Dvorana slavnih

V soboto od A do B. Parkirat pa na cvička Včer pa en mal večji krogec... Veliko motoristov tudi na severu prepoznam @MiNa +1 in @DAMI34

Popoldanskih 200 kilometrčku ? mal je blo treba kolena razgibat Sinji vrh izvir Hublja

en sobotni

Malo pohajanja.

Kaj je drugače na tem vtisu iz dnevne vožnje od mojih prejšnjih vtisov iz dnevne vožnje? .............................

evolucija

Nekaj današnjih vtisov... 390km se je nabralo. Ob 10 uri iz Celja oblačno, od Železnikov naprej pa "šajba"...

Malo smo šli pogledat na primorsko. Me je kolega prepričal, da smo šli od trojan do logatca na avtocesto-najslabše porabljenih 7,5€ letos ? pa ker sem po srcu upornik, sem moral ilegalno prečkat italjansko mejo, pa čeprav samo za par metrov ? ne me zatožit ? aja pa primorci ste lahko res srečni, da imate takšne policaje kot jih imate, ker z kalškimi rangerji je bila dejansko pozitivna izkušnja, tega pri nas ne doživiš. Kapo dol. drugače pa, vreme idealno, hrana izvrstna, mitaska je zdrsnila, ampak imate krožne tako spolzke, da vrjetno ni ona kriva ? ..pa na koncu je spet zagrabla, ni blo malin tako da lahko rečem uspešno zaključen dan ?

Sobota

luštnih 280 km...fotkal bol mal, sva sam uživala...ta edina je iz Štifte sem ga šel "požegnat"....

