Dvorana slavnih

Prva omembe vredna letos... Od doma - Crnomelj - Vinica - Stari trg - Fara - Kocevje - domu... Nc, naslednjic pa kontra...

Sva šla včeraj po kosilu kao na sladoled v Kranjsko goro, vrnila pa sva se čez Petrovo brdo iz Bohinja. Ceste skoraj prazne.

Pojbič: "Katera vlada v zgodovini je kdaj kaj takega naredila, da je pomagala vsem? Naj mi nekdo pove!" Kordiš: "Titova"

Masterchef yoda kitchen master Fastfood za reveže

Saj ni tako hudo. V 20 letih in 190.000km je bilo: 50.000 ventili (prepihal en ventil, pa sem dal zamenjat vse ventile). Zgodilo se je na poti z uradnega servisa na 50.000 km proti domu, servis ni hotel priznati svoje napake. 70.000 menjana pumpa goriva (preventiva) 80.000 kabli svečk 100.000 amortizerji 150.000 sklopka, ležaj v menjalniku, zavorne cevi, zajle od gasa 160.000 hal senzor, kabli svečk 20x olje 13x gume 3x zadnje zavorne ploščice 5x prednje ploščice dosti bencina Vožnja pa večinoma v dveh s prtljago

reve

1. ko Avstrijci odprejo mejo 2. nato pa takoj prvo lepo soboto

Evo sva s kolegom končno zaklučla..

Še mal pa viiiikkkkeeeennnnddddddddddd

Kako je stranka izvedla anketo.

a to je za kakšno degustacijo? ?

tko bo .. prineseš bon za 200 € izplača ti 100 € in vsi zadovoljni in jaz imam za vikend za v Paklo (edin če nau spet za mizo spet 20 motoristov ) a gremo staut, da bo v večini primerov tko ...

bom tako povedal .. tukaj se vedno peljem, ko grem na primorsko in izsiljevanje je standardno in voznik vidi daleč naprej ... tudi ko se tukaj peljem 50 se vedno najde kakšen, ki pred menoj zavije ali me ne vidi ali pa si misli, saj pelje dovolj počasi bo že zabremzal v nedeljo je vsaj 10 vozil zavilo pred menoj, čeprav za menoj daleč ni bilo nobenega ...

isto, naj si jih ftaknejo f rit lah me spremlajo, ampak z zamudo. Oni tam jaz že tu

huala enako prijatu

najprej ga malček strese, potem pa se čisto umiri....?

Seveda, da je. Psa se da to hitro naučit. Če raka zavohajo prej, preden ga medicinci lahko s svojimi metodami odkrijejo. Sam pri nas je zakonodaja tako butasta, da se ne da priti do vzorcev tkiva, da bi psa lahko kaj takega naučil. Zato, ker farmacija in vsi ostali standardni lobisti in posredniki nimajo nič od tega.

Iz Tuhinjske v Savinjsko ?

Dve nove mitaske vtisnil

prevozno z Mitas in odprto en že gori, danes bi bil premium dan edini problem je še meja

