Dvorana slavnih

Versys 1650!

Epidemije ni več, ukrepi so ostali

Ej, a zdaj ko je preklicana epidemija, a zdaj se lahko spet tuširamo?

To se pa globoko strinjam, po dvajsetih kozarcih vode si čist kul...po dvajsetih koronah si tisti moment še bolj kul...naslednje jutro pa ko, da bi fasal virus...

Globja je bila kot sem mislil ...

Saj tudi ženske zapuščajo popolne moške. Vsaj meni se to pogosto dogaja. Ne vem pa kako že na prvem zmenku ugotovijo, da sem popoln.

Bi delil z nami lokacijo, da lažje planiramo vožnjo mimo?

Naš ljubljeni vodja Ywan Yan Sha III je ponoči preklical epidemijo.

Najprej fukjeni dober kos mesa... tomahawk.... Pol pa še sladica

Mi smo ga razkužl z alkoholom, zdej mu pa že cel dan ližem kožušček Da ja ne bo korone

Pred dnevi smo lahko brali o pomanjkljivem izobraževanju glede na DARS... Neko sponzoriranje pri javnih naročilih... overall je najboljši motor na svetu, boljši tudi od tvoje ninje

nić ne mešamo ... hotel sem povedati, da je tukaj zelo tanka črta snečer je tudi napisal, da je verys 650 najboljši motor na svetu, pa nisem čist prepričan, da ima prav

Ne se mim restavracije vozt kjer delam k vm bom sredinca pa jezik kazu

Nimas luci?

Ja lahko bi ga vzel, pa ga ne bom, ker sem naročil nekaj več opreme. Ta dva sta namenjena za v salon. Moj naj bi bil proizveden naslednji teden. Sem že kar mal nervozen.

ce dihas direkt v muco, ne rabis maske

Zmenjen ?

zato pa je pokonc prletu u ovink 250 sj ni čudn, da se mu je mudilo na Finsko

To popolnoma drži. a najdi mi en razpis, v katerem je zapisano, da moraš dati denar da dobiš posel? Čudno ane? Seveda se to dogaja, pod mizo in to je koruptivno in kaznivo dejanje.

Pozabi. Psa ne bom kopala, niti razkuževala, ker to škodi njegovi lepi, mehki in svetleči dlaki. In, če bi moj cucek prenašal corono, pol bi jo verjetno že fasala od njega. Pa ne samo jaz, ampak še mariskdo drug, ker njega imamo pa vsi tako blazno radi, da ga vsi božamo, objemamo in lubčkamo

https://goo.gl/maps/WCkAT9QgmUmXnCUP7 samo da bo zihr

Generalka #Kawasaki #MarincSpeedShop

Ena večerja brez omakce..tenstan zelje s krompirjem , kubasa pa topla ocvirkouca

Speedy je doma, žena vesela juhuhu Afrika pa v generalni remont od vzmetenja do ležajev...pri Dr. Rok Servis Motorjev Marincspeedshop Ktm še vedno rešujejo na operacijski mizi? Speedya nisva matrala 5mesecev, nalimam vinjeto, pred vrati pa že kolega in njegova lepša polovica. Kar po AC do Sl. Konjic k našemu profesorju za LT-je . Takoj zagrabimo in kar preventivno naredimo velike servise, namečemo v kovčke rezervne dele,orodje in še je ostalo prostora za telefon in eno majčko.?? En LT bo sigurno prišel na cilj, zato se vozimo v skupinah. Sonce na nebu in mravljinci v riti, ajde Igor potegni in razkaži to okolje z 0.5 promila v zraku.? Rogla, solidno obiskana, čik in naprej. Z temi trajekti bi skoraj potrebovali policijsko spremstvo.? Pravi, vodja tolpe(Igor) da je pred nami najslabši del poti(makedam) ? Osebno uživam drajsanje makedama s tem trajektom. Na Osankarici kratek postanek in foto šuting. Uletimo k Trem Kraljem(Pohorje) kjer se poje in veseli staro in mlado z harmoniko, lepo po slovensko.? Kljub temu, da ravno ne poslušam to zvrst sem vesel, da se vsaj nekje ohranjajo običaji in kulturna dediščin. Fantje so bili že ob 10h zjutraj zelo zelo veseli. Video priložen.?(če bo delal) 10000000_2582269532088388_4163595327620209558_n.mp4 Vsem lastnikom bifejev in gostiln!!! Začnite z naročili alkohola, da se slučajno ne bo zgodilo, kot z maskami!!!? S Pohorja se spustimo v Šmartno. Pajki mi že mreže pletejo in takrat postanem neugoden...? Igor me že pozna in hitro skočimo do Ribiškega doma Konjišče. Baje najdebelejši hrast v Sloveniji, ki ga je naplavila reka... Tam skočim v restavracijo da naročim. Eno solato s postrvjo prosim. "Zakaj pa imate masko čez oči?" Zato, da ne vidim bureka ji pravim? Trivo se je tak najedu, da je šel direkt domov.? Midva z ženo pa k Igorju v Vinarje. Do desetih sem lepo spil kakšen pirček pa 0.5dcl vode potem pa se več nič ne spomnem...? Vrjetno imajo res nekaj promilov v zraku.? Ob 7h auf. Vsi se vse spomnejo sam jaz nič, smo ugotovili pri kavi.? Hvala Igor za gostoljubje in hvala Niki, ki je poskrbela za najino psičko ter nam odstopila posteljo Hello Kitty z vsemi igračami....uf kak je blo fajn se zjutri mal poigrat z Barbikami.? Je bla moja kar mal ljubosumna. Ko enkrat začnem motorirat, ne znam nehat. Ajde gremo, žena ne ugovarja,Vili (Beli Angeli) pa tud nima kej?hočem pizzo v Zoisovem gradu in pika. Hvala Vili za top pizzo in seveda družbo.? Policaju kolegu ukradem can-ama in greva proti Bohinju. Beštija je nevarna dokler se je ne privadiš in leti k petarda.? Hvala Mezi za to izkušnjo, mi je všeč. Ampak sem bolj stare šole pa bom ostal kar na enoslednemu aparatu.? 10000000_283460412659298_7386478761979385637_n.mp4 Pozdravimo se in že letiva, drviva domov. Se enkrat grožnja po življenju iz strani ljubljene... Samo prodaj Speedya, ode glava mali.? Domov po dveh dneh skurjen k mlad maček k se goni. Tako dobro mi je že šlo, 7let nisem kadil, pil in tekal za ženskami. Potem me je mama nekega dne odpeljala v šolo in...takrat se je vse to začelo. Lp S&V

