za vremensko napoved, za odseke makadama in dobila sva nasvete iz prve roke. Do prve črpalke bomo vozili skupaj, on gre potem levo, midva pa samo naprej. Na začetku smo pojedli nekaj prahu, ker so se avtomobilisti v koloni zbirali za trajekt, potem pa se je razkadilo in smo samo občasno naleteli na kak avto. To zna seveda biti nevarno, ker si vsak misli, da je praktično sam na cesti, v tem trenutku pa se gotovo nekdo pojavi. Makadam, bujna vegetacija, dva motorja in občasno kak stroj. Imela sem sicer prepoved fotografirati vsak grm; seveda se prepovedi nisem držala. Kaj pa naj bi počela?! Včasih smo se približali vodi, podlaga je bila na trenutke boljša, na trenutke slabša, prevozili smo celo odsek lepega asfalta. Na gradbišču pred črpalko smo se poslovili. Srečno! Prvo naselje je delovalo kot izumrlo. Nobenega človeka nikjer. Cesta je bila prazna, asfalt nov, vreme bo še malo zdržalo, čeprav je napoved mokra. Skozi prazno dolino regije Los Lagos so bile posejane redke, a zanimive hiše. V daljavi so se videli pobeljeni vrhovi gora. Na tej ravnici sva srečala motorista iz Texasa. Imel je veliko prtljage in veliko časa, verjetno se je tudi že krepko aklimatiziral. Kasneje sva naletela še na dva domača kolesarja. Prišla sva na področje plazu. Moralo je biti grozljivo. Posledice še odstranjujejo. Postavili so že nove električne drogove. Potem si misliš, da je že mimo, pa se razkrije še hujše razdejanje. Cesto in nekaj hiš je dobesedno odneslo. In za naslednjim ovinkom je, kot da se ne bi nič zgodilo. Idilična pokrajina, ki spominja na domačo dolino Trente. Le dež na robu mi ni nič kaj všeč. Preblizu! Na črpalki je M. še malo preveril kovčke. Makadam dela svoje … Jasno nama je postalo, da bo treba obleči dežne kombinezone; in da je bil odsek asfalta prelep, da bi trajal … Kljub dežju sva videla veliko lepega in divjega - hribe, ledenike, reke, plazove, bujno rastlinje, živa in mrtva drevesa, koze, ovce, krave … par kolesarjev, štoparjev in dva motorista. (Tisti v avtomobilih ne štejejo.) Bilo je blatno in mokro, na srečo je bilo tudi zelo malo prometa, da sva lahko vijugala po svoje. In kaj bi lahko sploh srečal sredi te divjine, če ne kamiona kokakole! Ironija! Premražena in namočena sva pričofotala do naselja Vila Anangual - tu je M. pametno ugotovil, da bi bilo več kot sto km do naslednjega naselja preveč, ker se že mrači … pa tudi dež ne namerava nehati padati. Poiskala sva zavetje pri prvi hiši z obledelim napisom cabanas. Gospa, ki nama je odprla, me je skozi kuhinjo in dnevno sobo peljala v trgovino, kjer je trgovcu rekla, da bi sobo … ravno je računal, pa je rekel, da bo takoj, samo malo naj počakam … pa je prišel še nekdo, začeli so me spraševati … verjetno se jim je zdela mokra prikazen redka in zanimiva … od kod, kam, kako, zakaj … Trgovec je končal in rekel, da greva. In sva šla skozi trgovino v dnevno sobo, skozi dnevno sobo v kuhinjo, v kuhinji mimo štedilnika po polžastih lesenih stopnicah v nadstropje, po dolgem hodniku … mimo sob do sobice. Na hodniku je bila skupna kopalnica. Nisem razmišljala, tudi če bi računal enkrat ali dvakrat več, bi rekla, da je dobro. In bilo je odlično. Skozi okno se je videlo leseno cerkvico, otroško igrišče in zasnežene gore. Padal je dež in na dvorišču si je v tem dežju čilski kolesar postavil šotor. Ta je pa na slabšem kot midva! V M. se je prebudil spomin – tudi midva sva bila enkrat mlada, se spomniš, kako nama je hudournik pritekel skozi šotor, ja, to je bilo enih petintrideset let nazaj v Španiji, takrat sem imel BMW - ta drugega … saj šotor bi še postavil, ma kam bi z vso to mokro opremo … dobri so ti kolesarji … pa tudi redki so … Nato ga je minila sentimentalnost, poslal me je v trgovino, če bo seveda sploh še odprta, da bo lahko ta čas v miru sortiral stvari. Soba je bila miniaturna, a zlata vredna. V kopalnici je bila vroča voda. Skuhala sem juho, ki se je s čilskim sirom spremenila v gurmansko jed in črni čaj, ki je bil z viskijem še boljši. Kako malo je človeku treba, da je zadovoljen. Odeje so bile tople, po šipah je škrebljal dež in spala sva bolje kot v vseh hotelih. 8. dan Villa Amengual - Puerto Tranquilo Zbudilo naju je lajanje psov in kikirikanje petelinov. Skozi orošeno okno se je prikradel dan. Kolesar se sploh ni prikazal iz šotora. Verjetno je bil premražen in je upal na kakšen sončni žarek, ki bi ga zdramil iz otrplosti. Tudi midva sva upala, a sonce se ni zmenilo za naše želje. Štartati v dežju ni najbolj prijetno, a ne moreš pričakovati, da bo dež nehal padati zaradi tebe. Včasih je dobro že to, da ti ne pada ravno za vrat, ko pakiraš. Poslovila sva se od domačinov in od kraja, ki je doživel že boljše čase. Asfalt, malo ali nič prometa, samo en pešec, pa še ta na štirih nogah; in dež, to še nekako gre. Sredi ničesar sameva prazen kamp. In ko si misliš, da si doživel že vse možne podlage, se pojavi presenečenje. Tlakovci. Megle se začnejo dvigovati, dež pa kar noče nehati. Pokrajina je na trenutke spet povsem slovenska. Nenaden nenapovedan postanek ne more pomeniti nič dobrega. M. pravi, da ima tako orošeno (dvojno) šipco, da nič ne vidi. Začne s servisom in poenostavljeno reši težavo. Vozil bo samo z eno in zvečer naredil generalno … sama v tem času uspem narediti točno dve fotografiji rastlinja. Na tak način ne bova nikamor prišla … (godrnja). Dež preide v pršenje, pokažejo se delčki modrega neba in zasneženih hribov. Razen osamljenih kmetij in redkih čred goveda ni nikjer ničesar. Sredi ničesar pa je lahko delo na cesti. In zastoj. Sledi spust v dolino, še malo blata, obvoz zaradi gradnje mostu, naselje Coyhaique in črpalka. Presenetijo vrtnice in sivka; v dveh dneh dežja in gozda človek kar pozabi, da je tu poletje. In kar naenkrat je tu več avtomobilov in stavb, kot sva jih videla v dveh dneh. Coyhaique je turističen kraj in izhodišče za pohodnike in smučarje. Od tu do Puente Tranquila je še 230 kilometrov, vmes pa ni kakšnih turističnih kapacitet; samo par kmetij. Sledi spet spust in še ena zelena dolina. Še dobro, da nimava časa, M. bi gotovo zavil do smučišča. Montažne novogradnje na desnem bregu v tej pokrajini delujejo vesoljsko … stvar okusa. Zagledam prvo lamo, odkar sva v Južni Ameriki. Sledi delo na cesti in počasna vožnja čez planoto, dokler se ne pojavi nov asfalt. Novi so tudi nasadi iglavcev; s turkiznim ovojem so zavarovane majhne sadike. Slapovi se končajo v deročih potokih, okoliške gore so sveže pobeljene. Tu je Patagonija res taka, kot jo prikazujejo v turističnih prospektih. In po dežju je užitek v soncu, v pogledih in na cesti. Na tako lepih ovinkih ga težko prepričam za postanek. Zaleže šele argument, da moram fotografirati (čudovit) motor v tem čudovitem okolju. Niti čelade ni snel … na tak način ne bova nikamor prišla … pa je bilo kot v raju! Sredi najlepšega vijuganja pa ročno in strojno … pa od kje so se ravno zdaj ti vzeli, kaj niso mogli počakat en dan … Samo čez klanček mu je bilo že žal, da jih ni več. Zato pa je bil spet bio eko makadam! A za ožino se je pogled odprl v čudovito ledeniško dolino. Ob takem pogledu pozabiš na odskakovanje in prah. In ko prebereš, da je do Puerto Tranquila samo še 81 km, ti še ta podatek polepša dan. Ura je pol štirih, tam bova v najslabšem primeru recimo ob pol šestih in lahko bova šla na ogled Catedrales de Marmol (Marmorne Katedrale) – ene izmed najpomembnejših turističnih znamenitosti Patagonije. Bilo je čudovito, dokler … nisva prišla do zapore zaradi dela na cesti. Tu smo obstali ne glede na prevozna sredstva. Obstali smo za tri ure! Načrtovani dve urici za sto kilometrov makadama sta se spremenili v pet ur. Ljudje so mirno čakali, nihče se ni razburjal, otroci so se lovili, veliko žensk je v miru kadilo … (Na tak način ne bova nikamor prišla!) Sprehodila sva se in v miru pomalicala, celo kavo sva popila. Ni vse tako slabo, kot zgleda … Ko so odprli cesto, je začelo rahlo deževati, kar ni bilo tako slabo. Včasih te huje ubija prah kot dež. Vozili smo se mimo Bosque muerto de Aysen - Mrtvega gozda Aysena. (Leta 1971 je prišlo do izbruha vulkana Hudson. Kopičenje pepela pred izbruhom je povzročilo odmik toka reke Ibanez. Center za raziskave ekosistemov v Patagoniji piše, da so bila drevesa poplavljena, ne da bi lahko korenine oksigenirale. Po desetih letih menda lahko tudi kaj ponovno oživi. Vseh teh teorij nisem preštudirala.) To se mi je zdel po domače povedano zamočvirjen predel z mrtvimi drevesi. Sledila so poplavljena polja z nanosi materiala, ki so ga reke privalile s hribov. Vozili smo se tudi po tudi po blatu, na koncu poti pa skozi prah. Pestro. Dolino so obdajali zasneženi vrhovi, megle so se dvigale in dež je pršil, dokler se ni naveličal. Pred Puerto Tranquilom se je zjasnilo. Z zahajajočim soncem sva prišla do asfalta in naselja, še prej sva pri prvi agenciji preverila, kako je z ogledi. Večernih nimajo (pa bi bili čudoviti), zjutraj pa pred deveto uro ne začnejo. Ustavila sva se v prvem hotelu, ki sicer ni bil poceni, a motor je bil parkiran med hotelsko kuhinjo in hotelsko hiško. Ekspresno sva se odpravila na sprehod v čudovit večer. Za urejanje frizur bi bilo škoda časa. Odločila sva se, da greva zjutraj na vodeni ogled, kupila sva karte in šla celo na večerjo. (Še M. je pozabil godrnjati, da na tak način ne bova nikamor prišla.) Po večerji je poservisiral šipco. Potem je študiral zemljevid - kako od tu ob jezeru do Argentine in po Argentini … skrtačil je čevlje in obleke, da bova jutri lažja za par kil čilskega prahu; in da bova spet lažje nabirala čilski prah (vse do argentinskega asfalta). A ti sploh veš, kako zgledajo motoristi, ki tega vsaj malo sproti ne naredijo?! Vem. (Ne vem pa, kako je z zavorno tekočino, vprašati si pa tudi ne upam.) 9. dan Puerto Tranquilo (Čile) - Bajo Caracoles (Argentina) Jutro je bilo mrzlo, a lepo. Naravni rezervat je bil pogreznjen še v spanje. M. je prepričeval čilsko muco za en portret. Nikjer ni bilo nikogar. Bila sva točna. Jezero je bilo mirno. Čakala sva pred zaprto agencijo, kjer sva prejšnji večer kupila karte za ogled Marmornih Katedral. Pridružila se nama je še čilska družina, pokazali smo si karte in ure in zmigovali z rameni. Po desetih minutah je nekdo le prišel, povedal nam je, kam moramo iti. (On je šel na čaj.) Čilski družini je naročil, naj pazi še na naju! Pa smo šli malo peš do zgornjega pristanišča in čez dvajset minut smo dočakali tudi naš čoln, našo vodičko in štart. Ledeniško jezero General Carrera je (po Titicaci) drugo največje jezero v Južni Ameriki. Del pripada Čilu, del Argentini. Njegova smaragdno-zelena barva spominja na barvo reke Soče. Na obali tega jezera so ene najbolj znanih naravnih skulptur, ki so nastale zaradi erozije vode. Različne mineralne tvorbe so iz kalcijevega karbonata – marmorja in so pretežno bele barve, vidni pa so tudi modri in roza odtenki. Tvorbe so kot nekakšne kaverne, v poletnem času, ko je gladina jezera nižja, se v notranjost nekaterih lahko zapelje s čolnom. Imenujejo jih pravi čudež narave, najbolj znane imajo še svoja posebna imena. Svetloba in voda s svojo igro ustvarjata nenavadne odseve. Lepo je. In potem smo šli nazaj proti izhodišču. Nabralo se je že kar nekaj čolnov, kanujev in kajakov in podoba naravnih znamenitosti s kopico turistov je bila bistveno drugačna. Takole smo kvarili podobo narave. Voznik čolna je razumel slovensko, zato je dal gas. Vrnili smo se v turistično destinacijo. Na srečo je za dostop do teh znamenitosti iz obeh smeri par sto kilometrov makadama, zato je tu še malo miru. Letošnjo turistično sezono pa so izjemno redki tuji gosti, zato je miru še več. Tu so delčki s poti do hotela. M. je po poti razmišljal, da bi vodičko lahko peljal na ogled Postojnske jame … Takoj sem bila za, jaz bi ostala tu, tistih nekaj izrazov za različne skulpture bi že naštudirala, da bi jo zamenjala. Na tem področju je več kot 5 milijard ton marmorja, bom že kako … samo še njo moraš prepričati … a misliš, da ima rada makadam brez postankov ... Večina je še spala, midva pa sva spakirala (na vodičko je pozabil ali pa je samo omenjal ni več) in šla sva naprej po makadamu proti Argentini. Izvozi za posamezne kmetije so redki, še redkeje srečaš človeka na cesti. Vse je lepo - z izjemo makadama. Glede na prvotni plan imava velik zaostanek, a na zemljevidu se kljub temu vsaj malo vidi, da ne stojiva ravno na mestu. Saj bi šla hitreje, a ob taki podlagi in ob taki količini prometnih znakov ne bi bilo zdravo. A je možno še kaj slabšega, se je spraševal M., ko je po slabem makadamu pred sabo zagledal dobro blato. Cesta se je vila po robu, vila sva se tudi midva. Pa saj sva vsaj približno vedela, kaj naju čaka. Pogledi nazaj, vstran in naprej so bili čudoviti, makadam pa kot makadam. Na drugi strani se je pokrajina spremenila v puščavsko. Tudi rastlinje je bilo kar naenkrat drugačno. Kot bi se na drugi strani ožine odpiral drug svet. Še zadnji pogled nazaj, pred nama je Argentina. Za prehod meje sva potrebovala malo več kot pol ure. Imajo pa urade vsak na svoji strani, vmes pa kak kilometer praznine. A R G E N T I N A ! (konec 1. dela)

