Dvorana slavnih

Fantje in možje....dobronameren nasvet za vas Da ne bo kdo pol vekal.....

Ta vikend je bla lakota velika. Posoda je fi 50.

Japonec z ženo pristane na Brniku in naroči taksi za Ljubljano. Peljejo se po avtocesti in prehiti jih toyota. Japonec: "Toyota is very fast, made in Japan." Potem jih prehiti mitsubishi. Japonec: "Mitsubishi is very fast, made in Japan." Prehiti jih honda. Japonec: "Honda is very fast, made in Japan." Taksist ju pripelje pred hotel Slon in taksimeter kaže 223 EUR. Japonec se razburja: "It is very expensive." Taksist pa mu reče: "Taksimeter is very fast, made in Japan."

učeri ...

Akcijska, kje je muca?

jaz sem imela potrdilo o rezervaciji sprintano, na zadnjo stran sem napisala moje podatke, telefon, kje bom in od kdaj do kdaj bom tam. Posledično je postopek pri meni trajal 1,5 minute, s tem, da se je vmes policistka sprehodila ven pogledat registrsko številko. Pri avtih pa traja 3-5 min na avto. Odvisno, koliko ljudi je notri in koliko turisti policijo sprašujejo (ne nujno obratno). Skratka, prej ko daš podatke, prej si skozi

Stejkič ?

? / /

Na motorju sem razvajen ko baba in vedno vozim seboj še 100 nepotrebnih stvari....pomeni, da sem se navadil tovoriti na motorju zadnji kovček zajetne litraže. In to sem pogrešal zdaj na XR-u! Mala torbica na prtljažniku, ki sem jo tovoril sedaj, zgleda sicer cool, ampak v njo res ne spravim več kot svojo osebno torbico in paket kondomov Časi pa so taki, da je potrebno šparat. In nov kovček pomeni dodaten strošek! In sem študiral, kako bi se dalo natakniti 50 litrski kovček, ki ga imam na RT-ju, tudi na XR-a....hmmm Torej doma se mi je potikal en rabljen prtljažnik od RT-ja, ki ga je bilo potrebno nekako namontirati na prtljažnik od XR-a. V času korone je tudi v službi bilo malo več kapacitet na voljo in smo malo glave staknili skupaj in zrisali vmesno ploščo. Vse skupaj smo nato privijačili skupaj s kakimi 50% viška vijakov, za vsak slučaj.....ziher je ziher Tak je original prtljažnik od XR za mali kovček... Tako pa izgleda naša vmesna plošča iz letalskega aluminija, privijačena na originalni prtljažnik od XR-a. Na distančnikih bo potem privijačen stari RT-jev prtljažnik. Sama vmesna plošča gre ob priliki še na eloksacijo v črno barvo! Na koncu še privijačen stari prtljažnik, ki omogoča vpetje mojega obstoječega kovča iz RT-ja. In na koncu kovček...ajde ne izgleda glih, ampak je pa đabe, to pa tudi neki šteje, ne?

Zaradi službenega dežurstva samo okoliški hribčki.... Rakitna. Sv. Ana. Nekje proti Krimu. Ko pridem nazaj v Žabarijo zamenjam prevozno sredstvo. In spet je ponedeljek...lp Kmet2

@MdAzzsi bil kdaj na jadranki? Zavrti si film (svoj) v glavi, zraven pa še kako tablo za omejitev. Pa pošteno povej, greš 40 čez ovinke? al 80 kot šlepar? Polna črta, prazna cesta, blesava tabla, ja vse je narobe, če hočeš koga učit, da ne vozi po pravilih in Vito pač ni šel po pravilih, je pa dovolj vidno in prostorno, da ne delam nobene drame ob njegovem videoposnetku. Voste po pravilih, obirajte pa druge, če res sami ne naredite niti enega prekrška. In tule ne poznam niti enega, vključno s palicajem, ki prekrška ne dela (in prav vse sem videl na lastne oke). Razn bogov, ampak njim je odpuščeno. Neumno in nevarno početje "rožicobiralcev", traktorjev, srnic se pa vedno dogaja, četudi si striktno toliko hitr kot piše na tabli in moraš biti previden, vedno. Velikorat vozimo hudo pod omejitvijo, ker so table pozabili namestit in je na skoraj šodrasti in razdrapani cesti 90 omejitev, ko 90 niti vozit ne moreš, pa še kak gozdar pripizdi čez ovinek poln hlodov. Takrat vozimo pol manj kot je omejitev, zakaj nas nihče ne pohvali? In ja, vedno prehitim čez polno (no vseeno mi je kakšna je) če je dovolj vidno, prostorno in varno. Polna črta ni zid.

