Dvorana slavnih

Ker mam "svojo" za kraljico? (morm tko napisat, če ne mi bo ključe odvzela), sem v soboto nalovdov bembaro, včeraj pa še kraljico in sva pičila v dalmacijo do naslednje nedelje. Meja (Petrina)s predhodno najavo vsega skupaj 3 min. Mi je več cajta pa tud nekaj denarja pobral uslužbenec MUP HR, v Mariji Trošt (71km na 40) no ampak veselja, do tripa mi pa ni vzel...jebi ga, če že vlagam v njihov proračun pa naj bo tko da se reče. Čez Delnice proti G.Jelenju, tam pa levo na Križišće, pa vse do Vinodolca po cesti zadaj. En je že pisal o novem asfaltu od Delnic do Jelenja....mast božja jaz sem že prve metre "novega" pozabil, da me je 6km prej policaj štrafal, pa še rekel je, da če bom naslednji kontroli pokazal pildek, da ne bo veljalo. No "naslednjih" ni bilo . Prvi kafe pri Captainu potem dalje pa wiiiijjjjuuu. Karlobag pri BB vse zaprto tako da samo VRHUNSKI produžetak do Pakle. H karirastim prtom ne hodim, je razgled v "Dalmaciji" tik ob vodi precej boljši... Ob 17h pa dalje do Jezera-Murter, ki bo baza do srede, ko pičiva še južneje...danes malo hikinga po murterskih gričih in uvalah ter razvajanja in poležavanja v, na, spred, not nastanitve p.s. če je kdo od tu (radij 30km) pa komot kje kakšnega po grlu spustimo.....kofe sem mislu?

360 km...ob celi slovenski obali, pa preko Divače na Ilirsko, pa preko Knežaka do Snežnika, pa čez Bloke na Lašče pa domov... vmes 20 km makadama...tko je če človk preveč zaupa ekrančkom....

Tudi če samo s 25 km/h, in ker vsi ne berete teme Moje izkušnje, zaradi včeraj prevoženih kilometrov in "prostorske slike", ter mogoče ideje za eno od vaših naslednjih voženj, mojo objavo v mojih izkušnjah "objavljam" tudi v tej temi.

Mislim da sem idejo za včerajšnjo vožnjo dobil v eni od križank, katere zvečer še vedno uporabljam namesto uspavalnega sredstva. In ker sem še vedno radoveden, sem se včeraj odpeljal do tega najzahodnejšega Slovenskega kraja. Od doma sem se odpeljal pri zunanji temperaturi 5 oC, in idrijski OMV ter Petrol v Mostu na Soči še nista bila odprta, tako da sem precej prazen skuterjev rezervar lahko napolnil šele v Tolminu. Nazaj domov sem se vrnil ob 14 - h, tako da je vožnja trajala približno 7 ur, s postanki samo za fotografiranje. Pijačo (bezgov sok 2 x pol litra) sem imel s seboj, e v "gostinskih obratih" pa raje še nekaj časa ne bom pil. Kad neznaš gdje bi, pitaj seljaka = Stara vas in Breginj ... /

Sej nimam navade sikat hrane, ampak ko tako dilo dobiš, ni da nebi.

Doma tik pred dežjem?

sobotna večerja

Potem pa tole: Še bolje pa v slušalke.

Včeraj sem gledal animal planet in sicer o požigih "hoste" na račun novih nasadov za pridobivanje palminega olja in koliko ljudi posledično umre zaradi bolezni dihal, da živalskega sveta sploh ne omenjam, v glavnem kovid je en mali prehladek proti temu. Samo to je tam nekje v jebeni džungli in se nas ne tiče, čeprav so vmešane vse mogoče svetovne korporacije, ki se ukvarjajo s tem oljem in bodo zaradi korone imeli "strašne posledice". Svet je v glavnem ponorel.

Počasno utekanje motorja in turistično izletkanje??

Včeraj do Stinice preko Karlovca in Josipdola, ves čas sveže pa ne mrzlo, doli krasno, le praznik in vse trgovine zaprte. Včeraj in danes sem nekaj delal v apartmaju in ugotovil, da moram še enkrat dol,, ker mi nekaj manjka.Potem sem šel na plažo, voda mrzla, da gate vtrga (dobro, da jih nisem imel gor), sonček pa prijetno greje. Opoldne počasi nazaj, opazoval prehitevajoče motoriste in njihove tablice: en je šel KR MIMO, drugi je v NM DOMA, en iz LJ pa nima cele tablice ampak samo KOS. Pa dva iz GO s prekritim delom številke (Hrvati pa si na tablico pripnejo plišaste igračke, da se ne vidi številke). Takoj za Kraljevico proti Delnicam se je ohladilo, cesta proti Delnicam pa nova. Dalje prek Trebnjega, Mokronoga, Sevnice, Šentjurja in Poljčan. Proti koncu je rahlo škropilo, nikjer pa cesta ni bila pretirano mokra, prej suha. Domov sem prišel ob pol sedmih pri 13 stopinjah. Vseeno krasno. Kaj pomenijo tisti beli količki na cesti Dvor - Kočevje? Za zaustavljanje padlih motoristov? Pa kdaj bodo naredili tisti obvoz pri Starem Logu? Tisti ovinek je prav zaguljen. P.S. Na pumpi v Petrini mi je možakar rekel, da se proti Ljubljani splača preko Gotenice, ker ni omejitev. Poznate to cesto?

