Dvorana slavnih

20. dan San Rafael - San Jose de Jachal Zjutraj naju je pred vrati čakal zajtrk, pa tudi čuvaj. Naj ima vsaj on nekaj od turizma, je mrmral M., ko je delil hrano. Sledilo je obredno čiščenje čevljev, zapenjanje podlogice, božanje gume, nato pa odhod. V San Rafaelu in okolici so vinske kleti, tovarne za predelavo mesa in mleka. V okolici so vinogradi in sadovnjaki. Razvija se tudi turizem. Center je urejen, ob glavni cesti je drevored. Dlje od centra, dlje od vsega ... Vožnja je dolgočasno ravninska, do Mendoze je še 100 km. Razen pred policijskimi postajami se ne ustavljava, pa še to gre hitro. Na teh kontrolah nama še niti enkrat ni bilo treba pokazati dokumentov. Argentinska vozila pa vztrajno kontrolirajo. Pred Mendozo se promet zgosti, zato greva mimo centra, kjer ni zastojev. Mesto Mendoza ima približno 120.000 prebivalcev. Regija Mendoza je največje vinorodno področje v Južni Ameriki in peto na svetu. Tu pridelajo dve tretjini vsega vina v državi. Rastišča so v vznožju Andov na nadmorski višini od 600 do 1000 metrov. Najpomembnejše sorte so malbec, cabernet sauvignon, tempranillo in chardonnay. Zaradi pomanjkanja časa seveda ne bova obiskala nobene vinske kleti. Žal. V začetku marca prirejajo tudi vinski festival Fiesta Nacional de la Vendimia. In M. ve, da so zasadili poskusni vinograd tudi na višini 5000 m, ker je tam intenzivna svetloba … Poskusno! V Mendozi in v okolici so snemali znani film Sedem let v Tibetu; palačo Dalajlame so takrat zgradili kar v opuščenem skladišču česna … Pred Mendozo je barakarsko naselje iz desk in najlona, potem so skromne hiške v prahu, potem montažna naselja … potem pa višji nivo. Najbolj žalostnih prizorov nisem vključila v prikaz. V regiji so tudi nahajališča nafte in urana. Samo nujne minute na bencinski črpalki in naprej. Puščavsko je in vroče, temperatura se je dvignila na 36 stopinj. Nisva navajena vročine; zadnji teden naju je več ali manj zeblo … in prepihovalo. Postanek za kosilo je bil kratek. V takih restavracijah, ki se že rušijo same vase, je dobra in relativno poceni hrana. Fotografiranje bi bilo nevljudno. Par šoferjev in dva motorista … nič alkohola, voda in kava (instant varianta). Za prebavo je sledilo nekaj kilometrov makadama (delo na cesti), na srečo pa tudi tovornjak z vodo, ki je blagodejno ublažila sicer neznosni prah. Po temperaturah blizu 40 stopinj je drevored kot oaza sredi puščave. In še oči si oddahnejo ob zelenju. A kmalu je spet delo na cesti in prah je neizbežen. Končno se pokažejo hribi. Po puščavskem, praznem in vročem ravninskem predelu jih je zelo lepo videti. Industrijska cona in avtodrom sta delovala prazno (in vroče). Začela se je pokrajina kaktusov. M. je rekel, naj ne pretiravam, saj bom kaktusov še sita … Pristala sva v hotelu z zaprtim dvoriščem in visoko ograjo, ohladila sva se in na hitro odšla na lov za večerjo. Uspelo mi je, da sem ga zvlekla v lokalno trgovino, kjer sem uspela kupiti vse lame, kar so jih imeli in še nekaj malenkosti za darila … česa drugega motor ne bi prenesel. M. je iskal argentinske baretke, a jih niso imeli, klobuki niso bili originalni … da bi vozil pončo je pa že preveč. Čudil se je vinotoču in cerkvi, seveda zaradi različnih razlogov. In vrsti pred bankomatom … samo Slovenci so tako pametni, da uvozijo strokovnjaka za banke iz Argentine ... Potem je zmagala lakota. Pri večerji se nama je pridružil lepo vzgojen pes. In ker za muzeje ni časa, sva izbrala lokal v stilu. Lastnik se je hvalil, da ima na stenah imena vseh držav. Ko je izvedel, od kod sva, je priznal, da Slovenije nima. Pa sva ga potolažila, da sva vseeno zadovoljna, saj ima Jugoslavijo, tam sva bila rojena … 21. dan San Jose de Jachal - Santa Maria Jutranji pogled na bazen; velikost je odvisna od perspektive. Po zajtrku na prostem M. čisti čelado in istočasno študira žar tehniko. Časa je vedno premalo … Odhod. Občasni nanosi materiala čez cesto dajejo slutiti, da bo dan pester. Tudi vreme se spreminja. Nekateri odseki ceste so nadpovprečno urejeni. To je zaskrbljujoče. Le zakaj je taka omejitev hitrosti? Kaj bo čez par kilometrov?! Prelepo je, da bi trajalo. Začnejo se prvi opomini. Na srečo je blato že posušeno. Kamenje, pesek, blato, mivka … vse to je voda prinesla na cesto in čez. Moralo je biti strašljivo. Na posameznih odsekih še vedno odstranjujejo naplavljeni material. Ponekod je še voda, a zaenkrat še ni kritično. Ko je kritično, se ne fotografira, še dihati se skoraj ne sme, da ne bi šlo kaj narobe. Z vzponom se vse obarva rdeče. Punto Alto je na višini 2020 m. Škoda, da ni lepše vreme. M. bo godrnjal, da so vse fotografije motne. Krivo je ozračje, jaz nimam nič pri tem. Hribi so v oblakih. Pokrajina je prazna. Kdo ve, od kod se je vzel ta jezdec?! Izprosila sem si minuto za kaktuse. Mogoče je ustavil tudi zato, ker mu je bil prometni znak tako všeč. A lepe ovinke je z leve že spremljala nevihta. Potem ni bilo več rdečih kamnin in ovinkov. Samo še ravnina. Chilecito je bil prazen in komaj sva našla lokal v strogem centru nasproti parka. Gneče pa res ni bilo. Nasprotja so v Argentini zelo vsakdanja stvar. Presenečen si lahko v pozitivno ali v negativno stran; možnosti so izenačene. Skozi prazno mesto sva šla naprej. Občutek je nenavaden - kot bi bilo nekaj narobe. In spet po praznini … Pokazali so se hribi, v ozadju je divjala nevihta in svetloba je bila neverjetna. Čarobno! Do Santa Marie je še 187 km. Verjetno bodo mokri. Nadmorska višina je še vedno okoli 2000 m, zmrazilo se je in padlo je par kapelj dežja. M. teorija pravi, da je treba hitreje, da ubežiš nevihti. A kaj, ko na sicer prazni in lepi ovinkasti cesti, nikoli ne veš, katera žival je za ali pred ovinkom. In potem se cesta spet zravna … in potem spet ovinki … in potem še voda in blato … in kakšna koza vmes … Dva osla pa še vedno na motorju. Ko je bilo najslabše, ni nihče fotografiral … Prikaži se že enkrat Santa Maria! Po mraku sva uspela v centru mesta dobiti garažo in sobo. V hotelu je bilo pestro. Sprehod po mestu sva zaradi nevarnih okoliščin zaključila ekspresno hitro. V hotelski restavraciji sva naročila večerjo. Bilo je malce čudno, saj sva bila edina gosta, a lakote to ne briga. Potem pa ni imel kdo fotografirati. Vso noč so lajali psi. Spala sva na obroke. 