Mi mamo pa male račke VID_20200523_113412.mp4

če jim paše je skuterist, če pa hočejo večjo branost pa kliknejo motorist

Dami, se popolnoma strinjam s tabo in ne, nisem rekel, da tega ne delam. Na odprtem delu me ne moti prav zelo če cestarji niso šparali z barvo, mogoče le mimo hiš malo bolj šparam. Poanta je bila predvsem v javnem deljenju takega početja. Ampak - ko što voli, nek izvoli...

Vito, kakorkoli - dobr si, da greš takle posnetek objavit... 100+ v 50 in 100 metrov kasneje 120+ v 90 prehitevanje čez polno črto - to so samo hujši prekrški. Kaj bi se zgodilo, da bi izza hiš ob cesti kaj prišlo na cesto, ko si mimo pičil 80+ ali, če bi se Megane, ki ga res nisi mogel videt vključil na glavno cesto - verjetno bi o tebi brali v tej temi... Ne solim pameti, samo povem.

Če je pa to "objestna" vožnja potem pa ne vem... bi moral gledat kakšnega druzga tisti dan kako je letelo. In ja BMW je tih mene se ne sliši, ko gre mimo policajev Drugače pa mislim, da ostali niste nobeni "anglečki" ok razen Snečer... on je res. Pri svoji vožnji nikoli ne grem čez mejo samega sebe. To je objestna vožnja...:)

Pujs jedan.....

Končno mi je uspelo prit do Bloškega jezera, spomnim se ga še od kar je bil navadna neurejena mlakuža. Lepo zrihtano, imajo dobro joto s klobaso, kar nekaj motoristov. Fura Grosuplje - Sodražica - Bloško jezero - Cerknica - Planina - Grosuplje. Lepa fura, lahko bi bila daljša ampak je šla danes po dveh letih celo moja draga z mano tako, da je bilo treba lepo na izi pa ne daleč, da ritka ne trpi . Samo zdaj pa je spet kar nekaj navdušena .

Malo pri naših južnih sosedih. ?

Moja se je danes cmerila na izletu rekoč: in to mi jemo, no ja še jaz sem mel malce solzic na učkih

Dobro jutro !

brez elektronskih pomagal je tudi skuter zalogaj

Cist normalno peljes, ce mene vprasas. Vrjetn je tist znak za 50, lih pred prvim dolgim ovinkom, kjer itak ni nic, razen ceste... Tule pa moralke. ?

Zaradi takšnega razmišljanja in vožnje = povzročanje hrupa z ožemanjem se slabo piše objestnežem pri naših sosedih na golici je npr. samo za motorna kolesa omejitev 70, drugi lahko 100 itd. tudi na plačljivih cestah po Avstriji so takšne omejitve... v Nemčiji zaradi objestnežev razmišljajo o prepovedo vožnje z motorji za praznike in ob nedeljah...itd. Ni tvoja vožnja toliko "sporna", ampak mene skrbi tvoje razmišljanje ... češ, saj ni to nič. Zavestno tvegaš in kršiš predpise pa ti je vse ok, ker je argument, da jih 99% vozi tako. Kdor rad pritiska, nima kaj iskati na civilnih cestah, žal... Zase lahko rečem, da peljem precej po omejitvah, v naselju sploh, izven imam potovalno malo pod 90, na ac pa okoli 120. p.s. volvo že omejen na 180km itd., divjanje bo potrebno spraviti iz cest

kupiš manj zmogljiv motor, brez pomagal... pa v Sočo greš pogledat dejstvo je, da večina motoristov vozi znatno prehitro tvoja vožnja na posnetku ni primer varne vožnje

Potem me pa res zanima kako ti voziš pa, da ne zaspiš zraven. Gas bom seveda dodal, če ne nikamor ne prideš, bremzo pa zato da ne zletis ven... Prostora je dovolj mogoče na posnetku zgleda tako. Če je to nevarna vožnja potem pa najbolje, da spakiramo in nehamo vozit. Pri taki vožnji še moja zaspi zadaj ☺️ Ko se vozim opazim, da skoraj vsak motorist glavo rine čez črto. Sam probam to zmanjšat sam po drugi strani imaš pa ob cesti en kup peska ☺️ Zadnjič se peljem iz Rakitne in je en tako prletu v ovink, da sm mislu da bo še mene uzel.

