Dvorana slavnih

Speedy je doma, žena vesela juhuhu Afrika pa v generalni remont od vzmetenja do ležajev...pri Dr. Rok Servis Motorjev Marincspeedshop Ktm še vedno rešujejo na operacijski mizi? Speedya nisva matrala 5mesecev, nalimam vinjeto, pred vrati pa že kolega in njegova lepša polovica. Kar po AC do Sl. Konjic k našemu profesorju za LT-je . Takoj zagrabimo in kar preventivno naredimo velike servise, namečemo v kovčke rezervne dele,orodje in še je ostalo prostora za telefon in eno majčko.?? En LT bo sigurno prišel na cilj, zato se vozimo v skupinah. Sonce na nebu in mravljinci v riti, ajde Igor potegni in razkaži to okolje z 0.5 promila v zraku.? Rogla, solidno obiskana, čik in naprej. Z temi trajekti bi skoraj potrebovali policijsko spremstvo.? Pravi, vodja tolpe(Igor) da je pred nami najslabši del poti(makedam) ? Osebno uživam drajsanje makedama s tem trajektom. Na Osankarici kratek postanek in foto šuting. Uletimo k Trem Kraljem(Pohorje) kjer se poje in veseli staro in mlado z harmoniko, lepo po slovensko.? Kljub temu, da ravno ne poslušam to zvrst sem vesel, da se vsaj nekje ohranjajo običaji in kulturna dediščin. Fantje so bili že ob 10h zjutraj zelo zelo veseli. Video priložen.?(če bo delal) 10000000_2582269532088388_4163595327620209558_n.mp4 Vsem lastnikom bifejev in gostiln!!! Začnite z naročili alkohola, da se slučajno ne bo zgodilo, kot z maskami!!!? S Pohorja se spustimo v Šmartno. Pajki mi že mreže pletejo in takrat postanem neugoden...? Igor me že pozna in hitro skočimo do Ribiškega doma Konjišče. Baje najdebelejši hrast v Sloveniji, ki ga je naplavila reka... Tam skočim v restavracijo da naročim. Eno solato s postrvjo prosim. "Zakaj pa imate masko čez oči?" Zato, da ne vidim bureka ji pravim? Trivo se je tak najedu, da je šel direkt domov.? Midva z ženo pa k Igorju v Vinarje. Do desetih sem lepo spil kakšen pirček pa 0.5dcl vode potem pa se več nič ne spomnem...? Vrjetno imajo res nekaj promilov v zraku.? Ob 7h auf. Vsi se vse spomnejo sam jaz nič, smo ugotovili pri kavi.? Hvala Igor za gostoljubje in hvala Niki, ki je poskrbela za najino psičko ter nam odstopila posteljo Hello Kitty z vsemi igračami....uf kak je blo fajn se zjutri mal poigrat z Barbikami.? Je bla moja kar mal ljubosumna. Ko enkrat začnem motorirat, ne znam nehat. Ajde gremo, žena ne ugovarja,Vili (Beli Angeli) pa tud nima kej?hočem pizzo v Zoisovem gradu in pika. Hvala Vili za top pizzo in seveda družbo.? Policaju kolegu ukradem can-ama in greva proti Bohinju. Beštija je nevarna dokler se je ne privadiš in leti k petarda.? Hvala Mezi za to izkušnjo, mi je všeč. Ampak sem bolj stare šole pa bom ostal kar na enoslednemu aparatu.? 10000000_283460412659298_7386478761979385637_n.mp4 Pozdravimo se in že letiva, drviva domov. Se enkrat grožnja po življenju iz strani ljubljene... Samo prodaj Speedya, ode glava mali.? Domov po dveh dneh skurjen k mlad maček k se goni. Tako dobro mi je že šlo, 7let nisem kadil, pil in tekal za ženskami. Potem me je mama nekega dne odpeljala v šolo in...takrat se je vse to začelo. Lp S&V

Misty zre skozi balkonska vrata in preklinja drugi dan dežja, ker ne sme na teraso po lužah, v veter.

/

Sobota

Ižanski kunčji Rotvajler

marsikaj je obstajalo tut boni, pa par nepar. Vse smo preživel bomo tudi to. Gre se za nesmiselen predpis, birokratske narave, namenjen sam sebi. ps. kok ur preživim v Italiji me pa nihče ne vpraša Višek modrosti vlade! Virus prepozna tistega, ki ima nepremičnino na Hrvaškem in napade samo tiste, ki nepremičnine nimajo!

Da, ampak ta virus, ki to prepozna, pa ne seže niti do kolen gospodom, ki prepoznajo, da med protestniki ni medicinskega in zdravstvenega osebja, malih podjetnikov,...

Shad kufer v barvi, dodan nosilec za tel.( uporabljam za navigacijo) ?

Ja kateri? Tisti ki ima "hiško" na Krku (Kacin in podobni), da lahko gre tja od petka popoldan do nedelje zvečer...kr če bi "navaden" državljan, ki ima podoben vikend, to predlagal, bi bila najbrž sprožena inkvizicija...