Dopoldanski vtis ... popoldanski vtis je bil po dreku spet.

Vtisi so bežanje v dež ? 5 min prišla domov pred nalivom. Jutri naprej proti... Soči... Upam, da ne bo spet tako muhasto vreme.

Dobro si to sestavilsedaj ko pogledam nazaj,se mi zdi,da ni nekaj posebnega,v bistvo rabiš samo ČAS,nekaj dinarčkov?in čim manj komplicirati,posebaj pri načrtovanju poti,ker na koncu bolj malo štima,od tistega,kar si si zamislil...kaj bi ti razlagal,boš začutil?ko v glavi naredi KLIK,takrat veš,da je pravi cajt?

Iz mesta Leh,sem nadaljeval pot na sever,do mesta Skuru.V načrtu,sem imel še malo bolj severno,ampak so mi odsvetovali,zaradi varnosti. GH015552.MP4 GH015553.MP4 GH015554.MP4 GH015555.MP4 GH015555.MP4 GH015556.MP4 Spanje je bilo zastonj,pod pogojem,da si večerjal in imel zajtrk.Na koncu,sem imel obilno večerjo,in ostal brez zajtrka,ker začnejo okrog 10 ,in mi je bilo prepozno... Tukaj sem se zavil proti jezeru Pangong.Cesta do jezera je super,edino pot,katera gre ob jezeru je v slabem stanju,brez prometa ampak čudovita pokrajina GH015559.MP4 GH015561.MP4 GH015562.MP4 Jezero Pangong pot ob jezeru GH015564.MP4 GH015567.MP4 VID_20190905_141659.mp4