Ja, pa ne okol govorit, bo moral JJ spet lagat, da ni bil poleg...

Ena moja kolegica iz Kanomlje, fotografirana včeraj ...

Konju jedan .....

Danes jih je padlo ene 240. Šlo je pa takole... Sem jo mahnu proti Šentjur - Celje - Žalec - Vransko - Čez Tuhinsko dolino - Kamnik - Ljubljana - Malo sem kolovratil po prestolnici - Domžale - Moravče - Izlake - Trojane - Celje - Kavica in tortica pri Toniju - Pa domov Pred Šentjurjem sem srečal skupino cca. 20 motoristov s starodobniki. Na glavni cesti med Črnučami in Trzinom pa še traktoriste s starodobniki. ? Bilo je zabavno.

Fuži s tartufi na Belvedurju... njami, samo škoda, da sem radensko zraven pil. Ampak za lepih 320km se splača bit na kisli vodi... Sicer pa, Portorož je vstal od mrtvih, motoristov miljavžnt, ride v koloni. Lepi razgledi, poceni bencin in HVALA moji dragi za dopust...

Dones 181 km Bil v centru.

Tik preden je avtobus odpeljal, je moški uspel skočiti nanj, čisto premočen in izčrpan. Sprevodnik mu pravi: Mladenič, niste ravno v dobri formi, poglejte kako ste izčrpani. Moški pa: Res, ampak avtobus sem zamudil že na prejšnji postaji.

Lej tega cepca. Neki časa je bil mir. Pa zgleda pogreša sestre v bolnici Sej ne vem, a čmo odpret kak račun, da naberemo dnar in mu kupmo kolo? Alpa še rajši šah? Tam ma minimalne možnosti, da se poškoduje? Je pa res, da tale skuterčič je sfriziran, gre ko sneta skira...

se mi zdi, da mešajo velikokrat pojme, razn če se podrazumeva A kategorija. Ampak tale vam je mal pozvonil: halo, je tam picerija, moped mi je crknu , hik

Ja jest dam zmeram v adobeju na ful ima opcijo prov za yt in je slika potem veliko lepša.

No tukaj sva pa zaključila. Hvala za tvoje varne nasvete. Pa lahko noč. ☺️

s tako vožnjo porabiš liter kave na 100km... tvegana vožnja, prehitro, ozka cesta, gas, bremza, seganje čez polovico itd. ker je prevelika brzina za razmere ps. sicer brez posebnosti... verjamem, da si videl projektile, jaz občasno tudi kak utrinek vidim

Čisto OK.

Za mano je več kot 1,5 mio Km. Včasih sem bil najhitrejši, zdaj pa malo manj. Se mi ne da več. Ko kdo dela neumnosti ne trobim in se sploh ne znerviram. Te neumnosti običajno predvidi in je vse ok. Jebi ga, EMŠO.

Včeraj na Kalu ... črna čokolada z nekaj in smotano

Še malo pa bodo prosili. če pridemo

Vtisnu kravasakije pozabu povedat, moja je božala teličke in jokala zraven hlipajoč: in to mi jemo Mati Gorjanka pa ne bew ne mew

