Dvorana slavnih

Nekaj današnjih vtisov... 390km se je nabralo. Ob 10 uri iz Celja oblačno, od Železnikov naprej pa "šajba"...

No, dans je bil dan za morje. Vstanem zame zelo zgodaj... 7.15, žena že prej, sam mene ni lahko zbudit 7.40 že kava v lokalčku, usput me srečata dva soseda in oba začudena, JA KAJ PA TI TOLK ZGODAJ POKONCI?? pust me, kavo rabim! Po kavi še kakanje, lulanje, štimanje pričeske in ostale pi*darije v kopalnici (hecam se, pričeske nisem štimal, sem čelav )... vmes klikne @Snečer ,sem v lukovici napiše... ok, dobiva se na Barju... ob ene 9.30 štart proti mojemu nesrečnemu mestu...ja...PIRAN Laganini sportski, srečamo malo morje motoristov, OMW Postojna dotočim in gremo dalje, brez kave. Sami divjaki so bli tam, ni to za naju s Snecerjem V Dekanih me Snecer posnema izpred parih let... direeekt naravnost namesto desno proti Kopru... oleeee, še en motozajebant ? no, on je to naredil namerno in šel svojo pot, midva pa proti izgubljenemu mestu V Piranu pa standard, kava na punti, šetnja do Fiese, čevapi pri kolegu in spet na eno ledeno kavo na punto.... vmes še malo pomočim noge v morje... kaj si nor! Ledenik! Od kolega tamala, pa neumorno čofota v vodi ? Okol 18.30 štart nazaj. Isto kot za doli. Samo nimam več časa tipkat, moram nekaj za službo narest in spavanje... jutri Štajerska ? Prijetnih 320 km. Ps. Če vas že ravno zanima, ja, grdoba od MB tablice je še gor

Malo pohajanja.

Gužve na Vršiču še nobene, vročine tudi ne, edino zjutraj je pralo je od Kanala do Bovca.

Naj samo dodam, kar se Logarske tiče .. trenutno je brez vstopnine, ni legalno kar so pobirali .. verjetno bodo pravno uredili zadeve, ampak trenutno nikjer nobenega mežnarja tako da samo črta ..

Sicer že par prejšnjih dni probujem nove čelade in se furam okrog štacun. No nastavim budilko ob 6.30 da u miru popijem kavo in pičim v Ljubljano da bom ob normalni uri nazaj. Ne rata!!!! Spim do 9.00... Mrš... Treba se bo zganit, če hočem še kaj koristnega od tega dneva... Zakurblam avto, pičim u Ljublajno... Po različnih prejšnjih testih(AGV, Shoei, Schubert, HJC...) najbolje na glavo pade Shoei NXR... Odkartam denarce in pičim domov... No pa imam novo pokrovko za pisker... Treba jo je sprobat... No celo pot je je bila prisotna misel... Zakaj hudiča nisem kupil takšne čelade že prej??? Da... Zelo mi je všeč.?

Danes pa na svež zrak v snežniške gozdove ?