ARGENTINA Argentina na zahodu meji na Čile (od koder sva prišla), na vzhodu na Urugvaj in Brazilijo, na severu pa na Paragvaj in Bolivijo. Je druga največja država v Južni Ameriki (takoj za Brazilijo) in osma na svetu. Ima 44 milijonov prebivalcev; od tega jih več kot ena tretjina živi v glavnem mestu Buenos Airesu. Večina je evropskega porekla - 85 %, Indijancev naj bi bilo le še okoli 50.000 (različni viri navajajo številke od 10.000 do 150.000). Uradni jezik je španščina, valuta pa argentinski peso. Po statistiki je 90 % prebivalcev katolikov. Vozila sva se po provinci Santa Cruz. Prvo mesto, približno 2 km od meje, je Los Antiguos. Leži na južni obali jezera Buenos Aires – to je seveda še vedno isto jezero, okoli katerega sva se vozila tudi v Čilu, le da ima tam drugačno ime (General Carera). Mesto ima približno 3.400 prebivalcev. Ustanovljeno je bilo pred sto leti kot kmetijska kolonija. Majhne kmetije živijo od prodaje sadja, predvsem češenj. Kakšnega mestnega vrveža ni zaznati, tudi obledeli napis za Perito Moreno je podobno žalosten. Na ravnini je policijska kontrola, kjer morajo ustaviti vsa vozila. Tak način kontrole se je tudi kasneje po Argentini pokazal kot stalnica, ponekod so celo improvizirane zapore ceste s poostrenimi kontrolami. Za policijo pa nisva bila zanimiva; očitno imajo tuja vozila v registru že takoj na meji, pa tudi tako malo jih je, da se z njimi ne ukvarjajo, če se ne zgodi ravno kaj posebnega. Na črpalki sva se oskrbela z bencinom, vodo in z dodatno rezervo bencina. Plačala sva s kartico, bankomata ali menjalnice ni bilo nikjer. Skozi mesto sva le prišla do oznake, kjer je pisalo, da je do Bayo Caracolesa še 127 km. Prva srečanja v prazni pokrajini niso bila najbolj vzpodbudna, zato niso dokumentirana. Na hrbtu je sredi ceste ležal pasavec, ki ni kazal znakov življenja, nekje v daljavi sta se slutila dva zgubljena konja. Šele po nekaj ravninskih kilometrih se je med šopi trave in nizkega grmičevja pojavila čreda gvanak. Nekatere so prevzele motoristični tempo, nekaterim ni bilo mar … Vzdolž ceste je bila ograja, verjetno zaradi varnosti prometa oz. živali, odvisno, s katere strani gledaš; živalim je bilo očitno všeč na obeh straneh. Da živali na motorjih ne bi zadremale, so poskrbele luknje na cesti, ki so bile tu pa tam sredi asfalta, razporejene po neznanem algoritmu. In živali, ki jim je bilo očitno malo mar za ograjo. Enoličnost pokrajine so razbile nove barve in oblike, pa tudi malo vzponov in spustov in kakšna žival na cesti. Avtomobilov je bilo pa manj kot po čilskem makadamu. In končno so tu prve argentinske krave! Spet klasične scene in prihajajoči mrak … do Bajo Caracolesa. M. je razglabljal, da se morava tu ustaviti in dobiti prenočišče, ker od tu dalje par sto kilometrov ni ničesar. To seveda ve tudi gospa za pultom trgovine, restavracije in hotela obenem. Ni banke, ni menjalnice, ni bankomata, tuje valute pa ne jemljejo (ne dolarjev, ne evrov, ne čilskih pesov). Sobe pa imajo proste. Pa sem jaz v svoji španščini rekla, da popolnoma razumem, da je pač tak sistem, da ni noben problem. In sem obvisela na tej strani pulta, na katerega sem položila 50 dolarjev. Midva bi tudi pivo. Gospa ni mogla drugega, kot da se je nasmehnila in vzela dolarje, se bova že potem zmenili, ker bi še kaj drugega … pokazala mi je sobo, dala ključ in šla nazaj za pult, gledat televizijo in svoj telefon izmenično in istočasno v miru naprej. Bliskovito sva razpakirala in šla na ogled. Bajo Caracoles je zanimiv kraj v provinci Santa Cruz. Ima policijsko postajo, šolo, trgovino, vulkanizerstvo, hotel, hostel in bencinsko črpalko, po kateri je verjetno najbolj znan in zaradi katere se popotniki tu najpogosteje ustavijo, saj proti jugu do kraja Gobernador Gregores ni druge črpalke. Po