Jaz bom šel raje onesnaževat jadranko .. razne Blede, Bohinje, Vršiće, Kranske Gore, Portorože, Izole in podobne, kjer so se zadnje leta dušili od zoprnih turistov, predvsem napihnjenih ljubljančanov, tako da privoščim omenjenim veliko miru in praznih središč mest in vasi, da bodo lahko domačini skaljali po cesti brez bojazni, da jih bodo zbijali pijani turisti, in mirne noči, brez glasno pijanih turističnih turistov ... mir in vse dobro slovenskim turističnim krajem ... lahko dajo TTR, da jim bomo nakazovali tja in jim pomagali, saj slovenci moramo skupa da držimo

ARGENTINA Argentina na zahodu meji na Čile (od koder sva prišla), na vzhodu na Urugvaj in Brazilijo, na severu pa na Paragvaj in Bolivijo. Je druga največja država v Južni Ameriki (takoj za Brazilijo) in osma na svetu. Ima 44 milijonov prebivalcev; od tega jih več kot ena tretjina živi v glavnem mestu Buenos Airesu. Večina je evropskega porekla - 85 %, Indijancev naj bi bilo le še okoli 50.000 (različni viri navajajo številke od 10.000 do 150.000). Uradni jezik je španščina, valuta pa argentinski peso. Po statistiki je 90 % prebivalcev katolikov. Vozila sva se po provinci Santa Cruz. Prvo mesto, približno 2 km od meje, je Los Antiguos. Leži na južni obali jezera Buenos Aires – to je seveda še vedno isto jezero, okoli katerega sva se vozila tudi v Čilu, le da ima tam drugačno ime (General Carera). Mesto ima približno 3.400 prebivalcev. Ustanovljeno je bilo pred sto leti kot kmetijska kolonija. Majhne kmetije živijo od prodaje sadja, predvsem češenj. Kakšnega mestnega vrveža ni zaznati, tudi obledeli napis za Perito Moreno je podobno žalosten. Na ravnini je policijska kontrola, kjer morajo ustaviti vsa vozila. Tak način kontrole se je tudi kasneje po Argentini pokazal kot stalnica, ponekod so celo improvizirane zapore ceste s poostrenimi kontrolami. Za policijo pa nisva bila zanimiva; očitno imajo tuja vozila v registru že takoj na meji, pa tudi tako malo jih je, da se z njimi ne ukvarjajo, če se ne zgodi ravno kaj posebnega. Na črpalki sva se oskrbela z bencinom, vodo in z dodatno rezervo bencina. Plačala sva s kartico, bankomata ali menjalnice ni bilo nikjer. Skozi mesto sva le prišla do oznake, kjer je pisalo, da je do Bayo Caracolesa še 127 km. Prva srečanja v prazni pokrajini niso bila najbolj vzpodbudna, zato niso dokumentirana. Na hrbtu je sredi ceste ležal pasavec, ki ni kazal znakov življenja, nekje v daljavi sta se slutila dva zgubljena konja. Šele po nekaj ravninskih kilometrih se je med šopi trave in nizkega grmičevja pojavila čreda gvanak. Nekatere so prevzele motoristični tempo, nekaterim ni bilo mar … Vzdolž ceste je bila ograja, verjetno zaradi varnosti prometa oz. živali, odvisno, s katere strani gledaš; živalim je bilo očitno všeč na obeh straneh. Da živali na motorjih ne bi zadremale, so poskrbele luknje na cesti, ki so bile tu pa tam sredi asfalta, razporejene po neznanem algoritmu. In živali, ki jim je bilo očitno malo mar za ograjo. Enoličnost pokrajine so razbile nove barve in oblike, pa tudi malo vzponov in spustov in kakšna žival na cesti. Avtomobilov je bilo pa manj kot po čilskem makadamu. In končno so tu prve argentinske krave! Spet klasične scene in prihajajoči mrak … do Bajo Caracolesa. M. je razglabljal, da se morava tu ustaviti in dobiti prenočišče, ker od tu dalje par sto kilometrov ni ničesar. To seveda ve tudi gospa za pultom trgovine, restavracije in hotela obenem. Ni banke, ni menjalnice, ni bankomata, tuje valute pa ne jemljejo (ne dolarjev, ne evrov, ne čilskih pesov). Sobe pa imajo proste. Pa sem jaz v svoji španščini rekla, da popolnoma razumem, da je pač tak sistem, da ni noben problem. In sem obvisela na tej strani pulta, na katerega sem položila 50 dolarjev. Midva bi tudi pivo. Gospa ni mogla drugega, kot da se je nasmehnila in vzela dolarje, se bova že potem zmenili, ker bi še kaj drugega … pokazala mi je sobo, dala ključ in šla nazaj za pult, gledat televizijo in svoj telefon izmenično in istočasno v miru naprej. Bliskovito sva razpakirala in šla na ogled. Bajo Caracoles je zanimiv kraj v provinci Santa Cruz. Ima policijsko postajo, šolo, trgovino, vulkanizerstvo, hotel, hostel in bencinsko črpalko, po kateri je verjetno najbolj znan in zaradi katere se popotniki tu najpogosteje ustavijo, saj proti jugu do kraja Gobernador Gregores ni druge črpalke. Po dostopnih podatkih o prebivalstvu za leto 2010 je tu 33 prebivalcev; v nekaterih zapisih pa kraj omenjajo kot mesto! Ob slovenskem kulturnem prazniku (danes je 8. februar!) namesto klasičnih deklamacij tokrat foto prispevek. Tu je kultna črpalka, predstavljena z različnih zornih kotov, za vsak slučaj, če bo kdo iskal svojo nalepko in ob tem še obujal spomine … Ob 21. uri sva bila spet v trgovini, gospa nama je spet postregla pivo in tudi večerjo. Bila sva edina gosta in sva jedla kar v trgovini. M. je rekel, da je vse to naredila samo zato, da ji ne bi bilo treba še enkrat poslušati moje španščine. Toliko pa že znam špansko, da sem ti naročila še risanko za lahko noč! (Na zaslonu – Maša in medved) V njegovem pogledu sem prebrala, da bi na mojem hrbtu v tem trenutku naredil ikebano z vsem, kar je bilo desno od zaslona. V praznem hotelu, odmaknjenem od prazne ceste, sva potem mirno spala. 