NA KONEC SVETA - JUŽNA AMERIKA 2020 Počasi umira, kdor postane suženj navad, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom. Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe … kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem. (Pablo Neruda: Živi za danes - odlomek) Po tridesetletnem jamranju nad tem, da pozimi ne morem dobiti dopusta, so se mi na račun minulega dela odprla vrata do februarske svobode. Odločitev o potovanju na južno poloblo, ki ima v tem času poletje, je bila hitra. Prehitela je vse ostale dolgo zaželene in nikoli izvedene ... Zakaj na konec sveta? Nekatere turistično zanimive točke, ki jih seveda ne najbolj natančno jemljemo za nekakšne konce, sva že obiskala, v Južni Ameriki pa še nisva bila. Cesta na jugu Argentine se konča z napisom Fin del Mundo, Ushuaia pa se kot najjužnejše mesto na svetu ponaša tudi s slovesom konca sveta. Oboje je sicer sporno, saj južneje še obstajajo naselja, a po svoji velikosti in številu prebivalcev ne dosegajo statusa mest. Do Ushuaie vodi tudi železnica, ki je danes turistična znamenitost poimenovana Tren del Fin del Mundo. Midva pa sva si želela ustvariti lastno predstavo o koncu sveta. Zakaj v Čile? Čile ima osupljivo in izredno raznoliko naravo; slovi po čudovitih prostranstvih Ognjene zemlje, divji in cvetoči Patagoniji, po Atacami - najbolj suhi in vroči puščavi na svetu, po aktivnih in ugaslih vulkanih in celo po pingvinih. Zbrani osnovni podatki o Čilu Republika Čile je dolga in ozka obmorska država ob obali Južne Amerike med Tihim oceanom (ali Pacifikom) na zahodu in Andi na vzhodu. Na severu meji s Perujem in Bolivijo, na vzhodu z Argentino, na jugu z Atlantskim, na jugozahodu pa s Tihim oceanom. Ima 6.435 km obale. Podnebje je zmerno, puščavsko na severu, mediteransko v srednjih deželah, na jugu pa sveže in vlažno. Ob obali ležijo nizka gorovja, rodovitno območje je v osrednji dolini, na vzhodu pa so visoka gorovja – Andi. Najvišja točka je Nevado Ojos. Čile ima približno 19 milijonov prebivalcev, glavno mesto je Santiago de Chile, uradni jezik je španščina, valuta pa je čilski peso. Predsednik je Sebastian Pinera. Glavna naravna bogastva so baker, les, železova ruda, nitrati, žlahtne kovine, molibden in vodna energija. Najbolj razširjene naravne katastrofe v Čilu so hudi potresi, izbruhi vulkanov in cunamiji. Razširjeno krčenje gozdov in rudarstvo ogrožata naravne vire, ogroža jih tudi onesnaževanje zraka in vode v industrijskih območjih. Več kot tri četrtine prebivalcev živi v mestih. Najgosteje naseljena je Čilska dolina, veleposestniki pa imajo 70% zemlje. V Čilu se srečujejo različne etnične skupine. Večina so potomci evropskih priseljencev, ki so prišli sem konec 19. in v začetku 20. stoletja (Nemci, Francozi, Angleži, Irci, Poljaki, Italijani, Španci, Rusi, Hrvati in drugi (celo nekaj Slovencev). Največ je mesticev – potomcev evropskih belih priseljencev in ameriških staroselcev Indijancev, Indijancev je samo še 10%. V 2. polovici 19. stoletja se je naselilo tudi 4000 nemških družin, ki so si skrčile do takrat nedotaknjene gozdove in začele razvijati poljedelstvo in živinorejo. PRIPRAVE Naročanje zemljevidov (Reise Know-How), servis motorja, priprava opreme in hitri tečaj španščine. Servis motorja - serviserju (Selmar Celje) sem zagrozil, da bo ob morebitnih težavah z motorjem pripotoval za mano na lastne stroške. Ko sem na dan privlekel rumeno plastenko, na kateri je pisalo Bardahl in trdil, da je to najboljše olje (olje moje mladosti), sem tudi ugotovil, da tega izdelka vzhodno od prelaza Hrušica nihče ne pozna. Le kje ljudje živijo (pa takrat še ni bilo potovanje omejeno na občinske meje). Olje je bilo sponzorsko darilo (Avtostil z Rakeka) in niti na misel mi ni prišlo, da ga ne bi uporabil. (Serviserji ne vedo ali pa nočejo vedeti, kaj je dobro). Gume - normalno je, da so jeseni na motorju izrabljene gume. Pri vulkanizerju Tomažu (pred enim letom je tudi on s kolegi prepotoval podobno pot) sem naročil nove TKC 70. Časa ni bilo veliko, skladišča gum prazna (čudno, zakaj so sploh skladišča). S Poljske so grozili, da bodo vsak čas prišli po motor, da ga spakirajo na barko. Tako mi ni preostalo nič drugega, kot da doma pogledam malo po garaži. Namontiramo TKC 80, konec koncev je na poti predvideno cca 1500 km makadama. Tomaž svetuje, naj vseeno vzamem rezervne gume s sabo. (Oni so imeli probleme in so v Argentini drago plačali novo gumo.) Meni tistih par kilogramov dodatne teže na motorju pri potovanju ne predstavlja problema, kvečjemu mi rezervne gume lahko pomagajo kot dodatna zaščita motorja in sebe. Medtem, ko se je Miro ukvarjal z motorjem, sem imela dovolj časa, da sem opravila par osnovnih lekcij španščine. Med pripravljeno opremo se je vrinila tudi naša Mumi, ki se je delala, kot da je ena izmed torb, da bi se lažje infiltrirala in neopazno odpotovala. Ob razkrinkanju je bila žalostna, oči so govorile - jaz bi tudi šla, vzemita me s sabo! Motor je bil pripravljen, oprema naložena, kombi pred vrati. In odpeljali so ga ... In ko je bil motor z vso opremo in rezervnima gumama vred že sredi oceana, ko so bile kupljene letalske karte; ko se začne odštevanje tednov do odhoda; začneva resneje spremljati poročanje o nemirih v Čilu. Mirni protesti preko milijon ljudi so prerasli v vandalske pohode, razbijanje, požiganje; na ulicah je vojska! Povod naj bi bilo na prvi pogled malenkostno povišanje cen vožnje s podzemno železnico, ki pa je bilo kaplja čez rob nakopičenemu nezadovoljstvu ljudi. Vzroki za to pa so nezadovoljstvo z življenjskim standardom, slabe zdravstvene usluge v privatnem in državnem sektorju, nizke pokojnine, drago izobraževanje; eno leto študija stane povprečno 5000 evrov – za večino postaja študij nedostopen ali pa se morajo čezmerno zadolžiti. Še najbolj zgovoren pa je podatek, da ima 1% najbogatejših v rokah približno 30% bogastva države. Poenostavljeno rečeno so nemiri zaradi družbene neenakosti in velikega prepada med revnimi in bogatimi. Decembra 2019 so bila zaradi razmer v Čilu državljanom Slovenije izdana Splošna opozorila vladnega urada. Povzetek Splošnih opozoril Zaradi protestov prihaja do incidentov in motenj potovanj v mestih. Obstajajo poročila o obsežnejših protestih v nekaterih predelih mest Punta Arenas, Santiago, Viña del Mar, Arica, Puerto Montt, Valparaiso, Antofagasta in Iquique. Prihaja tudi do cestnih zapor in barikad v okolici Santiaga na večjih cestah in mestnih vpadnicah. V skladu s čilskim pravom se lahko tuje državljane, ki obiskujejo ali živijo v Čilu, deportira zaradi sodelovanja v protestih in demonstracijah. Vsa javna prevozna sredstva v Santiagu de Chile – vključno s podzemno železnico in avtobusi delujejo v omejenem obsegu. Javni prevoz lahko deluje v omejenem obsegu tudi v drugih mestih po državi. Nekatere banke, nakupovalni centri, lekarne in supermarketi obratujejo s skrajšanim delovnim časom. Še vedno lahko prihaja do zamud in odpovedi notranjih in mednarodnih poletov, zato se o statusu vašega poleta pred odhodom pozanimajte pri svoji letalski družbi. Če potujete na letališče, se pred potovanjem posvetujte s prevoznim podjetjem in si zagotovite dodaten čas za pot. Nekateri kopenski mejni prehodi med Čilom in sosednjimi državami Argentino, Bolivijo in Perujem so trenutno ponoči zaprti. Če nameravate prečkati katerokoli kopensko mejno točko, se pred potovanjem posvetujte s pristojnimi organi. S sabo ne nosite večjih količin denarja, dragega nakita ali dragih ur. Ob vsej žalosti ob prebiranju opozoril in priporočil Miro ugotovi, da vsaj z zadnjim priporočilom res ne bo problemov, saj ure nima (in je nikoli ni imel! …tako in drugače …), dragega nakita nimava, kakšnih večjih količin denarja pa tudi ne. Na novo leto, mesec pred nameravanim odhodom, se soglasno odločiva - če bo ostalo samo pri opozorilih glede (ne)varnosti, bova šla. Januar se je iztekal, imeli smo poslovilno zabavo z domačimi (hruševskimi) motoristi in pridruženimi notranjskimi motoekstremisti … malo črnega humorja - za vsak slučaj; če se ne vrneva in ne bo tradicionalnega sprejema, naj bo vsaj poslovilna zabava. Zabava je več kot uspela (mijauuuu), dobila pa sva tudi toliko uporabnih daril, da bi lahko potovanje podaljšala najmanj za mesec dni, če ne bi bil problem dopust. Morava se vrniti, da skupaj uničimo te zaloge! Ob slovesu je Miro slavnostno izjavil: »Če ne bo pilotiral bivši vojaški pilot, se vidimo!« V petek zjutraj sem se peljala v službo in razmišljala, če sva še kaj pozabila; popoldan imava let … v tem trenutku je na cesto skočila srna. Podzavestno sem tako zabremzala, da se je avto na mestu ustavil! Šlo je za las, imela sem srečo. So pa vse mape poletele z zadnjih sedežev in roke so se mi tresle še ves dan. To sem povedala Mirotu šele na letalu, da ne bi razmišljala, da je polet nevaren. Vse je lahko nevarno, vse je relativno. 1. dan Hrušica - Benetke - Rim (31. januar 2020) Popoldan naju je Nina peljala v Benetke. Na letališču sva sedela kot kup nesreče, ne pa kot vesela popotnika. Grizla so naju podzavestna stalna vprašanja, če ne bi bilo mogoče bolje, da ne greva, ali je nevarno, ali je neodgovorno, kako je z demonstracijami v Čilu, kaj, če se kaj zgodi … Nina ni vedela, ali naj naju tolaži ali naj se jezi. Rekla je, da nisva normalna, da se obnašava, kot da bi šla prvič od doma. Pametno je zaključila, da bo parkirnina dražja kot letalska karta, zato ona gre, midva pa naj nehava fantazirati. Poslovili smo se. Midva s težkim srcem. Iz Benetk sva letela v Rim. Letališča so bila napol prazna, nikjer ni bilo običajne gneče. Vzdušje ni bilo evforično. Kupila sva le vodo in čokolado za prvo silo. Brez prve dopustniške pijače sva šla na letalo za Santiago in Miro se je prepričal, da pilot ni bivši vojaški pilot. (Po njegovi statistiki so le-ti zaradi specifične vojaške vzgoje najmanj zanesljivi.) Zaradi sreče s pilotom je lažje prenesel dejstvo, da stevardese niso mlade; v prepričanju, da ne bo zamudil nič atraktivnega, je po polnoči celo zaspal (beri smrčal). Ko sem ga videla tako pomirjenega, sem zasmrčala še sama. Seveda je bil spanec bolj mučenje na obroke - malo prostora, malo zraku. S svojimi kratkimi nogami sem seveda lažje preživela noč na letalu kot normalni moški. 