ARGENTINA Argentina na zahodu meji na Čile (od koder sva prišla), na vzhodu na Urugvaj in Brazilijo, na severu pa na Paragvaj in Bolivijo. Je druga največja država v Južni Ameriki (takoj za Brazilijo) in osma na svetu. Ima 44 milijonov prebivalcev; od tega jih več kot ena tretjina živi v glavnem mestu Buenos Airesu. Večina je evropskega porekla - 85 %, Indijancev naj bi bilo le še okoli 50.000 (različni viri navajajo številke od 10.000 do 150.000). Uradni jezik je španščina, valuta pa argentinski peso. Po statistiki je 90 % prebivalcev katolikov. Vozila sva se po provinci Santa Cruz. Prvo mesto, približno 2 km od meje, je Los Antiguos. Leži na južni obali jezera Buenos Aires – to je seveda še vedno isto jezero, okoli katerega sva se vozila tudi v Čilu, le da ima tam drugačno ime (General Carera). Mesto ima približno 3.400 prebivalcev. Ustanovljeno je bilo pred sto leti kot kmetijska kolonija. Majhne kmetije živijo od prodaje sadja, predvsem češenj. Kakšnega mestnega vrveža ni zaznati, tudi obledeli napis za Perito Moreno je podobno žalosten. Na ravnini je policijska kontrola, kjer morajo ustaviti vsa vozila. Tak način kontrole se je tudi kasneje po Argentini pokazal kot stalnica, ponekod so celo improvizirane zapore ceste s poostrenimi kontrolami. Za policijo pa nisva bila zanimiva; očitno imajo tuja vozila v registru že takoj na meji, pa tudi tako malo jih je, da se z njimi ne ukvarjajo, če se ne zgodi ravno kaj posebnega. Na črpalki sva se oskrbela z bencinom, vodo in z dodatno rezervo bencina. Plačala sva s kartico, bankomata ali menjalnice ni bilo nikjer. Skozi mesto sva le prišla do oznake, kjer je pisalo, da je do Bayo Caracolesa še 127 km. Prva srečanja v prazni pokrajini niso bila najbolj vzpodbudna, zato niso dokumentirana. Na hrbtu je sredi ceste ležal pasavec, ki ni kazal znakov življenja, nekje v daljavi sta se slutila dva zgubljena konja. Šele po nekaj ravninskih kilometrih se je med šopi trave in nizkega grmičevja pojavila čreda gvanak. Nekatere so prevzele motoristični tempo, nekaterim ni bilo mar … Vzdolž ceste je bila ograja, verjetno zaradi varnosti prometa oz. živali, odvisno, s katere strani gledaš; živalim je bilo očitno všeč na obeh straneh. Da živali na motorjih ne bi zadremale, so poskrbele luknje na cesti, ki so bile tu pa tam sredi asfalta, razporejene po neznanem algoritmu. In živali, ki jim je bilo očitno malo mar za ograjo. Enoličnost pokrajine so razbile nove barve in oblike, pa tudi malo vzponov in spustov in kakšna žival na cesti. Avtomobilov je bilo pa manj kot po čilskem makadamu. In končno so tu prve argentinske krave! Spet klasične scene in prihajajoči mrak … do Bajo Caracolesa. M. je razglabljal, da se morava tu ustaviti in dobiti prenočišče, ker od tu dalje par sto kilometrov ni ničesar. To seveda ve tudi gospa za pultom trgovine, restavracije in hotela obenem. Ni banke, ni menjalnice, ni bankomata, tuje valute pa ne jemljejo (ne dolarjev, ne evrov, ne čilskih pesov). Sobe pa imajo proste. Pa sem jaz v svoji španščini rekla, da popolnoma razumem, da je pač tak sistem, da ni noben problem. In sem obvisela na tej strani pulta, na katerega sem položila 50 dolarjev. Midva bi tudi pivo. Gospa ni mogla drugega, kot da se je nasmehnila in vzela dolarje, se bova že potem zmenili, ker bi še kaj drugega … pokazala mi je sobo, dala ključ in šla nazaj za pult, gledat televizijo in svoj telefon izmenično in istočasno v miru naprej. Bliskovito sva razpakirala in šla na ogled. Bajo Caracoles je zanimiv kraj v provinci Santa Cruz. Ima policijsko postajo, šolo, trgovino, vulkanizerstvo, hotel, hostel in bencinsko črpalko, po kateri je verjetno najbolj znan in zaradi katere se popotniki tu najpogosteje ustavijo, saj proti jugu do kraja Gobernador Gregores ni druge črpalke. Po dostopnih podatkih o prebivalstvu za leto 2010 je tu 33 prebivalcev; v nekaterih zapisih pa kraj omenjajo kot mesto! Ob slovenskem kulturnem prazniku (danes je 8. februar!) namesto klasičnih deklamacij tokrat foto prispevek. Tu je kultna črpalka, predstavljena z različnih zornih kotov, za vsak slučaj, če bo kdo iskal svojo nalepko in ob tem še obujal spomine … Ob 21. uri sva bila spet v trgovini, gospa nama je spet postregla pivo in tudi večerjo. Bila sva edina gosta in sva jedla kar v trgovini. M. je rekel, da je vse to naredila samo zato, da ji ne bi bilo treba še enkrat poslušati moje španščine. Toliko pa že znam špansko, da sem ti naročila še risanko za lahko noč! (Na zaslonu – Maša in medved) V njegovem pogledu sem prebrala, da bi na mojem hrbtu v tem trenutku naredil ikebano z vsem, kar je bilo desno od zaslona. V praznem hotelu, odmaknjenem od prazne ceste, sva potem mirno spala. 10. dan Bajo Caracoles - El Calafate Nedeljsko jutro je bilo vetrovno. Zapustila sva hotel iz leta 1943 (edino plastična okna in vrata so novejše izdelave). Zajec! M. je rekel, da imam privide, a ubogi otrpli zajček je dremal sredi ceste. Niti premaknil se ni, ko sva šla mimo. Na cesti je bilo več živali kot vozil. Ravnina in asfalt bi dovoljevala večje hitrosti, če ne bi nepredvideni udeleženci prometa nenapovedano zavzemali cestišča. Tam, kjer so bili opozorilni znaki, jih je bilo – ironično – še najmanj. Lama, gvanako, alpaka, vikunja ... saj sem gledala atlas živali, preden sva šla od doma … mislim, da je to gvanako. Nenapovedano so se pojavljale tudi luknje v asfaltu. In potem se je pojavila tudi napoved obojega - živali in lukenj. Ostali znaki pa so bili izjemno redki. Razdalje so tukaj relativna zadeva. Prvič sem zagledala opozorilni znak za veter in po dolgem času tudi znak za civilizacijo (črpalka!). Naselja so v tem delu Argentine redka, majhna in skromna. Tega