Dvorana slavnih

Ciao. Kljub vsemu uživam, ko spet obujam spomine, ko sem se po Kočevskih gozdovih poganjal z Tomosom. Isto je 30 let kasneje, samo igrače smo zamenjali za dražje? Tako sem zadnje tedne izkoristil in obšel par lokacij, na katerih smo kot najstniki, lovili polhe, pekli klobase, se noro napili..... skratka lepi spomini.? Nikoli ni bilo denarja dovolj za benz in rezervne dele? Pa smo namesto z avtobusom v šolo šli na štop pa je blo za benz, pa tud ušpičli smo kako? Spomnim se, ko mi je foter dal denar, da grem plačat položnico za elektriko, ampak namesto tega, sem si šel kupit nov bat (elko) in srečko s katero lahko zadaneš nov avtomobil. Ko sem prišel domov sem fotru povedal, kaj sem storil in me je pretepel. Drugo jutro, ko se je foter prebudil in odprl vrata je pred našo hišo stal popolnoma nov avtomobil. Vsi smo jokali, posebej jaz, ker je to bil avtomobil od električarjev, ki so nam prišli izklopit elektriko... In takrat me je foter še enkrat pretepel ...??? No dost zajebancije...kljub vsemu hočem povedat, da ta situacija v kateri smo se znašli ima tudi pozitivne posledice, ker drugače bi bil že kje na poti do Bajkala, tako pa obujam spomine in res uživam v malih stvareh? Iz Ljubljane kar po asvaltu saj sva se z VeSna spravila k stvari bolj na počas... Ob 12h nekje proti Kočevju, tam pa takoj v gozd na Mestni vrh do Bosanske koče... ...in naprej do ene najlepših koč "Koča pri Jelenovem studencu" par let zapored zmagala, kot najbolj urejena in bla bla Tu smo z Tomosi prišli šmrkovci v petek in prespali....? Kljub temu, da smo bili bolj kot ne revni smo znali uživat otrostvo veliko bolj, kot današnja mladina, ki jim je internet cel svet. Tu se posončiva in narediva selfi z medotom. Nazaj se vrnema mimo koče na Stojni in na Slovenski vrh. Tu se spustiva v dolino in preko Rozenbruna do reke Rinže in jeza. Na temu jezu smo se kot otroci kopali, zdaj bi bilo to škodljivo kot Korona? Imam gor cestne pnevmatike in je kar plesalo po blatu, zadaj pa Vesna skoz v smehu...? Sej ne vem kdo je bolj nor? Ven iz hoste prideva v Mahovniku, blatna in umazana a nasmejana kot cigana k vidita bel kruh? Tušek in mali ZOO... Ribniški grad... Domov pa spet po magistralki. V Rašici si že vlečeva kondome nase, do Ljubljane naju dobro pere. Požegnana sva zato ze delava načrt kam jutri? P.S. Nikoli si nisem mislil, da bojo ljudje in njihove roke porabile več alkohola, kot ga bojo oni spili Lp Kmet2 https://www.facebook.com/midva.bibi/videos/2552056088387250/ https://www.facebook.com/midva.bibi/videos/2552056818387177/

Odprem oke, zunaj že sonce skozi žaluzije boža posteljo. Sam sebi...vstani, dan se ne bo zjebal sam. Ženo pregovarjam točno 2 sekundi, če gre en krog? Danes ne, krive so tiste žalostne okice najine psičke? In že drvim preko Kalc, Spodnje Idrije na Tolmin... in padem v Trento. Top temperatura, sončno in kar nekaj motoristov nasproti. Domačini še niso preklopili na promet, saj so več na mojem pasu, kot na svojem.? Še poberem bivšega forumaša @Borutt partnerko in bivšega forumaša @C eagle in hčerko. Cesta v spodnjem delu kar ok, proti vrhu pa ledeno, sneženo in polno kamenja od plazov. Kolegi pametno ustavijo, jaz pa k bik v maline. Dvakrat se skoraj uležem, ko naposled pridem do zadnjega tunela proti vrhu, ki je do sredine zasut...poizkusim a že na začetku zaključim ..bemti, če ne dam takoj, ko se vrnem krampe gor.? Obrnem, poberem prijatelje in na Vršič. Tu cesta bp in na vrhu polno motoristov, ni mraza. Proti Mangartu nobene žive duše. Vseno sem bolj morski človek, kot gorski, že zaradi vsega železja, ki ga imam v sebi...nekak ne mara to nizkih temperatur.? Drugače iščem nekoga, ki bi naju z Vesno in Bibi posvojil. Nama ni pomembno kdo, kje... Ampak Biba obožuje morje in morski zrak.? Spustim se v Kranjsko goro, polno živeža zato hitro potegnem do odcepa za Bled in v Bohinjsko Bistrico k best frendu, ki nas razvaja s svojim gurmanskim znanjem. Pri njemu kar pojem je DOBRO! In kar me najbolj jezi?...vedno je ZASTONJ. Domača kuhinja, top ambient ob vodi, priporočam Zoisov grad. Ura se že preveša v pozno popoldne, zato jo vsak usekamo v svojo smer. Sem bolj neporpežljive sorte in komaj čakam spet vikend. Mama mi je vedno govorila, da je potrpežljivost božja mast. Jaz pravim pa, bogi tisti, ki se maže z njo.? Jutri ni ponedeljek aaaauuuuuuummmm Jutri ni ponedeljek aaaasuuuuummmmm . . . . ...jutri ni ponedeljek aaaauuuuuummmm Lp Kmet2

