Dvorana slavnih

Jadranska magistrala-turističen tempo. Ponavadi z fast ekipo "letimo v smrt" ? ni casa okoli gledat. Tokrat pa sem sel bol na izi. Takoj za Rupo v levo presekam 17 pasov in se med ograjo zrinem na staro cesto, uletim v Rijeko, skos ob vodi cez celo mesto, prva vrsa hise so beverly hills. Sledi mesto Bakar in malo naprej neke cudne skakalnice za skok v vodo, bo treba naslednjic kopalke vzet ? Po nasvetu starih mackov grem pogledat mestece Lukovo. Kasneje zavijem za Jablanac in hudaaa kombinacija treh 180° ovinkov, nov asfalt, siroka cesta. Naslednjic gremo trenirat ?. V Jabolku vprasam ribica kje se pride v Zavratnico, rece malo naprej po skalnati potki ob morju. Ok, zarinem valda z motorjem ? Izkaze se da je to neka gams potka, rinem se med skalnatimi tuneli in razmisljam da bom verjetno edina budala na svetu ki je Aprilio po skalah zvrnu v morje. Pridem do stopnic kjer zal ni slo vec naprej lahko pa sem vsaj motor obrnu. Kasneje izvem da so se tezji pacijenti rinl po te potki z lt1200 in podobnimi ? Naprej po potki grem peš, preseneti me Robinson Crusoe v hiski ki pobira vstopnino. A drugace nikjer zive duse. Placam in pogledam Zavratnico. Extra scena, priporocam ogled. V Karlobagu pogledam trdnjavo, speglam se par ovinkov in uletim v Paklo. Spimo v app Hana, lepo zrihtan, 40€ za 3 osebe. Naslednji dan pogledam se kanjon Paklenica, kot mulc sem s tastarimi tam plezal. Ranger me spusti zastonj not za 5min, nahitro pogledam in stisnem gas proti Sloveniji.

Kerga ni, se je zajebu

Počasno utekanje motorja in turistično izletkanje??

Online. Suzaki hitrejsi od bure

Na murčka sem jo peljal

GS plaši ljudi z izgledom

Forth. And fear no darkness!

Izogibanje dežju ?

Lepo je ja. @Xebec - lep motor pri Dinkotu ?

V naši državi je čisto vseeno kdo je na oblasti. Vsi se ukvarjajo samo s seboj. Kako v čim krajšem času naropat čim več,potem odstopit in si vsega rešen. Pa do smrti preskrbljen z denarjem. Sodstvo je v razsulu, policija in inšpektorati bolj podkupljivi kot kurbe in nesposobni. 1/5 ljudi dela, in ustvarja ostalih 4/5pa živi na zadolževanju. Ni ga človeka, ki bi lahko to stanje uredil, ker ga bi ulica in mafija ubila. Takle sistem "počedi" samo krvava revolucija ali vojna. Tega si pa nihče ne želi. Tko da bo še kar nekaj časa pink ponk med nesposobneži v politiki. Kruha in iger.

zdaj pa še razpaljotko do Karlobaga ?

Vreme je res bl bedn ???

Dej začni nazaj kadit, škodi ti

Vsem hvala za odgovore ... šibam prot Pakli ....

Končno prispel. Prvi občutki vrhunski. V primerjavi s starim (2003), kot bi vozil avtomatika.?

Evo ga.Pomalcam pri OK Karlobag pa dalje. Čez mejo tiktak, na Jadranki mal piha pa ni sile. Fajn k šus.

Par nas je tvegal in se je izslo ?

Kolesarjem je uspelo. Odstopil je Dejan Židan.

Evo mal slik od montaže. Upravljalno konzolo in GPS sprejemnik sem dal pod sedež. Ročni upravljalnik z mikrofonom ne na balanci ena kamera spredaj in druga zadaj. Ob vklopu kontakta samo začne snemati in ob izklopu se ugasne. Ko ja kartica polna presnemava stare posnetke. Če zazna kakšne sunke posnetek shrani v posebno mapo.

Sva šla včeraj po kosilu kao na sladoled v Kranjsko goro, vrnila pa sva se čez Petrovo brdo iz Bohinja. Ceste skoraj prazne.

Če častiš prideva še midva z ženo?

Stari tle dol je apokalipsa....ce bi motor dal bi loh 400 pelu,nikjer nobenga Nirvana

Duva- Karlobag... bom sedaj poskusil do Pakle... včeraj ni bilo policije pa je bila celi dan zaprta...

bo kdo potvegal mimo zapor ali vsi po notranjosti?

Hvala MiNa. Olje menjano. ISTA+ ruski crack v navezi z kitajskim kablom za 10E dela odlično. Da opišem, kako sem menjal olje v zavorah. Najprej sem demontiral vse tri čeljusti in potisnil batke v čeljust in jih potisnjene blokiral. Nato sem z brizgalko izčrpal olje iz rezervoačkov pustil le kak milimeter olja in dolil novo olje. Nato klasično špurgiral vse tri čeljusti. Sledil je priklop ne računalnik in zagon ABS črpalke. Med zagonom stisnil ročico zavore za 2s 3x; dolil olje in zopet špurgiral, postopek ponovil 2x kot veleva ista+. Sestavil čeljusti in ploščice ter z ročico zavore potiskal batke do končne lege in dodajal olje. Sledil test na travi. Zavore delajo odlično, olje skoraj brezbarvno. Če se bo še kdo sam trudil upam, da sem postopek dovolj dobro opisal. Mi je pa z menjavo olja v motorju pobralo skoraj celo popoldne.

Lignji ko Babuska, en manjsi k drug ?