evo .. to si ženske mislijo o moških

13. dan Ushuaia (12. februar 2020) Jutro in normalen samopostrežni zajtrk v malo boljšem hotelu. Danes naj bi šla na turistični ogled s katamaranom po Beaglovem kanalu, a zaenkrat slabo kaže. Včeraj se prek spleta ni več dalo dobiti vstopnic; tudi domača logistika je preverila, a je vse razprodano. V jedilnici sva bila seveda zadnja. Skozi okno je bil pogled v lep dan, zdelo pa se mi je kar čudno, da drevesa mirujejo. Ponavadi vidim samo bežeča drevesa. Odpravila sva se v center in do pristanišča. Na vsak način je treba poskusiti priti do pingvinov. Da si na Ognjeni zemlji, da prideš do konca ceste št. 3 in na Konec sveta, ne uspeš pa priti do pingvinov, to bi bila frustracija! Pred agencijami ni bilo posebne gneče. Upanje ostaja! Dobila sva vstopnici. Priti morava pol ure pred odhodom in plačati še zavarovanje, ki ga ob vstopu v pristanišče lahko poravnaš samo z gotovino v argentinskih pesih. Na to sva bila še posebej opozorjena. Ker bo turistično popoldne naporno, sva šla na dopoldanski počitek. Po pristaniški proceduri smo s turističnega pomola zapluli proti središču kanala Beagle. Obljubljali so nam panoramske poglede na obalo Ushuaie, galebe, kormorane, morske leve in pingvine … nepozabna doživetja ... Najprej pa smo morali izpolniti formular z osebnimi podatki - ime, priimek, državljanstvo ... Ponavadi taki obrazci zahtevajo tudi rojstni datum, tokrat so bili bolj direktni. Starost. In potem vidiš preiskujoče poglede s sosednjih sedežev … M. je seveda najprej preveril, kje je zasilni izhod in kje so rešilni jopiči. Glede na to, da je povprečna temperatura v teh krajih približno 5 stopinj, se mi je zdel zelo optimističen. Naslednji korak je taktika. Ko so vsi zunaj in se prerivajo s telefoni, kamerami in fotoaparati, smo tapametni na toplem. Ko jih zazebe in vdrejo na toplo, takrat greš ti ven in lahko narediš kakšen normalen posnetek … Vodička je bila tokrat neumorna (beri utrujajoča). Začela je z zgodovino Ognjene zemlje, nadaljevala z mejo in s problemi meje med Argentino in Čilom po kopnem in po morju, vmes so bili kaznjenci, Peron, misijonarji, iskalci zlata, svetilnik, živali, pa spet Čile in obvezni Las Islas Malvinas oz. Malvini ali Falklandski otoki …, ki z našim izletom res nimajo nobene zveze, očitno pa so argentinska boleča točka. (Kolikor je meni znano, so ozemlje Velike Britanije. Argentina jih je skušala zasesti leta 1982.) Tako smo se vozili bombardirani s političnimi in zgodovinskimi podatki, o živalih pa nismo izvedeli prav veliko. Še dobro, da smo jih končno videli. Saj ne, da človek ne bi bil toleranten, a midva sva drago plačala in bila pripravljena tudi na turistično čredo, le da bi videla živali! Za nekaj ur sva tudi sama postala turistična čreda, ki lovi posnetke in pije najdražjo in najslabšo kavo. Poskusila bom sestaviti poenostavljeno varianto, brez političnih podtonov. Ognjena zemlja je otočje na skrajnem jugu Južne Amerike. Na severu in zahodu jo od celine loči Magellanov preliv, na jugu sega do rta Horn, na vzhodu pa do otoka Isla de Los Estados. Rt Horn je skrajni jug Ognjene zemlje in Južne Amerike. Magellanov preliv ali Magellanova ožina ali Magellanov kanal je plovna pot in najpomembnejši naravni prehod med Atlantskim in Tihim oceanom. Svojo pomembnost je izgubil z izgradnjo Panamskega prekopa. Evropejci so ta del odkrili v 16. stoletju, zaradi težkih pogojev za življenje pa so ga poselili šele na začetku 19. stoletja. (Vodička ni povedala, da so staroselska ljudstva, ki so tu živela skoraj iztrebili.) Konec 19. stoletja je zlata mrzlica privabila nove priseljence. Od dejavnosti je še vedno pomemben ribolov, ovčereja oz. pridelava volne, mesa in usnja. Tu so tudi nahajališča nafte in zemeljskega plina. In seveda turizem, ki postaja vse pomembnejši. In končno pridejo na vrsto živali, zaradi katerih sva prišla, da bi jih videla v naravnem okolju. Najprej kormorani. Ko kormorani mirujejo, izgledajo kot pingvini, a niso pingvini; to se vidi, ko letijo. Potem morski levi, ki bi jih bilo težko zamenjati za kakšne druge živali. Pingvini! Pingvini so vodne, neleteče ptice, ki živijo izključno na južni polobli. Navaden, črno bel - adeliejin pingvin ima od 30 do 35 centimetrov in lahko živi do 6 let.Tisti z rumenim vratom in krajšim kljunom je cesarski pingvin in zraste do 1,3 metra, živi pa lahko 20 let. Kraljevi pingvin je podoben cesarskemu, ima pa malo več rumeno oranžne barve na prsih, daljši kljun in vitkejše telo. (Obstaja 17 vrst pingvinov ...) Pingvini so zabavni, lahko bi jih gledal in gledal, ne bi se naveličal. Tem živalim ni dolgčas! Edini posnetki s kamero, ki sva jih naredila v Južni Ameriki, so posnetki pingvinov. Čas za oglede se je iztekel in šli smo nazaj. M. sem vprašala, če ne bi vzel vodičke s sabo, da bi ji pokazal kakšno slovensko znamenitost ..., pa sem dobila odrezavi odgovor, da te pa že ne bi poslušal, saj je še hujša od mene … (Lep kompliment!) Domači pingvin se vrača v hotelsko kolonijo. Na postelji pozira pingvin, ki se je namenil v Slovenijo. 14. dan Ushuaia - Rio Galegos (Argentina - Čile - Argentina) Odpravljamo se. Turistični del je mimo. (Bilo je lepo, nikakor pa ne poceni, v Ushuai sva zapravila več kot ves teden.) Vreme se je skisalo. Škornji so čisti, motor je umazan. Dober kilometer makadama do krožišča proti centru je v tem mestu nekaj običajnega. Da bo poročanje uravnoteženo, naj dodam še nekaj novogradenj. Od obale sva zavila še v hrib, v strogi center, da bi našla pošto. Še nostalgičen pogled na zaliv in na nekaj grafitov, potem pa po že znani cesti nazaj proti Rio Galegosu. Ushuaia je bila v prvi polovici 20. stoletja kazenska kolonija za prestopnike. Izbrali so jo zato, ker od tu kaznjenci niso imeli kam pobegniti oz. niso preživeli, če so že pobegnili. Na prisilnem delu so v gozdovih sekali drevje, za spravilo pa so zgradili železnico. To je najjužnejša železnica na svetu in deluje še danes, seveda le v turistične namene. Leta 1947 je Peronova vlada ukinila zapor in na tem mestu zgradila mornariško oporišče. V sedemdesetih letih so z davčnimi olajšavami začeli privabljati priseljence iz ostalih delov Argentine. Preden sva našla pošto, sva naredila še en krog in M. je godrnjal. Edine razglednice in znamke sem kupila v centru El Calafateja. Poštnih nabiralnikov pa ni bilo nikjer. Tudi v hotelu v Ushuai zmigujejo z rameni in ne vzamejo pošte; magična beseda je Correo Argentino - Argentinska pošta. Končno sva jo odkrila. Če bi želela priti do poštnega okenca, bi bila ura čakanja premalo. V edini nabiralnik, ki so ga imeli, sem vrgla 20 razglednic z letalskimi znamkami. Kar je najbolj žalostno pri vsem tem - nobena od teh ni prišla na nobenega izmed naslovov. M. je rekel, da je od nekdanje kazenske kolonije naivno pričakovati kaj drugega. Kandidati na plakatih (poglejte te lepe keramične zobke!) pa z nasmehi obljubljajo svetlo bodočnost ... Ob odhodu iz mesta kakšnega turističnega vrveža ni bilo, cesta je bila prazna. Začelo se je jasniti, a bilo je mraz, povprečno 8 stopinj, in oblekla sva še vetrovke. Patagonija zavzema četrtino površine Argentine, vendar tu živi le tri odstotke prebivalcev. Preko praznih prostorov sva se po že znani cesti vozila nazaj proti Rio Galegosu skozi praznino, dež, veter, prah, dež in veter, prah; lahko pa bi bilo še slabše in še bolj mrzlo. To sva preživela že na dan prihoda v Ushuaio. Na desni se je prikazalo morje. Namesto toplote pa je od tam vleklo mrzlo in vlažno. Čez Rio Grande je vleklo še bolj. Na črpalki sva srečala italijanska motorista. Sonia in Matteo sta začela potovanje v Ushuai in gresta za 3 mesece do Brazilije in po Braziliji. Kaj več pa nisva uspela izvedeti, ker sta bila zatopljena vsak v svoj (pametni) telefon in jima očitno ni bilo do konverzacije z nama. Seveda sva spoštovala njuno zasebnost in sva šla sedet v drugi kot. Ob kavi sem skozi okno dokumentirala še ekspres vulkanizerstvo, ki ga je M. naročil za Tomaža - s pozdravi! In potem sva poslala še pozdrave in poljubčke Mateju za rojstni dan. Lepe misli ogrejejo in brez problemov sva šla nazaj v mraz. M. pa je rekel, da bi rad videl tadva Italijana čez par dni … Preživela sva par krajših odsekov makadama in omejitve vseh vrst. Med Argentino in Čilom je del ceste v izgradnji. Prišla sva do meje in ponavljala znano proceduro - 3 okenca, ponovi vajo in potem odpiraj kovčke in torbo … pospravljaj, pazi na dokumente, še posebej na osebne listke in na list za motor! Kmalu za mejo sva šele v Čilu prvič videla resnično pravo čredo ovc z dvema pastirjema na konjih. Pomagala sta jima še dva psa. Potem je bilo spet vse mirno, prazno in mokro. Občasno se je malo zjasnilo in je šla čez cesto kakšna vikunja. Tu pa tam je bila kakšna žival. Sicer pa prazno prazno. Trajekt sva ujela takoj, a na pristanek smo zaradi razburkanega morja čakali. Kako so ugotovili, kdaj je ugoden trenutek za pristanek, mi ni bilo jasno. Bolje, da ne gledaš; zibanje je kar dovolj. S Čila sva šla spet v Argentino in po kislem vremenu sva prišla do Rio Galegosa, kjer sva mislila, da bova dobila sobo v istem hotelu kot pred tremi dnevi. Bilo je zasedeno, a prijazni receptor naju je usmeril v bližnji hotel, ki je imel garažo in je bil celo cenejši. V hotelski restavraciji sva tudi večerjala, saj sva bila prepozna, da bi se sprehajala naokrog in iskala kaj zanimivega. Bila sva edina tujca, jedli smo vsi enako večerjo in nevljudno bi bilo fotografirati. Po televiziji so predvajali reklame in med šopki vrtnic se je bleščal napis Felis dia de los ennamorados! Šele zdaj se mi je posvetilo, da je jutri valentinovo. M. pa je (izjemoma) prostodušno priznal, da šele zdaj razume današnje Filipovo sporočilo … Tako sva zaključila romantični večer. 15. dan Rio Gallegos - Caleta Olivia Zjutraj je bila na valentinovem nebu še luna in romantiki je bilo zadoščeno. Iz zastekljene jedilnice se je videlo na ulico in elektro instalacijo. Sistematik je pospravil in odšla sva. Dan je bil sončen, motor nedotaknjen v t. i. garaži in na prvi bencinski črpalki ni bilo vrste. Za današnji dan je M. napovedal dolgočasno cesto, točno 6 manjših naselij oz. zaselkov in kakšno žival vmes. O oblačkih in rastlinicah ni rekel nič. Očitno še vedno velja prepoved fotografiranja. A zdelo se mi je prelepo, morala sem zabeležiti ... Približno 2500 km do Buenos Airesa je taka pokrajina. V vodi so stali flamingosi ali plamenci, a kako dopovedati motoristu, ki se je komaj dobro ogrel, naj malo ustavi?! A zaradi enih tičev?! Tudi zaradi štirinožnih živali se ni dal prepričati. Po 200 km ga je zatiščala čelada … in tako ga je prepihalo, da je celo ustavil. Snel je čelado, se popraskal po pametni glavi in oblekel vetrovko. V tem času sem uspela ujeti nekaj narave. Čez nekaj trenutkov … Zagledala sva prvo posestvo (estancia). In potem spet nič, z izjemo kakšne radovedne vikunje. Ura je bila več kot 14., ko sva le prispela do prve črpalke - in prvega naselja. Nadaljevanje je bilo podobno dopoldanskemu, pojavljati pa so se začeli peščeni predeli. Približno po 360 km iz Rio Gallegosa sva prišla do mesta Puerto San Julian, ki je v zalivu ob atlantski obali in ima približno 7000 prebivalcev. Časa za postanek seveda ni bilo. Šla sva mimo, saj je do Calete Olivie, kamor naj bi danes prišla, še 342 km. Do naslednje črpalke sva prišla približno ob 18. uri. Bilo je po nevihti. Svetloba se je spremenila in barve so postale izrazitejše. Tudi kamnine so bile drugačne. Vetrc se je igral z nandujevim perjem. Sprememba pokrajine in bližina mesta, ki zdaj ni več daleč, sta na razpoloženje delovali pozitivno. Po še enem dnevu praznih prostorov so zelene table prijetni znaki bližine civilizacije. Pozornost pritegne nenavaden spomenik, za katerega kasneje ugotoviva, da sploh ni star. Seveda ni časa, da bi snel čelado, a tistih, ki so dali svoje življenje za ideale in pravico … to gotovo ne moti. Na drugi strani je sod za smeti. Tudi do tja se je namenil s čelado na glavi. Ni kaj, nekateri celo berejo s čelado na glavi … Naselje Fitz Roy ima nekaj hiš, na cesti in ob njej pa je nekaj nandujev. Ko se ukvarjam s plastnicami pa je za ovinkom prevrnjen kamion, ki je končal na boku izven cestišča. Sreča v nesreči, da ni bilo kaj hujšega. Do mesta je še 30 km in morje se že vidi. Vzdolž ceste so na obeh straneh črpališča nafte. Še par ovinkov in pred nama je Caleta Olivia. Sledijo prizori, na katere nisi pripravljen. Smeti. Povsod so smeti. Česa takega še nisva videla. Veter raznaša smeti. Očitno je nekje v bližini smetišče; vsepovsod so smeti. Grozljivo. Žalostno. Dobrodošli v Caleti Olivia! Ustavila sva se v prvem hotelu, ki sva ga videla s ceste. Morje je bilo par metrov stran in šla sva na obalo. Urejeno sprehajališče je bilo prazno in tudi midva nisva imela nobenega veselja do sprehajanja. Šla sva spat. Psi pa so neumorno lajali. 