ARGENTINA Argentina na zahodu meji na Čile (od koder sva prišla), na vzhodu na Urugvaj in Brazilijo, na severu pa na Paragvaj in Bolivijo. Je druga največja država v Južni Ameriki (takoj za Brazilijo) in osma na svetu. Ima 44 milijonov prebivalcev; od tega jih več kot ena tretjina živi v glavnem mestu Buenos Airesu. Večina je evropskega porekla - 85 %, Indijancev naj bi bilo le še okoli 50.000 (različni viri navajajo številke od 10.000 do 150.000). Uradni jezik je španščina, valuta pa argentinski peso. Po statistiki je 90 % prebivalcev katolikov. Vozila sva se po provinci Santa Cruz. Prvo mesto, približno 2 km od meje, je Los Antiguos. Leži na južni obali jezera Buenos Aires – to je seveda še vedno isto jezero, okoli katerega sva se vozila tudi v Čilu, le da ima tam drugačno ime (General Carera). Mesto ima približno 3.400 prebivalcev. Ustanovljeno je bilo pred sto leti kot kmetijska kolonija. Majhne kmetije živijo od prodaje sadja, predvsem češenj. Kakšnega mestnega vrveža ni zaznati, tudi obledeli napis za Perito Moreno je podobno žalosten. Na ravnini je policijska kontrola, kjer morajo ustaviti vsa vozila. Tak način kontrole se je tudi kasneje po Argentini pokazal kot stalnica, ponekod so celo improvizirane zapore ceste s poostrenimi kontrolami. Za policijo pa nisva bila zanimiva; očitno imajo tuja vozila v registru že takoj na meji, pa tudi tako malo jih je, da se z njimi ne ukvarjajo, če se ne zgodi ravno kaj posebnega. Na črpalki sva se oskrbela z bencinom, vodo in z dodatno rezervo bencina. Plačala sva s kartico, bankomata ali menjalnice ni bilo nikjer. Skozi mesto sva le prišla do oznake, kjer je pisalo, da je do Bayo Caracolesa še 127 km. Prva srečanja v prazni pokrajini niso bila najbolj vzpodbudna, zato niso dokumentirana. Na hrbtu je sredi ceste ležal pasavec, ki ni kazal znakov življenja, nekje v daljavi sta se slutila dva zgubljena konja. Šele po nekaj ravninskih kilometrih se je med šopi trave in nizkega grmičevja pojavila čreda gvanak. Nekatere so prevzele motoristični tempo, nekaterim ni bilo mar … Vzdolž ceste je bila ograja, verjetno zaradi varnosti prometa oz. živali, odvisno, s katere strani gledaš; živalim je bilo očitno všeč na obeh straneh. Da živali na motorjih ne bi zadremale, so poskrbele luknje na cesti, ki so bile tu pa tam sredi asfalta, razporejene po neznanem algoritmu. In živali, ki jim je bilo očitno malo mar za ograjo. Enoličnost pokrajine so razbile nove barve in oblike, pa tudi malo vzponov in spustov in kakšna žival na cesti. Avtomobilov je bilo pa manj kot po čilskem makadamu. In končno so tu prve argentinske krave! Spet klasične scene in prihajajoči mrak … do Bajo Caracolesa. M. je razglabljal, da se morava tu ustaviti in dobiti prenočišče, ker od tu dalje par sto kilometrov ni ničesar. To seveda ve tudi gospa za pultom trgovine, restavracije in hotela obenem. Ni banke, ni menjalnice, ni bankomata, tuje valute pa ne jemljejo (ne dolarjev, ne evrov, ne čilskih pesov). Sobe pa imajo proste. Pa sem jaz v svoji španščini rekla, da popolnoma razumem, da je pač tak sistem, da ni noben problem. In sem obvisela na tej strani pulta, na katerega sem položila 50 dolarjev. Midva bi tudi pivo. Gospa ni mogla drugega, kot da se je nasmehnila in vzela dolarje, se bova že potem zmenili, ker bi še kaj drugega … pokazala mi je sobo, dala ključ in šla nazaj za pult, gledat televizijo in svoj telefon izmenično in istočasno v miru naprej. Bliskovito sva razpakirala in šla na ogled. Bajo Caracoles je zanimiv kraj v provinci Santa Cruz. Ima policijsko postajo, šolo, trgovino, vulkanizerstvo, hotel, hostel in bencinsko črpalko, po kateri je verjetno najbolj znan in zaradi katere se popotniki tu najpogosteje ustavijo, saj proti jugu do kraja Gobernador Gregores ni druge črpalke. Po dostopnih podatkih o prebivalstvu za leto 2010 je tu 33 prebivalcev; v nekaterih zapisih pa kraj omenjajo kot mesto! Ob slovenskem kulturnem prazniku (danes je 8. februar!) namesto klasičnih deklamacij tokrat foto prispevek. Tu je kultna črpalka, predstavljena z različnih zornih kotov, za vsak slučaj, če bo kdo iskal svojo nalepko in ob tem še obujal spomine … Ob 21. uri sva bila spet v trgovini, gospa nama je spet postregla pivo in tudi večerjo. Bila sva edina gosta in sva jedla kar v trgovini. M. je rekel, da je vse to naredila samo zato, da ji ne bi bilo treba še enkrat poslušati moje španščine. Toliko pa že znam špansko, da sem ti naročila še risanko za lahko noč! (Na zaslonu – Maša in medved) V njegovem pogledu sem prebrala, da bi na mojem hrbtu v tem trenutku naredil ikebano z vsem, kar je bilo desno od zaslona. V praznem hotelu, odmaknjenem od prazne ceste, sva potem mirno spala. 10. dan Bajo Caracoles - El Calafate Nedeljsko jutro je bilo vetrovno. Zapustila sva hotel iz leta 1943 (edino plastična okna in vrata so novejše izdelave). Zajec! M. je rekel, da imam privide, a ubogi otrpli zajček je dremal sredi ceste. Niti premaknil se ni, ko sva šla mimo. Na cesti je bilo več živali kot vozil. Ravnina in asfalt bi dovoljevala večje hitrosti, če ne bi nepredvideni udeleženci prometa nenapovedano zavzemali cestišča. Tam, kjer so bili opozorilni znaki, jih je bilo – ironično – še najmanj. Lama, gvanako, alpaka, vikunja ... saj sem gledala atlas živali, preden sva šla od doma … mislim, da je to gvanako. Nenapovedano so se pojavljale tudi luknje v asfaltu. In potem se je pojavila tudi napoved obojega - živali in lukenj. Ostali znaki pa so bili izjemno redki. Razdalje so tukaj relativna zadeva. Prvič sem zagledala opozorilni znak za veter in po dolgem času tudi znak za civilizacijo (črpalka!). Naselja so v tem delu Argentine redka, majhna in skromna. Tega turistični prospekti ne pokažejo. Bencin in tudi vse ostalo je ceneje kot v Čilu. Kava je instant varianta, rogljički kot povsod po svetu, za posedanje pa seveda ni časa ... In še dva tipična argentinska spomenika; misijonarski motiv in gavčo (argentinski kavboj). O umetniški vrednosti tovrstnih kipov ne bi razpravljali, pomembnejši so kot dokument nekega prostora in časa, ki pa očitno izginja. Gavči iz neskončnih pamp so v 19. stoletju pomagali premagati špansko vojsko in izbojevati neodvisnost Argentine. Danes zaradi intenzivne živinoreje in industrijske pridelave soje izginjajo. Zaradi avtomatskih sistemov za pitanje živine jih ne potrebujejo več. Več kot polovica govedine je od živali iz velikih sistemov, kjer se živina ne giblje prosto, pač pa je v ograjenih prostorih, krmljena s posebno hrano, da je čim prej primerna za zakol. (Zaradi navedenih podatkov se opravičujem vsem ljubiteljem argentinskega žara, še posebej Mateju in M.; upam, da so vaši priljubljeni kosi iz bio predelave.) Soja je v Argentini na 18 milijonih hektarjev (sem večkrat prebrala, ker se mi zdi skoraj nemogoče). Ob naslednjem podatku je mogoče …Argentina je največja proizvajalka sojinega olja na svetu in 70% sojinega olja na Kitajskem je argentinskega izvora! Novodobni gavči imajo strojno opremo, vozijo se v terencih in uporabljajo navigacijske sisteme. Njihovo tradicionalno obleko in obutev sta očitno zamenjala kitajski tekstil in kitajska plastika. In misijoni v Argentini? Različni viri navajajo zelo različne, celo nasprotujoče si podatke in razlage. Cerkveni viri pravijo, da je bil to poskus, kako v povezavi z misijonskim delom (širjenjem vere) ustvariti tudi nov družbeni in gospodarski red, s čimer bi Indijance zaščitili pred španskim zasužnjevanjem in izkoriščanjem. Predvsem jezuiti so za indijanske prebivalce organizirali tako imenovane redukcije - urejena naselja … po reformah