10. dan Bajo Caracoles - El Calafate Nedeljsko jutro je bilo vetrovno. Zapustila sva hotel iz leta 1943 (edino plastična okna in vrata so novejše izdelave). Zajec! M. je rekel, da imam privide, a ubogi otrpli zajček je dremal sredi ceste. Niti premaknil se ni, ko sva šla mimo. Na cesti je bilo več živali kot vozil. Ravnina in asfalt bi dovoljevala večje hitrosti, če ne bi nepredvideni udeleženci prometa nenapovedano zavzemali cestišča. Tam, kjer so bili opozorilni znaki, jih je bilo – ironično – še najmanj. Lama, gvanako, alpaka, vikunja ... saj sem gledala atlas živali, preden sva šla od doma … mislim, da je to gvanako. Nenapovedano so se pojavljale tudi luknje v asfaltu. In potem se je pojavila tudi napoved obojega - živali in lukenj. Ostali znaki pa so bili izjemno redki. Razdalje so tukaj relativna zadeva. Prvič sem zagledala opozorilni znak za veter in po dolgem času tudi znak za civilizacijo (črpalka!). Naselja so v tem delu Argentine redka, majhna in skromna. Tega turistični prospekti ne pokažejo. Bencin in tudi vse ostalo je ceneje kot v Čilu. Kava je instant varianta, rogljički kot povsod po svetu, za posedanje pa seveda ni časa ... In še dva tipična argentinska spomenika; misijonarski motiv in gavčo (argentinski kavboj). O umetniški vrednosti tovrstnih kipov ne bi razpravljali, pomembnejši so kot dokument nekega prostora in časa, ki pa očitno izginja. Gavči iz neskončnih pamp so v 19. stoletju pomagali premagati špansko vojsko in izbojevati neodvisnost Argentine. Danes zaradi intenzivne živinoreje in industrijske pridelave soje izginjajo. Zaradi avtomatskih sistemov za pitanje živine jih ne potrebujejo več. Več kot polovica govedine je od živali iz velikih sistemov, kjer se živina ne giblje prosto, pač pa je v ograjenih prostorih, krmljena s posebno hrano, da je čim prej primerna za zakol. (Zaradi navedenih podatkov se opravičujem vsem ljubiteljem argentinskega žara, še posebej Mateju in M.; upam, da so vaši priljubljeni kosi iz bio predelave.) Soja je v Argentini na 18 milijonih hektarjev (sem večkrat prebrala, ker se mi zdi skoraj nemogoče). Ob naslednjem podatku je mogoče …Argentina je največja proizvajalka sojinega olja na svetu in 70% sojinega olja na Kitajskem je argentinskega izvora! Novodobni gavči imajo strojno opremo, vozijo se v terencih in uporabljajo navigacijske sisteme. Njihovo tradicionalno obleko in obutev sta očitno zamenjala kitajski tekstil in kitajska plastika. In misijoni v Argentini? Različni viri navajajo zelo različne, celo nasprotujoče si podatke in razlage. Cerkveni viri pravijo, da je bil to poskus, kako v povezavi z misijonskim delom (širjenjem vere) ustvariti tudi nov družbeni in gospodarski red, s čimer bi Indijance zaščitili pred španskim zasužnjevanjem in izkoriščanjem. Predvsem jezuiti so za indijanske prebivalce organizirali tako imenovane redukcije - urejena naselja … po reformah na Portugalskem, v Španiji in v Franciji pa so bili konec 18. stoletja izgnani tudi iz Argentine… Drugi viri navajajo, da je oblast je ugotavljala, da so se začeli preveč ukvarjati s stvarmi tega sveta, na nebesa pa pozabljati … Ah, ti spomeniki … Del naselja je asfaltiran, del makadamski, da ne bi pozabili, kako to izgleda … potem pa asfalt z dolgo praznino. Kratek postanek za zemljevid in vodo. Pogled na rastlinstvo in pogled na tablo, ki stoji na makadamu .. le kdo si je privoščil strelske vaje?! To, da je bila tabla na makadamu, žal ni bilo naključje. Kmalu sva bila na makadamu tudi midva. Se mi je zdelo sumljivo, da so taki spoji asfalta … Na makadamu sva bila skoraj sama … Otoplilo se je, kar naenkrat je bilo 25 stopinj, žeja je pritiskala in čudna zvočna spremljava je dajala vedeti, da tudi kovinski deli niso najbolj zadovoljni s podlago. Ma briga tebe motor, zaradi tebe bi lahko še kufer odpadel … travo in grme pa non stop slikaš! … Makadam ubija človeka, mislim, da tudi gume; a bolje, da sem tiho. Samo še to se manjka, da bi rekla, da tu ni nobene trave in nobenih grmov ... Po slačenju, vodi in hitrem servisu sva odskakala naprej v nič. Obljubljeni El Calafate bo čez 224 km. Makadam se je poslabšal, oblački pa so tako nizko, da bi se jih lahko dotaknil. Pojavijo se sledovi civilizacije in upanje, da nekje vendar mora biti spet asfalt. Tako to zgleda … Še rastlinice, pogled nazaj in pogled naprej ... V Tres Lagosu imajo policijo in cerkev. In potem spet nič, dokler se v daljavi niso prikazali hribi in jezero. Težko sem si izborila minuto. Nenavadne strukture, barve in voda … in samo še 90 km do mesta; človek ne ve več, kaj od tega ga bolj razveseljuje … Ta opozorilni znak za veter sicer ni za motoristično veselje, a danes ni hudega. Za jezero pa M. pravi, naj ne pretiravam, ker bo treba še okrog in bom vode še sita … Nič kaj poetične izjave, verjetno je rahlo utrujen. Vstop na mestno področje je bil klasičen - skozi policijsko kontrolo. Sicer sem poskušala ujeti leseno konstrukcijo, a … naprej, navzgor, nazaj ... Že na krožišču pred centrom je bilo pestro - okus po alpskem stilu, stari leseni vozovi, modernistične konstrukcije, novoletna jelka in okrašena drevesca, grmički sivke in februarsko poletje … mimogrede izgubiš orientacijo. Kje sploh si?! Nabralo se je 690 km, od tega približno 140 km makadama. Na makadamski cesti sva srečala točno 8 avtomobilov in 2 tovornjaka. Na hitro sva našla nek hotel in M. se je ekspresno uredil; lakota je včasih dober pospešek. Podobe so bile za nekatere preveč mamljive. Nisem ljubitelj, zato ne morem presojati, a opazila sem mikrovalovko v kuhinji (naj mi ne govorijo o avtohtoni kulinariki …), reklamni oddelek pa je bil premočan. In zakaj bi človeku ne privoščili, saj je na dopustu! To je to. Nadaljevanja ne bomo prikazovali. Pomembno je, da je človek zadovoljen. Ko sva odhajala, je bil reklamni oddelek še v polnem pogonu. Potepuški psi pa so se že začeli zbirati. 