16. dan Caleta Olivia - Esquel Viento, viento, viento fuerte (veter, veter, močan veter) je rekel lastnik, ki nama je zjutraj odklenil dvorišče. In je zmajeval z glavo. Res je bilo vetrovno. Ko si stopil na plano, si že imel mivko med zobmi, v laseh, v očeh. Igrišča in sprehajališča ob obali so bila še prazna, le plastične vrečke, ki jih je raznašal veter, so se zatikale v ograje. Mesto ima približno 70.000 prebivalcev. Glavne dejavnosti širšega področja so ribolov, ovčereja in črpanje nafte. V čast delavcem v naftni industriji je postavljen spomenik. (O argentinskih spomenikih ne bi razpravljali.) Cesta je do mesta Comodoro Rivadaria speljana ob obali. Tam bova zavila v notranjost proti Sarmientu in potem proti Esquelu. Do Esquela je 647 km. Ozračje je bilo koprenasto od vetra in peska. Asfalt ni bil najboljši, pa še veliko tovornega prometa je prispevalo k dodatnim sunkom. V prazni pokrajini so se začela pojavljati črpališča nafte. Ob 13. sva se prvič po Caleti Olivia ustavila na bencinski črpalki, kjer pa niso imeli bencina. Delavci iz naftne industrije so sem hodili na malico. M. je preverjal, kaj bo z vetrom. Nič novega, 4 dni bo divjal, potem bo malo ponehal. Brezupno. Ne moreva čakati štiri dni, v takem voziti pa je nevarno. Po delavski malici sva šla naprej, drugega nama ni preostalo. V zraku je bil prah, sunki vetra pa so bili nepredvidljivi. Imela sva rezervo bencina, naslednja črpalka bo, ko bo. Naslednja črpalka, kjer so na srečo imeli bencin, je bila v Sarmientu, nato pa približno 340 km do Tecke ni nobene več. Brez rezerve bi naju odpihnilo. Še dobro, da je M. pameten in je predvidel nepredvidljivo. Popoldan sva prijadrala do bifeja-muzeja Los Tamariscos, kjer sva si privezala dušo in izpraznila rezerve bencina. Z običajne porabe 5,6 l/100 km se je zaradi bočnega vetra poraba povečala na 8,8 l/100 km. M. kar ni mogel verjeti; kaj takega se mu ni še nikoli zgodilo. (Vse je enkrat prvič!) Kraj Los Tamariscos je označen na zemljevidu, a razen te hiše ni bilo ničesar. Ta pa je bila nekaj posebnega, predvsem notranja oprema ... Malo pred 17. uro sva se s težkim srcem dvignila in šla nazaj v veter. Morava priti do Esquela, preden naju ujame tema. V daljavi so se pokazali hribi in upanje, da je tam bolje, da veter manj piha. Prišla sva do naselja in do par kilometrov makadama zaradi nekega obvoza. Naselje je bilo pestro, na koncu je bila še policijska kontrola. Potem pa spet asfalt. In na koncu še črpalka! In to 80 km pred Tecko in 180 km pred Esquelom. Veter pa žal ni nehal. Pred Tecko je bila spet policijska kontrola. Voda, zelena barva in živali, človek si po dnevu praznine in sivine kar oddahne. Vozila sva se po planoti, bilo je 14 stopinj in veter je manj divjal. Sonce in oblaki so začeli večerno predstavo. Tu je nova provinca, kjer so gozdovi in smučišča. In čez par kilometrov je mesto Esquel. Na hitro sva dobila hiško oz. kar hišo (Cabanas el Rosal) in razpakirala. Moram pohvaliti M., da je vzdržal. V vsem dnevu sva srečala točno dva motorista, kolesarja pa nobenega. Pametni so ostali doma. 500 km je bilo neznosnih, zadnjih 150 pa za silo. Še zdaj se držim na levo, glavo pa kot želva iz oklepa. Vrat me boli, M. si pa sploh ne upam vprašati, kako je. Saj sva vajena ajdovske burje, vipavske burje, primorske burje, jadranske burje … kaj takega pa res NE. Tega vetra se ne da opisati. Edino ustrezno definicijo za take razmere je zapisal znani motorist avanturist Dr. Speed (citiram) “AMPAK TISTI VETER, TO PA JE JEBA” (konec citata). Čista jeba. Za regeneracijo sva poiskala prvi odprt lokal. Vhod je bil obetaven, tudi nadaljevanje je bilo dobro. Mislila sva, da sva pozna, a ko sva odhajala, so se Argentinci šele začeli dobro zbirati. Baje ponočujejo do zore. Naj si privoščijo, če bi bili z motorjem, bi gotovo morali prej v posteljo. Salud! (Na zdravje!) Pomirjena sva ugotovila, da se da tudi argentinski veter poplakniti. Konec dober, vse dobro!

