Dvorana slavnih

Končno z mojo punčko po krasu in na morčka ?

Malo na zrak ?

Sam, nobenega cakat, nobenega lovit, lepo lagano ... 400.7 km Lepo je v tistih koncih, sem ze pozabil.

Pasalo, paaaasalo.. Končno.. ?

Po dolgem času spet odlična nedelja za vtisovanje spominov ☺️ motoristov na cesti ogromno prav tako veliko ljudi pred trgovino zjutraj...noro ? reveži... Uglavnem zame najlepša pot v Sloveniji. Prov fajn je, ko ceste niso polne ljudi.

Slovenska Istra...sm mislu d je @maus že tolk prjatu z mano, mi je tolk mahal...sem po cca 2 km ugotovu zakaj...

Zunaj je lep dan.....pa sva šla......

vtisi so .. po 6 mesecih do kala pa nazaj v LJ ... gužva po cesti ... policajev pouhno .. nove gume in utekanje le-teh ... skratka ... blo je kr v redu da prvič letos. 220 km

Zjutraj je bila najprej kavica in štrudelj sedajle za kosilo svinjska pečenka s kožo in solata s fižolom pa en pir zraven popoldne bo za us pot še štrudelj naporno ni kaj Kaj bo pa za večerjo

Po več kot mesecu, spet v sedlu ?

Dopoldanski vtis ... popoldanski vtis je bil po dreku spet.

