Dvorana slavnih

Kje je zdej tist ris k je pobegnu?

Zajtrk ?...pasja senijorka sicer gleda od strani, ker je svojega v hipu svojega zmazala in bi šeeeeee....

Kaki dve stopinji več bi blo idealno ?

Tole je tipičen odgovor večinoma dolenskih pravovercev o resnici NOB na Dolenjskem. Resnica o nastanku vaških straž je sicer blizu, le ni napisano, da je organizator le teh RKC in kdo jim je dal orožje. Pa seveda pod katero komando so spadali. Pa tudi ne piše o nadaljnjem delovanju vaških straž do 45 leta. Večina teh preprostih kmečkih fantov ni pristala po naborniškem sistemu v "redni" vojski (kot so se domobranci imenovali) ampak pri belogardistih in Črni roki (preberi še kakšno knjigo in J.Vidica o Črni roki, veliko je tudi navedenih dokumentov o zločinih, ne pa le resnica po principu Pričevalcev). Moj stric je bil mobiliziran v domobrance. 45 leta je bil zajet in po treh mesecih so ga nekajkrat zaslišali. Ker ni imel krvavih rok so ga nagnali domov, da bo pomagal mami na kmetiji. Imam njegovo Nemško odlikovanje, ker je bil ranjen in zraven še njegovo udarniško značko iz delovne brigade na cesti bratstva in enotnosti. Ne boste verjeli, je pokojni dedek slovenskega novinarja, ki ga ima JJ najbolj nemilosti. Veliko rekrutiranih domobrancev na Dolenskem je imelo podobno zgodbo; Nekaj jih je končalo v breznih, so imeli krvave roke. Vas v Suhi krajni iz katere je stric je imela le eno "partizansko hišo" in le ta je pogorela in vsi stanovalci pobiti..... JE pa nekaj res; pravoverci nikoli ne priznajo argumentov iz nasprotne strani, tudi če so podprti z pisnimi dokazi. Veliko več velja ljudska beseda od nekoga, ki ga pozna nekoga, ki je to slišal od nekoga. Pa še to; v OF je bilo le dobrih 10 % komunistov, kar nekaj (predvsem primorskih) duhovnikov je intenzivno sodelovalo. Za konec, ni važno kdo je pregnal okupatorje iz Slovenije, kdo je izničil rapalsko mejo in Informbiroju pokazal prst. Važno je, koliko "nedolžnih" okupatorjevih hlapcev je končalo pod revanšističnimi poboji. Nisem še zasledil javnega priznanja iz vrst pravovercov, o dokazanem sodelovanju z okupatorjem slovenskega ozemlja med 2.vojno. Na to vedno raje pozabijo.

Stari starši so mi veliko povedali. Mojega dedka so 17.08.1942 prisilno mobilizirali v nemško vojsko v rezervno enoto, ki se je pripravljala za bitko pri Kursku in za bitko pri Dnepru. Usposobljen je bil za MG34 in puško k98. Ob koncu bitke pri Kursku mu je uspelo z ostalimi "Jugoslovani" prestopiti na pravo stran, kjer je kasneje nastala Jugoslovanska dobrovoljska legija in kasneje jugo. brigada s tanki in vso opremo, ki je po vseh bitkah končno osvobodila tudi Beograd. Kakšna je bila zavest naših ljudi, se lepo vidi iz njegovega dnevnika in tega kar je povedal. Nikomur od sorodnikov se ni v Sloveniji zgodilo nič, nobeni partizani jih niso lovili ali preganjali. Drug dedek, ki je bil oproščen vojske je pač s familijo, kolikor jih niso izgnali, preživel vojno v domačem kraju. Domobranska prisega je bila leta 1944!, 20.04., ko so bile že zadeve kristalno jasne, Nemci so vojno izgubili že pred Moskvo, dotolčeni pa so bili poleti 1943... Verjamem pa da je bilo koga precej strah... Komunizem bolestna ideologija? z njo ni prav nič narobe, tako kot tudi ne z demokracijo. Drugo pa je, če se ideologija izrablja. Najlepši primer za to, je krščanska ideologija, kjer se je v imenu Boga klalo in pobijalo ... Tito je naš človeke, Slovenec, po njegovi zaslugi smo dobili lastno Republiko s pravico do samoodločbe, meje naše Republike so se napram mejam pred vojno znatno povečale, imeli svoj jezik, kulturo itd ... Poraženci, to je Cerkev in domobranci pa se s tem še danes ne morejo sprijazniti in bi radi spremenili zgodovino ter iz sebe naredili žrtve ...

Še eno mapo s fotografijami sem našel v mapi Roberto-multimedija na disku D. Mislim da bo to tudi moja zadnja objava v tej temi. Dolomiti 27/28.9.2008, 11. mesecev in 21. dni pred mojo prometno nesrečo. Fotografije niso moje, ampak so zelo verjetno "kombinacija" Vojkotovih in Emilovih? "Neobdelana" mapa "je bila težka" 531 MB, po mojem brisanju videov in zmanjšanju ločljivsti fotografij, pa ima ta mapa še 8,94 MB. Tudi to ni ravno malo za objavo na tem forumu, toda obstajata dve možnosti, in sicer, da si te moje objave ne ogledate, ali da jo nekdo od moderatorjev kar izbriše.

Na hitro sem preletel zadnjih nekaj strani v tej temi.... Sori za offtopic. Moj dedek po mamini strani je bil pri domobrancih. Ne iz "ideoloških razlogov", ampak so enostavno prišli domov po njega. Je imel v tistih časih že 4 majhne otroke, pa tri brate je imel v partizanih (dva sta padla). In ni imel kaj za "izbirat". Rok si ni s krvjo zamazal, in po vojni ni končal v kočevskih jamah... Pa v mojem odraščanju me je ta tematika zelo zanimala, in sem se z njim veliko pogovarjal o teh stvareh, mi je marsikaj povedal, ni imel na stara leta kaj za skrivat... Lepo te prosim, @truckdriver, da ne nakladaš takih nebuloz, kot si jih natrosil na teh zadnjih straneh. Na tvojih poteh po cesti pa ti želim vse dobro.

Gor si dal posnetek iztrgan iz konteksta, ki ga je priredil kak "pravičnik"....saj ne veš kaj se je dogajalo prej.... Mene ni strah, da mi me mahali s pendrekom....verjetno pa marsikoga je. Dokumente imam vedno s seboj in jih na zahtevo uradne osebe lahko pokažem kadarkoli (kolikor vem je to dolžan naredit vsak izmed nas). Se pa jasno vidi, da se tip na peciklu pederiše...brez dokumenta, pa še jezik suče nazaj. Tiste, ki imamo mirno vest red ne moti....meni je pravzprav všeč, ker me varuje pred anarhijo. Še en krat...policist je tukaj res debil, ker je dovolil tepcu, da z njim tako dolgo razpravlja....