dostopnih podatkih o prebivalstvu za leto 2010 je tu 33 prebivalcev; v nekaterih zapisih pa kraj omenjajo kot mesto! Ob slovenskem kulturnem prazniku (danes je 8. februar!) namesto klasičnih deklamacij tokrat foto prispevek. Tu je kultna črpalka, predstavljena z različnih zornih kotov, za vsak slučaj, če bo kdo iskal svojo nalepko in ob tem še obujal spomine … Ob 21. uri sva bila spet v trgovini, gospa nama je spet postregla pivo in tudi večerjo. Bila sva edina gosta in sva jedla kar v trgovini. M. je rekel, da je vse to naredila samo zato, da ji ne bi bilo treba še enkrat poslušati moje španščine. Toliko pa že znam špansko, da sem ti naročila še risanko za lahko noč! (Na zaslonu – Maša in medved) V njegovem pogledu sem prebrala, da bi na mojem hrbtu v tem trenutku naredil ikebano z vsem, kar je bilo desno od zaslona. V praznem hotelu, odmaknjenem od prazne ceste, sva potem mirno spala. 10. dan Bajo Caracoles - El Calafate Nedeljsko jutro je bilo vetrovno. Zapustila sva hotel iz leta 1943 (edino plastična okna in vrata so novejše izdelave). Zajec! M. je rekel, da imam privide, a ubogi otrpli zajček je dremal sredi ceste. Niti premaknil se ni, ko sva šla mimo. Na cesti je bilo več živali kot vozil. Ravnina in asfalt bi dovoljevala večje hitrosti, če ne bi nepredvideni udeleženci prometa nenapovedano zavzemali cestišča. Tam, kjer so bili opozorilni znaki, jih je bilo – ironično – še najmanj. Lama, gvanako, alpaka, vikunja ... saj sem gledala atlas živali, preden sva šla od doma … mislim, da je to gvanako. Nenapovedano so se pojavljale tudi luknje v asfaltu. In potem se je pojavila tudi napoved obojega - živali in lukenj. Ostali znaki pa so bili izjemno redki. Razdalje so tukaj relativna zadeva. Prvič sem zagledala opozorilni znak za veter in po dolgem času tudi znak za civilizacijo (črpalka!). Naselja so v tem delu Argentine redka, majhna in skromna. Tega turistični prospekti ne pokažejo. Bencin in tudi vse ostalo je ceneje kot v Čilu. Kava je instant varianta, rogljički kot povsod po svetu, za posedanje pa seveda ni časa ... In še dva tipična argentinska spomenika; misijonarski motiv in gavčo (argentinski kavboj). O umetniški vrednosti tovrstnih kipov ne bi razpravljali, pomembnejši so kot dokument nekega prostora in časa, ki pa očitno izginja. Gavči iz neskončnih pamp so v 19. stoletju pomagali premagati špansko vojsko in izbojevati neodvisnost Argentine. Danes zaradi intenzivne živinoreje in industrijske pridelave soje izginjajo. Zaradi avtomatskih sistemov za pitanje živine jih ne potrebujejo več. Več kot polovica govedine je od živali iz velikih sistemov, kjer se živina ne giblje prosto, pač pa je v ograjenih prostorih, krmljena s posebno hrano, da je čim prej primerna za zakol. (Zaradi navedenih podatkov se opravičujem vsem ljubiteljem argentinskega žara, še posebej Mateju in M.; upam, da so vaši priljubljeni kosi iz bio predelave.) Soja je v Argentini na 18 milijonih hektarjev (sem večkrat prebrala, ker se mi zdi skoraj nemogoče). Ob naslednjem podatku je mogoče …Argentina je največja proizvajalka sojinega olja na svetu in 70% sojinega olja na Kitajskem je argentinskega izvora! Novodobni gavči imajo strojno opremo, vozijo se v terencih in uporabljajo navigacijske sisteme. Njihovo tradicionalno obleko in obutev sta očitno zamenjala kitajski tekstil in kitajska plastika. In misijoni v Argentini? Različni viri navajajo zelo različne, celo nasprotujoče si podatke in razlage. Cerkveni viri pravijo, da je bil to poskus, kako v povezavi z misijonskim delom (širjenjem vere) ustvariti tudi nov družbeni in gospodarski red, s čimer bi Indijance zaščitili pred španskim zasužnjevanjem in izkoriščanjem. Predvsem jezuiti so za indijanske prebivalce organizirali tako imenovane redukcije - urejena naselja … po reformah