Vtisi so..na koncu mokri k mš

7. dan Hornopiren - Villa Amengual Zjutraj naju je presenetilo lepo vreme. Voda je bila mirna, trajekt zasidran, kapitan pripravljen, motorist pa s čistimi čevlji in z umazanim motorjem. Na trajektu sta bila dva motorja. Pri Čilencih je očitno Africa Twin zelo priljubljena. Plovba je mirno minila. Potniki so jedli, pili in pospravili za sabo. Pogovarjala sva se z domačim motoristom. Izvedela sva za vremensko napoved, za odseke makadama in dobila sva nasvete iz prve roke. Do prve črpalke bomo vozili skupaj, on gre potem levo, midva pa samo naprej. Na začetku smo pojedli nekaj prahu, ker so se avtomobilisti v koloni zbirali za trajekt, potem pa se je razkadilo in smo samo občasno naleteli na kak avto. To zna seveda biti nevarno, ker si vsak misli, da je praktično sam na cesti, v tem trenutku pa se gotovo nekdo pojavi. Makadam, bujna vegetacija, dva motorja in občasno kak stroj. Imela sem sicer prepoved fotografirati vsak grm; seveda se prepovedi nisem držala. Kaj pa naj bi počela?! Včasih smo se približali vodi, podlaga je bila na trenutke boljša, na trenutke slabša, prevozili smo celo odsek lepega asfalta. Na gradbišču pred črpalko smo se poslovili. Srečno! Prvo naselje je delovalo kot izumrlo. Nobenega človeka nikjer. Cesta je bila prazna, asfalt nov, vreme bo še malo zdržalo, čeprav je napoved mokra. Skozi prazno dolino regije Los Lagos so bile posejane redke, a zanimive hiše. V daljavi so se videli pobeljeni vrhovi gora. Na tej ravnici sva srečala motorista iz Texasa. Imel je veliko prtljage in veliko časa, verjetno se je tudi že krepko aklimatiziral. Kasneje sva naletela še na dva domača kolesarja. Prišla sva na področje plazu. Moralo je biti grozljivo. Posledice še odstranjujejo. Postavili so že nove električne drogove. Potem si misliš, da je že mimo, pa se razkrije še hujše razdejanje. Cesto in nekaj hiš je dobesedno odneslo. In za naslednjim ovinkom je, kot da se ne bi nič zgodilo. Idilična pokrajina, ki spominja na domačo dolino Trente. Le dež na robu mi ni nič kaj všeč. Preblizu! Na črpalki je M. še malo preveril kovčke. Makadam dela svoje … Jasno nama je postalo, da bo treba obleči dežne kombinezone; in da je bil odsek asfalta prelep, da bi trajal … Kljub dežju sva videla veliko lepega in divjega - hribe, ledenike, reke, plazove, bujno rastlinje, živa in mrtva drevesa, koze, ovce, krave … par kolesarjev, štoparjev in dva motorista. (Tisti v avtomobilih ne štejejo.) Bilo je blatno in mokro, na srečo je bilo tudi zelo malo prometa, da sva lahko vijugala po svoje. In kaj bi lahko sploh srečal sredi te divjine, če ne kamiona kokakole! Ironija! Premražena in namočena sva pričofotala do naselja Vila Anangual - tu je M. pametno ugotovil, da bi bilo več kot sto km do naslednjega naselja preveč, ker se že mrači … pa tudi dež ne namerava nehati padati. Poiskala sva zavetje pri prvi hiši z obledelim napisom cabanas. Gospa, ki nama je odprla, me je skozi kuhinjo in dnevno sobo peljala v trgovino, kjer je trgovcu rekla, da bi sobo … ravno je računal, pa je rekel, da bo takoj, samo malo naj počakam … pa je prišel še nekdo, začeli so me spraševati … verjetno se jim je zdela mokra prikazen redka in zanimiva … od kod, kam, kako, zakaj … Trgovec je končal in rekel, da greva. In sva šla skozi trgovino v dnevno sobo, skozi dnevno sobo v kuhinjo, v kuhinji mimo štedilnika po polžastih lesenih stopnicah v nadstropje, po dolgem hodniku … mimo sob do sobice. Na hodniku je bila skupna kopalnica. Nisem razmišljala, tudi če bi računal enkrat ali dvakrat več, bi rekla, da je dobro. In bilo je odlično. Skozi okno se je videlo leseno cerkvico, otroško igrišče in zasnežene gore. Padal je dež in na dvorišču si je v tem dežju čilski kolesar postavil šotor. Ta je pa na slabšem kot midva! V M. se je prebudil spomin – tudi midva sva bila enkrat mlada, se spomniš, kako nama je hudournik pritekel skozi šotor, ja, to je bilo enih petintrideset let nazaj v Španiji, takrat sem imel BMW - ta drugega … saj šotor bi še postavil, ma kam bi z vso to mokro opremo … dobri so ti kolesarji … pa tudi redki so … Nato ga je minila sentimentalnost, poslal me je v trgovino, če bo seveda sploh še odprta, da bo lahko ta čas v miru sortiral stvari. Soba je bila miniaturna, a zlata vredna. V kopalnici je bila vroča voda. Skuhala sem juho, ki se je s čilskim sirom spremenila v gurmansko jed in črni čaj, ki je bil z viskijem še boljši. Kako malo je človeku treba, da je zadovoljen. Odeje so bile tople, po šipah je škrebljal dež in spala sva bolje kot v vseh hotelih. 8. dan Villa Amengual - Puerto Tranquilo Zbudilo naju je lajanje psov in kikirikanje petelinov. Skozi orošeno okno se je prikradel dan. Kolesar se sploh ni prikazal iz šotora. Verjetno je bil premražen in je upal na kakšen sončni žarek, ki bi ga zdramil iz otrplosti. Tudi midva sva upala, a sonce se ni zmenilo za naše želje. Štartati v dežju ni najbolj prijetno, a ne moreš pričakovati, da bo dež nehal padati zaradi tebe. Včasih je dobro že to, da ti ne pada ravno za vrat, ko pakiraš. Poslovila sva se od domačinov in od kraja, ki je doživel že boljše čase. Asfalt, malo ali nič prometa, samo en pešec, pa še ta na štirih nogah; in dež, to še nekako gre. Sredi ničesar sameva prazen kamp. In ko si misliš, da si doživel že vse možne podlage, se pojavi presenečenje. Tlakovci. Megle se začnejo dvigovati, dež pa kar noče nehati. Pokrajina je na trenutke spet povsem slovenska. Nenaden nenapovedan postanek ne more pomeniti nič dobrega. M. pravi, da ima tako orošeno (dvojno) šipco, da nič ne vidi. Začne s servisom in poenostavljeno reši težavo. Vozil bo samo z eno in zvečer naredil generalno … sama v tem času uspem narediti točno dve fotografiji rastlinja. Na tak način ne bova nikamor prišla … (godrnja). Dež preide v pršenje, pokažejo se delčki modrega neba in zasneženih hribov. Razen osamljenih kmetij in redkih čred goveda ni nikjer ničesar. Sredi ničesar pa je lahko delo na cesti. In zastoj. Sledi spust v dolino, še malo blata, obvoz zaradi gradnje mostu, naselje Coyhaique in črpalka. Presenetijo vrtnice in sivka; v dveh dneh dežja in gozda človek kar pozabi, da je tu poletje. In kar naenkrat je tu več avtomobilov in stavb, kot sva jih videla v dveh dneh. Coyhaique je turističen kraj in izhodišče za pohodnike in smučarje. Od tu do Puente Tranquila je še 230 kilometrov, vmes pa ni kakšnih turističnih kapacitet; samo par kmetij. Sledi spet spust in še ena zelena dolina. Še dobro, da nimava časa, M. bi gotovo zavil do smučišča. Montažne novogradnje na desnem bregu v tej pokrajini delujejo vesoljsko … stvar okusa. Zagledam prvo lamo, odkar sva v Južni Ameriki. Sledi delo na cesti in počasna vožnja čez planoto, dokler se ne pojavi nov asfalt. Novi so tudi nasadi iglavcev; s