Eni pa res znajo komplicirat. Preizkusijo vse mogoče programe, pa čeprav imajo zastonj hišni program, ki uporablja iste zemljevide kot naprava, enak algoritem izračuna poti pod pogojem, da so na PC različici enake nastavitve kot na napravi. In potem se čudijo, da navigacijska naprava ne zna izrisati načrtovano pot, ki je bila po stvarjenju par krat konvertirana iz programa v program. MapSource 6.16.3 je zadnja verzija enostavnega programa za načrtovanje poti, ki še dandanes deluje in je zelo uporaben. Sicer kao ni več kompatibilen z novejšimi modeli Garminov ampak vseeno deluje, saj pri pošiljanju načrtovane poti v napravo pošljemo samo izbrane točke (v bistvu klike miške na zemljevid), naprava pa potem po algoritmu točke poveže v planirano pot glede na izbrane nastavitve v napravi. Naprava si potem pri izračunu sama ustvari vmesne ciljne točke zaradi hitrejšega preračunavanja, če je le ta potreben. Si pa velja zapomniti, da tako ustvarjene vmesne cilje moramo dejansko prevoziti, kajti drugače naprava prične obračati nazaj na vmesni cilj. Za te primere obstoji orodje "spreminjanje načrtovane poti" in "preskoči točko". Ko v MapSouce kreiramo pot si jo shranimo kot xxxx.gbd ali .gpx. Za preverjanje si jo lahko odpremo z BaseCamp programom in izvedemo preračun poti, kateri bo že ustvaril vmesne cilje, katere je dobro poznati, če je pot daljša in nepoznana. To nam pride prav, če je potrebno iz bilo katerega razloga ponovno zagnati pot na napravi. Glede na lokacijo naprava hoče, da potrdimo naslednji cilj. In če ga ne vemo, nas lahko pelje nazaj, ali pa v nadaljevanju preskoči kak cilj, ker je bil izbran eden od naslednjih ciljev in si do njega izračuna pot po nastavitvah. Seveda se da vmesne cije ogledati tudi v predogledu poti na napravi. Upam, da sem s tem klobasanjem kateremu prihranil kak siv las.

Prva omembe vredna letos... Od doma - Crnomelj - Vinica - Stari trg - Fara - Kocevje - domu... Nc, naslednjic pa kontra...