Sredina Slovenije ali GEOSS?

Ker sem predvideval, da bo vse drlo na jug, sva jo midva obrala na sever. Čisto blizu pa še ne videno. Lahko me je sram, da za destinacijo izvem iz medijev, ki poročajo o vremenskih ujmah. No, od tega je že toliko, da so posledice odpravljene na naravi pa se še vidi kako je bilo strašno. Dovžanova soteska - Jelendol z okolico. Ker naju še ni dovolj zeblo (okoli 9°C je kazal displej) sva jo mahnila še pod Krvavec Okrogla 200tica v kilometrih.

No, po enem mesecu mirovanja, je prišel čas za premik. V drugo občino. V petek tradiconalni piknik za 1. maj, praznujemo še RD od mami, in se kujam, ker je za soboto napovedan dež... a pazi, zjutri sonce, gledam napoved, sonce vsaj do 16h. Nič, akcija po hitrem postopku. Pofruštkam, spijem kavo, lulam, kakam in šic po motor. Nastane tale video ..... https://www.youtube.com/watch?v=HOByoCsJ1QA Vodice, Loka, Žiri, Logatec, Horjul in kuča... laganini... 140km, nasmeh od ušesa do ušesa... vesel ko mali otrok. En mesec brez motorja. Sam gledal sem ga. Božal. Poliral. eh, lažem... nisem, ker pol bi bil še bolj zrajcan... saj veš, ko da bi sladoled skozi šipo lizal no, včeraj isto. zajtrk, kavica, lulanje, kakanje, pranje zob in mrš po motor... prej še čmoknem kosilo pri svoji in gasa. Najprej do kolega pogledat stroj.... pravi, da je zdaj prišel na vrsto, ker je bencin poceni (žre 20litrov na 100km ), ampak prede.... ko mali mucek žal je pokrit... No, potem pa dalje... moravče, zagore, trbovlje, tam zavijeva na Marija reko, gor na vrhu uživava v razgledu in vonju cigaretnega dima... domačin ponudi pivo, a na motorju nema alkohola! Potem pa četica koraka proti domu... Vransko, Tuhinj, kamnik... kuča... prijetnih 160km. Skratka, lušten vikend ps. aja, pra*ica od MB tablce še ni dol padla

mam občutrk da je bilo danes 90% motoristov na cesti...leva roka me boli...pa še rit mal... v glavnem super je pogledat čez meje občine...

Danes pa po dolini gor pa dol pa sem pa tja ,ko se pod večir odločim, da še na Menino planino mahnem,odlično je bilo Domov sem prišel spet že drugič zapored na zadnje bencinske hlape( a tretjič bom pa peš hodil in moped tišal) Drva za kurjavo pa v neskončnost se pravi zima bo huda

Slovenska Istra...sm mislu d je @maus že tolk prjatu z mano, mi je tolk mahal...sem po cca 2 km ugotovu zakaj...

Malo na zrak ?

Ne vem zakaj bi bil Tito bolj sporen od kakšnega Napoleona, ki je v luft spustil celo Evropo, da bi dokončno iztrebil fevdalizem in ko mu je na vrhuncu uspevalo, se je oklical za cesarja Antipropaganda za "Starega" prihaja iz cerkvenih in domobranskih vrst, tako pač je in bo. Srečnih poražencev ni. Al so mrtvi al pa nesrečni.