turistični prospekti ne pokažejo. Bencin in tudi vse ostalo je ceneje kot v Čilu. Kava je instant varianta, rogljički kot povsod po svetu, za posedanje pa seveda ni časa ... In še dva tipična argentinska spomenika; misijonarski motiv in gavčo (argentinski kavboj). O umetniški vrednosti tovrstnih kipov ne bi razpravljali, pomembnejši so kot dokument nekega prostora in časa, ki pa očitno izginja. Gavči iz neskončnih pamp so v 19. stoletju pomagali premagati špansko vojsko in izbojevati neodvisnost Argentine. Danes zaradi intenzivne živinoreje in industrijske pridelave soje izginjajo. Zaradi avtomatskih sistemov za pitanje živine jih ne potrebujejo več. Več kot polovica govedine je od živali iz velikih sistemov, kjer se živina ne giblje prosto, pač pa je v ograjenih prostorih, krmljena s posebno hrano, da je čim prej primerna za zakol. (Zaradi navedenih podatkov se opravičujem vsem ljubiteljem argentinskega žara, še posebej Mateju in M.; upam, da so vaši priljubljeni kosi iz bio predelave.) Soja je v Argentini na 18 milijonih hektarjev (sem večkrat prebrala, ker se mi zdi skoraj nemogoče). Ob naslednjem podatku je mogoče …Argentina je največja proizvajalka sojinega olja na svetu in 70% sojinega olja na Kitajskem je argentinskega izvora! Novodobni gavči imajo strojno opremo, vozijo se v terencih in uporabljajo navigacijske sisteme. Njihovo tradicionalno obleko in obutev sta očitno zamenjala kitajski tekstil in kitajska plastika. In misijoni v Argentini? Različni viri navajajo zelo različne, celo nasprotujoče si podatke in razlage. Cerkveni viri pravijo, da je bil to poskus, kako v povezavi z misijonskim delom (širjenjem vere) ustvariti tudi nov družbeni in gospodarski red, s čimer bi Indijance zaščitili pred španskim zasužnjevanjem in izkoriščanjem. Predvsem jezuiti so za indijanske prebivalce organizirali tako imenovane redukcije - urejena naselja … po reformah na Portugalskem, v Španiji in v Franciji pa so bili konec 18. stoletja izgnani tudi iz Argentine… Drugi viri navajajo, da je oblast je ugotavljala, da so se začeli preveč ukvarjati s stvarmi tega sveta, na nebesa pa pozabljati … Ah, ti spomeniki … Del naselja je asfaltiran, del makadamski, da ne bi pozabili, kako to izgleda … potem pa asfalt z dolgo praznino. Kratek postanek za zemljevid in vodo. Pogled na rastlinstvo in pogled na tablo, ki stoji na makadamu .. le kdo si je privoščil strelske vaje?! To, da je bila tabla na makadamu, žal ni bilo naključje. Kmalu sva bila na makadamu tudi midva. Se mi je zdelo sumljivo, da so taki spoji asfalta … Na makadamu sva bila skoraj sama … Otoplilo se je, kar naenkrat je bilo 25 stopinj, žeja je pritiskala in čudna zvočna spremljava je dajala vedeti, da tudi kovinski deli niso najbolj zadovoljni s podlago. Ma briga tebe motor, zaradi tebe bi lahko še kufer odpadel … travo in grme pa non stop slikaš! … Makadam ubija človeka, mislim, da tudi gume; a bolje, da sem tiho. Samo še to se manjka, da bi rekla, da tu ni nobene trave in nobenih grmov ... Po slačenju, vodi in hitrem servisu sva odskakala naprej v nič. Obljubljeni El Calafate bo čez 224 km. Makadam se je poslabšal, oblački pa so tako nizko, da bi se jih lahko dotaknil. Pojavijo se sledovi civilizacije in upanje, da nekje vendar mora biti spet asfalt. Tako to zgleda … Še rastlinice, pogled nazaj in pogled naprej ... V Tres Lagosu imajo policijo in cerkev. In potem spet nič, dokler se v daljavi niso prikazali hribi in jezero. Težko sem si izborila minuto. Nenavadne strukture, barve in voda … in samo še 90 km do mesta; človek ne ve več, kaj od tega ga bolj razveseljuje … Ta opozorilni znak za veter sicer ni za motoristično veselje, a danes ni hudega. Za jezero pa M. pravi, naj ne pretiravam, ker bo treba še okrog in bom vode še sita … Nič kaj poetične izjave, verjetno je rahlo utrujen. Vstop na mestno področje je bil klasičen - skozi policijsko kontrolo. Sicer sem poskušala ujeti leseno konstrukcijo, a … naprej, navzgor, nazaj ... Že na krožišču pred centrom je bilo pestro - okus po alpskem stilu, stari leseni vozovi, modernistične konstrukcije, novoletna jelka in okrašena drevesca, grmički sivke in februarsko poletje … mimogrede izgubiš orientacijo. Kje sploh si?! Nabralo se je 690 km, od tega približno 140 km makadama. Na makadamski cesti sva srečala točno 8 avtomobilov in 2 tovornjaka. Na hitro sva našla nek hotel in M. se je ekspresno uredil; lakota je včasih dober pospešek. Podobe so bile za nekatere preveč mamljive. Nisem ljubitelj, zato ne morem presojati, a opazila sem mikrovalovko v kuhinji (naj mi ne govorijo o avtohtoni kulinariki …), reklamni oddelek pa je bil premočan. In zakaj bi človeku ne privoščili, saj je na dopustu! To je to. Nadaljevanja ne bomo prikazovali. Pomembno je, da je človek zadovoljen. Ko sva odhajala, je bil reklamni oddelek še v polnem pogonu. Potepuški psi pa so se že začeli zbirati. 