turkiznim ovojem so zavarovane majhne sadike. Slapovi se končajo v deročih potokih, okoliške gore so sveže pobeljene. Tu je Patagonija res taka, kot jo prikazujejo v turističnih prospektih. In po dežju je užitek v soncu, v pogledih in na cesti. Na tako lepih ovinkih ga težko prepričam za postanek. Zaleže šele argument, da moram fotografirati (čudovit) motor v tem čudovitem okolju. Niti čelade ni snel … na tak način ne bova nikamor prišla … pa je bilo kot v raju! Sredi najlepšega vijuganja pa ročno in strojno … pa od kje so se ravno zdaj ti vzeli, kaj niso mogli počakat en dan … Samo čez klanček mu je bilo že žal, da jih ni več. Zato pa je bil spet bio eko makadam! A za ožino se je pogled odprl v čudovito ledeniško dolino. Ob takem pogledu pozabiš na odskakovanje in prah. In ko prebereš, da je do Puerto Tranquila samo še 81 km, ti še ta podatek polepša dan. Ura je pol štirih, tam bova v najslabšem primeru recimo ob pol šestih in lahko bova šla na ogled Catedrales de Marmol (Marmorne Katedrale) – ene izmed najpomembnejših turističnih znamenitosti Patagonije. Bilo je čudovito, dokler … nisva prišla do zapore zaradi dela na cesti. Tu smo obstali ne glede na prevozna sredstva. Obstali smo za tri ure! Načrtovani dve urici za sto kilometrov makadama sta se spremenili v pet ur. Ljudje so mirno čakali, nihče se ni razburjal, otroci so se lovili, veliko žensk je v miru kadilo … (Na tak način ne bova nikamor prišla!) Sprehodila sva se in v miru pomalicala, celo kavo sva popila. Ni vse tako slabo, kot zgleda … Ko so odprli cesto, je začelo rahlo deževati, kar ni bilo tako slabo. Včasih te huje ubija prah kot dež. Vozili smo se mimo Bosque muerto de Aysen - Mrtvega gozda Aysena. (Leta 1971 je prišlo do izbruha vulkana Hudson. Kopičenje pepela pred izbruhom je povzročilo odmik toka reke Ibanez. Center za raziskave ekosistemov v Patagoniji piše, da so bila drevesa poplavljena, ne da bi lahko korenine oksigenirale. Po desetih letih menda lahko tudi kaj ponovno oživi. Vseh teh teorij nisem preštudirala.) To se mi je zdel po domače povedano zamočvirjen predel z mrtvimi drevesi. Sledila so poplavljena polja z nanosi materiala, ki so ga reke privalile s hribov. Vozili smo se tudi po tudi po blatu, na koncu poti pa skozi prah. Pestro. Dolino so obdajali zasneženi vrhovi, megle so se dvigale in dež je pršil, dokler se ni naveličal. Pred Puerto Tranquilom se je zjasnilo. Z zahajajočim soncem sva prišla do asfalta in naselja, še prej sva pri prvi agenciji preverila, kako je z ogledi. Večernih nimajo (pa bi bili čudoviti), zjutraj pa pred deveto uro ne začnejo. Ustavila sva se v prvem hotelu, ki sicer ni bil poceni, a motor je bil parkiran med hotelsko kuhinjo in hotelsko hiško. Ekspresno sva se odpravila na sprehod v čudovit večer. Za urejanje frizur bi bilo škoda časa. Odločila sva se, da greva zjutraj na vodeni ogled, kupila sva karte in šla celo na večerjo. (Še M. je pozabil godrnjati, da na tak način ne bova nikamor prišla.) Po večerji je poservisiral šipco. Potem je študiral zemljevid - kako od tu ob jezeru do Argentine in po Argentini … skrtačil je čevlje in obleke, da bova jutri lažja za par kil čilskega prahu; in da bova spet lažje nabirala čilski prah (vse do argentinskega asfalta). A ti sploh veš, kako zgledajo motoristi, ki tega vsaj malo sproti ne naredijo?! Vem. (Ne vem pa, kako je z zavorno tekočino, vprašati si pa tudi ne upam.) 9. dan Puerto Tranquilo (Čile) - Bajo Caracoles (Argentina) Jutro je bilo mrzlo, a lepo. Naravni rezervat je bil pogreznjen še v spanje. M. je prepričeval čilsko muco za en portret. Nikjer ni bilo nikogar. Bila sva točna. Jezero je bilo mirno. Čakala sva pred zaprto agencijo, kjer sva prejšnji večer kupila karte za ogled Marmornih Katedral. Pridružila se nama je še čilska družina, pokazali smo si karte in ure in zmigovali z rameni. Po desetih minutah je nekdo le prišel, povedal nam je, kam moramo iti. (On je šel na čaj.) Čilski družini je naročil, naj pazi še na naju! Pa smo šli malo peš do zgornjega pristanišča in čez dvajset minut smo dočakali tudi naš čoln, našo vodičko in štart. Ledeniško jezero General Carrera je (po Titicaci) drugo največje jezero v Južni Ameriki. Del pripada Čilu, del Argentini. Njegova smaragdno-zelena barva spominja na barvo reke Soče. Na obali tega jezera so ene najbolj znanih naravnih skulptur, ki so nastale zaradi erozije vode. Različne mineralne tvorbe so iz kalcijevega karbonata – marmorja in so pretežno bele barve, vidni pa so tudi modri in roza odtenki. Tvorbe so kot nekakšne kaverne, v poletnem času, ko je gladina jezera nižja, se v notranjost nekaterih lahko zapelje s čolnom. Imenujejo jih pravi čudež narave, najbolj znane imajo še svoja posebna imena. Svetloba in voda s svojo igro ustvarjata nenavadne odseve. Lepo je. In potem smo šli nazaj proti izhodišču. Nabralo se je že kar nekaj čolnov, kanujev in kajakov in podoba naravnih znamenitosti s kopico turistov je bila bistveno drugačna. Takole smo kvarili podobo narave. Voznik čolna je razumel slovensko, zato je dal gas. Vrnili smo se v turistično destinacijo. Na srečo je za dostop do teh znamenitosti iz obeh smeri par sto kilometrov makadama, zato je tu še malo miru. Letošnjo turistično sezono pa so izjemno redki tuji gosti, zato je miru še več. Tu so delčki s poti do hotela. M. je po poti razmišljal, da bi vodičko lahko peljal na ogled Postojnske jame … Takoj sem bila za, jaz bi ostala tu, tistih nekaj izrazov za različne skulpture bi že naštudirala, da bi jo zamenjala. Na tem področju je več kot 5 milijard ton marmorja, bom že kako … samo še njo moraš prepričati … a misliš, da ima rada makadam brez postankov ... Večina je še spala, midva pa sva spakirala (na vodičko je pozabil ali pa je samo omenjal ni več) in šla sva naprej po makadamu proti Argentini. Izvozi za posamezne kmetije so redki, še redkeje srečaš človeka na cesti. Vse je lepo - z izjemo makadama. Glede na prvotni plan imava velik zaostanek, a na zemljevidu se kljub temu vsaj malo vidi, da ne stojiva ravno na mestu. Saj bi šla hitreje, a ob taki podlagi in ob taki količini prometnih znakov ne bi bilo zdravo. A je možno še kaj slabšega, se je spraševal M., ko je po slabem makadamu pred sabo zagledal dobro blato. Cesta se je vila po robu, vila sva se tudi midva. Pa saj sva vsaj približno vedela, kaj naju čaka. Pogledi nazaj, vstran in naprej so bili čudoviti, makadam pa kot makadam. Na drugi strani se je pokrajina spremenila v puščavsko. Tudi rastlinje je bilo kar naenkrat drugačno. Kot bi se na drugi strani ožine odpiral drug svet. Še zadnji pogled nazaj, pred nama je Argentina. Za prehod meje sva potrebovala malo več kot pol ure. Imajo pa urade vsak na svoji strani, vmes pa kak kilometer praznine. A R G E N T I N A ! (konec 1. dela)