Štrudelj pečen, pravkar testiramo rezultatdober je dober,.............kr izginja sledi mrežna pečenka

....???✊? IMG_1562.MP4

z eno roko in z enim kolenom ... drugič z obema kolenoma hkrati

Another day in hell...

Končno prispel. Prvi občutki vrhunski. V primerjavi s starim (2003), kot bi vozil avtomatika.?

Na murčka sem jo peljal

20. dan San Rafael - San Jose de Jachal Zjutraj naju je pred vrati čakal zajtrk, pa tudi čuvaj. Naj ima vsaj on nekaj od turizma, je mrmral M., ko je delil hrano. Sledilo je obredno čiščenje čevljev, zapenjanje podlogice, božanje gume, nato pa odhod. V San Rafaelu in okolici so vinske kleti, tovarne za predelavo mesa in mleka. V okolici so vinogradi in sadovnjaki. Razvija se tudi turizem. Center je urejen, ob glavni cesti je drevored. Dlje od centra, dlje od vsega ... Vožnja je dolgočasno ravninska, do Mendoze je še 100 km. Razen pred policijskimi postajami se ne ustavljava, pa še to gre hitro. Na teh kontrolah nama še niti enkrat ni bilo treba pokazati dokumentov. Argentinska vozila pa vztrajno kontrolirajo. Pred Mendozo se promet zgosti, zato greva mimo centra, kjer ni zastojev. Mesto Mendoza ima približno 120.000 prebivalcev. Regija Mendoza je največje vinorodno področje v Južni Ameriki in peto na svetu. Tu pridelajo dve tretjini vsega vina v državi. Rastišča so v vznožju Andov na nadmorski višini od 600 do 1000 metrov. Najpomembnejše sorte so malbec, cabernet sauvignon, tempranillo in chardonnay. Zaradi pomanjkanja časa seveda ne bova obiskala nobene vinske kleti. Žal. V začetku marca prirejajo tudi vinski festival Fiesta Nacional de la Vendimia. In M. ve, da so zasadili poskusni vinograd tudi na višini 5000 m, ker je tam intenzivna svetloba … Poskusno! V Mendozi in v okolici so snemali znani film Sedem let v Tibetu; palačo Dalajlame so takrat zgradili kar v opuščenem skladišču česna … Pred Mendozo je barakarsko naselje iz desk in najlona, potem so skromne hiške v prahu, potem montažna naselja … potem pa višji nivo. Najbolj žalostnih prizorov nisem vključila v prikaz. V regiji so tudi nahajališča nafte in urana. Samo nujne minute na bencinski črpalki in naprej. Puščavsko je in vroče, temperatura se je dvignila na 36 stopinj. Nisva navajena vročine; zadnji teden naju je več ali manj zeblo … in prepihovalo. Postanek za kosilo je bil kratek. V takih restavracijah, ki se že rušijo same vase, je dobra in relativno poceni hrana. Fotografiranje bi bilo nevljudno. Par šoferjev in dva motorista … nič alkohola, voda in kava (instant varianta). Za prebavo je sledilo nekaj kilometrov makadama (delo na cesti), na srečo pa tudi tovornjak z vodo, ki je blagodejno ublažila sicer neznosni prah. Po temperaturah blizu 40 stopinj je drevored kot oaza sredi puščave. In še oči si oddahnejo ob zelenju. A kmalu je spet delo na cesti in prah je neizbežen. Končno se pokažejo hribi. Po puščavskem, praznem in vročem ravninskem predelu jih je zelo lepo videti. Industrijska cona in avtodrom sta delovala prazno (in vroče). Začela se je pokrajina kaktusov. M. je rekel, naj ne pretiravam, saj bom kaktusov še sita … Pristala sva v hotelu z zaprtim dvoriščem in visoko ograjo, ohladila sva se in na hitro odšla na lov za večerjo. Uspelo mi je, da sem ga zvlekla v lokalno trgovino, kjer sem uspela kupiti vse lame, kar so jih imeli in še nekaj malenkosti za darila … česa drugega motor ne bi prenesel. M. je iskal argentinske baretke, a jih niso imeli, klobuki niso bili originalni … da bi vozil pončo je pa že preveč. Čudil se je vinotoču in cerkvi, seveda zaradi različnih razlogov. In vrsti pred bankomatom … samo Slovenci so tako pametni, da uvozijo strokovnjaka za banke iz Argentine ... Potem je zmagala lakota. Pri večerji se nama je pridružil lepo vzgojen pes. In ker za muzeje ni časa, sva izbrala lokal v stilu. Lastnik se je hvalil, da ima na stenah imena vseh držav. Ko je izvedel, od kod sva, je priznal, da Slovenije nima. Pa sva ga potolažila, da sva vseeno zadovoljna, saj ima Jugoslavijo, tam sva bila rojena … 21. dan San Jose de Jachal - Santa Maria Jutranji pogled na bazen; velikost je odvisna od perspektive. Po zajtrku na prostem M. čisti čelado in istočasno študira žar tehniko. Časa je vedno premalo … Odhod. Občasni nanosi materiala čez cesto dajejo slutiti, da bo dan pester. Tudi vreme se spreminja. Nekateri odseki ceste so nadpovprečno urejeni. To je zaskrbljujoče. Le zakaj je taka omejitev hitrosti? Kaj bo čez par kilometrov?! Prelepo je, da bi trajalo. Začnejo se prvi opomini. Na srečo je blato že posušeno. Kamenje, pesek, blato, mivka … vse to je voda prinesla na cesto in čez. Moralo je biti strašljivo. Na posameznih odsekih še vedno odstranjujejo naplavljeni material. Ponekod je še voda, a zaenkrat še ni kritično. Ko je kritično, se ne fotografira, še dihati se skoraj ne sme, da ne bi šlo kaj narobe. Z vzponom se vse obarva rdeče. Punto Alto je na višini 2020 m. Škoda, da ni lepše vreme. M. bo godrnjal, da so vse fotografije motne. Krivo je ozračje, jaz nimam nič pri tem. Hribi so v oblakih. Pokrajina je prazna. Kdo ve, od kod se je vzel ta jezdec?! Izprosila sem si minuto za kaktuse. Mogoče je ustavil tudi zato, ker mu je bil prometni znak tako všeč. A lepe ovinke je z leve že spremljala nevihta. Potem ni bilo več rdečih kamnin in ovinkov. Samo še ravnina. Chilecito je bil prazen in komaj sva našla lokal v strogem centru nasproti parka. Gneče pa res ni bilo. Nasprotja so v Argentini zelo vsakdanja stvar. Presenečen si lahko v pozitivno ali v negativno stran; možnosti so izenačene. Skozi prazno mesto sva šla naprej. Občutek je nenavaden - kot bi bilo nekaj narobe. In spet po praznini … Pokazali so se hribi, v ozadju je divjala nevihta in svetloba je bila neverjetna. Čarobno! Do Santa Marie je še 187 km. Verjetno bodo mokri. Nadmorska višina je še vedno okoli 2000 m, zmrazilo se je in padlo je par kapelj dežja. M. teorija pravi, da je treba hitreje, da ubežiš nevihti. A kaj, ko na sicer prazni in lepi ovinkasti cesti, nikoli ne veš, katera žival je za ali pred ovinkom. In potem se cesta spet zravna … in potem spet ovinki … in potem še voda in blato … in kakšna koza vmes … Dva osla pa še vedno na motorju. Ko je bilo najslabše, ni nihče fotografiral … Prikaži se že enkrat Santa Maria! Po mraku sva uspela v centru mesta dobiti garažo in sobo. V hotelu je bilo pestro. Sprehod po mestu sva zaradi nevarnih okoliščin zaključila ekspresno hitro. V hotelski restavraciji sva naročila večerjo. Bilo je malce čudno, saj sva bila edina gosta, a lakote to ne briga. Potem pa ni imel kdo fotografirati. Vso noč so lajali psi. Spala sva na obroke. 