Edino napaka zagresena s stranih prejsnjega rezima kar se tice prikritih vojnih in povojnih pobojev je ta, da niso tega jasno povedali in priznali kot je storila vecina zahodnoevropskih drzav. V Franciji, Belgiji etc so masovno ob zakljucku WWII "pocistili" ali kako drugace sankcionirali kolaborante in jim je danes kristalno jasno kdo je bil kdo.

Velika večina pobitih v okolici Maribora je bila hrvaške narodnosti. Naši pravoverci "pozabijo" to povedati, ko posredujejo številke. O Ustaških vojnih zločinih je bilo veliko napisanega, zato jih je tudi malo preživelo.

No sedaj se pa postavi v vlogo "nasprotnika", ki so mu stari starši veliko povedali. V otroštvu ti lahko vcepijo ideale, katere potem vrejameše celo življenje. Jaz sem se rodil upornik. Čeprav sem odraščal v strogi krščanski družini ne vrejamem v ta hokus pokus. Vsi pa nimajo take sreče. In potem trobezljajo kar so slišali od prednikov. Resnica je potem zajebana, če ni taka, kot so te učili.Ne mislim nate, ampak na splošno. Je pa res to, da nam lažejo že tisočletja.

Jest sm pa poznal 2, ki sta pobila ogromno ljudi. Oba sta priznala, da sta pobila veliko ljudi brez razloga. En je večkrat povedal, da ju ubil 17 let starega fanta iz svojih vrst, ker je ukradel kos kruha. 1. Se je totalno zapil. 2. pa obesil. Ne brez razloga. Poznal sem tudi prisilnega nemškega vojaka, ki je sodeloval v operaciji Barbarosa. V Ukrajini so vse ženske... vse kar je hodilo pa pobili. Skoraj vsak dan je jokal. Ljudje smo dobra bitja, jeba je ko nas drugi prepričajo, da delamo pizdarije v imenu vere, domovine ali ideologije. Proti temu se je treba borit, ne proti mrtvimi.

Pod vodo ne zdržim dolgo, doma pa še toliko ne...

Še posnetek nedeljskega izleta! https://youtu.be/EuRUnsYPltE

Včeraj prva resnejša letos Malo po krasu pa skozi Ajdovščino proti Predmeji nato Col , Idrija in Most na Soči ter skozi Podbrdo in čez Soriško planino nazaj na gorensko. Nabralo se je lepih 340km. lp Aleš

Tudi danes. Ponujajo ekskluzivno posmrtno življenje, čeprav je vsem jasno, da gre za prevaro in goljufijo. In ljudje to z "veseljem" plačajo in vzdržujejo razsipno organizacijo, ki krasno živi na račun naivnežev. Domobranstvo pa je lep primer, ko je Cerkev ponovno sodelovala v moriji, prisega na Boga in žegn RKCja.

Pod temi kriteriji bi morala biti RKC pri nas prepovedana.

Tudi naciji so bili nemški domoljubi...zagrizeni domobranstvo kot kolaborantstvo spada med vojna hudodelstva kdor do tega goji pozitivna čustva, je zrel za pregon tudi po naših predpisih Po drugi strani pa se mi zdi, da NOB in partizanstvo počasi "ugaša", za razliko od Cerkve in domobranstva, ki sta se začela krepiti po l.91. Folku se ne da več ubadat z zvezdo, še manj pa s križem in domobranci, ki so absurdni že sami po sebi.

Samo res...debilno. Kaj ga ima tako dolgo za prosit za podatke...3x prosiš, dalje pa marica in pendrek....

Leto 2007 Moj prvi motor. Kupljen v Celju . Nisem še imel izpita, pa sem z njim prevozil velik del slovenije. Hehe upornik. Motor je bil katastrofa, zadnji del zamaknjen v levo verjetno od padca. Zadnji mortizer je bil čisto mehak, in posledično mi je avspuh drgnil ob gumo če sem peljal ženo, takrat še punca. Prevrteni kilometri, počen filter za zrak zato ni šel več kot 120 kmh, ker je vleklo "fouš zrak". Veselja mi je pa dal noro. Ko sem ga v soboto popoldne "zajahal" sem se počutil kot bog! Sej bi dal še sliko zadnjega dela, ampak bo Dami jezen.

Še nisem slišal od "nasprotnika", vedno je vmes bila gostilna. So mi pa znana dejstva o povojnih pobojih od očividcev, od tistih ki so "vozili" itd. Maribor je bil nemško mesto, članstvo v Kulturbundu je pomenilo "izlet" na Pohorje. Poznam iz listin kar nekaj primerov pogrešanih. Večina ljudi je povsem normalno dočakala osvoboditev, manjše število pa je bilo smaknjeno. Famozne številke o pobojih so spet propaganda. Veliko se jih je tudi odselilo v Avstrijo itd.

Za bedarije se vedno najde cas. Predelava mtkine kosilnice ? #Mercedes

Med bele, črne in rdeče, leve, desne...

...predvsem zanimiva ?...

Tisto prvo se je dogajalo obojestransko. Kdo je dejansko prvi začel, je zgodba o kuri in jajcu. Krepostne vaške fante je pa nekdo organiziral. Sami se niso. Tisti je v slovenski narodni noši z iztegnjeno desno roko kazal, do kje ploščice in od kod naprej malanje. Pa podpiral ga je stric v rdečem krilu. Zato jo je dr. Lambert Erlih " fasal" upravičeno, skladno z mednarodnim vojaškim pravom o legitimnih ciljih. Pogumni vaški fantje so se seveda nastanili v take objekte, kjer je bil sponzor v orožju in urjenju vedno na dosegu roke. Za vsak slučaj, če bi ta rdeči sprožili kakšno bojno aktivnost. Pa je niso, ker so do kapitulacije Dučejevih neustrašnih bojevnikov, redko kdaj premogli več kot 7 nabojev v futroli.

Ah ne . . . zgodovinsko je dokazano, da zmagovalec vojne porazence pelje na tortico

...špageti na maslu z gobicami ?...

Moja je na 1.5% ...makaroni lih niso baš nešto za psa. Kot dodatek ja, kaka žlica ali dve, sicer pa bi naj bila za povprečnega zdravega psa glavnina meso oziroma vsaj 50% obroka...moja nekak funkcinira na 80/20 . Kot pri ljudeh je tudi pri njih malo razlik, eni rabijo več OH, drugi manj, tretji več mesa. Najslabši so itak še v fazi razvoja zelo aktivni psi. Tale dva sta pa dobila dol nekaj dek. Sama sreča. Jaz sem kar stroga pri prehrani živali in ljudi. Zdrava prehrana, priboljški so pa priboljški z namenom. Zdaj se končno nočeta pobit med sabo, ampak se družita. Niti če si zamenjata kletke, se nočeta pobit. Še vedno pa noč in čas službe preživita vsak v svojem becirju.

PSIHIATRIČNI VIDIKI PARTIZANŠČINE IN BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI https://publishwall.si/mitja.derenda/post/128103/domobranci-po-dr-ruglju

Se spomnim prvega testa sicer še NC700 (če se ne motim MCN testni voznik) zapisaj je, da imaš do 100km/h občutek da ima 2x večkonj nad 100km/h pa, kot da jih ima pol manj...