NA KONEC SVETA - JUŽNA AMERIKA 2020 Počasi umira, kdor postane suženj navad, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom. Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe … kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem. (Pablo Neruda: Živi za danes - odlomek) Po tridesetletnem jamranju nad tem, da pozimi ne morem dobiti dopusta, so se mi na račun minulega dela odprla vrata do februarske svobode. Odločitev o potovanju na južno poloblo, ki ima v tem času poletje, je bila hitra. Prehitela je vse ostale dolgo zaželene in nikoli izvedene ... Zakaj na konec sveta? Nekatere turistično zanimive točke, ki jih seveda ne najbolj natančno jemljemo za nekakšne konce, sva že obiskala, v Južni Ameriki pa še nisva bila. Cesta na jugu Argentine se konča z napisom Fin del Mundo, Ushuaia pa se kot najjužnejše mesto na svetu ponaša tudi s slovesom konca sveta. Oboje je sicer sporno, saj južneje še obstajajo naselja, a po svoji velikosti in številu prebivalcev ne dosegajo statusa mest. Do Ushuaie vodi tudi železnica, ki je danes turistična znamenitost poimenovana Tren del Fin del Mundo. Midva pa sva si želela ustvariti lastno predstavo o koncu sveta. Zakaj v Čile? Čile ima osupljivo in izredno raznoliko naravo; slovi po čudovitih prostranstvih Ognjene zemlje, divji in cvetoči Patagoniji, po Atacami - najbolj suhi in vroči puščavi na svetu, po aktivnih in ugaslih vulkanih in celo po pingvinih. Zbrani osnovni podatki o Čilu Republika Čile je dolga in ozka obmorska država ob obali Južne Amerike med Tihim oceanom (ali Pacifikom) na zahodu in Andi na vzhodu. Na severu meji s Perujem in Bolivijo, na vzhodu z Argentino, na jugu z Atlantskim, na jugozahodu pa s Tihim oceanom. Ima 6.435 km obale. Podnebje je zmerno, puščavsko na severu, mediteransko v srednjih deželah, na jugu pa sveže in vlažno. Ob obali ležijo nizka gorovja, rodovitno območje je v osrednji dolini, na vzhodu pa so visoka gorovja – Andi. Najvišja točka je Nevado Ojos. Čile ima približno 19 milijonov prebivalcev, glavno mesto je Santiago de Chile, uradni jezik je španščina, valuta pa je čilski peso. Predsednik je Sebastian Pinera. Glavna naravna bogastva so baker, les, železova ruda, nitrati, žlahtne kovine, molibden in vodna energija. Najbolj razširjene naravne katastrofe v Čilu so hudi potresi, izbruhi vulkanov in cunamiji. Razširjeno krčenje gozdov in rudarstvo ogrožata naravne vire, ogroža jih tudi onesnaževanje zraka in vode v industrijskih območjih. Več kot tri četrtine prebivalcev živi v mestih. Najgosteje naseljena je Čilska dolina, veleposestniki pa imajo 70% zemlje. V Čilu se srečujejo različne etnične skupine. Večina so potomci evropskih priseljencev, ki so prišli sem konec 19. in v začetku 20. stoletja (Nemci, Francozi, Angleži, Irci, Poljaki, Italijani, Španci, Rusi, Hrvati in drugi (celo nekaj Slovencev). Največ je mesticev – potomcev evropskih belih priseljencev in ameriških staroselcev Indijancev, Indijancev je samo še 10%. V 2. polovici 19. stoletja se je naselilo tudi 4000 nemških družin, ki so si skrčile do takrat nedotaknjene gozdove in začele razvijati poljedelstvo in živinorejo. PRIPRAVE Naročanje zemljevidov (Reise Know-How), servis motorja, priprava opreme in hitri tečaj španščine. Servis motorja - serviserju (Selmar Celje) sem zagrozil, da bo ob morebitnih težavah z motorjem pripotoval za mano na lastne stroške. Ko sem na dan privlekel rumeno plastenko, na kateri je pisalo Bardahl in trdil, da je to najboljše olje (olje moje mladosti), sem tudi ugotovil, da tega izdelka vzhodno od prelaza Hrušica nihče ne pozna. Le kje ljudje živijo (pa takrat še ni bilo potovanje omejeno na občinske meje). Olje je bilo sponzorsko darilo (Avtostil z Rakeka) in niti na misel mi ni prišlo, da ga ne bi uporabil. (Serviserji ne vedo ali pa nočejo vedeti, kaj je dobro). Gume - normalno je, da so jeseni na motorju izrabljene gume. Pri vulkanizerju Tomažu (pred enim letom je tudi on s kolegi prepotoval podobno pot) sem naročil nove TKC 70. Časa ni bilo veliko, skladišča gum prazna (čudno, zakaj so sploh skladišča). S Poljske so grozili, da bodo vsak čas prišli po motor, da ga spakirajo na barko. Tako mi ni preostalo nič drugega, kot da doma pogledam malo po garaži. Namontiramo TKC 80, konec koncev je na poti predvideno cca 1500 km makadama. Tomaž svetuje, naj vseeno vzamem rezervne gume s sabo. (Oni so imeli probleme in so v Argentini drago plačali novo gumo.) Meni tistih par kilogramov dodatne teže na motorju pri potovanju ne predstavlja problema, kvečjemu mi rezervne gume lahko pomagajo kot dodatna zaščita motorja in sebe. Medtem, ko se je Miro ukvarjal z motorjem, sem imela dovolj časa, da sem opravila par osnovnih lekcij španščine. Med pripravljeno opremo se je vrinila tudi naša Mumi, ki se je delala, kot da je ena izmed torb, da bi se lažje infiltrirala in neopazno odpotovala. Ob razkrinkanju je bila žalostna, oči so govorile - jaz bi tudi šla, vzemita me s sabo! Motor je bil pripravljen, oprema naložena, kombi pred vrati. In odpeljali so ga ... In ko je bil motor z vso opremo in rezervnima gumama vred že sredi oceana, ko so bile kupljene letalske karte; ko se začne odštevanje tednov do odhoda; začneva resneje spremljati poročanje o nemirih v Čilu. Mirni protesti preko milijon ljudi so prerasli v vandalske pohode, razbijanje, požiganje; na ulicah je vojska! Povod naj bi bilo na prvi pogled malenkostno povišanje cen vožnje s podzemno železnico, ki pa je bilo kaplja čez rob nakopičenemu nezadovoljstvu ljudi. Vzroki za to pa so nezadovoljstvo z življenjskim standardom, slabe zdravstvene usluge v privatnem in državnem sektorju, nizke pokojnine, drago izobraževanje; eno leto študija stane povprečno 5000 evrov – za večino postaja študij nedostopen ali pa se morajo čezmerno zadolžiti. Še najbolj zgovoren pa je podatek, da ima 1% najbogatejših v rokah približno 30% bogastva države. Poenostavljeno rečeno so nemiri