2. dan Rim - Santiago Po napol neprespani noči pa je bilo kmalu vse hudo pozabljeno, saj sva se zbudila v sončen dan nad Andi, prekritimi s snegom. Odprla sva čokolado, preko katere sva spoznala celo soseda na letalu – prvega Čilenca, kot je sam rekel. Simpatični gospod je ugibal, od kod sva, a najin jezik mu je bil uganka. Po omembi Slovenije se je nasmehnil in povedal, da je že bil v Ljubljani in na Bledu, da je Slovenija lepa. Midva pa greva za en mesec po Čilu in Argentini, v San Antoniu že čaka motor in Miro je naštel glavne postaje s svojega zemljevida … Zmajal je z glavo. Verjetno se mu nisva zdela prepričljiva, prav nič motoristom podobna, pa še prestara za take avanture. Ta dva sta pa res ravno prava za na motor?! Pristanek je bil tako eleganten, da smo vsi zaploskali pilotu. Gospod Čilenec nama je povedal še par podatkov o Čilu. Potem je vsakemu dal bankovec za 1000 čilskih pesov. Rekel je, da je to simbolno - za srečo, da je vrednost zanemarljiva (manj kot 1 evro) in naj paziva nase. In ko se stemni, naj bo motor v garaži, midva pa v sobi in naj nikar ne poskusiva hoditi po temi okrog! Niti s taksijem! Ponoči nikamor! Prepovedano! To je trikrat ponovil. Imeli smo samo ročno prtljago in smo hiteli proti izhodu. Slovo. Komaj navežeš stik s človekom, pa se že poslavljaš. Poletje v Santiagu, pri nas pa zima – tudi v Munchnu, kjer dela je zima – izvedela sva, da že dolgo živi v Nemčiji in dela za neko mešano firmo. V Čile prihaja le na obiske. Tudi on rad potuje. Ko bo imel čas, bo šel na potovanje v Mongolijo. Fascinira ga Džingiskan. Molčeči Miro pobrska po telefonu in najde fotografijo z Džingiskanovim spomenikom, pod njegovo mogočno glavo pa midva, dva pregreta, razmršena motorista. Pa vidva res potujeta z motorjem?! Nasmejemo se. Mongolija je čudovita, srečno. Srečno pot. In med objemom še enkrat: PO TEMI NIKAMOR! OBLJUBITA! Obljubiva. Potem sva stala v vrsti za tujce in jaz sem posojala svoj kemični svinčnik mladeničem Evropejcem. Mladi imajo vse v elektronski obliki in zastarelih pripomočkov ne prenašajo okrog. Formular pa je treba izpolniti … Miro je rekel, da sem smešna in stara, da mi bo kdo še svinčnik ukradel. Nič zato, pa naj si ga zatakne, saj veš, da imam vedno najmanj štiri s sabo. Pa so mi ga vrnili in celo hvala so rekli! Ja, ni vse v elektronski obliki, včasih tudi klasika prav pride. V menjalnici sva zamenjala dolarje za čilske pese, se v mislih zahvalila Tomažu za ustne informacije, dr. Speedu in Menihu za pisne informacije in se kasneje še večkrat spomnila nanje, ko sva hodila mimo zaprtih bank in vrst pred bankomati; ko kartic niso sprejemali, ko terminali niso delali in ko kartice niso prijemale. Pred izhodom iz letališke stavbe, sva (kakšno naključje!) v množici čakajočih zagledala Krzysztofa - direktorja firme Advfactory, ki je poskrbela za prevoz motorja čez ocean. Povedal je, da čaka obiske iz Evrope, da bodo nekaj časa skupaj potovali po Braziliji. Rekel je, da na najini načrtovani poti ni kakšnih posebnosti, razen delov slabega makadama in nevarnega vetra, ki pogosto razsaja na jugu celine. V primeru napovedi hudega vetra nama je svetoval, naj z vožnjo po določenih predelih raje kakšen dan počakava. Srečno vožnjo nam in vam in vsem! Z letališča sva se z avtobusom odpeljala v center Santiaga. Vozovnice so poceni (približno 5 evrov za dve osebi), avtobusi pa udobni in še preveč klimatizirani. Le Miro je godrnjal – Zdaj pa še avtobus, nazadnje sem se vozil z avtobusom leta entaužentdevetstoosemdeset, ker je bilo z mopedom do Dubrovnika predaleč, motorja pa še nisem imel. Zdaj pa avtobus … Skozi okno gledam podobe predmestja, tudi brezdomce, šotore na zelenicah in veliko taksijev in avtobusov, zamrežena pritličja in ograje, ograje … Izstopiva in se usedeva v prvi park. Temperaturni šok – poletje! Obsediva kot dve popipsani muhi. Najraje bi zadremala. Pa zmaga racionalna odločitev, da greva najprej nekam na kavo in vodo, potem pa v hotel, pod tuš … V glavi mi šumi, Miro pravi, da zato, ker je prazna. Čez nekaj časa prizna, da šumi tudi njemu, a to je seveda zaradi letala, časovnih pasov, avtobusa, vročine … Postaja živahnejše, a postaje podzemne so še vedno zaprte, zaprti so lokali, s pregradami so zaprte nekatere stranske ulice, ponekod so pregrade med cestnimi pasovi; in v naslednji zaprti ulici so demonstracije. (V opozorilih sva prebrala, da se lahko tuje državljane, ki sodelujejo v demonstracijah deportira. To, da bi naju lahko poslali domov, preden sploh prideva do motorja, bi bila res ironija. Zato nisva razmišljala o raziskovalnem novinarstvu in fotografiranju s kraja dogajanja. Z domačega kavča se to mogoče zdi strahopetno.) Zamujala sva zgodovinske dogodke, ki so se odvijali dobesedno čez cesto. Zavestno sva se jim izogibala. Hitro mimo! Potuhnila sva se v prvi odprt lokal. In spila prvo dopustniško pivo. (Tiste vodene kave in vodene vode, ki sta bili prva pijača v Santiagu, ni bilo vredno fotografirati, pa še račun je bil enkrat višji kot za avtobus!) V iskanju sence in hladu sva zavila še v edino cerkev, ki je bila na najini poti odprta. Tu se mi je zazdelo, da so podatki o religiji res zgolj statistični podatki … Zahvale, predvsem pa prošnje so praktično nalepljene ali napisane kar na zid … Srečala sva eno samo žensko, ki je sedela pred Žalostno Materjo Božjo! (Približno 66 % prebivalcev je katolikov.) Muzej ob cerkvi je bil zaprt, na drugi strani se je bohotil hotel Corona, Sexshop je bil odprt. V ulici, kjer sva imela rezervacijo, je bilo ministrstvo za okolje in prostor, povsod pa tudi sledi protestov. Za 35 dolarjev sva dobila apartma (Plaza Paris) z dvema sobama, dvema kopalnicama, kuhinjo in jedilnico. Vsega tega seveda nisva potrebovala, a bilo je v centru in ceneje kot kaj manjšega. Z drugega nadstropja se je odpiral pogled na prazno ulico. Po osnovnih higienskih ukrepih, litru vode in urici popoldanskega dremeža sva šla na ogled mesta, ki pa sva ga hitro zaključila. Začetek je bil še obetaven, cvetoči kaktusi in oleandri. A vse preveč ograj, policije in vojske nama ni vzbujalo občutka varnosti. Prej obratno. Kdo tu koga ali kaj čuva in zakaj?! Samo par korakov stran se ti zazdi, da nisi v istem mestu. Istočasno se spomniva na Filipa F., nekoč divjega motorista, zdaj umirjenega tenisača. Asociacija s pozdravi! Povsod samo beton in steklo, nikjer kotička za človeka. Edini lokal, ki ga odkrijeva, je zaprt! Še pes si misli svoje. Greva nazaj, za vogalom je spet drugačna slika. Na drugi strani je park, v bližini pa odprt lokal! Oči si oddahnejo. Miro je dehidriran, sama pa potrebujem nekaj močnega za razkužilo in naročim konjak. Natakar me je sicer dvakrat vprašal, če bom tudi kokakolo zraven, pa sem obakrat odklonila. Prinesel mi je naročeno in to resno dozo. Ne vem, če v Čilu običajno tako strežejo konjak, ker ga zaradi kroničnega pomanjkanja časa nisem več naročala. Ta je bil dober in ni mi bilo žal, da sem dvakrat zavrnila kokakolo. Samo okus bi si pokvarila. Med kratkim odklopom je na vrata že trkala misel, da po temi ne smeva hoditi okrog. Tema pa pride vedno prezgodaj. Najhitreje, če si v lokalu ali na motorju. Težko sva se odlepila s stolov, a je bilo treba … Šla sva proti hotelu in naključno odkrila trgovino z živili, ki je bila odprta. Pogledala sva cene osnovnih živil in ugotovila, da so kar primerljive z našimi - mleko, jajca, vino, žgane pijače; pa še instant juhe, omake in raznorazni pripravki (imeli so celo takega za meso na mongolski način), skrinje pa polne empanadosov z različnimi polnili. Žgane pijače so v trgovini cenejše kot pri nas. Seveda nisva imela časa … Kupila pa sva jajca, ker je gospod motorist načrtoval zajtrk. Kdo bi si upal ugovarjati, saj bo minil še en cel dan brez motorja, če bo seveda vse šlo po načrtih. Tako nevelemestno in tudi nekulturno sva dan v Santiagu zaključila kot dva navadna potrošnika. V košarico sem - poleg motoristično izbranih jajc - na lastno odgovornost dala še maslo in instant kavo. Jajca! 3. dan Santiago - Valparaiso Nedeljsko jutro v Santiagu je bilo mirno. Po motorističnih jajcih in kavi sva pospravila in šla. Ulice iz centra proti avtobusni postaji so bile prazne in opustele, pritličja dobesedno zabarikadirana; zamrežena okna, spuščene rolete, celo zavarjena železna vrata, kopičenje ključavnic, stebričkov in zaščitnih vezanih plošč. Napisi, gesla in protestne izjave niso izbirali podlage, z grafiti so zaznamovana ministrstva, banke, javne ustanove, cerkve, spomeniki in navadne fasade, ki so jih dosegle jezne roke. Razbita stekla povedo še več. Bar Santiago je zaprt, zaprte so postaje podzemne. Na avtobusni postaji je bilo živahno, očitno veliko ljudi uporablja javni prevoz. Sicer sem stala v vrsti, a šlo je hitro in kupila sem vozovnici za Valparaiso. Peroni so pregledno označeni, prav tako avtobusi, sedeži so oštevilčeni, klima dela, celo tako zares, da sva oblekla jopiče. Posnetki, narejeni z avtobusa niso dobri, ko jih je videl Miro se je jezil, a sam ni naredil nobenega, ker mu grejo avtobusi itak na živce (taksiji pa še bolj). Po predmestju si oči oddahnejo ob prvih trtah, v ozadju so griči, potem pa kar nekaj kilometrov gozda oz. ostankov evkaliptusov in borovcev, ki jih je decembra 2019 prizadel požar. Požar se je iz okoliških gozdov razširil proti mestu in uničil približno 120 hiš. Evakuirati so morali več četrti. Ogenj je zajel najmanj sto hektarjev površin. Več kot četrtina prebivalcev mesta je bila brez elektrike. (Novice sem prebirala decembra, ko sva se odločala o potovanju.) Sledijo novogradnje, montažne hiše … predmestje Valparaisa. Mesto na prvi pogled deluje pestro in živahno. Z avtobusne postaje se prebijava čez tržnico proti pristanišču. Valparaiso je eno večjih mest v Čilu (ok. 300. 000 prebivalcev) in glavno čilsko pristanišče ob Tihem oceanu. Leži na številnih gričih. Staro središče mesta z zgodovinskimi hišami, strmimi ulicami, stopnicami in vzpenjačami je na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. Glavne industrijske panoge Valparaisa so turizem, kultura, ladijski promet in tovorni promet. Severno od mesta je tudi naftna rafinerija. Značilnosti mesta so tirne vzpenjače, grafiti, novoletni ognjemet, pisana arhitektura, tu je nekaj let živel tudi Nobelov nagrajenec za literaturo Pablo Neruda. Odločiva se, da bova šla peš, saj ni vroče. Od tržnice dalje so ulice prazne. Približno 50 mednarodnih ladij za križarjenja se ustavi v Valparaísu med 4-mesečnim čilskim poletjem. Da je mesto polno turistov in zabave, letos ne drži. Namesto turističnega vrveža so letos ulice preplavili protestniki. Sledovi so vidni povsod. Nekaj ljudi je bilo le na bolšjem sejmu. Vzpenjača Pešačenje povzroča lakoto in žejo (ki ju sicer motoristi ne občutijo, če so na motorju …). V eni izmed ulic sta bila odprta dva lokala. Po M. teoriji, da je hrana bolj sveža, kjer je gneča, sva izbrala enega izmed dveh. Počasi se je začelo vračati življenje tudi motoristu, ki se po Čilu vozi z avtobusi in pešači. Začel je teoretizirati o prostorninskih merah … toliko morskih sadežev pa bi v Karlobagu imeli najmanj za deset porcij … Potem sva šla do pristanišča in levo v hrib. Pristanišče je največje in najmodernejše na Tihem oceanu. Pristaniški promet (po podatkih izpred 5 let) ima 11 milijonov ton tovora, več kot milijon kontejnerjev in več kot 85. 000 potnikov na leto. Z oceana je prijetno pihljalo, a le redki so uživali ob in v vodi. Povzpela sva se po stopnicah za evakuacijo pred cunamijem. Valparaiso je potresno območje, potrese pa običajno spremljajo cunamiji. Za sabo sem slišala godrnjanje – ma kdo bi ušel cunamiju, večina Čilencev se premika še počasneje od mene – glej ti te detajle, a ti sploh vidiš, kaj tu manjka?! Poglej to mesto … Ta zastranitev je seveda služila počitku in umirjanju dihanja. Potem sva rinila naprej v hrib. Kamorkoli greš v Valparaisu (razen po obalni cesti) je hrib. Tudi v vodnikih piše - Zgrajen na desetinah strmih pobočij s pogledom na Tihi ocean, ima Valparaiso labirint ulic in tlakovanih uličic in poti, ki predstavljajo bogato arhitekturno in kulturno dediščino. Pisana arhitektura, grafiti in rastlinstvo dajeta mestu poseben čar. Turistov pa letos kljub temu ni. Pripešačila sva do vile Čiračara, kjer sva bila zmenjena še preden so v Valparaisu pristaniški delavci stavkali in še preden so preusmerili ladjo z dragocenim tovorom v San Antonio … In zdaj sva tu, kjer so, upava, dokumenti za motor, da bova jutri zjutraj (z mojstrom za zvezo) lahko šla v San Antonio po motor. Čilenec Enzo, mojster za čilensko administracijo in carino, in njegova žena Martina imata v leseni vili pribežališče za najavljene in tudi za zgubljene motoriste, skrbita pa tudi za nekaj psov in mačk. Kamen, ki se je odvalil od motorističnega srca, ko je motorist izvedel, da je z dokumenti vse v redu in da jutri v ponedeljek v pristanišču delajo, bi lahko povzročil pravi cunami, če bi se odkotalil po klancu navzdol … Enzo je ponudil pivo, z balkona se je videlo mesto, videl se je ocean in zavel je svež vetrc. Pred večerom sva šla še na sprehod. Po drugi strani hriba navzdol do oceana in tudi nazaj – peš! V zalivu so domačini in galebi uživali v poznem nedeljskem popoldnevu. V zahajajočem soncu sva se s plastenko vode vrnila do vile in pozvonila. Pred spanjem je motorist (ki se vozi z avtobusom in pešači) zgroženo ugotovil, da sva tega dne prehodila skoraj 20 km. (Pa kaj ti ne veš, da bi mene lahko kap!)