Celoten clanek je objavljen v danasnjih Financah https://www.finance.si/8961356/Times-znanost-postaja-jasna-zaprtje-drzav-ni-vec-pravo-zdravilo?cctest&fbclid=IwAR2TWSR_a75Clt-OK5Ji-fm5KhaPDUUgWOEkmzTAHTmLlo1uzR9Npjf_4Zg Vrhunska znanstvenika opozarjata, da zaradi korone ni potrebe po politični odločitvi o nadzoru ljudi in sledenju državljanom. Pomembna znanstvenika opozarjata, da nova znanstvena spoznanja dokazujejo, da je korona vendarle huda gripa. Prvi je profesor medicine, epidemiolog in statistik na Stanfordu John Ioannidis. Drugi pa Rohan Silva, nekdanji svetovalec britanski vladi, zdaj pa gostujoči profesor na London School of Economics. Napisala sta kolumno za Times. Povzemamo jo skoraj v celoti. Strašljive statistike virusa iz Vuhana so veliko globalnih voditeljev prisilile, da zaprejo svoja gospodarstva in dajo v karanteno celotno prebivalstvo. Svetovna zdravstvena organizacija je sprva sporočala, da je stopnja smrtnosti zaradi korone 3,4-odstotna. Raziskava Imperial College London – ki je temeljila na zgodnjih, nezanesljivih podatkih – je opozorila, da bi lahko v Združenem kraljestvu umrlo pol milijona ljudi, če drastičnih ukrepov ne bi bilo. Odtlej so znanstveniki trdo delali, da bi bolje razumeli COVID-19. Veliko se je spremenilo in dosežen je bil velik napredek. Tu so najnovejša spoznanja in dobre novice. COVID-19 je veliko bolj razširjen. Bolezen je prebolelo veliko več ljudi, kot se je ocenjevalo sprva. Velika večina okuženih ljudi ima blage simptome ali jih sploh nima. Tudi testi na protitelesa to dokazujejo: število okuženih je nekajkrat večje od uradnih statistik. Skoraj pred mesecem dni so raziskave pokazale, da je prekuženost 11-odstotna v severnoitalijanskem mestu Robbio, 14-odstotna pa je prekuženost v nemškem Gangeltu. V New Yorku testi na protitelesa kažejo, da je bilo že skoraj 25 odstotkov populacije okužene in prekužene do konca aprila. Uradne številke so bile 1,7 odstotka. Dodajmo, da Švedi sporočajo, da je prekuženost v Stockholmu konec aprila že dosegla 30 odstotkov, zadostno prekuženost pa bi morali doseči v maju. No, slovenska raziskava na protitelesa je pokazala, da je prekuženost pri nas od dva do štiri odstotke. Več podrobnosti bi moralo biti znanih danes. COVID-19 je tudi veliko manj smrtonosen od prvih strahov. Takoj, ko smrtnost popravite na veliko število obolelih, ki jih zaradi blagih simptomov sploh ne zaznate, je smrtnost primerljiva hudi gripi, še posebej tam, kjer bolnišnice niso presegle zmogljivosti. Od 90 do 95 odstotkov smrti v Evropi je v starostni skupini prek 65 let. Za otroke in mlade je COVID-19 celo manj smrtonosen od gripe. Če upoštevamo, kar je znanega iz slovenske raziskave, je bilo z virusom okuženih med dva do štiri odstotke ljudi. To pri dveh milijonih prebivalcev pomeni 40 do 80 tisoč. Hkrati imamo 98 žrtev. Smrtnost je torej med 0,12 do 0,25 odstotna. Pri tem je seveda treba upoštevati starost. Vnovič opozarjamo na žalostno statistiko Slovenije, da kar 75 odstotkov žrtev prihaja iz domov za ostarele. Za druge je torej virus manj nevaren od gripe. Še enkrat spomnimo, smrtnost pri gripi je 0,1 odstotna, lahko do 0,2 odstotna v hujših letih. Dodajmo še podatke iz raziskave v nemškem mestu Gangelt, s tem, da opozarjamo, da je bilo to eno od žarišč. Smrtnost je bila tam 0,37 odstotna, okuženih pa je bilo 15 odstotkov ljudi. Vemo, kje je COVID-19 uničujoč. Tvegane so posebej bolnišnice in domovi za starejše, iz zadnjih prihaja več kot polovica vseh žrtev. Okuženo medicinsko in negovalno osebje hitro okuži druge. To je tudi odgovor na vprašanje, zakaj imata prav Bergamo in Queens tako veliko smrtnih žrtev. To sta območji z veliko okuženega medicinskega osebja, ki virus prenaša na tvegane in že bolne skupine ljudi. Čas je za sporočilo, da so najhujši strahovi o koroni mimo Zaprtje gospodarstev in družb po novih znanstvenih dognanjih ni več proporcionalen ukrep in ni pravi odgovor na korono, še posebej, če upoštevamo globoke in številne negativne učinke takšnih karanten: množično brezposelnost, povečanje nasilja v družinah, psihične težave in zlorabo otrok, tudi smrti in bolezenska stanja, povzročena zato, ker je zdravljenje zaradi ukvarjanja samo s korono prepozno ali ga sploh ni. Ni razloga za množično nadziranje ljudi in sledenje stikom Zadnje znanstvene ugotovitve jasno kažejo tudi, da ni nobene potrebe po politični odločitvi o množičnem nadziranju državljanov: ne prek testiranja, ne prek spremljanja stikov, ne prek izdaje certifikatov za imunost. Spremljanje in nadzor stikov ima smisel, kadar je število primerov majhno. Pri COVID-19 ni tako. Precej verjetno je, da je bilo nekaj milijonov ljudi okuženih samo v Veliki Britaniji, tako veliko število pa onemogoča potrebno zanesljivost in razumno testiranje. Po drugi strani pa je pri virusu, ki tako hitro okuži in razsaja po bolnišnicah in domovih za ostarele, nujno stalno testiranje v teh okoljih, prav tako so tu nujni ostrejši higienski ukrepi. Cilj sproščanja ukrepov tudi ni doseganje množične prekuženosti, opozarjata znanstvenika, posebej ne pri okužbi, ki tako hitro in enostavno naseli bolnišnice in domove za starejše. Odprtja držav morajo biti še naprej odvisna od zmogljivosti zdravstva. »Od začetka so voditelji držav ukrepe sprejemali na podlagi najboljših podatkov, ki so obstajali. Na začetku so bili podatki redki in skrb zbujajoči, zato so bili drakonski ukrepi razumljivi. Da ne bo pomote, gre za nov virus in še veliko se moramo naučiti. Ampak novi podatki so dobra novica. Politiki lahko naredijo konec 'lokcdownu' in odprejo države in gospodarstva.