zaradi družbene neenakosti in velikega prepada med revnimi in bogatimi. Decembra 2019 so bila zaradi razmer v Čilu državljanom Slovenije izdana Splošna opozorila vladnega urada. Povzetek Splošnih opozoril Zaradi protestov prihaja do incidentov in motenj potovanj v mestih. Obstajajo poročila o obsežnejših protestih v nekaterih predelih mest Punta Arenas, Santiago, Viña del Mar, Arica, Puerto Montt, Valparaiso, Antofagasta in Iquique. Prihaja tudi do cestnih zapor in barikad v okolici Santiaga na večjih cestah in mestnih vpadnicah. V skladu s čilskim pravom se lahko tuje državljane, ki obiskujejo ali živijo v Čilu, deportira zaradi sodelovanja v protestih in demonstracijah. Vsa javna prevozna sredstva v Santiagu de Chile – vključno s podzemno železnico in avtobusi delujejo v omejenem obsegu. Javni prevoz lahko deluje v omejenem obsegu tudi v drugih mestih po državi. Nekatere banke, nakupovalni centri, lekarne in supermarketi obratujejo s skrajšanim delovnim časom. Še vedno lahko prihaja do zamud in odpovedi notranjih in mednarodnih poletov, zato se o statusu vašega poleta pred odhodom pozanimajte pri svoji letalski družbi. Če potujete na letališče, se pred potovanjem posvetujte s prevoznim podjetjem in si zagotovite dodaten čas za pot. Nekateri kopenski mejni prehodi med Čilom in sosednjimi državami Argentino, Bolivijo in Perujem so trenutno ponoči zaprti. Če nameravate prečkati katerokoli kopensko mejno točko, se pred potovanjem posvetujte s pristojnimi organi. S sabo ne nosite večjih količin denarja, dragega nakita ali dragih ur. Ob vsej žalosti ob prebiranju opozoril in priporočil Miro ugotovi, da vsaj z zadnjim priporočilom res ne bo problemov, saj ure nima (in je nikoli ni imel! …tako in drugače …), dragega nakita nimava, kakšnih večjih količin denarja pa tudi ne. Na novo leto, mesec pred nameravanim odhodom, se soglasno odločiva - če bo ostalo samo pri opozorilih glede (ne)varnosti, bova šla. Januar se je iztekal, imeli smo poslovilno zabavo z domačimi (hruševskimi) motoristi in pridruženimi notranjskimi motoekstremisti … malo črnega humorja - za vsak slučaj; če se ne vrneva in ne bo tradicionalnega sprejema, naj bo vsaj poslovilna zabava. Zabava je več kot uspela (mijauuuu), dobila pa sva tudi toliko uporabnih daril, da bi lahko potovanje podaljšala najmanj za mesec dni, če ne bi bil problem dopust. Morava se vrniti, da skupaj uničimo te zaloge! Ob slovesu je Miro slavnostno izjavil: »Če ne bo pilotiral bivši vojaški pilot, se vidimo!« V petek zjutraj sem se peljala v službo in razmišljala, če sva še kaj pozabila; popoldan imava let … v tem trenutku je na cesto skočila srna. Podzavestno sem tako zabremzala, da se je avto na mestu ustavil! Šlo je za las, imela sem srečo. So pa vse mape poletele z zadnjih sedežev in roke so se mi tresle še ves dan. To sem povedala Mirotu šele na letalu, da ne bi razmišljala, da je polet nevaren. Vse je lahko nevarno, vse je relativno. 1. dan Hrušica - Benetke - Rim (31. januar 2020) Popoldan naju je Nina peljala v Benetke. Na letališču sva sedela kot kup nesreče, ne pa kot vesela popotnika. Grizla so naju podzavestna stalna vprašanja, če ne bi bilo mogoče bolje, da ne greva, ali je nevarno, ali je neodgovorno, kako je z demonstracijami v Čilu, kaj, če se kaj zgodi … Nina ni vedela, ali naj naju tolaži ali naj se jezi. Rekla je, da nisva normalna, da se obnašava, kot da bi šla prvič od doma. Pametno je zaključila, da bo parkirnina dražja kot letalska karta, zato ona gre, midva pa naj nehava fantazirati. Poslovili smo se. Midva s težkim srcem. Iz Benetk sva letela v Rim. Letališča so bila napol prazna, nikjer ni bilo običajne gneče. Vzdušje ni bilo evforično. Kupila sva le vodo in čokolado za prvo silo. Brez prve dopustniške pijače sva šla na letalo za Santiago in Miro se je prepričal, da pilot ni bivši vojaški pilot. (Po njegovi statistiki so le-ti zaradi specifične vojaške vzgoje najmanj zanesljivi.) Zaradi sreče s pilotom je lažje prenesel dejstvo, da stevardese niso mlade; v prepričanju, da ne bo zamudil nič atraktivnega, je po polnoči celo zaspal (beri smrčal). Ko sem ga videla tako pomirjenega, sem zasmrčala še sama. Seveda je bil spanec bolj mučenje na obroke - malo prostora, malo zraku. S svojimi kratkimi nogami sem seveda lažje preživela noč na letalu kot normalni moški. 2. dan Rim - Santiago Po napol neprespani noči pa je bilo kmalu vse hudo pozabljeno, saj sva se zbudila v sončen dan nad Andi, prekritimi s snegom. Odprla sva čokolado, preko katere sva spoznala celo soseda na letalu – prvega Čilenca, kot je sam rekel. Simpatični gospod je ugibal, od kod sva, a najin jezik mu je bil uganka. Po omembi Slovenije se je nasmehnil in povedal, da je že bil v Ljubljani in na Bledu, da je Slovenija lepa. Midva pa greva za en mesec po Čilu in Argentini, v San Antoniu že čaka motor in Miro je naštel glavne postaje s svojega zemljevida … Zmajal je z glavo. Verjetno se mu nisva zdela prepričljiva, prav nič motoristom podobna, pa še prestara za take avanture. Ta dva sta pa res ravno prava za na motor?! Pristanek je bil tako eleganten, da smo vsi zaploskali pilotu. Gospod Čilenec nama je povedal še par podatkov o Čilu. Potem je vsakemu dal bankovec za 1000 čilskih pesov. Rekel je, da je to simbolno - za srečo, da je vrednost zanemarljiva (manj kot 1 evro) in naj paziva nase. In ko se stemni, naj bo motor v garaži, midva pa v sobi in naj nikar ne poskusiva hoditi po temi okrog! Niti s taksijem! Ponoči nikamor! Prepovedano! To je trikrat ponovil. Imeli smo samo ročno prtljago in smo hiteli proti izhodu. Slovo. Komaj navežeš stik s človekom, pa se že poslavljaš. Poletje v Santiagu, pri nas pa zima – tudi v Munchnu, kjer dela je zima – izvedela sva, da že dolgo živi v Nemčiji in dela za neko mešano firmo. V Čile prihaja le na obiske. Tudi on rad potuje. Ko bo imel čas, bo šel na potovanje v Mongolijo. Fascinira ga Džingiskan. Molčeči Miro pobrska