22. dan Santa Maria - San Salvador Po napol prespani noči sledi jutranja rutina, zajtrk in pospravljanje. Pogled iz sobe pokaže drugo stran ulice. M. raziskuje inovativne inštalacijske rešitve in odkimava. Toliko nasprotujočih si podob, kot jih ponujajo manjša argentinska mesta, njihove ulice in hoteli, bi kje drugje težko našli. Pogled z balkona na drugi strani stopnišča se odpira na gradbišče. Predmeti v recepciji med sabo tekmujejo za pozornost. Šefica tudi. (Bilo bi neprimerno, če bi povedala, da si je sinoči v recepciji sušila lase, zjutraj pa urejala nohte …) Garaža je v drugi stavbi na koncu ulice. Ko odhajava, delavci na gradbišču delajo, M. pa komentira, da s stroji res ne pretiravajo. Večino dela morajo opraviti ročno. Jutranji makadam, pritlična šola (kot povsod), pobeljena katoliška cerkev in most čez reko Santa Maria; to so podobe vsakdanjega življenja. Na glavni cesti je spet asfalt. Samo posamezne hiše izstopajo z urejenostjo in ograjami. Za temi ograjami je verjetno bistveno drugače kot pri večini … Santa Maria je mesto na nadmorski višini 1800 m. Leži na obrežju istoimenske reke, kjer so tudi predkolumbijske ruševine. Tu je bilo eno glavnih naselij Indijancev Diaguita iz plemena Yocavils. V naselju Amaicha del Valle je Muzej Pachamama. Pachamama je njihovo božanstvo, ki pomeni zemljo ali mater. S prihodom Špancev in s spreobračanjem v krščanstvo je to božanstvo začela nadomeščati Devica Marija. Ponekod na severozahodu Argentine pa meseca avgusta še vedno izvajajo Pachamama rituale. Ni časa za oglede, ni časa za muzej … greva proti San Salvadorju. S ceste je videti koruzo, trte, tobak, kaktuse, cvetoče grme, pa tudi veliko nanosov kamenja, peska, blata. Posamezne večje in manjše vinske kleti so urejene v različnih stilih in vabijo obiskovalce. Turistov na vinski cesti žal ni videti prav veliko. Izmenjujejo se prizori reklam in revščine. Tudi vreme je kislo, rahlo prši. Ob vsem tem ne sme manjkati policijska kontrola - na obeh voznih pasovih - in po naselju Cafayate še ena, resno organizirana. Potem pa spet praznina. Quebrada de Cafayate, imenovana tudi Quebrada de las Conchas je naravni rezervat. Ta spektakularna soteska je področje slikovitih tvorb v prevladujočih rdečih barvnih tonih. Skozi sotesko teče reka Las Conchas. Turisti se lahko sprehajajo med kamninami in se vzpenjajo po stenah. Sedimentne kamnine so ponekod v plasteh tudi različnih barvnih odtenkov. Nekateri to sotesko primerjajo z Grand Canyonom in pokrajinami Utaha. Ne morem primerjati, ker tam še nisem bila. Med nenavadnimi tvorbami izstopajo t.i. Obelisk, Hudičevo grlo in Amfiteater, kjer je baje včasih možno prisostvovati obredom na čast Pachamame (verjetno bolj v turistične kot pa religiozne namene?!). Tu so odkriti številni fosilni ostanki - fosilne žabe, sledovi dinozavrov, fosilne ribe … pred približno petnajstimi milijoni let naj bi bilo tukaj morje. Tudi midva - dva živa fosila - sva se ustavila za (hiter) ogled. Potem ne veš več, kaj bi gledal. M. pravi, da je itak najlepše gledati z motorja. To je njegova perspektiva ... Začelo je deževati. Poskusila sva ubežati dežju. Še dobro, da sva mimo rdečega peska in blata. M. je presenetil s postankom za kosilo. Če bo dež, bo pač dež, vsaj lačna ne bova. (Logično.) Potem je peš naredil obvoz do vhoda. Prostor in hrana sta stvar okusa. (Sama sem ostala lačna. Če v Argentini naročiš dobro zapečeno meso, imaš dve možnosti. V boljših restavracijah ti bodo povedali, da oni tega ne delajo. V navadnih ti bodo rekli, da ni problema, seveda, dobil pa boš … recimo temu rožnato, čeprav je bilo krvavo!) Mesto Salta je po velikosti sedmo mesto v Argentini. Ima približno 620.000 prebivalcev. Leži 1150 m nad morjem, v vznožju gorovja Andi. Iz mesta na hrib San Bernardo se lahko pride tudi z žičnico. Hrib je priljubljena turistična razgledna točka. (Seveda nisva imela časa …) Tu je bila tudi etapa na progi relija Dakar; leta 2016 se je začel 2. januarja v Buenos Airesu in potekal skozi Argentino in Bolivijo. Tudi dve leti pred tem je že potekal tukaj. Salto sva videla samo od daleč. Šla sva v manjše mesto San Salvador. Dobila sva slab, a poceni hotel z dobro garažo. Nisva izbirala, ker je bila že tema. V recepciji je bila starejša gospa, ki je rekla, da ima sobe, a morava zjutraj ob 7. uri že ven, ker imajo praznik in potem ne bo čistilk. Mislila sem, da mogoče slabo razumem, pa sem prosila, če lahko ponovi in se ji opravičevala, ker znam slabo špansko. Rekla je, da ni problema, ona pa ne zna portugalsko. Mislila je, da sem iz Brazilije. Potem sva se nasmejali in se dogovorili za odhod ob 8. uri. Hitro sva šla ven, a ni bilo nič odprto, razen trgovine z motorji …in pekarne. Bolje kot nič. Pa še nov sistem sva spoznala - plačaš šefu pri blagajni, da ti listek, da si plačal, in stojiš v vrsti. M. je rekel, da bi še stal v vrsti. Prodajalka je bila zelo lepa … Pa ni bilo nevarnosti. Mudilo se je in strah ga je bilo po temi do hotela. Seveda tega ni priznal. Zaradi slabo osvetljenih ulic se nisva počutila najbolj varno. Le trgovina z motorji je bila dobro osvetljena. Jutri greva v Čile! (konec 3. dela)