22. dan Santa Maria - San Salvador Po napol prespani noči sledi jutranja rutina, zajtrk in pospravljanje. Pogled iz sobe pokaže drugo stran ulice. M. raziskuje inovativne inštalacijske rešitve in odkimava. Toliko nasprotujočih si podob, kot jih ponujajo manjša argentinska mesta, njihove ulice in hoteli, bi kje drugje težko našli. Pogled z balkona na drugi strani stopnišča se odpira na gradbišče. Predmeti v recepciji med sabo tekmujejo za pozornost. Šefica tudi. (Bilo bi neprimerno, če bi povedala, da si je sinoči v recepciji sušila lase, zjutraj pa urejala nohte …) Garaža je v drugi stavbi na koncu ulice. Ko odhajava, delavci na gradbišču delajo, M. pa komentira, da s stroji res ne pretiravajo. Večino dela morajo opraviti ročno. Jutranji makadam, pritlična šola (kot povsod), pobeljena katoliška cerkev in most čez reko Santa Maria; to so podobe vsakdanjega življenja. Na glavni cesti je spet asfalt. Samo posamezne hiše izstopajo z urejenostjo in ograjami. Za temi ograjami je verjetno bistveno drugače kot pri večini … Santa Maria je mesto na nadmorski višini 1800 m. Leži na obrežju istoimenske reke, kjer so tudi predkolumbijske ruševine. Tu je bilo eno glavnih naselij Indijancev Diaguita iz plemena Yocavils. V naselju Amaicha del Valle je Muzej Pachamama. Pachamama je njihovo božanstvo, ki pomeni zemljo ali mater. S prihodom Špancev in s spreobračanjem v krščanstvo je to božanstvo začela nadomeščati Devica Marija. Ponekod na severozahodu Argentine pa meseca avgusta še vedno izvajajo Pachamama rituale. Ni časa za oglede, ni časa za muzej … greva proti San Salvadorju. S ceste je videti koruzo, trte, tobak, kaktuse, cvetoče grme, pa tudi veliko nanosov kamenja, peska, blata. Posamezne večje in manjše vinske kleti so urejene v različnih stilih in vabijo obiskovalce. Turistov na vinski cesti žal ni videti prav veliko. Izmenjujejo se prizori reklam in revščine. Tudi vreme je kislo, rahlo prši. Ob vsem tem ne sme manjkati policijska kontrola - na obeh voznih pasovih - in po naselju Cafayate še ena, resno organizirana. Potem pa spet praznina. Quebrada de Cafayate, imenovana tudi Quebrada de las Conchas je naravni rezervat. Ta spektakularna soteska je področje slikovitih tvorb v prevladujočih rdečih barvnih tonih. Skozi sotesko teče reka Las Conchas. Turisti se lahko sprehajajo med kamninami in se vzpenjajo po stenah. Sedimentne kamnine so ponekod v plasteh tudi različnih barvnih odtenkov. Nekateri to sotesko primerjajo z Grand Canyonom in pokrajinami Utaha. Ne morem primerjati, ker tam še nisem bila. Med nenavadnimi tvorbami izstopajo t.i. Obelisk, Hudičevo grlo in Amfiteater, kjer je baje včasih možno prisostvovati obredom na čast Pachamame (verjetno bolj v turistične kot pa religiozne namene?!). Tu so odkriti številni fosilni ostanki - fosilne žabe, sledovi dinozavrov, fosilne ribe … pred približno petnajstimi milijoni let naj bi bilo tukaj morje. Tudi midva - dva živa fosila - sva se ustavila za (hiter) ogled. Potem ne veš več, kaj bi gledal. M. pravi, da je itak najlepše gledati z motorja. To je njegova perspektiva ... Začelo je deževati. Poskusila sva ubežati dežju. Še dobro, da sva mimo rdečega peska in blata. M. je presenetil s postankom za kosilo. Če bo dež, bo pač dež, vsaj lačna ne bova. (Logično.) Potem je peš naredil obvoz do vhoda. Prostor in hrana sta stvar okusa. (Sama sem ostala lačna. Če v Argentini naročiš dobro zapečeno meso, imaš dve možnosti. V boljših restavracijah ti bodo povedali, da oni tega ne delajo. V navadnih ti bodo rekli, da ni problema, seveda, dobil pa boš … recimo temu rožnato, čeprav je bilo krvavo!) Mesto Salta je po velikosti sedmo mesto v Argentini. Ima približno 620.000 prebivalcev. Leži 1150 m nad morjem, v vznožju gorovja Andi. Iz mesta na hrib San Bernardo se lahko pride tudi z žičnico. Hrib je priljubljena turistična razgledna točka. (Seveda nisva imela časa …) Tu je bila tudi etapa na progi relija Dakar; leta 2016 se je začel 2. januarja v Buenos Airesu in potekal skozi Argentino in Bolivijo. Tudi dve leti pred tem je že potekal tukaj. Salto sva videla samo od daleč. Šla sva v manjše mesto San Salvador. Dobila sva slab, a poceni hotel z dobro garažo. Nisva izbirala, ker je bila že tema. V recepciji je bila starejša gospa, ki je rekla, da ima sobe, a morava zjutraj ob 7. uri že ven, ker imajo praznik in potem ne bo čistilk. Mislila sem, da mogoče slabo razumem, pa sem prosila, če lahko ponovi in se ji opravičevala, ker znam slabo špansko. Rekla je, da ni problema, ona pa ne zna portugalsko. Mislila je, da sem iz Brazilije. Potem sva se nasmejali in se dogovorili za odhod ob 8. uri. Hitro sva šla ven, a ni bilo nič odprto, razen trgovine z motorji …in pekarne. Bolje kot nič. Pa še nov sistem sva spoznala - plačaš šefu pri blagajni, da ti listek, da si plačal, in stojiš v vrsti. M. je rekel, da bi še stal v vrsti. Prodajalka je bila zelo lepa … Pa ni bilo nevarnosti. Mudilo se je in strah ga je bilo po temi do hotela. Seveda tega ni priznal. Zaradi slabo osvetljenih ulic se nisva počutila najbolj varno. Le trgovina z motorji je bila dobro osvetljena. Jutri greva v Čile! (konec 3. dela)