11. dan El Calafate - Perito Moreno - El Calafate - Rio Galegos Po zajtrku (z argentinskimi zajtrki ni, da bi se človek hvalil) je M. še malo študiral zemljevid, sama pa sem se odpravila do menjalnice, ki sva jo prejšnji večer odkrila. Seveda nisem bila dovolj pametna, da bi pogledala obratovalni čas. Bila sem prezgodnja. Zaprto. Čez pol ure sem šla še enkrat, saj ni bilo daleč. Tokrat je bilo odprto. Oborožena s potnim listom, dolarji in evri sem vstopila v posvečeni prostor, da mi je uslužbenka lahko povedala, da nimajo gotovine. (Zakaj je pa odprto?!) Potem se mi je posvetilo tisto, o čemer sta pisala dr. Speed in Menih in o čemer je pripovedoval Tomaž (ko je M. svetil v njegovi delavnici). Hvala fantje. In sem vprašala gospo, če mi, lepo prosim, pove, kje bi se dalo kaj dobiti. Gospa je videla, da nimam uniforme z davčne uprave, da sem nenevarna vrsta čudnega turista in me je lepo usmerila - naprej po ulici, tretja vrata noter, levo po stopnicah v prvo nadstropje, druga vrata desno. Gracias senora! In sem šla. Še dobro, da navodilo ni bilo daljše, kajti za orientacijo je zadolžen M., jaz sem za konverzacijo. Našla sem tista vrata in za njimi gospo, ki je sedela za pisalno mizo in klepetala z drugo gospo, ki je slonela na pisalni mizi … klasičen pisarniški prizor, le računalnik je manjkal. Vljudnostne fraze in ni problema - dolarje za argentinske pese. Dolarje sem dala na mizo. Odprla je omaro, vzela tri šope bankovcev, preračunala na velikem klasičnem kalkulatorju in pokazala. Pokimala sem, ona je odštela, vzela dolarje, dala pese. Gracias senora! Ampak tista omara! Tista omara je bila polna, popolnoma polna bankovcev. Jasno, da v menjalnici ni gotovine … Odpravila sva se v nacionalni park Los Glaciares, kjer je tudi ledenik Perito Moreno. El Calafate je mesto, najbližje temu ledeniku, in je zato dobro izhodišče za oglede. V centru prevladujejo lokali, trgovine s športno opremo in spominki. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1927, da bi pospešili naseljevanje juga države. Takrat se je zaradi gospodarske krize sem preselilo tudi nekaj prebivalcev Buenos Airesa. Leta 1946 je imelo mesto 100 prebivalcev in dobili so elektriko. Leta 2001 so odprli letališče in od takrat dalje je to eno najhitreje rastočih mest v Argentini. S 7.000 prebivalcev se je v par letih številka podvojila, danes pa naj bi jih bilo že 25.000. Glavna panoga je seveda turizem. Za Antarktiko in Grenlandijo je tu tretje največje ledeniško območje na svetu. Nacionalni park Los Glaciares je UNESCO leta 1981 razglasil za svetovno dediščino. Znotraj nacionalnega parka sta dve jezeri - Lago Argentino in Lago Viedma; na severnem delu parka pa tudi dve najbolj znani gori Fitz Roy (3405 m) in Cerro Torre (3102 m). Podatki o višini se v različni literaturi malce razlikujejo, tudi imena se navajajo različno. A o tem naj pišejo slovenski alpinisti, ki so tam plezali. Baje je predvsem Fitz Roy zelo zahteven zaradi granitne stene … Še 50 km pred ledenikom pokrajina deluje bolj puščavsko kot ledeniško, nekaj kilometrov zatem pa skoraj sredozemsko. In potem nenadoma, med vožnjo, kar z motorja, zagledaš ledenik! Perito Moreno! Njegova površina je 250 kvadratnih kilometrov, dolg je 30 km, je eden izmed 48 ledenikov, ki so del južnopatagonskega polja, ki si ga delita Čile in Argentina. Posebnost ledenikov v tem nacionalnem parku in tudi posebnost tega ledenika je, da so največ do 1500 m nadmorske višine in se spuščajo do 200 m, zato je možnost dostopa in ogleda bistveno drugačna kot drugje po svetu, kjer so ledeniki nad 2500 m nadmorske višine. Na prvem razgledišču še čelade ni snel … šla sva naprej, na glavno vstopno točko. S ceste se je na levi še vedno videl ledenik, pa tudi kosi odlomljenega ledu in turistične ladje. Z glavnega parkirišča ne smeš dalje s svojim vozilom. Od tu do razglednih ploščadi vozijo avtobusi. (Vožnja je všteta v vstopnino za nacionalni park; vstopnica stane približno 15 evrov na osebo.) Ha ha, spet v avtobusu. Tokrat manj godrnja, ker ima čelado v naročju. (Ni smešno, pa predstavljaj si ti, da ti čelado ukradejo, kje bi tu zdaj dobil čelado in kakšno, če bi jo sploh dobil!) Šla bi na ogled z ladjo, pa seveda ni časa. Kot čreda turistov sva capljala po razglednih ploščadih in sprehajalnih poteh. Zdaj je pa nemogoče narediti izbor fotografij, ker jih je enostavno preveč. Tako blizu se ti zazdi, da bi z enim samim korakom stopil na modri led. Na parkirišču sva spoznala simpatičnega in nekompliciranega motorista Maria iz Brazilije. Takoj sem ugotovila nekaj neverjetnih podobnosti med tema dvema modeloma: obožujeta klasične zemljevide, potrebujeta očala (zaradi zemljevidov, seveda), vesta, kje je makadam, kod se vozita in celo vesta, kam gresta. To, kakšne barve las imata, bi bilo seveda neprimerno primerjati. Srečno Mario! Zdaj pa nazaj po isti cesti do mesta (druge ni) in potem proti Rio Gallegosu. In morda še zadnji košček ledu in pogled nazaj na ledenik in na ledeniško dolino. Zazdi se mi, kot da bi barve že hotele naznanjati jesen. Ob vstopu v park se je tako mudilo, da nisem utegnila vsega … naj bo pa pozdrav ob izhodu; samo vozni pas je vprašanje pogleda. Zaradi pričakovanja ogleda ledenika človek marsikaj spregleda. Šele ob vračanju po isti poti vidiš še marsikaj drugega, kar bi bilo ravno tako - ali pa mogoče še bolj - vredno postanka in ogleda. Postanka si seveda nisem upala niti omeniti. (Na tak način ne bova nikamor prišla!) Vse fotografije so nastale med vožnjo in ta ni bila počasna. Ob vrnitvi v mesto so konji še vedno čakali na turiste. Jahanje, kolesarjenje, vodeni izleti, pohodništvo, alpinizem, odkrivanje patagonske kulinarike … vse čaka. Turistične kapacitete niti približno niso polno zasedene. Še pogled na pestrost stavb pred centrom … Šla sem v trgovino (danes ne bo časa za kosilo …) in šla sva na črpalko - ta je za obstoj motoristov ena najpomembnejših stavb. Odletela sva nazaj iz mesta, ob jezeru, nato v hrib in na razgledni točki še sama nisem mogla verjeti, da se je M. ustavil. Argentinski zajtrki so za motoriste očitno preskromni. Malica. Pogled v dolino in rastlinice … Tu se je ustavil tudi Brazilec (Ducati), ki gre pogledat ledenik. Pravi, da so Ducatiji najboljši motorji - prvi med prvimi - in pozdravlja našega motorista Tonija - Lorenzota, ki ve, kaj je zares dober motor. M. si