Po dolgem času spet odlična nedelja za vtisovanje spominov ☺️ motoristov na cesti ogromno prav tako veliko ljudi pred trgovino zjutraj...noro ? reveži... Uglavnem zame najlepša pot v Sloveniji. Prov fajn je, ko ceste niso polne ljudi.

Ker sem na nekaterih današnjih fotografijah tudi jaz , in ker so drugačne velikosti kakor fotografije iz mojega fotoaparata (800 x 450 / 800 x 600), in ker je v mapi Grosslockner Maltatal 20.08.2016 tudi nekak videov, katerih jaz s svojim fotooaparatom nisem nikoli snemal, sklepam, da je vse fotografije in vidoe posnel eden od sovoznikov na tej "furi". Današnja mapa z videi in fotografijami, je bila pred zmanjšenjem velikosti fotografij in brez izbrisanih videov, "težka" kar 674 MB, katero sem z izbrisom videov in "sortiranjem" ter zmanjšanjem celikosti fotografij, zmanjšal na 10,3 MB.

Pasalo, paaaasalo.. Končno.. ?

Sam, nobenega cakat, nobenega lovit, lepo lagano ... 400.7 km Lepo je v tistih koncih, sem ze pozabil.

Včeraj prva resnejša letos Malo po krasu pa skozi Ajdovščino proti Predmeji nato Col , Idrija in Most na Soči ter skozi Podbrdo in čez Soriško planino nazaj na gorensko. Nabralo se je lepih 340km. lp Aleš

vtisi so .. po 6 mesecih do kala pa nazaj v LJ ... gužva po cesti ... policajev pouhno .. nove gume in utekanje le-teh ... skratka ... blo je kr v redu da prvič letos. 220 km

Končno z mojo punčko po krasu in na morčka ?