na Portugalskem, v Španiji in v Franciji pa so bili konec 18. stoletja izgnani tudi iz Argentine… Drugi viri navajajo, da je oblast je ugotavljala, da so se začeli preveč ukvarjati s stvarmi tega sveta, na nebesa pa pozabljati … Ah, ti spomeniki … Del naselja je asfaltiran, del makadamski, da ne bi pozabili, kako to izgleda … potem pa asfalt z dolgo praznino. Kratek postanek za zemljevid in vodo. Pogled na rastlinstvo in pogled na tablo, ki stoji na makadamu .. le kdo si je privoščil strelske vaje?! To, da je bila tabla na makadamu, žal ni bilo naključje. Kmalu sva bila na makadamu tudi midva. Se mi je zdelo sumljivo, da so taki spoji asfalta … Na makadamu sva bila skoraj sama … Otoplilo se je, kar naenkrat je bilo 25 stopinj, žeja je pritiskala in čudna zvočna spremljava je dajala vedeti, da tudi kovinski deli niso najbolj zadovoljni s podlago. Ma briga tebe motor, zaradi tebe bi lahko še kufer odpadel … travo in grme pa non stop slikaš! … Makadam ubija človeka, mislim, da tudi gume; a bolje, da sem tiho. Samo še to se manjka, da bi rekla, da tu ni nobene trave in nobenih grmov ... Po slačenju, vodi in hitrem servisu sva odskakala naprej v nič. Obljubljeni El Calafate bo čez 224 km. Makadam se je poslabšal, oblački pa so tako nizko, da bi se jih lahko dotaknil. Pojavijo se sledovi civilizacije in upanje, da nekje vendar mora biti spet asfalt. Tako to zgleda … Še rastlinice, pogled nazaj in pogled naprej ... V Tres Lagosu imajo policijo in cerkev. In potem spet nič, dokler se v daljavi niso prikazali hribi in jezero. Težko sem si izborila minuto. Nenavadne strukture, barve in voda … in samo še 90 km do mesta; človek ne ve več, kaj od tega ga bolj razveseljuje … Ta opozorilni znak za veter sicer ni za motoristično veselje, a danes ni hudega. Za jezero pa M. pravi, naj ne pretiravam, ker bo treba še okrog in bom vode še sita … Nič kaj poetične izjave, verjetno je rahlo utrujen. Vstop na mestno področje je bil klasičen - skozi policijsko kontrolo. Sicer sem poskušala ujeti leseno konstrukcijo, a … naprej, navzgor, nazaj ... Že na krožišču pred centrom je bilo pestro - okus po alpskem stilu, stari leseni vozovi, modernistične konstrukcije, novoletna jelka in okrašena drevesca, grmički sivke in februarsko poletje … mimogrede izgubiš orientacijo. Kje sploh si?! Nabralo se je 690 km, od tega približno 140 km makadama. Na makadamski cesti sva srečala točno 8 avtomobilov in 2 tovornjaka. Na hitro sva našla nek hotel in M. se je ekspresno uredil; lakota je včasih dober pospešek. Podobe so bile za nekatere preveč mamljive. Nisem ljubitelj, zato ne morem presojati, a opazila sem mikrovalovko v kuhinji (naj mi ne govorijo o avtohtoni kulinariki …), reklamni oddelek pa je bil premočan. In zakaj bi človeku ne privoščili, saj je na dopustu! To je to. Nadaljevanja ne bomo prikazovali. Pomembno je, da je človek zadovoljen. Ko sva odhajala, je bil reklamni oddelek še v polnem pogonu. Potepuški psi pa so se že začeli zbirati. 11. dan El Calafate - Perito Moreno - El Calafate - Rio Galegos Po zajtrku (z argentinskimi zajtrki ni, da bi se človek hvalil) je M. še malo študiral zemljevid, sama pa sem se odpravila do menjalnice, ki sva jo prejšnji večer odkrila. Seveda nisem bila dovolj pametna, da bi pogledala obratovalni čas. Bila sem prezgodnja. Zaprto. Čez pol ure sem šla še enkrat, saj ni bilo daleč. Tokrat je bilo odprto. Oborožena s potnim listom, dolarji in evri sem vstopila v posvečeni prostor, da mi je uslužbenka lahko povedala, da nimajo gotovine. (Zakaj je pa odprto?!) Potem se mi je posvetilo tisto, o čemer sta pisala dr. Speed in Menih in o čemer je pripovedoval Tomaž (ko je M. svetil v njegovi delavnici). Hvala fantje. In sem vprašala gospo, če mi, lepo prosim, pove, kje bi se dalo kaj dobiti. Gospa je videla, da nimam uniforme z davčne uprave, da sem nenevarna vrsta čudnega turista in me je lepo usmerila - naprej po ulici, tretja vrata noter, levo po stopnicah v prvo nadstropje, druga vrata desno. Gracias senora! In sem šla. Še dobro, da navodilo ni bilo daljše, kajti za orientacijo je zadolžen M., jaz sem za konverzacijo. Našla sem tista vrata in za njimi gospo, ki je sedela za pisalno mizo in klepetala z drugo gospo, ki je slonela na pisalni mizi … klasičen pisarniški prizor, le računalnik je manjkal. Vljudnostne fraze in ni problema - dolarje za argentinske pese. Dolarje sem dala na mizo. Odprla je omaro, vzela tri šope bankovcev, preračunala na velikem klasičnem kalkulatorju in pokazala. Pokimala sem, ona je odštela, vzela dolarje, dala pese. Gracias senora! Ampak tista omara! Tista omara je bila polna, popolnoma polna bankovcev. Jasno, da v menjalnici ni gotovine … Odpravila sva se v nacionalni park Los Glaciares, kjer je tudi ledenik Perito Moreno. El Calafate je mesto, najbližje temu ledeniku, in je zato dobro izhodišče za oglede. V centru prevladujejo lokali, trgovine s športno opremo in spominki. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1927, da bi pospešili naseljevanje juga države. Takrat se je zaradi gospodarske krize sem preselilo tudi nekaj prebivalcev Buenos Airesa. Leta 1946 je imelo mesto 100 prebivalcev in dobili so elektriko. Leta 2001 so odprli letališče in od takrat dalje je to eno najhitreje rastočih mest v Argentini. S 7.000 prebivalcev se je v par letih številka podvojila, danes pa naj bi jih bilo že 25.000. Glavna panoga je seveda turizem. Za Antarktiko in Grenlandijo je tu tretje največje ledeniško območje na svetu. Nacionalni park Los Glaciares je UNESCO leta 1981 razglasil za svetovno dediščino. Znotraj nacionalnega parka sta dve jezeri - Lago Argentino in Lago Viedma; na severnem delu parka pa tudi dve najbolj znani gori Fitz Roy (3405 m) in Cerro Torre (3102 m). Podatki o višini se v različni literaturi malce razlikujejo, tudi imena se navajajo različno. A o tem naj pišejo slovenski alpinisti, ki so tam plezali. Baje je predvsem Fitz Roy zelo zahteven zaradi granitne stene … Še 50 km pred ledenikom pokrajina deluje bolj puščavsko kot ledeniško, nekaj kilometrov zatem pa skoraj sredozemsko. In potem nenadoma, med vožnjo, kar z motorja, zagledaš ledenik! Perito Moreno! Njegova površina je 250 kvadratnih kilometrov, dolg je 30 km, je eden izmed 48 ledenikov, ki so del južnopatagonskega polja, ki si ga delita Čile in Argentina. Posebnost ledenikov v tem nacionalnem parku in tudi posebnost tega ledenika je, da so največ do 1500 m nadmorske višine in se spuščajo do 200 m, zato je možnost dostopa in ogleda bistveno drugačna kot drugje po svetu, kjer so ledeniki nad 2500 m nadmorske višine. Na prvem razgledišču še čelade ni snel … šla sva naprej, na glavno vstopno točko. S ceste se je na levi še vedno videl ledenik, pa tudi kosi odlomljenega ledu in turistične ladje. Z glavnega parkirišča ne smeš dalje s svojim vozilom. Od tu do razglednih ploščadi vozijo avtobusi. (Vožnja je všteta v vstopnino za nacionalni park; vstopnica stane približno 15 evrov na osebo.) Ha ha, spet v avtobusu. Tokrat manj godrnja, ker ima čelado v naročju. (Ni smešno, pa predstavljaj si ti, da ti čelado ukradejo, kje bi tu zdaj dobil čelado in kakšno, če bi jo sploh dobil!) Šla bi na ogled z ladjo, pa seveda ni časa. Kot čreda turistov sva capljala po razglednih ploščadih in sprehajalnih poteh. Zdaj je pa nemogoče narediti izbor fotografij, ker jih je enostavno preveč. Tako blizu se ti zazdi, da bi z enim samim korakom stopil na modri led. Na parkirišču sva spoznala simpatičnega in nekompliciranega motorista Maria iz Brazilije. Takoj sem ugotovila nekaj neverjetnih podobnosti med tema dvema