je moral potem namazati nos, pa ne zaradi omembe Ducatija, pač pa zaradi sonca; še dobro, da ima motor večnamenska ogledala. Potem je izrazil sum, da spet slikam samo travo … in sva šla. Prvič sem zagledala tudi nanduje. Ti so podobni nojem, le da so manjši in lažji. Tehtajo lahko do približno 20 kilogramov, tečejo pa do 60 km na uro. Približno 80 km pred Rio Galegosom je bilo še skromno naselje, potem pa samo še nekaj živali. Ujela sem ujedo, čepečo na količku. Res se jo slabo vidi, a je! V mesto nikoli ne prideš neopažen. Vse je zabeleženo, tudi če ti fizično ne preverjajo dokumentov. In ker so pri predstavitvah vedno na vrsti urejeni centri in naravne znamenitosti, naj bo prostor še za malo realnejši pogled. Dobila sva hotel z obvezno garažo. Sledil je hiter izhod, saj se je že mračilo. Edina restavracija, ki sva jo odkrila v krogu treh kilometrov, je bila brez gostov, zato se tudi midva nisva ustavila. Poiskala sva trgovino, na vhodu je bil sicer oborožen policaj (kontrola), kar ni vzbujalo prijetnega občutka, a lakota je hotela mimo njega. Na hitro sva kupila nekaj osnovnih stvari in še bolj na hitro po opustelih ulicah šla nazaj v hotel. Medtem, ko je M. po domači večerji študiral zemljevid, sem razstavila argentinske bankovce. Zanimivo, na vrednejših bankovcih so živali in rastline. Vrnila se mi je slika omare, polne denarja. Mamon! Lažni bog denarja oziroma hudič, ki v ljudeh zbuja željo po bogastvu … Pospravila sem. Potem sem razkužila. Viski vedno prav pride. M. je pa kokakolo. Malo me skrbi, kokakola ni zdrava. 12. dan Rio Galegos - Ushuaia (Argentina, Čile, Argentina) Iz sobe je bil pogled na vrt z žarom. Vse je delovalo bolj zapuščeno. Štartala sva v siv dan. Iz Rio Gallegosa do Ushuaie je približno 600 km, a vmes moraš prestopiti mejo in se peljati po Čilu, tam greš del s trajektom, potem spet po kopnem, nato pa čez mejo nazaj v Argentino. To seveda pomeni prekladanje papirjev in izgubo časa. Če pa želiš od tu z motorjem na konec sveta, to spada zraven. Smer za Tierra del Fuego oz. Ognjeno zemljo in Fin del Mundo oz. Konec sveta je prava. Samo naravnost … Ognjena zemlja je razdeljena med Čilom in Argentino, velik del pokrajine pa so fjordi. Leta 1520 je Ferdinand Magellan kot prvi Evropejec odkril Ognjeno zemljo in preplul preliv, ki se po njem imenuje Magellanov. Nekaj let kasneje je bil tam z odpravo tudi Charles Darwin. Konec 19. stoletja je zlata mrzlica privabila veliko evropejskih priseljencev, med njimi tudi Hrvate iz Dalmacije. To področje velja za eno najjužnejših stalno poseljenih območij na svetu. Ushuaia pa velja za najjužnejše mesto na svetu. (To je seveda predvsem turistična reklama.) Siv dan, sivo nebo, mrzlo … kako bo šele na Koncu sveta?! Oblačenje podloge je prvi preventivni ukrep. Za prehod meje sva potrebovala 40 minut. Imela sva smolo, ker je bil pred nama avtobus poln potnikov in je bila vrsta za kontrolo potnih listov dolga. Potem je bila vrsta za trajekt, a z motorjem ni bilo problema. Edino za dež ni bilo treba čakati, hitro smo vsi prišli na vrsto. Črpalka je bila, a M. je godrnjal, da je tokrat slab bencin. (Na to se pa ne spoznam.) Tako je bil videti argentinski makadam. V obcestni rešilni hiški sva se dodatno večplastno oblekla, nekaj malega pojedla in popila ter šla dalje. Postajalo je vedno bolj mrzlo, mokro in sivo. A čez nekaj časa so se skozi meglo in pršenje začela kazati drevesa in ovce. Približno 100 km pred Ushuaio je bilo že manj kot 10 stopinj. Potem se je prikazal kos jasnine. Sledil je prizor, kjer bi lahko napisali konec sveta … svetloba se je igrala z vodo in zelenjem. Potem so bila tu drevesa kot po apokalipsi … in končno spet sledovi civilizacije. Skupina motoristov je bila na razgledni točki, M. pa je, namesto, da bi se ustavil, pospešil. Njegova taktika je prej ali potem, samo ne v gnečo. On si bo izbral svoj mirador (razgledno točko), saj zato pa ne gre s skupino in spremstvom okrog, da se lahko ustavi, kjer on hoče, ne pa tam, kjer je cela čreda turistov … pa komaj sem dočakal par ovinkov … Približno 30 km pred Ushuaio je tudi smučišče, M. ne vidi, da je sedežnica nad cesto. Tu bi se gotovo ustavil ... In končno - Ushuaia. In obvezna policijska kontrola. Do centra in pristanišča je še 6 km. Tega dela mesta ni v nobenem turističnem prospektu. V prospektih manjka tudi obvestilo o zapori cest. Na cesti pa manjkajo tudi znaki za obvoz. M. si je našel svojega (včasih je dobro, če poznaš vsaj strani neba …). Večina turistov, ki pride sem z letali, verjetno nikoli ne vidi tega predela mesta. In potem nenadoma konec asfalta, pred nacionalnim parkom se je treba adaptirati na eko pogoje. Spušča se mrak. Spet sva pozna; prenočišče bova morala iskati po temi. Komaj sva še ujela vstop v park. Uslužbenka pravi, naj prideva raje jutri, ker vstopnica velja ves dan. Zahvalim se ji za informacije, a midva žal nimava časa, bova pač plačala in samo pogledala ta konec … V Argentini je več kot 30 nacionalnih parkov … Tu se konča cesta št. 3. Tu si motorist, ki je pogosto sitnaril, da se na tak način (premalo kilometrov na dan, ustavljanje, fotografiranje, prehranjevanje, pitje …) nikamor ne pride, oddahne. Pride na konec sveta. Sem sta prišla tudi nemška motorista, ki že tri leta potujeta po svetu. Da bo treba še malo peš, če bosta hotela priti na konec, jima je pa M. povedal. Od tu dalje tudi motorist lahko gre samo peš. Tokrat mu celo hoja ni odveč. Od tu dalje je tudi peš prepovedano. In tudi če bi kršil prepoved, daleč ne bi prišel. Tako je videti motorist na koncu sveta. (Joj, škornje ima umazane!) Tudi moji niso nič boljši. Verjetno je že pozabil, kdaj in zakaj mi je obljubil, da me bo peljal na konec sveta … zdaj sva tu ... N A K O N C U S V E T A A ti veš, kaj narediš, ko prideš na konec sveta?! Obrneš se in greš nazaj. (konec 2. dela)