Če se mene vpraša, se preveč posplošuje, partizani/domobranci. Niso vsi partizani bili komunisti, pa tudi niso vsi domobranci bili za "veliko nemčijo". Splača se it kdaj v muzej novejše zodovine, stvari so daleč od tega, da bi bile črno-rdeče In ja, mene tudi motijo domobranske uniforme in protesti z jugoslovanskimi zastavami, ki nimajo tam kaj iskati. Čeprov hočeš nočeš je oboje del naše zgodovine. Največkrat je pa tko, da to počne folk, k sploh nima pojma za kaj se gre. Aja, še to,kar se juge tiče. Največkrat je tako, da se ljudje iz preteklosti spomnimo samo fajnih stvari. Jaz sem bil star 10let, ko je juga razpadla, pa nimam slabih spominov. Je pa res, da juga iz 50-60ih let je čisto nekaj drugega , kot juga v 80-ih.

Pa lešnki....tko da kdor je putico jedu za veliko noč nej se pazi....

Za korono lahko zbolijo tudi koze in papaje... Coronavirus: Tanzania testing kits questioned after goat and papaya test positive https://news.sky.com/story/coronavirus-tanzania-testing-kits-questioned-after-goat-and-papaya-test-positive-11982864

A je sedaj Honda kriva, če imaš špehuljo zadaj. ?

Krščanstvo, komunizem, demokracija, vse je v teoriji dokaj OK, ampak ljudje znamo vse izrodit, da lahko uporabimo za svojo egoistično korist. Kar poglej našo trenutno demokracijo.

Tole lahko recemo samo, aleluja. ? Takih sralcev, kot so kolesarji, jih ni v prometu.