7. dan Hornopiren - Villa Amengual Zjutraj naju je presenetilo lepo vreme. Voda je bila mirna, trajekt zasidran, kapitan pripravljen, motorist pa s čistimi čevlji in z umazanim motorjem. Na trajektu sta bila dva motorja. Pri Čilencih je očitno Africa Twin zelo priljubljena. Plovba je mirno minila. Potniki so jedli, pili in pospravili za sabo. Pogovarjala sva se z domačim motoristom. Izvedela sva za vremensko napoved, za odseke makadama in dobila sva nasvete iz prve roke. Do prve črpalke bomo vozili skupaj, on gre potem levo, midva pa samo naprej. Na začetku smo pojedli nekaj prahu, ker so se avtomobilisti v koloni zbirali za trajekt, potem pa se je razkadilo in smo samo občasno naleteli na kak avto. To zna seveda biti nevarno, ker si vsak misli, da je praktično sam na cesti, v tem trenutku pa se gotovo nekdo pojavi. Makadam, bujna vegetacija, dva motorja in občasno kak stroj. Imela sem sicer prepoved fotografirati vsak grm; seveda se prepovedi nisem držala. Kaj pa naj bi počela?! Včasih smo se približali vodi, podlaga je bila na trenutke boljša, na trenutke slabša, prevozili smo celo odsek lepega asfalta. Na gradbišču pred črpalko smo se poslovili. Srečno! Prvo naselje je delovalo kot izumrlo. Nobenega človeka nikjer. Cesta je bila prazna, asfalt nov, vreme bo še malo zdržalo, čeprav je napoved mokra. Skozi prazno dolino regije Los Lagos so bile posejane redke, a zanimive hiše. V daljavi so se videli pobeljeni vrhovi gora. Na tej ravnici sva srečala motorista iz Texasa. Imel je veliko prtljage in veliko časa, verjetno se je tudi že krepko aklimatiziral. Kasneje sva naletela še na dva domača kolesarja. Prišla sva na področje plazu. Moralo je biti grozljivo. Posledice še odstranjujejo. Postavili so že nove električne drogove. Potem si misliš, da je že mimo, pa se razkrije še hujše razdejanje. Cesto in nekaj hiš je dobesedno odneslo. In za naslednjim ovinkom je, kot da se ne bi nič zgodilo. Idilična pokrajina, ki spominja na domačo dolino Trente. Le dež na robu mi ni nič kaj všeč. Preblizu! Na črpalki je M. še malo preveril kovčke. Makadam dela svoje … Jasno nama je postalo, da bo treba obleči dežne kombinezone; in da je bil odsek asfalta prelep, da bi trajal … Kljub dežju sva videla veliko lepega in divjega - hribe, ledenike, reke, plazove, bujno rastlinje, živa in mrtva drevesa, koze, ovce, krave … par kolesarjev, štoparjev in dva motorista. (Tisti v avtomobilih ne štejejo.) Bilo je blatno in mokro, na srečo je bilo tudi zelo malo prometa, da sva lahko vijugala po svoje. In kaj bi lahko sploh srečal sredi te divjine, če ne kamiona kokakole! Ironija! Premražena in namočena sva pričofotala do naselja Vila Anangual - tu je M. pametno ugotovil, da bi bilo več kot sto km do naslednjega naselja preveč, ker se že mrači … pa tudi dež ne namerava nehati padati. Poiskala sva zavetje pri prvi hiši z obledelim napisom cabanas. Gospa, ki nama je odprla, me je skozi kuhinjo in dnevno sobo peljala v trgovino, kjer je trgovcu rekla, da bi sobo … ravno je računal, pa je rekel, da bo takoj, samo malo naj počakam … pa je prišel še nekdo, začeli so me spraševati … verjetno se jim je zdela mokra prikazen redka in zanimiva … od kod, kam, kako, zakaj … Trgovec je končal in rekel, da greva. In sva šla skozi trgovino v dnevno sobo, skozi dnevno sobo v kuhinjo, v kuhinji mimo štedilnika po polžastih lesenih stopnicah v nadstropje, po dolgem hodniku … mimo sob do sobice. Na hodniku je bila skupna kopalnica. Nisem razmišljala, tudi če bi računal enkrat ali dvakrat več, bi rekla, da je dobro. In bilo je odlično. Skozi okno se je videlo leseno cerkvico, otroško igrišče in zasnežene gore. Padal je dež in na dvorišču si je v tem dežju čilski kolesar postavil šotor. Ta je pa na slabšem kot midva! V M. se je prebudil spomin – tudi midva sva bila enkrat mlada, se spomniš, kako nama je hudournik pritekel skozi šotor, ja, to je bilo enih petintrideset let nazaj v Španiji, takrat sem imel BMW - ta drugega … saj šotor bi še postavil, ma kam bi z vso to mokro opremo … dobri so ti kolesarji … pa tudi redki so … Nato ga je minila sentimentalnost, poslal me je v trgovino, če bo seveda sploh še odprta, da bo lahko ta čas v miru sortiral stvari. Soba je bila miniaturna, a zlata vredna. V kopalnici je bila vroča voda. Skuhala sem juho, ki se je s čilskim sirom spremenila v gurmansko jed in črni čaj, ki je bil z viskijem še boljši. Kako malo je človeku treba, da je zadovoljen. Odeje so bile tople, po šipah je škrebljal dež in spala sva bolje kot v vseh hotelih. 