Evo sem še en posnetek skup dal in kvaliteta je za moje potrebe zadovoljiva itak nimam časa, da bi se igral doma z obdelavo. lp Aleš

moji "ablasti" sporočam naslednje, ji pa predlagam, da besedo "vino" zamenja z besedo "ukrepi"

30% brzine doda že zvok. Ne rabiš niti diujat, pa greš hitro

če je s tako legalno gumo maline obiral, ni čudno

Včeraj...Reško jezero - Kostel - Stari trg - Vinica - Žužembek

Ta moment....

Izogibanje dežju ?

En današnji.

Kolk jih je pa treba objavit, da zacne blokirat?

Fsega je več ...... so že davno ugotovil: no saund no power .....

po barvi , ki procentualno prevladuje ob stranskem pogledu na motor (verjetno se to da določiti s fotografijo in kakšnim računalniškim programom). če je tank modre barve je to velik procent . seveda ni zapisano - predstavljaj si , da prebarvaš motor - od kje boš dobil tovarniško oznako vtisnjeno v okvir in novo identifikacijsko tablico? na tehničnem te ne morejo opozoriti glede barve - lahko potrdijo ali pa te zavrnejo in napotijo na homologacijsko spremembo barve - če so te pa samo opozorili je to njihova zelo velika napaka (in nestrokovnost / nesigurnost/ brezvezno zahebavanje ). napake pri vpisu barve v original homologacijski kartonček pri novem vozilu se dogajajo ..ena toyota rdeče barve je imela več kot 10 let vpisano barvo v homologacijo - belo ( 1.lastnica , kupljena nova v sloveniji).