modeloma: obožujeta klasične zemljevide, potrebujeta očala (zaradi zemljevidov, seveda), vesta, kje je makadam, kod se vozita in celo vesta, kam gresta. To, kakšne barve las imata, bi bilo seveda neprimerno primerjati. Srečno Mario! Zdaj pa nazaj po isti cesti do mesta (druge ni) in potem proti Rio Gallegosu. In morda še zadnji košček ledu in pogled nazaj na ledenik in na ledeniško dolino. Zazdi se mi, kot da bi barve že hotele naznanjati jesen. Ob vstopu v park se je tako mudilo, da nisem utegnila vsega … naj bo pa pozdrav ob izhodu; samo vozni pas je vprašanje pogleda. Zaradi pričakovanja ogleda ledenika človek marsikaj spregleda. Šele ob vračanju po isti poti vidiš še marsikaj drugega, kar bi bilo ravno tako - ali pa mogoče še bolj - vredno postanka in ogleda. Postanka si seveda nisem upala niti omeniti. (Na tak način ne bova nikamor prišla!) Vse fotografije so nastale med vožnjo in ta ni bila počasna. Ob vrnitvi v mesto so konji še vedno čakali na turiste. Jahanje, kolesarjenje, vodeni izleti, pohodništvo, alpinizem, odkrivanje patagonske kulinarike … vse čaka. Turistične kapacitete niti približno niso polno zasedene. Še pogled na pestrost stavb pred centrom … Šla sem v trgovino (danes ne bo časa za kosilo …) in šla sva na črpalko - ta je za obstoj motoristov ena najpomembnejših stavb. Odletela sva nazaj iz mesta, ob jezeru, nato v hrib in na razgledni točki še sama nisem mogla verjeti, da se je M. ustavil. Argentinski zajtrki so za motoriste očitno preskromni. Malica. Pogled v dolino in rastlinice … Tu se je ustavil tudi Brazilec (Ducati), ki gre pogledat ledenik. Pravi, da so Ducatiji najboljši motorji - prvi med prvimi - in pozdravlja našega motorista Tonija - Lorenzota, ki ve, kaj je zares dober motor. M. si je moral potem namazati nos, pa ne zaradi omembe Ducatija, pač pa zaradi sonca; še dobro, da ima motor večnamenska ogledala. Potem je izrazil sum, da spet slikam samo travo … in sva šla. Prvič sem zagledala tudi nanduje. Ti so podobni nojem, le da so manjši in lažji. Tehtajo lahko do približno 20 kilogramov, tečejo pa do 60 km na uro. Približno 80 km pred Rio Galegosom je bilo še skromno naselje, potem pa samo še nekaj živali. Ujela sem ujedo, čepečo na količku. Res se jo slabo vidi, a je! V mesto nikoli ne prideš neopažen. Vse je zabeleženo, tudi če ti fizično ne preverjajo dokumentov. In ker so pri predstavitvah vedno na vrsti urejeni centri in naravne znamenitosti, naj bo prostor še za malo realnejši pogled. Dobila sva hotel z obvezno garažo. Sledil je hiter izhod, saj se je že mračilo. Edina restavracija, ki sva jo odkrila v krogu treh kilometrov, je bila brez gostov, zato se tudi midva nisva ustavila. Poiskala sva trgovino, na vhodu je bil sicer oborožen policaj (kontrola), kar ni vzbujalo prijetnega občutka, a lakota je hotela mimo njega. Na hitro sva kupila nekaj osnovnih stvari in še bolj na hitro po opustelih ulicah šla nazaj v hotel. Medtem, ko je M. po domači večerji študiral zemljevid, sem razstavila argentinske bankovce. Zanimivo, na vrednejših bankovcih so živali in rastline. Vrnila se mi je slika omare, polne denarja. Mamon! Lažni bog denarja oziroma hudič, ki v ljudeh zbuja željo po bogastvu … Pospravila sem. Potem sem razkužila. Viski vedno prav pride. M. je pa kokakolo. Malo me skrbi, kokakola ni zdrava. 12. dan Rio Galegos - Ushuaia (Argentina, Čile, Argentina) Iz sobe je bil pogled na vrt z žarom. Vse je delovalo bolj zapuščeno. Štartala sva v siv dan. Iz Rio Gallegosa do Ushuaie je približno 600 km, a vmes moraš prestopiti mejo in se peljati po Čilu, tam greš del s trajektom, potem spet po kopnem, nato pa čez mejo nazaj v Argentino. To seveda pomeni prekladanje papirjev in izgubo časa. Če pa želiš od tu z motorjem na konec sveta, to spada zraven. Smer za Tierra del Fuego oz. Ognjeno zemljo in Fin del Mundo oz. Konec sveta je prava. Samo naravnost … Ognjena zemlja je razdeljena med Čilom in Argentino, velik del pokrajine pa so fjordi. Leta 1520 je Ferdinand Magellan kot prvi Evropejec odkril Ognjeno zemljo in preplul preliv, ki se po njem imenuje Magellanov. Nekaj let kasneje je bil tam z odpravo tudi Charles Darwin. Konec 19. stoletja je zlata mrzlica privabila veliko evropejskih priseljencev, med njimi tudi Hrvate iz Dalmacije. To področje velja za eno najjužnejših stalno poseljenih območij na svetu. Ushuaia pa velja za najjužnejše mesto na svetu. (To je seveda predvsem turistična reklama.) Siv dan, sivo nebo, mrzlo … kako bo šele na Koncu sveta?! Oblačenje podloge je prvi preventivni ukrep. Za prehod meje sva potrebovala 40 minut. Imela sva smolo, ker je bil pred nama avtobus poln potnikov in je bila vrsta za kontrolo potnih listov dolga. Potem je bila vrsta za trajekt, a z motorjem ni bilo problema. Edino za dež ni bilo treba čakati, hitro smo vsi prišli na vrsto. Črpalka je bila, a M. je godrnjal, da je tokrat slab bencin. (Na to se pa ne spoznam.) Tako je bil videti argentinski makadam. V obcestni rešilni hiški sva se dodatno večplastno oblekla, nekaj malega pojedla in popila ter šla dalje. Postajalo je vedno bolj mrzlo, mokro in sivo. A čez nekaj časa so se skozi meglo in pršenje začela kazati drevesa in ovce. Približno 100 km pred Ushuaio je bilo že manj kot 10 stopinj. Potem se je prikazal kos jasnine. Sledil je prizor, kjer bi lahko napisali konec sveta … svetloba se je igrala z vodo in zelenjem. Potem so bila tu drevesa kot po apokalipsi … in končno spet sledovi civilizacije. Skupina motoristov je bila na razgledni točki, M. pa je, namesto, da bi se ustavil, pospešil. Njegova taktika je prej ali potem, samo ne v gnečo. On si bo izbral svoj mirador (razgledno točko), saj zato pa ne gre s skupino in spremstvom okrog, da se lahko ustavi, kjer on hoče, ne pa tam, kjer je cela čreda turistov … pa komaj sem dočakal par ovinkov … Približno 30 km pred Ushuaio je tudi smučišče, M. ne vidi, da je sedežnica nad cesto. Tu bi se gotovo ustavil ... In končno - Ushuaia. In obvezna policijska kontrola. Do centra in pristanišča je še 6 km. Tega dela mesta ni v nobenem turističnem prospektu. V prospektih manjka tudi obvestilo o zapori cest. Na cesti pa manjkajo tudi znaki za obvoz. M. si je našel svojega (včasih je dobro, če poznaš vsaj strani neba …). Večina turistov, ki pride sem z letali, verjetno nikoli ne vidi tega predela mesta. In potem nenadoma konec asfalta, pred nacionalnim parkom se je treba adaptirati na eko pogoje. Spušča se mrak. Spet sva pozna; prenočišče bova morala iskati po temi. Komaj sva še ujela vstop v park. Uslužbenka pravi, naj prideva raje jutri, ker vstopnica velja ves dan. Zahvalim se ji za informacije, a midva žal nimava časa, bova pač plačala in samo pogledala ta konec … V Argentini je več kot 30 nacionalnih parkov … Tu se konča cesta št. 3. Tu si motorist, ki je pogosto sitnaril, da se na tak način (premalo kilometrov na dan, ustavljanje, fotografiranje, prehranjevanje, pitje …) nikamor ne pride, oddahne. Pride na konec sveta. Sem sta prišla tudi nemška motorista, ki že tri leta potujeta po svetu. Da bo treba še malo peš, če bosta hotela priti na konec, jima je pa M. povedal. Od tu dalje tudi motorist lahko gre samo peš. Tokrat mu celo hoja ni odveč. Od tu dalje je tudi peš prepovedano. In tudi če bi kršil prepoved, daleč ne bi prišel. Tako je videti motorist na koncu sveta. (Joj, škornje ima umazane!) Tudi moji niso nič boljši. Verjetno je že pozabil, kdaj in zakaj mi je obljubil, da me bo peljal na konec sveta … zdaj sva tu ... N A K O N C U S V E T A A ti veš, kaj narediš, ko prideš na konec sveta?! Obrneš se in greš nazaj. (konec 2. dela)