Zadnjih nekaj dni,ki sem res užival vsako minuto,se je počasi izteklo..sledili so dnevi civilizacije in postajalo je monotono,čeprav ni bilo slabo,ampak,ponovil jih ne bi več☹️ GH015568.MP4 GH015569.MP4 GH015569.MP4 To je bila večerja☹️imel vedno seboj kakšno rezervno malico?za takšne primere,kot je bil ta GH015574.MP4 Tukaj sem imel težave,pa ne zaradi par cm.vodo,temveč zaradi višine,in motor ni imel prave moči,tako da sva komaj premagala ta prelaz GH015578.MP4 Dober občutek?ko imaš ledeno vodo v škornjih? GH015579.MP4 GH015587.MP4 Konec svobode,začetek civilizacije,ter hitre hrane,malo sem jo pogrešal?hrano mislim New Delhi,samo prespal sem,in zgodaj zjutraj pobegnil iz mesta-NORIŠNICA GH015606.MP4 VID_20190908_193947.mp4 GH015610.MP4 GH015613.MP4 GH015614.MP4 GH015620.MP4 Ta del avtoceste,je bil v bistvo pristajalna steza-potrebno je bilo samo umakniti te betonske pregrade GH015630.MP4 GH015625.MP4 VID_20190910_062329.mp4 GH015629.MP4 VID_20190910_064608.mp4 Vse,kar mi je ostalo v spominu od tukaj,je vročina,prazne ceste ter datum,za vstop v Myanmar,da ga ne zamudim,prvotno sem imel načrt,da grem še v Nepal,ampak se časovno ni več izšlo VID_20190910_114842.mp4 GH015628.MP4