Sredina Slovenije ali GEOSS?

Ker sem predvideval, da bo vse drlo na jug, sva jo midva obrala na sever. Čisto blizu pa še ne videno. Lahko me je sram, da za destinacijo izvem iz medijev, ki poročajo o vremenskih ujmah. No, od tega je že toliko, da so posledice odpravljene na naravi pa se še vidi kako je bilo strašno. Dovžanova soteska - Jelendol z okolico. Ker naju še ni dovolj zeblo (okoli 9°C je kazal displej) sva jo mahnila še pod Krvavec Okrogla 200tica v kilometrih.

Tako kot je @vandrovec napisal. Odvisno za kaj ga rabis. Jaz nisem razocaran, celo pozitivno sem presenecen, tako da se mi se bolj smeji pod celado. S to tezo se lahko zavlecem kamorkoli si zamislim. Vem obstajajo tudi lazji, veliko bolj zmogljivi hard enduro motorji, ampak, vedno je ampak, dvakrat, trikrat drazji. Na KLX230 med drugim pozabis na servise, ker je servisni interval na 12.000km, pozabis generalne, ventile si nastelas eno popoldne, po zelji tudi v gozdu. Nic nisem zajebal ker nisem bete alp kupil. Je le prevelika razlika v ceni. 1.600€ in pa KLX230 je par kil lazji. Also kar se tice vzmetenja. Kolega ima v opremi 105kg. Sag spredaj je genau 40%, zadaj smo pa za 40% prestavili preload na zadnjo stopnjo (5/5). Jaz ga imam na srednji stopnji z mojimi 75kg. (3/5) Ni tako slabo, na tracerju ni uspelo nastaviti 30% sag, kljub temu da je bilo spredaj in zadaj prednapeto do konca, je moral menjati vzmeti in zadnji amortizer.

Prva runda

Vedel sem da se je to res zgodilo, in da sem tudi fotografiral, toda kje so te fotografije , ker na disku C jih sigurno ni. Pot do teh fotografij je bila kar precej dolga in težavna , toda ker sem kakršen sem , mi je končno le uspelo. Prvomajski prazniki 2.006. Disk D / Stiki (???) / Slike / Roberto-multimedija / Foto / "100" podmap / 5,79 GB / /

...ko našo "kurjo vas" postaviš na zemljevid Rusije, se zaveš njene majhnosti...

Danes pa po dolini gor pa dol pa sem pa tja ,ko se pod večir odločim, da še na Menino planino mahnem,odlično je bilo Domov sem prišel spet že drugič zapored na zadnje bencinske hlape( a tretjič bom pa peš hodil in moped tišal) Drva za kurjavo pa v neskončnost se pravi zima bo huda

Punčka, ki sedi zadaj je komentirala naslednje: 1. sedež je zelo udoben in ne drsi 2. moped ni traktor kot KTM SDGT (beri polikano in mehko pospeševanje) 3. kruzanje pri nizkih hitrostih kot na skuterju 4. manj placa za noge, ne po dolžini, ampak po tem da se dotikava drug drugemu čevljev (jaz držim noge sicer na prstih) 5. over all and all sem dobil: thumb up dodajam še naslednje: vozim na 10klikov prednapetost, kar je +2 od defolta, za dvoje sem rabil kliknit celo 15x v smeri H, da sem bil zadovoljen in 1/4 rebound v smeri ure (lah bi še povečal) Ne nisem meril, če koga sekira...dokler moped ni na nos, kot defolt, no go, bi se reklo

Tole vse skup je diktirana, medijsko napihnjena, brezvezna panika. Čez nekej let bomo nazaj na tole gledal kot na traparijo brez primere. Tudi če napihujejo številke in za vsakega mrtvega ki je imel korono napišejo, da je to vzrok, kljub temu da je imel npr kronično odpoved ledvic, težave s srcem in mogoče nekaj tednov življenja. Na koncu bo skupna suma smrti generalno gledano podobna kot vsako leto. Se bo pa verjetno čez nekaj časa, zaradi neodkritih stanj (ker vsi preventivni pregledi stojijo), povečalo število drugih bolezni. Da ljudi brez služb ne omenjam. Eh .... ajnštajn je zgleda mel več kot prav

bravo, tudi jaz se vsak dan peljem, samo nič nisem slikal,...malo menjam motorja, da ni foušarije med njima.