NA KONEC SVETA - JUŽNA AMERIKA 2020 Počasi umira, kdor postane suženj navad, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom. Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe … kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem. (Pablo Neruda: Živi za danes - odlomek) Po tridesetletnem jamranju nad tem, da pozimi ne morem dobiti dopusta, so se mi na račun minulega dela odprla vrata do februarske svobode. Odločitev o potovanju na južno poloblo, ki ima v tem času poletje, je bila hitra. Prehitela je vse ostale dolgo zaželene in nikoli izvedene ... Zakaj na konec sveta? Nekatere turistično zanimive točke, ki jih seveda ne najbolj natančno jemljemo za nekakšne konce, sva že obiskala, v Južni Ameriki pa še nisva bila. Cesta na jugu Argentine se konča z napisom Fin del Mundo, Ushuaia pa se kot najjužnejše mesto na svetu ponaša tudi s slovesom konca sveta. Oboje je sicer sporno, saj južneje še obstajajo naselja, a po svoji velikosti in številu prebivalcev ne dosegajo statusa mest. Do Ushuaie vodi tudi železnica, ki je danes turistična znamenitost poimenovana Tren del Fin del Mundo. Midva pa sva si želela ustvariti lastno predstavo o koncu sveta. Zakaj v Čile? Čile ima osupljivo in izredno raznoliko naravo; slovi po čudovitih prostranstvih Ognjene zemlje, divji in cvetoči Patagoniji, po Atacami - najbolj suhi in vroči puščavi na svetu, po aktivnih in ugaslih vulkanih in celo po pingvinih. Zbrani osnovni podatki o Čilu Republika Čile je dolga in ozka obmorska država ob obali Južne Amerike med Tihim oceanom (ali Pacifikom) na zahodu in Andi na vzhodu. Na severu meji s Perujem in Bolivijo, na vzhodu z Argentino, na jugu z Atlantskim, na jugozahodu pa s Tihim oceanom. Ima 6.435 km obale. Podnebje je zmerno, puščavsko na severu, mediteransko v srednjih deželah, na jugu pa sveže in vlažno. Ob obali ležijo nizka gorovja, rodovitno območje je v osrednji dolini, na vzhodu pa so visoka gorovja – Andi. Najvišja točka je Nevado Ojos. Čile ima približno 19 milijonov prebivalcev, glavno mesto je Santiago de Chile, uradni jezik je španščina, valuta pa je čilski peso. Predsednik je Sebastian Pinera. Glavna naravna bogastva so baker, les, železova ruda, nitrati, žlahtne kovine, molibden in vodna energija. Najbolj razširjene naravne katastrofe v Čilu so hudi potresi, izbruhi vulkanov in cunamiji. Razširjeno krčenje gozdov in rudarstvo ogrožata naravne vire, ogroža jih tudi onesnaževanje zraka in vode v industrijskih območjih. Več kot tri četrtine prebivalcev živi v mestih. Najgosteje naseljena je Čilska dolina, veleposestniki pa imajo 70% zemlje. V Čilu se srečujejo različne etnične skupine. Večina so potomci evropskih priseljencev, ki so prišli sem konec 19. in v začetku 20. stoletja (Nemci, Francozi, Angleži, Irci, Poljaki, Italijani, Španci, Rusi, Hrvati in drugi (celo nekaj Slovencev). Največ je mesticev – potomcev evropskih belih priseljencev in ameriških staroselcev Indijancev, Indijancev je samo še 10%. V 2. polovici 19. stoletja se je naselilo tudi 4000 nemških družin, ki so si skrčile do takrat nedotaknjene gozdove in začele razvijati poljedelstvo in živinorejo. PRIPRAVE Naročanje zemljevidov (Reise Know-How), servis motorja, priprava opreme in hitri tečaj španščine. Servis motorja - serviserju (Selmar Celje) sem zagrozil, da bo ob morebitnih težavah z motorjem pripotoval za mano na lastne stroške. Ko sem na dan privlekel rumeno plastenko, na kateri je pisalo Bardahl in trdil, da je to najboljše olje (olje moje mladosti), sem tudi ugotovil, da tega izdelka vzhodno od prelaza Hrušica nihče ne pozna. Le kje ljudje živijo (pa takrat še ni bilo potovanje omejeno na občinske meje). Olje je bilo sponzorsko darilo (Avtostil z Rakeka) in niti na misel mi ni prišlo, da ga ne bi uporabil. (Serviserji ne vedo ali pa nočejo vedeti, kaj je dobro). Gume - normalno je, da so jeseni na motorju izrabljene gume. Pri vulkanizerju Tomažu (pred enim letom je tudi on s kolegi prepotoval podobno pot) sem naročil nove TKC 70. Časa ni bilo veliko, skladišča gum prazna (čudno, zakaj so sploh skladišča). S Poljske so grozili, da bodo vsak čas prišli po motor, da ga spakirajo na barko. Tako mi ni preostalo nič drugega, kot da doma pogledam malo po garaži. Namontiramo TKC 80, konec koncev je na poti predvideno cca 1500 km makadama. Tomaž svetuje, naj vseeno vzamem rezervne gume s sabo. (Oni so imeli probleme in so v Argentini drago plačali novo gumo.) Meni tistih par kilogramov dodatne teže na motorju pri potovanju ne predstavlja problema, kvečjemu mi rezervne gume lahko pomagajo kot dodatna zaščita motorja in sebe. Medtem, ko se je Miro ukvarjal z motorjem, sem imela dovolj časa, da sem opravila par osnovnih lekcij španščine. Med pripravljeno opremo se je vrinila tudi naša Mumi, ki se je delala, kot da je ena izmed torb, da bi se lažje infiltrirala in neopazno odpotovala. Ob razkrinkanju je bila žalostna, oči so govorile - jaz bi tudi šla, vzemita me s sabo! Motor je bil pripravljen, oprema naložena, kombi pred vrati. In odpeljali so ga ... In ko je bil motor z vso opremo in rezervnima gumama vred že sredi oceana, ko so bile kupljene letalske karte; ko se začne odštevanje tednov do odhoda; začneva resneje spremljati poročanje o nemirih v Čilu. Mirni protesti preko milijon ljudi so prerasli v vandalske pohode, razbijanje, požiganje; na ulicah je vojska! Povod naj bi bilo na prvi pogled malenkostno povišanje cen vožnje s podzemno železnico, ki pa je bilo kaplja čez rob nakopičenemu nezadovoljstvu ljudi. Vzroki za to pa so nezadovoljstvo z življenjskim standardom, slabe zdravstvene usluge v privatnem in državnem sektorju, nizke pokojnine, drago izobraževanje; eno leto študija stane povprečno 5000 evrov – za večino postaja študij nedostopen ali pa se morajo čezmerno zadolžiti. Še najbolj zgovoren pa je podatek, da ima 1% najbogatejših v rokah približno 30% bogastva države. Poenostavljeno rečeno so nemiri zaradi družbene neenakosti in velikega prepada med revnimi in bogatimi. Decembra 2019 so bila zaradi razmer v Čilu državljanom Slovenije izdana Splošna opozorila vladnega urada. Povzetek Splošnih opozoril Zaradi protestov prihaja do incidentov in motenj potovanj v mestih. Obstajajo poročila o obsežnejših protestih v nekaterih predelih mest Punta Arenas, Santiago, Viña del Mar, Arica, Puerto Montt, Valparaiso, Antofagasta in Iquique. Prihaja tudi do cestnih zapor in barikad v okolici Santiaga na večjih cestah in mestnih vpadnicah. V skladu s čilskim pravom se lahko tuje državljane, ki obiskujejo ali živijo v Čilu, deportira zaradi sodelovanja v protestih in demonstracijah. Vsa javna prevozna sredstva v Santiagu de Chile – vključno s podzemno železnico in avtobusi delujejo v omejenem obsegu. Javni prevoz lahko deluje v omejenem obsegu tudi v drugih mestih po državi. Nekatere banke, nakupovalni centri, lekarne in supermarketi obratujejo s skrajšanim delovnim časom. Še vedno lahko prihaja do zamud in odpovedi notranjih in mednarodnih poletov, zato se o statusu vašega poleta pred odhodom pozanimajte pri svoji letalski družbi. Če potujete na letališče, se pred potovanjem posvetujte s prevoznim podjetjem in si zagotovite dodaten čas za pot. Nekateri kopenski mejni prehodi med Čilom in sosednjimi državami Argentino, Bolivijo in Perujem so trenutno ponoči zaprti. Če nameravate prečkati katerokoli kopensko mejno točko, se pred potovanjem posvetujte s pristojnimi organi. S sabo ne nosite večjih količin denarja, dragega nakita ali dragih ur. Ob vsej žalosti ob prebiranju opozoril in priporočil Miro ugotovi, da vsaj z zadnjim priporočilom res ne bo problemov, saj ure nima (in je nikoli ni imel! …tako in drugače …), dragega nakita nimava, kakšnih večjih količin denarja pa tudi ne. Na novo leto, mesec pred nameravanim odhodom, se soglasno odločiva - če bo ostalo samo pri opozorilih glede (ne)varnosti, bova šla. Januar se je iztekal, imeli smo poslovilno zabavo z domačimi (hruševskimi) motoristi in pridruženimi notranjskimi motoekstremisti … malo črnega humorja - za vsak slučaj; če se ne vrneva in ne bo tradicionalnega sprejema, naj bo vsaj poslovilna zabava. Zabava je več kot uspela (mijauuuu), dobila pa sva tudi toliko uporabnih daril, da bi lahko potovanje podaljšala najmanj za mesec dni, če ne bi bil problem dopust. Morava se vrniti, da skupaj uničimo te zaloge! Ob slovesu je Miro slavnostno izjavil: »Če ne bo pilotiral bivši vojaški pilot, se vidimo!« V petek zjutraj sem se peljala v službo in razmišljala, če sva še kaj pozabila; popoldan imava let … v tem trenutku je na cesto skočila srna. Podzavestno sem tako zabremzala, da se je avto na mestu ustavil! Šlo je za las, imela sem srečo. So pa vse mape poletele z zadnjih sedežev in roke so se mi tresle še ves dan. To sem povedala Mirotu šele na letalu, da ne bi razmišljala, da je polet nevaren. Vse je lahko nevarno, vse je relativno. 1. dan Hrušica - Benetke - Rim (31. januar 2020) Popoldan naju je Nina peljala v Benetke. Na letališču sva sedela kot kup nesreče, ne pa kot vesela popotnika. Grizla so naju podzavestna stalna vprašanja, če ne bi bilo mogoče bolje, da ne greva, ali je nevarno, ali je neodgovorno, kako je z demonstracijami v Čilu, kaj, če se kaj zgodi … Nina ni vedela, ali naj naju tolaži ali naj se jezi. Rekla je, da nisva normalna, da se obnašava, kot da bi šla prvič od doma. Pametno je zaključila, da bo parkirnina dražja kot letalska karta, zato ona gre, midva pa naj nehava fantazirati. Poslovili smo se. Midva s težkim srcem. Iz Benetk sva letela v Rim. Letališča so bila napol prazna, nikjer ni bilo običajne gneče. Vzdušje ni bilo evforično. Kupila sva le vodo in čokolado za prvo silo. Brez prve dopustniške pijače sva šla na letalo za Santiago in Miro se je prepričal, da pilot ni bivši vojaški pilot. (Po njegovi statistiki so le-ti zaradi specifične vojaške vzgoje najmanj zanesljivi.) Zaradi sreče s pilotom je lažje prenesel dejstvo, da stevardese niso mlade; v prepričanju, da ne bo zamudil nič atraktivnega, je po polnoči celo zaspal (beri smrčal). Ko sem ga videla tako pomirjenega, sem zasmrčala še sama. Seveda je bil spanec bolj mučenje na obroke - malo prostora, malo zraku. S svojimi kratkimi nogami sem seveda lažje preživela noč na letalu kot normalni moški. 