11. dan El Calafate - Perito Moreno - El Calafate - Rio Galegos Po zajtrku (z argentinskimi zajtrki ni, da bi se človek hvalil) je M. še malo študiral zemljevid, sama pa sem se odpravila do menjalnice, ki sva jo prejšnji večer odkrila. Seveda nisem bila dovolj pametna, da bi pogledala obratovalni čas. Bila sem prezgodnja. Zaprto. Čez pol ure sem šla še enkrat, saj ni bilo daleč. Tokrat je bilo odprto. Oborožena s potnim listom, dolarji in evri sem vstopila v posvečeni prostor, da mi je uslužbenka lahko povedala, da nimajo gotovine. (Zakaj je pa odprto?!) Potem se mi je posvetilo tisto, o čemer sta pisala dr. Speed in Menih in o čemer je pripovedoval Tomaž (ko je M. svetil v njegovi delavnici). Hvala fantje. In sem vprašala gospo, če mi, lepo prosim, pove, kje bi se dalo kaj dobiti. Gospa je videla, da nimam uniforme z davčne uprave, da sem nenevarna vrsta čudnega turista in me je lepo usmerila - naprej po ulici, tretja vrata noter, levo po stopnicah v prvo nadstropje, druga vrata desno. Gracias senora! In sem šla. Še dobro, da navodilo ni bilo daljše, kajti za orientacijo je zadolžen M., jaz sem za konverzacijo. Našla sem tista vrata in za njimi gospo, ki je sedela za pisalno mizo in klepetala z drugo gospo, ki je slonela na pisalni mizi … klasičen pisarniški prizor, le računalnik je manjkal. Vljudnostne fraze in ni problema - dolarje za argentinske pese. Dolarje sem dala na mizo. Odprla je omaro, vzela tri šope bankovcev, preračunala na velikem klasičnem kalkulatorju in pokazala. Pokimala sem, ona je odštela, vzela dolarje, dala pese. Gracias senora! Ampak tista omara! Tista omara je bila polna, popolnoma polna bankovcev. Jasno, da v menjalnici ni gotovine … Odpravila sva se v nacionalni park Los Glaciares, kjer je tudi ledenik Perito Moreno. El Calafate je mesto, najbližje temu ledeniku, in je zato dobro izhodišče za oglede. V centru prevladujejo lokali, trgovine s športno opremo in spominki. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1927, da bi pospešili naseljevanje juga države. Takrat se je zaradi gospodarske krize sem preselilo tudi nekaj prebivalcev Buenos Airesa. Leta 1946 je imelo mesto 100 prebivalcev in dobili so elektriko. Leta 2001 so odprli letališče in od takrat dalje je to eno najhitreje rastočih mest v Argentini. S 7.000 prebivalcev se je v par letih številka podvojila, danes pa naj bi jih bilo že 25.000. Glavna panoga je seveda turizem. Za Antarktiko in Grenlandijo je tu tretje največje ledeniško območje na svetu. Nacionalni park Los Glaciares je UNESCO leta 1981 razglasil za svetovno dediščino. Znotraj nacionalnega parka sta dve jezeri - Lago Argentino in Lago Viedma; na severnem delu parka pa tudi dve najbolj znani gori Fitz Roy (3405 m) in Cerro Torre (3102 m). Podatki o višini se v različni literaturi malce razlikujejo, tudi imena se navajajo različno. A o tem naj pišejo slovenski alpinisti, ki so tam plezali. Baje je predvsem Fitz Roy zelo zahteven zaradi granitne stene … Še 50 km pred ledenikom pokrajina deluje bolj puščavsko kot ledeniško, nekaj kilometrov zatem pa skoraj sredozemsko. In potem nenadoma, med vožnjo, kar z motorja, zagledaš ledenik! Perito Moreno! Njegova površina je 250 kvadratnih kilometrov, dolg je 30 km, je eden izmed 48 ledenikov, ki so del južnopatagonskega polja, ki si ga delita Čile in Argentina. Posebnost ledenikov v tem nacionalnem parku in tudi posebnost tega ledenika je, da so največ do 1500 m nadmorske višine in se spuščajo do 200 m, zato je možnost dostopa in ogleda bistveno drugačna kot drugje po svetu, kjer so ledeniki nad 2500 m nadmorske višine. Na prvem razgledišču še čelade ni snel … šla sva naprej, na glavno vstopno točko. S ceste se je na levi še vedno videl ledenik, pa tudi kosi odlomljenega ledu in turistične ladje. Z glavnega parkirišča ne smeš dalje s svojim vozilom. Od tu do razglednih ploščadi vozijo avtobusi. (Vožnja je všteta v vstopnino za nacionalni park; vstopnica stane približno 15 evrov na osebo.) Ha ha, spet v avtobusu. Tokrat manj godrnja, ker ima čelado v naročju. (Ni smešno, pa predstavljaj si ti, da ti čelado ukradejo, kje bi tu zdaj dobil čelado in kakšno, če bi jo sploh dobil!) Šla bi na ogled z ladjo, pa seveda ni časa. Kot čreda turistov sva capljala po razglednih ploščadih in sprehajalnih poteh. Zdaj je pa nemogoče narediti izbor fotografij, ker jih je enostavno preveč. Tako blizu se ti zazdi, da bi z enim samim korakom stopil na modri led. Na parkirišču sva spoznala simpatičnega in nekompliciranega motorista Maria iz Brazilije. Takoj sem ugotovila nekaj neverjetnih podobnosti med tema dvema modeloma: obožujeta klasične zemljevide, potrebujeta očala (zaradi zemljevidov, seveda), vesta, kje je makadam, kod se vozita in celo vesta, kam gresta. To, kakšne barve las imata, bi bilo seveda neprimerno primerjati. Srečno Mario! Zdaj pa nazaj po isti cesti do mesta (druge ni) in potem proti Rio Gallegosu. In morda še zadnji košček ledu in pogled nazaj na ledenik in na ledeniško dolino. Zazdi se mi, kot da bi barve že hotele naznanjati jesen. Ob vstopu v park se je tako mudilo, da nisem utegnila vsega … naj bo pa pozdrav ob izhodu; samo vozni pas je vprašanje pogleda. Zaradi pričakovanja ogleda ledenika človek marsikaj spregleda. Šele ob vračanju po isti poti vidiš še marsikaj drugega, kar bi bilo ravno tako - ali pa mogoče še bolj - vredno postanka in ogleda. Postanka si seveda nisem upala niti omeniti. (Na tak način ne bova nikamor prišla!) Vse fotografije so nastale med vožnjo in ta ni bila počasna. Ob vrnitvi v mesto so konji še vedno čakali na turiste. Jahanje, kolesarjenje, vodeni izleti, pohodništvo, alpinizem, odkrivanje patagonske kulinarike … vse čaka. Turistične kapacitete niti približno niso polno zasedene. Še pogled na pestrost stavb pred centrom … Šla sem v trgovino (danes ne bo časa za kosilo …) in šla sva na črpalko - ta je za obstoj motoristov ena najpomembnejših stavb. Odletela sva nazaj iz mesta, ob jezeru, nato v hrib in na razgledni točki še sama nisem mogla verjeti, da se je M. ustavil. Argentinski zajtrki so za motoriste očitno preskromni. Malica. Pogled v dolino in rastlinice … Tu se je ustavil tudi Brazilec (Ducati), ki gre pogledat ledenik. Pravi, da so Ducatiji najboljši motorji - prvi med prvimi - in pozdravlja našega motorista Tonija - Lorenzota, ki ve, kaj je zares dober motor. M. si je moral potem namazati nos, pa ne zaradi omembe Ducatija, pač pa zaradi sonca; še dobro, da ima motor večnamenska ogledala. Potem je izrazil