Ce obvladas GSa ga ni sportnika ki bi ti usel na cesti po recimo neki normalni magistrali. Ce isces motor ki zmore oboje ampak je absolutno sportna raketa vzames nekaj v stilu zx6r, r6, gsxr 600/750/1000. Ce bi se rad zdivjal po pisti kupi motor ki je ze narjen za pisto.. najmanjsi strosek ce ga polozis. Ce isces neki k je na cesti dobr in po pisti z ne tipicno sportno drzi bi pa priporocu Tuonota ali bmw s1000r, gsxs.. ta zjck je sportn motor ni pa to namenjen tisanju po pisti.. pa ne recem da ne zmore, sam bodmo realni..

Mene prehud hrup na mopedu moti. Kdo ga bo pa poslušau, če ga cel da njahaš...

Moj moped z decibeli ravno pod mejo (93dB), pa vseeno NE grem več tja. "Say no to RACISM". ? Moramo bit solidarni.

Stari, nič osebnega, ma glavno, da si se ti fsrau, oz., da ti sereš.. Drži, sva v tem vikendu rukniga goro km-jev, žal ne na jadranki (lokalnih), ampak bova not spravila .. slik bo še gora!

New order? Večja represija, več pooblastil vojski in policiji? Manj pravic raji? Saj se hecate, a ne? Recesija...spet samo za rajo. Najbogatejši so ob tejle sproducirani krizi zelo lepo zaslužili. Ampak ja...seveda....new order.....

oOj Rudiz, sem bil mal odsoten...hvala lepa za detaljne slike in mere... zdej nas je pa že kar neki Versistov al kako bi temu reku...se bi lahk dobil na kaki furci in kavi pa kako rekl...

Da ne bo spet polemike levi in desni, me ne zanima...samo kaj je pa zdaj drugač ??

Pravkar naredil štrudelj za jutri pa mrežna pečenka bo tud jutri pa restan krompir solata, to bo naporen dan

Vreme je res bl bedn ???

sam on nimajo "panina" s sabo in flaše vode

Lepo je ja. @Xebec - lep motor pri Dinkotu ?

Evo mal slik od montaže. Upravljalno konzolo in GPS sprejemnik sem dal pod sedež. Ročni upravljalnik z mikrofonom ne na balanci ena kamera spredaj in druga zadaj. Ob vklopu kontakta samo začne snemati in ob izklopu se ugasne. Ko ja kartica polna presnemava stare posnetke. Če zazna kakšne sunke posnetek shrani v posebno mapo.