Toooooooo.........tazadncaaaaajt, da me spustiš u vodo........ (kvaliteta slike pa ....ajajaj)

V'n me spust ...noooo....

zdaj pa še razpaljotko do Karlobaga ?

http://www.demokracija.si/slovenija/vabljeni-k-podpisu-peticije-v-podporo-sedanji-vladi.html Novinar Dnevnika je preizkusil, kako je z podpisovanjem peticije. Ugotovil je, da se elektronsko lahko vsak podpiše xxxx krat, le vsakič z drugim imenom. Tako je napisal, da so iz njegovega računalnika peticijo podpisali tudi Adolf Hitler, Benito Mussolini in France Popit. SDS se jim je za podpiše zahvalil.?

Še tole maznem. Diši za znoret.

17. dan Esquel - Bariloche - Junin de Los Andes Jutranje obredno dejanje (včasih tudi večerno ali nočno) je videti tako … Obstajata dve osnovi - imeti zemljevid v glavi in imeti čiste škornje. Potem se lahko tudi kam pride. Zaradi vetra, ki sva ga preživela prejšnji dan, sva se dala na motor kar malo postrani. Vleklo je v levo. Po travmi zaradi vetra sva se le počasi normalizirala. Danes je še dodatna motivacija, ker greva najprej pogledat smučišče. Od mesta je oddaljeno le 13 km, zato bi bilo žalostno, da si tako blizu, pa izpustiš ogled. (Po M. presoji je smučišče neprimerno pomembnejši motiv, kot so moje trave, grmi, živali, oblački …) Esquel leži 560 m nad morjem, smučišče La Hoya pa je na višini 2.050 metrov. Obratuje od začetka junija do sredine oktobra. Skupna dolžina prog je 22 km. Prog je 24, najdaljša pa je dolga 5 kilometrov. Proge so na 60 hektarjih površin. Dvanajst žičnic lahko prepelje do 4000 smučarjev na uro. (Podatke sem zbrala, da bi ustregla M. in še komu, ki ga to zanima.) Poleg smučišča je tu glavna turistična atrakcija ozkotirna železnica (75 cm med tirnicami), ki vozi do vznožja vulkana Nahuel Pan, kamor hodijo pohodniki in plezalci. (M. je rekel, da za to nimava časa.) V turističnih reklamah je vse oh in sploh … Narava je res lepa, o infrastrukturi pa ne kaže izgubljati besed. Cesta skozi center mesta je iz betonskih plošč, vse ostale ceste so makadamske, pločnik je delno tlakovan samo vzporedno z glavno cesto. Nekatere hiše so zelo zanimive, a prah se zajeda tudi vanje. Urejenost se začne šele za privatnimi ograjami boljših stavb. Vzpon je bil čudovit, vreme je bilo čudovito; da o rastlinicah in oblačkih ne govorimo … Potem se cesta konča. In smučarski navdušenec se mora obrniti. Da bo o svojih vzponih na južnoameriško smučišče lahko poročal svoji (veteranski) skupini, mi je dovolil celo sestop z motorja. Med vračanjem v dolino sva se za minuto celo ustavila (očitno gorski zrak dobro vpliva nanj). … Te bom še enkrat slikal, da ne bo kdo mislil, da sem te včeraj po vetru izgubil ... V hribih je bilo lepo. Na izhodu iz Esquela pa je (že pričakovano) čakala policijska kontrola. Da ne bi pozabila na makadam, je bilo še par kilometrov dela na cesti. Z mehanizacijo se pa ne morejo pohvaliti … (M. komentar). Sledil je znak, ki opozarja na previdnost; tu so bile smrtne žrtve. V novih nasadih so bila sveže opravljena gojitvena dela. Potem pa spet - samo neokrnjena narava - vse do kraja Epuyen, kjer reklamirajo predvsem športni ribolov v jezerih in potokih ter pohodništvo. Bilo je bolj prazno, na črpalki pa sva se le ustavila. Ni bilo ravno toplo, tudi pihalo je, a v primerjavi z včerajšnjim dnem in z včerajšnjim vetrom je bilo skoraj idealno. Do Barilocheja je še zanemarljivih 130 km. Če bi kdo naročil poslikavo fasade - telefonska številka je spodaj desno. (Ob gradbenih delih in dosežkih sva zaradi domačega stila non finito raje tiho, da si ne kvariva dopusta …) Glej raje naravo ... Še dobro, da sva gledala reklamo za argentinski žar, sicer bi šla prehitro mimo radarja. Končno človek na motorju - argentinski motorist. In to točno pri vhodu v nacionalni park Nahuel Huapi. Park ima ime po istoimenskem jezeru, ki ima argentinske razsežnosti - 650 kvadratnih kilometrov površine in do 454 m globine. Poleg tega jezera so v parku še 4 druga, različne drevesne vrste, živalske vrste … in lepi ovinki, asfalt pa slab, je dodal M. Normalni ljudje so poležavali ob vodi, midva pa - mimo, vse do Barilocheja. Verjetno se ponavljam ... v reklami za to in to ni tega in tega. Z motorja pa se vidi marsikaj ... Glavna ulica, ki vodi do jezera in katedrale, je asfaltirana, center je urejen, vse ostalo pa je večinoma prašno. Bariloche leži v vznožju Andov, v provinci Rio Negro ob jezeru Nahuel Huapi. Obkrožajo ga gozdovi, gore in jezera. Označujejo ga kot argentinsko prestolnico avanturističnega turizma in čokolade. Ima približno 108.000 prebivalcev, med njimi naj bi bilo tudi 350 Slovencev. V Argentini je po različnih ocenah med 30.000 in 35.000 Slovencev. Preseljevanje je potekalo v treh večjih valovih; v drugi polovici 19. stoletja, po dogovoru med Avstro-Ogrsko monarhijo in Argentino; med obema vojnama (25.000 Slovencev, predvsem iz Prekmurja in Primorske) in po koncu 2. svetovne vojne. Središče je kot alpsko mesto, imenujejo ga tudi Mala Švica. V tridesetih letih 20. stoletja je bilo veliko stavb narejenih iz lesa in kamna. Neogotsko katedralo je projektiral arhitekt Alejandro Bustillo in je bila končana leta 1947. Izpred katedrale je lep pogled na jezero, na drugi strani ulice je nekaj zanimivih hiš in lokalov, a kaj pomaga, ker je nedelja in je vse zaprto. Šla sva še do črpalke na križišču, potem pa bi se morala odločiti, po kateri cesti naprej v Junin de Los Andes. Možni sta namreč dve varianti. Prodajalec na črpalki nama je svetoval, naj greva po levi strani ob jezeru, ker je ta cesta boljša in tudi turistično zanimiva, saj gre mimo sedmih jezer. Poslušala sva nasvet in šla po cesti Ruta de los 7 lagos. Ni nama bilo žal, cesta je bila lepa, narava pa še bolj. Pogled na stranske ulice Barilocheja pa ni bil najbolj turističen. V argentinskem poletju se nama je zdelo čudno, ker so bila ponekod še novoletno okrašena drevesa ali voščila za praznike in zimski motivi. Pa saj ni še tako dolgo od novega leta … Vozila sva se ob jezeru in pojavile so se drugačne stavbe. Pihalo je, a kaj je to proti včerajšnjem vetru?! Sapica. Mesto je ostalo zadaj, za modrino jezera, pot naprej pa je začela delovati skoraj puščavsko. Barve so se spremenile. Par deset kilometrov naprej je bilo spet vse zeleno in gorsko. In čudovita cesta, čudoviti pogledi. To, da je postajalo mraz, se zanemari. Nekateri predeli so spet turistični, a turistov je malo. Vožnja je bila hitra, M. pa je rekel, da se temu ne reče hitra ampak normalna. Približno 90 km pred mestom Junin de Los Andes lahko greš na mejni prehod za Čile. Ustavila sva se samo toliko, da sva oblekla še vetrovke. Seveda se je mudilo, spuščal se je mrak … Potem se je zmrazilo in zmračilo. Prišla sva do mesta Junin de Los Andes in na hitro pristala v prvi prosti sobi. Lastnik ni zahteval dokumentov in brez problemov je pomagal premestiti motor na skrito mesto. Kasneje smo ugotovili, da smo pravzaprav sosedje. On je iz mesta Rimini v Italiji. Pozna tudi Slovenijo, na Soči pri Kanalu je že lovil postrvi. Je strasten športni ribič. V Argentini živi deset let, a bi se rad vrnil v Italijo. Pravi, da v Argentini v resnici ni tako, kot so jo predstavljali. Ima hotel, turistov in zaslužka pa je premalo. Poleg tega mora večino dela - če hoče, da je dobro opravljeno - opraviti sam. Šla sva na sprehod. V bližini ni bilo ničesar, za dolge proge pa sva bila premalo pogumna. Na srečo je bil lastnik še buden, sicer bi šla žejna spat. 18. dan Junin de los Andes - Chos Malal Zbudila sva se v sobi z