Iz mesta Leh,sem nadaljeval pot na sever,do mesta Skuru.V načrtu,sem imel še malo bolj severno,ampak so mi odsvetovali,zaradi varnosti. GH015552.MP4 GH015553.MP4 GH015554.MP4 GH015555.MP4 GH015555.MP4 GH015556.MP4 Spanje je bilo zastonj,pod pogojem,da si večerjal in imel zajtrk.Na koncu,sem imel obilno večerjo,in ostal brez zajtrka,ker začnejo okrog 10 ,in mi je bilo prepozno... Tukaj sem se zavil proti jezeru Pangong.Cesta do jezera je super,edino pot,katera gre ob jezeru je v slabem stanju,brez prometa ampak čudovita pokrajina GH015559.MP4 GH015561.MP4 GH015562.MP4 Jezero Pangong pot ob jezeru GH015564.MP4 GH015567.MP4 VID_20190905_141659.mp4

Hej! Jaaa, popolnoma okrevala in v popolnem zagonu .. čaka na odprtje mej .. komaj čakava, da se tudi v živo vidimo, najboljše kje južneje .. Ampak ja, tudi znotraj občinskih meja se najde kakšen lep vtis. Pa tudi po odprtju lokalnih mej ni tako slabo ...

NA KONEC SVETA - JUŽNA AMERIKA 2020 Počasi umira, kdor postane suženj navad, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom. Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe … kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem. (Pablo Neruda: Živi za danes - odlomek) Po tridesetletnem jamranju nad tem, da pozimi ne morem dobiti dopusta, so se mi na račun minulega dela odprla vrata do februarske svobode. Odločitev o potovanju na južno poloblo, ki ima v tem času poletje, je bila hitra. Prehitela je vse ostale dolgo zaželene in nikoli izvedene ... Zakaj na konec sveta? Nekatere turistično zanimive točke, ki jih seveda ne najbolj natančno jemljemo za nekakšne konce, sva že obiskala, v Južni Ameriki pa še nisva bila. Cesta na jugu Argentine se konča z napisom Fin del Mundo, Ushuaia pa se kot najjužnejše mesto na svetu ponaša tudi s slovesom konca sveta. Oboje je sicer sporno, saj južneje še obstajajo naselja, a po svoji velikosti in številu prebivalcev ne dosegajo statusa mest. Do Ushuaie vodi tudi železnica, ki je danes turistična znamenitost poimenovana Tren del Fin del Mundo. Midva pa sva si želela ustvariti lastno predstavo o koncu sveta. Zakaj v Čile? Čile ima osupljivo in izredno raznoliko naravo; slovi po čudovitih prostranstvih Ognjene zemlje, divji in cvetoči Patagoniji, po Atacami - najbolj suhi in vroči puščavi na svetu, po aktivnih in ugaslih vulkanih in celo po pingvinih. Zbrani osnovni podatki o Čilu Republika Čile je dolga in ozka obmorska država ob obali Južne Amerike med Tihim oceanom (ali Pacifikom) na zahodu in Andi na vzhodu. Na severu meji s Perujem in Bolivijo, na vzhodu z Argentino, na jugu z Atlantskim, na jugozahodu pa s Tihim oceanom. Ima 6.435 km obale. Podnebje je zmerno, puščavsko na severu, mediteransko v srednjih deželah, na jugu pa sveže in vlažno. Ob obali ležijo nizka gorovja, rodovitno območje je v osrednji dolini, na vzhodu pa so visoka gorovja – Andi. Najvišja točka je Nevado Ojos. Čile ima približno 19 milijonov prebivalcev, glavno mesto je Santiago de Chile, uradni jezik je španščina, valuta pa je čilski peso. Predsednik je Sebastian Pinera. Glavna naravna bogastva so baker, les, železova ruda, nitrati, žlahtne kovine, molibden in vodna energija. Najbolj razširjene naravne katastrofe v Čilu so hudi potresi, izbruhi vulkanov in cunamiji. Razširjeno krčenje gozdov in rudarstvo ogrožata naravne vire, ogroža jih tudi onesnaževanje zraka in vode v industrijskih območjih. Več kot tri četrtine prebivalcev živi v mestih. Najgosteje naseljena je Čilska dolina, veleposestniki pa imajo 70% zemlje. V Čilu se srečujejo različne etnične skupine. Večina so potomci evropskih priseljencev, ki so prišli sem konec 19. in v začetku 20. stoletja (Nemci, Francozi, Angleži, Irci, Poljaki, Italijani, Španci, Rusi, Hrvati in drugi (celo nekaj Slovencev). Največ je mesticev – potomcev evropskih belih priseljencev in ameriških staroselcev Indijancev, Indijancev je samo še 10%. V 2. polovici 19. stoletja se je naselilo tudi 4000 nemških družin, ki so si skrčile do takrat nedotaknjene gozdove in začele razvijati poljedelstvo in živinorejo. PRIPRAVE Naročanje zemljevidov (Reise Know-How), servis motorja, priprava opreme in hitri tečaj španščine. Servis motorja - serviserju (Selmar Celje) sem zagrozil, da bo ob morebitnih težavah z motorjem pripotoval za mano na lastne stroške. Ko sem na dan privlekel rumeno plastenko, na kateri je pisalo Bardahl in trdil, da je to najboljše olje (olje moje mladosti), sem tudi ugotovil, da tega izdelka vzhodno od prelaza Hrušica nihče ne pozna. Le kje ljudje živijo (pa takrat še ni bilo potovanje omejeno na občinske meje). Olje je bilo sponzorsko darilo (Avtostil z Rakeka) in niti na misel mi ni prišlo, da ga ne bi uporabil. (Serviserji ne vedo ali pa nočejo vedeti, kaj je dobro). Gume - normalno je, da so jeseni na motorju izrabljene gume. Pri vulkanizerju Tomažu (pred enim letom je tudi on s kolegi prepotoval podobno pot) sem naročil nove TKC 70. Časa ni bilo veliko, skladišča gum prazna (čudno, zakaj so sploh skladišča). S Poljske so grozili, da bodo vsak čas prišli po motor, da ga spakirajo na barko. Tako mi ni preostalo nič drugega, kot da doma pogledam malo po garaži. Namontiramo TKC 80, konec koncev je na poti predvideno cca 1500 km makadama. Tomaž svetuje, naj vseeno vzamem rezervne gume s sabo. (Oni so imeli probleme in so v Argentini drago plačali novo gumo.) Meni tistih par kilogramov dodatne teže na motorju pri potovanju ne predstavlja problema, kvečjemu mi rezervne gume lahko pomagajo kot dodatna zaščita motorja in sebe. Medtem, ko se je Miro ukvarjal z motorjem, sem imela dovolj časa, da sem opravila par osnovnih lekcij španščine. Med pripravljeno opremo se je vrinila tudi naša Mumi, ki se je delala, kot da je ena izmed torb, da bi se lažje infiltrirala in neopazno odpotovala. Ob razkrinkanju je bila žalostna, oči so govorile - jaz bi tudi šla, vzemita me s sabo! Motor je bil pripravljen, oprema naložena, kombi pred vrati. In odpeljali so ga ... In ko je bil motor z vso opremo in rezervnima gumama vred že sredi oceana, ko so bile kupljene letalske karte; ko se začne odštevanje tednov do odhoda; začneva resneje spremljati poročanje o nemirih v Čilu. Mirni protesti preko milijon ljudi so prerasli v vandalske pohode, razbijanje, požiganje; na ulicah je vojska! Povod naj bi bilo na prvi pogled malenkostno povišanje cen vožnje s podzemno železnico, ki pa je bilo kaplja čez rob nakopičenemu nezadovoljstvu ljudi. Vzroki za to pa so nezadovoljstvo z življenjskim standardom, slabe zdravstvene usluge v privatnem in državnem sektorju, nizke pokojnine, drago izobraževanje; eno leto študija stane povprečno 5000 evrov – za večino postaja študij nedostopen ali pa se morajo čezmerno zadolžiti. Še najbolj zgovoren pa je podatek, da ima 1% najbogatejših v rokah približno 30% bogastva države. Poenostavljeno rečeno so nemiri zaradi družbene neenakosti in velikega prepada med revnimi in bogatimi. Decembra 2019 so bila zaradi razmer v Čilu državljanom Slovenije izdana Splošna opozorila vladnega urada. Povzetek Splošnih opozoril Zaradi protestov prihaja do incidentov in motenj potovanj v mestih. Obstajajo poročila o obsežnejših protestih v nekaterih predelih mest Punta Arenas, Santiago, Viña del Mar, Arica, Puerto Montt, Valparaiso, Antofagasta in Iquique. Prihaja tudi do cestnih zapor in barikad v okolici Santiaga na večjih cestah in mestnih vpadnicah. V skladu s čilskim pravom se lahko tuje državljane, ki obiskujejo ali živijo v Čilu, deportira zaradi sodelovanja v protestih in demonstracijah. Vsa javna prevozna sredstva v Santiagu de Chile – vključno s podzemno železnico in avtobusi delujejo v omejenem obsegu. Javni prevoz lahko deluje v omejenem obsegu tudi v drugih mestih po državi. Nekatere banke, nakupovalni centri, lekarne in supermarketi obratujejo s skrajšanim delovnim časom. Še vedno lahko prihaja do zamud in odpovedi notranjih in mednarodnih poletov, zato se o statusu vašega poleta pred odhodom pozanimajte pri svoji letalski družbi. Če potujete na letališče, se pred potovanjem posvetujte s prevoznim podjetjem in si zagotovite dodaten čas za pot. Nekateri kopenski mejni prehodi med Čilom in sosednjimi državami Argentino, Bolivijo in Perujem so trenutno ponoči zaprti. Če nameravate prečkati katerokoli kopensko mejno točko, se pred potovanjem posvetujte s pristojnimi organi. S sabo ne nosite večjih količin denarja, dragega nakita ali dragih ur. Ob vsej žalosti ob prebiranju opozoril in priporočil Miro ugotovi, da vsaj z zadnjim priporočilom res ne bo problemov, saj ure nima (in je nikoli ni imel! …tako in drugače …), dragega nakita nimava, kakšnih večjih količin denarja pa tudi ne. Na novo leto, mesec pred nameravanim odhodom, se soglasno odločiva - če bo ostalo samo pri opozorilih glede (ne)varnosti, bova šla. Januar se je iztekal, imeli smo poslovilno zabavo z domačimi (hruševskimi) motoristi in pridruženimi notranjskimi motoekstremisti … malo črnega humorja - za vsak slučaj; če se ne vrneva in ne bo tradicionalnega sprejema, naj bo vsaj poslovilna zabava. Zabava je več kot uspela (mijauuuu), dobila pa sva tudi toliko uporabnih daril, da bi lahko potovanje podaljšala najmanj za mesec dni, če ne bi bil problem dopust. Morava se vrniti, da skupaj uničimo te zaloge! Ob slovesu je Miro slavnostno izjavil: »Če ne bo pilotiral bivši vojaški pilot, se vidimo!