Se jo še spomnite ❤️ ? In medtem, ko brskate po spominu , počasi, ampak res počasi odprite oči in poglejte, kaj vse počne ta vlada .... No, v glavnem bo s svojim načinom dela in sprejemanjem zakonov po svoji meri, uničila vse , naravo in tudi ljudi .....pa srečno draga in ljuba...... ❤️ MOJA SLOVENIJA ❤️

Osebno bi iz Črnomlja potegnil do Vinice, potem pa preko Starega trga do Livolda, pa do Petrine, Osilnice preko Medvedjih rid do Kočevske reke, nato pa preko Ribnice na Sodražico, čez Bloke v Cerknico, od tam pa...

z veseljem jih rešujem lah mi rečete tut janezek, slovencelj, reševalc sezone. Kok jim bom dol pustil, je pa čisto moja osebna stvar. Verjetno ne bo ena kola pa kapučino 7,5€ kot na Bledu.

V Slo tak ne moremo reševat sezone... ker nas vrli domačini prijavljajo in kličejo policijo.... nikol nam ni prav

Se pravi, če mi je všeč jadranska cesta in njihova obala, sem Slovenceln in grem tja zato, da jim rešujem sezono?

Tako kot sta povedala the67rock in Brane. Previsoka prestava in prenizki obrati so povzročili obupno tresenje motorja... Vrstni 4 valjnik z odvzemom plina zelo slabo zavira. Še posebej v spodnjem delu obratov. Če pa so ti prenizki, pride do tresenja in zaletavanja motorja. Če v taki situaciji (brez stisnjene sklopke)samo takneš zadnjo zavoro motor umre. Ker so se v zelo hitrem sosledju zvrstili moteči dejavniki(obupno tresenje motorja, bližanje ovinku, nasproti vozeči avto in še začetniška "zamrznitev"), si verjetno podzavestno "ožel" sprednjo zavoro. Pomankanje ABS-a je močno zaviranje spremenilo v preval...(ker si bil poravnan, sicer bi zdrsnil bočno....) Glavna napaka je bila ta, da nisi stisnil sklopke! Če bi jo, bi tresenje čudežno izginilo... Ostalo je spremljevalni orkester... Če te vleče na motor, si omisli trening varne vožnje. The67rock ti lahko pove kje in kdaj. ZASTONJ(tečaj je zastonj, Sergeju pa lohka plačaš en drink . Predvsem poslušaj in ne se bat vprašat. poglej dobro, ko pokažejo in potem ponavljaj... saj veš: vaja dela mojstra, če mojster dela vajo... Strah bo z vsakim km počasi izzvenel, izkušnja bo ostala. Ponavljanje vaj motoriko vcepi v podzavest, to pa pride na plano ponavadi v trenutkih, ko odreagiramo nagonsko. Imam tudi xj600diversion z vrstnim 4 valjnikom in vem kako slabo zavira pri spuščanju gasa. Ti motorji pod 3000 obratov delajo samo pogojno. Ne moreš pa ga vozit na 1500-2000 obratov. Najlepše zapoje od 5-6000 obratov naprej. Motorja pa ne rabiš menjavat. V taki situaciji, bi se verjetno z vsakim motociklom končalo enako. Korajžno. Vsi gremo kdaj na tla... Samo eni se s tem ne hvalijo, drugi so modro tiho... aja, saj to je eno in isto.... Srečno vožnjo!

Saj največji problem naše Slovenije je, da ne eni, ne drugi, ne tretji nimajo strokovnega kadra. Sposoben kader pa se noče iti političnih igric in še manj lezenja v rit. Nekateri pač vsaj poskušajo najti nekoga vsaj malo primernega, nekateri pa samo po sistemu, samo, da si naš in da slepo ubogaš svojega generala.

5:30 11:00 14:30 19:30 Lahko prideš torej par minut preden dvignejo sidro, karto pa itak kupiš preko spleta (in pokažeš črtno kodo, kar s telefonom) in velja za cel dan oz lahko greš v kateregakoli... Cena sedaj 66 kun (šofer+motor), ali 8,77 EUR, ceneje kot bencin in stroškek razkuževanja čez Neum urca plovbe pa hitro mine...

Cicido ima boljše napisane članke...

3 x na mestu odtehta maline v ovinku

Aha, spet dovličnost SDS-ovskih trobil. Demonstracije pred sodiscem v njihovi organizaciji so ok, protesti proti Jajotovi vladi pa ne. Najprej SDS zjebe enega od temeljnih demokratičnih procesov - instrument referenduma, zdaj hočejo se naslednjega - demonstracije. ?

letos, če bo, bo enodnevni, kot lani

Če bi šel kdo za 1 dan lahko gremo skupaj.

Predvideno odprtje 28.05.

Tam je corona zadnja skrb zidajo ga Kitajci sem poslušaš neke "zgodbe", da baje vse delajo Kitajci, ki spijo na ladji, tako da je ceneje in še ne druge krivine, ne moreš verjet

https://goo.gl/maps/R4eTj15PwUWJsHwm9 Čez gorjance do DC3 aviona pa ob kolpi do Vinice in potem spet ob kolpi na kosilo k Madroniču. Na Faro ven (ali pa Livold pa nazaj dol) in proti Osilnici, odvijugat medvedje ride, in do bloškega Jezera.

Vsekakor ne mislim, niti Karlobaga in turistično preobleganega Dubrovnika ne..Sem gužvofob, se mam čist krasno v vsaki vasici (bolj ko je skrita lepše je) ob morju fajn.

po mojem laično laičnem mnenju, bo odprto po 15.06.2020 ob 8:00

Tu se gre predvsem za način zamenjave. Ne spomnim se, da bi kdorkoli dve (2) uri po imenovanju zamenjal šefa vojske in policije. Seveda so ga do sedaj še vsi, ampak vedno na nek " sofisticiran" ali bolje rečeno sprejemljivejši način. Način, na kakršen je JJ šel v zamenjave prej omenjenih dveh, preprosto ni higieničen.

julija bo po moje odprto za jadralce brez omejitev

Kot si že zgoraj prebral, ti je veliko zelo izkušenih motoristov, ki imajo za sabo precej kilometrov in tudi padcev, povedalo, da je najverjetneje za padec bila kriva tvoja napaka. Večina ti je tudi svetovala tečaj varne vožnje, to pa zato, ker v motociklizmu se ne gre zanašati na tehnologijo, ta lahko zataji, zanesi se nase. bolje kot kupovati nov motor je res da obiščeš kakšen tečaj, da povadiš kako urco na kakšnem parkirišču, v varnem okolju preizkusiš kako se kdaj motor obnaša, ker izkušnje in znanje te bodo bolj obvarovale pred poleti kot ABS. Pa naj ti ne bo nerodno, veliko odličnih motoristov se udeležuje tečajev, ter izboljšuje svoje znanje in tehniko. pa želim ti čimprejšnji povratek in varno pot!