8. dan Villa Amengual - Puerto Tranquilo Zbudilo naju je lajanje psov in kikirikanje petelinov. Skozi orošeno okno se je prikradel dan. Kolesar se sploh ni prikazal iz šotora. Verjetno je bil premražen in je upal na kakšen sončni žarek, ki bi ga zdramil iz otrplosti. Tudi midva sva upala, a sonce se ni zmenilo za naše želje. Štartati v dežju ni najbolj prijetno, a ne moreš pričakovati, da bo dež nehal padati zaradi tebe. Včasih je dobro že to, da ti ne pada ravno za vrat, ko pakiraš. Poslovila sva se od domačinov in od kraja, ki je doživel že boljše čase. Asfalt, malo ali nič prometa, samo en pešec, pa še ta na štirih nogah; in dež, to še nekako gre. Sredi ničesar sameva prazen kamp. In ko si misliš, da si doživel že vse možne podlage, se pojavi presenečenje. Tlakovci. Megle se začnejo dvigovati, dež pa kar noče nehati. Pokrajina je na trenutke spet povsem slovenska. Nenaden nenapovedan postanek ne more pomeniti nič dobrega. M. pravi, da ima tako orošeno (dvojno) šipco, da nič ne vidi. Začne s servisom in poenostavljeno reši težavo. Vozil bo samo z eno in zvečer naredil generalno … sama v tem času uspem narediti točno dve fotografiji rastlinja. Na tak način ne bova nikamor prišla … (godrnja). Dež preide v pršenje, pokažejo se delčki modrega neba in zasneženih hribov. Razen osamljenih kmetij in redkih čred goveda ni nikjer ničesar. Sredi ničesar pa je lahko delo na cesti. In zastoj. Sledi spust v dolino, še malo blata, obvoz zaradi gradnje mostu, naselje Coyhaique in črpalka. Presenetijo vrtnice in sivka; v dveh dneh dežja in gozda človek kar pozabi, da je tu poletje. In kar naenkrat je tu več avtomobilov in stavb, kot sva jih videla v dveh dneh. Coyhaique je turističen kraj in izhodišče za pohodnike in smučarje. Od tu do Puente Tranquila je še 230 kilometrov, vmes pa ni kakšnih turističnih kapacitet; samo par kmetij. Sledi spet spust in še ena zelena dolina. Še dobro, da nimava časa, M. bi gotovo zavil do smučišča. Montažne novogradnje na desnem bregu v tej pokrajini delujejo vesoljsko … stvar okusa. Zagledam prvo lamo, odkar sva v Južni Ameriki. Sledi delo na cesti in počasna vožnja čez planoto, dokler se ne pojavi nov asfalt. Novi so tudi nasadi iglavcev; s turkiznim ovojem so zavarovane majhne sadike. Slapovi se končajo v deročih potokih, okoliške gore so sveže pobeljene. Tu je Patagonija res taka, kot jo prikazujejo v turističnih prospektih. In po dežju je užitek v soncu, v pogledih in na cesti. Na tako lepih ovinkih ga težko prepričam za postanek. Zaleže šele argument, da moram fotografirati (čudovit) motor v tem čudovitem okolju. Niti čelade ni snel … na tak način ne bova nikamor prišla … pa je bilo kot v raju! Sredi najlepšega vijuganja pa ročno in strojno … pa od kje so se ravno zdaj ti vzeli, kaj niso mogli počakat en dan … Samo čez klanček mu je bilo že žal, da jih ni več. Zato pa je bil spet bio eko makadam! A za ožino se je pogled odprl v čudovito ledeniško dolino. Ob takem pogledu pozabiš na odskakovanje in prah. In ko prebereš, da je do Puerto Tranquila samo še 81 km, ti še ta podatek polepša dan. Ura je pol štirih, tam bova v najslabšem primeru recimo ob pol šestih in lahko bova šla na ogled Catedrales de Marmol (Marmorne Katedrale) – ene izmed najpomembnejših turističnih znamenitosti Patagonije. Bilo je čudovito, dokler … nisva prišla do zapore zaradi dela na cesti. Tu smo obstali ne glede na prevozna sredstva. Obstali smo za tri ure! Načrtovani dve urici za sto kilometrov makadama sta se spremenili v pet ur. Ljudje so mirno čakali, nihče se ni razburjal, otroci so se lovili, veliko žensk je v miru kadilo … (Na tak način ne bova nikamor prišla!) Sprehodila sva se in v miru pomalicala, celo kavo sva popila. Ni vse tako slabo, kot zgleda … Ko so odprli cesto, je začelo rahlo deževati, kar ni bilo tako slabo. Včasih te huje ubija prah kot dež. Vozili smo se mimo Bosque muerto de Aysen - Mrtvega gozda Aysena. (Leta 1971 je prišlo do izbruha vulkana Hudson. Kopičenje pepela pred izbruhom je povzročilo odmik toka reke Ibanez. Center za raziskave ekosistemov v Patagoniji piše, da so bila drevesa poplavljena, ne da bi lahko korenine oksigenirale. Po desetih letih menda lahko tudi kaj ponovno oživi. Vseh teh teorij nisem preštudirala.) To se mi je zdel po domače povedano zamočvirjen predel z mrtvimi drevesi. Sledila so poplavljena polja z nanosi materiala, ki so ga reke privalile s hribov. Vozili smo se tudi po tudi po blatu, na koncu poti pa skozi prah. Pestro. Dolino