sum, da spet slikam samo travo … in sva šla. Prvič sem zagledala tudi nanduje. Ti so podobni nojem, le da so manjši in lažji. Tehtajo lahko do približno 20 kilogramov, tečejo pa do 60 km na uro. Približno 80 km pred Rio Galegosom je bilo še skromno naselje, potem pa samo še nekaj živali. Ujela sem ujedo, čepečo na količku. Res se jo slabo vidi, a je! V mesto nikoli ne prideš neopažen. Vse je zabeleženo, tudi če ti fizično ne preverjajo dokumentov. In ker so pri predstavitvah vedno na vrsti urejeni centri in naravne znamenitosti, naj bo prostor še za malo realnejši pogled. Dobila sva hotel z obvezno garažo. Sledil je hiter izhod, saj se je že mračilo. Edina restavracija, ki sva jo odkrila v krogu treh kilometrov, je bila brez gostov, zato se tudi midva nisva ustavila. Poiskala sva trgovino, na vhodu je bil sicer oborožen policaj (kontrola), kar ni vzbujalo prijetnega občutka, a lakota je hotela mimo njega. Na hitro sva kupila nekaj osnovnih stvari in še bolj na hitro po opustelih ulicah šla nazaj v hotel. Medtem, ko je M. po domači večerji študiral zemljevid, sem razstavila argentinske bankovce. Zanimivo, na vrednejših bankovcih so živali in rastline. Vrnila se mi je slika omare, polne denarja. Mamon! Lažni bog denarja oziroma hudič, ki v ljudeh zbuja željo po bogastvu … Pospravila sem. Potem sem razkužila. Viski vedno prav pride. M. je pa kokakolo. Malo me skrbi, kokakola ni zdrava. 12. dan Rio Galegos - Ushuaia (Argentina, Čile, Argentina) Iz sobe je bil pogled na vrt z žarom. Vse je delovalo bolj zapuščeno. Štartala sva v siv dan. Iz Rio Gallegosa do Ushuaie je približno 600 km, a vmes moraš prestopiti mejo in se peljati po Čilu, tam greš del s trajektom, potem spet po kopnem, nato pa čez mejo nazaj v Argentino. To seveda pomeni prekladanje papirjev in izgubo časa. Če pa želiš od tu z motorjem na konec sveta, to spada zraven. Smer za Tierra del Fuego oz. Ognjeno zemljo in Fin del Mundo oz. Konec sveta je prava. Samo naravnost … Ognjena zemlja je razdeljena med Čilom in Argentino, velik del pokrajine pa so fjordi. Leta 1520 je Ferdinand Magellan kot prvi Evropejec odkril Ognjeno zemljo in preplul preliv, ki se po njem imenuje Magellanov. Nekaj let kasneje je bil tam z odpravo tudi Charles Darwin. Konec 19. stoletja je zlata mrzlica privabila veliko evropejskih priseljencev, med njimi tudi Hrvate iz Dalmacije. To področje velja za eno najjužnejših stalno poseljenih območij na svetu. Ushuaia pa velja za najjužnejše mesto na svetu. (To je seveda predvsem turistična reklama.) Siv dan, sivo nebo, mrzlo … kako bo šele na Koncu sveta?! Oblačenje podloge je prvi preventivni ukrep. Za prehod meje sva potrebovala 40 minut. Imela sva smolo, ker je bil pred nama avtobus poln potnikov in je bila vrsta za kontrolo potnih listov dolga. Potem je bila vrsta za trajekt, a z motorjem ni bilo problema. Edino za dež ni bilo treba čakati, hitro smo vsi prišli na vrsto. Črpalka je bila, a M. je godrnjal, da je tokrat slab bencin. (Na to se pa ne spoznam.) Tako je bil videti argentinski makadam. V obcestni rešilni hiški sva se dodatno večplastno oblekla, nekaj malega pojedla in popila ter šla dalje. Postajalo je vedno bolj mrzlo, mokro in sivo. A čez nekaj časa so se skozi meglo in pršenje začela kazati drevesa in ovce. Približno 100 km pred Ushuaio je bilo že manj kot 10 stopinj. Potem se je prikazal kos jasnine. Sledil je prizor, kjer bi lahko napisali konec sveta … svetloba se je igrala z vodo in zelenjem. Potem so bila tu drevesa kot po apokalipsi … in končno spet sledovi civilizacije. Skupina motoristov je bila na razgledni točki, M. pa je, namesto, da bi se ustavil, pospešil. Njegova taktika je prej ali potem, samo ne v gnečo. On si bo izbral svoj mirador (razgledno točko), saj zato pa ne gre s skupino in spremstvom okrog, da se lahko ustavi, kjer on hoče, ne pa tam, kjer je cela čreda turistov … pa komaj sem dočakal par ovinkov … Približno 30 km pred Ushuaio je tudi smučišče, M. ne vidi, da je sedežnica nad cesto. Tu bi se gotovo ustavil ... In končno - Ushuaia. In obvezna policijska kontrola. Do centra in pristanišča je še 6 km. Tega dela mesta ni v nobenem turističnem prospektu. V prospektih manjka tudi obvestilo o zapori cest. Na cesti pa manjkajo tudi znaki za obvoz. M. si je našel svojega (včasih je dobro, če poznaš vsaj strani neba …). Večina turistov, ki pride sem z letali, verjetno nikoli ne vidi tega predela mesta. In potem nenadoma konec asfalta, pred nacionalnim parkom se je treba adaptirati na eko pogoje. Spušča se mrak. Spet sva pozna; prenočišče bova morala iskati po temi. Komaj sva še ujela vstop v park. Uslužbenka pravi, naj prideva raje jutri, ker vstopnica velja ves dan. Zahvalim se ji za informacije, a midva žal nimava časa, bova pač plačala in samo pogledala ta konec … V Argentini je več kot 30 nacionalnih parkov … Tu se konča cesta št. 3. Tu si motorist, ki je pogosto sitnaril, da se na tak način (premalo kilometrov na dan, ustavljanje, fotografiranje, prehranjevanje, pitje …) nikamor ne pride, oddahne. Pride na konec sveta. Sem sta prišla tudi nemška motorista, ki že tri leta potujeta po svetu. Da bo treba še malo peš, če bosta hotela priti na konec, jima je pa M. povedal. Od tu dalje tudi motorist lahko gre samo peš. Tokrat mu celo hoja ni odveč. Od tu dalje je tudi peš prepovedano. In tudi če bi kršil prepoved, daleč ne bi prišel. Tako je videti motorist na koncu sveta. (Joj, škornje ima umazane!) Tudi moji niso nič boljši. Verjetno je že pozabil, kdaj in zakaj mi je obljubil, da me bo peljal na konec sveta … zdaj sva tu ... N A K O N C U S V E T A A ti veš, kaj narediš, ko prideš na konec sveta?! Obrneš se in greš nazaj. (konec 2. dela)