imenom Isonzo (Soča). Lastnik je kot strastni ribič sobe v svojem hotelu poimenoval po italijanskih rekah. Tudi ključi sob imajo lesene obeske - različne sladkovodne ribe. Fotografije žal nimam, ker M. pravi, da itak lovim same nepomembne zadeve … za začetek sem npr. ptiča, ki je bil nasproti vrat in še enega, ki je bil na drevesu ... Pospravljanje, še prej hiter servis … in takoj se je nabralo nekaj gledalcev. To so bili turisti iz sosednjega Čila, ki so se namenili na izlet po nacionalnem parku. Zanje je dopust v Argentini bistveno cenejši kot doma, v Evropo pa ne bodo šli, ker je predrago. Bilo je prav simpatično in nasmejali smo se drug drugemu, ko smo si končno razložili, kaj kdo dela, kako živimo in kakšne hobije imamo. (Direktor za krave, šef za drevesa, šefica za denar … piti dobro pijačo, dobro jesti in piti s prijatelji, potovati - mi imeti veliko skupnega!) Najmlajši Thomas je prosil, če mu kaj napišem v zvezek. (Fant vsak dan zapisuje, kam grejo, kaj vidijo, zanimivosti …) Še lastnik se je nasmejal naši komunikaciji. In sva šla - po makadamu, do glavne ceste in naprej … Desno in levo od glavnih cest je v Argentini pogosto makadam in vse je drugače, kot je v urejenih centrih. Junin de los Andes ima približno 10.000 prebivalcev. Leži ob reki Chimehuin in je turistično mesto za ribolov, opazovanje ptic, pohodništvo in plezanje na najbližji vulkan Lanin. Proti Chos Malalu sva se vozila skozi prazno pokrajino. Na srečo je bilo vsaj nekaj ovinkov, vzponov in spustov. Povprečna nadmorska višina po planoti je ok. 1000 metrov. Mrzlo je. 12 stopinj je malo premalo, še dobro, da ni dežja, preživela sva samo par jutranjih kapelj. Do Chos Malala je še 370 km, nikamor se nama ne mudi, a očitno se v tej praznini ne bova veliko ustavljala. Zanimive so različne kamnine in plasti, ki ustvarjajo različne vzorce in oblike. Od živali pa sva do sedaj videla le ovce in samo par krav. Čez nekaj časa presenetijo nasadi borovcev, potem pa je spet vse golo. Po dolgem času se pojavi par samotnih kmetij. Po malo več kot 100 prevoženih kilometrih je pokrajina še vedno podobno prazna. Še vedno sva na znameniti cesti št. 40 (Ruta 40). Nacionalna pot 40 ali Ruta 40 ali RN 40 je cesta v zahodni Argentini, ki gre od Punta Loyole blizu Rio Galegosa na jugu, do mesta La Quiaca v provinci Jujuy na severu. Poteka vzporedno z gorovjem Andov in je najdaljša pot v Argentini in tudi ena najdaljših na svetu. Dolga je več kot 5000 km. Prečka 20 nacionalnih parkov, 27 prelazov v Andih in 18 večjih rek. Njena najvišja točka je Abra del Acay v provinci Salta (5000 m). Vožnja po tej cesti je prava turistična avantura. Na desni strani preseneti kolesarska steza, ki pa je prazna, kot je prazna tudi cesta. M. se sprašuje, za kakšen projekt je šlo … Pred krajem Las Lajas sva se ustavila na bencinski črpalki in celo v gostilni Don Pedro. Tu sva jedla najboljši goveji zrezek in pametovala, kako ni vse v dobrih restavracijah, reklami in ceni. (Najlažje je biti pameten, ko večkrat preplačaš turistično reklamirane stvari. Če bi imela več časa, bla, bla, bla …) Las Lajas ima ok. 5000 prebivalcev. Nadmorska višina je približno 900 m, območje pa je zelo sušno. Bližnji gorski prelaz v Čile - Pino Hachado - je oddaljen le 50 km. Tu se naenkrat pojavi makadam, ki pa po kakšnem kilometru spet preide v beton in ta kasneje v asfalt. Do Chos Malala je še približno 150 km. Samo tam, kjer je napol izsušena reka, so barve drugačne. Vse naokrog je suho in sivorjavo. Na srečo je tako tudi čez del ceste, ki ga je prekrilo blato. Danes je suho. Chos Malal je mesto med rekama Neuquen in Curi Leuvu. Pristala sva v drugem hotelu, ki sva ga videla. Prvi je bil na začetku, drugi pa v centru mesta. Najlepše od vsega je bilo, da je bil motor dobesedno pred vrati. Vem, da je M. posebno pozorno gledal tudi zadnjo gumo … ampak tega ne smem povedati. Zahvaliti se moram Tomažu, ki je bil tako pameten, da mu je povedal, naj ne dela neumnosti in naj jo takoj zamenja, kilometri gor ali dol. To je bilo jasno tudi meni, ki nimam pojma. Pa tudi prevečkrat jo je pogledal, da bi bilo vse v redu. Šla sva na sprehod po mestu. Imela sva dva cilja - dobiti kakšno restavracijo in (tajna misija) dobiti kakšno gomerio in pogledati urnik. Prvi cilj - delno uspešno. Restavracija je, ni pa odprta. Drugi cilj - uspešno. Zjutraj že ob 9. uri začnejo. Seveda je to za vsak slučaj, ker je guma še dobra in bi jo bilo škoda menjati … (A se mu res zdim po vseh desetletjih še vedno tako naivna?!) Kritično. Šla sva mimo cerkve, kapelice in fitnesa. Ne veš več, kaj je bolj popularno … Odkrila sva odprto trgovino in ne glede na to, kakšna je bila, sva v trenutku rešila vse probleme. Po mraku, ki je bil že bolj tema, sva se vrnila v hotel. Vem, da kokakola ni zdrava, da o gumi ne govorimo. Pločevinka je moja. Psss … 19. dan Chos Malal - San Rafael Do San Rafaela je samo 520 km, a od tega je 100 km makadama in dokler sam ne poskusiš, ne veš … Zajtrk, brez presežkov. Prazna restavracija, dva vrča z vročo vodo, vrečka čaja, instant kava, marmeladka, rogljiček. To pa je tudi vse. Pekarna na drugi strani ceste je še zaprta. Zapustili smo hotel Don Costa. (Seveda nisva sama, kako bi pa zdržala v dvoje?! Tu so še Gepi, pingvin in želvica.) Šla sva do gomiste, čeprav je bila guma še dobra. (?!) Take prizore je treba spremljati v tišini in s primerne razdalje. Operacija je uspela, mojster v miru pije mate čaj, M. se je malo spotil … segrelo se je. Tihožitje. Ti itak pojma nimaš, kaj je to guma … Ti pa ne veš, da na črpalkah nimajo zraka! Pa sva šla po zrak, potem pa v dolgoooo vrsto za bencin. Segrelo se je, ura je bila 12, ko sva odprašila iz mesta. (Menjava gume je včasih hitrejša kot tankanje.) Ko prideš iz mesta, si oddahneš, sploh če si bolj podeželski tip … Nadmorska višina od 1300 do 1600 m. Gledaš hribe, kamnine, pesek, rastline … ljudi pa nikjer … Prvo naselje Buta Ranquil se je izredno hitro končalo. Sledi spet praznina do naselja Barancas, ki se tudi hitro konča. Samo kratek postanek za vodo, poziranje z vulkanom v ozadju in motorjem v ospredju. In rastlinice … že puščavsko bodeče ... Kjer je voda, je vse drugače. A ne traja dolgo in ne samo to, tudi asfalt ne traja … Tolažim se s peskom, mivko, vulkanskimi kamni, rastlinjem. M. se je pa že pregrel. Mimogrede je 30 stopinj. Voda je zlata vredna, dobro jo je voziti s sabo. A vedno se mudi. Vidim zelene papige! Vidim zelene papige! Ma ti si ena papiga, če ne bi pila vode, bi jih mogoče res. Ni mi verjel. Šele kasneje, ko je pogledal fotografije, je priznal. Dokler ne prevozim tega makadama, se ne ustavim! Zadnjih deset kilometrov pa je bilo … obupnih. (Še Dr. Speed je napisal, da se mu sveže navožen šoder ne dopade. Lepo je priznal. Kar se tiče šodra, imamo podoben okus.) M. je pozneje, ko sva prišla na asfalt, ustavil. A ravno toliko, da je zbrisal šipco, in se je spet lahko videla nadmorska višina. Potem so bili pa prelepi ovinki, da bi se še kaj ustavljal. Zatem pa spet ravnina, kjer itak nima smisla, da bi se ustavljal. Pa komaj na pol poti sva! Ustavila ga je šele vrsta za črpalko. Potem te začne prehitevati lastna senca. Pa kje je ta tič dobil točno mene, direkt v hladilnik! (Čudno; danes je trdil, da ni nobenih tičev, jaz pa imam samo privide. Zdaj ga pa ima!) V San Rafaelu sva naključno našla Los Troncos - apartma z zunanjim prostorom z žarom, mizo in klopjo in, kar je najpomembneje, z varnim in celo oštevilčenim parkirnim prostorom za motor.