so obdajali zasneženi vrhovi, megle so se dvigale in dež je pršil, dokler se ni naveličal. Pred Puerto Tranquilom se je zjasnilo. Z zahajajočim soncem sva prišla do asfalta in naselja, še prej sva pri prvi agenciji preverila, kako je z ogledi. Večernih nimajo (pa bi bili čudoviti), zjutraj pa pred deveto uro ne začnejo. Ustavila sva se v prvem hotelu, ki sicer ni bil poceni, a motor je bil parkiran med hotelsko kuhinjo in hotelsko hiško. Ekspresno sva se odpravila na sprehod v čudovit večer. Za urejanje frizur bi bilo škoda časa. Odločila sva se, da greva zjutraj na vodeni ogled, kupila sva karte in šla celo na večerjo. (Še M. je pozabil godrnjati, da na tak način ne bova nikamor prišla.) Po večerji je poservisiral šipco. Potem je študiral zemljevid - kako od tu ob jezeru do Argentine in po Argentini … skrtačil je čevlje in obleke, da bova jutri lažja za par kil čilskega prahu; in da bova spet lažje nabirala čilski prah (vse do argentinskega asfalta). A ti sploh veš, kako zgledajo motoristi, ki tega vsaj malo sproti ne naredijo?! Vem. (Ne vem pa, kako je z zavorno tekočino, vprašati si pa tudi ne upam.) 9. dan Puerto Tranquilo (Čile) - Bajo Caracoles (Argentina) Jutro je bilo mrzlo, a lepo. Naravni rezervat je bil pogreznjen še v spanje. M. je prepričeval čilsko muco za en portret. Nikjer ni bilo nikogar. Bila sva točna. Jezero je bilo mirno. Čakala sva pred zaprto agencijo, kjer sva prejšnji večer kupila karte za ogled Marmornih Katedral. Pridružila se nama je še čilska družina, pokazali smo si karte in ure in zmigovali z rameni. Po desetih minutah je nekdo le prišel, povedal nam je, kam moramo iti. (On je šel na čaj.) Čilski družini je naročil, naj pazi še na naju! Pa smo šli malo peš do zgornjega pristanišča in čez dvajset minut smo dočakali tudi naš čoln, našo vodičko in štart. Ledeniško jezero General Carrera je (po Titicaci) drugo največje jezero v Južni Ameriki. Del pripada Čilu, del Argentini. Njegova smaragdno-zelena barva spominja na barvo reke Soče. Na obali tega jezera so ene najbolj znanih naravnih skulptur, ki so nastale zaradi erozije vode. Različne mineralne tvorbe so iz kalcijevega karbonata – marmorja in so pretežno bele barve, vidni pa so tudi modri in roza odtenki. Tvorbe so kot nekakšne kaverne, v poletnem času, ko je gladina jezera nižja, se v notranjost nekaterih lahko zapelje s čolnom. Imenujejo jih pravi čudež narave, najbolj znane imajo še svoja posebna imena. Svetloba in voda s svojo igro ustvarjata nenavadne odseve. Lepo je. In potem smo šli nazaj proti izhodišču. Nabralo se je že kar nekaj čolnov, kanujev in kajakov in podoba naravnih znamenitosti s kopico turistov je bila bistveno drugačna. Takole smo kvarili podobo narave. Voznik čolna je razumel slovensko, zato je dal gas. Vrnili smo se v turistično destinacijo. Na srečo je za dostop do teh znamenitosti iz obeh smeri par sto kilometrov makadama, zato je tu še malo miru. Letošnjo turistično sezono pa so izjemno redki tuji gosti, zato je miru še več. Tu so delčki s poti do hotela. M. je po poti razmišljal, da bi vodičko lahko peljal na ogled Postojnske jame … Takoj sem bila za, jaz bi ostala tu, tistih nekaj izrazov za različne skulpture bi že naštudirala, da bi jo zamenjala. Na tem področju je več kot 5 milijard ton marmorja, bom že kako … samo še njo moraš prepričati … a misliš, da ima rada makadam brez postankov ... Večina je še spala, midva pa sva spakirala (na vodičko je pozabil ali pa je samo omenjal ni več) in šla sva naprej po makadamu proti Argentini. Izvozi za posamezne kmetije so redki, še redkeje srečaš človeka na cesti. Vse je lepo - z izjemo makadama. Glede na prvotni plan imava velik zaostanek, a na zemljevidu se kljub temu vsaj malo vidi, da ne stojiva ravno na mestu. Saj bi šla hitreje, a ob taki podlagi in ob taki količini prometnih znakov ne bi bilo zdravo. A je možno še kaj slabšega, se je spraševal M., ko je po slabem makadamu pred sabo zagledal dobro blato. Cesta se je vila po robu, vila sva se tudi midva. Pa saj sva vsaj približno vedela, kaj naju čaka. Pogledi nazaj, vstran in naprej so bili čudoviti, makadam pa kot makadam. Na drugi strani se je pokrajina spremenila v puščavsko. Tudi rastlinje je bilo kar naenkrat drugačno. Kot bi se na drugi strani ožine odpiral drug svet. Še zadnji pogled nazaj, pred nama je Argentina. Za prehod meje sva potrebovala malo več kot pol ure. Imajo pa urade vsak na svoji strani, vmes pa kak kilometer praznine. A R G E N T I N A ! (konec 1. dela)