« V petek zjutraj sem se peljala v službo in razmišljala, če sva še kaj pozabila; popoldan imava let … v tem trenutku je na cesto skočila srna. Podzavestno sem tako zabremzala, da se je avto na mestu ustavil! Šlo je za las, imela sem srečo. So pa vse mape poletele z zadnjih sedežev in roke so se mi tresle še ves dan. To sem povedala Mirotu šele na letalu, da ne bi razmišljala, da je polet nevaren. Vse je lahko nevarno, vse je relativno. 1. dan Hrušica - Benetke - Rim (31. januar 2020) Popoldan naju je Nina peljala v Benetke. Na letališču sva sedela kot kup nesreče, ne pa kot vesela popotnika. Grizla so naju podzavestna stalna vprašanja, če ne bi bilo mogoče bolje, da ne greva, ali je nevarno, ali je neodgovorno, kako je z demonstracijami v Čilu, kaj, če se kaj zgodi … Nina ni vedela, ali naj naju tolaži ali naj se jezi. Rekla je, da nisva normalna, da se obnašava, kot da bi šla prvič od doma. Pametno je zaključila, da bo parkirnina dražja kot letalska karta, zato ona gre, midva pa naj nehava fantazirati. Poslovili smo se. Midva s težkim srcem. Iz Benetk sva letela v Rim. Letališča so bila napol prazna, nikjer ni bilo običajne gneče. Vzdušje ni bilo evforično. Kupila sva le vodo in čokolado za prvo silo. Brez prve dopustniške pijače sva šla na letalo za Santiago in Miro se je prepričal, da pilot ni bivši vojaški pilot. (Po njegovi statistiki so le-ti zaradi specifične vojaške vzgoje najmanj zanesljivi.) Zaradi sreče s pilotom je lažje prenesel dejstvo, da stevardese niso mlade; v prepričanju, da ne bo zamudil nič atraktivnega, je po polnoči celo zaspal (beri smrčal). Ko sem ga videla tako pomirjenega, sem zasmrčala še sama. Seveda je bil spanec bolj mučenje na obroke - malo prostora, malo zraku. S svojimi kratkimi nogami sem seveda lažje preživela noč na letalu kot normalni moški. 2. dan Rim - Santiago Po napol neprespani noči pa je bilo kmalu vse hudo pozabljeno, saj sva se zbudila v sončen dan nad Andi, prekritimi s snegom. Odprla sva čokolado, preko katere sva spoznala celo soseda na letalu – prvega Čilenca, kot je sam rekel. Simpatični gospod je ugibal, od kod sva, a najin jezik mu je bil uganka. Po omembi Slovenije se je nasmehnil in povedal, da je že bil v Ljubljani in na Bledu, da je Slovenija lepa. Midva pa greva za en mesec po Čilu in Argentini, v San Antoniu že čaka motor in Miro je naštel glavne postaje s svojega zemljevida … Zmajal je z glavo. Verjetno se mu nisva zdela prepričljiva, prav nič motoristom podobna, pa še prestara za take avanture. Ta dva sta pa res ravno prava za na motor?! Pristanek je bil tako eleganten, da smo vsi zaploskali pilotu. Gospod Čilenec nama je povedal še par podatkov o Čilu. Potem je vsakemu dal bankovec za 1000 čilskih pesov. Rekel je, da je to simbolno - za srečo, da je vrednost zanemarljiva (manj kot 1 evro) in naj paziva nase. In ko se stemni, naj bo motor v garaži, midva pa v sobi in naj nikar ne poskusiva hoditi po temi okrog! Niti s taksijem! Ponoči nikamor! Prepovedano! To je trikrat ponovil. Imeli smo samo ročno prtljago in smo hiteli proti izhodu. Slovo. Komaj navežeš stik s človekom, pa se že poslavljaš. Poletje v Santiagu, pri nas pa zima – tudi v Munchnu, kjer dela je zima – izvedela sva, da že dolgo živi v Nemčiji in dela za neko mešano firmo. V Čile prihaja le na obiske. Tudi on rad potuje. Ko bo imel čas, bo šel na potovanje v Mongolijo. Fascinira ga Džingiskan. Molčeči Miro pobrska po telefonu in najde fotografijo z Džingiskanovim spomenikom, pod njegovo mogočno glavo pa midva, dva pregreta, razmršena motorista. Pa vidva res potujeta z motorjem?! Nasmejemo se. Mongolija je čudovita, srečno. Srečno pot. In med objemom še enkrat: PO TEMI NIKAMOR! OBLJUBITA! Obljubiva. Potem sva stala v vrsti za tujce in jaz sem posojala svoj kemični svinčnik mladeničem Evropejcem. Mladi imajo vse v elektronski obliki in zastarelih pripomočkov ne prenašajo okrog. Formular pa je treba izpolniti … Miro je rekel, da sem smešna in stara, da mi bo kdo še svinčnik ukradel. Nič zato, pa naj si ga zatakne, saj veš, da imam vedno najmanj štiri s sabo. Pa so mi ga vrnili in celo hvala so rekli! Ja, ni vse v elektronski obliki, včasih tudi klasika prav pride. V menjalnici sva zamenjala dolarje za čilske pese, se v mislih zahvalila Tomažu za ustne informacije, dr. Speedu in Menihu za pisne informacije in se kasneje še večkrat spomnila nanje, ko sva hodila mimo zaprtih bank in vrst pred bankomati; ko kartic niso sprejemali, ko terminali niso delali in ko kartice niso prijemale. Pred izhodom iz letališke stavbe, sva (kakšno naključje!) v množici čakajočih zagledala Krzysztofa - direktorja firme Advfactory, ki je poskrbela za prevoz motorja čez ocean. Povedal je, da čaka obiske iz Evrope, da bodo nekaj časa skupaj potovali po Braziliji. Rekel je, da na najini načrtovani poti ni kakšnih posebnosti, razen delov slabega makadama in nevarnega vetra, ki pogosto razsaja na jugu celine. V primeru napovedi hudega vetra nama je svetoval, naj z vožnjo po določenih predelih raje kakšen dan počakava. Srečno vožnjo nam in vam in vsem! Z letališča sva se z avtobusom odpeljala v center Santiaga. Vozovnice so poceni (približno 5 evrov za dve osebi), avtobusi pa udobni in še preveč klimatizirani. Le Miro je godrnjal – Zdaj pa še avtobus, nazadnje sem se vozil z avtobusom leta entaužentdevetstoosemdeset, ker je bilo z mopedom do Dubrovnika predaleč, motorja pa še nisem imel. Zdaj pa avtobus … Skozi okno gledam podobe predmestja, tudi brezdomce, šotore na zelenicah in veliko taksijev in avtobusov, zamrežena pritličja in ograje, ograje … Izstopiva in se usedeva v prvi park. Temperaturni šok – poletje! Obsediva kot dve popipsani muhi. Najraje bi zadremala. Pa zmaga racionalna odločitev, da greva najprej nekam na kavo in vodo, potem pa v hotel, pod tuš … V glavi mi šumi, Miro pravi, da zato, ker je prazna. Čez nekaj časa prizna, da šumi tudi njemu, a to je seveda zaradi letala, časovnih pasov, avtobusa, vročine … Postaja živahnejše, a postaje podzemne so še vedno zaprte, zaprti so lokali, s pregradami so zaprte nekatere stranske ulice, ponekod so pregrade med cestnimi pasovi; in v naslednji zaprti ulici so demonstracije. (V opozorilih sva prebrala, da se lahko tuje državljane, ki sodelujejo v demonstracijah deportira. To, da bi naju lahko poslali domov, preden sploh prideva do motorja, bi bila res ironija. Zato nisva razmišljala o raziskovalnem novinarstvu in fotografiranju s kraja dogajanja. Z domačega kavča se to mogoče zdi strahopetno.) Zamujala sva zgodovinske dogodke, ki so se odvijali dobesedno čez cesto. Zavestno sva se jim izogibala. Hitro mimo! Potuhnila sva se v prvi odprt lokal. In spila prvo dopustniško pivo. (Tiste vodene kave in vodene vode, ki sta bili prva pijača v Santiagu, ni bilo vredno fotografirati, pa še račun je bil enkrat višji kot za avtobus!) V iskanju sence in hladu sva zavila še v edino cerkev, ki je bila na najini poti odprta. Tu se mi je zazdelo, da so podatki o religiji res zgolj statistični podatki … Zahvale, predvsem pa prošnje so praktično nalepljene