Odločitev je bila za Logarsko dolino.. igra barv vmes pa še... je blo kr dober

tudi sam sem izbral za kruzanje sončne planine ...

Pa sva spet šla ...ne na morje...tam je dren...Gor....u planine kjer je mir ......

Malo smo šli pogledat na primorsko. Me je kolega prepričal, da smo šli od trojan do logatca na avtocesto-najslabše porabljenih 7,5€ letos ? pa ker sem po srcu upornik, sem moral ilegalno prečkat italjansko mejo, pa čeprav samo za par metrov ? ne me zatožit ? aja pa primorci ste lahko res srečni, da imate takšne policaje kot jih imate, ker z kalškimi rangerji je bila dejansko pozitivna izkušnja, tega pri nas ne doživiš. Kapo dol. drugače pa, vreme idealno, hrana izvrstna, mitaska je zdrsnila, ampak imate krožne tako spolzke, da vrjetno ni ona kriva ? ..pa na koncu je spet zagrabla, ni blo malin tako da lahko rečem uspešno zaključen dan ?

luštnih 280 km...fotkal bol mal, sva sam uživala...ta edina je iz Štifte sem ga šel "požegnat"....

Danes zaspim, standard zame ? da bom na pravem mestu ob pravem času, do Slovenske bistrice potegnem kar po AC. Kava s kolegom, potem pa na drufi konec bistrice na kosilo h kolegu. Jah, tko je...dobra organizacija je pol dela ob 14.30 kreneva proti domu. Pihalo je tak, da sem na vsake toliko ustavil in pogledal zemljevid, da nisem slučajno v Vipavski dolini bistrica, konjice, velenje, mozirje im na črnivcu čik pavza. Piha. Cigaret komaj zmotam. Tam nastane tudi edina fotka danes... klinc, bolš ni šlo zmotat še spust v Kamnik in parkiranje v garaži. Luštnih 240km... drug teden dalje. Aj bok

Vtisi

sem slabo montiral

Dopoldne menjal gume na avtu...končno. Ura cca. 14.30 pa mi pravi moja draga a ne greš na motor, ja pejd lej kakšen dan je...sem bil kar mal začuden, da ni imela kako drugo idejo zato sem jo takoj ubogal in gasa. Do Ljubljane se porajajo ideje kam, čeprav sem že vedel, da bom pristal nekje ob morju, a jebi ga morje obožujem no in ostale lepote Slovenije tud. V glavnem na poti pomahal enim 35.000 motoristom upam, da vsem ...srečal kar nekaj "ta plavih" zased...hvala vsem za opozorila sem jih posredoval naprej. V Kozini tankam, kupim en Pepsi in direkt v Izolo na zidek ob morju. Spijem Pepsi, skadim dva čika in nazaj proti domu. Postanek še pri Vikiju za kofe na brzino, kar nekaj folka tam, potem pa na vrhu Črnega kala, WHAT , a sem kaj pil...danes ne...včeraj tudi ne...tam kjer včasih stojijo ta plavi, malo naprej se je ob cesti potikal divji pujsek cca. 70 kg , škoda, da nisem imel kamero. Ga je opazil morda še kdo, da se malo potolažim, da še nimam prividov. Naslednji postanek ride še za en čik, potem pa domov. Užival ko uni pujsek na Kalu...

Evo ke si lenčina

Včerajšnje popoldansko izletkanje? V Drive In po sladoled....bo treba nosilc za lončke našraufat nekam?