tudi sam sem izbral za kruzanje sončne planine ...

Hja, še moj-najin- naš vikend v 4 min. Sobota iz Kranja na Vršič pa na Predil obrnt ( se ni z korono za igrat?) pa cez Tolmin v Baška grapa, Železnike in domov. Nedelja je bil plan na Ombole v Oljko a se je vse skupaj izjalovilo... nevem zakaj? Sem mel slabo vest spet mulce in ženo doma pustit... ehh sm ženo naštimu, da jo pelem na palačinke na Bloško jezero in je bila takoj vest čista ??. Pa sva šla.. https://youtu.be/BJguEftV1rA Vsa čast tistim ki kompletirate posnetke.. men je tole vesele ampak matranje gledalca... zato so posnetki bolj izjema pri meni. Če pa kdo ve za kak tečaj obdelave videa se pa priporičam. Lep pozdrav!

Danes zaspim, standard zame ? da bom na pravem mestu ob pravem času, do Slovenske bistrice potegnem kar po AC. Kava s kolegom, potem pa na drufi konec bistrice na kosilo h kolegu. Jah, tko je...dobra organizacija je pol dela ob 14.30 kreneva proti domu. Pihalo je tak, da sem na vsake toliko ustavil in pogledal zemljevid, da nisem slučajno v Vipavski dolini bistrica, konjice, velenje, mozirje im na črnivcu čik pavza. Piha. Cigaret komaj zmotam. Tam nastane tudi edina fotka danes... klinc, bolš ni šlo zmotat še spust v Kamnik in parkiranje v garaži. Luštnih 240km... drug teden dalje. Aj bok