ali napisane kar na zid … Srečala sva eno samo žensko, ki je sedela pred Žalostno Materjo Božjo! (Približno 66 % prebivalcev je katolikov.) Muzej ob cerkvi je bil zaprt, na drugi strani se je bohotil hotel Corona, Sexshop je bil odprt. V ulici, kjer sva imela rezervacijo, je bilo ministrstvo za okolje in prostor, povsod pa tudi sledi protestov. Za 35 dolarjev sva dobila apartma (Plaza Paris) z dvema sobama, dvema kopalnicama, kuhinjo in jedilnico. Vsega tega seveda nisva potrebovala, a bilo je v centru in ceneje kot kaj manjšega. Z drugega nadstropja se je odpiral pogled na prazno ulico. Po osnovnih higienskih ukrepih, litru vode in urici popoldanskega dremeža sva šla na ogled mesta, ki pa sva ga hitro zaključila. Začetek je bil še obetaven, cvetoči kaktusi in oleandri. A vse preveč ograj, policije in vojske nama ni vzbujalo občutka varnosti. Prej obratno. Kdo tu koga ali kaj čuva in zakaj?! Samo par korakov stran se ti zazdi, da nisi v istem mestu. Istočasno se spomniva na Filipa F., nekoč divjega motorista, zdaj umirjenega tenisača. Asociacija s pozdravi! Povsod samo beton in steklo, nikjer kotička za človeka. Edini lokal, ki ga odkrijeva, je zaprt! Še pes si misli svoje. Greva nazaj, za vogalom je spet drugačna slika. Na drugi strani je park, v bližini pa odprt lokal! Oči si oddahnejo. Miro je dehidriran, sama pa potrebujem nekaj močnega za razkužilo in naročim konjak. Natakar me je sicer dvakrat vprašal, če bom tudi kokakolo zraven, pa sem obakrat odklonila. Prinesel mi je naročeno in to resno dozo. Ne vem, če v Čilu običajno tako strežejo konjak, ker ga zaradi kroničnega pomanjkanja časa nisem več naročala. Ta je bil dober in ni mi bilo žal, da sem dvakrat zavrnila kokakolo. Samo okus bi si pokvarila. Med kratkim odklopom je na vrata že trkala misel, da po temi ne smeva hoditi okrog. Tema pa pride vedno prezgodaj. Najhitreje, če si v lokalu ali na motorju. Težko sva se odlepila s stolov, a je bilo treba … Šla sva proti hotelu in naključno odkrila trgovino z živili, ki je bila odprta. Pogledala sva cene osnovnih živil in ugotovila, da so kar primerljive z našimi - mleko, jajca, vino, žgane pijače; pa še instant juhe, omake in raznorazni pripravki (imeli so celo takega za meso na mongolski način), skrinje pa polne empanadosov z različnimi polnili. Žgane pijače so v trgovini cenejše kot pri nas. Seveda nisva imela časa … Kupila pa sva jajca, ker je gospod motorist načrtoval zajtrk. Kdo bi si upal ugovarjati, saj bo minil še en cel dan brez motorja, če bo seveda vse šlo po načrtih. Tako nevelemestno in tudi nekulturno sva dan v Santiagu zaključila kot dva navadna potrošnika. V košarico sem - poleg motoristično izbranih jajc - na lastno odgovornost dala še maslo in instant kavo. Jajca! 3. dan Santiago - Valparaiso Nedeljsko jutro v Santiagu je bilo mirno. Po motorističnih jajcih in kavi sva pospravila in šla. Ulice iz centra proti avtobusni postaji so bile prazne in opustele, pritličja dobesedno zabarikadirana; zamrežena okna, spuščene rolete, celo zavarjena železna vrata, kopičenje ključavnic, stebričkov in zaščitnih vezanih plošč. Napisi, gesla in protestne izjave niso izbirali podlage, z grafiti so zaznamovana ministrstva, banke, javne ustanove, cerkve, spomeniki in navadne fasade, ki so jih dosegle jezne roke. Razbita stekla povedo še več. Bar Santiago je zaprt, zaprte so postaje podzemne. Na avtobusni postaji je bilo živahno, očitno veliko ljudi uporablja javni prevoz. Sicer sem stala v vrsti, a šlo je hitro in kupila sem vozovnici za Valparaiso. Peroni so pregledno označeni, prav tako avtobusi, sedeži so oštevilčeni, klima dela, celo tako zares, da sva oblekla jopiče. Posnetki, narejeni z avtobusa niso dobri, ko jih je videl Miro se je jezil, a sam ni naredil nobenega, ker mu grejo avtobusi itak na živce (taksiji pa še bolj). Po predmestju si oči oddahnejo ob prvih trtah, v ozadju so griči, potem pa kar nekaj kilometrov gozda oz. ostankov evkaliptusov in borovcev, ki jih je decembra 2019 prizadel požar. Požar se je iz okoliških gozdov razširil proti mestu in uničil približno 120 hiš. Evakuirati so morali več četrti. Ogenj je zajel najmanj sto hektarjev površin. Več kot četrtina prebivalcev mesta je bila brez elektrike. (Novice sem prebirala decembra, ko sva se odločala o potovanju.) Sledijo novogradnje, montažne hiše … predmestje Valparaisa. Mesto na prvi pogled deluje pestro in živahno. Z avtobusne postaje se prebijava čez tržnico proti pristanišču. Valparaiso je eno večjih mest v Čilu (ok. 300. 000 prebivalcev) in glavno čilsko pristanišče ob Tihem oceanu. Leži na številnih gričih. Staro središče mesta z zgodovinskimi hišami, strmimi ulicami, stopnicami in vzpenjačami je na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. Glavne industrijske panoge Valparaisa so turizem, kultura, ladijski promet in tovorni promet. Severno od mesta je tudi naftna rafinerija. Značilnosti mesta so tirne vzpenjače, grafiti, novoletni ognjemet, pisana arhitektura, tu je nekaj let živel tudi Nobelov nagrajenec za literaturo Pablo Neruda. Odločiva se, da bova šla peš, saj ni vroče. Od tržnice dalje so ulice prazne. Približno 50 mednarodnih ladij za križarjenja se ustavi v Valparaísu med 4-mesečnim čilskim poletjem. Da je mesto polno turistov in zabave, letos ne drži. Namesto turističnega vrveža so letos ulice preplavili protestniki. Sledovi so vidni povsod. Nekaj ljudi je bilo le na bolšjem sejmu. Vzpenjača Pešačenje povzroča lakoto in žejo (ki ju sicer motoristi ne občutijo, če so na motorju …). V eni izmed ulic sta bila odprta dva lokala. Po M. teoriji, da je hrana bolj sveža, kjer je gneča, sva izbrala enega izmed dveh. Počasi se je začelo vračati življenje tudi motoristu, ki se po Čilu vozi z avtobusi in pešači. Začel je teoretizirati o prostorninskih merah … toliko morskih sadežev pa bi v Karlobagu imeli najmanj za deset porcij … Potem sva šla do pristanišča in levo v hrib. Pristanišče je največje in najmodernejše na Tihem oceanu. Pristaniški promet (po podatkih izpred 5 let) ima 11 milijonov ton tovora, več kot milijon kontejnerjev in več kot 85. 000 potnikov na leto. Z oceana je prijetno pihljalo, a le redki so uživali ob in v vodi. Povzpela sva se po stopnicah za evakuacijo pred cunamijem. Valparaiso je potresno območje, potrese pa običajno spremljajo cunamiji. Za sabo sem slišala godrnjanje – ma kdo bi ušel cunamiju, večina Čilencev se premika še počasneje od mene – glej ti te detajle, a ti sploh vidiš, kaj tu manjka?! Poglej to mesto … Ta zastranitev je seveda služila počitku in umirjanju dihanja. Potem sva rinila naprej v hrib. Kamorkoli greš v Valparaisu (razen po obalni cesti) je hrib. Tudi v vodnikih piše - Zgrajen na desetinah strmih pobočij s pogledom na Tihi ocean, ima Valparaiso labirint ulic in tlakovanih uličic in poti, ki predstavljajo bogato arhitekturno in kulturno dediščino. Pisana arhitektura, grafiti in rastlinstvo dajeta mestu poseben čar. Turistov pa letos kljub temu ni. Pripešačila sva do vile Čiračara, kjer sva bila zmenjena še preden so v Valparaisu pristaniški delavci stavkali in še preden so preusmerili ladjo z dragocenim tovorom v San Antonio … In zdaj sva tu, kjer so, upava, dokumenti za motor, da bova jutri zjutraj (z mojstrom za zvezo) lahko šla v San Antonio po motor. Čilenec Enzo, mojster za čilensko administracijo in carino, in njegova žena Martina imata v leseni vili pribežališče za najavljene in tudi za zgubljene motoriste, skrbita pa tudi za nekaj psov in mačk. Kamen, ki se je odvalil od motorističnega srca, ko je motorist izvedel, da je z dokumenti vse v redu in da jutri v ponedeljek v pristanišču delajo, bi lahko povzročil pravi cunami, če bi se odkotalil po klancu navzdol … Enzo je ponudil pivo, z balkona se je videlo mesto, videl se je ocean in zavel je svež vetrc. Pred večerom sva šla še na sprehod. Po drugi strani hriba navzdol do oceana in tudi nazaj – peš! V zalivu so domačini in galebi uživali v poznem nedeljskem popoldnevu. V zahajajočem soncu sva se s plastenko vode vrnila do vile in pozvonila. Pred spanjem je motorist (ki se vozi z avtobusom in pešači) zgroženo ugotovil, da sva tega dne prehodila skoraj 20 km. (Pa kaj ti ne veš, da bi mene lahko kap!)