Dobro jutro

Včeraj... Končno malo daljša vožnja.

....danes čisto slučajno uletel en pesi na postanku, ko sem se ustavila, da fotkam polje rdeče detelje ?...in dobila asociacijo na letečega pesija iz Never ending story ?...

Današnji vtis. Samo ena slika. Uglavnem cilj Koper na sladoled. Ko sva startala je zgledalo kot, da se bo vsak cajt uscal. No na morju lepo sonček 25 stopinj, folka neomejeno mislim, da se nobedrn več ne sekira glede virusa ? Aja slika je pa sam ta. ?

Naj vse vredu preuči.

Naša tudi čaka, ker je zadolžena za pomivanje posode

Danes krajši izlet na morje in v gore Najbolj me je skrbelo za Mitasko, ker baje novejši DOT pol manj zdrži. K sreči po 700km še vedno kot nova... (sem imel srečo s serijo).

Danes, pa en vrhunski vtis na vrhunskem motorju od @DAMI34. Ob tej priliki bi se ti še enkrat zelo lepo zahvalil.

Kerga a gruta

Sosedova sta šla na bicikl, js sm pr babici jagode nabirala. Pa grem do ograje, pokličem mulota... Se prikaže, se pusti božat čez ograjo... Sm rekla prid čez, dobis salamo... In termitk skoči čez in me že prehiti po dvorišu do vhoda.... Dva štiklca požru in odmaglil

@Snečer ma izdrzati ce ta i 2.000km bez problema!!!

si dal gor na founu. Vsaj na mojem moraš še enter kliknit. Je pa res da vam včasih objave jaz na pcju popravim. Tudi tvojo bom. Oziroma je že, kje se take punčke za vtise dobi?

Teharje pri Celju .. ostalo pa skoraj vse zaprto o NM do Celja in potem do LJ

Razigrano

Start ob 9.00 proti Logarski dolini/ Solčavska panoramska pot. Doma ob 13.00. Zdele pa razmišljam, da bi šel se do morja na sladoljed ☺️

Sem sel pogledat zunanjo mejo Schengena. Kul, jaz bi se zid postavil. Nazaj grede sem se pridruzil nekomu z ninđo do NM. Srecal @maus med Dvorom in Kocevjem ... sem mislil da se ne premakne s trase LJ-KP. 270km pred kosilom. "Not great, not terrible" Zdej pa v gozd

No zmigi se greva

Ja pa malo bi ga lahko počesala...

Ma seuj to. Filing maš na tem Kawasakiju, da si počasen. V resnici pa, ko pogledaš števec... Za šalo sem te sledil pa nikjer nisem porabil niti 50% moči motorja. Samo ob eni priliki sem mogoče porabil 70%-brutala. Bil si hitrejši, ampak sem te brez napora dohitel čist lagano. Ma tale motor je kot gospod v zrelih letih, ko ni več tiste mlade zaletavosti v njem. Ve kaj hoče in to zmore brez problema elegantno. Sedaj si pa predstavljaj, da sem še na piknik nemotoristov... v meni pa vrelo. Razmišljam, tuhtam, gruntam kaj bi mu lahko očital...motorju... ma bom še naprej razmišljal... ne najdem. Tk SX bo definitivno v moji lasti! Tle ni dvoma. Je bolj nalezljiv kot korona virus!

Fock...

Pri vsaki nesreči je padec ali karambol posledica dejanj, ki si jih storil pred tem. Če si po padcu (karambolu) sposoben temeljite analize kaj si storil narobe, da je do neljubega dogodka prišlo, ti predlagam, da to tudi narediš. No saj poskušaš z našo pomočjo. Tule je kar nekaj odgovorov, ki ti dajejo namig kaj si storil pred ovinkom narobe, da je do neljubega dogodka sploh prišlo. "umetnost" vožnje dvokolesa pa tudi štirih koles ne obvladamo vsi enako. Izkušnje pridobiš s kilometrino, znanje ti pa podajo bolj ali manj uspešno v avtošoli. Vendar tam bolj o tem kako ravnati po predpisih, mogoče tudi nekaj o "umetnosti" vožnje... Kot so ti že svetovali razni tečaji z instruktorji ti dajo nekaj več, ampak le navodil. Svojo tehniko vožnje pa lahko izpiliš le s "treningom". Saj veš VAJA dela mojstra. Srečno in varno. Aja še o "pomagalih" ABS, ASC...super so ampak neumnosti in napak ne rešujejo 100 odstotno.

Še moja malenkostna misel. Da boš delal izpit(in kasneje tudi vozil) boš rabil opremo, zato začni z isaknjem opreme še preden kupiš motor. Sam veš koliko denaraja si namenil opravljanu izpita, opremi in motorju. Moj nasvet je najprej kupi dobro čelado. Takšno, ki ti odlično paše na glavo in te nikakor ne ovira(ni važna znamka). Probaj čim več različnih. Glede motorja pa... Za solo vožnjo bo naked v rangu 650cc(Z650, MT07, SV650 ) odlična izbira(neko je že prej opisal zakaj) pa tudi tourer modeli v tem rangu(versys650, tracer700, v-strom650) Za vožnjo v dvoje pa bi boljši bil kašen 900 - 1000cc sport tourer (tracer 900, xr900, versys1000, v-strom1000...) Ampak bi bilo bolje da najprej obvladaš prevažati sebe preden na motor naložiš ljubico/ženo.