13. dan Ushuaia (12. februar 2020) Jutro in normalen samopostrežni zajtrk v malo boljšem hotelu. Danes naj bi šla na turistični ogled s katamaranom po Beaglovem kanalu, a zaenkrat slabo kaže. Včeraj se prek spleta ni več dalo dobiti vstopnic; tudi domača logistika je preverila, a je vse razprodano. V jedilnici sva bila seveda zadnja. Skozi okno je bil pogled v lep dan, zdelo pa se mi je kar čudno, da drevesa mirujejo. Ponavadi vidim samo bežeča drevesa. Odpravila sva se v center in do pristanišča. Na vsak način je treba poskusiti priti do pingvinov. Da si na Ognjeni zemlji, da prideš do konca ceste št. 3 in na Konec sveta, ne uspeš pa priti do pingvinov, to bi bila frustracija! Pred agencijami ni bilo posebne gneče. Upanje ostaja! Dobila sva vstopnici. Priti morava pol ure pred odhodom in plačati še zavarovanje, ki ga ob vstopu v pristanišče lahko poravnaš samo z gotovino v argentinskih pesih. Na to sva bila še posebej opozorjena. Ker bo turistično popoldne naporno, sva šla na dopoldanski počitek. Po pristaniški proceduri smo s turističnega pomola zapluli proti središču kanala Beagle. Obljubljali so nam panoramske poglede na obalo Ushuaie, galebe, kormorane, morske leve in pingvine … nepozabna doživetja ... Najprej pa smo morali izpolniti formular z osebnimi podatki - ime, priimek, državljanstvo ... Ponavadi taki obrazci zahtevajo tudi rojstni datum, tokrat so bili bolj direktni. Starost. In potem vidiš preiskujoče poglede s sosednjih sedežev … M. je seveda najprej preveril, kje je zasilni izhod in kje so rešilni jopiči. Glede na to, da je povprečna temperatura v teh krajih približno 5 stopinj, se mi je zdel zelo optimističen. Naslednji korak je taktika. Ko so vsi zunaj in se prerivajo s telefoni, kamerami in fotoaparati, smo tapametni na toplem. Ko jih zazebe in vdrejo na toplo, takrat greš ti ven in lahko narediš kakšen normalen posnetek … Vodička je bila tokrat neumorna (beri utrujajoča). Začela je z zgodovino Ognjene zemlje, nadaljevala z mejo in s problemi meje med Argentino in Čilom po kopnem in po morju, vmes so bili kaznjenci, Peron, misijonarji, iskalci zlata, svetilnik, živali, pa spet Čile in obvezni Las Islas Malvinas oz. Malvini ali Falklandski otoki …, ki z našim izletom res nimajo nobene zveze, očitno pa so argentinska boleča točka. (Kolikor je meni znano, so ozemlje Velike Britanije. Argentina jih je skušala zasesti leta 1982.) Tako smo se vozili bombardirani s političnimi in zgodovinskimi podatki, o živalih pa nismo izvedeli prav veliko. Še dobro, da smo jih končno videli. Saj ne, da človek ne bi bil toleranten, a midva sva drago plačala in bila pripravljena tudi na turistično čredo, le da bi videla živali! Za nekaj ur sva tudi sama postala turistična čreda, ki lovi posnetke in pije najdražjo in najslabšo kavo. Poskusila bom sestaviti poenostavljeno varianto, brez političnih podtonov. Ognjena zemlja je otočje na skrajnem jugu Južne Amerike. Na severu in zahodu jo od celine loči Magellanov preliv, na jugu sega do rta Horn, na vzhodu pa do otoka Isla de Los Estados. Rt Horn je skrajni jug Ognjene zemlje in Južne Amerike. Magellanov preliv ali Magellanova ožina ali Magellanov kanal je plovna pot in najpomembnejši naravni prehod med Atlantskim in Tihim oceanom. Svojo pomembnost je izgubil z izgradnjo Panamskega prekopa. Evropejci so ta del odkrili v 16. stoletju, zaradi težkih pogojev za življenje pa so ga poselili šele na začetku 19. stoletja. (Vodička ni povedala, da so staroselska ljudstva, ki so tu živela skoraj iztrebili.) Konec 19. stoletja je zlata mrzlica privabila nove priseljence. Od dejavnosti je še vedno pomemben ribolov, ovčereja oz. pridelava volne, mesa in usnja. Tu so tudi nahajališča nafte in zemeljskega plina. In seveda turizem, ki postaja vse pomembnejši. In končno pridejo na vrsto živali, zaradi katerih sva prišla, da bi jih videla v naravnem okolju. Najprej kormorani. Ko kormorani mirujejo, izgledajo kot pingvini, a niso pingvini; to se vidi, ko letijo. Potem morski levi, ki bi jih bilo težko zamenjati za kakšne druge živali. Pingvini! Pingvini so vodne, neleteče ptice, ki živijo izključno na južni polobli. Navaden, črno bel - adeliejin pingvin ima od 30 do 35 centimetrov in lahko živi do 6 let.Tisti z rumenim vratom in krajšim kljunom je cesarski pingvin in zraste do 1,3 metra, živi pa lahko 20 let. Kraljevi pingvin je podoben cesarskemu, ima pa malo več rumeno oranžne barve na prsih, daljši kljun in vitkejše telo. (Obstaja 17 vrst pingvinov ...) Pingvini so zabavni, lahko bi jih gledal in gledal, ne bi se naveličal. Tem živalim ni dolgčas! Edini posnetki s kamero, ki sva jih naredila v Južni Ameriki, so posnetki pingvinov. Čas za oglede se je iztekel in šli smo nazaj. M. sem vprašala, če ne bi vzel vodičke s sabo, da bi ji pokazal kakšno slovensko znamenitost ..., pa sem dobila odrezavi odgovor, da te pa že ne bi poslušal, saj je še hujša od mene … (Lep kompliment!) Domači pingvin se vrača v hotelsko kolonijo. Na postelji pozira pingvin, ki se je namenil v Slovenijo. 