17. dan Esquel - Bariloche - Junin de Los Andes Jutranje obredno dejanje (včasih tudi večerno ali nočno) je videti tako … Obstajata dve osnovi - imeti zemljevid v glavi in imeti čiste škornje. Potem se lahko tudi kam pride. Zaradi vetra, ki sva ga preživela prejšnji dan, sva se dala na motor kar malo postrani. Vleklo je v levo. Po travmi zaradi vetra sva se le počasi normalizirala. Danes je še dodatna motivacija, ker greva najprej pogledat smučišče. Od mesta je oddaljeno le 13 km, zato bi bilo žalostno, da si tako blizu, pa izpustiš ogled. (Po M. presoji je smučišče neprimerno pomembnejši motiv, kot so moje trave, grmi, živali, oblački …) Esquel leži 560 m nad morjem, smučišče La Hoya pa je na višini 2.050 metrov. Obratuje od začetka junija do sredine oktobra. Skupna dolžina prog je 22 km. Prog je 24, najdaljša pa je dolga 5 kilometrov. Proge so na 60 hektarjih površin. Dvanajst žičnic lahko prepelje do 4000 smučarjev na uro. (Podatke sem zbrala, da bi ustregla M. in še komu, ki ga to zanima.) Poleg smučišča je tu glavna turistična atrakcija ozkotirna železnica (75 cm med tirnicami), ki vozi do vznožja vulkana Nahuel Pan, kamor hodijo pohodniki in plezalci. (M. je rekel, da za to nimava časa.) V turističnih reklamah je vse oh in sploh … Narava je res lepa, o infrastrukturi pa ne kaže izgubljati besed. Cesta skozi center mesta je iz betonskih plošč, vse ostale ceste so makadamske, pločnik je delno tlakovan samo vzporedno z glavno cesto. Nekatere hiše so zelo zanimive, a prah se zajeda tudi vanje. Urejenost se začne šele za privatnimi ograjami boljših stavb. Vzpon je bil čudovit, vreme je bilo čudovito; da o rastlinicah in oblačkih ne govorimo … Potem se cesta konča. In smučarski navdušenec se mora obrniti. Da bo o svojih vzponih na južnoameriško smučišče lahko poročal svoji (veteranski) skupini, mi je dovolil celo sestop z motorja. Med vračanjem v dolino sva se za minuto celo ustavila (očitno gorski zrak dobro vpliva nanj). … Te bom še enkrat slikal, da ne bo kdo mislil, da sem te včeraj po vetru izgubil ... V hribih je bilo lepo. Na izhodu iz Esquela pa je (že pričakovano) čakala policijska kontrola. Da ne bi pozabila na makadam, je bilo še par kilometrov dela na cesti. Z mehanizacijo se pa ne morejo pohvaliti … (M. komentar). Sledil je znak, ki opozarja na previdnost; tu so bile smrtne žrtve. V novih nasadih so bila sveže opravljena gojitvena dela. Potem pa spet - samo neokrnjena narava - vse do kraja Epuyen, kjer reklamirajo predvsem športni ribolov v jezerih in potokih ter pohodništvo. Bilo je bolj prazno, na črpalki pa sva se le ustavila. Ni bilo ravno toplo, tudi pihalo je, a v primerjavi z včerajšnjim dnem in z včerajšnjim vetrom je bilo skoraj idealno. Do Barilocheja je še zanemarljivih 130 km. Če bi kdo naročil poslikavo fasade - telefonska številka je spodaj desno. (Ob gradbenih delih in dosežkih sva zaradi domačega stila non finito raje tiho, da si ne kvariva dopusta …) Glej raje naravo ... Še dobro, da sva gledala reklamo za argentinski žar, sicer bi šla prehitro mimo radarja. Končno človek na motorju - argentinski motorist. In to točno pri vhodu v nacionalni park Nahuel Huapi. Park ima ime po istoimenskem jezeru, ki ima argentinske razsežnosti - 650 kvadratnih kilometrov površine in do 454 m globine. Poleg tega jezera so v parku še 4 druga, različne drevesne vrste, živalske vrste … in lepi ovinki, asfalt pa slab, je dodal M. Normalni ljudje so poležavali ob vodi, midva pa - mimo, vse do Barilocheja. Verjetno se ponavljam ... v reklami za to in to ni tega in tega. Z motorja pa se vidi marsikaj ... Glavna ulica, ki vodi do jezera in katedrale, je asfaltirana, center je urejen, vse ostalo pa je večinoma prašno. Bariloche leži v vznožju Andov, v provinci Rio Negro ob jezeru Nahuel Huapi. Obkrožajo ga gozdovi, gore in jezera. Označujejo ga kot argentinsko prestolnico avanturističnega turizma in čokolade. Ima približno 108.000 prebivalcev, med njimi naj bi bilo tudi 350 Slovencev. V Argentini je po različnih ocenah med 30.000 in 35.000 Slovencev. Preseljevanje je potekalo v treh večjih valovih; v drugi polovici 19. stoletja, po dogovoru med Avstro-Ogrsko monarhijo in Argentino; med obema vojnama (25.000 Slovencev, predvsem iz Prekmurja in Primorske) in po koncu 2. svetovne vojne. Središče je kot alpsko mesto, imenujejo ga tudi Mala Švica. V tridesetih letih 20. stoletja je bilo veliko stavb narejenih iz lesa in kamna. Neogotsko katedralo je projektiral arhitekt Alejandro Bustillo in je bila končana leta 1947. Izpred katedrale je lep pogled na jezero, na drugi strani ulice je nekaj zanimivih hiš in lokalov, a kaj pomaga, ker je nedelja in je vse zaprto. Šla sva še do črpalke na križišču, potem pa bi se morala odločiti, po kateri cesti naprej v Junin de Los Andes. Možni sta namreč dve varianti. Prodajalec na črpalki nama je svetoval, naj greva po levi strani ob jezeru, ker je ta cesta boljša in tudi turistično zanimiva, saj gre mimo sedmih jezer. Poslušala sva nasvet in šla po cesti Ruta de los 7 lagos. Ni nama bilo žal, cesta je bila lepa, narava pa še bolj. Pogled na stranske ulice Barilocheja pa ni bil najbolj turističen. V argentinskem poletju se nama je zdelo čudno, ker so bila ponekod še novoletno okrašena drevesa ali voščila za praznike in zimski motivi. Pa saj ni še tako dolgo od novega leta … Vozila sva se ob jezeru in pojavile so se drugačne stavbe. Pihalo je, a kaj je to proti včerajšnjem vetru?! Sapica. Mesto je ostalo zadaj, za modrino jezera, pot naprej pa je začela delovati skoraj puščavsko. Barve so se spremenile. Par deset kilometrov naprej je bilo spet vse zeleno in gorsko. In čudovita cesta, čudoviti pogledi. To, da je postajalo mraz, se zanemari. Nekateri predeli so spet turistični, a turistov je malo. Vožnja je bila hitra, M. pa je rekel, da se temu ne reče hitra ampak normalna. Približno 90 km pred mestom Junin de Los Andes lahko greš na mejni prehod za Čile. Ustavila sva se samo toliko, da sva oblekla še vetrovke. Seveda se je mudilo, spuščal se je mrak … Potem se je zmrazilo in zmračilo. Prišla sva do mesta Junin de Los Andes in na hitro pristala v prvi prosti sobi. Lastnik ni zahteval dokumentov in brez problemov je pomagal premestiti motor na skrito mesto. Kasneje smo ugotovili, da smo pravzaprav sosedje. On je iz mesta Rimini v Italiji. Pozna tudi Slovenijo, na Soči pri Kanalu je že lovil postrvi. Je strasten športni ribič. V Argentini živi deset let, a bi se rad vrnil v Italijo. Pravi, da v Argentini v resnici ni tako, kot so jo predstavljali. Ima hotel, turistov in zaslužka pa je premalo. Poleg tega mora večino dela - če hoče, da je dobro opravljeno - opraviti sam. Šla sva na sprehod. V bližini ni bilo ničesar, za dolge proge pa sva bila premalo pogumna. Na srečo je bil lastnik še buden, sicer bi šla žejna spat. 18. dan Junin de los Andes - Chos Malal Zbudila sva se v sobi z imenom Isonzo (Soča). Lastnik je kot strastni ribič sobe v svojem hotelu poimenoval po italijanskih rekah. Tudi ključi sob imajo lesene obeske - različne sladkovodne ribe. Fotografije žal nimam, ker M. pravi, da itak lovim same nepomembne zadeve … za začetek sem npr. ptiča, ki je bil nasproti vrat in