na Portugalskem, v Španiji in v Franciji pa so bili konec 18. stoletja izgnani tudi iz Argentine… Drugi viri navajajo, da je oblast je ugotavljala, da so se začeli preveč ukvarjati s stvarmi tega sveta, na nebesa pa pozabljati … Ah, ti spomeniki … Del naselja je asfaltiran, del makadamski, da ne bi pozabili, kako to izgleda … potem pa asfalt z dolgo praznino. Kratek postanek za zemljevid in vodo. Pogled na rastlinstvo in pogled na tablo, ki stoji na makadamu .. le kdo si je privoščil strelske vaje?! To, da je bila tabla na makadamu, žal ni bilo naključje. Kmalu sva bila na makadamu tudi midva. Se mi je zdelo sumljivo, da so taki spoji asfalta … Na makadamu sva bila skoraj sama … Otoplilo se je, kar naenkrat je bilo 25 stopinj, žeja je pritiskala in čudna zvočna spremljava je dajala vedeti, da tudi kovinski deli niso najbolj zadovoljni s podlago. Ma briga tebe motor, zaradi tebe bi lahko še kufer odpadel … travo in grme pa non stop slikaš! … Makadam ubija človeka, mislim, da tudi gume; a bolje, da sem tiho. Samo še to se manjka, da bi rekla, da tu ni nobene trave in nobenih grmov ... Po slačenju, vodi in hitrem servisu sva odskakala naprej v nič. Obljubljeni El Calafate bo čez 224 km. Makadam se je poslabšal, oblački pa so tako nizko, da bi se jih lahko dotaknil. Pojavijo se sledovi civilizacije in upanje, da nekje vendar mora biti spet asfalt. Tako to zgleda … Še rastlinice, pogled nazaj in pogled naprej ... V Tres Lagosu imajo policijo in cerkev. In potem spet nič, dokler se v daljavi niso prikazali hribi in jezero. Težko sem si izborila minuto. Nenavadne strukture, barve in voda … in samo še 90 km do mesta; človek ne ve več, kaj od tega ga bolj razveseljuje … Ta opozorilni znak za veter sicer ni za motoristično veselje, a danes ni hudega. Za jezero pa M. pravi, naj ne pretiravam, ker bo treba še okrog in bom vode še sita … Nič kaj poetične izjave, verjetno je rahlo utrujen. Vstop na mestno področje je bil klasičen - skozi policijsko kontrolo. Sicer sem poskušala ujeti leseno konstrukcijo, a … naprej, navzgor, nazaj ... Že na krožišču pred centrom je bilo pestro - okus po alpskem stilu, stari leseni vozovi, modernistične konstrukcije, novoletna jelka in okrašena drevesca, grmički sivke in februarsko poletje … mimogrede izgubiš orientacijo. Kje sploh si?! Nabralo se je 690 km, od tega približno 140 km makadama. Na makadamski cesti sva srečala točno 8 avtomobilov in 2 tovornjaka. Na hitro sva našla nek hotel in M. se je ekspresno uredil; lakota je včasih dober pospešek. Podobe so bile za nekatere preveč mamljive. Nisem ljubitelj, zato ne morem presojati, a opazila sem mikrovalovko v kuhinji (naj mi ne govorijo o avtohtoni kulinariki …), reklamni oddelek pa je bil premočan. In zakaj bi človeku ne privoščili, saj je na dopustu! To je to. Nadaljevanja ne bomo prikazovali. Pomembno je, da je človek zadovoljen. Ko sva odhajala, je bil reklamni oddelek še v polnem pogonu. Potepuški psi pa so se že začeli zbirati. 11. dan El Calafate - Perito Moreno - El Calafate - Rio Galegos Po zajtrku (z argentinskimi zajtrki ni, da bi se človek hvalil) je M. še malo študiral zemljevid, sama pa sem se odpravila do menjalnice, ki sva jo prejšnji večer odkrila. Seveda nisem bila dovolj pametna, da bi pogledala obratovalni čas. Bila sem prezgodnja. Zaprto. Čez pol ure sem šla še enkrat, saj ni bilo daleč. Tokrat je bilo odprto. Oborožena s potnim listom, dolarji in evri sem vstopila v posvečeni prostor, da mi je uslužbenka lahko povedala, da nimajo gotovine. (Zakaj je pa odprto?!) Potem se mi je posvetilo tisto, o čemer sta pisala dr. Speed in Menih in o čemer je pripovedoval Tomaž (ko je M. svetil v njegovi delavnici). Hvala fantje. In sem vprašala gospo, če mi, lepo prosim, pove, kje bi se dalo kaj dobiti. Gospa je