po telefonu in najde fotografijo z Džingiskanovim spomenikom, pod njegovo mogočno glavo pa midva, dva pregreta, razmršena motorista. Pa vidva res potujeta z motorjem?! Nasmejemo se. Mongolija je čudovita, srečno. Srečno pot. In med objemom še enkrat: PO TEMI NIKAMOR! OBLJUBITA! Obljubiva. Potem sva stala v vrsti za tujce in jaz sem posojala svoj kemični svinčnik mladeničem Evropejcem. Mladi imajo vse v elektronski obliki in zastarelih pripomočkov ne prenašajo okrog. Formular pa je treba izpolniti … Miro je rekel, da sem smešna in stara, da mi bo kdo še svinčnik ukradel. Nič zato, pa naj si ga zatakne, saj veš, da imam vedno najmanj štiri s sabo. Pa so mi ga vrnili in celo hvala so rekli! Ja, ni vse v elektronski obliki, včasih tudi klasika prav pride. V menjalnici sva zamenjala dolarje za čilske pese, se v mislih zahvalila Tomažu za ustne informacije, dr. Speedu in Menihu za pisne informacije in se kasneje še večkrat spomnila nanje, ko sva hodila mimo zaprtih bank in vrst pred bankomati; ko kartic niso sprejemali, ko terminali niso delali in ko kartice niso prijemale. Pred izhodom iz letališke stavbe, sva (kakšno naključje!) v množici čakajočih zagledala Krzysztofa - direktorja firme Advfactory, ki je poskrbela za prevoz motorja čez ocean. Povedal je, da čaka obiske iz Evrope, da bodo nekaj časa skupaj potovali po Braziliji. Rekel je, da na najini načrtovani poti ni kakšnih posebnosti, razen delov slabega makadama in nevarnega vetra, ki pogosto razsaja na jugu celine. V primeru napovedi hudega vetra nama je svetoval, naj z vožnjo po določenih predelih raje kakšen dan počakava. Srečno vožnjo nam in vam in vsem! Z letališča sva se z avtobusom odpeljala v center Santiaga. Vozovnice so poceni (približno 5 evrov za dve osebi), avtobusi pa udobni in še preveč klimatizirani. Le Miro je godrnjal – Zdaj pa še avtobus, nazadnje sem se vozil z avtobusom leta entaužentdevetstoosemdeset, ker je bilo z mopedom do Dubrovnika predaleč, motorja pa še nisem imel. Zdaj pa avtobus … Skozi okno gledam podobe predmestja, tudi brezdomce, šotore na zelenicah in veliko taksijev in avtobusov, zamrežena pritličja in ograje, ograje … Izstopiva in se usedeva v prvi park. Temperaturni šok – poletje! Obsediva kot dve popipsani muhi. Najraje bi zadremala. Pa zmaga racionalna odločitev, da greva najprej nekam na kavo in vodo, potem pa v hotel, pod tuš … V glavi mi šumi, Miro pravi, da zato, ker je prazna. Čez nekaj časa prizna, da šumi tudi njemu, a to je seveda zaradi letala, časovnih pasov, avtobusa, vročine … Postaja živahnejše, a postaje podzemne so še vedno zaprte, zaprti so lokali, s pregradami so zaprte nekatere stranske ulice, ponekod so pregrade med cestnimi pasovi; in v naslednji zaprti ulici so demonstracije. (V opozorilih sva prebrala, da se lahko tuje državljane, ki sodelujejo v demonstracijah deportira. To, da bi naju lahko poslali domov, preden sploh prideva do motorja, bi bila res ironija. Zato nisva razmišljala o raziskovalnem novinarstvu in fotografiranju s kraja dogajanja. Z domačega kavča se to mogoče zdi strahopetno.) Zamujala sva zgodovinske dogodke, ki so se odvijali dobesedno čez cesto. Zavestno sva se jim izogibala. Hitro mimo! Potuhnila sva se v prvi odprt lokal. In spila prvo dopustniško pivo. (Tiste vodene kave in vodene vode, ki sta bili prva pijača v Santiagu, ni bilo vredno fotografirati, pa še račun je bil enkrat višji kot za avtobus!) V iskanju sence in hladu sva zavila še v edino cerkev, ki je bila na najini poti odprta. Tu se mi je zazdelo, da so podatki o religiji res zgolj statistični podatki … Zahvale, predvsem pa prošnje so praktično nalepljene ali napisane kar na zid … Srečala sva eno samo žensko, ki je sedela pred Žalostno Materjo Božjo! (Približno 66 % prebivalcev je katolikov.) Muzej ob cerkvi je bil zaprt, na drugi strani se je bohotil hotel Corona, Sexshop je bil odprt. V ulici, kjer sva imela rezervacijo, je bilo ministrstvo za okolje in prostor, povsod pa tudi sledi protestov. Za 35 dolarjev sva dobila apartma (Plaza Paris) z dvema sobama, dvema kopalnicama, kuhinjo in jedilnico. Vsega tega seveda nisva potrebovala, a bilo je v centru in ceneje kot kaj manjšega. Z drugega nadstropja se je odpiral pogled na prazno ulico. Po osnovnih higienskih ukrepih, litru vode in urici popoldanskega dremeža sva šla na ogled mesta, ki pa sva ga hitro zaključila. Začetek je bil še obetaven, cvetoči kaktusi in oleandri. A vse preveč ograj, policije in vojske nama ni vzbujalo občutka varnosti. Prej obratno. Kdo tu koga ali kaj čuva in zakaj?! Samo par korakov stran se ti zazdi, da nisi v istem mestu. Istočasno se spomniva na Filipa F., nekoč divjega motorista, zdaj umirjenega tenisača. Asociacija s pozdravi! Povsod samo beton in steklo, nikjer kotička za človeka. Edini lokal, ki ga odkrijeva, je zaprt! Še pes si misli svoje. Greva nazaj, za vogalom je spet drugačna slika. Na drugi strani je park, v bližini pa odprt lokal! Oči si oddahnejo. Miro je dehidriran, sama pa potrebujem nekaj močnega za razkužilo in naročim konjak. Natakar me je sicer dvakrat vprašal, če bom tudi kokakolo zraven, pa sem obakrat odklonila. Prinesel mi je naročeno in to resno dozo. Ne vem, če v Čilu običajno tako strežejo konjak, ker ga zaradi kroničnega pomanjkanja časa nisem več naročala. Ta je bil dober in ni mi bilo žal, da sem dvakrat zavrnila kokakolo. Samo okus bi si pokvarila. Med kratkim odklopom je na vrata že trkala misel, da po temi ne smeva hoditi okrog. Tema pa pride vedno prezgodaj. Najhitreje, če si v lokalu ali na motorju. Težko sva se odlepila s stolov, a je bilo treba … Šla sva proti hotelu in naključno odkrila trgovino z živili, ki je bila odprta. Pogledala sva cene osnovnih živil in ugotovila, da so kar primerljive z našimi - mleko, jajca, vino, žgane pijače; pa še instant juhe, omake in raznorazni pripravki (imeli so celo takega za meso na mongolski način), skrinje pa polne empanadosov z različnimi polnili. Žgane pijače so v trgovini cenejše kot pri nas. Seveda nisva imela časa … Kupila pa sva jajca, ker je gospod motorist načrtoval zajtrk. Kdo bi si upal ugovarjati, saj bo minil še en cel dan brez motorja, če bo seveda vse šlo po načrtih. Tako nevelemestno in tudi nekulturno sva dan v Santiagu zaključila kot dva navadna potrošnika. V košarico sem - poleg motoristično izbranih jajc - na lastno odgovornost dala še maslo in instant kavo. Jajca! 