Živim ob gozdu, imam 4 pse ( ta zadnja prišla nenapovedano, lani decembra, iz Bosne). Nagrajujem z briketi ali hrenovkami, ko malo povadimo, na vrtu ali na sprehodu. Z njimi delam malo poslušnost, malo kakšne trikce. Z vsakim samo nekaj minut na dan. Iz roke ne hranim, še vedno smo na skledicah. Najstarejši avstralec (13,5) je bil pred letom dni operiran zaradi paralize grla, pol leta sem ga hranila iz roke, sedaj držim skledo v roki, dvignjeno (tako je treba pri tej bolezni, da se prepreči vsrk hrane v sapnik). Še vedno delamo poslušnost, trikce, iskanje predmetov, vaje za mobilnost zadnjih nog,...vse, kar kar ga ne preveč fizično obremenjuje. Drugi avstralec (11,5), pred 1 mesecem ugotovili jetra polna tumorjev, ki krvavijo, zaenkrat še vedno z nami, sicer malo bolj počasen, pa tudi jaz ga bremzam in čuvam, ampak glede na bolezen se odlično počuti. Pes, rojen za delat, vse, karkoli, odličen čuvaj, trenutno samo kratki sprehodi. Lili Bosankica (8), doživljensko na fleksiju, kljub vsemu svojemu več kot 30 letnemu kinološkemu znanju, nisem uspela preprečiti pobeg na sled v gozdu. Sama je izbrala, tako pač bo. Poleg tega je pes, ki se iz njega ne more izvleči NIČ. Nezahtevna, prijazna, pes, ki ga ni, dobesedno. Ampak razen sedi, prostor, tačko in touch, je totalna tema. Lahko bi bila odličen terapevtski pes, samo ne je vprašat, da kaj naredi. Masha Bosankica 2 (1), pripeljana iz Bosne decembra, na enem štriku, o povodcu totalna tema, nič, prav nič. V nekaj dneh povodec, poleg, sedi, prostor, začela s trikci, rojena za učenje. Neverjetna psička, dela vse, ma prav vse, kar si zamislim. Aktiven kuža, polna energije, zelo učljiva, poleg tega izreden čuvaj. Z njo je res veselje delat. Nekoč, pred 30 leti se je res delo nagrajevalo z obilo pohvale (tudi jaz sem tako delala), potem pa se je počasi začelo delat s priboljški, do sedaj, ko se pse tudi hrani iz roke. Čas gre naprej, stvari se spreminjajo..........

Evotech. Lično, kvalitetno. ?