14. dan Ushuaia - Rio Galegos (Argentina - Čile - Argentina) Odpravljamo se. Turistični del je mimo. (Bilo je lepo, nikakor pa ne poceni, v Ushuai sva zapravila več kot ves teden.) Vreme se je skisalo. Škornji so čisti, motor je umazan. Dober kilometer makadama do krožišča proti centru je v tem mestu nekaj običajnega. Da bo poročanje uravnoteženo, naj dodam še nekaj novogradenj. Od obale sva zavila še v hrib, v strogi center, da bi našla pošto. Še nostalgičen pogled na zaliv in na nekaj grafitov, potem pa po že znani cesti nazaj proti Rio Galegosu. Ushuaia je bila v prvi polovici 20. stoletja kazenska kolonija za prestopnike. Izbrali so jo zato, ker od tu kaznjenci niso imeli kam pobegniti oz. niso preživeli, če so že pobegnili. Na prisilnem delu so v gozdovih sekali drevje, za spravilo pa so zgradili železnico. To je najjužnejša železnica na svetu in deluje še danes, seveda le v turistične namene. Leta 1947 je Peronova vlada ukinila zapor in na tem mestu zgradila mornariško oporišče. V sedemdesetih letih so z davčnimi olajšavami začeli privabljati priseljence iz ostalih delov Argentine. Preden sva našla pošto, sva naredila še en krog in M. je godrnjal. Edine razglednice in znamke sem kupila v centru El Calafateja. Poštnih nabiralnikov pa ni bilo nikjer. Tudi v hotelu v Ushuai zmigujejo z rameni in ne vzamejo pošte; magična beseda je Correo Argentino - Argentinska pošta. Končno sva jo odkrila. Če bi želela priti do poštnega okenca, bi bila ura čakanja premalo. V edini nabiralnik, ki so ga imeli, sem vrgla 20 razglednic z letalskimi znamkami. Kar je najbolj žalostno pri vsem tem - nobena od teh ni prišla na nobenega izmed naslovov. M. je rekel, da je od nekdanje kazenske kolonije naivno pričakovati kaj drugega. Kandidati na plakatih (poglejte te lepe keramične zobke!) pa z nasmehi obljubljajo svetlo bodočnost ... Ob odhodu iz mesta kakšnega turističnega vrveža ni bilo, cesta je bila prazna. Začelo se je jasniti, a bilo je mraz, povprečno 8 stopinj, in oblekla sva še vetrovke. Patagonija zavzema četrtino površine Argentine, vendar tu živi le tri odstotke prebivalcev. Preko praznih prostorov sva se po že znani cesti vozila nazaj proti Rio Galegosu skozi praznino, dež, veter, prah, dež in veter, prah; lahko pa bi bilo še slabše in še bolj mrzlo. To sva preživela že na dan prihoda v Ushuaio. Na desni se je prikazalo morje. Namesto toplote pa je od tam vleklo mrzlo in vlažno. Čez Rio Grande je vleklo še bolj. Na črpalki sva srečala italijanska motorista. Sonia in Matteo sta začela potovanje v Ushuai in gresta za 3 mesece do Brazilije in po Braziliji. Kaj več pa nisva uspela izvedeti, ker sta bila zatopljena vsak v svoj (pametni) telefon in jima očitno ni bilo do konverzacije z nama. Seveda sva spoštovala njuno zasebnost in sva šla sedet v drugi kot. Ob kavi sem skozi okno dokumentirala še ekspres vulkanizerstvo, ki ga je M. naročil za Tomaža - s pozdravi! In potem sva poslala še pozdrave in poljubčke Mateju za rojstni dan. Lepe misli ogrejejo in brez problemov sva šla nazaj v mraz. M. pa je rekel, da bi rad videl tadva Italijana čez par dni … Preživela sva par krajših odsekov makadama in omejitve vseh vrst. Med Argentino in Čilom je del ceste v izgradnji. Prišla sva do meje in ponavljala znano proceduro - 3 okenca, ponovi vajo in potem odpiraj kovčke in torbo … pospravljaj, pazi na dokumente, še posebej na osebne listke in na list za motor! Kmalu za mejo sva šele v Čilu prvič videla resnično pravo čredo ovc z dvema pastirjema na konjih. Pomagala sta jima še dva psa. Potem je bilo spet vse mirno, prazno in mokro. Občasno se je malo zjasnilo in je šla čez cesto kakšna vikunja. Tu pa tam je bila kakšna žival. Sicer pa prazno prazno. Trajekt sva ujela takoj, a na pristanek smo zaradi razburkanega morja čakali. Kako so ugotovili, kdaj je ugoden trenutek za pristanek, mi ni bilo jasno. Bolje, da ne gledaš; zibanje je kar dovolj. S Čila sva šla spet v Argentino in po kislem vremenu sva prišla do Rio Galegosa, kjer sva mislila, da bova dobila sobo v istem hotelu kot pred tremi dnevi. Bilo je zasedeno, a prijazni receptor naju je usmeril v bližnji hotel, ki je imel garažo in je bil celo cenejši. V hotelski restavraciji sva tudi večerjala, saj sva bila prepozna, da bi se sprehajala naokrog in iskala kaj zanimivega. Bila sva edina tujca, jedli smo vsi enako večerjo in nevljudno bi bilo fotografirati. Po televiziji so predvajali reklame in med šopki vrtnic se je bleščal napis Felis dia de los ennamorados! Šele zdaj se mi je posvetilo, da je jutri valentinovo. M. pa je (izjemoma) prostodušno priznal, da šele zdaj razume današnje Filipovo sporočilo … Tako sva zaključila romantični večer. 15. dan Rio Gallegos - Caleta Olivia Zjutraj je bila na valentinovem nebu še luna in romantiki je bilo zadoščeno. Iz zastekljene jedilnice se je videlo na ulico in elektro instalacijo. Sistematik je pospravil in odšla sva. Dan je bil sončen, motor nedotaknjen v t. i. garaži in na prvi bencinski črpalki ni bilo vrste. Za današnji dan je M. napovedal dolgočasno cesto, točno 6 manjših naselij oz. zaselkov in kakšno žival vmes. O oblačkih in rastlinicah ni rekel nič. Očitno še vedno velja prepoved fotografiranja. A zdelo se mi je prelepo, morala sem zabeležiti ... Približno 2500 km do Buenos Airesa je taka pokrajina. V vodi so stali flamingosi ali plamenci, a kako dopovedati motoristu, ki se je komaj dobro ogrel, naj malo ustavi?! A zaradi enih tičev?! Tudi zaradi štirinožnih živali se ni dal prepričati. Po 200 km ga je zatiščala čelada … in tako ga je prepihalo, da je celo ustavil. Snel je čelado, se popraskal po pametni glavi in oblekel vetrovko. V tem času sem uspela ujeti nekaj narave. Čez nekaj trenutkov … Zagledala sva prvo posestvo (estancia). In potem spet nič, z izjemo kakšne radovedne vikunje. Ura je bila več kot 14., ko sva le prispela do prve črpalke - in prvega naselja. Nadaljevanje je bilo podobno dopoldanskemu, pojavljati pa so se začeli peščeni predeli. Približno po 360 km iz Rio Gallegosa sva prišla do mesta Puerto San Julian, ki je v zalivu ob atlantski obali in ima približno 7000 prebivalcev. Časa za postanek seveda