A teb tud... ravno tisti dan, sem se ušunjao v kino Sloga (Grške smokvice), ki je bil za 18+, jaz pa 16 .. pa po slabi uri prižgejo luči in ugasnejo film, sporočijo novico in nas napodijo vn iz kina.. tko da ... od takrat je moje spolno žiulenje ćist zjebano

Da se vrati Tito .. in moja mladost z njim

O naši "babici" Tački , brez svojih otrok in vnukov , že dalj časa nisem nič napisal, zato si njena včerajšnja fotografija, katero je "v svoj foun vtisnila" moja draga , res zasluži objavo. ?

....nedelja..lep..sončen..dan..pred 40-imi leti je ugasnilo veliko srce.....in, ko je odhajal iz Ljubljane je še nebo zajokalo....

Moje osebno mnenje je, da "koga bi volil" , "zamenjajmo vlado" ali "(vstavi ime) za predsednika" in "novo stranko z novimi obrazi" ni pravilen pristop, kar se je potrjeno izkazalo v zadnjih desetletjih. Bolje se je vprašati, če vlado (in vladarje) sploh potrebujemo.

Prva runda

Da pa se ne bo kdo pretirano "spotikal" ob moj komentar, kjer izražam izključno svoj pogled na bivšega voditelja neke bivše skupne države. Sam spoštujem mnenja vsakogar, pa tudi, če so diametralno nasprotje mojega. V demokratični družbi mora imeti vsak pravico javno izražat lastno mnenje o čemerkoli. In ko bomo pripravljeni prisluhnit nekomu, ki ima na stvari povsem drugačen pogled od nas in z njim vzpostavit normalen, človeka vreden dialog, bomo lahko trdili, da živimo v državi, kjer demokracija deluje in družba doživlja napredek. Dokler pa bomo sovražno nastrojeni do tistih, ki drugače razmišljajo od nas, z gotovostjo trdim, da bomo zdrsnili v prepad iz katerega bomo zelo težko splezali nazaj na površje.

Sirova rožica z zeliši in dodatki ?

Moje mnenje pa je, da ne potrebujemo vladarjev. Potrebujemo dobre poslovneže, ki bi vodili to kolesje. Pa ne takšne, ki v svoji lastni trgovini kradejo. Ali pa v lastni gostilni popivajo in delajo minus.... Samo dober poslovnež (z vizijo, poslanstvom, poslovnim načrtom in dobro ekipo) bi odpeljal našo državo iz trenutnega shit showa. Dokler bo en kup enih strank in klovnov, ki se sprenevedajo in delajo norce iz države (= prebivalci RS + naravne dobrine, ki jih premoremo) se lahko vozimo okrog s kolesom in cingljamo, pa ščijemo v veter koliko želimo. Vse je brezveze. Vsakič, ko so ble volitve sem šel obrožit tiste, ki so se mi zdeli najmanj lopovi in sem ne glede na rezultat upal, da mogoče mogoče mogoče bo pa kaj bolje. Kje smo? ? pa tole ?

Poškodovanim kombinezom povrnem prvotni izgled, ( kolikor se da, v danih trenutkih). Zamenjam poškodovane dele, obnovim napise ....... Dodatne inf. na tel. 041/509-626 Simona Bučan

Je možno (samo ni ravno dobro) . Verjetno je nekje slab kontakt (oksidirana ozemljitev ali odvit kontakt) . lp ps. lahko pa ti prebija kapica svečke (še posebno, če ima kovinsko ohišje za odpravo motenj) .

Puig sport, najmanjso kar sem jo dobil. Meni je precej boljsa, ker dobim veter lepo v celado in mi ne vrtinci zraka okol celade. Imam se ermax sport. Prpel se enkrat okoli, zmontirava pa se gres peljat pa bos najbolje sam ocenil ce ti pase ali ne. To s temi sipcami je jako delikatna zadeva odvisna od visine voznika, modela celade, osebne preference, nenazadnje tudi samega polozaja voznika.

Zunaj je lep dan.....pa sva šla......