še enega, ki je bil na drevesu ... Pospravljanje, še prej hiter servis … in takoj se je nabralo nekaj gledalcev. To so bili turisti iz sosednjega Čila, ki so se namenili na izlet po nacionalnem parku. Zanje je dopust v Argentini bistveno cenejši kot doma, v Evropo pa ne bodo šli, ker je predrago. Bilo je prav simpatično in nasmejali smo se drug drugemu, ko smo si končno razložili, kaj kdo dela, kako živimo in kakšne hobije imamo. (Direktor za krave, šef za drevesa, šefica za denar … piti dobro pijačo, dobro jesti in piti s prijatelji, potovati - mi imeti veliko skupnega!) Najmlajši Thomas je prosil, če mu kaj napišem v zvezek. (Fant vsak dan zapisuje, kam grejo, kaj vidijo, zanimivosti …) Še lastnik se je nasmejal naši komunikaciji. In sva šla - po makadamu, do glavne ceste in naprej … Desno in levo od glavnih cest je v Argentini pogosto makadam in vse je drugače, kot je v urejenih centrih. Junin de los Andes ima približno 10.000 prebivalcev. Leži ob reki Chimehuin in je turistično mesto za ribolov, opazovanje ptic, pohodništvo in plezanje na najbližji vulkan Lanin. Proti Chos Malalu sva se vozila skozi prazno pokrajino. Na srečo je bilo vsaj nekaj ovinkov, vzponov in spustov. Povprečna nadmorska višina po planoti je ok. 1000 metrov. Mrzlo je. 12 stopinj je malo premalo, še dobro, da ni dežja, preživela sva samo par jutranjih kapelj. Do Chos Malala je še 370 km, nikamor se nama ne mudi, a očitno se v tej praznini ne bova veliko ustavljala. Zanimive so različne kamnine in plasti, ki ustvarjajo različne vzorce in oblike. Od živali pa sva do sedaj videla le ovce in samo par krav. Čez nekaj časa presenetijo nasadi borovcev, potem pa je spet vse golo. Po dolgem času se pojavi par samotnih kmetij. Po malo več kot 100 prevoženih kilometrih je pokrajina še vedno podobno prazna. Še vedno sva na znameniti cesti št. 40 (Ruta 40). Nacionalna pot 40 ali Ruta 40 ali RN 40 je cesta v zahodni Argentini, ki gre od Punta Loyole blizu Rio Galegosa na jugu, do mesta La Quiaca v provinci Jujuy na severu. Poteka vzporedno z gorovjem Andov in je najdaljša pot v Argentini in tudi ena najdaljših na svetu. Dolga je več kot 5000 km. Prečka 20 nacionalnih parkov, 27 prelazov v Andih in 18 večjih rek. Njena najvišja točka je Abra del Acay v provinci Salta (5000 m). Vožnja po tej cesti je prava turistična avantura. Na desni strani preseneti kolesarska steza, ki pa je prazna, kot je prazna tudi cesta. M. se sprašuje, za kakšen projekt je šlo … Pred krajem Las Lajas sva se ustavila na bencinski črpalki in celo v gostilni Don Pedro. Tu sva jedla najboljši goveji zrezek in pametovala, kako ni vse v dobrih restavracijah, reklami in ceni. (Najlažje je biti pameten, ko večkrat preplačaš turistično reklamirane stvari. Če bi imela več časa, bla, bla, bla …) Las Lajas ima ok. 5000 prebivalcev. Nadmorska višina je približno 900 m, območje pa je zelo sušno. Bližnji gorski prelaz v Čile - Pino Hachado - je oddaljen le 50 km. Tu se naenkrat pojavi makadam, ki pa po kakšnem kilometru spet preide v beton in ta kasneje v asfalt. Do Chos Malala je še približno 150 km. Samo tam, kjer je napol izsušena reka, so barve drugačne. Vse naokrog je suho in sivorjavo. Na srečo je tako tudi čez del ceste, ki ga je prekrilo blato. Danes je suho. Chos Malal je mesto med rekama Neuquen in Curi Leuvu. Pristala sva v drugem hotelu, ki sva ga videla. Prvi je bil na začetku, drugi pa v centru mesta. Najlepše od vsega je bilo, da je bil motor dobesedno pred vrati. Vem, da je M. posebno pozorno gledal tudi zadnjo gumo … ampak tega ne smem povedati. Zahvaliti se moram Tomažu, ki je bil tako pameten, da mu je povedal, naj ne dela neumnosti in naj jo takoj zamenja, kilometri gor ali dol. To je bilo jasno tudi meni, ki nimam pojma. Pa tudi prevečkrat jo je pogledal, da bi bilo vse v redu. Šla sva na sprehod po mestu. Imela sva dva cilja - dobiti kakšno restavracijo in (tajna misija) dobiti kakšno gomerio in pogledati urnik. Prvi cilj - delno uspešno. Restavracija je, ni pa odprta. Drugi cilj - uspešno. Zjutraj že ob 9. uri začnejo. Seveda je to za vsak slučaj, ker je guma še dobra in bi jo bilo škoda menjati … (A se mu res zdim po vseh desetletjih še vedno tako naivna?!) Kritično. Šla sva mimo cerkve, kapelice in fitnesa. Ne veš več, kaj je bolj popularno … Odkrila sva odprto trgovino in ne glede na to, kakšna je bila, sva v trenutku rešila vse probleme. Po mraku, ki je bil že bolj tema, sva se vrnila v hotel. Vem, da kokakola ni zdrava, da o gumi ne govorimo. Pločevinka je moja. Psss … 19. dan Chos Malal - San Rafael Do San Rafaela je samo 520 km, a od tega je 100 km makadama in dokler sam ne poskusiš, ne veš … Zajtrk, brez presežkov. Prazna restavracija, dva vrča z vročo vodo, vrečka čaja, instant kava, marmeladka, rogljiček. To pa je tudi vse. Pekarna na drugi strani ceste je še zaprta. Zapustili smo hotel Don Costa. (Seveda nisva sama, kako bi pa zdržala v dvoje?! Tu so še Gepi, pingvin in želvica.) Šla sva do gomiste, čeprav je bila guma še dobra. (?!) Take prizore je treba spremljati v tišini in s primerne razdalje. Operacija je uspela, mojster v miru pije mate čaj, M. se je malo spotil … segrelo se je. Tihožitje. Ti itak pojma nimaš, kaj je to guma … Ti pa ne veš, da na črpalkah nimajo zraka! Pa sva šla po zrak, potem pa v dolgoooo vrsto za bencin. Segrelo se je, ura je bila 12, ko sva odprašila iz mesta. (Menjava gume je včasih hitrejša kot tankanje.) Ko prideš iz mesta, si oddahneš, sploh če si bolj podeželski tip … Nadmorska višina od 1300 do 1600 m. Gledaš hribe, kamnine, pesek, rastline … ljudi pa nikjer … Prvo naselje Buta Ranquil se je izredno hitro končalo. Sledi spet praznina do naselja Barancas, ki se tudi hitro konča. Samo kratek postanek za vodo, poziranje z vulkanom v ozadju in motorjem v ospredju. In rastlinice … že puščavsko bodeče ... Kjer je voda, je vse drugače. A ne traja dolgo in ne samo to, tudi asfalt ne traja … Tolažim se s peskom, mivko, vulkanskimi kamni, rastlinjem. M. se je pa že pregrel. Mimogrede je 30 stopinj. Voda je zlata vredna, dobro jo je voziti s sabo. A vedno se mudi. Vidim zelene papige! Vidim zelene papige! Ma ti si ena papiga, če ne bi pila vode, bi jih mogoče res. Ni mi verjel. Šele kasneje, ko je pogledal fotografije, je priznal. Dokler ne prevozim tega makadama, se ne ustavim! Zadnjih deset kilometrov pa je bilo … obupnih. (Še Dr. Speed je napisal, da se mu sveže navožen šoder ne dopade. Lepo je priznal. Kar se tiče šodra, imamo podoben okus.) M. je pozneje, ko sva prišla na asfalt, ustavil. A ravno toliko, da je zbrisal šipco, in se je spet lahko videla nadmorska višina. Potem so bili pa prelepi ovinki, da bi se še kaj ustavljal. Zatem pa spet ravnina, kjer itak nima smisla, da bi se ustavljal. Pa komaj na pol poti sva! Ustavila ga je šele vrsta za črpalko. Potem te začne prehitevati lastna senca. Pa kje je ta tič dobil točno mene, direkt v hladilnik! (Čudno; danes je trdil, da ni nobenih tičev, jaz pa imam samo privide. Zdaj ga pa ima!) V San Rafaelu sva naključno našla Los Troncos - apartma z zunanjim prostorom z žarom, mizo in klopjo in, kar je najpomembneje, z varnim in celo oštevilčenim parkirnim prostorom za motor.