ni bilo. Šla sva mimo, saj je do Calete Olivie, kamor naj bi danes prišla, še 342 km. Do naslednje črpalke sva prišla približno ob 18. uri. Bilo je po nevihti. Svetloba se je spremenila in barve so postale izrazitejše. Tudi kamnine so bile drugačne. Vetrc se je igral z nandujevim perjem. Sprememba pokrajine in bližina mesta, ki zdaj ni več daleč, sta na razpoloženje delovali pozitivno. Po še enem dnevu praznih prostorov so zelene table prijetni znaki bližine civilizacije. Pozornost pritegne nenavaden spomenik, za katerega kasneje ugotoviva, da sploh ni star. Seveda ni časa, da bi snel čelado, a tistih, ki so dali svoje življenje za ideale in pravico … to gotovo ne moti. Na drugi strani je sod za smeti. Tudi do tja se je namenil s čelado na glavi. Ni kaj, nekateri celo berejo s čelado na glavi … Naselje Fitz Roy ima nekaj hiš, na cesti in ob njej pa je nekaj nandujev. Ko se ukvarjam s plastnicami pa je za ovinkom prevrnjen kamion, ki je končal na boku izven cestišča. Sreča v nesreči, da ni bilo kaj hujšega. Do mesta je še 30 km in morje se že vidi. Vzdolž ceste so na obeh straneh črpališča nafte. Še par ovinkov in pred nama je Caleta Olivia. Sledijo prizori, na katere nisi pripravljen. Smeti. Povsod so smeti. Česa takega še nisva videla. Veter raznaša smeti. Očitno je nekje v bližini smetišče; vsepovsod so smeti. Grozljivo. Žalostno. Dobrodošli v Caleti Olivia! Ustavila sva se v prvem hotelu, ki sva ga videla s ceste. Morje je bilo par metrov stran in šla sva na obalo. Urejeno sprehajališče je bilo prazno in tudi midva nisva imela nobenega veselja do sprehajanja. Šla sva spat. Psi pa so neumorno lajali. 16. dan Caleta Olivia - Esquel Viento, viento, viento fuerte (veter, veter, močan veter) je rekel lastnik, ki nama je zjutraj odklenil dvorišče. In je zmajeval z glavo. Res je bilo vetrovno. Ko si stopil na plano, si že imel mivko med zobmi, v laseh, v očeh. Igrišča in sprehajališča ob obali so bila še prazna, le plastične vrečke, ki jih je raznašal veter, so se zatikale v ograje. Mesto ima približno 70.000 prebivalcev. Glavne dejavnosti širšega področja so ribolov, ovčereja in črpanje nafte. V čast delavcem v naftni industriji je postavljen spomenik. (O argentinskih spomenikih ne bi razpravljali.) Cesta je do mesta Comodoro Rivadaria speljana ob obali. Tam bova zavila v notranjost proti Sarmientu in potem proti Esquelu. Do Esquela je 647 km. Ozračje je bilo koprenasto od vetra in peska. Asfalt ni bil najboljši, pa še veliko tovornega prometa je prispevalo k dodatnim sunkom. V prazni pokrajini so se začela pojavljati črpališča nafte. Ob 13. sva se prvič po Caleti Olivia ustavila na bencinski črpalki, kjer pa niso imeli bencina. Delavci iz naftne industrije so sem hodili na malico. M. je preverjal, kaj bo z vetrom. Nič novega, 4 dni bo divjal, potem bo malo ponehal. Brezupno. Ne moreva čakati štiri dni, v takem voziti pa je nevarno. Po delavski malici sva šla naprej, drugega nama ni preostalo. V zraku je bil prah, sunki vetra pa so bili nepredvidljivi. Imela sva rezervo bencina, naslednja črpalka bo, ko bo. Naslednja črpalka, kjer so na srečo imeli bencin, je bila v Sarmientu, nato pa približno 340 km do Tecke ni nobene več. Brez rezerve bi naju odpihnilo. Še dobro, da je M. pameten in je predvidel nepredvidljivo. Popoldan sva prijadrala do bifeja-muzeja Los Tamariscos, kjer sva si privezala dušo in izpraznila rezerve bencina. Z običajne porabe 5,6 l/100 km se je zaradi bočnega vetra poraba povečala na 8,8 l/100 km. M. kar ni mogel verjeti; kaj takega se mu ni še nikoli zgodilo. (Vse je enkrat prvič!) Kraj Los Tamariscos je označen na zemljevidu, a razen te hiše ni bilo ničesar. Ta pa je bila nekaj posebnega, predvsem notranja oprema ... Malo pred 17. uro sva se s težkim srcem dvignila in šla nazaj v veter. Morava priti do Esquela, preden naju ujame tema. V daljavi so se pokazali hribi in upanje, da je tam bolje, da veter manj piha. Prišla sva do naselja in do par kilometrov makadama zaradi nekega obvoza. Naselje je bilo pestro, na koncu je bila še policijska kontrola. Potem pa spet asfalt. In na koncu še črpalka! In to 80 km pred Tecko in 180 km pred Esquelom. Veter pa žal ni nehal. Pred Tecko je bila spet policijska kontrola. Voda, zelena barva in živali, človek si po dnevu praznine in sivine kar oddahne. Vozila sva se po planoti, bilo je 14 stopinj in veter je manj divjal. Sonce in oblaki so začeli večerno predstavo. Tu je nova provinca, kjer so gozdovi in smučišča. In čez par kilometrov je mesto Esquel. Na hitro sva dobila hiško oz. kar hišo (Cabanas el Rosal) in razpakirala. Moram pohvaliti M., da je vzdržal. V vsem dnevu sva srečala točno dva motorista, kolesarja pa nobenega. Pametni so ostali doma. 500 km je bilo neznosnih, zadnjih 150 pa za silo. Še zdaj se držim na levo, glavo pa kot želva iz oklepa. Vrat me boli, M. si pa sploh ne upam vprašati, kako je. Saj sva vajena ajdovske burje, vipavske burje, primorske burje, jadranske burje … kaj takega pa res NE. Tega vetra se ne da opisati. Edino ustrezno definicijo za take razmere je zapisal znani motorist avanturist Dr. Speed (citiram) “AMPAK TISTI VETER, TO PA JE JEBA” (konec citata). Čista jeba. Za regeneracijo sva poiskala prvi odprt lokal. Vhod je bil obetaven, tudi nadaljevanje je bilo dobro. Mislila sva, da sva pozna, a ko sva odhajala, so se Argentinci šele začeli dobro zbirati. Baje ponočujejo do zore. Naj si privoščijo, če bi bili z motorjem, bi gotovo morali prej v posteljo. Salud! (Na zdravje!) Pomirjena sva ugotovila, da se da tudi argentinski veter poplakniti. Konec dober, vse dobro!