Vedel sem da se je to res zgodilo, in da sem tudi fotografiral, toda kje so te fotografije , ker na disku C jih sigurno ni. Pot do teh fotografij je bila kar precej dolga in težavna , toda ker sem kakršen sem , mi je končno le uspelo. Prvomajski prazniki 2.006. Disk D / Stiki (???) / Slike / Roberto-multimedija / Foto / "100" podmap / 5,79 GB / /

Zjutraj je bila najprej kavica in štrudelj sedajle za kosilo svinjska pečenka s kožo in solata s fižolom pa en pir zraven popoldne bo za us pot še štrudelj naporno ni kaj Kaj bo pa za večerjo

Iz mesta Leh,sem nadaljeval pot na sever,do mesta Skuru.V načrtu,sem imel še malo bolj severno,ampak so mi odsvetovali,zaradi varnosti. GH015552.MP4 GH015553.MP4 GH015554.MP4 GH015555.MP4 GH015555.MP4 GH015556.MP4 Spanje je bilo zastonj,pod pogojem,da si večerjal in imel zajtrk.Na koncu,sem imel obilno večerjo,in ostal brez zajtrka,ker začnejo okrog 10 ,in mi je bilo prepozno... Tukaj sem se zavil proti jezeru Pangong.Cesta do jezera je super,edino pot,katera gre ob jezeru je v slabem stanju,brez prometa ampak čudovita pokrajina GH015559.MP4 GH015561.MP4 GH015562.MP4 Jezero Pangong pot ob jezeru GH015564.MP4 GH015567.MP4 VID_20190905_141659.mp4

"Plastična" kapica je lahko razlog za prebijanje v dežju (sčasoma postane porozna... ) . Po mojih izkušnjah je edina "sigurna" v dežju silikonska (ni pa "cestno legalna" , kar niti ni pomembno) . Problem je edino, da imajo novejši motorji bolj "napreden" sistem za vžig in je lahko (včasih) problem, če upornost kapice ni prava. lp

Ja včasih je veljala parola: "Svi su krali i nama su dali, a sad svi kradu a nama ništa ne dadu." Nisem neki nostalgik, ampak če pogledam sebe, razen bolj skromnega življenja nam ni falilo nič. Bili smo iznajdljivi, polni idej, mal smo švercal itd. Pa imeli smo kar nekaj svojih dobrih blagovnih znamk (slovenskih), ki smo jih z lahkoto prodal brez sramu, samo za "kao" dober denar in še boljše provizije, zdaj praktično nimamo nič.

a zdej se dober poslovnež meri po številu bankrotov ? po domače nategov da je jasno..

Kakorkoli, ta Covid-19 je bil oziroma je še, dober pokazatelj, kako je narod razvajen in neučakan. Žalostno! Nisem pričakoval takšno obnašanje od sodržavljanov (protesti ... itd).

10 DEJSTEV O TEBI 1. V tem trenutku ravnokar bereš kaj tule piše 2. Razumeš, da je to kar počneš naravnost neumno 4. Sploh nisi ugotovil, da ni točke 3 5. Ravnokar to preverjaš 6. Smeješ se 7. Še zmeraj bereš to, čeprav je neumno 9. Sploh nisi ugotovil, da tudi točke 8 ni 10. Ravnokar to preverjaš in se smeješ, ker si spet nasedel 11.Začenjaš uživati v tem 12. Sploh nisi dojel, da bi moralo biti samo 10 dejstev

Po več kot mesecu, spet v sedlu ?

Dopoldanski vtis ... popoldanski vtis je bil po dreku spet.

Vtisi so bežanje v dež ? 5 min prišla domov pred nalivom. Jutri naprej proti... Soči... Upam, da ne bo spet tako muhasto vreme.

Vtisi so..na koncu mokri k mš

Ker sem nestrpen do samega sebe , sem se pravkar vrnil z OMV tank štelunga , kjer sem v rezervar na MMV in "potujočo rezervo" dotočil malenkost več kakr 8 litrov , tako da je bilo v vsakem verjetno še en liter "rezerve za hude čase". Danes mi MMV ni vžgala na prvi ali drugi pritisk "gumba" za zaganjač, ampak sem moral v tretjem poizkusu "gumb" zaganjača "pritiskati" kakšnih 10 sekund, vendar se je po vžigu število motorjev tudi takoj zvišalo na "delovno število". Med vožnjo do OMV-ja in nazaj domov, je MMV ves čas "peljala" z 28/29 km/h, brez dodatnih neobičajnih glasov , tako da mislim, da mi v petek ni ničesar "prekurilo" ... Howgh, pričao sam ...

qua sm storu zihr si diujou, pa sem pokazu, da zmanjši

Za paničarje, oziroma tiste, ki jim ni mar. ?