4. dan Valparaiso - San Antonio - Linares Jutro na balkonu – Danes bom dobil motor! Enzo je bil točen, njegov asistent je bil točen, midva sva bila točna. Tako smo lahko vsi štirje čakali tri netočne. Enzo se je jezil, da se bo zavleklo na carini, da bo lahko prej kosilo, da je vprašanje, kaj bo popoldan, če sploh bo … potem sta se dva počasi privlekla, zmetala stvari skupaj … eden je vžgal motor, drugi je šel z nami. V avtu nas je bilo pet, med potjo smo nekje poiskali še enega, da nas je bilo šest. Še dobro, da sem majhna in v napeti situaciji sem bila kot tiste maskote, ki so jih imeli včasih na zadnji polici v avtu – samo z glavo so kimale. (Če bi me dali v prtljažnik, bi bila še danes tam – ko bi Miro končno dobil motor, ne bi opazil, da manjkam.) Zamujali smo samo uro in pol, z divjo vožnjo do San Antonia pa smo pridobili celih pet minut. Enzo je moral najprej do notarja, godrnjal je, da je treba v Čilu z vsakim papirjem v notarsko pisarno … v tem času smo trije čakajoč na pločniku pili instant kavo in jedli vroče empanadase. Potem smo šli na carinski terminal, po pisarnah in nato še približno deset kilometrov v divjem ritmu do carinskega skladišča. V pričakovanju odrešilnega trenutka je prišlo do razelektritve. Poglejte, kako deluje motorist, ki po dveh poletih z letalom, dveh dneh vožnje z avtobusi in dveh dneh pešačenja izve, da bo zdaj zdaj dobil svoj motor. Po protokolu, dokumentih, podpisih, jopičih in čeladah smo vstopili v posvečeni prostor, kjer so bili motorji. Motoristično sevanje izjemno pozitivno vpliva na ljudi. Sodelujejo, prepeljujejo, šraufajo, pozirajo … večina pripravlja motorje za nazaj, le eden za naprej. Malo so si privoščili – star motorist, pa še star tovor s sabo, čist motor, zlate feltne; kako bo vse to zgledalo čez mesec dni?! Ha ha. Čakaj malo, je rekel Miro, saj bodo kmalu nazaj. In so res prišli. Vprašat, če bi slučajno imel ključ št. 14, če bi ga lahko posodil. Pa je mladcem posodil ključ, ki ga seveda ni imel slučajno, pač pa načrtno, ker je star izkušen motorist! Na drugi strani carinskega skladišča so izvajali pregled banan. Kakšna ironija! Vse opice smo bile na napačni strani. Niti fotografirati si nismo upale, da si ne bi po neumnosti ali zaradi predrznosti slučajno še za kakšen dan podaljšale trpljenja brez motorja. Motor čaka, Gepi čaka, vsi čakamo. Takrat pa - katastrofa! Na zlati feltni je oljni madež! Kako je to mogoče?! Ironija usode, doma imam nov komplet Brembo zavornih čeljusti, v Južni Ameriki pa mi iz severnoameriških teče olje! Zavorna tekočina na minimumu … (godrnjanje, godrnjanje) … Ne upam si vprašati niti kaj in kje bo dolil niti ali bodo zavore sploh prijele?! Temperatura se nevarno dviga (molčim). Poiščem robčke za intimno nego, en paket bo ja dovolj za to zlato feltno?! Čisti (godrnjanje). Molčim (smrtna tišina). Dobili smo dokumente (kosila je očitno konec). Skrajni čas, ura je 15 in 30 minut. Sklepna faza – Samo še hrbet si stegnem, pa grem! Skozi zadnjo kontrolo v sončen februarski dan čilskega poletja. Potem se je pa mudilo … Sicer se je ustavil na prvi bencinski črpalki in ob tem izgubil dragoceni čas še za liter vode. To pa je bilo tudi vse. Kasneje se je jezil, da ni nobene normalne fotografije, a aparata sta ostala v kovčku, s telefonom pa se med (njegovo) vožnjo res ne da delati čudežev. (Če bi se jaz ustavil vsakič, ko ti to rečeš, bi bil še zdaj v Benetkah!) Videla sem tihomorsko/pacifiško obalo, sprehajalce in kopalce; normalni ljudje so pili osvežilne pijače in jedli empanadase … Ob cesti so rasle palme, v pristanišču so bile ladje, gradili so … In kolesarska steza je bila modra, v katerem mestu je to bilo, pa nisem uspela ugotoviti. Mimo so bežali griči vinske trte, nasadi oljk in sadnega drevja. Največji fotografski dosežek dneva je bil, da sem uspela ujeti motor na edinem postanku, (kufra se ne odpira, ker je to zguba časa) ko si je motorist pretegoval hrbet, ogledoval gume in pil vodo (istočasno) in da se on ne vidi, ker mu itak kvarim imidž. Tudi v nadaljevanju ni pokazal posluha ne za naravno in ne za kulturno dediščino. Najlepše palme in cvetoči poletni grmi so tako ostali v megli. Z zahajajočim soncem sva prišla do Linaresa, prvega hotela, garaže in