@MdAzzsi bil kdaj na jadranki? Zavrti si film (svoj) v glavi, zraven pa še kako tablo za omejitev. Pa pošteno povej, greš 40 čez ovinke? al 80 kot šlepar? Polna črta, prazna cesta, blesava tabla, ja vse je narobe, če hočeš koga učit, da ne vozi po pravilih in Vito pač ni šel po pravilih, je pa dovolj vidno in prostorno, da ne delam nobene drame ob njegovem videoposnetku. Voste po pravilih, obirajte pa druge, če res sami ne naredite niti enega prekrška. In tule ne poznam niti enega, vključno s palicajem, ki prekrška ne dela (in prav vse sem videl na lastne oke). Razn bogov, ampak njim je odpuščeno. Neumno in nevarno početje "rožicobiralcev", traktorjev, srnic se pa vedno dogaja, četudi si striktno toliko hitr kot piše na tabli in moraš biti previden, vedno. Velikorat vozimo hudo pod omejitvijo, ker so table pozabili namestit in je na skoraj šodrasti in razdrapani cesti 90 omejitev, ko 90 niti vozit ne moreš, pa še kak gozdar pripizdi čez ovinek poln hlodov. Takrat vozimo pol manj kot je omejitev, zakaj nas nihče ne pohvali? In ja, vedno prehitim čez polno (no vseeno mi je kakšna je) če je dovolj vidno, prostorno in varno. Polna črta ni zid.

Tole sva odpeljala... Prijetnih 330km.

Enduro. Sm enga delikventa vmes sreču, k je riv povsod, pa sm ga usmeru na prave poti...

Prvi pravi km letos - MB - Selmar Celje na servis - gor/dol Rogla - MB. Na zacetku bil cisto lesen za krmilom, potem pa so se le vrnili obcutki?