3. dan Santiago - Valparaiso Nedeljsko jutro v Santiagu je bilo mirno. Po motorističnih jajcih in kavi sva pospravila in šla. Ulice iz centra proti avtobusni postaji so bile prazne in opustele, pritličja dobesedno zabarikadirana; zamrežena okna, spuščene rolete, celo zavarjena železna vrata, kopičenje ključavnic, stebričkov in zaščitnih vezanih plošč. Napisi, gesla in protestne izjave niso izbirali podlage, z grafiti so zaznamovana ministrstva, banke, javne ustanove, cerkve, spomeniki in navadne fasade, ki so jih dosegle jezne roke. Razbita stekla povedo še več. Bar Santiago je zaprt, zaprte so postaje podzemne. Na avtobusni postaji je bilo živahno, očitno veliko ljudi uporablja javni prevoz. Sicer sem stala v vrsti, a šlo je hitro in kupila sem vozovnici za Valparaiso. Peroni so pregledno označeni, prav tako avtobusi, sedeži so oštevilčeni, klima dela, celo tako zares, da sva oblekla jopiče. Posnetki, narejeni z avtobusa niso dobri, ko jih je videl Miro se je jezil, a sam ni naredil nobenega, ker mu grejo avtobusi itak na živce (taksiji pa še bolj). Po predmestju si oči oddahnejo ob prvih trtah, v ozadju so griči, potem pa kar nekaj kilometrov gozda oz. ostankov evkaliptusov in borovcev, ki jih je decembra 2019 prizadel požar. Požar se je iz okoliških gozdov razširil proti mestu in uničil približno 120 hiš. Evakuirati so morali več četrti. Ogenj je zajel najmanj sto hektarjev površin. Več kot četrtina prebivalcev mesta je bila brez elektrike. (Novice sem prebirala decembra, ko sva se odločala o potovanju.) Sledijo novogradnje, montažne hiše … predmestje Valparaisa. Mesto na prvi pogled deluje pestro in živahno. Z avtobusne postaje se prebijava čez tržnico proti pristanišču. Valparaiso je eno večjih mest v Čilu (ok. 300. 000 prebivalcev) in glavno čilsko pristanišče ob Tihem oceanu. Leži na številnih gričih. Staro središče mesta z zgodovinskimi hišami, strmimi ulicami, stopnicami in vzpenjačami je na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. Glavne industrijske panoge Valparaisa so turizem, kultura, ladijski promet in tovorni promet. Severno od mesta je tudi naftna rafinerija. Značilnosti mesta so tirne vzpenjače, grafiti, novoletni ognjemet, pisana arhitektura, tu je nekaj let živel tudi Nobelov nagrajenec za literaturo Pablo Neruda. Odločiva se, da bova šla peš, saj ni vroče. Od tržnice dalje so ulice prazne. Približno 50 mednarodnih ladij za križarjenja se ustavi v Valparaísu med 4-mesečnim čilskim poletjem. Da je mesto polno turistov in zabave, letos ne drži. Namesto turističnega vrveža so letos ulice preplavili protestniki. Sledovi so vidni povsod. Nekaj ljudi je bilo le na bolšjem sejmu. Vzpenjača Pešačenje povzroča lakoto in žejo (ki ju sicer motoristi ne občutijo, če so na motorju …). V eni izmed ulic sta bila odprta dva lokala. Po M. teoriji, da je hrana bolj sveža, kjer je gneča, sva izbrala enega izmed dveh. Počasi se je začelo vračati življenje tudi motoristu, ki se po Čilu vozi z avtobusi in pešači. Začel je teoretizirati o prostorninskih merah … toliko morskih sadežev pa bi v Karlobagu imeli najmanj za deset porcij … Potem sva šla do pristanišča in levo v hrib. Pristanišče je največje in najmodernejše na Tihem oceanu. Pristaniški promet (po podatkih izpred 5 let) ima 11 milijonov ton tovora, več kot milijon kontejnerjev in več kot 85. 000 potnikov na leto. Z oceana je prijetno pihljalo, a le redki so uživali ob in v vodi. Povzpela sva se po stopnicah za evakuacijo pred cunamijem. Valparaiso je potresno območje, potrese pa običajno spremljajo cunamiji. Za sabo sem slišala godrnjanje – ma kdo bi ušel cunamiju, večina Čilencev se premika še počasneje od mene – glej ti te detajle, a ti sploh vidiš, kaj tu manjka?! Poglej to mesto … Ta zastranitev je seveda služila počitku in umirjanju dihanja. Potem sva rinila naprej v hrib. Kamorkoli greš v Valparaisu (razen po obalni cesti) je hrib. Tudi v vodnikih piše - Zgrajen na desetinah strmih pobočij s pogledom na Tihi ocean, ima Valparaiso labirint ulic in tlakovanih uličic in poti, ki predstavljajo bogato arhitekturno in kulturno dediščino. Pisana arhitektura, grafiti in rastlinstvo dajeta mestu poseben čar. Turistov pa letos kljub temu ni. Pripešačila sva do vile Čiračara, kjer sva bila zmenjena še preden so v Valparaisu pristaniški delavci stavkali in še preden so preusmerili ladjo z dragocenim tovorom v San Antonio … In zdaj sva tu, kjer so, upava, dokumenti za motor, da bova jutri zjutraj (z mojstrom za zvezo) lahko šla v San Antonio po motor. Čilenec Enzo, mojster za čilensko administracijo in carino, in njegova žena Martina imata v leseni vili pribežališče za najavljene in tudi za zgubljene motoriste, skrbita pa tudi za nekaj psov in mačk. Kamen, ki se je odvalil od motorističnega srca, ko je motorist izvedel, da je z dokumenti vse v redu in da jutri v ponedeljek v pristanišču delajo, bi lahko povzročil pravi cunami, če bi se odkotalil po klancu navzdol … Enzo je ponudil pivo, z balkona se je videlo mesto, videl se je ocean in zavel je svež vetrc. Pred večerom sva šla še na sprehod. Po drugi strani hriba navzdol do oceana in tudi nazaj – peš! V zalivu so domačini in galebi uživali v poznem nedeljskem popoldnevu. V zahajajočem soncu sva se s plastenko vode vrnila do vile in pozvonila. Pred spanjem je motorist (ki se vozi z avtobusom in pešači) zgroženo ugotovil, da sva tega dne prehodila skoraj 20 km. (Pa kaj ti ne veš, da bi mene lahko kap!)