sobe. Iz torbe je pri prvem odpiranju padel še skriti potnik, rdeča želva; le kdo nama jo je podtaknil?! Malce zdelana je bila od plovbe z ladjo, čakanja v carinskem skladišču in motoristovega treninga prvi dan vožnje. Motorist pa seveda kot nov. 5. dan Linares - Puerto Mont Dež škrablja … Pa saj ne more padati že drugi dan vožnje! Lahko. Pogled skozi hotelsko okno je kisel. Po asfaltu so luže. Saj bo nehalo … Med zajtrkom v pričakovanju čudeža večkrat pogledam skozi okno. Čudeža ni. Pospravljava počasi - mogoče bo nehalo padati, pa nič ne pomaga. V okrasnih koritih rastejo ogromne praproti. Vlage jim ne manjka. Sistematik razporedi stvari po kovčkih, oblečeva dežne kombinezone in se odpeljeva. Seveda je človek vajen tudi dežja, a da že štartaš v dežju, to res ni najbolj vzpodbudno. Pa še avtocesta in špricanje na vse strani. Po včerajšnjem dnevu lokalnih cest in nezadovoljnem motoristu, ki je planiral, da bo štartal dopoldan, naredil vsaj 700 km … pa so ga že zjutraj vrgli iz tira, motor je dobil šele popoldan, od načrtovanih kilometrov je bila do noči prevožena slaba polovica … danes sledi preboj, treba je narediti vsaj 700 km, kar je manj, ni nič … Po prvi cestnini še prva črpalka in veselo slačenje. Ni lepšega, kot v soncu slačiti dežni kombinezon. Sledijo naslednje cestnine, sumljivo domača pokrajina in treba je preveriti zemljevid. Klasični zemljevid. Smer je prava, le s cestninskimi postajami pretiravajo. Cestnina za motor je več kot trikrat cenejša kot za avto, kar je seveda dobro. A stalno ustavljanje in še omejitve in nadzorne kamere in delo na cesti … Miro godrnja, da na tak način ne bova nikamor prišla. Ja, na kakšen pa?! Pozno popoldan, še vedno brez pavze, ga previdno vprašam, če ni nič lačen … Normalno, da sem lačen, zato me ne sprašuj, če sem lačen, ker me spomniš na hrano in potem sem pa res lačen! Na naslednjem izvozu se je le uspel odločiti za postanek. Vmes je seveda godrnjal, da sploh nisva še nikamor prišla, in da se na tak način nikamor ne pride. Mogoče mu pa tudi kokakola škodi?! Odločila sem se za zdravo varianto – kristal. Po hitrem šoferskem kosilu je bilo spet vse v znanem ritmu. V tukajšnjih krajih prevladujejo taki tipi avtomobilov. Pokrajina je v tem delu Čila podobna naši. Tudi krave imajo štiri noge, rep in rogove. Del poti sva spet prevozila v dežnih kombinezonih, kaj hujšega pa ni bilo. Celo mavrica se je zarisala pred nama. Sonce je bilo že nizko, ko sva prišla do Puerto Monta. Puerto Mont in njegova okolica sta znana po največjih ribogojnicah lososa na svetu. V mestu živi tudi veliko potomcev hrvaških priseljencev. Zapeljala sva se do pristanišča, potem pa v mraku iskala hotel, ki bi moral biti, a ga ni bilo (neka booking varianta). Pristala sva v Hotelu Croatia (ironija usode, da greš v Čilu v hotel s takim imenom!). Iz apartmaja, ki sva ga dobila, bi v Dalmaciji naredili najmanj tri, cena za enega pa bi bila vsaj trikrat višja kot je v Čilu. Uspela sem prešteti še račune za cestnine. Bilo jih je točno 13! In razstavila sem pet bankovcev – to so čilski pesosi. Miro je gledal zemljevid in iskal trajektne povezave za naslednji dan. Ugotovil je, da je nakup prek spleta drag, karte pa so do naslednjega torka razprodane! Potem je vklopil še domačo logistiko, ki je prišla do istih ugotovitev. Sklep je jasen, treba je iti naprej, nikoli nazaj, saj nisva s kamionom, da se ne bi stlačila na nek trajekt … Bova šla pa bolj zgodaj. Skuhala sem čaj, pred in po se je prilegel viski, za kaj več pa ni bilo ne časa ne volje. 6. dan Puerto Mont – Hornopiren Vstala sva pred šesto, ker bova lovila prvi trajekt in nadaljnje povezave … Zjutraj je bilo osem stopinj nad ničlo. Daljinca za dvoriščna vrata in ključe sva pustila na dogovorjenem mestu. Receptorka je rekla, da je pred deseto ne bo. Pred deseto uro seveda ni nikjer nikogar, vse je zaprto. Prebujajoče se jutro je bilo čudovito, človek pozabi na mraz in na prezgodnjo uro. Nase sva navlekla nekaj več obleke in zimske rokavice. Čakala sva tudi na črpalki, M. je godrnjal, da je urnik, ma tu se ne držijo urnika, če bova zamudila trajekt … počasi se je danilo. Od nekod je prišel zaspani črpalkar in prvi problem je bil rešen. Cesta je bila skoraj prazna, igra je bila