2. dan Rim - Santiago Po napol neprespani noči pa je bilo kmalu vse hudo pozabljeno, saj sva se zbudila v sončen dan nad Andi, prekritimi s snegom. Odprla sva čokolado, preko katere sva spoznala celo soseda na letalu – prvega Čilenca, kot je sam rekel. Simpatični gospod je ugibal, od kod sva, a najin jezik mu je bil uganka. Po omembi Slovenije se je nasmehnil in povedal, da je že bil v Ljubljani in na Bledu, da je Slovenija lepa. Midva pa greva za en mesec po Čilu in Argentini, v San Antoniu že čaka motor in Miro je naštel glavne postaje s svojega zemljevida … Zmajal je z glavo. Verjetno se mu nisva zdela prepričljiva, prav nič motoristom podobna, pa še prestara za take avanture. Ta dva sta pa res ravno prava za na motor?! Pristanek je bil tako eleganten, da smo vsi zaploskali pilotu. Gospod Čilenec nama je povedal še par podatkov o Čilu. Potem je vsakemu dal bankovec za 1000 čilskih pesov. Rekel je, da je to simbolno - za srečo, da je vrednost zanemarljiva (manj kot 1 evro) in naj paziva nase. In ko se stemni, naj bo motor v garaži, midva pa v sobi in naj nikar ne poskusiva hoditi po temi okrog! Niti s taksijem! Ponoči nikamor! Prepovedano! To je trikrat ponovil. Imeli smo samo ročno prtljago in smo hiteli proti izhodu. Slovo. Komaj navežeš stik s človekom, pa se že poslavljaš. Poletje v Santiagu, pri nas pa zima – tudi v Munchnu, kjer dela je zima – izvedela sva, da že dolgo živi v Nemčiji in dela za neko mešano firmo. V Čile prihaja le na obiske. Tudi on rad potuje. Ko bo imel čas, bo šel na potovanje v Mongolijo. Fascinira ga Džingiskan. Molčeči Miro pobrska po telefonu in najde fotografijo z Džingiskanovim spomenikom, pod njegovo mogočno glavo pa midva, dva pregreta, razmršena motorista. Pa vidva res potujeta z motorjem?! Nasmejemo se. Mongolija je čudovita, srečno. Srečno pot. In med objemom še enkrat: PO TEMI NIKAMOR! OBLJUBITA! Obljubiva. Potem sva stala v vrsti za tujce in jaz sem posojala svoj kemični svinčnik mladeničem Evropejcem. Mladi imajo vse v elektronski obliki in zastarelih pripomočkov ne prenašajo okrog. Formular pa je treba izpolniti … Miro je rekel, da sem smešna in stara, da mi bo kdo še svinčnik ukradel. Nič zato, pa naj si ga zatakne, saj veš, da imam vedno najmanj štiri s sabo. Pa so mi ga vrnili in celo hvala so rekli! Ja, ni vse v elektronski obliki, včasih tudi klasika prav pride. V menjalnici sva zamenjala dolarje za čilske pese, se v mislih zahvalila Tomažu za ustne informacije, dr. Speedu in Menihu za pisne informacije in se kasneje še večkrat spomnila nanje, ko sva hodila mimo zaprtih bank in vrst pred bankomati; ko kartic niso sprejemali, ko terminali niso delali in ko kartice niso prijemale. Pred izhodom iz letališke stavbe, sva (kakšno naključje!) v množici čakajočih zagledala Krzysztofa - direktorja firme Advfactory, ki je poskrbela za prevoz motorja čez ocean. Povedal je, da čaka obiske iz Evrope, da bodo nekaj časa skupaj potovali po Braziliji. Rekel je, da na najini načrtovani poti ni kakšnih posebnosti, razen delov slabega makadama in nevarnega vetra, ki pogosto razsaja na jugu celine. V primeru napovedi hudega vetra nama je svetoval, naj z vožnjo po določenih predelih raje kakšen dan počakava. Srečno vožnjo nam in vam in vsem! Z letališča sva se z avtobusom odpeljala v center Santiaga. Vozovnice so poceni (približno 5 evrov za dve osebi), avtobusi pa udobni in še preveč klimatizirani. Le Miro je godrnjal – Zdaj pa še avtobus, nazadnje sem se vozil z avtobusom leta entaužentdevetstoosemdeset, ker je bilo z mopedom do Dubrovnika predaleč, motorja pa še nisem imel. Zdaj pa avtobus … Skozi okno gledam podobe predmestja, tudi brezdomce, šotore na zelenicah in veliko taksijev in avtobusov, zamrežena pritličja in ograje, ograje … Izstopiva in se usedeva v prvi park. Temperaturni šok – poletje! Obsediva kot dve popipsani muhi. Najraje bi zadremala. Pa zmaga racionalna odločitev, da greva najprej nekam na kavo in vodo, potem pa v hotel, pod tuš … V glavi mi šumi, Miro pravi, da zato, ker je prazna. Čez nekaj časa prizna, da šumi tudi njemu, a to je seveda zaradi letala, časovnih pasov, avtobusa, vročine … Postaja živahnejše, a postaje podzemne so še vedno zaprte, zaprti so lokali, s pregradami so zaprte nekatere stranske ulice, ponekod so pregrade med cestnimi pasovi; in v naslednji zaprti ulici so demonstracije. (V opozorilih sva prebrala, da se lahko tuje državljane, ki sodelujejo v demonstracijah deportira. To, da bi naju lahko poslali domov, preden sploh prideva do motorja, bi bila res ironija. Zato nisva razmišljala o raziskovalnem novinarstvu in fotografiranju s kraja dogajanja. Z domačega kavča se to mogoče zdi strahopetno.) Zamujala sva zgodovinske dogodke, ki so se odvijali dobesedno čez cesto. Zavestno sva se jim izogibala. Hitro mimo! Potuhnila sva se v prvi odprt lokal. In spila prvo dopustniško pivo. (Tiste vodene kave in vodene vode, ki sta bili prva pijača v Santiagu, ni bilo vredno fotografirati, pa še račun je bil enkrat višji kot za avtobus!) V iskanju sence in hladu sva zavila še v edino cerkev, ki je bila na najini poti odprta. Tu se mi je zazdelo, da so podatki o religiji res zgolj statistični podatki … Zahvale, predvsem pa prošnje so praktično nalepljene ali napisane kar na zid … Srečala sva eno samo žensko, ki je sedela pred Žalostno Materjo Božjo! (Približno 66 % prebivalcev je katolikov.) Muzej ob cerkvi je bil zaprt, na drugi strani se je bohotil hotel Corona, Sexshop je bil odprt. V ulici, kjer sva imela rezervacijo, je bilo ministrstvo za okolje in prostor, povsod pa tudi sledi protestov. Za 35 dolarjev sva dobila apartma (Plaza Paris) z dvema sobama, dvema kopalnicama, kuhinjo in jedilnico. Vsega tega seveda nisva potrebovala, a bilo je v centru in ceneje kot kaj manjšega. Z drugega nadstropja se je odpiral pogled na prazno ulico. Po osnovnih higienskih ukrepih, litru vode in urici popoldanskega dremeža sva šla na ogled mesta, ki pa sva ga hitro zaključila. Začetek je bil še obetaven, cvetoči kaktusi in oleandri. A vse preveč ograj, policije in vojske nama ni vzbujalo občutka varnosti. Prej obratno. Kdo tu koga ali kaj čuva in zakaj?! Samo par korakov stran se ti zazdi, da nisi v istem mestu. Istočasno se spomniva na Filipa F., nekoč divjega motorista, zdaj umirjenega tenisača. Asociacija s pozdravi! Povsod samo beton in steklo, nikjer kotička za človeka. Edini lokal, ki ga odkrijeva, je zaprt! Še pes si misli svoje. Greva nazaj, za vogalom je spet drugačna slika. Na drugi strani je park, v bližini pa odprt lokal! Oči si oddahnejo. Miro je dehidriran, sama pa potrebujem nekaj močnega za razkužilo in naročim konjak. Natakar me je sicer dvakrat vprašal, če bom tudi kokakolo zraven, pa sem obakrat odklonila. Prinesel mi je naročeno in to resno dozo. Ne vem, če v Čilu običajno tako strežejo konjak, ker ga zaradi kroničnega pomanjkanja časa nisem več naročala. Ta je bil dober in ni mi bilo žal, da sem dvakrat zavrnila kokakolo. Samo okus bi si pokvarila. Med kratkim odklopom je na vrata že trkala misel, da po temi ne smeva hoditi okrog. Tema pa pride vedno prezgodaj. Najhitreje, če si v lokalu ali na motorju. Težko sva se odlepila s stolov, a je bilo treba … Šla sva proti hotelu in naključno odkrila trgovino z živili, ki je bila odprta. Pogledala sva cene osnovnih živil in ugotovila, da so kar primerljive z našimi - mleko, jajca, vino, žgane pijače; pa še instant juhe, omake in raznorazni pripravki (imeli so celo takega za meso na mongolski način), skrinje pa polne empanadosov z različnimi polnili. Žgane pijače so v trgovini cenejše kot pri nas. Seveda nisva imela časa … Kupila pa sva jajca, ker je gospod motorist načrtoval zajtrk. Kdo bi si upal ugovarjati, saj bo minil še en cel dan brez motorja, če bo seveda vse šlo po načrtih. Tako nevelemestno in tudi nekulturno sva dan v Santiagu zaključila kot dva navadna potrošnika. V košarico sem - poleg motoristično izbranih jajc - na lastno odgovornost dala še maslo in instant kavo. Jajca! 3. dan Santiago - Valparaiso Nedeljsko jutro v Santiagu je bilo mirno. Po motorističnih jajcih in kavi sva pospravila in šla. Ulice iz centra proti avtobusni postaji so bile prazne in opustele, pritličja dobesedno zabarikadirana; zamrežena okna, spuščene rolete, celo zavarjena železna vrata, kopičenje ključavnic, stebričkov in zaščitnih vezanih plošč. Napisi, gesla in protestne izjave niso izbirali podlage, z grafiti so zaznamovana ministrstva, banke, javne ustanove, cerkve, spomeniki in navadne fasade, ki so jih dosegle jezne roke. Razbita stekla povedo še več. Bar Santiago je zaprt, zaprte so postaje podzemne. Na avtobusni postaji je bilo živahno, očitno veliko ljudi uporablja javni prevoz. Sicer sem stala v vrsti, a šlo je hitro in kupila sem vozovnici za Valparaiso. Peroni so pregledno označeni, prav tako avtobusi, sedeži so oštevilčeni, klima dela, celo tako zares, da sva oblekla jopiče. Posnetki, narejeni z avtobusa niso dobri, ko jih je videl Miro se je jezil, a sam ni naredil nobenega, ker mu grejo avtobusi itak na živce (taksiji pa še bolj). Po predmestju si oči oddahnejo ob prvih trtah, v ozadju so griči, potem pa kar nekaj kilometrov gozda oz. ostankov evkaliptusov in borovcev, ki jih je decembra 2019 prizadel požar. Požar se je iz okoliških gozdov razširil proti mestu in uničil približno 120 hiš. Evakuirati so morali več četrti. Ogenj je zajel najmanj sto hektarjev površin. Več kot četrtina prebivalcev mesta je bila brez elektrike. (Novice sem prebirala decembra, ko sva se odločala o potovanju.) Sledijo novogradnje, montažne hiše … predmestje Valparaisa. Mesto na prvi pogled deluje pestro in živahno. Z avtobusne postaje se prebijava čez tržnico proti pristanišču. Valparaiso je eno večjih mest v Čilu (ok. 300. 000 prebivalcev) in glavno čilsko pristanišče ob Tihem oceanu. Leži na številnih gričih. Staro središče mesta z zgodovinskimi hišami, strmimi ulicami, stopnicami in vzpenjačami je na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. Glavne industrijske panoge Valparaisa so turizem, kultura, ladijski promet in tovorni promet. Severno od mesta je tudi naftna rafinerija. Značilnosti mesta so tirne vzpenjače, grafiti, novoletni ognjemet, pisana arhitektura, tu je nekaj let živel tudi Nobelov nagrajenec za literaturo Pablo Neruda. Odločiva se, da bova šla peš, saj ni vroče. Od tržnice dalje so ulice prazne. Približno 50 mednarodnih ladij za križarjenja se ustavi v Valparaísu med 4-mesečnim čilskim poletjem. Da je mesto polno turistov in zabave, letos ne drži. Namesto turističnega vrveža so letos ulice preplavili protestniki. Sledovi so vidni povsod. Nekaj ljudi je bilo le na bolšjem sejmu. Vzpenjača Pešačenje povzroča lakoto in žejo (ki ju sicer motoristi ne občutijo, če so na motorju …). V eni izmed ulic sta bila odprta dva lokala. Po M. teoriji, da je hrana bolj sveža, kjer je gneča, sva izbrala enega izmed dveh. Počasi se je začelo vračati življenje tudi motoristu, ki se po Čilu vozi z avtobusi in pešači. Začel je teoretizirati o prostorninskih merah … toliko morskih sadežev pa bi v Karlobagu imeli najmanj za deset porcij … Potem sva šla do pristanišča in levo v hrib. Pristanišče je največje in najmodernejše na Tihem oceanu. Pristaniški promet (po podatkih izpred 5 let) ima 11 milijonov ton tovora, več kot milijon kontejnerjev in več kot 85. 000 potnikov na leto. Z oceana je prijetno pihljalo, a le redki so uživali ob in v vodi. Povzpela sva se po stopnicah za evakuacijo pred cunamijem. Valparaiso je potresno območje, potrese pa običajno spremljajo cunamiji. Za sabo sem slišala godrnjanje – ma kdo bi ušel cunamiju, večina Čilencev se premika še počasneje od mene – glej ti te detajle, a ti sploh vidiš, kaj tu manjka?! Poglej to mesto … Ta zastranitev je seveda služila počitku in umirjanju dihanja. Potem sva rinila naprej v hrib. Kamorkoli greš v Valparaisu (razen po obalni cesti) je hrib. Tudi v vodnikih piše - Zgrajen na desetinah strmih pobočij s pogledom na Tihi ocean, ima Valparaiso labirint ulic in tlakovanih uličic in poti, ki predstavljajo bogato arhitekturno in kulturno dediščino. Pisana arhitektura, grafiti in rastlinstvo dajeta mestu poseben čar. Turistov pa letos kljub temu ni. Pripešačila sva do vile Čiračara, kjer sva bila zmenjena še preden so v Valparaisu pristaniški delavci stavkali in še preden so preusmerili ladjo z dragocenim tovorom v San Antonio … In zdaj sva tu, kjer so, upava, dokumenti za motor, da bova jutri zjutraj (z mojstrom za zvezo) lahko šla v San Antonio po motor. Čilenec Enzo, mojster za čilensko administracijo in carino, in njegova žena Martina imata v leseni vili pribežališče za najavljene in tudi za zgubljene motoriste, skrbita pa tudi za nekaj psov in mačk. Kamen, ki se je odvalil od motorističnega srca, ko je motorist izvedel, da je z dokumenti vse v redu in da jutri v ponedeljek v pristanišču delajo, bi lahko povzročil pravi cunami, če bi se odkotalil po klancu navzdol … Enzo je ponudil pivo, z balkona se je videlo mesto, videl se je ocean in zavel je svež vetrc. Pred večerom sva šla še na sprehod. Po drugi strani hriba navzdol do oceana in tudi nazaj – peš! V zalivu so domačini in galebi uživali v poznem nedeljskem popoldnevu. V zahajajočem soncu sva se s plastenko vode vrnila do vile in pozvonila. Pred spanjem je motorist (ki se vozi z avtobusom in pešači) zgroženo ugotovil, da sva tega dne prehodila skoraj 20 km. (Pa kaj ti ne veš, da bi mene lahko kap!)