Upam da bo Motosvet "prebavil" vse moje včerajšnje fotografije ker jih je kar precej. Poslani mail in FB sta jih že. Če si ne bi pred odhodom zaželel fotografije MMV na mokrem dvorišču, bi danes lahko svojo včerajšnjo vožnjo dokazal samo z Sport Trackerjem, ker sem fotoaparat pozabil dat v žep od "moto jopiča". + V Javorci sem bil do včerajšnjega dne samo enkrat, pred približno 20 ali 25 leti, z mojo drago, najino hčerko, ter z mojim takratnim prijateljem Edijem in njegovo takratno punco iz Tolmina. Včerajšnjo vožnjo sem načrtoval še v času prepovedi prestopa občinskih mej in sem jo hotel "na šverc" prevoziti s kolesom, vendar sem včeraj ugotovil, da s trenutnim stanjem obeh mojih nog, tudi do Tolmina in nazaj domov verjetno ne bi več zmogel. Med vračanjem domov me je med Mostom na Soči in Stražo (Želinom) kakšnih 10 km "tuširalo", toda dont worry, be happy for Roberto. Ostanimo zdravi !!! Moj današnji priimek je Počivalšek ...

Hej! Jaaa, popolnoma okrevala in v popolnem zagonu .. čaka na odprtje mej .. komaj čakava, da se tudi v živo vidimo, najboljše kje južneje .. Ampak ja, tudi znotraj občinskih meja se najde kakšen lep vtis. Pa tudi po odprtju lokalnih mej ni tako slabo ...