Pravkar naredil štrudelj za jutri pa mrežna pečenka bo tud jutri pa restan krompir solata, to bo naporen dan

Diskriminacija je tudi to, da je omejitev samo za motorje. Ampak lastniki raznih Ferrarijev, Mclarnov,..., ki presegajo to mejo so pa povsod dobrodošli.

Vstopnina je 20 kun, če je možakar v kamniti hiški, kjer ponavadi spi. Ampak tudi če greš po prstkih mimo, te zaloti. Če ga tam ni, ker je nekje s čolnom, potem pa vstopnine ni.

Sem si malo pogledal tale MyRoute-app. Je kar preprost za delo. Lažje in boljše od ex tyretotravel, tako da se da lepo načrtovati. Da se uvažati tudi .gpx točke ipd., Največji minus je, da je program plačljiv, žal v tem ne vidim smisla, da cuknem 300 EUR za večno licenco! ali na mesec 2.22 eur naročnine, če imaš po drugi strani Mapsource/Basecamp brezplačen. tak zgleda uvoz lastnik točk, žal ne pokaže imen in jasno da ne ikonic (ker so Garminove), da bi lažje videl za kaj gre, tako da tole ni preveč uporabno hitrost programa je ok, tyretotravel je bil počasen @raza program si naredi še sled za ziher in potem ruto, zanimivo V glavnem ok in simpl, a žal plačljivo in predrago ... razen če so kakšne "opcije", ki mi niso poznane?

Daj mi alternativo temu, da v bodoče ne bom butast.