evo .. to si ženske mislijo o moških

Sva šla včeraj po kosilu kao na sladoled v Kranjsko goro, vrnila pa sva se čez Petrovo brdo iz Bohinja. Ceste skoraj prazne.

Eni pa res znajo komplicirat. Preizkusijo vse mogoče programe, pa čeprav imajo zastonj hišni program, ki uporablja iste zemljevide kot naprava, enak algoritem izračuna poti pod pogojem, da so na PC različici enake nastavitve kot na napravi. In potem se čudijo, da navigacijska naprava ne zna izrisati načrtovano pot, ki je bila po stvarjenju par krat konvertirana iz programa v program. MapSource 6.16.3 je zadnja verzija enostavnega programa za načrtovanje poti, ki še dandanes deluje in je zelo uporaben. Sicer kao ni več kompatibilen z novejšimi modeli Garminov ampak vseeno deluje, saj pri pošiljanju načrtovane poti v napravo pošljemo samo izbrane točke (v bistvu klike miške na zemljevid), naprava pa potem po algoritmu točke poveže v planirano pot glede na izbrane nastavitve v napravi. Naprava si potem pri izračunu sama ustvari vmesne ciljne točke zaradi hitrejšega preračunavanja, če je le ta potreben. Si pa velja zapomniti, da tako ustvarjene vmesne cilje moramo dejansko prevoziti, kajti drugače naprava prične obračati nazaj na vmesni cilj. Za te primere obstoji orodje "spreminjanje načrtovane poti" in "preskoči točko". Ko v MapSouce kreiramo pot si jo shranimo kot xxxx.gbd ali .gpx. Za preverjanje si jo lahko odpremo z BaseCamp programom in izvedemo preračun poti, kateri bo že ustvaril vmesne cilje, katere je dobro poznati, če je pot daljša in nepoznana. To nam pride prav, če je potrebno iz bilo katerega razloga ponovno zagnati pot na napravi. Glede na lokacijo naprava hoče, da potrdimo naslednji cilj. In če ga ne vemo, nas lahko pelje nazaj, ali pa v nadaljevanju preskoči kak cilj, ker je bil izbran eden od naslednjih ciljev in si do njega izračuna pot po nastavitvah. Seveda se da vmesne cije ogledati tudi v predogledu poti na napravi. Upam, da sem s tem klobasanjem kateremu prihranil kak siv las.

... tO jE tO zA robertotA ...

Mamo kitajčka na gradbišču, je kolegica kihnila, čez 5 minut je že imel masko na goflji...

Kako je stranka izvedla anketo.

Prva omembe vredna letos... Od doma - Crnomelj - Vinica - Stari trg - Fara - Kocevje - domu... Nc, naslednjic pa kontra...

Lignji ko Babuska, en manjsi k drug ?

Doma že izpolni obrazec in na Petrino. Meni še danes ni niti hotela Bookinga pogledat. Pol pokažeš samo osebno in gasa ?

Kaj ti to pomaga, če imaš pa na napravi Garmin Here maps Saj ravno o tem pišem = Myroute, da eni iščete bližnjice, ko so pa problemi pa je vse drugo krivo. Za Garmin, če hočeš da bo v redu Mapsource/Basecamp, namenski program, offline zemljevidi, ki so enaki kot na napravi, uvoz/izvoz rut, sledi, točk itd... Tyretotravel sem probal kot alternativo, smo zelo hitro končali, sploh ko so bili online gmaps zemljevidi... prepočasno vse skupaj in ne povsem kompatibilno, torej kompromisi. V Mapsourcu jih ni...

Malo popravim

Ne pozabit, da politiki nastopajo tako, kot jim to prinaša glasove. V tem niso kaj drugacni kot jogurti v hladilniku v Sparu. Od tistega kar imas na polici bos izbral onega, ki ti najbolj ugaja. Malo smo tudi sami krivi, ker ne nehamo kupovat jogurtov.

Mapsource je enostaven. Basecamp pa bolj zakompliciran ampak ko se ga navadiš dober.

Evo so kitajci poslali in sem včer cel popolne montiral ? Za vikend bo pa test da vidmo če kej preveč trese in bo treba drugam zmontirat.

?

Ne..... po novem .....

17/6 zjutraj me vabi dr. na luknjanje kolena. Da naj pridem tešč....Verjetno bo tam kaj za jest in pit

To je moja predjed

Masterchef yoda kitchen master Fastfood za reveže

Iz Tuhinjske v Savinjsko ?

Maček se bori s kobro, če ni morda anakonda

Neglede na vreme...Drava vedno pase?????..

ne velja za SDS. Tam je eden in edini "najboljši"

Doma narejen pad thai

auč kje sem pa opozicijo potegnu ven.. ha ha... se zgodi, hvala za popravek

Niso problem vlade pri nas...itak so vse iste, le drugače so obarvane. Pri nas je problem sistemski...in takšen kot je omogoča sistemsko kolobarjenje istih posevkov (zasevkov...ker so kot kancer).

Danes sem drugič letos sedel na kolo in se odpeljal v smeri Lučin. Prvič sem šel do Planine, danes pa si nisem zastavil cilja, samo smer, omejitev je bila pa hrbet - kolikor bo zdržal. Z neba so ves čas padale posamezne kapljice, proti zahodu so bile vidne posamezne zelo lokalne plohe. Hrbet je držal in počasi brez naprezanja sem vmes prevozil ene 600 m 12% klanca in dospel na preval Pasja ravan. Tu mi je takoj padlo v oči, da pri znamenju ni več ograje - zob časa jo je podrl, nadomestne ni (očitno ni ta pravega skrbnika znamenja). Za nazaj sem se moral obleči, se je kar shladilo. Te bom moral posnemati in malce bolj redno zajahati kolo.

jebali jih boni, kot kaže bodo zlorabe, zato naj dajo kr gotove pare, a ni isti kaco?

Pojbič: "Katera vlada v zgodovini je kdaj kaj takega naredila, da je pomagala vsem? Naj mi nekdo pove!" Kordiš: "Titova"

@Vito23 ti je en post više napisal, da je pri gopro-ju enako, samo tipko na kameri stisneš in se sama vklopi in začne snemat. Tako da ne razumem, zakaj naj bi virb z slajderjem bil tako neprimerljivo hudo boljši oziroma kaj naj gopro povzame po virb-u. No, saj verjetno maš svoje razloge, kar je seveda super. Jaz sem samo dodal prednost daljinca - mi je bolj priročno imeti na vrhu tanktorbe, na displayu mi kaže podatke o snemanju, bateriji, kartici, ...

? / /

Pujs jedan.....

Konju jedan .....

jaz sem imela potrdilo o rezervaciji sprintano, na zadnjo stran sem napisala moje podatke, telefon, kje bom in od kdaj do kdaj bom tam. Posledično je postopek pri meni trajal 1,5 minute, s tem, da se je vmes policistka sprehodila ven pogledat registrsko številko. Pri avtih pa traja 3-5 min na avto. Odvisno, koliko ljudi je notri in koliko turisti policijo sprašujejo (ne nujno obratno). Skratka, prej ko daš podatke, prej si skozi

Zaradi službenega dežurstva samo okoliški hribčki.... Rakitna. Sv. Ana. Nekje proti Krimu. Ko pridem nazaj v Žabarijo zamenjam prevozno sredstvo. In spet je ponedeljek...lp Kmet2

Vtisnu kravasakije pozabu povedat, moja je božala teličke in jokala zraven hlipajoč: in to mi jemo Mati Gorjanka pa ne bew ne mew

Za foro..tole zoom x30 na S20+

Danes zjutraj preckal mejo MB-ZG; ful gužva, itak z motorjem mimo vseh, hrvati ful prijazni, policist je bil motorist, vpisal podatke motorja, gsm, in kraj bivanja - 3 minute fertik, ter mi zaželel srecno pot

Sosedov mulo...