bljak.. takih ne poznam..

New shoes Mitas.mp4

da kune menjajo v eur in kupijo vinjeto

Noben si ne upa, da ne bi imel doma kurcšlus

To je moja predjed

Glede na videne fotke, sem pričakoval višjo hitrost.... čak, zdej si sam sebe negiral? Lih tko nič ne vidiš in greš na cesto? Ni to isto kot "pičkica" ki te je snela?

pravilno si napisal, samo povej še, kje vnovčim in gremo v paklo, za 100ko je že vikend paket ta opcija je edina normalna Ko bodo pa preverjali, bo 500 ljudi spalo v poštnem nabiralniku isto noč.......LOL

kot sem nekje prebral, da v policijskem poročilu piše, da je peljal 75 na 60

Je dilema, al bojkotirat in denar ostane državi in gre za podkupnine, provizije in tako ne pride k tistim, ki ga rabijo, Ali podpirat pohlepne turistične ponudnike, ki bodo nudili storitev na bon tudi pod nivojem in preplačano, Ali pa naganit državo in pohlepneže ter nekako cuznit novec in ga "pošteno" razdelit.

nj me.. ampak brez mojega privoljenja .. to je pa druga zadeva, kajne itak me lahko prisluškujejo in odrejajo prikrite načine snemqanja, sledenja in spremljanja mojih aktivnosti ... se ve, da je to možno z odredbo sodišča ..... seveda brez mojega dovoljenja

pa saj te itak že spremljajo... ker imaš mobilni telefon ni to danes nič posebnega...

dokler bo treba podatke dajat, mene nau ke jim dajat podatke, telefonsko številko, da me spremljajo ... zakaj že ?

to so stare fore, danes lahko na vsaki UE izbereš tablico

pri teh scenah bo še najbolje, da se nategne državo in pohlepne gostince tako da pomagaš kolegu s to dejavnostjo...in on tebi sicer drugorazredni turisti, kar smo že itak domači turisti... in pol se čudijo

Žuljam žulje žuljaste

Saj so rekli, da bos vec stvari lahko bukiral, ne sam hotel z zajtrkom. Pa zabical, da nimajo kej cen dvigovat v primeru bona. To so res pozresni pacienti. Drgac pa ja, pust me veckrat it za bon nekam, bojo dopolnilne turisticne dejavnosti mele vec od tega.... Ni turizem sam klinceva postla pa jajc na oko..

saj zato se pa men malo butasto zdi, saj turistične kmetije imajo turizem tudi samo z kosilami in večerjami, pa brez spanja ... njim torej ne moremo nič dati razen iz svojega žepa .. kar bom v vsakem primeru storil, saj odpadejo razni Bledi, Bohinji, Portoroži, Pirani in ostali, ki so nas imeli že prej za nadležne goste

dj mo se mal zmigat ... kdo bo punčki pomagal zamenjat, da ji nau treba z rokam kazat smeri ... kdo me prehiti .. kdo bo đek đekov

Evo ga, načrt že imam, še Sam Svoj Mojstr bom moral bit !!!

Mogoce jo u tork gor picim na izvidnico

Sej sem vedu, da morm met nekje bogatega strica....

En današnji.

Maaalcajt ....

Stejkič ?