Naj samo dodam, kar se Logarske tiče .. trenutno je brez vstopnine, ni legalno kar so pobirali .. verjetno bodo pravno uredili zadeve, ampak trenutno nikjer nobenega mežnarja tako da samo črta ..

No, dans je bil dan za morje. Vstanem zame zelo zgodaj... 7.15, žena že prej, sam mene ni lahko zbudit 7.40 že kava v lokalčku, usput me srečata dva soseda in oba začudena, JA KAJ PA TI TOLK ZGODAJ POKONCI?? pust me, kavo rabim! Po kavi še kakanje, lulanje, štimanje pričeske in ostale pi*darije v kopalnici (hecam se, pričeske nisem štimal, sem čelav )... vmes klikne @Snečer ,sem v lukovici napiše... ok, dobiva se na Barju... ob ene 9.30 štart proti mojemu nesrečnemu mestu...ja...PIRAN Laganini sportski, srečamo malo morje motoristov, OMW Postojna dotočim in gremo dalje, brez kave. Sami divjaki so bli tam, ni to za naju s Snecerjem V Dekanih me Snecer posnema izpred parih let... direeekt naravnost namesto desno proti Kopru... oleeee, še en motozajebant ? no, on je to naredil namerno in šel svojo pot, midva pa proti izgubljenemu mestu V Piranu pa standard, kava na punti, šetnja do Fiese, čevapi pri kolegu in spet na eno ledeno kavo na punto.... vmes še malo pomočim noge v morje... kaj si nor! Ledenik! Od kolega tamala, pa neumorno čofota v vodi ? Okol 18.30 štart nazaj. Isto kot za doli. Samo nimam več časa tipkat, moram nekaj za službo narest in spavanje... jutri Štajerska ? Prijetnih 320 km. Ps. Če vas že ravno zanima, ja, grdoba od MB tablice je še gor

Danes, pa en vrhunski vtis na vrhunskem motorju od @DAMI34. Ob tej priliki bi se ti še enkrat zelo lepo zahvalil.

Sem sel v garazo preverit, ce je se moj tam. Srecno voznjo!!! Barve ze najlepse

Sandija poznam osebno. Tako kot je on skuliran, privat in službeno... je redko kdo! Da pa politiki pišejo take twite, je pa največja tragikomedija. To lahko samo v bananstanu.

https://publikacije.wixsite.com/kristijanmuseklesnik/post/o-mitingu-resnice-2020-ali-zakaj-se-mi-zdi-da-so-vam-najprej-ugrabili-državo-potem-pa-še-proteste?fbclid=IwAR0ijoTQ5LScgN04_4I0m13f20-AivXVXKLJYjhH8z3qbmIRCaLDzgX_hY8

Lepe, vidne....

....danes čisto slučajno uletel en pesi na postanku, ko sem se ustavila, da fotkam polje rdeče detelje ?...in dobila asociacijo na letečega pesija iz Never ending story ?...

Pa sva spet šla ...ne na morje...tam je dren...Gor....u planine kjer je mir ......

Vtisi

Danes pa na svež zrak v snežniške gozdove ?

Dopoldne menjal gume na avtu...končno. Ura cca. 14.30 pa mi pravi moja draga a ne greš na motor, ja pejd lej kakšen dan je...sem bil kar mal začuden, da ni imela kako drugo idejo zato sem jo takoj ubogal in gasa. Do Ljubljane se porajajo ideje kam, čeprav sem že vedel, da bom pristal nekje ob morju, a jebi ga morje obožujem no in ostale lepote Slovenije tud. V glavnem na poti pomahal enim 35.000 motoristom upam, da vsem ...srečal kar nekaj "ta plavih" zased...hvala vsem za opozorila sem jih posredoval naprej. V Kozini tankam, kupim en Pepsi in direkt v Izolo na zidek ob morju. Spijem Pepsi, skadim dva čika in nazaj proti domu. Postanek še pri Vikiju za kofe na brzino, kar nekaj folka tam, potem pa na vrhu Črnega kala, WHAT , a sem kaj pil...danes ne...včeraj tudi ne...tam kjer včasih stojijo ta plavi, malo naprej se je ob cesti potikal divji pujsek cca. 70 kg , škoda, da nisem imel kamero. Ga je opazil morda še kdo, da se malo potolažim, da še nimam prividov. Naslednji postanek ride še za en čik, potem pa domov. Užival ko uni pujsek na Kalu...

Včerajšnje popoldansko izletkanje? V Drive In po sladoled....bo treba nosilc za lončke našraufat nekam?