mam občutrk da je bilo danes 90% motoristov na cesti...leva roka me boli...pa še rit mal... v glavnem super je pogledat čez meje občine...

jp.. sm tok majhen, da vsi kašljajo preko mene

Za paničarje, oziroma tiste, ki jim ni mar. ?

No tale cajtng je v istem rangu kot slovenske novice....še za rit obrisat ni uporaben.

Modrec.....

Čudeži ne obstajajo ?

Cakaj, da vidijo tole : ....kako bo sele potem krivulja sla gor. Samo ti bojo pa v statistiki vodeni: umrli od smeha.

na prvih 15 setova Mitas Sport Force+ je njihov vijek trajanja bio 2.700km. I to na slicnim motorim sa istom snagom, okrenim momentom. Brzina kretanja je takodjer bila ista, vozeno sa istom ekipom...... zasto je onda sada odjednom 1.000km manje?!?

Dobro si to sestavilsedaj ko pogledam nazaj,se mi zdi,da ni nekaj posebnega,v bistvo rabiš samo ČAS,nekaj dinarčkov?in čim manj komplicirati,posebaj pri načrtovanju poti,ker na koncu bolj malo štima,od tistega,kar si si zamislil...kaj bi ti razlagal,boš začutil?ko v glavi naredi KLIK,takrat veš,da je pravi cajt?

Vtisi so bežanje v dež ? 5 min prišla domov pred nalivom. Jutri naprej proti... Soči... Upam, da ne bo spet tako muhasto vreme.

Slovenija, od kod lepote tvoje:

Najbol legendaren motor ki sem ga imel, Suzuki gsx-r750 z diplomatsko tablico ?. Brez izpita, brez skrbi, pa skos gas na polne bombe. Uff pogresam ta motor.

Ahh, Gorenje je spetr eno tistih podjetij, ki "karanteno in delavce" izkoriščajo, da bi dobili pomoč države. Težave Gorenja so že od prej, sicer pa smo firmo prodali in kaj naj se sedaj mešamo. Tako to gre v kapitalizmu. Danes zaposlujejo, jutri odpuščajo in mi smo jebena stranka. Žal, to smo hoteli.

a smo mi prodali gorenje? vprašaj zaposlene koliko jih je vložilo certifikate v svojo lastno firmo.. boš dobil bolj realno sliko kaj se je , se in se bo dogajalo .. in korona ni za gorenje prav veliko kriva ..

Potem pa, zakaj se spravljaš na državo in njene odločitve, če pa sam ugotavljaš, da je več ali manj lastnik kriv?

Pr Ducatiju se jim kolca po Stonerju. Se ne spomnim katerga leta sem napisal na forumu, da bi mu mogli postavit en velik spomenik oz. orng poster v Ducati garaži, ker Ducati še dolgo ne bo prvak: https://www.24ur.com/sport/motogp/stoner-je-bil-najboljsi-voznik-ducatija-in-se-vedno-je.html

Ja in normalno delajo. Mi pa doma cesljamo dupe in cakamo krizo. Pol bomo cvilil nekej casa, medtem ko bojo oni mel le bezen spomin na virus.

Če so pa ta film gledali...

1. vec intenzivno razmisljam!! 2. Bridgestone S22 smo reklamirali - Bridgestone je pokazo good will i dao nam svakome po zadnju gumu. 3. da! proizvajalcem se zivo jebe sta mi imamo za reci. Oni zaradjuju! Uz to ako gledamo i sredine prema rubu gume i to podijelimo na tri jednaka dijela, tocno onaj dio ( srednja trecina ) je dio na kojem se najcesce ubrzava i "slucajno" bas tamo je najtanji sloj gume!!

Pilot Road 5 sem imel na Crosstourerju. Zdrzale so 1 sezono oz. cca. 12.000 km (mojih 11.000 km in cca 1.000 km od prejsnjega lastnika), masa motorja z mano vred je kar konkretna, tudi na gasu nisem bil nic nezen. Od starta so se mi zdele rahlo nepredvidljive, v suhem sem imel obcutek, da moram bolj paziti kot v dezju.. Naj povem, da sem lahko takrat primerjal obcutke samo z Dunlop Sport Smart2 Max na CBR-ki, s katerimi sem grobost v dezju spustil samo za cca. 10 - 15 %.. Za PR5 bi glede na SS2Max bi rekel, da v dezju drzijo cca. 85 %, v suhem 80 %. Zdaj imam nove Dunlop Road Smart III, ki pa... Ne vem, ali so razlog trenutne razmere in temperatura zraka do 20°C, ampak dvakrat mi je zadnja tako grdo zdrsnila ob pospesevanju iz ovinka, da po 4.000 km nimam pretiranega zaupanja.. Je pa res, da sem PR5 zradiral pred nizkimi temperaturami ? PR5 so vsekakor soliden nakup, svoje bolj objektivne obcutke z RSIII pa sporocim, ko bodo tudi temperature primerljive voznji s PR5.

Običajno smo se okoli 1. maja klatili po južnih krajih EU in Balkana, danes pa še okoli Triglavskega parka ne moreš! Vsi prelazi zahodno razen Vršiča so kjuzo! Od Kobarida dalje je občasno rahlo rosilo. V dolini Trente in čez Vršič nisva srečala prevoznega sredstva. Do Jasne v Kr. Gori je bila cesta samo za naju in dva srnjaka (mogoče sta bila celo par, ker sta jo skupaj pobrisala v gmajno)