videla, da nimam uniforme z davčne uprave, da sem nenevarna vrsta čudnega turista in me je lepo usmerila - naprej po ulici, tretja vrata noter, levo po stopnicah v prvo nadstropje, druga vrata desno. Gracias senora! In sem šla. Še dobro, da navodilo ni bilo daljše, kajti za orientacijo je zadolžen M., jaz sem za konverzacijo. Našla sem tista vrata in za njimi gospo, ki je sedela za pisalno mizo in klepetala z drugo gospo, ki je slonela na pisalni mizi … klasičen pisarniški prizor, le računalnik je manjkal. Vljudnostne fraze in ni problema - dolarje za argentinske pese. Dolarje sem dala na mizo. Odprla je omaro, vzela tri šope bankovcev, preračunala na velikem klasičnem kalkulatorju in pokazala. Pokimala sem, ona je odštela, vzela dolarje, dala pese. Gracias senora! Ampak tista omara! Tista omara je bila polna, popolnoma polna bankovcev. Jasno, da v menjalnici ni gotovine … Odpravila sva se v nacionalni park Los Glaciares, kjer je tudi ledenik Perito Moreno. El Calafate je mesto, najbližje temu ledeniku, in je zato dobro izhodišče za oglede. V centru prevladujejo lokali, trgovine s športno opremo in spominki. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1927, da bi pospešili naseljevanje juga države. Takrat se je zaradi gospodarske krize sem preselilo tudi nekaj prebivalcev Buenos Airesa. Leta 1946 je imelo mesto 100 prebivalcev in dobili so elektriko. Leta 2001 so odprli letališče in od takrat dalje je to eno najhitreje rastočih mest v Argentini. S 7.000 prebivalcev se je v par letih številka podvojila, danes pa naj bi jih bilo že 25.000. Glavna panoga je seveda turizem. Za Antarktiko in Grenlandijo je tu tretje največje ledeniško območje na svetu. Nacionalni park Los Glaciares je UNESCO leta 1981 razglasil za svetovno dediščino. Znotraj nacionalnega parka sta dve jezeri - Lago Argentino in Lago Viedma; na severnem delu parka pa tudi dve najbolj znani gori Fitz Roy (3405 m) in Cerro Torre (3102 m). Podatki o višini se v različni literaturi malce razlikujejo, tudi imena se navajajo različno. A o tem naj pišejo slovenski alpinisti, ki so tam plezali. Baje je predvsem Fitz Roy zelo zahteven zaradi granitne stene … Še 50 km pred ledenikom pokrajina deluje bolj puščavsko kot ledeniško, nekaj kilometrov zatem pa skoraj sredozemsko. In potem nenadoma, med vožnjo, kar z motorja, zagledaš ledenik! Perito Moreno! Njegova površina je 250 kvadratnih kilometrov, dolg je 30 km, je eden izmed 48 ledenikov, ki so del južnopatagonskega polja, ki si ga delita Čile in Argentina. Posebnost ledenikov v tem nacionalnem parku in tudi posebnost tega ledenika je, da so največ do 1500 m nadmorske višine in se spuščajo do 200 m, zato je možnost dostopa in ogleda bistveno drugačna kot drugje po svetu, kjer so ledeniki nad 2500 m nadmorske višine. Na prvem razgledišču še čelade ni snel … šla sva naprej, na glavno vstopno točko. S ceste se je na levi še vedno videl ledenik, pa tudi kosi odlomljenega ledu in turistične ladje. Z glavnega parkirišča ne smeš dalje s svojim vozilom. Od tu do razglednih ploščadi vozijo avtobusi. (Vožnja je všteta v vstopnino za nacionalni park; vstopnica stane približno 15 evrov na osebo.) Ha ha, spet v avtobusu. Tokrat manj godrnja, ker ima čelado v naročju. (Ni smešno, pa predstavljaj si ti, da ti čelado ukradejo, kje bi tu zdaj dobil čelado in kakšno, če bi jo sploh dobil!) Šla bi na ogled z ladjo, pa seveda ni časa. Kot čreda turistov sva capljala po razglednih ploščadih in sprehajalnih poteh. Zdaj je pa nemogoče narediti izbor fotografij, ker jih je enostavno preveč. Tako blizu se ti zazdi, da bi z enim samim korakom stopil na modri led. Na parkirišču sva spoznala simpatičnega in nekompliciranega motorista Maria iz Brazilije. Takoj sem ugotovila nekaj neverjetnih podobnosti med tema dvema