Start ob 9.00 proti Logarski dolini/ Solčavska panoramska pot. Doma ob 13.00. Zdele pa razmišljam, da bi šel se do morja na sladoljed ☺️

Sem sel pogledat zunanjo mejo Schengena. Kul, jaz bi se zid postavil. Nazaj grede sem se pridruzil nekomu z ninđo do NM. Srecal @maus med Dvorom in Kocevjem ... sem mislil da se ne premakne s trase LJ-KP. 270km pred kosilom. "Not great, not terrible" Zdej pa v gozd

Moja včerajšnja vožnja bi po številu prevoženih kilometrov sodila že v temo Vtisi z dnevnih voženj 2020, vendar sem pravilno domneval, da bodanes v tej temi "gužva" ... / Včeraj mi je služilo vreme, in tudi to, da sta se mamini "ljubljanski" hčerka in vnukinja zopet spomnila nanjo. Ker sem se zopet zgodaj zbudil, sem se od doma odpeljal že ob 6.30 in se vrnil nazaj čez 7 ur ob 13.30. Vedno kadar sem se peljal in Nove Gorice proti Ajdovščini sem se peljal čez "umetno zajezitev" pri Vogrščku, vendar se nikoli nisem odpeljal do tega jezera. Za pomoč pri "lociranju", oziroma prihodu do tega jezera, sem najprej na modelarskem forumu prosil za pomoč modelarje iz Novogoriškega modelarskega kluba, kateri so mi seveda tudi dali potrebne informacije, vendar sem jaz med vožnjo proti Novi Gorici najbrž spregledal pravi odcep, zato sem se pred Ajševico ustavil na bencinski črpalki, kje sem dobil navodilo, kje moram zaviti proti Vogrščku. Pri nadaljevanju vožnje sem moral vprašati še trikrat ali štirikrat in se s to pomočjo pripeljal do "ogromne zidane zajezitve", ne pa ob samo jezero, kakršen je bil moj namen. Ampak tudi "to šteje" ... Tudi med vračanjem nazaj proti Ajševici sem moral vprašati za pomoč, ker bi se drugače odpeljal proti Krasu.

Montaža, lepo paše vse, kvalitetno narejeni vsi sestavni deli...... upam pa, da jih ne bom iz-rabil Pri menjavi motornega olja, ne bo potrebna demontaža zaščite motorja.

Marko, je tega kar nekaj ......... https://www.24ur.com/novice/slovenija/policisti-na-konjih-z-avstrijskimi-kolegi-na-patrulji-v-piranu.html Pa iz istega vira tudi primerna šala : Sta dva policaja, ki nikoli ne vesta kateri konj je čigav. Najprej en postriže svojemu rep, a rep na novo zraste in spet imata probleme,potem drugi postriže svojemu grivo, a kaj ko kasneje spet zraste. Nato pa gresta skupaj do glavnega policaja in ga vprašata kako naj ločita konja med seboj in glavni policaj reče:"Saj je bel konj višji od črnega!"

Ha ha, sicer nisem mislil tako resno z virusom in vse, samo tako da se ljudje malo skulirajo, malo upočasnit tempo, si vzet nekaj časa za družino. Vsi nekaj laufajo cele dneve, otroci imajo cel kup krožkov, marsikatera družina je dejansko skupaj morda 30min dnevno...

Sicer mi je šel tale karantenski čas malce na živce, po drugi strani pa me je spomnil kako imam rad mir in oddaljenost od gneče. Jaz sem za to da bi vsako leto uvedli 1x spomladi ali 1x jeseni "karantenske počitnice", večino ljudi fraj ampak vsi izleti ptepovedani in vse turistične lokacije zaprte (lahko tudi kafiči in gostilne) in povsod slogan "ostani doma". Marsikaj bi se postorilo, kakšne družinske dileme bi se rešile, morda bi povečali rodnost... Ne tako kot zdej, ko so pičitnice folk zabaše ceste, se derejo in smetijo povsod...

sem slabo montiral

Naj vse vredu preuči.

Gužve na Vršiču še nobene, vročine tudi ne, edino zjutraj je pralo je od Kanala do Bovca.

Pri vsaki nesreči je padec ali karambol posledica dejanj, ki si jih storil pred tem. Če si po padcu (karambolu) sposoben temeljite analize kaj si storil narobe, da je do neljubega dogodka prišlo, ti predlagam, da to tudi narediš. No saj poskušaš z našo pomočjo. Tule je kar nekaj odgovorov, ki ti dajejo namig kaj si storil pred ovinkom narobe, da je do neljubega dogodka sploh prišlo. "umetnost" vožnje dvokolesa pa tudi štirih koles ne obvladamo vsi enako. Izkušnje pridobiš s kilometrino, znanje ti pa podajo bolj ali manj uspešno v avtošoli. Vendar tam bolj o tem kako ravnati po predpisih, mogoče tudi nekaj o "umetnosti" vožnje... Kot so ti že svetovali razni tečaji z instruktorji ti dajo nekaj več, ampak le navodil. Svojo tehniko vožnje pa lahko izpiliš le s "treningom". Saj veš VAJA dela mojstra. Srečno in varno. Aja še o "pomagalih" ABS, ASC...super so ampak neumnosti in napak ne rešujejo 100 odstotno.

Sicer že par prejšnjih dni probujem nove čelade in se furam okrog štacun. No nastavim budilko ob 6.30 da u miru popijem kavo in pičim v Ljubljano da bom ob normalni uri nazaj. Ne rata!!!! Spim do 9.00... Mrš... Treba se bo zganit, če hočem še kaj koristnega od tega dneva... Zakurblam avto, pičim u Ljublajno... Po različnih prejšnjih testih(AGV, Shoei, Schubert, HJC...) najbolje na glavo pade Shoei NXR... Odkartam denarce in pičim domov... No pa imam novo pokrovko za pisker... Treba jo je sprobat... No celo pot je je bila prisotna misel... Zakaj hudiča nisem kupil takšne čelade že prej??? Da... Zelo mi je všeč.?