Mitas Touring force, ki bo na tvojem motorju zdržala preko 10k km. (to je nekako sorodna guma dunlopki roadsmart 1,2,3, torej iz dveh zmesi, trša sredica, mehkejši rob...) Lahko pa tudi Mitas Terra force, a ta je za kakšen % bolj za makadam. @Scarabeo 500 ti lahko morda svetuje, ker mu je ta motor precej domač...

Domobranci niso nacisti, temveč slovenski domoljubi. Že samo ime to jasno pove. Zato noben zakon ne prepoveduje simpatiziranja, poveličevanja ali strinjanja z domobranci. Kdo ti pa hoče kaj vzeti? Imaš svoje prepričanje o takratnih dogodkih in nihče nima niti namena, da ti to prepričanje odvzame z razliko od tebe, ki bi tiste, ki drugače mislijo kot ti, tudi pobijal. Saj si v enem svojih postov v malo prikriti obliki točno to napisal. Zaenkrat ima v tej državi vsak pravico častiti tako totalitarne komunistične simbole, kot domobranske. Moje mnenje pa je, da bi moralo biti strogo prepovedano javno čaščenje tako enih, kakor tudi drugih simbolov in biti dovoljeno javno paradiranje izključno in samo z uradnimi simboli RS in EU, katere polnopravna članica je naša država. Vsa ostala krama sodi v muzeje zgodovine in ne na ulice.