modeloma: obožujeta klasične zemljevide, potrebujeta očala (zaradi zemljevidov, seveda), vesta, kje je makadam, kod se vozita in celo vesta, kam gresta. To, kakšne barve las imata, bi bilo seveda neprimerno primerjati. Srečno Mario! Zdaj pa nazaj po isti cesti do mesta (druge ni) in potem proti Rio Gallegosu. In morda še zadnji košček ledu in pogled nazaj na ledenik in na ledeniško dolino. Zazdi se mi, kot da bi barve že hotele naznanjati jesen. Ob vstopu v park se je tako mudilo, da nisem utegnila vsega … naj bo pa pozdrav ob izhodu; samo vozni pas je vprašanje pogleda. Zaradi pričakovanja ogleda ledenika človek marsikaj spregleda. Šele ob vračanju po isti poti vidiš še marsikaj drugega, kar bi bilo ravno tako - ali pa mogoče še bolj - vredno postanka in ogleda. Postanka si seveda nisem upala niti omeniti. (Na tak način ne bova nikamor prišla!) Vse fotografije so nastale med vožnjo in ta ni bila počasna. Ob vrnitvi v mesto so konji še vedno čakali na turiste. Jahanje, kolesarjenje, vodeni izleti, pohodništvo, alpinizem, odkrivanje patagonske kulinarike … vse čaka. Turistične kapacitete niti približno niso polno zasedene. Še pogled na pestrost stavb pred centrom … Šla sem v trgovino (danes ne bo časa za kosilo …) in šla sva na črpalko - ta je za obstoj motoristov ena najpomembnejših stavb. Odletela sva nazaj iz mesta, ob jezeru, nato v hrib in na razgledni točki še sama nisem mogla verjeti, da se je M. ustavil. Argentinski zajtrki so za motoriste očitno preskromni. Malica. Pogled v dolino in rastlinice … Tu se je ustavil tudi Brazilec (Ducati), ki gre pogledat ledenik. Pravi, da so Ducatiji najboljši motorji - prvi med prvimi - in pozdravlja našega motorista Tonija - Lorenzota, ki ve, kaj je zares dober motor. M. si je moral potem namazati nos, pa ne zaradi omembe Ducatija, pač pa zaradi sonca; še dobro, da ima motor večnamenska ogledala. Potem je izrazil sum, da spet slikam samo travo … in sva šla. Prvič sem zagledala tudi nanduje. Ti so podobni nojem, le da so manjši in lažji. Tehtajo lahko do približno 20 kilogramov, tečejo pa do 60 km na uro. Približno 80 km pred Rio Galegosom je bilo še skromno naselje, potem pa samo še nekaj živali. Ujela sem ujedo, čepečo na količku. Res se jo slabo vidi, a je! V mesto nikoli ne prideš neopažen. Vse je zabeleženo, tudi če ti fizično ne preverjajo dokumentov. In ker so pri predstavitvah vedno na vrsti urejeni centri in naravne znamenitosti, naj bo prostor še za malo realnejši pogled. Dobila sva hotel z obvezno garažo. Sledil je hiter izhod, saj se je že mračilo. Edina restavracija, ki sva jo odkrila v krogu treh kilometrov, je bila brez gostov, zato se tudi midva nisva ustavila. Poiskala sva trgovino, na vhodu je bil sicer oborožen policaj (kontrola), kar ni vzbujalo prijetnega občutka, a lakota je hotela mimo njega. Na hitro sva kupila nekaj osnovnih stvari in še bolj na hitro po opustelih ulicah šla nazaj v hotel. Medtem, ko je M. po domači večerji študiral zemljevid, sem razstavila argentinske bankovce. Zanimivo, na vrednejših bankovcih so živali in rastline. Vrnila se mi je slika omare, polne denarja. Mamon! Lažni bog denarja oziroma hudič, ki v ljudeh zbuja željo po bogastvu … Pospravila sem. Potem sem razkužila. Viski vedno prav pride. M. je pa kokakolo. Malo me skrbi, kokakola ni zdrava. 