Hvala, zrihtano. ? Res je, piksna od piva je ta pravšnja, "v nulo" gre gor. Uporaben je tudi jogurtov lonček - semering potisneš po konosu gor, odrežeš spodaj lonček, ga namestiš preko gredi in semering enostavno zdrsne preko, nato pa ga še enakomerno nabiješ not in poravnaš. Pred tem pa ga je potrebno z rokami oblikovat, kot si rekel.

Poravnan z ohišjem. Naredi si orodje drugače ne bo nič - treba zdrejat iz kakšne tehnične plastike. Pomaga tudi pir pločevinka 0.33 ali 0.5 nima veze Semeringe pa moraš prej obvezno malo na roke navadit

Že tvoj stari podvig "Rusija,mongolija" sem požrl z velikimi očmi, za tole pa nimam besed. Ti lahko do konc življenja razlagaš kako je po svetu DA bi se jaz vsaj enkrat tja do Turčije privleku bi bil za mene že podvig REspect!!

Janez, Jelko in Aleš so mi dovolili nabiranje čemaža. Pa sem šel. Tule ga ni bilo, je bilo pa konec poti, tako da sem obrnil. Tule je bil ampak sem se zaplezal ... peš pa ne grem po jebeni čemaž. mhm, jelenov steak ... No pa končno ta čemaž ... Nisem nič nabral, važno da vem kje je. 110km, več kot štiri ure, cirka 3,5 litra 95 oktanskega ...