2013

Lansko leto mi je padel v vodo Iran, pa je bila rezerva Maroko, letos je bil plan Rusija, južni del, Kavkaz, Krim, pa Gruzija/Armenija, z opcijo Kaspijsko jezero (Kazakstan), če ne bi bilo preveč prometa Evo malo za gušt: (Dagastan) Res so inovativni, da me ustavijo pri potovanjih in to potem, ko že dobim vizo doma,...

O naši "babici" Tački , brez svojih otrok in vnukov , že dalj časa nisem nič napisal, zato si njena včerajšnja fotografija, katero je "v svoj foun vtisnila" moja draga , res zasluži objavo. ?

Ciao. Kljub vsemu uživam, ko spet obujam spomine, ko sem se po Kočevskih gozdovih poganjal z Tomosom. Isto je 30 let kasneje, samo igrače smo zamenjali za dražje? Tako sem zadnje tedne izkoristil in obšel par lokacij, na katerih smo kot najstniki, lovili polhe, pekli klobase, se noro napili..... skratka lepi spomini.? Nikoli ni bilo denarja dovolj za benz in rezervne dele? Pa smo namesto z avtobusom v šolo šli na štop pa je blo za benz, pa tud ušpičli smo kako? Spomnim se, ko mi je foter dal denar, da grem plačat položnico za elektriko, ampak namesto tega, sem si šel kupit nov bat (elko) in srečko s katero lahko zadaneš nov avtomobil. Ko sem prišel domov sem fotru povedal, kaj sem storil in me je pretepel. Drugo jutro, ko se je foter prebudil in odprl vrata je pred našo hišo stal popolnoma nov avtomobil. Vsi smo jokali, posebej jaz, ker je to bil avtomobil od električarjev, ki so nam prišli izklopit elektriko... In takrat me je foter še enkrat pretepel ...??? No dost zajebancije...kljub vsemu hočem povedat, da ta situacija v kateri smo se znašli ima tudi pozitivne posledice, ker drugače bi bil že kje na poti do Bajkala, tako pa obujam spomine in res uživam v malih stvareh? Iz Ljubljane kar po asvaltu saj sva se z VeSna spravila k stvari bolj na počas... Ob 12h nekje proti Kočevju, tam pa takoj v gozd na Mestni vrh do Bosanske koče... ...in naprej do ene najlepših koč "Koča pri Jelenovem studencu" par let zapored zmagala, kot najbolj urejena in bla bla Tu smo z Tomosi prišli šmrkovci v petek in prespali....? Kljub temu, da smo bili bolj kot ne revni smo znali uživat otrostvo veliko bolj, kot današnja mladina, ki jim je internet cel svet. Tu se posončiva in narediva selfi z medotom. Nazaj se vrnema mimo koče na Stojni in na Slovenski vrh. Tu se spustiva v dolino in preko Rozenbruna do reke Rinže in jeza. Na temu jezu smo se kot otroci kopali, zdaj bi bilo to škodljivo kot Korona? Imam gor cestne pnevmatike in je kar plesalo po blatu, zadaj pa Vesna skoz v smehu...? Sej ne vem kdo je bolj nor? Ven iz hoste prideva v Mahovniku, blatna in umazana a nasmejana kot cigana k vidita bel kruh? Tušek in mali ZOO... Ribniški grad... Domov pa spet po magistralki. V Rašici si že vlečeva kondome nase, do Ljubljane naju dobro pere. Požegnana sva zato ze delava načrt kam jutri? P.S. Nikoli si nisem mislil, da bojo ljudje in njihove roke porabile več alkohola, kot ga bojo oni spili Lp Kmet2 https://www.facebook.com/midva.bibi/videos/2552056088387250/ https://www.facebook.com/midva.bibi/videos/2552056818387177/

Prva runda