Odločitev je bila za Logarsko dolino.. igra barv vmes pa še... je blo kr dober

Razigrano

No danes sem ga imel možnost tudi sam peljati daljši krog. Na začetku na pogled se zdi, da je okoren in težak. Takoj ko ga zajahaš vidiš da ni. Je zelo lahkoten in se lepo manevrira z njim na mestu. Na cesti se pokaže lahkotnost. Prekladanje levo-desno kot suprmoto. Zavore vrhunske. Agregat zeeeloooo lepo polikan, ko ga "odpreš" prav lepo zaprede, kot lev, ki kliče svojo družico. Moči noro na zalogi. Sprošča se zelo lepo linerano. Lahko zelo mirno kruzaš, ali prav lepo dinamično voziš. Nekaj kar me je zelo hitro navdušilo je, da je izredno, izredno nezahteven. Takoj sem se ga navadil. Po drugi pavzi se mi je zdelo, kot da imava skupaj prevoženih veliko več kot 30 km. Po vsaki pavzi ko sem se spet vsedel na njega se mi je narisal večji nasmešek na ustih in občutek, kot da je narejen točno zame. Udobje je zelo dobro odmerjeno za mojih 174 ccm. Ponavadi me na teh tipih motorjev boli desno koleno. Tukaj nič. Sedež zelo udoben. Veterna zaščita ravno prav da piha v celo čelado, v prsa pa ne. Brez problema sem se vozil kjub temu, da imam čelado z "šildom". Vzmetenje zeloo zeloo dobro. Niti ne znam opisat. Trdo, ampak ne trdo v smislu SS raket, trdo a hkrati mehko za turistično vožnjo. Neravnine in luknje pobira BP. Se ne ziblje, ali "odriva". Lepo prikrije slabo cesto a hkrati zelo udobno in mehko. Motor je tak kot bolj kvaliteten Švicarski nož. Vsestransko uporaben. Za dinamično vožnjo, za lagano kruzanje ali potovanje. So različni motorji, po namembnosti. Moja afrika Twin je vsestranski motor, ki me pelje kamor me Kawasaki ne more. Pri Afriki je, vsaj pri meni, smisel raziskovanje. Pri Kawasakiju pa uživanje vsake minute, ki jo preživiš na njem. Z veseljem ga bom imel v prhodnosti, za lagani izlet do morja. Lahkotno počasi se pokruzam do obale. Ko opazim, da že precej zamujam na večerjo, pičim domov po AC, ali po regionalki in pri tem pridobim, kako minuto, ki sem jo prej izgubil. Motor je naravnost fenomenalen. Čista desetka! PS: Aja, je ena napaka................da ni moj. Hvala @DAMI34!!

Dobro jutro

Tako kot sta povedala the67rock in Brane. Previsoka prestava in prenizki obrati so povzročili obupno tresenje motorja... Vrstni 4 valjnik z odvzemom plina zelo slabo zavira. Še posebej v spodnjem delu obratov. Če pa so ti prenizki, pride do tresenja in zaletavanja motorja. Če v taki situaciji (brez stisnjene sklopke)samo takneš zadnjo zavoro motor umre. Ker so se v zelo hitrem sosledju zvrstili moteči dejavniki(obupno tresenje motorja, bližanje ovinku, nasproti vozeči avto in še začetniška "zamrznitev"), si verjetno podzavestno "ožel" sprednjo zavoro. Pomankanje ABS-a je močno zaviranje spremenilo v preval...(ker si bil poravnan, sicer bi zdrsnil bočno....) Glavna napaka je bila ta, da nisi stisnil sklopke! Če bi jo, bi tresenje čudežno izginilo... Ostalo je spremljevalni orkester... Če te vleče na motor, si omisli trening varne vožnje. The67rock ti lahko pove kje in kdaj. ZASTONJ(tečaj je zastonj, Sergeju pa lohka plačaš en drink . Predvsem poslušaj in ne se bat vprašat. poglej dobro, ko pokažejo in potem ponavljaj... saj veš: vaja dela mojstra, če mojster dela vajo... Strah bo z vsakim km počasi izzvenel, izkušnja bo ostala. Ponavljanje vaj motoriko vcepi v podzavest, to pa pride na plano ponavadi v trenutkih, ko odreagiramo nagonsko. Imam tudi xj600diversion z vrstnim 4 valjnikom in vem kako slabo zavira pri spuščanju gasa. Ti motorji pod 3000 obratov delajo samo pogojno. Ne moreš pa ga vozit na 1500-2000 obratov. Najlepše zapoje od 5-6000 obratov naprej. Motorja pa ne rabiš menjavat. V taki situaciji, bi se verjetno z vsakim motociklom končalo enako. Korajžno. Vsi gremo kdaj na tla... Samo eni se s tem ne hvalijo, drugi so modro tiho... aja, saj to je eno in isto.... Srečno vožnjo!

https://www.24ur.com/novice/slovenija/policisti-konjeniki-v-izoli-nadzirali-spostovanje-prometnih-in-drugih-predpisov.html Evo še dva bosta najebala, pustila sta se slikat in bandi mulcev pustila božat konje. Konji pa tudi ne bodo dobili več korenčkov, ker niso pogrizli otrok.

Današnji vtis. Samo ena slika. Uglavnem cilj Koper na sladoled. Ko sva startala je zgledalo kot, da se bo vsak cajt uscal. No na morju lepo sonček 25 stopinj, folka neomejeno mislim, da se nobedrn več ne sekira glede virusa ? Aja slika je pa sam ta. ?

Hvala bogu da je petek ? zadnje čase odkrivam, da imamo tudi v Sloveniji precej lepih in zanimivih cest, ki so še neomadeževane z radarji in gostim prometom, upam da takšne ostanejo ? Manjkala je samo kaka pavzica pa kavica, če bi imel naslov od koga iz bližine pohorja bi se kar sam povabil ? p.s. kdo je rekel, da ninđa ne gre po terenu ???