4. dan Valparaiso - San Antonio - Linares Jutro na balkonu – Danes bom dobil motor! Enzo je bil točen, njegov asistent je bil točen, midva sva bila točna. Tako smo lahko vsi štirje čakali tri netočne. Enzo se je jezil, da se bo zavleklo na carini, da bo lahko prej kosilo, da je vprašanje, kaj bo popoldan, če sploh bo … potem sta se dva počasi privlekla, zmetala stvari skupaj … eden je vžgal motor, drugi je šel z nami. V avtu nas je bilo pet, med potjo smo nekje poiskali še enega, da nas je bilo šest. Še dobro, da sem majhna in v napeti situaciji sem bila kot tiste maskote, ki so jih imeli včasih na zadnji polici v avtu – samo z glavo so kimale. (Če bi me dali v prtljažnik, bi bila še danes tam – ko bi Miro končno dobil motor, ne bi opazil, da manjkam.) Zamujali smo samo uro in pol, z divjo vožnjo do San Antonia pa smo pridobili celih pet minut. Enzo je moral najprej do notarja, godrnjal je, da je treba v Čilu z vsakim papirjem v notarsko pisarno … v tem času smo trije čakajoč na pločniku pili instant kavo in jedli vroče empanadase. Potem smo šli na carinski terminal, po pisarnah in nato še približno deset kilometrov v divjem ritmu do carinskega skladišča. V pričakovanju odrešilnega trenutka je prišlo do razelektritve. Poglejte, kako deluje motorist, ki po dveh poletih z letalom, dveh dneh vožnje z avtobusi in dveh dneh pešačenja izve, da bo zdaj zdaj dobil svoj motor. Po protokolu, dokumentih, podpisih, jopičih in čeladah smo vstopili v posvečeni prostor, kjer so bili motorji. Motoristično sevanje izjemno pozitivno vpliva na ljudi. Sodelujejo, prepeljujejo, šraufajo, pozirajo … večina pripravlja motorje za nazaj, le eden za naprej. Malo so si privoščili – star motorist, pa še star tovor s sabo, čist motor, zlate feltne; kako bo vse to zgledalo čez mesec dni?! Ha ha. Čakaj malo, je rekel Miro, saj bodo kmalu nazaj. In so res prišli. Vprašat, če bi slučajno imel ključ št. 14, če bi ga lahko posodil. Pa je mladcem posodil ključ, ki ga seveda ni imel slučajno, pač pa načrtno, ker je star izkušen motorist! Na drugi strani carinskega skladišča so izvajali pregled banan. Kakšna ironija! Vse opice smo bile na napačni strani. Niti fotografirati si nismo upale, da si ne bi po neumnosti ali zaradi predrznosti slučajno še za kakšen dan podaljšale trpljenja brez motorja. Motor čaka, Gepi čaka, vsi čakamo. Takrat pa - katastrofa! Na zlati feltni je oljni madež! Kako je to mogoče?! Ironija usode, doma imam nov komplet Brembo zavornih čeljusti, v Južni Ameriki pa mi iz severnoameriških teče olje! Zavorna tekočina na minimumu … (godrnjanje, godrnjanje) … Ne upam si vprašati niti kaj in kje bo dolil niti ali bodo zavore sploh prijele?! Temperatura se nevarno dviga (molčim). Poiščem robčke za intimno nego, en paket bo ja dovolj za to zlato feltno?! Čisti (godrnjanje). Molčim (smrtna tišina). Dobili smo dokumente (kosila je očitno konec). Skrajni čas, ura je 15 in 30 minut. Sklepna faza – Samo še hrbet si stegnem, pa grem! Skozi zadnjo kontrolo v sončen februarski dan čilskega poletja. Potem se je pa mudilo … Sicer se je ustavil na prvi bencinski črpalki in ob tem izgubil dragoceni čas še za liter vode. To pa je bilo tudi vse. Kasneje se je jezil, da ni nobene normalne fotografije, a aparata sta ostala v kovčku, s telefonom pa se med (njegovo) vožnjo res ne da delati čudežev. (Če bi se jaz ustavil vsakič, ko ti to rečeš, bi bil še zdaj v Benetkah!) Videla sem tihomorsko/pacifiško obalo, sprehajalce in kopalce; normalni ljudje so pili osvežilne pijače in jedli empanadase … Ob cesti so rasle palme, v pristanišču so bile ladje, gradili so … In kolesarska steza je bila modra, v katerem mestu je to bilo, pa nisem uspela ugotoviti. Mimo so bežali griči vinske trte, nasadi oljk in sadnega drevja. Največji fotografski dosežek dneva je bil, da sem uspela ujeti motor na edinem postanku, (kufra se ne odpira, ker je to zguba časa) ko si je motorist pretegoval hrbet, ogledoval gume in pil vodo (istočasno) in da se on ne vidi, ker mu itak kvarim imidž. Tudi v nadaljevanju ni pokazal posluha ne za naravno in ne za kulturno dediščino. Najlepše palme in cvetoči poletni grmi so tako ostali v megli. Z zahajajočim soncem sva prišla do Linaresa, prvega hotela, garaže in sobe. Iz torbe je pri prvem odpiranju padel še skriti potnik, rdeča želva; le kdo nama jo je podtaknil?! Malce zdelana je bila od plovbe z ladjo, čakanja v carinskem skladišču in motoristovega treninga prvi dan vožnje. Motorist pa seveda kot nov. 5. dan Linares - Puerto Mont Dež škrablja … Pa saj ne more padati že drugi dan vožnje! Lahko. Pogled skozi hotelsko okno je kisel. Po asfaltu so luže. Saj bo nehalo … Med zajtrkom v pričakovanju čudeža večkrat pogledam skozi okno. Čudeža ni. Pospravljava počasi - mogoče bo nehalo padati, pa nič ne pomaga. V okrasnih koritih rastejo ogromne praproti. Vlage jim ne manjka. Sistematik razporedi stvari po kovčkih, oblečeva dežne kombinezone in se odpeljeva. Seveda je človek vajen tudi dežja, a da že štartaš v dežju, to res ni najbolj vzpodbudno. Pa še avtocesta in špricanje na vse strani. Po včerajšnjem dnevu lokalnih cest in nezadovoljnem motoristu, ki je planiral, da bo štartal dopoldan, naredil vsaj 700 km … pa so ga že zjutraj vrgli iz tira, motor je dobil šele popoldan, od načrtovanih kilometrov je bila do noči prevožena slaba polovica … danes sledi preboj, treba je narediti vsaj 700 km, kar je manj, ni nič … Po prvi cestnini še prva črpalka in veselo slačenje. Ni lepšega, kot v soncu slačiti dežni kombinezon. Sledijo naslednje cestnine, sumljivo domača pokrajina in treba je preveriti zemljevid. Klasični zemljevid. Smer je prava, le s cestninskimi postajami pretiravajo. Cestnina za motor je več kot trikrat cenejša kot za avto, kar je seveda dobro. A stalno ustavljanje in še omejitve in nadzorne kamere in delo na cesti … Miro godrnja, da na tak način ne bova nikamor prišla. Ja, na kakšen pa?! Pozno popoldan, še vedno brez pavze, ga previdno vprašam, če ni nič lačen … Normalno, da sem lačen, zato me ne sprašuj, če sem lačen, ker me spomniš na hrano in potem sem pa res lačen! Na naslednjem izvozu se je le uspel odločiti za postanek. Vmes je seveda godrnjal, da sploh nisva še nikamor prišla, in da se na tak način nikamor ne pride. Mogoče mu pa tudi kokakola škodi?! Odločila sem se za zdravo varianto – kristal. Po hitrem šoferskem kosilu je bilo spet vse v znanem ritmu. V tukajšnjih krajih prevladujejo taki tipi avtomobilov. Pokrajina je v tem delu Čila podobna naši. Tudi krave imajo štiri noge, rep in rogove. Del poti sva spet prevozila v dežnih kombinezonih, kaj hujšega pa ni bilo. Celo mavrica se je zarisala pred nama. Sonce je bilo že nizko, ko sva prišla do Puerto Monta. Puerto Mont in njegova okolica sta znana po največjih ribogojnicah lososa na svetu. V mestu živi tudi veliko potomcev hrvaških priseljencev. Zapeljala sva se do pristanišča, potem pa v mraku iskala hotel, ki bi moral biti, a ga ni bilo (neka booking varianta). Pristala sva v Hotelu Croatia (ironija usode, da greš v Čilu v hotel s takim imenom!). Iz apartmaja, ki sva ga dobila, bi v Dalmaciji naredili najmanj tri, cena za enega pa bi bila vsaj trikrat višja kot je v Čilu. Uspela sem prešteti še račune za cestnine. Bilo jih je točno 13! In razstavila sem pet bankovcev – to so čilski pesosi. Miro je gledal zemljevid in iskal trajektne povezave za naslednji dan. Ugotovil je, da je nakup prek spleta drag, karte pa so do naslednjega torka razprodane! Potem je vklopil še domačo logistiko, ki je prišla do istih ugotovitev. Sklep je jasen, treba je iti naprej, nikoli nazaj, saj nisva s kamionom, da se ne bi stlačila na nek trajekt … Bova šla pa bolj zgodaj. Skuhala sem čaj, pred in po se je prilegel viski, za kaj več pa ni bilo ne časa ne volje. 6. dan Puerto Mont – Hornopiren Vstala sva pred šesto, ker bova lovila prvi trajekt in nadaljnje povezave … Zjutraj je bilo osem stopinj nad ničlo. Daljinca za dvoriščna vrata in ključe sva pustila na dogovorjenem mestu. Receptorka je rekla, da je pred deseto ne bo. Pred deseto uro seveda ni nikjer nikogar, vse je zaprto. Prebujajoče se jutro je bilo čudovito, človek pozabi na mraz in na prezgodnjo uro. Nase sva navlekla nekaj več obleke in zimske rokavice. Čakala sva tudi na črpalki, M. je godrnjal, da je urnik, ma tu se ne držijo urnika, če bova zamudila trajekt … počasi se je danilo. Od nekod je prišel zaspani črpalkar in prvi problem je bil rešen. Cesta je bila skoraj prazna, igra je bila hitra. (Še dobro, da ni bilo radarjev!) Na levi se je prikazal sveže zasneženi vrh. (A zdaj ti veš, zakaj so zimske rokavice?!) Naslednji prizor je pa zaradi črpalkarja, ki sva ga zjutraj čakala. Par minut je par minut ... Galebi in midva smo ostali na tej strani. Pogled na motor ga je spravil v boljšo voljo. (Možno bi bilo, da je videl tudi kakšno latino žensko, začela se je namreč delati vrsta.) Prišel je trajekt … Po vožnji s trajektom pa zapora in delo na cesti. A vsaka slaba stvar je za nekaj dobra. Spoznala sva čilskega motorista z Africo Twin (tak motor si bo kupil Matej, verjetno pa tudi Matic, če ga Lorenzo ne bo prepričal za Ducatija). Motorista sta občudovala motorja drug drugega in vsak svojega. (Lepo je videti zadovoljne ljudi.) Čilski je podal še informacije o stanju na cestah. Vremenske napovedi ni bilo treba, videli in čutili smo, da je začel padati dež. A v dobri družbi je lažje čakati, za dežjem pa vedno posije sonce. Upajmo. In dež je dober za fantastično zelenje, ki ustvarja lepo kuliso za motorje. V nadaljevanju sledita dež in makadam, pa tudi grušč in blato. A dva motorja sta že skoraj ekipa in vse je lažje. Vsake toliko se je odprl pogled na morje, sicer pa sem občudovala orjaške praproti, kamnine in gozd. (M. je rekel, da ne rabim fotoaparata, ker itak tukaj ni nič za slikat.) Včasih pride tudi telefon prav. Prvo od spodnjih fotografij je kasneje pohvalil. (?!) Če odmislimo orjaško zelenje, evkaliptuse in lovorikovce, je na nekaterih predelih tako, kot bi se vozil doma. Tudi M. se počuti domače – kot bi šel spet malo v zimo. Prišla sva do Horno Pirena, na naslednji trajekt pa ne. Od tu dalje pa se proti jugu drugače kot s trajektom ne da. Takole je zgledalo v čakalnici za karte; čakalne vrste z avtomatom za številko; dobila sem številko 150, potem mi je nekdo od tistih, ki so obupali, dal številko 129, sama sem dala svojo številko nekomu, ki je prišel še kasneje in je imel številko čez 170, potem je prišel uslužbenec, ki je povedal, da je do naslednjega torka že vse prodano, da ne bi čakali po nepotrebnem … čakajoči so se začeli kregati, mahalo se je s telefoni in rezervacijami, Čilenci so se začeli glasno izražati, trije Francozi niso mogli dojeti, kako je to mogoče … sama pa sem šla ven in v drugo agencijo, kjer so mi prej rekli, da lahko dobim karte (za dve osebi in motor) za naslednji dan. M. se je v tem času nekako sprijaznil s situacijo (morje pomirja). Trajalo je več kot pol ure, da sem prišla do kart (potna lista, prometno dovoljenje, potrdili o vstopu v državo, kartica ne prime prvič, drugič … ) Glede na vse informacije na spletu in izjave potnikov sva imela še srečo. Če bi bila z avtomobilom, bi res morala čakati do torka. Pred nama je prosto popoldne! Vsaka slaba stvar je za nekaj dobra. Malo sva se še peljala po mestecu. Veliko hišk, hiš in hotelov je zapuščenih in propadajo; nekaj je novih. Hiške in sobe oddajajo turistom, turistov pa je malo, tujih turistov pa skoraj nič. Dobila sva hišo z varnim dvoriščem in se zmenila za sobo s kopalnico in zajtrkom. Potem sva šla v civilu na ogled mesta. Po ulici do centra ni bilo dolgčas, M. je sicer komentiral, da ni treba fotografirati vsakega grma in vsake kure … V pristanišču je postaval žalostni motorist, ki bo moral čakati do jutra, da bo lahko odplul … Prepričala sem ga, da bi bilo mogoče dobro, če greva kaj pojest, saj jutri ne bo časa. Našla sva lokalno tržnico, kjer se nama je razpoloženje popravilo. Potem sva šla še skozi kulturni center s prodajalnami spominkov, razstavo domačih umetnikov in skozi park. Zanimivi so se mi zdeli vulkanski kamni, M. pa si je oddahnil oči; končno nekaj ljudi (beri žensk) na vidiku! Čilska smreka ali aravkarija (Araucaria araucana) velja v Čilu za nacionalno drevo. Zraste lahko čez 30 m visoko in živi tudi do 1300 let. Tale je seveda še mlada (par let). Zvečer sva ponovila sprehod in šla celo na večerjo (jutri ne bo časa!). Megle so se dvigovale, začenjalo se je mračiti … Klasika! Pred spanjem še pregled zemljevida; več makadama kot asfalta; da ne boš rekla, da ti nisem povedal … Na tem delu so še bencinske črpalke, potem bodo pa izredne razmere. Pa saj sva še iz časov, ko smo imeli obvezne vaje NIČ NAS NE SME PRESENETITI.