12. dan Rio Galegos - Ushuaia (Argentina, Čile, Argentina) Iz sobe je bil pogled na vrt z žarom. Vse je delovalo bolj zapuščeno. Štartala sva v siv dan. Iz Rio Gallegosa do Ushuaie je približno 600 km, a vmes moraš prestopiti mejo in se peljati po Čilu, tam greš del s trajektom, potem spet po kopnem, nato pa čez mejo nazaj v Argentino. To seveda pomeni prekladanje papirjev in izgubo časa. Če pa želiš od tu z motorjem na konec sveta, to spada zraven. Smer za Tierra del Fuego oz. Ognjeno zemljo in Fin del Mundo oz. Konec sveta je prava. Samo naravnost … Ognjena zemlja je razdeljena med Čilom in Argentino, velik del pokrajine pa so fjordi. Leta 1520 je Ferdinand Magellan kot prvi Evropejec odkril Ognjeno zemljo in preplul preliv, ki se po njem imenuje Magellanov. Nekaj let kasneje je bil tam z odpravo tudi Charles Darwin. Konec 19. stoletja je zlata mrzlica privabila veliko evropejskih priseljencev, med njimi tudi Hrvate iz Dalmacije. To področje velja za eno najjužnejših stalno poseljenih območij na svetu. Ushuaia pa velja za najjužnejše mesto na svetu. (To je seveda predvsem turistična reklama.) Siv dan, sivo nebo, mrzlo … kako bo šele na Koncu sveta?! Oblačenje podloge je prvi preventivni ukrep. Za prehod meje sva potrebovala 40 minut. Imela sva smolo, ker je bil pred nama avtobus poln potnikov in je bila vrsta za kontrolo potnih listov dolga. Potem je bila vrsta za trajekt, a z motorjem ni bilo problema. Edino za dež ni bilo treba čakati, hitro smo vsi prišli na vrsto. Črpalka je bila, a M. je godrnjal, da je tokrat slab bencin. (Na to se pa ne spoznam.) Tako je bil videti argentinski makadam. V obcestni rešilni hiški sva se dodatno večplastno oblekla, nekaj malega pojedla in popila ter šla dalje. Postajalo je vedno bolj mrzlo, mokro in sivo. A čez nekaj časa so se skozi meglo in pršenje začela kazati drevesa in ovce. Približno 100 km pred Ushuaio je bilo že manj kot 10 stopinj. Potem se je prikazal kos jasnine. Sledil je prizor, kjer bi lahko napisali konec sveta … svetloba se je igrala z vodo in zelenjem. Potem so bila tu drevesa kot po apokalipsi … in končno spet sledovi civilizacije. Skupina motoristov je bila na razgledni točki, M. pa je, namesto, da bi se ustavil, pospešil. Njegova taktika je prej ali potem, samo ne v gnečo. On si bo izbral svoj mirador (razgledno točko), saj zato pa ne gre s skupino in spremstvom okrog, da se lahko ustavi, kjer on hoče, ne pa tam, kjer je cela čreda turistov … pa komaj sem dočakal par ovinkov … Približno 30 km pred Ushuaio je tudi smučišče, M. ne vidi, da je sedežnica nad cesto. Tu bi se gotovo ustavil ... In končno - Ushuaia. In obvezna policijska kontrola. Do centra in pristanišča je še 6 km. Tega dela mesta ni v nobenem turističnem prospektu. V prospektih manjka tudi obvestilo o zapori cest. Na cesti pa manjkajo tudi znaki za obvoz. M. si je našel svojega (včasih je dobro, če poznaš vsaj strani neba …). Večina turistov, ki pride sem z letali, verjetno nikoli ne vidi tega predela mesta. In potem nenadoma konec asfalta, pred nacionalnim parkom se je treba adaptirati na eko pogoje. Spušča se mrak. Spet sva pozna; prenočišče bova morala iskati po temi. Komaj sva še ujela vstop v park. Uslužbenka pravi, naj prideva raje jutri, ker vstopnica velja ves dan. Zahvalim se ji za informacije, a midva žal nimava časa, bova pač plačala in samo pogledala ta konec … V Argentini je več kot 30 nacionalnih parkov … Tu se konča cesta št. 3. Tu si motorist, ki je pogosto sitnaril, da se na tak način (premalo kilometrov na dan, ustavljanje, fotografiranje, prehranjevanje, pitje …) nikamor ne pride, oddahne. Pride na konec sveta. Sem sta prišla tudi nemška motorista, ki že tri leta potujeta po svetu. Da bo treba še malo peš, če bosta hotela priti na konec, jima je pa M. povedal. Od tu dalje tudi motorist lahko gre samo peš. Tokrat mu celo hoja ni odveč. Od tu dalje je tudi peš prepovedano. In tudi če bi kršil prepoved, daleč ne bi prišel. Tako je videti motorist na koncu sveta. (Joj, škornje ima umazane!) Tudi moji niso nič boljši. Verjetno je že pozabil, kdaj in zakaj mi je obljubil, da me bo peljal na konec sveta … zdaj sva tu ... N A K O N C U S V E T A A ti veš, kaj narediš, ko prideš na konec sveta?! Obrneš se in greš nazaj. (konec 2. dela)