Slab dan sem meu

Članek z nekega spletnega portala pod katerim se rade volje podpišem: Diskurz leve politike Ob dialogu o družbenih vprašanjih dobi povprečen konservativec/pripadnik politične desnice večina časa občutek, da pripadniki levega političnega pola nanj gledajo zviška, njegove odgovore na določeno družbeno tematiko obravnavajo kot pristranske, nerazumne, nevredne obravnave, ter po drugi strani oblastiželjne in nevarne… Zaradi takšnega pogleda je dialog onemogočen in edino kar ostane so napadi ad personam. Prisotna vzvišenost je dobro opazna tudi v trenutni politični situaciji, ter v odnosu protestnikov, ki sebe dojemajo kot bojevnike za Dobro in Pravično. Od kod ta samozaverovanost? Po drugi svetovni vojni so nekateri intelektualci Frankfurtske šole neomarksizma, ki so imeli osebne izkušnje z nacizmom pričeli ta pojav preučevati. Tako je Adorno govoril o psihopatologiji ekstremne desnice, pri čemer je obravnaval več osebnostnih lastnosti, ki se v visoki izraženosti skupaj seštejejo v pojav nacizma. Predpostavka, ki so jo zastavili je bila, da lahko nacizem še pred svojim nastankom zaznajo in preprečijo. Ta pristop je vprašljiv iz dveh plasti. Prva je ta, da izhajajo iz poenostavljenega pogleda, da se zgodovina ponavlja, ter da bo naslednja vojna v Evropi tudi zaradi iste oblike vladanja, ki smo jo doživeli leta 1945, vendar bi nas daljši pogled v zgodovino prepričal v to, da je možnih razlogov za vojno več, da so pestri, ter zmeraj v rahlo drugačni obliki. Kot primer lahko navedem trenutno krizo s koronavirusom, katero so vsi psi čuvaji Evrope popolnoma spregledali, medtem ko so bili pozorni na vzpon desnice v Evropi, trenutno smo v vrtincu nepredvidljivosti in nihče od njih ne zna navesti kam bomo zašli, možno je marsikaj. Druga spornost pa je, da se kot patološko obravnava vsakršno bolj konzervativno politično potezo, katero se pozorno spremlja in v obsesivni-kompulzivni nameri interpretira vse nadaljnje poteze kot drsenje proti fašizmu. Primer tega predstavlja Orban, ki je zaradi uspešne zaustavitve migrantskega vala pod budnim očesom evropskih birokratov, ki si v njihovi maniri presežnega užitka birokrata, ki si nenehno izmišljuje nova uradniška pravila, za katera zahteva, da se jih ljudstvo drži, nenehno poenostavljeno reinterpretirajo vsakršne družbene dogodke na Madžarskem kot znake fašizma o katerih nato beremo v sredstvih družbenega obveščanja. Spornost takšnega pristopa lažje vidimo, če si predstavljamo, da bi vsakršno družbeno solidarnost videli že kot rojevajoč se komunizem. Podobno se avtoritarnost in diktatura trenutne vlade lahko opazi le z dovolj domišljije in z zavrnitvijo konservativnih vrednot kot apriori patološke in vodeče v avtoritarnost. Za razumevanje našega trenutnega odnosa do konservativnih vrednot je potreben tudi vpogled v našo prejšnjo državo in ideologijo, ki jo je prežemala. Nietzsche je pravilno uganil, ko je jedro socializma videl v resentimentu, zagrenjenosti in užaljenosti nasproti tistim, ki so višje na družbeni lestvici. Ne gre torej za sočutje, ampak za maščevanje nad razrednim sovražnikom. Eden izmed razrednih sovražnikov je bilo meščansko jedro. Na spletni strani zgodovina na dlani najdem zapis: Slovenci so največjo družbeno diferenciacijo v materialnem smislu dosegli prav z meščanstvom, ne glede na nekatere razvojne posebnosti. Slovensko meščanstvo[9] doseže vrh v tridesetih letih 20. stoletja, tik pred drugo svetovno vojno. Ta vrh bi gotovo presegli in nadgradili, če ne bi prišlo do socialistične revolucije. Socializem je v meščanstvu spoznal najhujšega razrednega sovražnika in temu primerno proti njemu tudi ukrepal. Meščanstvo in t.i. meščanske vrednote, so bile najprej nezaželene, nato postavljene na stranski tir in sčasoma skoraj docela izničene. Stare vrednote, tradicije in običaje so uničili do te mere, da so v večji meri propadle in zamrle. Po vojni so mnoge pobili, pozaprli, mnogi so se izselili, druge so razlastili, nekateri so šli v partijo in s tem (nekateri tudi nehote) izdali meščansko tradicijo. Na sedanjost pa je prav tako močno vplival tedanji izobraževalni sistem družboslovja, kajti ideologija, prejšnje države je zahtevala doktorske disertacije, ki niso bile v nasprotju z marksističnem pogledu na svet. Morda je bil lahko kdo do prevladujoče ideologije tudi kritičen, vendar si je s tem zaprl nadaljnji akademski vzpon. Iz osebnih pričevanj vemo, da je bil zaradi politične nekorektnosti nekaj časa nezaposlen tudi Slavoj Žižek, ki zase trdi da je marksist. Ob razumevanju destrukcije meščanskega sloja Slovencev in indoktrinacije v družboslovju, ki je potekala več desetletij, lažje razumemo zakaj še sedaj desni odgovori na politična vprašanja veljajo za manjvredne in nerazumne. Če povzamem. Levi politični pol obravnava desnega kot nerazumnega, manjvrednega in patološkega, ob tem pa sebe predstavlja kot naslednika razsvetljenskih vrednot, socialnega in čutečega, a pod površjem socialnosti in dobrote se po Nietzscheju nahaja resentiment in gola volja do moči, ki jo najbolje ubesedijo besede, ki se po navedbah prič naj bi izrekle s strani sodnika Branko Masleša:˝Sf***** ga je potrebno, popolnoma ga je potrebno s******.˝ Besede namenjene trenutnemu predsedniku vlade. Psiholog Kahneman je govoril o dveh sistemih razmišljanja, hitrem in počasnem. Hitri je tisti, ki ga ljudje največkrat uporabljamo, saj je energetsko najmanj potraten in nas najmanj utrudi. Hitri sistem bazira na asociacijah, ki se tvorijo glede na to kolikokrat kakšno stvar slišimo. Če v sredstvih množičnega obveščanja, večkrat dnevno slišimo, da je trenutna vlada slaba, zločinska in polna korupcije, ter da nas pelje v diktaturo, si bo veliko ljudi to zapomnilo kot resnico, ter na podlagi tega tudi ravnalo. Za to pa bodo dovzetni sploh mladi ljudje, ki politiko navadno ne spremljajo in zato ne pričakujejo umazano igro manipulacij na katero je potrebno biti pozoren, zato ni nenavadno, da kar nekaj mladine tudi odide na kolesarske proteste, ter si ob tem dejansko misli, da se bori za Dobro. Edini način borbe proti manipulaciji je zavedno konzumiranje ene in iste novice prek različnih medijev, tako desnih kot levih, ter nato še ogled neposrednega posnetka dogodka, če je na volja, kar vse pa je seveda naporno.

Planirano je bilo eno, izpeljali pa malo po svoje.....ali vas je zapeljala navigacija? Sled je siva s točkami, planirana pot obarvana roza. Ko ste s prelazov, kjer ni druge poti, prišli do avto ceste vas je navigacija zaradi napačne nastavitve poslala na AC in potem spet v hribe in to zato, ker vmes te planirane poti ni nobene točke na lokalni cesti ob AC. Takemu načrtovanju se reče približno genau. Se pa pride na cilj. Te pa taki kiksi lahko krepko stanejo.

Doma narejen pad thai

Kaj ti to pomaga, če imaš pa na napravi Garmin Here maps Saj ravno o tem pišem = Myroute, da eni iščete bližnjice, ko so pa problemi pa je vse drugo krivo. Za Garmin, če hočeš da bo v redu Mapsource/Basecamp, namenski program, offline zemljevidi, ki so enaki kot na napravi, uvoz/izvoz rut, sledi, točk itd... Tyretotravel sem probal kot alternativo, smo zelo hitro končali, sploh ko so bili online gmaps zemljevidi... prepočasno vse skupaj in ne povsem kompatibilno, torej kompromisi. V Mapsourcu jih ni...

Toooooooo.........tazadncaaaaajt, da me spustiš u vodo........ (kvaliteta slike pa ....ajajaj)

Mapsource je enostaven. Basecamp pa bolj zakompliciran ampak ko se ga navadiš dober.

Iz Tuhinjske v Savinjsko ?

Dve nove mitaske vtisnil

Še mal pa viiiikkkkeeeennnnddddddddddd

Stejkič ?

pa sva šla...na Marijo Reko..... olje segrt.......