Ko sem enkrat to prevozil,mi do Avstralije ni bilo skoraj nič več zanimivo?moral bi začeti v obratni smeri? Hrana se v Indiji ni kaj dosti razlikovala,klasika,RIŽ,piščanec in te njihove priloge.Tukaj brez piščanca,ni ga bilo☹️ Na poti do Leha,je kar nekaj prelazov od 4-5 tisoč metrov,večino časa sem bil nekje na 3 tisoč GH015531.MP4 GH015530.MP4 Eden najlepših delov poti,proti Lehu GH015532.MP4 LEH

Krsta spolh ni problem, par desk in konec (saj ni pogrebov). V Italiji so večino mrtvih kremirali, vojska je s tovornjaki razvažala trupla po krematorijih po Italiji, ker krematoriji v Lombardiji še zdaleč niso zmogli. Za žarni pogreb, brez cerimonje, pa tudi ne porabiš nič časa. Samo še 5G ti manjka.

Skoraj umru od smeha ko sem videl tole Luči od Fiat brave na katrci Takole zgleda original, če kdo ni seznanjen s Fiat modeli

bravo, tudi jaz se vsak dan peljem, samo nič nisem slikal,...malo menjam motorja, da ni foušarije med njima.

Sem menjala zadnjo in zopet dala gor sf+. Prva tof, ki sem jo dala gor aprila lani, je zdržala 10.000 km. Naslednja, ki sem jo dala gor enkrat pozno jeseni, je do sedaj naredila 7.400 km (zimski čas). No, sedaj bom nekaj časa imela obe sf+ gor.

Živel 1. maj ?

Imaš vso pravico dvomit, tudi to, da je zemlja okrogla. Strah?? Če se resnice bojiš potem ja, ampak niso to dosegli ampak jih je to "doseglo".

končno Jaka, lej, za vse, ki ste še v krču pa smrtnem strahu, lej kaj so izzumili za vas moped atestirano

Pa i ne bas. Guma se brze trosi ako nema dobar prijenos snage na podlogu pa cijelo vrijeme kod ubrzanja "proklizava" .

Slovenija, od kod lepote tvoje:

Koncno malo dalsa fura :D lj - idrija - ng - divaca - lj

Tko, dans mami naročim naj mi gre v Lidla po 2 steaka. Tam so mi bili do sedaj daleč najboljši. Itak, kot vedno nardi po svoje. Gre v špar in kupi nekaj neuležanega ? No, vsaj mislil sem tako. Ko me pokliče in pove kje je kupila in kaj je kupila, se mi itak stemni pred očmi, pa še v neko marinado ga je dal.... ajde, sej bomo tut to pojedl. Ji je pa rekel, če bo slučajno žilav, pridi v nedeljo nazaj, ti vrnem denar. Ja glej, v življenju nisem bolj mehkega steaka pojedel. V ustih se je stopil ko puter! Fukjeno do amena ? Če bo kdo kupoval, Spar, Ledja-Rostbif... pa se v akciji so, 14.90 eur/kg ?

Malo si mimo usekal.

https://www.24ur.com/novice/slovenija/z-majem-sprememba-na-celu-urada-za-preprecevanja-pranja-denarja.html Vlada je na predlog finančnega ministra Širclja z mesta direktorice Urada za preprečevanje korupcije razrešila Branko Glojnarič, na njeno mesto pa postavila Ivana Kopino. Ta prihaja iz vrst SDS, bil je dolgoletni svetnik stranke v občini Straža. To je kot bi lisici dal kurnik čuvat …

Ja itak. Zmeri je proizvajalec kriv, da naredis z gumo namesto 5k, 2-3k km z isto gumo ane? Ker se enemu operaterju na liniji ni dal zmetat notri XXX kg silike ampak je zmetal X kil manj? Pa na keri drogi ste? S22 si dobil zastonj ker si naredil firmi reklamo(vsaj na motosvetu). Ti lahko razlagas o slabi kilometrini, drug bo videl kaksne ekstreme ta guma dopusca..

Imel sem novega klx 250 poln pričakovanj, vendar razocaran in prodal po 2 mesecih. Zadeva je bila v primerjavi z yamaho wr 250r popolnoma podhranjena. Aja koncna pa 107 po stevcu

1. vec intenzivno razmisljam!! 2. Bridgestone S22 smo reklamirali - Bridgestone je pokazo good will i dao nam svakome po zadnju gumu. 3. da! proizvajalcem se zivo jebe sta mi imamo za reci. Oni zaradjuju! Uz to ako gledamo i sredine prema rubu gume i to podijelimo na tri jednaka dijela, tocno onaj dio ( srednja trecina ) je dio na kojem se najcesce ubrzava i "slucajno" bas tamo je najtanji sloj gume!!

Pilot Road 5 sem imel na Crosstourerju. Zdrzale so 1 sezono oz. cca. 12.000 km (mojih 11.000 km in cca 1.000 km od prejsnjega lastnika), masa motorja z mano vred je kar konkretna, tudi na gasu nisem bil nic nezen. Od starta so se mi zdele rahlo nepredvidljive, v suhem sem imel obcutek, da moram bolj paziti kot v dezju.. Naj povem, da sem lahko takrat primerjal obcutke samo z Dunlop Sport Smart2 Max na CBR-ki, s katerimi sem grobost v dezju spustil samo za cca. 10 - 15 %.. Za PR5 bi glede na SS2Max bi rekel, da v dezju drzijo cca. 85 %, v suhem 80 %. Zdaj imam nove Dunlop Road Smart III, ki pa... Ne vem, ali so razlog trenutne razmere in temperatura zraka do 20°C, ampak dvakrat mi je zadnja tako grdo zdrsnila ob pospesevanju iz ovinka, da po 4.000 km nimam pretiranega zaupanja.. Je pa res, da sem PR5 zradiral pred nizkimi temperaturami ? PR5 so vsekakor soliden nakup, svoje bolj objektivne obcutke z RSIII pa sporocim, ko bodo tudi temperature primerljive voznji s PR5.

da, sicer ne tok drastično. Pri meni je neglede na proizvajalca, običajno pozimi kkega jurja manj kot poleti. Konkretno sf+ recimo komaj 4 jurje pozimi, poleti pa 5 ali več, s ToF pa celo 2 jurja manj. reklamiraj.

Zdravo, rabil bi v kratkem, namreč vse je že "perajt" da namestim sklopko. Brez skrbi, sej bo okej. ? Jutri sem na knap s časom, bi se lahko dogovorila za nedeljo? Lahko mi napišeš na private kak ti odgovarja s časom, pa se dogovoriva. In pa hvala res. ?

pri meni ne vpliva, prej obratno, bolj hladno, dlje

Mogoce so nizke temperarure res neugodne in se guma hitreje obrabi. Ali ima kdo izkusnje v tej smeri?

Valjda, zakaj pa ne. Kdaj rabiš? Jutri ti ga lahko celo dostavim, pred furo .. pošlji msg .. .. samo ne vem, če bo delal na BMWju ..

Tak to je, narod zapret, da lahko v miru kradejo. ??????????????????????????????????

https://www.24ur.com/novice/slovenija/jansa-sklical-svet-za-nacionalno-varnost.html ...in razpravljali bodo o 5G....scenarij se nadaljuje...

Pa sva šla.....izven občine...u planine ......

Ni ga Tak se pa študenta moj kolega dela

Vsem mojim MOTO prjatlom: Prvih par kilometrov v izi, okej? Res, da smo bili 2 meseca brez, ampak brez pameti divjat tud ni treba od nule. COVID19 je lahko nevaren, CESTA PA ŠE BOLJ. En pogreb smo že imeli v kratkem, res nebi rad še enega.

Se dve danasnji ... tehnicna etapa, majhna hitrost, zajeban teren ... no zajebanega terena nisem slikal, ker bi moral pes nazaj, pes pa ne bomo hodili, ce imamo moped.

Višina ni bila tak problem,kot sem mislil,čutiš malo glavobol,in po par dneh,se navadiš? INDIJA Prečkanje meje,vzame nekaj časa,ni pa problemov in ko enkrat prideš do Kašmirja,vidiš,da je bilo vredno? GH015470.MP4 GH015466.MP4 prvi hotel v Indiji,in moped pod mostom GH015461.MP4 GH015466.MP4 GH015478.MP4 GH015490.MP4 GH015491.MP4 GH015492.MP4 GH015495.MP4 GH015497.MP4 GH015500.MP4 GH015504.MP4 GH015510.MP4 Dolina Spiti,ter mesto Kaza GH015527.MP4

TAM? TAS? Trabant? ????? Aja Daewoo sm pozabla .....

Nikoli nisem rad planiral izletov precej vnaprej. Letos sem imel rezervirano hiško ob morju od 27.4 - 3.5., tja bi šel z dvema gospodičnama, obe kuharici...prelepo, da bi se uresničilo, po drugi strani pa vem, da ni to ravno po mojih željah. Najlepši spomini so mi ostali od "trpljenja", ko greš v neznano, dokler gre, gre...sam, izmučen po celodnevni vročini, žejen, lačen, ...ko je zlata vredna kje kakšna senčka, kaj šele hladno pivo... Vse naprej splanirano, apartmaji, hrana, pijača...je bolj kr neki.

@SuNa in @MiNa v prejšnjem tisočletju... Lisca, Motor pa R50/5