Če piše da zveži z mostičkoma L1 in L2 (kot tudi N1 in N2) potem zveži. S preizkuševalcem faze (fazenprifer) pa res preveri, da boš "fazo" priključil na L1 in "nulo" na N1. Ozemljitev sprobaš pa tako, da takrat, ko imaš fazenprifer na fazi (držiš ga tako, da v njem rahlo gori vgrajena tlivka, lučka) s prstom druge roke rahlo potapkaš po tretjem vodu, se pravi ozemljitvenem vodu (!!!! NE TAPKAJ po "nuli" oz. N1 !!!). Ko tako potapkaš mora v tem ritmu tudi tlivka v fazenpriferju močneje zagoreti.

Na današnji dan leta 1999 je spregledala Esmeralda...#sampuvem

sej tista po asfaltu nau hitrejša od 90km/h ma jebeš GG, jest bom kr pr tebi zaglavil.

Ravna Zemlja je še najmanjši problem. Zdaj pa hitri vsi na kolesa..... #pakajsijanor

še zdaj te rit boli

1. zato pa tudi o tem pišem, da je tanka meja, ker tudi nekaj o tem vem .... mene ni nikjer , te pa hitro potunkajo, čeprav nisi nič kriv, to tudi vem 2. hahaha je tanka črta vedno so določeni pogoji za sklenitev posla hahaha

torej... potemtakem ni vsako sponzorstvo kaznivo, kajne

Tud sodišča delajo. Tamau pa dva njegova prjatla (vsi mladoletni) dobili poziv na sodišče zarad korone. So jih popisal polcaji, ko si je tamau zlomu nogo v gozdu. Jst sem mislu, da mamo sodne zaostanke, so pa ekspeditivni u 3 PM. ??

Poklici v MotoMirci Sl.Konjice, jaz sem ga dal tam v račun.

Ja, ampak še vedno lahko greš na Hrvaško le, če imaš nepremičnino (tudi zasidrano) ali službeno.

to so stari motosvetovci, ki tudi niso trajekta vajeni

Minus najbrž pomeni, da se pelje stran (za razliko od tega, da se pelje proti radarju). Ampak tudi meni ne deluje, kot da bi se ta peljal 250.

Premal berete strokovno čtivo Alan Ford. Grunf: "Živ si dok nisi mrtav."

Danes prva dva primerka v Avtovalu. Začelo se je dogajat.

Preberi še 1x, vidim, da ne razumeš. Nisi me primerjal, ampak si me določil, da sem med tem, ko si ti delal (revež, ti si edini v tem času delal), jaz doma bil v strahu, samoizoliran .... Zato sem ti omenil, da si potem takem vedeževalec. Zanima me, ali to vidiš v stekleni kugli ali v kavni usedlini, ker potem takem imaš ali kuglo hin, ali pa staro kavo! Basta!

a nisi par strani nazaj pisal, da si na čakanju?

Probaj Motospirit Hajdina...

ubistvu še vedno temelji na izjavi enega človeka. Pa ne zagovarjam tega Velota... Kot bi jaz rekel, Dami34 je ukradel pol kombija robe. In bi se te začelo na veliko in široko obtoževati. Če je to res zahteval, denarna kazen in zapor. pika. Do takrat pa počakajte z obtožbami ps. Kdo so beli golobi?

Tako, kot jo ima Joker na sliki sem imel v mislih... Sam imam 5 ltrsko: https://www.carpimoto.com/en-AR/45863_MT505-Givi-Tanklock-MT505-Fuel-Tank-Bag.htm Sem ji ostranil trdo dno, da se bolj posede na tank in montiral dve upognjeni palici spodaj, da jo ukrivi po tanku...malo manjši volumen, pa je vseeno dovolj prostora.

da, tudi v givijevo. Jo mam, 2 telefona, 3je polnilci, kup ključev 5 škatel čikov, očala, pa še ostane plac

Sem skocil na primorsko stran na hitro po sihtu. Za na hitro je ...