Včeraj peljal svojo drago v Rogaško, danes pa v Ljubljano na servis in po nakupih (ne motorističnih). Se pravi vse na pol službeno. Do Ljubljane klasika po magistralki nazaj pa naprej proti Litiji in Trbovlju. V Litiji zgrešil odcep in šel po ozki cesti v Savo in potem čez star lesen most čez Savo na pravo stran. Potem pa Hrastnik, Laško Celje, pa proti Zagrebu in v Šentvidu pri Grobelnem v Ponikvo, Loče in čez Vrhole nazaj v MB. Dobil sem vtis, da noben motor ni ostal v garaži (razen tam, kjer jih je več). Nekatere ceste na sveže speskane (menda se pripravlja nov pravilnik o bankinah), o imenih krajev pa skoraj ne bi. Razmišljal sem ali so tisti ki živijo v kraju Konj "v Konju" ali "na Konju". Sicer pa užival.

Po moje si mislil, da si blendnu, pa si v resnici traction control znižal.

Še povzetek izleta! https://youtu.be/H3lQhgsOiUw

Glede prvega motorja. Katerega izbrati (tip motorja, moč,..) zavisi od mnogo faktorjev (leta, namen uporabe motorja,...), ki jih najbolje pozna vsak zase. Jaz recimo sem šel najprej pogledati 1 cilindrični motor, 650 ccm (tip enduro), mi ni ustrezal zaradi vibracij. Potem sem našel KLE 500, ki se lepo pelje, upravljanje je enostavno, kot da bi peljal Tomos 4. Z njim sem delal tudi izpit. Kasneje sem mu dodal opremo, povišan vizir, crash bar,...pa stranske kovčke, kar nisem dobil original sem na motor dodal sam (dodatni kazalci, ura/voltmeter/zunanja temp/,..). Motor ima rdeče polje na 11 000 o/min. Položaj na motorju je za mene zelo blizu idealnega, neravnine in luknje pobira gladko, sedež pa ni preveč udoben, kadar vozim cel dan (recimo nad 500 km) si dam pod obleko kolesarske hlače, pomaga. Na motorju se med vožnjo lahko vstane, ...pa vozi v stoje brez težav. Prednosti tega motorja so majhne vibracije, zelo zanesljiv, praktično neuničljiv motor (prevozil 50 000 km brez težav), poceni vzdrževanje (100-200 EUR/leto), poceni gume (obe cca. od120 EUR dalje) , majhna poraba (letos v Maroku 4 l/100 km, drugače pri krajših izletih kakšne pol litra več. Pri cca. 7000 o/min se motor kar lepo zbudi. Rezervne dele imam na potovanjih s seboj, kupim prej preko neta za majhen denar. Tudi za vsakodnevno vožnjo, npr. v trgovino, po mestu in podobno je odlična izbira. Manjka mu pa kakšen konj več za lažje prehitevanje, pa mislim da ni ravno primeren za vožnjo v dvoje, moja se ni hotela voziti, dokler nisem dal v garažo še R1200GS. Tudi na avtocesti se z njim ne da postavljati hitrostnih rekordov, je pa vožnja do cca. 140-150 z povišanim vizirjem udobna, najlepše se pelje cca. 120 km/h. Po moji oceni motorji bolj oproščajo napake kot večji in so primernejši za učenje in nabiranje izkušenj v prometu. Želja po konjih, ki jih dostikrat ne rabim seveda ostaja, ko je enkrat v garaži 100 KM, gledam tiste okoli 150KM, no še raje kakšen več, s tem da leta tečejo in sem nabral kar precej prevoženih kilometrov in izkušenj na šibkejših agregatih. Namen napisanega je zgolj predstaviti en možen pogled na izbiro prvega motorja. Najpomembnejše pri vsej stvari pa je, da se z motorjem čim več vozi in v tem uživa. Pa postaviti ego malo na stran in kupiti motor, ki bo ustrezal željam in finančnim zmožnostim uporabnika. Jaz osebno raje spustim denar skozi izpušni sistem in pri tem uživam, kot da veliko vložim nov motor.

Če bi blo lepše bi bilo že kičasto

Popoldanskih 200 kilometrčku ? mal je blo treba kolena razgibat Sinji vrh izvir Hublja

Precej podoben dogodek sem opazoval v ogledalu in zanimivo, tudi motor je bil fz6 oziroma naked fz6n. S prijateljem sva šla na vožnjo, imel je za sabo malo kilometrov, na vrhu Radeljskega prelaza (spust proti Sloveniji, Golico je prevozil, res na easy) sva ustavila, opozoril sem ga da je v prvem delu precej slab asfalt in neravnin, pesek in da bova šla povsem počasi v dolino, nizka brzina do 40 kmh. Počasi sem zapeljal naprej ter ga spremljal v ogledalu, nakar sem v enem ovinku pri relativno nizki brzini videl kako ga je vrglo čez krmilo, nisem mogel verjeti. Neravnina, luknja, pesek, pohodil je sprednjo zavoro in preletel motor. K sreči ni bilo nobene resne škode, razen da je iz benz tanka padel dol kit ko je krmilo udarilo v tank, tako da sva videla, da je bila zadeva "popravljana". Glede tvojega dogodka pa mislim, da bi skoraj moral prepoznati obnašanje motorja, če ga imaš v previsoki in to takoj zaznati ter reagirati. Al pa si v bodoče omisli pokazatelj prestav. Fz6 je 4 valjnik, tu načeloma takega "trganja" ni kot na dvovaljnikih. Pa še breg dol, nagnjen ovinek in smo tam. Po 10.000km prevoženih bi ti moral biti motor že precej domač. Prav tako bi ti svetoval tečaj, ampak ne na nekem oljnatem parkirišču (sicer bolje kot nič), ampak na pravem poligonu, Vransko, kjer so optimalni pogoji za vadbo.