hitra. (Še dobro, da ni bilo radarjev!) Na levi se je prikazal sveže zasneženi vrh. (A zdaj ti veš, zakaj so zimske rokavice?!) Naslednji prizor je pa zaradi črpalkarja, ki sva ga zjutraj čakala. Par minut je par minut ... Galebi in midva smo ostali na tej strani. Pogled na motor ga je spravil v boljšo voljo. (Možno bi bilo, da je videl tudi kakšno latino žensko, začela se je namreč delati vrsta.) Prišel je trajekt … Po vožnji s trajektom pa zapora in delo na cesti. A vsaka slaba stvar je za nekaj dobra. Spoznala sva čilskega motorista z Africo Twin (tak motor si bo kupil Matej, verjetno pa tudi Matic, če ga Lorenzo ne bo prepričal za Ducatija). Motorista sta občudovala motorja drug drugega in vsak svojega. (Lepo je videti zadovoljne ljudi.) Čilski je podal še informacije o stanju na cestah. Vremenske napovedi ni bilo treba, videli in čutili smo, da je začel padati dež. A v dobri družbi je lažje čakati, za dežjem pa vedno posije sonce. Upajmo. In dež je dober za fantastično zelenje, ki ustvarja lepo kuliso za motorje. V nadaljevanju sledita dež in makadam, pa tudi grušč in blato. A dva motorja sta že skoraj ekipa in vse je lažje. Vsake toliko se je odprl pogled na morje, sicer pa sem občudovala orjaške praproti, kamnine in gozd. (M. je rekel, da ne rabim fotoaparata, ker itak tukaj ni nič za slikat.) Včasih pride tudi telefon prav. Prvo od spodnjih fotografij je kasneje pohvalil. (?!) Če odmislimo orjaško zelenje, evkaliptuse in lovorikovce, je na nekaterih predelih tako, kot bi se vozil doma. Tudi M. se počuti domače – kot bi šel spet malo v zimo. Prišla sva do Horno Pirena, na naslednji trajekt pa ne. Od tu dalje pa se proti jugu drugače kot s trajektom ne da. Takole je zgledalo v čakalnici za karte; čakalne vrste z avtomatom za številko; dobila sem številko 150, potem mi je nekdo od tistih, ki so obupali, dal številko 129, sama sem dala svojo številko nekomu, ki je prišel še kasneje in je imel številko čez 170, potem je prišel uslužbenec, ki je povedal, da je do naslednjega torka že vse prodano, da ne bi čakali po nepotrebnem … čakajoči so se začeli kregati, mahalo se je s telefoni in rezervacijami, Čilenci so se začeli glasno izražati, trije Francozi niso mogli dojeti, kako je to mogoče … sama pa sem šla ven in v drugo agencijo, kjer so mi prej rekli, da lahko dobim karte (za dve osebi in motor) za naslednji dan. M. se je v tem času nekako sprijaznil s situacijo (morje pomirja). Trajalo je več kot pol ure, da sem prišla do kart (potna lista, prometno dovoljenje, potrdili o vstopu v državo, kartica ne prime prvič, drugič … ) Glede na vse informacije na spletu in izjave potnikov sva imela še srečo. Če bi bila z avtomobilom, bi res morala čakati do torka. Pred nama je prosto popoldne! Vsaka slaba stvar je za nekaj dobra. Malo sva se še peljala po mestecu. Veliko hišk, hiš in hotelov je zapuščenih in propadajo; nekaj je novih. Hiške in sobe oddajajo turistom, turistov pa je malo, tujih turistov pa skoraj nič. Dobila sva hišo z varnim dvoriščem in se zmenila za sobo s kopalnico in zajtrkom. Potem sva šla v civilu na ogled mesta. Po ulici do centra ni bilo dolgčas, M. je sicer komentiral, da ni treba fotografirati vsakega grma in vsake kure … V pristanišču je postaval žalostni motorist, ki bo moral čakati do jutra, da bo lahko odplul … Prepričala sem ga, da bi bilo mogoče dobro, če greva kaj pojest, saj jutri ne bo časa. Našla sva lokalno tržnico, kjer se nama je razpoloženje popravilo. Potem sva šla še skozi kulturni center s prodajalnami spominkov, razstavo domačih umetnikov in skozi park. Zanimivi so se mi zdeli vulkanski kamni, M. pa si je oddahnil oči; končno nekaj ljudi (beri žensk) na vidiku! Čilska smreka ali aravkarija (Araucaria araucana) velja v Čilu za nacionalno drevo. Zraste lahko čez 30 m visoko in živi tudi do 1300 let. Tale je seveda še mlada (par let). Zvečer sva ponovila sprehod in šla celo na večerjo (jutri ne bo časa!). Megle so se dvigovale, začenjalo se je mračiti … Klasika! Pred spanjem še pregled zemljevida; več makadama kot asfalta; da ne boš rekla, da ti nisem povedal … Na tem delu so še bencinske črpalke, potem bodo pa izredne razmere. Pa saj sva še iz časov, ko smo imeli obvezne vaje NIČ NAS NE SME PRESENETITI.