Vceraj sem odklopil ventil, razlika na nizkih obratih je ocitna. Manj cuka in z nizjimi obrati (cca 1000 nizje) se lahko peljes. Glede map, na dirkaliscu rabis cim manj engine brejkinga da lahko pred ovinkom zmeces vec prestav dol brez da bi zadnje kolo blokiralo.

Danes sva se vrnila na brend...... odvozila sva že dva para "Foggy legend" in bila zadovoljna......upava, da bova tudi s tem parom

Kaj je drugače na tem vtisu iz dnevne vožnje od mojih prejšnjih vtisov iz dnevne vožnje? .............................

Moja včerajšnja vožnja bi po številu prevoženih kilometrov sodila že v temo Vtisi z dnevnih voženj 2020, vendar sem pravilno domneval, da bodanes v tej temi "gužva" ... / Včeraj mi je služilo vreme, in tudi to, da sta se mamini "ljubljanski" hčerka in vnukinja zopet spomnila nanjo. Ker sem se zopet zgodaj zbudil, sem se od doma odpeljal že ob 6.30 in se vrnil nazaj čez 7 ur ob 13.30. Vedno kadar sem se peljal in Nove Gorice proti Ajdovščini sem se peljal čez "umetno zajezitev" pri Vogrščku, vendar se nikoli nisem odpeljal do tega jezera. Za pomoč pri "lociranju", oziroma prihodu do tega jezera, sem najprej na modelarskem forumu prosil za pomoč modelarje iz Novogoriškega modelarskega kluba, kateri so mi seveda tudi dali potrebne informacije, vendar sem jaz med vožnjo proti Novi Gorici najbrž spregledal pravi odcep, zato sem se pred Ajševico ustavil na bencinski črpalki, kje sem dobil navodilo, kje moram zaviti proti Vogrščku. Pri nadaljevanju vožnje sem moral vprašati še trikrat ali štirikrat in se s to pomočjo pripeljal do "ogromne zidane zajezitve", ne pa ob samo jezero, kakršen je bil moj namen. Ampak tudi "to šteje" ... Tudi med vračanjem nazaj proti Ajševici sem moral vprašati za pomoč, ker bi se drugače odpeljal proti Krasu.

Pri vsaki nesreči je padec ali karambol posledica dejanj, ki si jih storil pred tem. Če si po padcu (karambolu) sposoben temeljite analize kaj si storil narobe, da je do neljubega dogodka prišlo, ti predlagam, da to tudi narediš. No saj poskušaš z našo pomočjo. Tule je kar nekaj odgovorov, ki ti dajejo namig kaj si storil pred ovinkom narobe, da je do neljubega dogodka sploh prišlo. "umetnost" vožnje dvokolesa pa tudi štirih koles ne obvladamo vsi enako. Izkušnje pridobiš s kilometrino, znanje ti pa podajo bolj ali manj uspešno v avtošoli. Vendar tam bolj o tem kako ravnati po predpisih, mogoče tudi nekaj o "umetnosti" vožnje... Kot so ti že svetovali razni tečaji z instruktorji ti dajo nekaj več, ampak le navodil. Svojo tehniko vožnje pa lahko izpiliš le s "treningom". Saj veš VAJA dela mojstra. Srečno in varno. Aja še o "pomagalih" ABS, ASC...super so ampak neumnosti in napak ne rešujejo 100 odstotno.

Pripeljal s previsoko prestavo in bolj zaviral bolj je treslo, dokler ni motor zaradi premalih obratov umrl, tako je zablokiralo zadnje kolo. V paniki si stisnil zavoro tako močno, da se je motor postavil na prvo kolo, vse ostalo pa veš kaj je sledilo. To je vsa filozofija! Ko se odpre sezona, kot mora ti lahko uredim tečaj varne vožnje z enim bolj priznanih inštruktorjev in ne boš vrjel, bo zastonj, ker to organiziramo Zavod Beli angeli. Na žalost sem se v svoji 25 letni karieri motorizma učil na lastnih napakah. Imam toliko umetnih materialov, da se bojim iti mimo romskega naselja Ostani pozitiven in naj te to ne odvrne od motorizma.

ne podcenjujem ...saj sem omenila "pamet"

Motor za gušt mora bit EURO 3 ali manj ......

Blejski ? Drugače pa kunec oz. kunka. Mešanka z levjeglavim kuncem. Misty oz. Diva.

@skalar36 ☝️

To pa pride, če te vsi po vrsti nategujejo P.S. Morda je pa samo motor nižji.....

Dejansko imaš prav, tisto : " samo da je naš" . Je šlo predaleč. Minister (in njegov fikus) bi moral biti edini politični kader na ministrstvu (če na ministrstvu z 3000 zaposlenimi ni nikogar sposobnega, bi ga morali ukiniti) . Da so državni sekretarji politični kader je tak kretenizem, da boli glava (in ti kreteni nam potem "pišejo" zakonodajo, dejstvo je, da tega niso zmožni in potem "outsorsajo" na koncu pa niso zmožni niti prebrati (in razumeti) kaj so "naročili" ) . lp

Malo pohajanja.

luštnih 280 km...fotkal bol mal, sva sam uživala...ta edina je iz Štifte sem ga šel "požegnat"....

mam občutrk da je bilo danes 90% motoristov na cesti...leva roka me boli...pa še rit mal... v glavnem super je pogledat čez meje občine...